Listek. 5°9 in krožijo nad njimi trije jastrebi. Melanholijo vsega prizora, ljubezen do življenja, ki se pri vsakem jezdeci izraža različno, slika Hoffmeistrova glasba prikladno in zanimljivo ter doseza popolnoma svoj namen, ker pomaga itak globokemu vtisku pojedine misli le še do višjega učinka. Sledeča povsem smer modernega skladanja, znači se Hoffmeisterjeva jederuata skladba zaradi raznoličnosti in bogatosti svojih motivov in zbok slikovitosti svojih harmonij kot duhovit, resen proizvod. Težav v melodramu ni, zato smelo upamo, da bode uvrščen v marsikateri vzpored slovenskih veselic kot nova in nenavadna vrsta predavanj X. Slovenske narodne pesmi. Harmonizoval in za koncert priredil M. Hubad. Založila ,,Glasbena Matica" v Ljubljani 1894. Cena : pattitura s šestimi glasovi a gld. i"2o, posamezni glasovi a 10 kr. — ,,Glasbeni Matici" je poleg drugih mnogoštevilnih nalog tudi ta, da izdaja dobre slovenske skladbe in sosebno slovenske narodne pesmi ter tako povzdiguje zmisel za glasbo in veselje do petja. Kolikorkoli je doslej izdala narodnih pesmij, vse zbirke imajo to hibo, da navajajo ndrodne pesmi tako, kakor so se zapisale med narodom, ne glede* na to, da more takšne izdaje dejanski rabiti samo tisti, kdor je jako spreten, stvari popolnoma vešč in glasbeno visoko izobražen, kdor jih torej more sam spretno prirediti, da so premišljeno pete res za koncertno dvorauo. Te naloge se je lotil g. Hubad in jo je izvedel izredno srečno. Deset najlepših ali sosebno znamenitih nrirodnih pesmij je izbral, harmoniziral in označil popolnoma natančno; osobito pri kitičnih pesmih je vestno priredil predavanje po tekstni vsebini in jim v tej obliki otvoril dostop tudi v popolnoma resne koncerte. Resnično so med njimi točke, vredne, da se pojd prav pogostoma namesto dnih glasbenih trivijalnostij, ki še vedno strašijo po'vzporedih manjših pevskih društev in se izdajajo za pristno ndroduo glasbo. Čudovita nežnost preveva n. pr. pesem ,Je pa davi slan'ca pala" ali ,,Ljub'ca, povej, povej", ki je tudi po vsebini tolikanj ljubezniv dvogovor, popolnoma logiški in umestno prirejen za čveteroglasen moški zbor, sopran in alt, ali poslednjo točko v zbirki ,,Škrjanček poje, žvrgoli", kjer se jasna veselost ob spominu na ljubico izpremeni v čudovito lep, iskren in resničen izraz, dočim izvaja besede ,,Kjerkol' se midva srečava, prav milo se pogled a va; vse solzne naj'ne so oči . . ." peteroglasen zbor, basi divisi in tenor, vsi glasovi zopet nastopajo jako značilno, samostojno. Prijatelji čvrstih veselih pesenc nahajajo v zbirki, rekli bi, dva slovenska valčka ,,Ko b' sodov ne b'lo" in ,,Bratci, veseli vsi", dalje pristno slovensko pesem ,,Zmirom vesel" z zateglim solom „0 ja" ob pričetku vsake kitice, krepko ,,Lovsko" in pač nekoliko kočljivo .izvedno, zato pa tem lepše učinkuj očo ,,Miško" (,,Prišla je miška . . .'') z onim čimdalje hitrejšim tempom, ki je toli značilen za ruske zbore Slavjanskega, s hipnim prestankom, z dolgimi akordi (.,Pod goro") in jarno pretrganim koncem ,,pod to goro zeleno" (allegro). Omenimo li še staro težko stopajočo pesem o Lavdonu (,,Stoji, stoji tam Beligrad") in Fleišmanovo ,,Luna sije", tedaj smo navedli vso vsebino. — Harmonizacija je vedno preprosta, kakor mora biti pri narodni pesmi, učinkuje pa bolj po lepo samostojno vojenih glasovih nego po novih harmoniških zvezah, dasi