GosoodarstvG KAKO SI MISLIJO MINISTRI REŠITEV VINSKE KRlz.r.. Vinogradniki v naši državi, posebno v Sloveniji se nahajajo v veliki težavi. Lanski letnik vina je še po ogrom- ni večini y kleteh, a kupcev ni od nikoder. Obdelovanje vinogradov, kolje, galica, žvepio, gnoj in vse drugo je strašno drago. In sedaj še neznano visoki davki! Nihče od malih in srednjih posestnikov jih ne bo zmogel. Beograjska centralistična vlada niti smisla nima, da bi odpravila bedo, ki stopa v vinogradnikovo in viničarjevc hišo. Zanemarjajo n8s pri sklepanju trgovinskih pogodb, kjer se gre za izvoz naših vin. Italija, Francija in Ogrska umejo mnogo boljše ščititi tamošnje vinogradnike. Naša centralistična vlada — bodisi demokratska ali radikalna — se razume samo na nalaganjc višjih in novih davkov. Zakaj? Ker so ministri po večini sami bankirji. Sedaj si je nek «strokovnjak«, ali kakor ga Srbi nazivajo «stručnjak« izmislil tole rešitev: «Posekati vinsko trto na parcelah, kjer se lahko poseje ali vsadi kake druge sadeže«. Radikalni poslanec Nedeljkovič je izjevil našima poslancema V. in 1., da je že pripravljen tozadeven zakonski predlog. Po okrajih in menda tudi po cbčinah bi se sestavile posebne komisije, sestavljene iz strokovnjakov, koji bodo določili, kjer se vinogradi posekaio, oziroma, kjer se ne smejo več trte saditi. Ce bi se ta zakonski predlog res uveljavil, bi bili mnogi. naši vinogradniki prizadet. Ako bo zakon stopil v veljavo, bi morali v Vojvodini vse vinograde posekati. To bi bilo za nas ugodno. A bojimo se, da bi zopet trpeli vinogradniki v Sloveniji, a srbske bi ščitili. Kam pa bodo šli iskat kruha naši viničarji? Priporočam, da se naše vinarske zadruge, kmetijske podružnice in krajevni odbori kmetske zveze pravočasno posvetujejo in stavijo našim poslancem predloge v tej zadevi. V jesenskem zasedanju utegne ta zakonski načrt priti v državnem zboru v razpravo. 2. NEUSPEHI V SADJARSTVU. V razgovoru z nekim sadjerejcem sem slišal besede, češ, da sadno drevje ne raste in ne rodi več tako kot nekdaj in da se zaradi tega sploh ne splača saditi sadnega drevja. Na mojo pripombo, da dotičnik bržkone ni sadil zanesljive robe preizkušenih sadnih sort, me je začel ostro zmerjati povdarjajoč venomer, da so navodila o vzgoji sadnega drevja, ki jih dajejo razni novodobni ekonomi in kmetijski zavodi vseskozi slaba in nepraktična. Menil je, da je treba držati se pravil starih naših dedov in pradedov, ki so sadili v svoje sadovnjake gozdne divjake ter na ta način vzgojili drevje, ki je ne-le bujno rastlo in obilno rodilo; temveč bilo je tudi proti boleznim odporno. Povzdigoval je tudi na vse pretege cepljenje v razkol kot najboljši način cepljenja in sicer zato, ker pride pri tem najbolje les v les. Okulacija po njegovem mnenju ne dopušča takšnega temeljitega združenja cepiča s podlago, vsled česar se tudi ne obnese. Napotil sem se nato k drugemu takšnemu veščaku in modrijanu v sadjarski stroki ter ga povprašal za njegovo mnenje v tem oziru. Ta je naziranja prvega v splošnem odobraval ter še pristavil, da so neugodne podnebne in vremenske razmere včasih glavni vzrok neuspevanja sadnega drevja. Ako bi hotel iti dalje, bi slišal gotovo še več sličnih govoric na kmetih, kar seveda ne more biti v prid naši sadjereji. Žalibog, je kmetsko ljudstvo po nekod še dokaj lahkoverno in naseda različnim kvantam. Poučiti nevedneže bi bilo za splošno sadjerejo izredne vrednosti. Tega pa ni mogoče doseči s predavanji in kmetijskimi .