Zadnje se mu ni čisto posrečilo, vsaj glede samega sebe ne. O ekspresionizmu, v katerem je sam zrasel in se razvijal, tako da se je povzpel do osrednjega predstavitelja slovenske povojne umetnosti, kateri je bil idejni vodja, v knjigi ni sledu. Kakor da te važne dobe zanj sploh bilo ni, kakor da ni presledka med akademijo in njegovim današnjim ustvarjanjem. Ekspresionistično udejstvovanje Franceta Kralja — kakor tudi premnogih sodobnikov — je bilo ob svojem času nujno in razumljivo, dasi ni mogoče trditi, da bi bilo to umetnostno gibanje izšlo iz slovenske „ljudskosti", saj je prišlo neposredno iz tujine. Preko neizogibnih ovinkov mladih let je Kralj srečno in brez škode prešel. Zato bi bil moral — če je hotel objektivno pojasniti svojo rast — priznati, da je zašel. To ni sramota zanj, temveč ena izmed važnih stopenj v razvoju. Prav zato je ne bi bil smel preiti molče. Njegova moč ni v teh izposojenih geslih, ni v bistveno tujih mu oblikah in smereh, globlja je, prabitna. Saj so morda ti ekspresionistični poskusi zanj res izredno značilni, kar odločilni, ker so izraz mladostnega, strastnega hotenja, dati sfe vsega brez kompromisov in kar najbolj neodvisno od starega. Zakaj pa ustvarja tako, kakor se mu oblikuje prav zadnja leta njegov tako svojski slog, kakršnega kažejo slike kakor so Kopalka, Desetnik, Portreti rodbinskih otrok ali Pogled na Ljubljano — in ne drugače, na to pa ni dal odgovora. In prav to bi bilo zanimivejše od vsega drugega.
Franceta Kralja spis je zares edinstvena izpoved upodabljajočega umetnika, kakršne Slovenci še nimamo. Kolikor od avtobiografije sploh moremo pričakovati resničnosti, je to delo iskreno in možato, čeprav ni brez oči vi dne subjektivnosti niti brez samohvale. Toda kdo med nami — in še celo upodabljajoči umetnik — bi bil napisal tako knjigo drugače? V nji je v malem ob enem samem človeku viden razvoj vse oblikovne umetnosti. Najbolj hvale vredna je pa odkritost in pogum, s katerim je pokazal sebe in okolico brez lepotičenja. Čeprav je ponekod malce groba, je vendar ta knjiga sredi neprestane hinavščine redek, jasen in čist glas, brez dvoumne misli.
Razkrila nam je mnogo nerazumljivega v umetnikovem snovanju, pojasnila marsikaj, kar smo komaj slutili. Pokazala je pisca kot plod starega umetniškega rodu in kraja, razodela, kako se je v njem porajala in oblikovala prirojena stvariteljska sila, se zgladila v študijah, da zdaj v trdem delu dozoreva do Svojske popolnosti. Spoznali smo, kako je avtor te knjige ves zgolj oblikovalec, ki čuti, ustvarja in živi samo v podobah, v likih, pravo nasprotje hladno raz-mišljajočemu umu. Bolj kakor po svoji kritični točnosti pa nam je to delo dragoceno zaradi neposrednosti, svežosti in zdravja, ki so nam za pisca porok, da bo še rasel in se razvijal do popolne zrelosti.                           K. Dobida.
EMILE ZOLA-ALFONZ GSPAN: GERMINAL. Izdala in založila Tiskovna zadruga v Ljubljani, 1933. Natisnila Delniška tiskarna. Str. 617 (z uvodom).
Prevod, ki ga je poklonila Tiskovna zadruga svojim naročnikom kot sedmo knjigo zbirke »Mojstri in sodobniki", ni mogel iziti v primernejšem času. Danes, ko se tisoči naših rudarjev in ostalih delavcev bore v junaškem samo-zatajevanju za golo življenje, je to delo morda bolj aktualno kakor pred petdesetimi leti, ko je izšlo v prvi originalni izdaji. Kakor je tedaj mogočno odjeknilo po vsej Evropi, tako bo gotovo tudi danes resen in učinkovit opomin vsem, ki imajo moč in sredstva, da rešijo črne trpine pogina in obupa.
