A ‘ f' I — Nič vročega čaja, povejte jim, koliko bo do na koncu plačali za zdravljenje, pa se bodo spotili... Karikatura: ANDREJ NOVAK FRANC UREVC: RAZMIŠLJANJE O REORGANIZACIJI SINDIKATOV Po IV. plenumu Zveze komunistov Jugoslavije, ko smo ponovno ovrednotili delo političnih organizacij in ko se je Zveza komunistov odločila za reorganizacijo, je bilo večkrat slišati, da je treba reorganizirati tudi sindikalno organizacijo. Reorganizacija ZK je bila v samem začetku med drugim logično utemeljena tudi s tem, da je treba onemogočiti, da bi posamezniki ali posamezne skupine lahko še naprej imeli odločilen vpliv na posamezne sektorje dela. Zato naj bi se ZK organizirala tako, da se ne bi več direktno operativno vmešavala v delo oblastvenih organov. Tudi predstavniki teh organov — to je izvršnega sveta in skupščine — ne bodo več člani izvršnih komitejev CK. Glede sindikatov je stvar precej drugačna. 'Sindikat ni bil in ni organizacija, ki bi bila neposredno povezana z oblastjo. Aot osnovni razlog, da je treba tudi sindikate reorganizirati, navajajo pristaši reorganizacije dejstvo, da so sindikati oziroma sindikalni forumi — od izvršnih odborov sindikalnih podružnic v delovnih organizacijah do centralnega sveta ZSJ — preveč odmaknjeni od članstva, da članstvo nima prave možnosti vplivati na politiko forumov in da po drugi strani člani ne spre- eaeKBasseBBEi I i I ! Demokratičnost ni anarhija Na kandidacijskem zboru prečita predsedujoči listo možnih kandidatov za odborniška in poslanska mesta. Nekje iz sredine dvorane se dvigne roka — znak, da nekdo prosi za besedo. Predsedujoči pojasnjuje: bilo je več kandidatov, štirje, pa so se potem trije zahvalili za kandidaturo, češ da so preobremenjeni z delom, ali pa da so predvideni za delovna mesta, na katerih ne morejo opravljati tudi dolžnosti poslanca. — Prosim, tovariš, ali imate vi predlog še za kakega kandidata za zveznega poslanca? —Nimam ... To je mala sličica s kandidacijskega zbora v moji volilni enoti, prepričan pa sem, da je do podobnih pogovorov v dosedanji predvolilni aktivnosti prihajalo še marsikje. Dejstvo je, da so »solo kandidature« volivcem na splošno nesimpatične — in dejstvo je tudi, da jih velja čimprej ukiniti. Pri evidentiranju in kandidiranju odbornikov in predstavnikov v zborih delovnih skupnosti smo »solo kandidature« že odpravili, pojavljajo pa se še vedno pri poslanskih mestih za republiški zbor in za zvezno skupščino. Vendar pa menim, da je vprašanje števila kandidatov vseeno drugotnega pomena in če imam pomisleke glede »solo kandidatur«,. potem so ti pomisleki povezani bolj z razmišljanjem, kaj storiti, _ da bi takšne kandidature čimprej izginile iz našega političnega življenja, kakor pa. z razmišljanjem, zakaj trenutno takšne kandidature še imamo. , . , Volivec, ki protestira zaradi tega, ker nima možnosti izbirati med več kandidati, ima do tega protesta polno pravico, vendar pa — vsaj po mojem mnenju — hkrati s tem še ni pokazal tudi pripravljenosti za sodelovanje v tako važni skupni zadevi, kot so volitve. Normalno bi namreč bilo, da volivci ne začnejo razmišljati o kandidatih sete na kandidacijskem zboru, temveč mnogo prej —■ soj predvolilna dejavnost ne traja od včeraj, temveč se intenzivno odvija že več mesecev, pri čemer prehaja iz ene faze v drugo, višjo fazo, za katero je značilna že večja izoblikovanost mnenj in priprav. Časa je torej dovolj za premislek, koga kandidirati — in ta premislek ni monopol nobene politične organizacije, tudi Socialistične zveze ne, čeprav je le-ta nosilec predvolilne aktivnosti. Do nesporazuma, kakršnega smo opisali v uvodu, ne -Prihaja zaradi predpisov o volitvah, temveč zaradi tega, ker nekateri občani zamenjujejo organizirane (kakšne pa naj bi drugače bile?) priprave za volitve z »nameščenimi volitvami«, oziroma ker menijo, da je demokratičnost volitev zagotovljena samo takrat, kadar se odvijajo »spontano«, brez priprav, brez organiziranosti, ki pa je pravilo Pri volitvah v vseh državah. Takšna neorganiziranost pa ni in nikoli ne more biti zagotovilo demokratičnosti. Lahko je samo dokaz anar-hije, ki pa je menda nihče ne želi kjerkoli v našem živ-lienju in torej tudi ne v našem političnem življenju in v Pripravah za volitve. MILAN POGAČNIK 8 H H ■ DELA n he«' A'."' II 1 V i X ' : M':- fr f m, . i fe {s ■'■II A T Z D' R U Z IT E SE! BiSS SOBOTA, 25. MARCA 1967 Št. 11, leto XXVI jemajo politike in sklepov posameznih forumov kot svojo lastno politiko in sklepe in se zato zanje v praksi tudi ne zavzemajo. Tako nastaja velik razkorak med deklarirano politiko sindikatov in izvajanjem te politike v delovnih organizacijah. Te pomanjkljivosti so — vsaj po mojem mnenju — v precejšnji meri resnične, čeprav jih ne bi smeli posplošiti za vse delovne organizacije in za vse člane sindikata. Vendar je treba vedeti, da simo se teh pomanjkljivosti v precejšnji meri zavedali že veliko pred IV. plenumom CK ZKJ in da smo zato na nekaterih plenumih republiškega sindikalnega sveta in več ali manj na vseh občnih zborih občinskih sindikalnih svetov že lani obravnavali problem učinkovitosti dela sindikatov. Ugotavljali smo namreč že dlje, da številni sklepi, dogovori, iitd. v republiškem in občinskih forumih, še celo pa v izvršnih odborih sindikalnih podružnic nikoli niso bili realizirani zato, ker nam ne uspe dovolj mobilizirati članov. VZROKI NEZADOSTNE UČINKOVITOSTI SINDIKATOV Osnovno vprašanje v zvezi s tem pa je, ali lahko takšna ali drugačna reorganizacija sindikatov bistveno pripomore k večji učinkovitosti sindikalnega dela ali ne. Ce pa hočemo na- to vprašanje dati vsaj približno pravilen odgovor, moramo najprej pokušati ugotoviti vzroke za premajhno učinkovitost dela sindikatov. Možno namreč je, da glavni vzroki neučinkovitosti (Nadaljevanje na 2. strani) Zadnja lepa nedelja je bila kriva temu, da je le malokdo ostal za mestnimi zidovi. Mnogi so se hoteli naužiti tudi snega, seveda v hribih, kajti doline so že dolgo kopne. Za Ljubljančane, čeprav ne samo zanje, pa je bil še posebej privlačen Ljubelj, pravzaprav smučišča na Zelenici. Od tod so tudi naši trije posnetki. In medtem ko so se nekateri zares športno lzzivljaJi, so se drugi odločili za bolj »p enzio ni s to vsk o nedeljo«, tretji pa, teh ni na naših slikah, pa so ostali raje na toplem —- za točilno mizo... Pa saj je tudi v tem rekreacija! Foto služba DE i ► < ► * STR. 2: REZERVIRANI STOLPEC © STR. 3: SAMO BRANITI REFORMO JE ZDAJ ŽE PREMALO 9 STR. 4: PO DVEH LETIH. ® STR. 6: DELOVNI SPORI SO ODRAZ POMANJKLJIVIH PRAVILNIKOV STR. 7: FIGO NA IGRALNI MIZI STR. 8: AKCIJA »NAJEMNINE« V KOPRU STR. 9: NA ČRNI RULETI H B MALA TRIBUNA PROIZVAJALCEV O REVALORIZACIJI OSNOVNIH SREDSTF.V m B B B H H B ■ B S B H B B B B B B B B 1 B Obvarovati koristi podjetja Razpravlja Gregor Klančnik, direktor Železarne Ravne na Koroškem Pri obravnavanju rezultatov revalorizacije je eno izmed važnih vprašanj tudi višina obresti od poslovnega sklada, ki jih plačujejo delovne organizacije. Zakon o revalorizaciji osnovnih sredstev namreč predvideva, da se poslovni sklad podjetij poveča za razliko, to je za finančni rezultat revalorizacije. Vendar se ob tem načeloma ne bi smele povečati družbene obveznosti, to je obresti od poslovnega sklada, ker bi to lahko bistveno zmanjšalo dohodek podjetij. V praksi, različno po posameznih gospodarskih panogah, se je obrestna mera na poslovni sklad tudi res znižala, vendar ne za toliko, kot je bilo napovedano. Zaradi tega dohodek in sklade podjetij pritiskajo višje družbene obveznosti, ki so kajpak različno visoke glede na strukturo sredstev, s katerimi upravljajo posamezne delovne organizacije. To pa podjetja, ki seveda želijo »obvarovati« svoj dohodek, mimo drugega sili tudi v določanje minimalnih stopenj amortizacije. Prav s to zadevo smo začeli pomenek z današnjim gostom MALE TRIBUNE, Gregorjem Klančnikom, direktorjem Železarne Ravne na Koroškem. »Kaj za vaše podjetje pomeni znižanje obresti na poslovni sklad?-" »Okroglo 78,7 milijona S-di-narjev več družbenih dajatev kot pred valorizacijo, ko je bila obrestna stopnja višja! Zgodilo se je torej tisto, česar smo se najbolj bali, namreč, da bo ostalo samo pri napovedih, da se naj obremenitev podjetij po revalorizaciji ne bi povečala. Rad pa bi povedal, da je tudi Železarna Ravne prek poslovnega združenja jugoslovanskih železarn ves čas opozarjala, da. znižane obresti od poslovnega sklada pomenijo nujen pogoj, če naj podjetja tudi vnaprej nosijo približno enake družbene dajatve. Oblikovalci predpisov Pa so obrestno stopnjo zelo previdno znižali, za črno metalurgijo na primer od 2 na 1,7 % in za kovinsko industrijo od 4 na na 3,5 %. Rezultat tega je omenjenih 78,7 milijona S dinarjev dodatnih stroškov. To r.as boli predvsem zaradi tega, ker gre za nas popolnoma izgubljen denar; hkrati to potrjuje, da so centralizirana sredstva v naši družbi ob vsem govorjenju o decentralizaciji še vedno močno občutna« »Obremenitev, ki jo omenja- te, je nedvomno visoka. Njenega vpliva na poslovanje podjetja pa vendar ni mogoče opredeliti, ne da bi vedeli, na kakšen način ste pri vas revalorizirali osnovna sredstva, saj je od nove vrednosti teh sredstev odvisna tudi stopnja obresti. Kako je s tem?