ondu, kjer je bilo treba, tudi niso izostali drznejši obrati (n. pr posebni harmoniški poudarek pri besedi ,,to ljubezen st'ri" v štev. 10.). Ali naj omenimo še absolutno čistega stavka ? Ta se umeje pri izobraženem glasbeniku, in takšen je vender g. Hubad, sam po sebi. Ce se ga venderle spominjamo, povod je temu ta, da se nekaterim slovenskim skladateljem čistota v stavku zdi precej postranska reč. — Tipografski je delo vredno vsebine. Ker so se natisnili tudi posamični glasovi, odpravljeno je toli zamudno in večinoma tudi pogrešno prepisovanje iz partiture. K. Hoffmeister. Kolo. Sbirka izabranih hrvatsko-slovenskih mužkih sborova. Izdalo hrvatsko pjev. družtvo ,,Kolo" u Zagrebu. Uredio Nikola pl. Faller. — Prva doba v razvoji umetne 5i° Listek. glasbe, doba nespremljane zborne pesmi, nagiblje se, kakor je videti, h koncu. Ne morda, da bi popolnoma prestala, temveč samo, da polagoma preide v stadij višje umetnostne vrste, sosebno v stadij instrumentalne glasbe, in da se spoji ž njo. Gori imenovana zbirka podaja pregled o vsi literaturi dne dobe, to je najboljše in uajpriljubljenejše zbore (ta dva pojma se žal skladata toli redko !), tiste, kateri se utegnejo ohraniti tudi pozneje ali zaradi resnične svoje notranje vrednosti ali pa zato, ker so se splošno priljubili. — Slovenska produkcija, ki šteje v tej stroki malone več glasbenih del, nego jih je ravno treba, zastopana je s precej zbori. Med skladbami znanih ali zuamenitejših skladateljev so vzprejete lepo izdelane pesmi »Njega ni«, nežna »Njoj« in »Nočni pozdrav« (obe hrvaški), dela A. Foersterja, spretnega harmonika ; potem »Jadransko morje«, »Sirota« in »Prva ljubezen«, vse tri zložil A. Hajdrih, ki ve" družiti lepo melodiko s preprostimi in plemenitimi zvočnimi učinki ; obuarodela, baš v svoji preprostosti tolikanj ljubka zbora »Mraku« in »Kje so moje rožice«, oba zložil dr. G. Ipavec, dr. B. Ipavčevi pesmi »Lepa Anka« in »Domovina« (lepa pesem, žal, da se brenče" odzivljajo sprem-ljujoči glasovi, navdušeni za lepo domovino!), potem dražestua Maškova pesem »Pri zibeli«, kakor vzeta naravnost iz naroda; naposled mnogo zborov, katere so kolikor toliko v zabavnovečerskem zlogu napisali baš navedeni skladatelji, uajpriljubljenejše skladbe Nedvedove, Gerbičeve, Fr. S Vilharjeve (tudi hrvaški izvirniki) in Davorin Jenkove — sploh najboljše stvari izmed neštetih produciranih množin. - Hrvaški oddelek podaja sosebno mnogo skladeb Iv. pl. Zajca, toli marljivo delujočega ravnatelja deželnemu glasbenemu zavodu v Zagrebu. Bilo je pač težko, zlasti hrvaškemu glasbeniku, voliti med njegovimi deli, ki so vender iz večine glasbeno vredna, pisana v udroduem duhu in vedno izvedena dobro, spretno. Zato se je vzelo kolikor mogoče mnogo. Med njimi so skladbe, ki se baš zaradi rečenih svojstev dvigajo nad vsakdanje tvore; mimo tega plameni v njih izvesten ogenj, ki jih dela sicer nekoliko italijansko surove, vender pa vselej užiga in je vsekakor boljši od osladne nemške sentimentalnosti. Sosebno pripadata semkaj »Sliepac Marko« in »Večer na Savi«, skladbi znameniti tudi po svojem obsegu, z motivi, podobnimi motivom v kolu. Ognjevite znane koračnice (imenujemo samo »U boj«) te se seveda niso smele izpustiti. — Poleg Zajčevih skladeb je vzprejetih največ del Gjura Eisenhuta. Ta skladatelj je imel dokaj misli j, dasi so bile cesto jako nejednake vrednosti, in je