3*i
Kar se mi je zdelo potrebno povedati o pisatelju in njegovem delu, sem navedel že v uvodu h Gspanovemu prevodu. V podrobno analizo se tam nisem spuščal in tudi tu ne nameravam ničesar dodati, saj je roman v celoti pisan preprosto in jasno in ne potrebuje razlage. Preostaja mi samo še, da izpre-govorim o prevodu samem.
Delo človeških rok ni nikdar popolno in tako so tudi prevodi dobri ali slabi ali pa v sredi med obojim, dovršenih prevodov pa menda ni. Prevajanje tudi ni lahka stvar. To prav dobro vedo vsi, ki so se kdaj ukvarjali s tem poslom. Najti vedno točen izraz za misel originala in mu obenem dati slovensko lice, očiščeno vsakršnega tujega nadiha, to je stvar, ki se tudi dobremu prevajalcu ne posreči v vsakem primeru. Gspanov „Germinal" smemo v celoti uvrstiti med dobre prevode, kakršnih imamo, hvala Bogu, v zadnjih letih že precej. Posamezna mesta so prevedena prav srečno, tako n. pr.:
»mati je našobila usta", str. 44 (la mere pinca la bouche); »Vi ste pa res fant od fare", str. 56 (Vous etes un bon bougre); »kakor pet krav za en groš", str. 83 — samo „en" je odveč — (comme quatre sous); »fant od fare", str. 101 (gaillard); »Pri dobro-voljčku", str. 199 i. dr. (Bon-Joyeux); „ni se še dokopal do tega" (str. 209); „... je udrihal po rudniški družbi" (str. 209); »bo zaropotalo" (str. 212); »njegova kri" str. 299 (sa race); „da ne bi dal zanjo niti počenega groša" (str. 464); „da je šla naša stavka po gobe", str. 475 (fichue) itd.
To so nekateri primeri, ki pričajo, da ima Gspan zdrav čut za dobro slovenščino in da ni suženj originalnega besedila. So pa seveda tudi mesta, kjer je imel prevajalec manj srečno roko, bodisi da jih ni povsem doumel, bodisi da jih je premalo pretehtal. Upam, da mu ne bom vzel poguma in pokvaril veselja do prevajanja, ako navedem tudi važnejše nedostatke prevoda.
I
Predvsem hočem opozoriti na nekatera mesta, kjer je smisel originala v prevodu medel, netočen, popačen ali celo popolnoma nerazumljiv.
Repišče (str. 25 in drugod) ni povsem isto kakor francoski cbamp de betteraves; betterave je pesa, torej bi bilo prav pesno polje, s peso posejane njive, morda tudi pesišče. — »...da bi potisnil... v žepe obe roki" (str. 25): original pravi „otrple roke" (des mains gourdes); nikakega razloga ni, da bi se pojem „gourdes" v prevodu izpustil. — „Un gros cheval jaune" je na str. 27. „plavo kljuse", na str. 28. „debeli, rumeni konj", na str. 29. „plavec"; bolje bi bilo odločiti se za en sam izraz, »kljuse" pa nikakor ni na mestu, ker debelemu ali velikemu konju navadno ne pravimo tako. — »med dogami v neki kolarski delavnici" (sous les bois ...), str. 28, ni točno, ker kolarji ne rabijo dog, ampak le sodarji. — »pičlo število svetilk" (les rares lanternes), str. 28: zakaj ne dobesedno: »redke svetilke"? Kjer se dobesedni prevod ne upira duhu našega jezika, je še najboljši.
»Ljudje še mesa nimajo vsak dan" (str. 29): še ni na mestu in popolnoma obrne smisel originala (On n'a pas de la viande tous les jours), kar pomeni, da ljudje ne jedo vsak dan mesa, to se pravi, da se morajo zadovoljiti s preprostejšo ali manj izdatno hrano, skratka, da slabo živijo; iz prevoda pa dobimo dojem, da so ti ljudje zelo razvajeni, ker mislijo, da morajo imeti vsak dan vsaj meso, ako že nimajo piščancev in torte! — Za besedami »nikdar še ni bilo toliko zaslužka" (str. 29) sta izpuščena dva stavka, ki bi se morala glasiti v prevodu: »Sedaj pa si moramo zopet
35^
zatiskati pas. Res, hudo je povsod, delavce odpuščajo, tvornice se zapirajo druga za drugo." Seveda manjka zaradi te vrzeli logična zveza z naslednjim stavkom prevoda.