časopisi iz razloga, ker se možakarji ne udeležujejo predavanj in ne čitajo kmetijskih časopisov in knjig. Najbolj učinkujoče sredstvo za takšne grešnike v sadjereii je dober vzgled, odnosno razkazovanje na Hcu mesta v vzorno urejenem sadonosniku. Posestnik lepo rastočega in bogato obloženega sadnega drevja bo svojega soseda — stavokopitneža, ki se noč in dan ubija s težkim, toda večkrat brezciljnim delom, najlažje prepričal o nepobitnosti najnovejših pridobitev na polju umnega sadjarstva. V naslednjih vrsticah hočem pojasniti poglavitne vzroke, neuspevanja sadnega drevja. Nikakor ne ugovarjam dejstvu, da so naši dedje m pradedje vzgojili tu in tam prav lepo sadno drevje, ki je rodilo obilo sadu, toda ne strinjam se s trditvijo, da bi bilo ta uspeh pripisovati edinole njihovi vzgoji. Tudi si ne morem predstavljati, kako bi bilo mogoče, da bi bil gozdni divjek boljši od onega, ki je iz enakega semena in pod enakimi zemeljskimi in podnebnimi razmerami vzrastel v drevesnici. Nasprotno pa je vrednost gozdnih divjakov že vs!ed tega dvcmljiva, ker ne vemo za njih starost, od katere je v precejšnji meri odvisen uspeh sajenja. Vsakemu sadjarju bo znano, da drevo operacijo presajenja tem težje preboli, čim starejše je. Enako tudi ne moremo razumeti, zakaj, da bi bil način cepljenja v razkol boljši od drugih načinov, če upoštevamo pravilo, da je uspeh cepljenja tem sigurnejši, čim manjša izpade pri tern rana, ne glede na to, da so načini, kakor okulacija i. dr. enostavnejši in lažje izvedljivi. Vzrok neuspevanja sadnega drevja leži pač vse drugje, kakor mnogoteri domnevajo. Vsako živo bitje, bodisi žival ali rastlina se razvija le pod neprestanim vplivom prečudežne in nepreračunljive narave do svoje popolne oblike. Vsaka cdtegnitev od blagodejnega upliva narave in neupoštevanja vcčnih naravnih zakonov se na dotičnem bitju strogo kaznnje. ?Avali in rastline- katerih tok je bil izpostavljen skozi daljšo dobo let narnvnim zunanjim vplivom, degenerirajo, to se pravi, izgubljajo na svojih prvotnih lastnostih in oblikah. Če smo torej sadno drevje, najsi je isto izhajalo prvotno tudi od popolnoma pristnega lesnikovega semena odtegovali skczi daljšo dobo let in več potomstev naravnemu živovanju J6 isto degeneriralo in pcstalo za razplojevanje novih rastlin nerabno. Ako hočemo ohrcniti prvotna svojstva, je potrebno jemati seme zmiraj od pristne, nedegenerirane matične rastline, dočim povzroča razmnoževanje potom semena od slabičev nadaljno propadenje dobrih lastnosti rastline. Potomci najplemenitejših jabolk so večinoma največji slabiči, torej za razmnoževanje nesposobni. Razumljivo je, da je pri vzgoji dreves gledati na vsak način tudi na.lastnosti cepičev, kajti tudi od najlepšega drevesa nimamo koristi, ako nam ne donaša obilo dobrega sadu. V tem grešijo ponajveč naši drevesničarji, ki delajo v prvi vrsti na to, da