10
Premišljevanje
o novi obertnijski in rokodelski postavi.
Vsaka reč ima dve strani. „Novice" so že zadnjič rekle, da nekteri so to novo postavo z neizrečenim veseljem sprejeli, drugi nasprot nič dobrega od nje ne pričakujejo; al uno in to — so rekle — je prenaglo rečeno, ker še le s k usnja enih let bo pokazala,  kaj je pravo.
Po mojih mislih (naj drugi tudi svoje razodenejo!) je zmerno svobodno gibanje v vsaki reči potreba, da napreduje. Ce nas mora gosposka v vseh rečeh voditi kakor otroke; če nam mora za vsako stvarco dovoljenja dajati ali prepovedovati; če nam mora povsod kakor otrokom puntek na glavo djati, da se ne udarimo kadar pademo; če nas mora povsod na vajetu peljati, da se ne spodtaknemo in ne pademo, — kaj pa vpijete potem po svobodni občinski postavi, po samostojnem deželnem namestnistvu in družin deržavnih prenaredbah! Vse mora v pravi razmeri biti in eno se ujemati z drugim, in zato moramo novo rokodelsko postavo pozdraviti za znamenje, da bodo prišle še tudi druge zlo potrebne prenaredbe.
Ker so vse obertnije in rokodelstva po novi postavi razdeljene v čvetere, to je:
1)   v take, kterih pričijoča dostava nič ne zadeva, in ktere se bodo tudi naprej še po starih postavah obravnavale,
2)   v take, ki so po nekterih  okoljšinah  nekako  omejene,
3)   v take, za ktere je potreba gosposki nega privoljenja, in
4)   v take, ki so popolnoma proste in pri kterih ni treba za dovoljenje prositi, in jih tedaj vsak človek more početi, — se vidi iz tega, da nova postava ni ravno prekucnila vsega, kar je dozdaj bilo, kakor uekteri mislijo, kteri so se je ustrašili kakor otroci parkeljna in si v tem strahu še upali niso, postavo brati in  prevdariti.
Po tem predgovoru premislimo enmalo naše dozdanje obertnijske in rokodelske razmere:
Vzroki, kteri so dozdaj rokodelstvu in obertuištvu nasproti bili, so mnogoteri.
V nekterih deželah so veljale tako imenovane „radi-cirane" ali ukoreninjene pravice, ktere so bile zvezane 8 kakim ^realnim" ali nepremakljivim (ležečim) posestvom, tako, da je tak vlastnik imel pravico to ali uno rokodelstvo ali obertnijo početi, ki je bila pri hiši. Postavimo: hiša v mestu J. pod številko 40 ima pravico lekarno ali apoteko imeti; vsaki, kdor je omenjeno hišo kupil, je tudi kupil pravico, apoteko v hiši imeti. Take pravice obderže še prihodnjič posestniki. Al zraven njih je tudi drugim enako početje pripušeno — in tako bojo prišle take predpraviee počasi ob svojo veljavo.
pravi:   „lše te sreča,   um ti  je dan  — najdel jo bos,   ak nisi zaspan!"
Ce pa starost ali bolezen rokodelca tarete, naj upanja zavoljo nove postave ne zgubi. Ravno ta postava veleva tudi napravo rokodelskih združtev, ktere bojo imele svoje zakladnice, iz kterih se bo zamoglo tistim pomagati, kteri v nesrečo pridejo.                                                      A.
11   -
Večidel pa obstoji oprostenje v tem, da vprihodijič De bo treba gosposkinega dovoljenja prositi, če bo kdo >tel kako v versto prostih spadajoče rokedelstvo ali obertnijona svoje roke začeti. Dozdaj je mogel, postavimo, čevljar, če je bil še tako priden in umeten, pri gosposki prositi, daje dobil pravico; po novi postavi ne bo tega več treba.