vedel prav dobro uporabljati svojo glasbeno zmožnost. Poleg Zajca pripada Eisenhut onim redkim glasbenikom, ki so ob sicer dokaj jednolični in ubožui paleti, s kakeršno razpolaga moški zbor, vedeli zmesiti relativno veliko bogastvo barev. Pač vpleta precej instrumentalnih elementov, kakor tudi uporablja instrumentalne oblike (n. pr. valček) — v kvaro tekstu. Brenčečemu zboru, temu najbrezumuejšemu cvetu glasbene brezmiselnosti, umerjena je cesto velika naloga; brenčeči glasovi mu nadomeščajo spremljujoči instrument. Ali ž njimi se vsaj nekoliko izogiblje monotoniji, ki je brez spremljevanja neizogibna pri večjih delih za moški zbor. In lepo zveneč stavek, dobro izraženo splošno razpoloženje teksta, to je iz vestno največ, kar smemo zahtevati od moških zborov, ki so do malega spisani samo za zabavo, ne pa za resne umetniške namene. —• Utegnili smo izrecno imenovati samo malo del izmed jako bogate vsebine (131 zborov). Knjiga podaja izbrane skladbe, med katerimi smo mogli zopet le mimogrede" omeniti najožjega kroga nam najbližjih in potem najznamenitejših. Znamenit strokovnjak, Nikola pl. Faller, je sosebno spretno zbral bisere obsežne zborske literature . Prav zato, ker je dobro izbiral, bilo mu je težko izbirati še bolj, ne da bi bil nepravičen, Namenu, kateremu rabi ta zbirka in moško petje a capella sploh, ustreza Fal-lerjevo delo izvrstno. Pevska društva bodo sezala po njem tem rajši, ker je pre"cej natisnjeno Listek. 5" v partituri — prednost zbornega petja iz partiture razklada izdatelj v predgovoru —- in ker je cena knjigi, 400 stranij za 3 krone, izredno nizka. K. Hoffmeister. Knjige Matice Hrvaške. (Konec.) Še nekoliko besedij o pravopisu in o jeziku nasploh v knjigah ,,Matice Hrvaške". Kar se tega dostaje, vlada v spisih Matičinih velika različnost. V jenih letošnjih knjigah so zastopane vse nijanse hrvaškega pravopisa od stroge nekdanje hrvaške etimološke šole pa do najskrajnejše Vukove in nove dalmatinske fonetike. Kišpatideve ,,Ribe" so pisane v jeziku, ki je vladal še nedavno v hrvaški akademiji in v. šolah hrvaških, s starinskimi obliki in etimološkim pravopisom. Jednako drame Mirka Bogoviča. Vallina ,,povjest srednjega vieka" nima razven oblikov na ,,ima" v dat., lok. in instr. pluralis nič, kar bi spominjalo na novejšo pisavo. V Kuhačevih ,,Ilirskih glazbenicih" prevladuje fonetika, a etimologija se prikazuje vsak čas kot stara navada železna srajca. Miškatovičev prevod Turgenjevovih romanov ima stari pravopis, a ,,pripomenek" se v nekaterih oblikih bliža fonetskemu. Musičeva ,,Povjest grčke književnosti" je že pisana čisto fonetski, predgovor ,.Matice Hrvaške" pa je zopet starinski Ostale knjige so pisane fonetski, in sicer tako, da se od Hranilovica preko Lepušiča in Vodopiča do Maretičevega prevoda ,,Gospoda Tadeja" fonetika vedno bolj bliža naturalističnemu jeziku, katerega imenujejo pristaši stare šole ,,govedarstvo", premda čitamo celo pri poslednji knjigi na zavitku in na prvi strani naslova ,,Prievodi" 11. fonetskega ,,prijevoda". Te različnosti .,Matica Hrvaška" ne bode mogla vedno trpeti. Odločiti se ji bode za stalen pravopis. Kateri pravopis bode zmagal, o tem ob sedanjem razmerji ne more biti dvojbe. Fonetika se je podigla zmagonosno, prodrla je vse vrste etimoloških braniteljev, in mnogi so že položili orožje ter se udali hočeš nočeš mogočni fonetski struji. Nam