pripravijo na hiter način za prodaj sposobno robo, pri tem pa se ne ozirajo na svojstva cepičev, ki morajo biti izbrani ali selekcionirani. To izbiranje ali selekcioniranje cepičev obstoja v večletnem opazovanju, oziroma večletnem zaznamovanju tistih dreves, od katerih jemljemo cepiče in katera so se pokazala kot najboli rodovitna in za dotični kraj najbolj prikladna. Pri odbiranju cepičev se pa ne smemo zadovoljiti samo z izbiro sort, ampek se je treba ozirati tudi na posamcznike ene in iste sorte. Ena in ista sorta se namreč lahko izpreminja pcd različnimi zunanjimi in notranjimi vplivi, tako glede rodovitnosti in kakovosti sadja, kakor tudi glede občutljivosti proti rezličnim boleznim. Celo na enem in istem drevesu se opažajo bistvene razlike. Kdor se zanima za obnovo našega sadjarstva, ne.j začne že v tem letu zbirati peške od lesnik (loščic) in selekcijonirati drevesa, od ke.terih misli jemati cepiče. Lesnike se nahajajo na gosto zlasti po bregovih Haloz in Pohorja in bodo letos, ko je žlahtno drevje vsled slabega pomladnejja vremena slabše nastavilo, vrgle še obilen donos. Z ozirom na uspevanje sadnega drevja pa igra tudi zemlja precejšnjo vlogo. Vsega obsojevanja vredna navada posameznih sadjarcev je ta, da sade mlada drevesca na tiste prostore, kjer so poprej stala stara drevesa. Kako je le mogoče misliti, da bi tam, kjer smo izkopali staro oslabelo drevo, našlo mlado dovolj hrane. Izkopati je torej vselej novo jamo, ter se ne ozirati na škodo, ki jo napravimo s tem na ruši ali trati, kajti ta neznatna škoda se nam pozneje obilo povrne. V navadni, srednjetežki, ilovnati zemlji izkopljimo približno 2 m široko in 60 cm globoko jamo, ki naj ostane dalje časa odprta, da se zemlja dobro prezrači. Nekaj dni ali neposredno pred sajenjem postavimo v njo kol in jo zasujemo tako daleč, da lahko posadimo drevo. Pri tej priliki gnojimo z dobro preperelim gnojem ali koTnpostom. Iz navedenega sledi, da je za krepek naraščaj sadnega drevja potrebna predvsern skrbna odbira semena za podlage, kakor tudi vestna in smotrena selekcija cepičev in sejanje dreves v neizčrpna tla, seveda pod ugodnimi podnebnimi razmerami. Neutemeljena je trditev, da dajejo gozdni divjaki edinole najboljši materijal za vzgojo drevja, kakor je tudi prazna domišljija, da bi cepljenje v razkol bilo najboljše. Na seme, cepiče in tla obrnimo torej našo pozornost pri vzgoji sadnega drevja in videli bomo, da bo večina neuspehov izostala. Vekoslav Štampar. Mariborsko sejmsko poročalo. Na svinjski sejem dnc 20. i. in. se je piipeljalo 85 svinj, 1 koza in 1 ovca. Ccne so bile sledeče: mladi prašiči 5—6 tednov stari komad 800—1100 K, 7—9 tednov 1600—2000 K, 3—4 mesce 2800— oCOO K, 5—7 mcscev 4800—5300 K, 8—10 niescev 5C00—5800 K, 1 leto 7000—8000 K, 1 kg žive teže 90—100 K, 1 kg mrtve težc 110—125 K, 1 koza 1000 —1200 K, 1 ovca 1000—1100 K. Stanjc lelošnje žetve. Ministrstvo za poljedelstvo je zbraio podatke o letošnji žetvi tcr izdalo šlatistiko o pridelavi pšcnice, jcčmcna, rži in ovsa v posameznih pokiajinah naše državc. Po teh podalkih pridela letos Hrvatska 4,450.000 q pšcnice, 694.000 q jčmena, 400.000 q rži, Dahnacija: 194.000 q