« »Odkrito lahko povem, da je bilo naše izhodišče za revalorizacijo tako, da smo se v okvirih zakonitih predpisov na vsak način želeli izogniti prehudim dodatnim dajatvam. Zaradi tega smo se poslužili ugodnosti, ki nam jo daje zakon o revalorizaciji osnovnih sredstev da se namreč v utemeljenih primerih in pod določenimi pogoji lahko odločimo za nižjo stopnjo revalorizacije, kot pa je minimalno predpisana. Tako smo se pri topilnicah in energetskih napravah odločili za polovico nižji faktor revalorizacije, pri kovačiji pa za 20 % nižji faktor, kot je minimalno predpisan. Navzlic tako znižani revalorizaciji pa so (Nadaljevanje na 8. strani) k- ti roi o a Štefan Bogovčič tajnik sindikalne podružnice skupnih strokovnih služb kombinata Brest, Cerknica • Povejte, prosim, kaj ste storili v pod-, 1 jetju, da bi delavcem kar najbolj olajšali vsakdanjo pot na delovno mesto? Podatki kažejo, da stanuje velika večina zaposlenih v vaši delovni organizaciji v povprečju celih 8 kilometrov od svojega delovnega mesta. Precej ljudi se vozi na delo celo iz Otave, Rakitne, Zilc, Unca in Loškega potoka. Od Rakitne do Cerknice pa je kar 24 kilometrov, kar ni tako malo, če ■pomislimo da morajo nekateri opraviti to pot vsak dan dvakrat. . Seveda je naša delovna organizacija napravila največ' kar je mogla, da bi bila vožnja naših delavcev na delo in domov kar najbolje organizirana. Tako smo sklenili z ljubljanskim podjetjem SAP pogodbo, da dva avtobusa redno obratujeta na relacijah Rakitna—Cerknica in Unec—Cerknica. Tisti delavci pa, ki stanujejo na primer v Loškem potoku, Novi vasi, Starem trgu in drugod, se vozijo no delo z rednimi avtobusi. Do minulega leta je prevoze krepko regresiralo podjetje, saj so prispevali posamezniki mesečno le po 500 S-din. Potlej pa so samoupravni organi sprejeli sklep, da regres postopoma ukinemo, tako da ga leta 1970 sploh ne bo več. Danes še dajemo regrese, vendar le za relacije, daljše od 5 kilometrov, dve tretjini ekonomske cene prevoza pa morajo plačati interesenti sami. Tako velja vožnja tiste, ki stanujejo na primer na Rakitni, 8640 mesečno, one iz Loškega potoka pa celo 13.400 S-din. Seveda pa. se največ ljudi vozi na delo še vedno z lastnimi sredstvj: v glavnem s kolesi in mopedi. Štefan Horvat prometni miličnik pri Postaji prometne milice v Ljubljani • Veliko delavcev je vezanih na prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi, da pridejo do svojega delovnega mesta. Kaj bi vi povedali na to temo? Zjutraj vstajam ob štirih in se vračam domov po drugi uri popoldne. Stanujem pa niti ne tako daleč. Le v Črnučah. Črnučam pa vemo, kakšna je trolejbusna zveza s tem ljubljanskim predmestjem. Prometni miličnik sem že tri leta. Sprva sem služboval v Ribnici, sedaj p'a sem že dve leti v Ljubljani, pravzaprav odkar sem poročen v Črnučah. Da bi dobil stanovanje v Ljubljani, skorajda ne upam več. Pri nas je potrebno čakati na stanovanje tudi 10 let, za gradnjo družinske hišice pa nisem dobil gradbenega dovoljenja. \ Poleti se vozim v službo s kolesom, pozimi pa pešačim do Ježice, kjer je najbližja trolejbusna postaja, več- .kot pol ure. Služba pri, prometni milici pa tudi ni lahka. Bojim se, da bom še nekaj časa ostal vezan na prevoz. Vesel pa sem, da imam kot miličnik brezplačen prevoz. Tudi na avtobusu, ki vazi v Kamnik, ter ustavlja v Črnučah. Želel pa bi, kot verjetno še precej Črnučanov, da bi vozil naš trolejbus tudi po deveti uri zvečer, kajti ni nas malo, ki moramo pešačiti vsak dan do Črnuč in še naprej vsak dan do svojega doma. Jože Štošicki ključavničar v trboveljskem obratu Rudnika rjavega premoga Trbovlje-Hrastnik Koliko morate vsak mesec odriniti za vožnjo na delo in z dela in koliko vam pri tem pomaga rudnik? Na delo se vozim z rudniškim avtobusom iz 5 kilometrov oddaljenega Gaberskega. Vsako jutro vstanem ob petih in petnajst minut kasneje me avtobus že odpelje do mojega delovnega mesta. Po končanem delu pa spet z avtobusom domov. Za vožnjo dam mesečno 2600 S-din, nekateri, ki pa stanujejo v oddaljenejših krajih, pa prispevajo več. Iz Gaberskega in s Pod-meje se nas vqzi 70 rudarjev. Vsi skupaj prispevamo približno 147.000 S-din na mesec, razliko — 200.000 S-din, kolikor so dejanski stroški prevoza, pa plača obrat. Na delo se vozi tudi 12 rudarjev iz precef oddaljenega Dobovca. Te vozi tovornjak, ker je cesta: preozka za avtobus. Z vožnjo sem zadovoljen, ker vazi avtobus redno po določenem voznem redu. Zato tudi ne prihajam na delo utrujen od vožnje, za katero moram reči vse najboljše. Gotovo pa je teže onim z Dobovca, ker pridejo na delo precej »zrukani« od vožnje. Vera Glavič likvidant v računovodstvu tovarne Saturnus, Ljubljana • Se vozite na delo? Ce se, je kakšna možnost, da bi dobili delo bliže domu in seveda, si to sploh želite? Službo želim obdržati in zato — vztrajam, čeprav moram vsak dan vstajati ob štirih zjutraj, da bi se 12 ur kasneje spet vrnila domov. Odkar imamo z Ljubljano avtobusno zvezo, lahko zjutraj spim uro dlje, vrnem pa se tudi dve uri prej kot na primer predlanskim, ko sem se na delo vozila z vlakom. Seveda bi se raje zaposlila bliže/ domu, vendar te možnosti ni. V Velikem Gabru pa živim v hišici, ki je last moje matere. Tako imam vsaj stanovanje, ki ga v podjetju oh obilici drugih nujnejših prošenj še lep čas ne bi mogla dobiti. Zato mi še najbolj prav hodi, če vse ostane tako, kot je zdaj. Ob povprečnem zaslužku med 70 ali 75 tisoč S-din me pa vendarle precej prizadene, da za vožnjo na delo in domov vsak dan odštejem 900 dinarjev. Kot vsakomur drugemu, ki se vozi na delo, mi podjetje povrne le 3500 dinarjev na mesec. Iz svojega žepa torej prispevam približno 20 tisočakov mesečno, odvisno od števila delovnih dni. Zdaj, ko mož dobiva delo na dom in se mu ni treba vsak dan voziti v Ljubljano, je vaši družini odpadel vsgj ta strošek in tako se nekako le prebijemo. NA ROB OBČNEMU ZBORU SINDIKATA V T2V BORIS KTDRlC V MARIBORU S stranskega tira! Razprava na občnem zboru sindikalne organizacije v Tovarni železniških vozil Boris Kidrič v Mariboru ni bila posvečena samo nadaljnjim izboljšavam tehnoloških postopkov, modernizaciji proizvodnje, nagrajevanju in medsebojnim odnosom, marveč so delegati kritično spregovorili o nadaljnji usmeritvi proizvodnje. In prav o tej temi zapišimo nekaj več v našem poročilu, saj je usmeritev proizvodnje osrednji problem tega več kot 3000-članskega kolektiva. V nasprotnem primeru se sicer lahko kaj hitro zgodi, kot je bilo ničkolikokrat slišati na občnem zboru, da bodo morali zmanjšati obseg dela. Kaj pa pomeni zmanjševanje obsega tlela v podjetju, kot je tovarna železniških vozil, si lahko mislimo, A kakorkoli, dejstvo je, da TŽV Boris Kidrič samo s proizvodnjo železniških vozil nima najbolj svetlih perspektiv. NEUGLAŠEN ORKESTER A kljub temu, da so si v tovarni železniških vozil v Mariboru takoj po gospodarski reformi začrtali dokaj jasno pot gospodarjenja in nadaljnjega usmerjanja proizvodnje, pa se zlasti upravno tehnično vodstvo podjetja in samoupravni organi teh dogovorov niso držali. Člani sindikata so na minulem občnem zboru, omenjali dva primera. Prvi primer pomeni programirano sodelovanje z maribar-sko tovarno avtomobilov. Res je, da bi za takšno sodelovanje s TAM v tovarni železniških vozil potrebovali dodatna sredstva, zlasti za nakup novih strojev in druge tehnične opreme, kj bi jo nujno terjala nova proizvodnja. Res pa je tudi — in temu je veljal .očitek sindikata, da vodstvo podjetja in strokovne službe niso dovolj proučili vseh možnosti, kako bi razrešili probleme kooperacije s podjetjem TAM in o tem seznanili ves kolektiv. Drug primer neizpolnjevanja zadanih nalog je tudi sodelovanje mariborske tovarne železniških vozil v okviru novega poslovnega združenja proizvajalcev železniških vozil Jugoslavije, Prav strokovne službe v TŽV Boris Kidrič bi namreč morale v okviru združenja vztrajati, da bi med proizvajalci železniških vozil v Jugoslaviji izvedli načrtno delitev dela. Očitno pa je, da so strokovne službe mariborske tovarne to , možnost dobesedno izpustile iz rok. Sicer se ne bi hotela ob tem, ko v Mariboru in v TŽV v Kraljevem nimajo izkoriščenih vseh proizvodnih zmogljivosti, vključiti v proizvodnjo in popravilo šinObusov tudi sarajevska tovarna »yaso j\liškin-Crni«. K temu »neuglašenemu orkestru« proizvajalcev železniških vozil pa je treba dodati, še to, da se mariborska tovarna železniških vozil, verjetno pa tudi druge, ni uspela pogovoriti niti z jugoslovanskimi železnicami o dolgoročnejših potrebah, čeprav so njihov glavni naročnik. KJE JE IZHOD? V teh neurejenih odnosih med posameznimi jugoslovanskimi proizvajalci železniških vozil in neurejenimi odnosi z železnico, kot najresnejšim odjemalcem njihovih proizvodov, si v mariborski TŽV Boris Kidrič vseeno močno prizadevajo, da bi le našli izhod iz zagate. Dve možnosti, da bi se rešili iz zadrege, so delegati nakazali tudi na minulem sindikalnem občnem zboru. Prva možnost je, da tovarna železniških vozil Boris Kidrič vroči v banki vsa razpoložljiva sredstva, si tako zagotovi tudi bančni kredit, ter po tej poti omogoči nemoteno proizvodnjo in prodajo železniških vozil. Takšna rešitev je pravzaprav za sedaj edina, ko je jasno, da železnica nova vozila sicer potrebuje, nima pa sredstev, da bi jih lahko takoj plačala. Tako bi hkrati rešil) dva problema: dovolj bi bilo dela za vse zaposlene v mariborski TŽV Boris Kidrič, železnici pa bi s tem pomagali iz trenutne zadrege in dosegli še boljše medsebojno sodelovanje, saj bi lahko mariborska tovarna, kreditirala proizvodnjo železniških vozil yse do leta 1970, ko bi dokončno razčistili in izdelali podroben program, na katera področja usmeriti proizvodnjo. Do leta 1970 pa naj bi podrobneje opredelili tudi kooperacijo s TAM in proučili vse možnosti, kateri del njihovega proizvodnega programa bi prevzela TŽV Boris Kidrič. »CE BOMO HOTELI VSE NAČRTE URESNIČITI...