Dozdanja postava je rokodelstva in obertnije za ter a a, ker veliko pridnih in izurjenih rokodelcov ni mo^lo skozi več let privoljenja dobiti, da bi bili na svoje roke rokodelstvo začeli. Čakal in čakal je, da je nazadnje obupal v svoji mladosti samostojnost doseči, ki ga je doletela se le v starih letih, ko pa ga je zapustila krepkost mladega človeka. Dozdaj je bilo dovoljenje mojsterskih pravic le po potrebah tistega kraja (Localbedarf) deljeno, v kterem je rokodelec prebival. To ravnanje je pa bilo zlo napcno. Ni bilo mogoče natanko vediti, koliko rokodelcov je tistemu kraju potreba. Cela množica že opravičenih mojstrov je — se ve da — z enim glasom terdila, da jih je že zadost in se preveč — da še oni nimajo dovelj zaslužka, — da vsak novinec jim bo v škodo, — pa tudi «n sam ne bo mogel živeti, bo kmali v sromaštvo zabredel :n več takega. To pa se ni pomislilo, da so ljudje, ki so si kakošno reč pri teh mojstrih naročili, mogli sila dolgo čakati, preden so kaj dobili in da še dostikrat za dobro plačilo in lepe besede ni bilo mojstrom nič iz rok spraviti! Naj reče kdo, da to ni tako? In pomagati si človek dostikrat nikjer ni mogel.
Nekteri   se   bojijo,   da   po   oprostenji   rokodelstva  bc> veliko pomagačev (kselov} na svojo roko   začelo delati,  in tako bo na   eni   strani   pomanjkanja delavcov,   na drugi pa preveč mojstrov, kteri bojo brez zaslužka soseskam na rame prišli.    Tudi tega se ni treba bati,   čeravno je res,   da od konca  jih   bo   dosti   hotlo  samostojnih   biti,   al   to   ne   bo dolgo terpelo.   Lenuh in nevednež v nobenih okoljstavah ne bo zboljšal svojega stanii —  pečene tiče jim ne bojo letele v usta;   takim bo   kmali   spet   zakljenkalo.    Kdor   bo   hotel obstati,  se bo mogel dela resno poprijeti,   ne pa praznovati  in delo  najemnikom   prepušati, — treba bo po višji izurjenosti hrepeneti,   ljudem   prijazno   in   pošteno   postreči, — treba bo  tudi   nektere   razvade   (kavarnice,  kerčme) in pohajkovanje  zapustiti   in   dobro   paziti,   da   se   bo   krajcar vjel,   kjer jih bo več   po zaslužku prežalo.    Treba  bo tudi enmalo po svetu pogledati,   da   se bo  rokodelec   kaj bolje ga naučil, pa tudi zvedil, kam bi tudi v druge kraje se utegnili izdelki   na prodaj pošiljati;   zato je po novi postavi tudi pri puščeno   z   lastnimi izdelki   in  pridelki   v tuje kraje  barantati.    Ko   bi,   postavimo,   Ribenčanje svojo suho robo le doma prodajali,   gotovo bi je   le malo spe-čali, — vozijo jo tudi   v druge   dežele  in  si dosti denarja prislužijo.   Ko bi Teržičanje čevlje   in drugo robo le  doma prodajali,   bi   bili   mogli   dolgo   popustiti   svoje rokodelstva. Ko bi slamnikarji iz Posavja, mengiške,   dolske in ihanske fare  slamnike   le   doma   in   v Ljubljani prodajali,   bi jim tanko predla — začeli so jih tudi   po drugih deželah  nositi in  svoje  rokodelstvo   so   na   višjo   stopnjo   povzdignili,   ker dan   današnji   svoje   izdelke   bolje   likajo   in šegam,   kakor jih čas nanaša, strežejo;   domače   slamnike so   začeli   že tudi   gospodje  nositi,   in   lepo   bi   bilo   in dobro,   ako bi se tudi slamniki   za  gospe   tako   narejali,   da   bi   ne   bilo treba veliko denarja na Laško za florentinsko robo pošiljati.
Treba bo opustiti navadni prigovor: „Saj so moj oče tudi tako ravnali". Da pa se to zgodi, je bil zadnji čas, da so padle slare verige, ktere so vezale roke pridnih delavcov in otemnele glave bistrih ljudi.
Ni se treba bati, da bojo po novi postavi rokodelci obnemogli in v revšino prišli. Kdor je len in zabite glave, tudi dozdaj ni naprej prišel, čeravno je stal pod krilom „des Localbedarfes" zabranjen". Komur eno delo ne nese, ee lahko poprime vprihodnje druzega. Naš skušeni Vodnik