pšenice, 175.000 q ječmena, 94.000 q rži, 11.000 q ovsa; Slovenija: 550.000 q pšenicc, 173.000 q ječmena, 263.000 q rži, 200.000 q ovsa; Vojvodina pridela letos okrog 4,000.000 q pšenice. Iz Srbijc, Bosne in Hercegovine ministrstvo še ni dobilo vseh podatkov o rezultatu žctve, vendar se da sklepati, da bo letošnja žetev za 35% boljša od lanske. Žitni trg. Vsled velikega dela na polju pri spravljanju žetve vlada na žitnem trgu prilično mrtvilo. Žilo se ne dovaža skoro od nikoder, pa tudi kupcev je malo. Vse čaka na končni rezullat letošnje žetve. Za pšenico se že lahko reče, da bo letošnja žetev izpolnila upe, ki jih stavijo kmetje in trgovci aa njo. Na vojvodinjskih Irgih se je že tudi nova pšenica pojavila, pa vendar v neznatni množini ter pi imela nikakega vpliva na razvoj cen. Tudi nove rii is že nekaj prišlo na Iržišče. Za izvoz sc je kupovala samo koruza, katero zadnji čas zopet izvažamo v Italijo. — P š e n i c a: Stara pšenica se je prodavala po 400—410 D, nova pa po .580—390 D za 100 kg, postavljena na postajo. Večji mlini še nc kupujcjo nove pšenee, ker pričakujejo padanje cen. — R ž: Stara po 350 D, nova pa po 340—350 I). Nove pa je bilo le malo na tržišču, pa še te se je malo prodalo vsled visoke ccne. — J e č m e n: Starega ječmena se sploh ni prodavalo, ker ga je bilo povsod na vseh trgih dovolj ter so mu prodajalci ceno znižali na 300—325 D. Novi ječmen je izvrstne kakovosti ter se ga je veliko prodalo. Plačevali so ga po 250—275 D. — O v e s so povsod zelo kupovali. Ker so izgledi za uovo žetev ovsa še neslalni, je zlasti vojaška uprava nakupila starega ovsa, pa tudi drngi trgovci so ga kupovali, največ za izvoz. Cena je.bila 328—330 D za 100 kg. — Koruza je postala cenejša vsled dobrcga stanja koruznih nasadov ter zbog manjše potrebe v pasivnib krajih, ki so si z novo želvijo kolikor toliko za nekaj časa opomogli, da jim ni potreba knpovati koruze za prehrano. Cena je bila med 290 in 305 D. Precej koruze se je kupilo za izvoz. — Moka: Moke je bilo zelo nialo na trgu, ker so že vsc stare zaloge izčrpane, tcniATeč pa je bilo trgovccv, ki bi radi moko kupili. Moka \r. novega žita v tmi niesru Se najbrž ne pride na tržišče. Nularica se je plačevala po 665 do 680 D za 100 kg. — Za o t r o b e vlada istotako veliko zanimanje ler so sc prodavali po 140 do 150 D. Hmeljarsko društvo v Žalcu, dne 22. 7. 1923. — Vabilo k II. letošnji izvanredni glavni skupščini, ki se bo vršila v nedeljo, dne 29. t. m., ob dveh popoldne y dvorani lloblekove gosliine v Žalcu po sledečem redu: 1. Spopolnitev društvenih pravil. 2. Določitev mezde hmeljarskim obiralcem. 3. O razpošiljanju brzojavnib tržnih poročil. 4. Slučajnosti. Za slučaj nesklepčnosti se bo vršila glavna skupščina eno uro pozncje pri vsakem številu navzočih. Pridite vsi! Vrcdnost (ienarja. Ameriški dolar stane 94—05 din., 100 francoskih frankov stane 5.60—5.70 din., za 100 avstr. kron je plačati 0.1325—0.1335 din., za 100 čehoslovaških K 283—284 din., za 100 nemških mark 0.0235—0.026 din. in za 100 laških lir 413—417 din. V Curihu znaša vrednost dinarja6 centimov. (1 centim je 1 para). Od zadnjega poročila je vrednost dinarja padla za 20 točk.