« »Seveda, če pa bomo hoteli vse omenjene načrte uresničiti« je dejal Vinko Ileršič,; predsednik sindikata v TŽV Boris Kidrič. »bomo morali še bolj zaostriti tehnološko disciplino, dobavne roke, morali bomo še izboljšati kvaliteto naših izdelkov. Ce tega ne storimo, naši poslovni partnerji ne bodo več zaupali v našo tovarno....« Teh misli pa predsednik sindikata v TŽV Boris Kidrič ni izrekel tjavdan. Prav dosedanje pomanjkanje čuta poslovnosti je mariborsko tovarno železniških vozil veljalo že lepe denarje, saj so morali odšteti precejšnje penale zaradi zamujanja rokov. Vse bolj pogoste pa so tudi kritike na račun popravil vagonov za- Združeno železniško transportne; podjetje v Ljubljani. Ta popravila namreč, ^vsaj po besedah članov sindikata, niso zmeraj opravljena do roka, mnogokrat pa niso dovolj kvalitetno opravljena. In prav zaradi tega se Združeno železniško transportno podjetje v Ljubljani že pogovarja, da ne bo več pošiljalo vagonov v popravilo mariborski tovarni, marveč tovarni »Janko Gredelj« v Zagrebu. - m. Z. mašilo Republiškega sveta ZSJ ta Slovenijo Izdaja CZ P Delavska enotnost v Ljubljani. List le ustanovljen 20 novembra 1942. Urejuje uredniški odbor. Glavni In odgovorni urednik MILAN POGAČNIK Naslov uredništva ln uprave: Ljubljana, Dalmatinova ul. 4. poštni predal 313/VI, telefon uredništva 31 66 72, 31 24 02 in 31 00 33, uprave 31 00 33. Račun prt Narodni banki v Ljubljani, št. NB 501-1-365 - Posamezna številka stane 50 N-par - 50 starih din — Naročnina Je četrtletna 6.50 N-dtn - 650 starih din - poUetna 13 N-dln -1300 starih din In letna 26 N-dln — 2600 starih din — Rokopisov ne vračamo - Poštnina plačana v gotovini - Tisk In klišeji CZ P »Ljudska pravica«. Ljubljana SINDIKALNA DELEGACIJA IZ NOVE GORICE OB OGLEDU TOVARNE KERAMIČNIH IZDELKOV SCALA V PORDENONE. STIKI S TUJINO Nova Gorica in Pordenone Občinski sindikalni svet iz Nove Gorice ima dlje dobre prijateljske stike z italijansko zvezo dela ("VIL) iz Gorice. Pred časom pa je z njenim posredovanjem navezal tudi stike s pokrajinskim vodstvom UIL iz Pordenona. Tako je 10. marca 1967 obiskala Pordenone delegacija občinskega sindikalnega sveta iz Nove Gorice, ki jo je vodil predsednik občinskega sveta Aleksander Čer če. Ogledali so si tovarno keramičnih izdelkov »SCALA«, ki je ena naj večjih te vrste v Evropi. Zanimali so se za organizacijo dela, tehnološki proces proizvodnje, organizacijo notranjega prevoza, za delovanje sindikata, za pravice in dolžnosti delavcev, za delovne pogoje ter družbeni standard zaposlenih. Razen tega. si je delegacija ogledala v Pordeno. nu tovarno, ki jo sicer še gradijo, ki pa že izdeluje armirane betonske cevi za melioracijska dela na poplavljenih področjih, in avtomobilsko remontno delavnico. Člani naše sindikalne delegacije so se pogovarjali s sindikalnimi delavci italijanske zveze dela za pokrajino Pordenone, ki so jih seznanili s svojimi nalogami v bližnji prihodnosti. Predstavniki UIL so izrazili pripravljenost za nadaljnje sodelovanje z občinskim sindikalnim svetom iz Nove Gorice. Delegacija UIL iz Pordenona, ki jo je vodil sekretar Valle, je vrnila obisk novogoriškim sindikatom v soboto 18. t. m. Sprejeli so jih na sedežu občinskega sindikalnega sveta v Novi Gorici, kjer jih je pred. sednik ObSS Aleksander Čer-če seznanil z vlogo sindikata v sistemu samoupravljanja in z bližnjimi nalogami občinskega sindikalnega sveta. Gostje, °d katerih je bila večina tokrat prvič v Jugoslaviji, so se zanimali za našo družbeno ureditev, za delavsko samoupravljanje, socialno zavarovanje m tako dalje. Ogledali so si Tovarno cementa in salonita -15. september« v Anhovem in se zanimali za delovanje samoupravnih organov v tovarni, za vpliv delivcev na delitev dohodka, na investicijsko politiko, za higiensko tehnična varstvo itd. Popoldne so si gostje ogledali partizansko bolnišnico »Franjo« v Cerknem, nato pa so nadaljevali pot v Ljubljano, kjer so si ogledali zanimivosti mesta. Obisk v Sloveniji so zaključili z ogledom Postojnske jame. Pri obisku naše delegacije v Pordenonu, kakor tudi pri obisku delegacije UIL v Novi Gorici je sodeloval tudi sekretar UIL iz Gorice Renata Lhdblo. T. B. RAZMIŠLJANJE O REORGANIZACIJI SINDIKATOV (Nadaljevanje s 1. strani/ dela jn -premajhne povezanosti članov z izvoljenimi sindikalnimi telesi niso v napačnih organizacijskih formah temveč drugje. V tem primeru bi se nam zgodilo, da bi morebitna reorganizacija razmer ne spremenila, ker bi dejanski vzroki ostali takšni,, kot so bili, Učinkovitost in pomembnost sleherne politične organizacije je predvsem odvisna od tega, koliko člani in množice njeno politiko sprejemajo za svojo in se za uresničevanje take politike tudi zavzemajo, Vpliv organizacije na množice pa je odvisen od politike, za katero se organizacija zavzema, od kadrov, ki vodijo organizacijo, od organizacijskih oblik, od odnosa sredstev javnega obveščanja do organizacije, od odnosa preostalih dejavnikov do te organizacije itd. Če hočemo kolikor toliko objektivno oceniti sedanjo vlogo sindikatov, moramo vsaj v zelo kratkih obrisih ugotoviti vlogo sindikata pri nas v obdobju administrativnega socializma. Vsaj približno 15 let po osvoboditvi je bil sindikat pretežno le transmisija partije. Imel je jasno začrtano vlogo v tem, da popularizira politiko partije, da jo prenaša na množice, da popularizira ukrepe ljudske oblasti, da organizira različna delovna tekmovanja, da najboljšim deli prehodne zastavice, poleg tega pa skrbi za športno udejstvovanje članov, za rekreacijo, zabavo //d- Pri bas so vse to delo označili navadno s tem, da sindikat skrbi za ozimnico in za sindikalne izlete. Zaradi takšne vloge je bil sindikat dolgo časa ne samo transmisija partije, temveč bolj ali manj tudi transmisija vodstev Podjetij in ustanov. Razumljivo je tudi, da smo ustrezno takemu delu izbirali kadre za sindikalna vodstva in da je partija kot distributer kadrov za sindikalne funkcionarje predlagala in določala predvsem ljudi. ki bodo sposobni pfenašatj sklepe in misli drugih, manj pa ljudi, ki bi bili sposobni kreirati tudi samostojno in neodvisno politiko. Ko so sindikati postopno dobivali drugačno vlogo, ko niso bili več samo transmisija drugih, pa je vedno bolj prihajalo do razlik med deklariranimi stališči in politiko forumov in dejansko vlogo sindikalnih organizacij v delovnih organizacijah. Kot rečeno, kadri niso bili sposobni. za nove naloge, ki jih je sindikat dobival, partijska vodstva v delovnih organizacijah in uprave delovnih organizacij, pa so se tudi zelo počasi sprijaznile z mislijo, da je sindikat lahko samostojna, avtonomna politična sila, ki je sicer vezana na osppvpe principe naše politike tpr na sklepe lastnih kongresov, ne pa več na vsako stališče, ki ga sprejme uprava podjetja, partijska organizacija, ali tudi samoupravni organ v podjetju. OD KOD TRDITVE, DA SINDIKAT NI POTREBEN? V zadnjih letih je sicer proces uveljavljanja sindikata kot političnega čipitelja v delovni organizaciji postopno napredoval, vendar še vedno precej počasi. Za delo v sindikatu nismo vedno uspeli pritegniti novih, sposobnejših kadrov, ki bi tudi V delovnih organizacijah razumeli svojo vlogo in bi bili sposobni svoja stališča in stališča kolek' t/va uveljavljati v delovni orga' nizaciji. Zaradi tega, čeprav P0" časnega procesa, pa so nastajali mnogi konflikti med sindikalni' mi podružnicami in vodstvi v delovnih organizacijah, zlasti v obdobju, ko se ZK pred IV ole-numom ni hotela povsod akti'" no vključiti v boj za delitev P° delu in samoupravljanje in ie zato sindikat, če je hotel izvajati stališča lastnega kongresa in uresničiti želje svojega član^ stva. moral to storiti v boju z močnimj birokratsko-tehnokrat-skimi silami v delovnih organi: zacijah. Res pa je, da v večin1 delovnih organizacij tudi ni bilo sindikalnih aktivistov, ki bj hoteli, oziroma ki bi bili tud1 sposobni mobilizirati