—  „Hotona je pravkar odpustila svoje nameščence" (str. 29): ta stavek moremo razumeti samo tako, da je Hotonova tovarna (ne Hotona!) odslovila (bolje kakor »odpustila") vse nameščence, da je torej ustavila obrat, česar pa original ne pove, ker govori le o redukciji osebja („venait de reduire"); točno bi bilo torej: Hotonova tovarna je pravkar odslovila del svojih nameščencev ali: Hotonova tovarna je pravkar skrčila število nameščencev.
„To pot je pripeljal tri hunte" (str. 31); točno: to pot je pripeljal samo tri hunte ali še bolje: ... je vozil samo tri hunte (il rCamenait que trois berlines). — „Dete je tulilo dalje, prestrašilo se je svojih koščenih ročic, ki so mahedrale nad njim (str. 43); prav: Dete je še bolj tulilo (davantage), prestrašilo se je teh (ali njegovih, Maheuje-vih) žilavih rok, ki so mahale nad njim. — „Nu, ste videli! Človek bi še mislil, da imam rento!" (str. 47); prav: No, ali bo že kaj? (Dajmo, dajmo, hitimo!) Človek bi dejal, da smo rentniki! (Oče namreč priganja otroke, ker je pozno in ker vsaka zamujena minuta pomeni izgubo zaslužka.)
»Kakor kaka čreda" (str. 48); prav: kakor cepetajoča čreda (avec un pietinement de troupeau). — »krepka deklina" (str. 53); prav: dobrodušno dekle (bonne fille). — „. . . v svoji nespodobni obleki, smešni in odvratni" (str. 54): odvratni ni na mestu, prav bi bilo »izzivalni" ali »vznemirljivi"  (d'un comique troublant).
»Prej je treba kaj drugega dodelati" (str. 58) je nekoliko nerodno za francoski „11 faut bien que les manceuvres se fassent"; bolje bi bilo: »Delo mora biti opravljeno" ali pa: »Vse ob svojem času, priprave se morajo končati" ali kaj podobnega.
—  »drsnata masa" str. 61): bolj jasno bo: sirova gmota (la masse grossiere). — »kajti četudi je bil še neroden, je po nepotrebnem napenjal mišice" (str. 63): četudi popači smisel; prav: kajti bil je še neroden in je po nepotrebnem napenjal mišice (prav zavoljo tega, ker je bil neroden!). — »Čisto izgubljena sta bila, pa bi se lahko tako prijateljsko smejala" (str. 86); pa popolnoma izpači misel in da besedi »izgubljena" povsem drug pomen; prav: Bila sta kakor izgubljena (t. j. popolnoma sama) in bi se bila tako lahko prijateljsko smejala (v resnici sta namreč iz zadrege molčala).
»rajši se brini (zakaj ne »brigaj"?) za tisti dve lajdri, ki si ju spravil v drugi stan" (str. 96) je popolnoma napačno; v originalu čitam: tu ferais mieux de recon-naitre les deux gosses dont tu l'as emplie, kar pomeni: rajši priznaj očetovstvo tistih dveh otročičev, ki jih je imela s teboj (namreč Filomena); to je smisel; tu bi bilo seveda na mestu, ko bi bil tudi prevod nekoliko prostaški, kar bi bolj ustrezalo originalu »dont tu l'as emplie" (morda »nabunkal si jo" ali »ubrejil si jo" ali kaj podobnega).
»In kakor so že bile tu rabe patriarhalne in domačnostne, tako je živel ves ta mali svet v dobrem prijateljstvu" (str. 105); prav: In ker je bilo službeno razmerje patriarhalno ..., je živel ves ta mali svet...; comme je tu vzročni veznik.
»poslopja... načičkana z visokimi dimniki" (str. 125); »preko zidu, ki... je bil načičkan s črepinjami" (str. 404); besedo »načičkan", ki je Pleteršnik nima v slovarju, poznam samo v pomenu »nališpan" in se rabi običajno nekoliko zaničljivo o obleki in podobnem; original ima na obeh navedenih mestih herisse (naježen, nasršen) in hoče torej povedati samo to, da so nad poslopji štrleli dimniki, oziroma da je bil zid po grebenu obložen s črepinjami, pa ne zaradi lepšega, ampak zaradi varnosti. Isto velja tudi za stavek »hiše ... so bile načičkane z bajoneti" (str. 444).