Slovencem mora biti žal, da se je to zgodilo, ker se s tem književni jezik hrvaški močno oddaljuje od slovenskega in prihaja jez vedno večji. Ali s fakti je treba računjati, in ozirnosti do nas Slovencev ne mogo zadržavati Hrvatov v bližanji k štokavskim oblikam in k srbskemu pravopisu. Pregledali smo knjige ,.Matice Hrvaške« in videli smo, da se Matica resno trudi podajati svojim čitateljem najrazličnejše hrane. Jednako ljubeče goji lepo knjigo kakor popularno znanstvo in umetnost; izdaja domačih pisateljev novejša in starejša pesniška dela, pa presaja tudi znamenito pojavo tujih slovstev na domača tla. Torej ni čudo, da najde vsakdo nekaj, kar mu zelo ugaja. Pri tem imajo knjige, katere izdaje Matica, kakor smo videli, z malimi izjemami, literarno ali vzgojevalno ali praktično vrednost in se v resnici čitajo z naslado in koristijo, ker odgovarjajo željam in potrebi čitateljev. In koliko štiva ponuja Matica svojim članovom ! Za 3 gld. je podala nad 71 pol lepoznan-skega in nad 66 pol popularno-znanstvenega in zgodopisno - umetnega gradiva, poleg tega pa je izdala še za ceno 2 gld. 60 kr. 20 pol lepoznanskega, 18 pol znanstvenega štiva in 13 pol pesmij, vsega skupaj torej 190, reci stoiude vetdeset pol, deloma ilustrovanih. Ob tako uspešnem delovanji na književnem polji ni čudo, da je tudi zanimanje za ,,Matico Hrvatsko" od leta do leta večje in da šteje vedno več udov. Vsa čast in hvala odličnemu odboru, ki si ve" priskrbeti primernih spisov, kateri zanimajo občinstvo ter tako množe" ljubezen do čitanja. Zatorej pa priporočamo .,Matico Hrvaško" tudi Slovencem, katerim se s temi knjigami ne ponuja samo izborno poučno in zabavno štivo, nego tudi prilika, da se nauče" najsorodnejšega in najlepšega slovanskega jezika. Znanje hrvaškega jezika jim bode koristilo tudi pri izobraževanji domačega jezika Kadar jim bode treba na posodo vzeti, ne bodo se zatekli k starim roditeljem, ki hranijo pač star denar, ki pa ni več veljaven, niti k daljnim soroduikom, katerih denar je treba prej zamenjati, 760 Listek. šol za tretje, oduosno četrto šolsko leto. Temu namenu tudi ustreza knjižica in je dobro došla učiteljstvu za pripravljanje pri početnem zemljepisnem pouku. V dodatku pa najdeš tudi marsikaj migljajev iz matematiškega zemljepisa za zadnja šolska leta. Knjižica obseza ta-le poglavja: Obzor; strani neba; solnce, vir svetlobe in toplote; hiša očetova; domačija; bivališče; rojstveni kraj; pot v šolo ; šolska soba; šolsko poslopje; šolsko obližje ; bivališče; zgodovina bivališča; ponavljanje in dopolnitev tvarine o bivališču; zemljepisni temeljni pojmi; okraj; prebivalci okraja; s čim se pečajo? uprava, dežela; pro-sveta domovine; najvažnejši temeljni pojmi iz zvezdoznanskega zemljepisa. — Ne moremo pa se sprijazniti z načinom, kako g. pisatelj razlaga (na str. 8. in 9.) strani neba ali zavedanje. Takšno razlaganje je že zastarelo, ker otežuje zavedanje na zemljevidu. Učenci imajo samo dvakrat na leto priliko natančno opazovati vzhodno točko, in sicer dne 21. sušca in dne" 23. kimovca. Po 21. sušci pa se solnčni vzhod navidezno premika proti severu, in dnd 21. rženega cveta vzhaja solnce v naših krajih 350 proti severu od vzhodne točke. Potem se solnce zopet premika nazaj proti vzhodu in dne 23. kimovca vzhaja v vzhodni točki. Jeseni se premika solnce proti jugu in dne" 21. grudna vzhaja v naših krajih 