člane za take spopade. Po IV. plenumu so začeli raZ' prave e vlogi sindikatov, kolik01; lahko ocenim, najprej tisti, iih ni toliko skrbela neučink0' vitost sindikatov kot njih°va vedno večja učinkovitost. V kli' Ob zaključku redakcije Resolucija CK ZKS V četrtek je bila v Ljubljani sedma seja CK ZKS, na kateri so člani v glavni točki dnevnega reda razpravljali in sklepali o resoluciji — mobilizacijskem dokumentu, ki vsebuje osnovna izhodišča za idejno politično delo organizacij in aktivov ZK. S sprejemom resolucije je bila formalno zaključena izredno živahna politična aktivnost članov in organizacij ZK, ki jo je v času med d. in 7. sejo CK ZKS organiziral izvršni komite CK ZKS z namenom, da bi spodbudil javno razpravo o temeljnih družbenih problemih. Tako je izvršni komite sestavil in nato na več sejah dopolnjeval teze za razpravo na 7. seji CK ZKS. Objava tez je vzbudila široko zanimanje komunistov, h konkretni aktivnosti pa sta jih pritegnila predvsem njihova vsebina in poziv izvršnega komiteja, naj jih dopolnijo še s svojimi predlogi. O vseh predlogih komunistov in občinskih komitejev — izvršni komite jih je prejel nekaj sto — je izvršni komite posebej razpravljal ter jih večino vključil v osnutek resolucije. Tudi k osnutku predloga resolucije je izvršni komite prejel več kot 50 pripomb in predlogov, kako jo dopolniti, tako da je resolucija dejansko sinteza predlogov zelo velikega števila članov in organizacij ZK, kako v prihodnje usmeriti delo v Zvezi komunistov, kakor tudi zelo natančna opredelitev nalog, ki naj bi jih družbeno politične organizacije v Sloveniji razreševale v prihodnjem, obdobju. Tako govori resolucija o nadaljnjem razvijanju samoupravnih odnosov v naši družbi, o nalogah komunistov pri uresničevanju nalog gospodarske in družbene reforme, o načelih kadrovske politike, o nalogah komunistov v zvezi z volitvami, o nacionalnem vprašanju, mednarodnih odnosih, vlogi države, kakor tudi o nalogah v zvezi z reorganizacijo Zveze komunistov. Čeprav je v resoluciji govora o mnogih vprašanjih našega časa, pa je njen glavni del posvečen razvijanju samoupravnih odnosov v naši družbi in opredeljevanju nalog, ki so jih dolžni komunisti izvrševati tudi' s svojo aktivnostjo v sindikalnih organizacijah, predvsem pa v delu samoupravnih oganov. S sprejemom resolucije so slovenski komunisti prevzeli obvezo, da samoupravljanja ne bodo razlagali in krepili samo kot demokratično pravico, ampak predvsem kot odgovornost in dolžnost. Resolucija tudi nalaga komunistom, da v javnem in družbenem delu utrjujejo dogovore, družbeno disciplino, zakonitost ter da preprečujejo 'samovoljo, anar- ■ hičnost in neodgovornost. V. B. : mi splošnega preverjanja vsega so poskusili kompromitirati sindikate s tem, da so spretno izrabljali dejanske pomanjkljivosti v delu sindikatov. Nihče ni imel niti poguma niti argumentov. da bi napadel politiko sindikatov frontalno in odkrito. Mnogi dokumenti o sindikalnem delu namreč jasno razkrivajo, da je bil sindikat ves čas zelo zavzet za samoupravno koncepcijo družbenega razvoja, da se je zavzemal za načela delitve Po delu, za spremenjen gospodarski sistem, za reformo — skratka za vse tisto, kar je doživelo popolno zmago na IV. plenumu CK ZKJ. Tako bi bilo Preveč tvegano napasti tako politiko in so pač začeli predvsem listi, ki nikoli niso bili preveč vneti zagovorniki samoupravljanja in delitve po delu, naenkrat postavljati vprašanje, kakšna je pravzaprav v samoupravnem sistemu vloga sindikatov, ko vendar o ■ vsem odločajo samoupravni organi sami in ko je interes vseh članov kolektiva identičen — vsi namreč žele doseči čim večji dohodek in zato baje odpade potreba po sindikatu kot politični organizaciji. RAZLIČNI INTERESI ZAPOSLENIH Ta teza predvsem zanika dejstvo, da so interesi zaposlenih v delovnih organizacijah ze-različni. Drugače, denimo. Sledajo na vprašanje razvoja S SEJE PREDSEDSTVA CO SINDIKATA DELAVCEV INDUSTRIJE IN RUDARSTVA JUGOSLAVIJE: BEOGRAJSKI DOPISNIK POROČA SAMO BRANITI REFORMO JE PREMALO V minulem tednu je predsedstvo centralnega odbora sindikata delavcev industrije in rudarstva Jugoslavije razpravljalo o aktualnih problemih uresničevanja reforme skozi srednjeročni program razvoja države. To ni bila nova tema razgovorov, a tudi namen razprave ni bil poiskati univerzalne rešitve na ravni federacije. Prpblem tudi ni več v tem, kako in pred kom je treba varovati reformo, temveč kako spodbuditi prizadevanja samoupravljavcev za stabilizacijo gospodarjenja. Predsedstvo CO sindikata delavcev industrije in rudarstva Jugoslavije optimistično ocenjuje dosežene materialne odnose in družbene premike v' poreformnem obdobju in ki se zdaj odražajo v različnih načinih sodelovanja med podjetji, v skupnih naložbah delovnih organizacij in drugem. Vendar pa ni zadovoljno z ocenjevanjem teh dosežkov samo skozi finančna in statistična poročila, ki abstrahirajo delovnega človeka in ki se izgubljajo v povprečjih vse države in vseh razmer. Kakorkoli je namreč optimistična ugotovitev, da je udeležba osebnih dohodkov v narodnem dohodku vedno večja in da delovne organizacije zelo hitro povečujejo svoje sklade, pa je v Ocena občinskega sindikalnega sveta Zagorje o letošnjih občnih zborih je ugodna. Razen dobre udeležbe jih odlikuje tudi to, da so povsod poskušali globlje prodreti v vsa vprašanja gospodarjenja. Letos so člani sindikalnih organizacij v razpravah posegali celo na področja, ki so se jih vse doslej več ali manj izogibali. Konkretno: pogoste so bile razprave o obratnih sredstvih. Večina udeležencev se je zavzemala za hitrejše obračanje denarja. Kritizirali so velike zaloge surovin, nedokončanih izdelkov, pod drobnogled kritike so morale komercialne službe, njihovo delo, njihova sposobnost in uspešnost poslovanja. Stara pojmovanja, da je poglavitno doseganje planskih nalog, so se morala tu in tam umakniti novim spoznanjem, da je plan le eden izmed regulatorjev našega gospodarskega sistema. Značilne so ugotovitve, da ne hasne nikakršna nadplanska proizvodnja, če pa se kupi reklamacij izdelkov s strani kupcev večajo v predalih prodajnih služb in oddelkov. Sploh so delovanju trga in tržnemu meha- tem le pol resnice. Člani predsedstva CO tega sindikata so namreč kljub tem podatkom opozarjali na še vedno številne primere, ko v delovnih organizacijah poskušajo doseči boljši finančni efekt samo z odpuščanjem delavcev, drugod spet na račun pretirano nizkih osebnih dohodkov, ponekod celo še vedno z ukinjanjem družbene prehrane in drugimi podobnimi ukrepi. In zlasti zoper take pojave in zoper tako gospodarjenje na škodo delavcev naj bi po mnenju članov predsedstva CO sindikate delavcev industrije in rudarstva Jugoslavije v prihodnjem obdobju sindikati posvetili svojo akcijo. Hkrati pa je predsedstvo opozorilo, da tudi do- nizmu posvetili na mnogih občnih zborih veliko pozornost. To se kaže tudi po tem, da so mnogi člani sindikalnih organizacij terjali odgovor, kaj je s proučevanjem tržišč doma in v tujini. Na nekaterih občnih zborih pa so še zmeraj ostajali v starih okvirih. Jadikovanje, da je reforma prizadela ravno in predvsem njihov kolektiv, da sindikati niso storili ničesar za izboljšanje sedanjih razmer, je bila vsekakor voda na mlin hotenj, ostati in ostajati v prejš-nih razmerah, ko je šlo vse bolj neprimerno gladko in distributersko. Ne bo odveč poudariti, da so take razprave pogojevale težnje po »močni roki«, nekakšni nevidni roki v našem gospodarstvu, ki bo urejala tako, da bo vse lepo in prav za vse. Občinski sindikalni svet v Zagorju se bo zato V svojih nadaljnjih prizadevanjih moral spoprijeti tudi s takimi pogledi, sodbami in stališči. Neodložlji-vost te dolžnosti ne zmanjšuje niti dejstvo, da kolektivov, kjer so na občnih zborih prišli do izraza taki pogledi, ni veliko. -na- sedanje ocenjevanje rezultatov gospodarjenja in družbenih sprememb ni dovolj učinkovito, predvsem pa ne dovolj prepričljivo. Zato bi bilo potrebno zasnovati proučevanje delovanja reforme na znanstveni osnovi, da bi bilo možno kasneje rezultate raziskav uporabljati kot objektivne ugotovitve in kot napotek za akcijo delovnih organizacij, ne pa kot se je doslej tako zelo pogosto primerilo, da smo z njimi samo podpirali — zaradi česar so bili pogosto podatki že vnaprej selekcionirani — že izoblikovana stališča ali rešitve. Gre tudi za to, da začnemo temeljito in vsestransko proučevati rešitve, do katerih so prišle posamezne delovne organizacije, da vsestransko osvetljujemo njihove dobre in slabe plati. Za primer nam more služiti v zadnjem času zelo aktualna razprava o zaposlovanju Mnogi zagovarjajo mnenje, da bo potrebno problematiko zaposlovanja oziroma odpuščanja odvečnih delavcev reševati s predpisi, s takšnimi ali drugačnimi administrativnimi posegi, sicer preti na tem področju anarhija ali pa najmanj, kar je možno, porast števila brezposelnih in zaostajanje zaposlovanja za predvidevanji perspektivnega programa razvoja. Nekateri spel menijo, da velja pospešiti proces odlivanja