*3
353
„le matin" ni »osorej" (str. 142), ampak „zjutraj" aH »davi". — „so ... izpod-recavali ljubicam krila" (str. 166); prav: so vzdigovali ali privzdigovali dekletom krila; ženske si izpodrecajo krila, fantje pa imajo nekoliko drugačne namene.
„... ter se je obregnil obenj" (le frola), str. 167; froler pomeni „obrsniti, osmuk-niti, na rahlo dotekniti se, skoraj dotekniti se", obregnemo pa se na koga z besedo, in sicer ne posebno milo; na str. 171. pravi tudi Gspan pravilno: zato se je osmuknila ob njem.
»...kadar so se oči moškega srečavale z njenimi" (str. 178); prav: . .. mladeni-čeve oči (les yeux du jeune homme);
»Kje neki je Pluchart?" (Ou en est-il, Pluchart?), str. 182; prav: Kako daleč je že Pluchart? Kako je s Pluchartovo stvarjo?
»šlo je za to, kdo bo... ponovil napev svoje pesmi" (str. 198); bolje: kateri bo ponovil, ker gre za ščinkavce. — Chichou'ieux in batisecouics sta ptičarska izraza za dresirane ščinkavce, ki jih ne navajajo v točnem pomenu niti največji slovarji; Sachs-Villate ima sicer batisecouic, toda le v splošnem pomenu („dresiran ščinkavec"). Gspan si je tu pomagal iz zadrege dovolj spretno z »ropočevi" in »gričevi" (str. 198), poslednje pač po „griču" in „gričevati" (Pleteršnik); odkod ima prvo, ne vem.
„... noge, ki so se srečavale s povešenimi očmi" (str. 206); prav: „...ki so jih srečavale (videle, opazovale) njegove povešene oči".
»On je oboževal svojo ženo, ona pa, strastna, sladkosneda plavolaska, je bila zmerom slabe volje in takoj užaljena" (str. 249); prevod je netočen in tudi nejasen, ker iz njega ne razvidimo, zakaj je bila užaljena, in original tega tudi ne trdi, ampak pravi le, da sta bila oba nezadovoljna, ker se nista mogla nikdar prav zbližati; pravilno bi se glasil prevod nekako takole: „On je nežno ljubil svojo ženo, ona pa je bila čutna, hotljiva plavolaska, in prav kmalu sta spala vsak zase, pri vsaki malenkosti nataknjena, takoj užaljena."
»Toda ta nova pustolovščina doma... se mu te upirala" (str. 252) je prevedeno dobesedno, a v slovenščini ni dovolj jasno; smisel je tale: Toda misel, da bi bila taka nova pustolovščina mogoča doma, pod njegovo streho, ... se mu je upirala. — „... sen o priljudnem vodji" (str. 280): populaire ni »priljuden", ampak »priljubljen" ali »popularen" ali pa tu celo dobesedno »ljudski".
»...zmerom bolj je močan" (str. 281); prav: »nazadnje vendarle zmaga" ali »nazadnje je vendarle močnejši" (on finit toujours par etre les plus forts).
»Viš, ko bi vedel, da bo kak prijatelj žrtvoval le eno kapljo krvi, bi takoj pobegnil v Ameriko" (str. 297); v tej obliki je stavek nejasen in nelogičen; pravilno, jasno in logično bi rekli: »Viš, ko bi vedel, da bo to stalo moje prijatelje le kapljo krvi, bi takoj pobegnil. .." ali pa: „... da bodo morali moji prijatelji žrtvovati le kapljo krvi..."; le tako je utemeljena misel na beg.
„... služil je svoji prizadevnosti" (str. 301) mi je nerazumljivo, pač pa mi je povsem jasen original „il servait son ambition"; »ambition" pomeni res tudi »prizadevnost", a ne vedno; prvotni pomen je »častihlepje" in ta bi moral ostati tudi v prevodu. Prav tako je pogrešen tudi stavek: »Dolga sanjarenja so ustalila njegovo prizadevnost" na str. 449. (ses longues songeries avaient fixe son ambition); takšen prevod bo marsikomu nejasen; bolje bi povedali to misel na primer takole: Dolgo razmišljanje je dalo njegovemu častihlepju določen smoter. — „... delavci bi bili prav gotovo zmagali gospodarja, če bi imeli v hranilnici denar" (str. 310); prav: delavci bodo premagali gospodarja (ali pa samo »zmagali" brez objekta), ko bodo imeli denar...
