PLANINSKI VESTN1K
PV 6/94
kaj dobrega pojedel, zato so v planinskih kočah gospodinje vedele, s Čim ga morajo postreči. Zelo pogosto je hodil na izlete tudi s stanovskim prijateljem dr. Alojzem Lešnikom. Njun že prislovlčni cilj je bila gostilna Robič v tri kilometre oddaljenem Llmbušu, kjer sta ponavadi spila polič vina in se vrnila. Mariborski šaljivi «Toti list« si je oba prijatelja privoščil in se na celi strani v sliki in besedi pošalil z njima in njuno trdno namero, »da tokrat pa gresta na izlet kam drugam«; kot ponavadi pa sta tudi tokrat pristala pri Robiču na poliču vina. Očitno je bil torej v Mariboru dr. Kovča znana in spoštovana oseba.
KAKO SO GRADILI KOČO
V Ilirsko Bistrico je dr. Fran Kovča najbrž prišel okrog leta 1910, Delo na sodniji mu je omogočalo, da se je vključil tudi v družabno življenje kraja, še posebej v društveno dejavnost i ti rs ko bistriške podružnice Slovenskega planinskega društva. Bistriški planinci so prav tedaj
246
Ob 70-letnici Črnodolske koče_
DRAGO KAROLIM_
Ko razpočijo spomladi bledo rožnati žafrani, pojdem tja gor v tihe ioze, tja na črnodolske jase.
Tam sameva starka koča, sedemdeset let že daje skromno streho mladim, starim, vsem prijateljem narave.
Ko o kresu se odprejo njena okenca in vrata, takrat se zbudi iz spanja kot Trnuljčica iz pravljic.
Mladi rod ob njej se zbira, taborni si ogenj vžiga, ob njem raja in uživa svoja zlata, mlada leta.
Takrat ji zašije sonce, tisto sonce, ki sijalo je slovenskim narodnjakom, ko so zidali jo nekdaj
kot planinsko postojanko, znano Vilharjevo kočo, iz ljubezni do teh krajev in do ljubega Snežnika.
1984
iSTRIŠKA Poop
<4$
% 9*
PLANINSKEGA DRUŠTVA
m
. BISTEV
bili sredi zagnanega načrtovanja postavitve planinske koče na območju Snežnika, Od gozdnih upravičencev so v Črnem dolu dobili v uporabo skromno lesenjačo In jo koristili ob izletih na Snežnik. Zavzemali so se za to, da bi društvo postavilo kočo bliže vrhu Snežnika, vendar temu nI bil naklonjen lastnik snežniških gozdov. Izietništvo po gozdovih je celo omejeval zgolj na markirane poti proti Snežniku Planinski vestnlk, glasilo slovenskih planincev, poroča že v letu 1909 o zbiranju sredstev za kočo pod Snežnikom, pa o dilemah ob skrbi, da tujci z nakupom črnodolske koče prehitijo domačine. Vsekakor je bil odločujoč društveni občni zbor dne 27. maja 1913, ko so se odločili za odkup stare koče in 29 arov velike parcele za ceno 500 kron, zavedajoč se, da bodo stroški popravila zelo visoki. Skrb za kočo so zaupali novemu upravnemu odboru, ki ga je še naprej vodil načelnik Miroslav Martinčič, tajništvo društva pa je na novo prevzel dr. Fran Kovča.
To je bila dobra odločitev. Društveni tajnik dr, Kovča se je dela lotil z vso vnemo. Kmalu so ugotovili, da stare koče ne kaže popravljati. Sklenili so pogodbo z zidarskim podjetnikom Antonom Logarjem iz Vrbovega In v treh mesecih je na mestu stare stala že nova črno-dolska koča. Iz računov, poštnih potrdil in beležk Iz tega časa lahko sodimo, da je šlo za široko zastavljeno delo od zbiranja prispevkov in posojil po vsej Sloveniji do obsežnega društvenega fizičnega dela. Zanimiva in navdušujoča je beležka dr. Kovče z dne 21. junija 1914, da je delavcem da! za štiri litre vina, «kot veli navada, kadar se postavi strešni stol«. Dela s kočo In opremo so šla h koncu, stala pa so skoraj tisoč kron.
PV JE SPREMLJAL GRADNJO
V tem času je izšel v Planinskem vestniku tudi daljši zapis o gradnji črnodolske koče, ki ga je navdušujoče napisal prav dr. Kovča. Ob pozivu za prispevke za kočo, "ki bo res stala precej«, je povabil slovensko planinsko srenjo na otvoritev: »Slavnostna otvoritev koče se vrši 5. julija t. I. ob 11. uri dopoldne. To naj blagohotno vzamejo na znanje vsi prijatelji planinstva, ka-