odvečnega števila iz nekaterih panog gospodarstva v druge, zlasti v terciarne dejavnosti. In v nekaterih kolektivih so spet odločili, da bodo za odpiranje novih delovnih mest za svoje odvečne delavce, čeprav v drugih organizacijah, zagotovili tudi sredstva iz svojega dohodka, kot so to storili, denimo, v podjetju za impregnacijo v Hočah ali v KIK Osijek. Naj omenimo še nekatera vprašanja in dileme, na katere bo potrebno v prihodnje poiskati ustrezne odgovore in rešitve. Doklej je, denimo, restriktivna kreditna politika še spodbudna in kdaj začne povzročati stagnacijo, ki pa prav gotovo ni namen reforme? V čem politika cen zadržuje razvoj gospodarstva? Kakšne so sedanje rešitve v izvoznem režimu in kako vplivajo na vključevanje v mednarodno delitev dela? Kako sedanji uvozni režim vpliva na domači trg in na njegovo odpiranje? Skratka, še veliko je vprašanj. na katera bo treba v prihodnje poiskati odgovore in možne rešitve. Vse to pa pomeni, da ni dovolj samo braniti reformo, temveč da jo je zdaj treba čimbolj tvorno uresničevati v delovnih organizacijah in skupaj z delovnimi kolektivi, kar tudi pomeni — čimmanj iz pisarn. VIKTOR SIREC OBČNI ZBORI V ZAGORSKT OBČINI SO KONČANI UGODNA OCENA Občinski sindikalni svet analizira uspešnost deta občnih zborov sindikatov v delovnih organizacijah podjetja tisti nekvalificirani delavci, ki so z eno nogo še na kmetiji, kot visoko kvalificirani delavci. Interesi visoko kvalificiranih strokovnih delavcev so zopet drugačni, kot so interesi uradnikov s pomanjkljivo izobrazbo, ki jih je v naših podjetjih precej. Pristati na tezo, da v delovnih organizacijah ni potreben sindikat (na tihem so vsi ti mislili to za vsako politično delo v delovni organizaciji), bi pomenilo pustiti neorganizirane progresivne sile. To bi ustrezalo le birokratskim in tehnokratskim silam, ki se bojijo, da bi z nadaljnjim razvojem samoupravljanja in delitve po delu izgubile pomembnost. Torej mnogi, ki jih je začela »skrbeti« vloga sindikatov, in to šele, ko je politika sindikatov doživela polno afirmacijo in ko so očitno uresničeni pogoji, da postane sindikat učinkovitejši in samostojnejši v sleherni delovni organizaciji. nimajo vedno čistih namenov. Nekatera poenostavljanja posameznikov o samoupravljanju v delovnih enotah, posplošeni napadi na ves strokovni in uslužbenski kader, frontalno nasprotovanje ukrepom predstavniških in oblastnih organov, ki so sem in tja prihajali iz sindikalnih vrst, so dali nasprotnikom sindikata močne argumente, da sindikat prikažejo kot nekaj nepotrebnega in preživelega ali celo destruktivnega. Zanimivo je, da delavci kljub velikim pomanjkljivostim in kljub majhni učinkovitosti sindikata vendarle jasno izražajo stališče, da je sindikat potreben, da ga je treba samo krepiti, ne pa , govoriti o njegovi nepomembnosti. Če pa kje menijo, da je nepotreben, povedo, da je nepotreben tak, kakršen trenutno v njihovi delovni organizaciji je, ko je samo privesek operativnega vodstva. SREDSTVA OBVEŠČANJA IN DELO SINDIKATOV Tudi sredstva javnega obveščanja niso storila veliko, da bi sprejeto politiko sindikalnih vodstev posredovala članom. Poročanja s plenumov republiškega sindikalnega sveta, na katerih sprejemajo sindikati svojo politiko za posamezna obdobja, so bila vedno zelo pomanjkljiva. Očitno imajo posamezne redakcije točno določen n ros tor za poročanje z zasedanj posameznih političnih teles. Tako, da ni toliko važno, kaj kdo pove, temveč kdo kaj pove; ni torej važna družbena pomembnost obravnavanih problemov, temveč predvsem organizacija, ki obravnava neke probleme. Dnevni tisk sejam plenumov republiškega sindikalnega sveta ni posvetil kaj dosti več prostora in pozornosti kot sejam skupščinskih odborov ali nekaterim-komisijam glavnega odbora Socialistične zveze. Sindikati so pred leti sprejeli stališče, da naj bo tudi v republiških in zveznih forumih čim več ljudi iz proizvodnje, da bodo obravnavani problemi osvetljeni čirri-bolj konkretno in življenjsko. Toda o zelo dobrih razpravah teh tovarišev ni javnost zvedela ničesar, razen bralcev Delavske enotnosti. Ljudje iz proizvodnje seveda niso toliko poznani, kot denimo, člani vodilnih forumov naših družbeno političnih organizacij, pa jim morda tudi zato tisk in televizija nista posvetila nobene pozornosti. Ni moja naloga, da ugotavljam, kakšne kriterije za objavljanje imajo uredništva listov in televizije, prav pa bi bilo, če bi te kriterije ocenile redakcije same in morda tudi društvo novinarjev. Jasno pa je, da še tako dobra stališča, lahko tudi konkretizirana in argumentirana, ne dosežejo svojega pravega namena, če zanje ne izve javnost. Dokler pa bodo sredstva javnega obveščanja imela do sindikalne politike tak odnos, kot so ga imela doslej, ta pogoj ne bo izpolnjen. Menim, da iz vsega povedanega lahko zaključimo, da samo takšna ali drugačna reorganizacija ne bo bistveno vplivala na boljše delo sindikatov, ker je treba odpravljati vzroke, ki vplivajo na premajhno učinkovitost dela sindikata. Od teh vzrokov, kot smo videli, so nekateri v samem sindikatu, nekateri pa izven njegove organizacije. FRANC UREVC Minuli ponedeljek se je sestal občinski sindikalni svet Maribor, da bi proučil problematiko zaposlovanja. Podatki, ki so jih ob tej priložnosti posredovali mariborski sindikati, opozarjajo na čedalje bolj občutljiv ekonomski, družbeni in človeški problem: število nezaposlenih na tem področju nezadržno narašča. Ocen j e vaj e globlje vzroke za ta pojav in seveda tudi posledice, ki jih preti imeti zastoj v intenzivnosti zaposlovanja, pa so sindikati pritisnili na alarmni zvonec. . Sicer pa si oglejmo najprej nekatera dejstva, ki so bila neposredni povod, da so mariborski sindikati sprožili alarmni zvonec. • Na področju mariborske občine je bilo v minulem letu 67.800 ekonomsko aktivnih prebivalcev v družbenem sektorju, od tega pa jih je bilo dejansko zaposlenih ‘le 60.585, kar pomeni 89,3 % razpoložljivega števila delavcev. Preostalih 7.300 prebivalcev ali slabih 11 % pa je v tem letu iskalo zaposlitev bodisi v občini, republiki ali državi, bodisi v tujini. • Zaposlenost v mariborski občini je bila v minulem letu za kakih 5 % nižja kot v prejšnjem letu. • Po predvidevanjih delovnih organizacij, tako gospodar- kadrovsko strukturo domačega gospodarstva. Od tod tudi zahteva mariborskih sindikatov, da bo potrebno v prihodnje reševati problem zaposlovanja predvsem v mejah domačega gospodarstva. To pa seveda pomeni, da se gospodarstvo ne bo smelo več zapirati v dosedanji obseg dela, temveč da bo potrebno — kjer so možnosti, takoj, drugje pa bo treba te možnosti ustvarjati —-čimprej organizirati več-izmensko delo ter začeti optimalno izkoriščati proizvodne kapacitete. Tako reševanje problematike zaposlovanja pa je lahko toliko učinkovitejše, ker bi moglo gospodarstvo s polnim aktiviranjem obstoječih kapacitet v razmeroma kratkem, časovnem • PLENUM MARIBORSKIH SINDIKATOV O PROBLEMIH ZAPOSLOVANJA ALARM SINDIKATOV skih kot negospodarskih dejavnosti, naj bi v letošnjem letu na novo odprli 511 delovnih mest. Število ekonomsko aktivnih prebivalcev pa se bo letos povečalo za približno 11 %, kar pomeni, da jih več kot polovica ne bo mogla dobiti zaposlitve in da je zavoljo tega treba pričakovati nadaljnji porast številk nezaposlenih. • Po srednjeročnem programu razvoja mariborske občine naj bi se letno povečal obseg zaposlenosti približno za 1 %, to pa je znatno niže od naravnega prirastka. Če pa ob tem upoštevamo še spremenjeni pokojninski sistem, ki je spričo daljše delovne dobe za nekaj let zavrl naravno selekcijo, bo bržčas obseg zaposlovanja še veliko nižji. Kaj storiti ob tako zamegljeni perspektivi, je seveda v tem trenutku najbolj aktualno vprašanje. In približno tako so si ga zastavili tudi mariborski sindikati. Pri tem so ugotavljali, da bo tudi v prihodnje organizirano zaposlovanje delavcev v tujini še vedno ena od rešitev, nikakor pa ne edina, ker je po svojem bistvu tudi to le začasna z?