350 proti jugu od vzhodne točke. Ta zastareli način zavedanja se ne ujema z zavedanjem na zemljevidih. Tudi ne bi učenci vedeli, kadar risajo načrt šolske sobe (str. 13. in 14.), zakaj je na desni strani table vzhod, na levi zapad i. t. d. Zemljeviden obrisek n. pr. ljubljanskega okraja bi še povečal vrednost knjižici, ker bi bil zajedno vzor za druge šolske okraje. Sicer pa priporočamo knjižico, s katero je g. pisatelj pomnožil naše itak oskromno pedagoško slovstvo, n. Ilustrovani narodni koledar za navadno leto 1895. Uredil in izdal Dragotin Hribar v Celji. Cena elegantno vezanemu izvodu I gld., broširanemu 70 kr. — To je že sedmi letnik tega prelepega koledarja, bogato okrašenega z ilustracijami. V zabavnem delu čitamo životopise dvornega svetovalca Fr. Sukljeta, dr. Jos. viteza Zhismana in dr. Fr. Račkega (vsi trije imajo tudi podobo), tri pesniške prevode Aškerčeve iz ruščine, črtico o Rajhenburgu (s podobo) , potopisno črtico o Vezuvu, spisal prof. dr. A. Medved, razpravo o selitvi Slovanov proti jugu, spisal S. Rutar (nadaljevanje iz dveh prejšnjih letnikov), spis o Skenderbegu, priobčil Igo Kaš, naposled pa nekaj kulturnih črtic o Slovencih. V teh črticah pač ne umejemo dobro odstavka na str. 152.: »Za glasbeno slovstvo, pa tudi za nižjo glasbeno izobraženost glasbenega ukusa pa skrbi zlasti ,Glasbena Matica' v Ljubljani«. Vsa čast »Slov. pevskemu društvu« na Ptuji, katero po besedah koledarjevih med vsemi pevskimi društvi »zavzema gotovo prvo mesto«, menimo pa, daje naša »Glasbena Matica« venderle nekaj drugega, da je baš «Glasbena Marica« bodisi kot šola bodisi kot pevsko društvo taka, da smemo biti ponosni nanjo Čemu torej pisati, da skrbi tudi za nižjo izobraženost (recte izobrazbo) glasbenega ukusa! — »Koledar« obseza mimo naštetih podob še lepo izdelane slike Krškega, trga v Mozirji, Ljubnega in Mohorjeve hiše v Celovci. Levstikovi zbrani spisi. Kakor se nam poroča, šel je peti (poslednji) zvezek Levstikovih zbranih spisov že v tisek, in tako je upati, da ga prejmemo okolo Božiča. Teoretično praktična pevska šola. Spisal Anton Foerster, Četrti natis. Tiskal in založil R. Milic. — Če delo, sosebno šola, iičaka že četrti natisek, tedaj je upravičeno, da občinstvo takisto rado seže po njem, kakor po prejšnjih izdajah, ker ve, da je delo vredno, dobro in da ustreza razmerju. »Ljubljanski Zvon« je itak ob svojem času nadrobneje razložil vrline te pevske šole g. Foersterja, kateri je kot ravnatelj orgljarske šole v vedui dotiki z glasbeniki in pevci na kmetih ter zato dobro pozna potrebe pevskih učiteljev. Prav tem je ustvaril vzorno delo, ki v majhnem obsegu podaja prav mnogo. Koliko je pisatelj izpremenil prejšnje izdaje, ne moremo odločiti, ker starejših Listek. 761 natiskov nimamo. Sicer pa je nepotrebno še posebe priporočati »Teoretično praktično pevsko šolo« —- ime pisateljavo je poleg štirih izdaj menda porok dovolj. K. Hoffmeister. »Pozdrav Gorenjskej« se imenuje valček, katerega je izdala in založila L. Schwent-nerjeva knjigarna v Brežicah ob Savi. Zložil ga je po slovanskih napevih gosp. Viktor Parma in ga posvetil g. dr. Edvardu Savniku v Kranji. Lepo delo bodi prav toplo priporočeno našim igralcem in igralkam na klavir, ki itak pogrešajo domačih plesnih skladeb. Ceua 1 gld. Slovensko gledališče. Od dne" 30. oktobra do vštetega dne* 29. m. m. so bile te-le predstave: Dud 30. oktobra operi »V vodnjaku« in »Cavalleria rusticana« , dne 1. novembra »Mlinar in njegova hči«, dud 3. novembra »Materin blagoslov«, dne" 6. novembra prvič »V Diogenovem sodu«, spisal Jaroslav Vrchlickij, poslovenil Fr. Gestrin, in opereta »Mornarji na krov«, dne" 9. novembra »Mam'zelle Nitouche«, dne" It. novembra popoldne »Mlinar in njegova hči«, zvečer »O ti možje-!