354
»Družba... je obljubljala, da bo vrnila delavske knjižice ..." (str. 323); prav in logično bi bilo: Družba je govorila o tem, da bo vrnila..., kakor v originalu (par-lait), ali pa: Družba je grozila. — »Nenehno je mislil, da bi jo prijel" (str. 328); v prvem trenotku ni jasno, kdo je to mislil; original je popolnoma jasen: lui, toujours, songeait a la prendre; tudi v prevodu bi bilo treba dodati on ali pa Bebert.
»Rudnik ... ga je zdaj dovrševal s tem, da mu je bil polomil noge (La mine .. . venah de Vachever, en lui cassant les jambes), str. 334; achever ima tu pomen »uničiti, pokončati", torej: Rudnik... ga je zdaj pokončal (stri, uničil) s tem, da mu je polomil noge.
»...rušil je krivičen spomin mrtvih stoletij" (str. 346); prav: rušil je krivično zgradbo ali krivični spomenik mrtvih stoletij (le monument inique).
»To bi bil stečaj" (str. 363); prav: to bi bil polom, to bi bil konec, to bi bila poguba (la faillite).
»Štefan, ki se je odrekel svojemu delu v koloniji" (str. 395); prav: ...ki se je odrekel svojemu deležu.
„... in požrl nekoliko brinovca, ki ga je tako stresal, da je mislil, da brez njega ne bi mogel vzdržati do konca" (str. 395) je nesmisel; prevajalec je slabo razumel particip frissonnant. Pravilno bi se moral glasiti prevod: (Štefan je) požrl nekoliko brinovca, ker se je tako tresel, da je mislil... — „... gospod Hennebeau je dejal, da pojde ven ..., potem pa je šel kočiji naproti" (str. 431); prav: ... in da pojde kočiji naproti (de sortir. .. et d'aller au devant de la voiture).
»Vsi pa so videli na čelu neke tolpe župnika, vihtečega križ" itd. (str. 447). Smisel je popolnoma popačen. Iz prevoda mora vsakdo posneti, da so res videli župnika pn tem revolucionarnem delu. V resnici pa gre tu samo za privid, za sliko, ki jo vzbujajo poslušalcem notarjeve besede, ne pa za resničen prizor. Da bo misel jasna, bi torej rekli na primer: Vsi pa so že videli v duhu župnika, kako vihti na čelu tolpe križ ... itd. (nikakor pa ne „neke tolpe", ker besedica »neka" še prav posebno vzbuja dojem resničnega prizora).
»...kjer je marsikak pobegli bančnik upropastil svojo družino" (str. 451); prav: kjer so pobegli bančniki upropastili marsikatero rodbino (des familles), saj za svoje rodbine bančniki običajno že poskrbe, dokler je še čas.
„... in tako sta se drznila priti dva upravna svetnika preiskavat, delala sta se, kakor bi jima bilo žal, četudi jima ni bilo videti, da se kaj vznemirjata zbog izida" (str. 452) je medlo in nejasno; pravi smisel je tale: dva člana uprave sta blagovolila priti preiskavat (ali: sta se milostljivo odločila za preiskavo), toda videlo se jima je, da jima je žal truda (da sta prišla le nerada) in da jima ni do tega, kakšen bo uspeh preiskave.
Šale crapule ni sirota uboga (str. 524), ampak je psovka (grdoba, svinja, golazen). — „.. .ker pa se je nadejal, da mu bo voda ugasnila svetilko" (str. 551) je nelogično; prav bi bilo: ker je slutil, ker je domneval ali tudi ker se je bal (il se doutait). — »Misleč napraviti dobro delo, so nameravali zaključiti izlet" (str. 573) nima nikakega pravega smisla; pisatelj je hotel povedati, da so nameravali zaključiti izlet z dobrim delom, v prevodu pa to ni povedano.