-šitev. Razen tega pa podatki že zdaj izpričujejo, da se v tujini veliko intenzivneje zaposluje strokovni kader kot pa nekvalificirani delavci, torej gre za odliv kadra, ki samo še povečuje že tako neustrezno obdobju zagotoviti precej intenzivnejše zaposlovanje. Hkrati pa se z boljšim izkoriščanjem kapacitet razkrivajo tudi možnosti perspektivnega reševanja problematike zaposlovanja, saj bi si tako delovne organizacije zagotovile višjo produktivnost pa tudi rentabilnost in ekonomičnost proizvodnje ter poslovanja, s tem pa tudi učinkovitejša sredstva za razširitev proizvodnje in za odpiranje novih delovnih mest. Bržčas pa se ponujajo možnosti za intenzivnejše zaposlovanje in to predvsem za ženske, ki danes najteže dobe zaposlitev v terciarnih dejavnostih. Podatki namreč razkrivajo, da mariborska občina močno zaostaja po številu zaposlenih v terciarnih dejavnostih — lani je bilo zaposlenih v teh dejavnostih 27,4 % — celo za jugoslovanskim povprečjem — 35,6 % zaposlenih. Seveda pa bo treba tem dejavnostim tudi zagotoviti ugodnejše pogoje razvoja, ki so vendarle odvisni tudi od politike občinske skupščine. Zato so tudi mariborski sindikati sklenili posredovati svoja stališča vsem delovnim organizacijam v komuni, hkrati pa opozoriti občinsko skupščino, da čimprej in čimbolj celovito obravnava to problematiko nadaljnjega zaposlovanja ter da izoblikuje konkretne rešitve. S. B. RIBNICE • ZA OBČINSKI PRAZNIK RIBNICE • ZA OBČINSKI *R£ Z N < K D. 5 m Z G « o c N KI U Z S K K z N < K S. 5 M Z o m o < N o z H K Z N < K B. 3 m Z O n O < N 26. marca 1943 so slovenske brigade NOV izbojevale veliko zmago nad italijanskimi fašisti v jelenovem žlebu. Občani Ribnice na ta dan praznujejo svoj občinski praznik. Skupščina občine Ribnica z vsemi množičnimi irganizacijami čestita občanom za njihov praznik in jim želi čim več uspehov in delovnih zmag. PO DVEH LETIH... © Podjetje KAMNIK, Kamnik Lahko bi dejali, da so bila varnost pri delu, razporeditev dopustov glede na zahteve proizvodnje in delitev dohodka po delu najvažnejša vprašanja, o katerih so razpravljali na občnem zboru sindikalne podružnice 'v podjetju Kamnik. Ker je povpraševanje po njihovih izdelkih (razstreliva za rudnike, kamnolome itd.), večje v poletnih mesecih, so na občnem' zboru člani sindikata poudarili, da je treba letne dopuste podrediti zahtevam proizvodnje. Nedavna huda nesreča v sorodnem podjetju »Slobodan Princip« — v Vitezu je tudi kolektiv »Kamnika« zpova opozorila, kakšne so lahko posledice, Če sleherni član. kolektiva ne izpolnjuje dosledno predpisov varnosti pri delu. Menili so, da bo treba v bodoče vse prekrške delovne varnosti kaznovati po sprejetem pravilniku. Tudi na področju delitve osebnih dohodkov čaka sindikate in samoupravne organe v podjetju »Kamnik« še precej dela. Povprečni osebni dohodki v kolektivu sicer niso nizki, lani so znašali 82.000 S-din na zaposlenega, vendar pa bo treba poiskati bolj ustrezna merila tudi 'za nagrajevanje strokovnjakov. , -Ij • ALPINA, Žiri Na občnem zboru sindikalne podružnice, ki se ga je udeležil tudi predsednik ObSS Logatec inž. Franc Godina, so delegati razpravljali o gospodarskih vprašanjih in o težavah, ki tarejo podjetje. Omenili so tudi odnose med sindikalno podružnico in upravo podjetja, ki doslej niso bili vedno najboljši, čeprav do hujših spirov, ki bi ovirali delo, ni prišlo. Ostro so na občnem zboru v Alpini kritizirali sklepe komunalne skupnosti Ljubljana o soudeležbi zavarovancev pri zdravstvenih storitvah. Takšna višina soudeležbe, kot jo je sprejela komunalna skupnost, po mnenju delegatov prizadene predvsem delavca, zlasti tistega, ki ima nizke osebne dohodke. Na zboru so govorili tudi o tem, da je treba več pozornosti posvetiti mladini. Mlade delavce naj bi sproti seznanjali z vlogo sindikata. Tudi o rekreaciji so se pomenili. Lani je letovalo v Umagu 43 članov kolektiva na stroške sindikalne podružnice, za letos pa so menili, da bo treba določiti nekaj več sredstev za ta namen. BOGOMIR COKAN @ Rudnik rjavega premoga Trbovlje—Hrastnik Na občnem zboru sindikata Rudnika rjavega premoga Trbov-Ije-Hrastnik, ki združuje več kot 3000 članov, so se zavzemali za okrepitev sodelovanja med premogovniki. Menili so tudi, da bo treba zagotoviti tesnejše sodelovanje med premogovniki ter termoelektrarnami in toplarnami, če hočemo, da se bo izboljšal položaj premogovnikov. Na občnem zboru sindikata so še posebej poudarili, da je treba rešiti na področju premogovništva nekatera sistemska vprašanja in to panogo obravnavati skupaj s celotno energetiko. Osnova za nadaljnji razvoj premogovništva bi morala biti realno izdelana energetska bilanca vš S Cestno podjetje, Novo mesto Delegati, ki so bili izvoljeni na občnih zborih sindikalnih podružnic delovnih enot, so na občnem zboru sindikalnega odbora Cestnega podjetja Novo mesto obravnavali številne probleme, s katerimi se je sindikalna organizacija srečevala v obdobju zadnjih dveh let. Sindikat je predvsem sodeloval pri reševanju perečih vprašanj prebivališča in prehrane delavcev v zimski službi, prav tako pa se je ukvarjal s stanovanjskimi zadevami, s financiranjem vzdrževanja cest itd. V razpravi so delegati menili, da je sindikalni odbor podjetja prepialo storil na področju političnega izobraževanja. Ker tudi informiranje ni zadovoljivo, so delegati predlagali, naj bi se sindikalni odbor zavzel za to, da bodo ponovno dobila podjetja časopis, ki naj bi dopolnil vrzel v obveščanju. Precejšnje težave ima podjetje z vzdrževanjem cest, ker občinske skupščine niso vračale podjetju sredstev iz cestnih skladov za vzdrževanje cest lil. reda. Kljub temu, da so namesto 7500 N-din na kilometer ceste dobili samo 3000 N-din, so v podjetju dobro gospodarili in privarčevali celo nekaj za sklade. Kar pa zadeva novi zakon za financiranje cest, so delegati na občnem zboru menili, naj bi sredstva iz republiškega sklada delili tako, >da bi imela cestna podjetja neposreden vpliv na delitev. *• / • Služba družbenega knjigovodstva, Nova Gorica: Poročilo predsednice izvršnega odbora sindikalne podružnice Službe družbenega knjigovodstva v Novi Gorici je razkrilo, da se je izvršni odbor v minuli mandatni dobi sestajal po potrebi. Na teh sestankih so največ razpravljali o izboljšanju gmotnih razmer članstva. Tako je sindikalna podružnica poskrbela za dopuste, organizirala nakup različnega blaga po znižanih cenah in pripravila nekaj izletov. Razprava na občnem zboru pa je opozorila, da. je bila pri tem samoupravna dejavnost večkrat omejena zaradi prevelikega centralizma v SDK. Člani so tudi menili, da kritike na račun SDK pogosto niso bile upravičene, saj so morali člani službe enostavno izpolnjevati navodila centrale v Beogradu. Sele v zadnjem času so se te razmere nekoliko izboljšale, še več pa si v Novi Gorici obetajo od novega zakona o SDK. Na zboru pa so člani sindikata tudi poudarili, da bodo pogoji za resnično aktivnost sindikata, posebno pa za resnično samoupravnost kolektiva zagotovljeni šele takrat, ko bo konec centralističnih posegov v posamezne organizacijske enote službe družbenega knjigovodstva. ~e | 1 Z OBČNEGA ZBORA SINDIKATA V MARIBORSKI TEKSTILNI TOVARNI: To je v resnici sindikat! Dobre tri in pol ure je trajal občni zbor tovarniškega sindikata v tekstilnem kombinatu Mariborska tekstilna tovarna. Že samo to bi bržčas zadostovalo za trditev, da je bil obračun dela za minulo mandatno dobo podroben. V dokaz pa bi mogel našteti tudi imena tistih, ki so posegli v razpravo, ne da bi jih moral delovni predsed* nik k temu podžigati. Lahko bi povzemal vse tiste probleme, stališča in misli, ki so jih izrekli člani sindikata v Mariborski tekstilni tovarni, bodisi na rovaš svojih dosedanjih prizadevanj, bodisi kot napotke za akcijo v prihodnje. Pa ne bom storil ne tega ne drugega. Začeti in končati nameravam to poročilo z vprašanjem, ki so si ga zastavili nekako na sredi svojega občnega zbora, ko so govorili o osebnih dohodkih, namreč, zakaj le-ti v povprečju ne presegajo 70.000 S-din. In ko so nekateri člani kar iz klopi omenjali zaslužek 40.000 S-din. Nejevolje nad nizkimi osebnimi dohodki v Mariborski tekstilni tovarni ni mogoče prikriti. Pa čemu bi jo tudi tajili, če se ponašajo z velikostjo, s tradicijo, s strokovnostjo, s kadrom ... Vendar pa je treba spet priznati, da nejevolja ni doživela svojega demagoškega izbruha V' zahtevi sindikata po avtomatično povečanih zaslužkih. Stališča do politike razdeljevanja sredstev za osebne dohodke so se tokrat vse drugače oblikovala. ZAPRAVLJENI MILIJONI Planirani dohodek so v mariborski tekstilni tovarni dosegli v minulem poslovnem letu s 96,1 %. Sami so ocenili ta svoj poslovni rezultat kot primeren spričo kreditnih težav, spričo težav s surovinami, zlasti s kvaliteto surovin, ki je tudi vplivala na asortiment proizvodov in na končno kvaliteto izdelkov. Pa vendar se sindikat v MTT ni zadovoljil samo s temi ugotovitvami, Dodal jim je še nekatere druge, ki naj jih na kratko kar povzamem: • Z vprašanji kvalitete se v MTT ukvarjamo že dve leti, vendar brez vidnega uspeha. Milijoni pa, ki jih izgubljamo zaradi slabe kvalitete, nam znižujejo dohodek in s tem naše osebne dohodke. Ce bi kvalitetne j e proizvajali, bi danes prav gotovo lahko govorili o povprečnem osebnem dohodku 80.000 starih dinarjev, tako pa se ne moremo premakniti s povprečja 70.000 starih dinarjev. A tudi vsi izgovori o slabi surovini so le deloma resnični. • Pri artiklu Kostarika nam je obležalo 127.000 metrov defektnega blaga zaradi lukenj v blagu, lis, gub in nepotrebnih odtisov. • Pri artiklu Lanal smo morali greniti 74.000 metrov blaga z drugo kvaliteto namesto s prvo. Vzroki: porozen tisk, poševni tisk, zavlečen votek, razlite barve... • Na zalogi imamo 33.000 metrov blaga slabše kvalitete artikla Sirena, artikla Perkal smo izdelali 61.000 metrov slabše kvalitete. • Mimo slabe kvalitete nas bremenijo tudi zelo visoke zaloge različnega materiala, še posebej pa zaloge barvil. 