«, dne 15. novembra prvič »Poljub«, prostonarodna opera v dveh dejanjih, po pripovesti Karoline Svetle spisala Eliška FCrdsnohorskd, uglasbil B. Smetana, preložil A. Fimtek, dne" 17. novembra »Poljub«, dnd 20. novembra prvič »Vel i k om e s tn i zrak«, gluma v štirih dejanjih, spisala Blumenthal in Kadelburg, dud 23. novembra »Poljub«, dud 25. novembra »Mornarji na krov« in »V Diogenovem sodu«, dud 27. novembra Mosenthalov igrokaz »Na Osojah«, dnd 29. novembra opera »Carostrelec«. — »V Diogenovem sodu« je drugo dramatsko delo Vrchlickega, katero smo videli uprizorjeno na našem odru. Vsebina mu je ta, da znani grški filozof v znanem svojem sodu skrije Parmenija, prijatelja Aleksandru macedonskemu, in njega ljubico Meliso, za katero se je takisto vnel Aleksander, in da se mu potem s sarka-stiškimi opomnjami posreči potolažiti be.snečega vladarja. Igra je duhovita in vredna, da se predstavi še večkrat. Partijo Diogenovo je izvedel g. Inemann tako decentno po maski in igri, da bi bila vsaka hvala odveč; prdcej za njim imenujemo gospodičino Slavčevo in gospoda Danila. Gospod Verovsek je bil sicer velik Aleksander, zato pa še ne do cela Aleksander Vdliki. — Druga novost tega meseca je bila Smetanova opera »Poljub«, repertoarna točka dunajske opere. Vsebina: Mladi vdovec Luka (g. Beneš) pride s svakom Tomo (g. Nolli) snubit Vronico (gospodičina Leščinska). Ljubila sta se že prej, toda Luka se ji je moral odreči svojim roditeljem na ljubo; sedaj seveda Vronica prdcej dovoli v njega snubitev, poljubiti ga pa neče, češ, da bi poljub pred poroko užalil rajno ženo. Luka vzrase in naposled ves razsrjen odide v vaško krčmo, odkoder se vrne pod Vroni-čino okno z godci in dekleti. Vronica ne prebije tolike sramote in odide s teto Martinko (gospodičina TowarnickaJ k tihotapcem v gozd. Pred njima pa je prav v ta gozd dospel tudi Luka, katerega je že minila prva jeza. S svakom Tomom, katerega je gnala skrb za Luko, ukreneta, da Luka drugo jutro Vronico naprosi oprostila. Njiju pogovor posluša skrivaj voditelj tihotapcev Matevž (g. Perdan), ki tudi pozneje, ko dojdeta Vronica in Martinka, spozna, da ima dekle svojega ženina venderle še rada. Matevž odide, da bi Luki prinesel veselih novic o Vronici, obe ženski pa zaloti proti jutru stražnik (g. PavšekJ. Vender se Martinki posreči, da le-ta ne zaseže tihotapskega blaga, Vronico pa je tako zbegal prihod njegov in nevajeni nočni pot, da se za vselej odreče tihotapskemu življenju. Drugo jutro se zopet sprijazni z Luko, ko jo le-ta vpričo vaščanov res naprosi oprostila. Srčno se poljubita, in s poljubom se konča dejanje. — Predstavljala se je znamenita opera, o katere glasbeni vrednosti so se pač zjedinili vsi veščaki, sosebno tretjič tako, da bi se težko bolje kje na provincijalnem odru. Primadona gospodičina Leščinska si je pridobila posebno pohvalo s čudovito nežno in tudi po besedah milo pesmijo pri zibelki; na glas pa je občinstvo vselej odlikovalo tudi druge soliste, tako gg. Nollija, Beneša,