»Bodi tako prijazen in poglej dol, če nisva morda tam spodaj" (str. 591) je sicer dobeseden prevod (si nous y sommes), toda za nas nima nikakega smisla. Francoz rabi to frazo, kadar hoče komu namigniti, da je odveč ali da mu je na poti; po naše bi rekli: »pojdi no pogledat, koliko je ura" ali kaj podobnega.
23*
355
„Kri je razdražila sluznico, zaradi česar je močno kašljal" (str. 591) je napačno; ne gre za Štefana in njegov kašelj, ampak je le primera: bilo je kakor fizična potreba, kakor razdražena sluznica, ki sili h kašlju.
„... naznanili so ,meso*" (str. 612) morda ni dovolj jasno; taper pour la viande je rudarski izraz in pomeni „dati znamenje za spuščanje ali dviganje rudarjev".
Tu pa tam je prišel prevajalec navzkriž z glagolskimi časi, ki jih rabi original. Točno posnemanje originala sicer ni vedno neizogibno potrebno1 in v slovenščini tudi ne bi bilo vedno blagoglasno, toda kjer je razlikovanje francoskih časov potrebno zaradi točnejšega smisla, moramo v prevodu to upoštevati. Ako že nočemo prepogosto rabiti na primer slovenskega pluskvam-perfekta, si lahko pomagamo s primernimi adverbi, ki dajo stavku povsem točen smisel.
Str. 28: „. ..ki je njene strehe mladenič bolj ugibal, kakor pa videl" („dont le jeune homme avait devine les toitures"); to je mogoče razumeti v prevodu le tako, da je mladenič ugibal strehe (bolje bi rekli slutil), medtem ko je starec govoril in meril z roko na naselbino. V resnici pa ni tako. Sedaj je Štefan že dovolj dobro razločil naselbino, saj je bila prav blizu; slutil bolj kakor videl pa je strehe že poprej, ko je stopal po klancu, kakor čitamo na str. 26.: „.. . a na levici se je dvigala ... vzpetina, iznad katere so moleli. .. zatrepi kakor kak privid vasi z nizkimi . . . strehami", in to hoče povedati original s svojim pluskvamperfektom. Da bo prevod po smislu točen, bomo torej rekli na primer: ... ki je njene strehe mladenič poprej (med potjo, na klancu) bolj slutil kakor videl.
Str. 32: »Zdaj je luč iz ognjene košare dodobra obsvetila njegova (tiskovna po-greška za „njegovo") debelo glavo"; točno: »Ogenj iz košare mu je svetil sedaj naravnost v debelo glavo" (La corbeille de feu, maintenant, eclairait en plein sa grosse tete). — Str. 47: »Jeanlin je pobiral drobtine kruha"; točno: „Jeanlin je (bil medtem) pobral vse krušne drobtine (avait ramasse . . .). — Str. 65: Ves drugi odstavek IV. poglavja ima v originalu glagole v imperfektu, ker opisuje vsakdanje, vedno ponavljajoče se delo v rudniku, kar v prevodu ne pride do pravega izraza. Enako na str. 88.: „0 ponedeljkih... se je z vso silo česnila po nosu, zapustila odkop..., potem pa se je prišla sem k živalim skrit..." Tudi tu ima original povsod imperfekt, ker pripoveduje o početju, ki se je redno ponavljalo. V prevodu bi to prav lahko povedali z nedovršenimi glagoli, kjer takih ni, pa bi dodali primerne časovne adverbe.
Str. 93: »Štefan je komaj spoznal visoko ladjo..., ki se mu je videla... tako vznemirljiva": pluskvamperfekt originala zopet ne pride do veljave, kar seveda iz-premeni pomen; z adverbom „zjutraj" bi bila dosežena popolna jasnost: „...ki se mu je zdela zjutraj tako vznemirljiva."
Str. 163: „... toliko takega so videli, slišali so takšno klafanje. .."; točneje: »toliko takega so morali gledati, poslušati. . .", da pride do veljave imperfekt originala. — Str. 276: „. .. v Victoire-u . .. se je spustila zdaj komaj četrtina ljudi v jamo"; točno: se je spuščala, je hodila v jamo (imperfekt v originalu). — Str. 515: „Streli... so odmevali tja do Pariza"; prav: so odjeknili, so vzbudili odmev (avaient retenti).