2e pred letom je delavski svet imenoval strokovno komisijo, da bi razrešila to vprašanje, neuporabna barvila odprodala ali odpisala, dobave znižala na minimum, dokler ne porabimo zalog. In rezultat? Bilanca je razkrila, da so zaloge še višje, kot pa so bile, da naročila niso usklajena s potrebami, da niso smotrno planirana, da je bilo zato tudi delo te strokovne komisije neresno. In posledice? Danes v MTT ugotavljajo, da imajo skladišča nabito polna, da imajo 12 milijard starih dinarjev zamrznjenih v pretirano visokih zalogah materiala, predvsem pa v gotovih izdelkih, da se bodo lahko nekaterih količin blaga slabše kvalitete znebili ne le z ustaljenimi popusti, temveč z izrednimi popusti. In hkrati s tem, ko ugotavljajo izredno zastarelost strojnega parka, ki že zdavnaj ne zagotavlja več niti konkurenčne kvalitete niti konkurenčne stopnje v rentabilnosti proizvodnje, pa imajo že 2 milijardi investicijskih sredstev vezanih v obratnih sredstvih. Tudi v tem so.vzroki za nizke osebne dohodke! VSAK V SVOJO STRAN Vendar ne samo v tem. Ko so člani sindikata v MTT razpravljali o kvaliteti, so na primer samokritično ugotavljali, da je pravzaprav ta nekvaliteta že stalen pojav. Strokovna analiza je razkrila,' da sci vzroki zanjo stalni in občasni. Med stalnimi: slaba ali pomanjkljiva priprava ob uvajanju novih artiklov, neinformiranost proizvajalcev o novem artiklu, neprimerna preja, še pred tem počasnost ukrepanja, nato neprilagojenost zahtevam tržišča, neučinkovita kontrola . .. Med občasnimi vzroki pa neprimerna nabava surovin, pomanjkljivi proizvodni programi... Skratka, vrsta dejavnikov, ki bi jih mogli odstraniti — sami. Tako tudi ni naključje, da je sindikat v MTT v nekem smislu izrekel nezaupnico strokovnemu kadru. Takole so jo izoblikovali: • Kaj dela v proizvodnji naš mojster, kaj nadmojster? Zakaj se naš strokovni kader ne razmesti enakomerno na vse tri izmene, da bi nadzoroval delo v proizvodnji? Ali je naša pri- prava dela učinkovita in dejansko prilagojena potrebam podjetja jn tržišča? Ali sploh sodelujejo pri načrtovanju proizvodnje vse službe, ki morajo biti med seboj povezane, kot na primer komerciala s proizvodnjo? Odgovornost je pri našem strokovnem kadru nejasno začrtana in je zato tudi možno izmikanje, toda brez strokovnosti in osebne odgovornosti ne bomo dosegli rezultatov, zato je treba zaostriti tako zahteve po strokovnosti kot zahteve po odgovornosti. In razprava se razvija od tod naprej: poldrugo leto je minilo, odkar je začela postavljati organizacijo dela in poslovanja v MTT švicarska firma Gherzi. A brez vidnega efekta! A tudi ne po krivdi švicarskih strokovnjakov, so poudarili člani sindikata. Pač pa zato, ker je pri strokovnem kadru več upiranja, več nasprotovanja novi organizaciji kot pa pripravljenosti za sodelovanje. Sicer pa naj navedem njihove misli: • V kolektivu je čutiti trenje med službami, da o posameznikih ne govorimo. Stare metode dela za nobeno ceno nočemo opustiti, trdovratno jih zagovarjamo in napadamo vse, kar prihaja novega z novo organizacijo, ali pa nasprotujemo pobudam mladega strokovnega kadra. Vse to zavira, delo, hromi pobude posameznikov, pogojuje slabo delovno vzdušje. To pa ne more roditi drugega kot neuspeh y proizvodnji. In še povzetek ene od ugotovitev: • V veliki večini primerov kadrujemo še vedno po priporočilih posameznikov in ne po dejanskih potrebah, kar lahko še posebej potrdimo mi, ki delamo v kadrovski službi. Stažiranje mlajšega strokovnega kadra pa je omejeno v glavnem na spoznavanje okolice in ni ozko strokovno usmerjeno. Skratka, mladega strokovnjaka učimo lenariti. Odgovornosti prav tako ne upoštevamo, kaj šele da bi iz nje izvajali posledice tudi pri osebnem dohodku. Tako pri strokovnem kadru, drugače pri delavcih! In tako se vse bolj polarizira razlika med VI in MI. OD BESED K DEJANJEM Pravzaprav bi bilo še veliko pisati z občnega zbora sindikata v Mariborski tekstilni tovarni. Predvsem pa bi moral govoriti še'O vseh drugih stališčih, ki so jih v svoji razpravi izoblikovali ob vprašanju, kako z intenzivnejšim gospodarjenjem zagotoviti višje osebne dohodke. A če tega tokrat ne bom storil, tega ne počenjam, ker bi hotel zmanjšati vrednost teh pobud ali ker bi hotel prikazati delo sindikata v MTT kot vsesplošen napad na strokovne službe in strokovni kader. Daleč od tega! Če pa sem nekoliko nasilno izdvojil iz razprave prav te probleme, potem sem to storil zaradi tega, ker sem trdno prepričan, da je prav v tem primeru res lahko najbolj odločilen poziv: Od besed k dejanjem! Poziv, s katerim so pravzaprav zaključili svoj občni zbor v tekstilnem kombinatu MTT. S. B. Z OBČINSKIH SINDIKALNIH »"SVETOV • PIRAN Občni zbori sindikalnih podružnic se bodo v piranski občini zaključili v teh dneh. Za letošnje zbore je značilno, da člani sindikata obravnavajo gospodarska in družbena vprašanja svojih delovnih organizacij pa tudi komune. V ospredju so vprašanja, povezana z reformo in njenim gospodarskim ter družbenim pomenom, z nagrajevanjem, vlo-, go. samoupravnega sistema, nalogami sindikata ter njegovo vlogo po reorganizaciji. Predsedstvo občinskega sindikalnega _ sveta ugotavlja, da so še posebej uspeli tisti zbori, kjer so bile sindikalne podružnice ves čaš aktivne in kjer so bi-: le priprave na zbore dobro opravljene. To velja na primer za občni zbor v gostin-skem podjetju Metropol, v; rudniku Sečovlje, v Zavodu' za gluho mladino in še za nekatere druge. Na vseh občnih? zborih razpravljajo tudi o tezah za reorganizacijo občinskih sindikalnih vodstev v obalnih občinah. Za vse tri občine naj bi namreč v pri-ij hodnje delovalo skupno vodstvo, kar naj bi pripomoglo k enotnejšemu delovanju na obali in k večjemu združevanju skupnih interesov. K. S.' • SLOVENSKE KONJICE Člani predsedstva občinskega sindikalnega sveta v Slovenskih Konjicah so pred kratkim obravnavali ukrepe v, socialnem zavarovanju. Ko so obravnavali dopolnjevanje in spreminjanje samoupravnih' aktov v delovnih organizacijah o plačilu denarnega nadomestila do 30 dni bolniških izostankov, so ugotovili, da so skoraj v vsakem podjetju stvari rešili drugače, tako kot jim narekujejo razmere. V posameznih podjetjih so tudi primerno uredili izostanke zaradi poškodb, do* katerih je prišlo po krivdi ali malomarnosti delavca in s tem zaostri-'i odgovornost za varno delo, Lh. e MURSKA SOBOTA ? Občni zbori sindikalnih organizacij so v vseh štirih pomurskih občinah končani. Tokrat so na občnih zborih v podružnicah na vsakih 100 članov sindikata volili tudi delegate za u siten ovni občni zbor medobčinskih odborov. Sindikati v Pomurju so se namreč zedinili, da bodo formirali 6 medobčinskih strokovnih odborov. Predvidevajo, da bodo ustanovne občne zbore končali anrila letos. Vsak medobčinski odbor bo štel 11 članov, seveda brez profesionalnih nredsednikov in tajnikov odborov. Ker so na področju OSS Murska Sobota doslej že delovali trije strokovni odbori sindikatov (občinski odbor sindikata delavcev kmetijstva, živilske in tobačne industrije, odbor storitvenih delavnosti ir občinski cdbor družbenih služb), bodo pred ustanovnimi občnimi zbori tj odbori podali obračun svoieSa dosedanjega dela. Za delegate iz drugih treh občin, ki teh odborov doslej niso imeli, pa bodo občni zbori dosedanjih od h--o v priložnost. da so seznani 'o z delom dosedanjih odborov in z njihovo vlogo. VCvXXXXXXXX\XXXXX\XXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXX'XXXXXXXXX> ■'ravna posvetovalnica DE WXMS>XNXS,>X<>XXV^V«VXVSXNVvX>VSV«WNXXXXVXX>X uvidevnosti in razumevanju za šolstvo — pač podobno kot doslej), dopolnilna sredstva kot sistem direktnega financiranja iz proračunov pa bodo v naslednjih letih še vedno zelo pomemben faktor financiranja izobraževanja in vzgoje. Te ugotovitve izhajajo zlasti iz dejstva, da jA k zakonu predložena kvantifikacija, izdelana na osnovi potrošnje v letu 1968 in ne dovolj stvarne ocene, ali so doslej tolikšna sredstva zadoščala za financiranje vseh z zakonom določenih nalog na področju vzgoje in izobraževanja in za realno vrednotenje u Špeh a dela prosvetnih delavcev. Očitno je, da bodo kljub zakonu potrebna še nadaljnja prizadevanja vseh pristojnih organov, da bomo v bližnji perspektivi prišli tudi na področju vzgoje in izobraževanja do rešitev, ki bodo omogočile financiranje šolstva po stvarnih rezultatih dela in čimbolj stimulirale racionalizacijo v šolstvu. m* JAVNO MNENJE: 36% anketiranih v kulturnih instituti jah nima stališča o tem, kako financirati kulturne programe Zgodi se, da o nekem vprašanju toliko ljudi ni razmišljalo in nima stališča, da lahko skorajda govorimo o tem, da je velik del javnosti brez javnega mnenja. Nekaj podobnega bi lahko trdili, ko je kar 38 % anketiranih v kulturnih institucijah ostalo brez mnenja in stališč glede virOv financiranja kulturnih dejavnosti in programov. Je to nezainteresiranost ali resignacija, smo se spraševali. Vsekakor podatek preseneča. Tokrat smo zaprosili za komentar dramaturga MGL in predsednika odbora za kulturo in prosveto pri ljubljanskem Mestnem svetu, tovariša LOJZETA FILIPIČA. Po mojem