P a š ii i k. Xekaj o šolskem sprašpvanji. Da bi bile šolske spraševanja ugodne in pri učencih in poslušavcih veljavne, naj učitelj 1. nikoli svojih učencev za spraševanje uinetno ne pripravlja, da bi namreč učeneem pravil, kaj jili bo prašal, ali da bi jiui še celd vprašanja in odgovore uiehanično v glavo zabijal, ali pa, da bi kakpga učenca nalasč bolj dervil, drugemu pa nepotrebno prizanašal i. t. d. 2. Učitplj naj pri spraševanji sprašuje t. j. naj bo pravi spraševavec (pxaminator), ne pa jezičnik (docent), ki se povsod s svojo učeno zjilogo baha. To, da učenci znajo, ga naj bolj časti. Vse, kar govori, naj bo kralko ia dosledno. Vpraša naj veliko učencev po versti in sim ter tje. Pri nobenem naj se dolgo ne niudi, nobenpga naj ne izpusti. Urno naj se obrača. Kar kdo ue zna, naj odgovori drugi, ki je zraven. Kar se prav ne odgovon, naj ne popravlja učitelj, ampak učenee.