Rudarska terminologija, ki je v Germinalu ni malo, je delala prevajalcu gotovo precejšnje preglavice. Koliko je v prevodu točna, ne moremo soditi, a v splošnem je razumljiva, in to je glavno. Želeti bi bilo le, da bi prevajalec rabil za isti pojem vedno isti izraz, kar je v splošnem tudi storil, vendar so na primer moulineurs sedaj odvozači (str. 26), potem zopet delavci (str. 31, 35,
35*
50), drugod nakladali (str. 92) ali tudi vlačniki (str. 158); befjroi je izvaže-valni oder (str. 28, 49, 164) ali pa stolp (str. 50, 277); cribleuse je presejalka (str. 41) ali tudi izbiralka (str. 95, 117); veine je odkop (str. 65) ali slo] (str. 6j), drugod zopet žila. Ako rabi prevajalec tudi nekatere tujke (hunt, šaht, separacija), mu tega ne bomo šteli v zlo, ker so se ti izrazi med našimi rudarji že popolnoma udomačili.                  (Konec prihodnjič.) — Fr. Sturm.
GLEDALIŠKI PREGLED
KONCERTI. Koncert orkestra Glasbene Matice. Smisel za instrumentalno glasbo je prišel k nam zelo pozno. Šele v povojnem času smo jo začeli resneje gojiti, k temu je tudi mnogo pripomogla ustanovitev slovenskega konservatorija, ki je v tem pogledu pokazal doslej prav lepe uspehe. Za našo simfonično glasbo pa pomeni ustanovitev domačega orkestra velik korak naprej. Danes imamo kar tri orkestre: opernega, Glasbene Matice in konservatorijskega. Seveda ni tu nikakor važna količina kolikor kakovost, ki jo zmore dati poedini orkester.
Ob pomembnejših prilikah se vse ti trije orkestri običajno združijo^ v enoto, ki pa — zaradi heterogenosti poedinih glasbenih osebnosti — ne tvori prave umetniške celote in zlitosti. Zato je večkrat bolje, če nastopi le poedini orkester, ki ima že sam na sebi nekaj povsem svojstvenega in enotnega.
Najvažnejša točka koncerta Glasbene Matice je bil Čajkovskega klavirski koncert. Kot solistka je nastopila B. Šapi j a. Če upoštevamo' njeno razpoloženje na tem večeru, moramo reči, da je rešila svojo nalogo zadovoljivo1, dasi je preveč poudarila le glasbene zunanjosti. Poleg nejasnosti v podajanju glasbenih misli (fraziranje) in oblikovne raztrganosti je motila zlasti nepotrebna uporaba pedala. Sicer končne presoje ni mogoče izreči, ker ni za to dovoljne podlage.
L. M. Škerjanc kot dirigent nima velikih zahtev ter poudarja zvočnost. Dinamično pa je bila izvedba celote dokaj medla. Celotna prireditev je imela izrazito šolski značaj in kot takega jo je sprejelo tudi občinstvo.
Faustovo pogubljenje. Izvajati večja dela svetovnega formata je lepa zadeva, a tudi težka. O tem smo se prepričali pri izvajanju Glasbene Matice in orkestralne trozveze opernega, matičnega in konservatorijskega orkestra. Ta orkestralna trozveza, ki je tvorila podlago vokalnemu telesu, je bila neenotna in neubrana. Krivda leži v tem, ker se skupno vežbanje teh treh orkestralnih enot ne vrši redno, ampak le takrat, kadar pride potreba iz čisto neglasbene strani, recimo takrat, kadar čuti Glasbena Matica nujnost za kakšne javne nastope. V tem pa tičita tudi poglavitna nesreča in neuspeh pri izvajanju velikih in obsežnih del, ki imajo poleg priznanih odlik še pomp in financielne težave.
Sicer imajo velika dela dve plati: ena plat je finančna, druga pa muzi-kalna. In ker zahteva vsako delo ogromnega napora, priprav itd., mora biti zato izbera stroga in časovno utemeljena. Dvomim, da je „Faustovo< pogubljenje" za današnje čase!
Priznati moramo M. Poliču, ki je delo menda sam izbral, mnogo požrtvovalnosti in naporov, toda v ozir moramo vzeti kakovost izvajanja, pomembnost dela, ne pa njegove obsežnosti. Krajša skladba, ki bi ne delala težav niti
357