mnenju je več razlogov za to, da toliko ljudi ni razmišljalo o tem, kako zbirati denar za kulturne dejavnosti, je dejal tov. Filipič. Nekateri razlogi so, obsodbe vredni, drugi zopet stvarni. Med stvarne razloge bi prištel tega, da določeno število zaposlenih v kulturnih institucijah — in sem gotovo sodijo reproduktivni umetniki— se želi osredotočiti na ■Svoje ustvarjalno delo. Se pravi, ne želi vplivati na našo kulturno stvarnost s svojo direktne kulturno-politično akcijo, temveč s svojim umetniškim delom. To je eden tistih razlogov, ki ga jaz ne bi obsojal, ker ni le možen, marveč tudi zgodovinsko utemeljen. To pa je praktično tudi edini razlog, nad katerim človek .ni zaskrbljen. Za. vse ostale razloge je namreč zaskrbljenost upravičena. Najbanalnejši razlog, je nadaljeval tovariš Filipič, ki pa je zaskrbljujoč, je gotovo ta, da večino od 36 °/o anketiranih v kulturnih institucijah glede denarja ne zanima kako, ampak koliko. Človek, ki ga malo zanima, kako priti do sredstev, je prepričan, da je nekdo drug dolžan zagotavljati njemu mirno, udobno in če se le da tudi prijetno, delo. Taka miselnost ni »padla z neba«. Deloma obstaja že od nekdaj, deloma pa je pogojena v revolu-'cljškihLiri porfevblučijskih iluzijah, ko smo mislili, da se bodo. stvari same urejale. In. rekel bi, da je ta razlog mipflgpiS.tejši.',, j!',.. Drugi razlog za toliko ljudi -brez stališč o tem konkretnem vprašanju, se pravi o denarnih virih za financiranje kulture, pa je neke vrste splošna nezainteresiranost za javne zadeve, čeprav je seveda normalno, da se vsi za vse ne moremo zanimati. V okviru vprašanja, za katero ste me prosili, da ga komentiram, pa je tolikšna nezainteresiranost, zaposlenih v kulturnih institucijah normalne okvire seveda prerasla. Menim, da je veliko število nezainteresiranih posledica vsesplošnih civilizacijskih teženj, ko se ljudje zelo dosti ukvarjajo s svojim »plotom«, vikendom, stilnim pohištvom in podobnim. To je samo en refleks splošnega stanja, ki ga lahko vidimo tudi v skupščinah, pa na zborih volivcev, ko se ljudje »zbudijo« le, kadar gre za zemljiški davek, za prispevek od njihovega osebnega dohodka. Se pravi, ko se ljudje za javne zadeve zanimajo takrat, ko nekdo poseže direktno v njihov žep. Končno je med temi 36 °/o anketiranih, ki so ostali brez odgovora na eno važnih vprašanj, gotovo tudi določeno število, resagnirapcev. Vsi vemo. da je ta resignacija danes širša in bi jo lahko v širšem pomenu besede imenovali tudi deziluzijo revolucionarjev, ki so se morali konfro-ntirati s stvarnim stanjem. Upi v vsesplošni kulturni razvoj so se razbili ob ekonomskih zakonitostih. V krogih kulturnih delavcev ima ta resignacija specifične aspekte in bistven je ta, da je namesto dominacije umetnosti in kulture kulturni delavec moral doživeti dominacijo banke in tržišča, da tako rečem. In če problem še bolj razširim: resignacija je zajela tudi tisti del kulturnih delavcev, ki so se ves čas hkrati ob svojem poklicnem delu ukvarjali s kulturno-politično akcijo. Ti ljudje so utrujeni od kulturno-političnega dela in »predlaganja«. Leta in leta nekaj predlagajo, kažejo na nekakšne bolj ali manj realno izračunane možnosti, vedno znova pa doživljajo isto, da teh njihovih predlogov nihče kakorkoli bolj resno ne upošteva. Ne samo upošteva, tudi obravnavajo se ne in ne poizkušajo realizirati. Kar pa je najhujše, je to, da vseh teh predlogov tudi nihče resno ne zavrne, pač pa nekje »utonejo«. Torej ta utrujenost ni podobna tisti utrujenosti od demokracije, ko si kar naprej nekaj predlagal, pa je bilo vse zavrnjeno ali spremenjeno. Me, tudi takšna utrujenost bi lahko bila, pa niti nje ni. Ni je. ker nikoli ni bilo protiargumentov. Običajna pot je bila ta, da je en človek ali skupina ljudi v imenu administracije postavil znak STOJ. Ljudje pa so se začeli petem spraševati, le zakaj, čemu bi še razmišljali, predlagali in se utrujali. Ne nazadnje po pomenu, še o enem razlogu. Ko so se ob vsem tem zaposleni v kulturnih institucijah ozrli okrog sebe in ugotovili, da mnogo bolje družbeno prosperirajo ljudje (tako dejavni na kulturnem področjuxali kateremkoli drugem področju družbenih dejavnosti), ki niso žrtvovali svojega časa za javne zadeve, se je do vsega tega izoblikovalo tudi njihovo stališče: torej so na boljšem vsi tisti, ki so svoj čas spreminjali v ekonomske vrednosti v obliki najrazličnejših potrošniških dobrin. Prav zaradi teea zadnjega podatka ie resignacija začela dobivati že skoraj tragične dimenzije. Vrsta kulturnih delavcev počasi dobiva občutek, da so pri 'Svojem kultumo-političnem delu kot Don Ki hoti, namreč, da se jim že vsi skupaj smejejo. A hotel sem s tem reči, da je danes tistih, ki se smeiejo. mnogo več, kot pa se jih je posmehovalo pravemu Don Kihetu lllillllllll ! llili't!l!|n!!l!!:i;i!!!i''i|!l! :'y|| r.ih kandidatih zelo različno izraža, ker so pač tudi njihovi značaji zelo različni. Na splošno pa poskušam vsakemu kan- didatu dopovedati, naj ukrepa preudarno in tudi pravočasno. Predvsem pa gre za to, da mora pri praktični vožnji bodoči šofer poslušati - svojega inštruktorja in ravnati tako, kot mu, nasvetuje. Iz lastne prakse najbrž veste, da saa-soma šoferju določene kretnje, gibi in sploh postopki preidejo v meso in kri, da skratka ukrepa avtomatično. Tega se mora čimprej navaditi vsak bodoči voznik, da med učenjem vsaj sam sebi ne bo ustvarjal zadreg in nadlog na ce sti...« »Česa ste najbolj veseli v svojem poklicu in kaj vas najbolj razžalosti ali celo ujezi*?« »Malo nerodno vprašanje. °nipak vseeno: kot vsak drug učitelj in vzgojitelj sem vesel. če mi učenci lepo napredujejo. Včasih se mimogrede oglasiio pri meni ljudje, ki som dh že pred leti učil. Malo pck1»oetamo, popijemo kavo ... To so naisvetleiše strani mojega poklica. Seveda sem z.« dovoli en tudi s tem, da v vseh teh letih nisem imel nobene nesreče. Nekaj mask. vdrtih blatnikov in podobnih malenkosti je seveda bilo. V slabo, voljo, celo v jezo pa me spravi to. če kandidat noče prisluhniti nasvetom, kj jih dajem, pa čeprav se zato uče- nje podaljša v njegovo škodo. Ura učenja zdaj pri nas velja 2300 starih dinarjev, če se učenec vpeljuje v praktično vožnjo na vozilu, ki je last društva. S tem komaj pokrivamo stroške, ker se naše društvo v celoti samo vzdržuje. Za kandidata pa ta cena včasih predstavlja velik strošek, to je tud; res. Če pa ne zna ali noče prisluhniti inštruktorju, če sam »že vse ve«, mi res ne moremo biti krivi, če nekateri tudi po dveh ali treh poskusih še vedino niso prišli do vozniškega dovoljenja. Kot vsak drug od mojih kolegov pa sem najbolj nesrečen takrat, če mi na izpitu pade kandidat, za katerega sem prepričan, da bo z uspehom opravil teoretični del in praktično vožnjo. Tem nesrečam največkrat botruje trema. Kako pa je s tem, ne bi govoril... Kaže pa, de se ji h udje ne znamo najbolje zoperstavljati. Receptov, kako naj bi ji kljubovali, je sicer veliko, ampak v praksi navadne odpovedo. Zmedejo pa se tudi najbolj izobraženi ljudje. Imel sem primer, ko je človek z dvema doktoratoma po izpitu ves premočen vprašal, kje je, da bi lahko šel domov!« -mG HlillliS BIEII! 3 iiiiiii iiiiiii ieiiiiiiiii Milan1 gerželj, predsednik občinskega sindikalnega- sveta bez.igrae ODGOVARJA NA VPRAŠANJA O PREVENTIVNEM LETOVANJU DEI AVCEV GRE ZA NAČRTNO VLAGANJE V ČLOVEKA Prvih 60 delavcev iz bežigrajske občine bo odšlo aprila na preventivno letovanje v Poreč Počitniška skupnost Alpe Adria pri Mestnem sindikalnem svetu v Ljubljani je že pred tedni pozvala samoupravne organe in sindikalne podružnice v delovnih organizacijah, naj letos omogočijo svojim članom preventivni dopust v počitniških domovih ob morju ali v planinah. # In na to temo je tekel tudi naš pogovor z Milanom Gerželjem, predsednikom Občinskega sindikalnega sveta Ljubljana Bežigrad, ki se je med prvimi odzval povabilu počitniške skupnosti Alpe Adria. tedensko rekreacijo, manj pa naj bi ga trošili za razne sindikalne veselice in podobno.« »Se bodo po vašem zgledu ravnale tudi druge sindikalne organizacije v delovnih kolektivih bežigrajske občine in v okviru počitniške skupnosti Alpe Adria poslale svoje delavce na preventivno letovanje?« »Menim, da bi morale počitniško skupnost Alpe Adria podpreti vse sindikalne organizacije, zlasti zato, ker si ta vse bolj »Na našem sindikalnem svetu smo imeli že januarja letos Plenum,« pravi Milan Gerželj, “kjer smo se na osnovi izdelane Analize pogovarjali o skrbi za delavce. Omenjena analiza je harnreč razgrnila vrsto podatkov, da so v delovnih organizacijah bežigrajske občine kaj hudo storili bodisi za tedensko Rekreacijo bodisi za letni oddih *n sploh za življenjski standard uelavcev. Zavoljo tega smo vse-fkozj razmišljali o možnostih, kako bi vse te probleme okrog .kubi za delovnega človeka eirnprej razrešili...« »Kaj ste torej storili?« »Ob ustanovitvi počitniške Skupnosti Alpe Adria pri Mest-?ehi sindikalnem svetu se nam takoj ponudila možnost zlati za preventivno rekreacijo »elavcev. Prav na zadnji seji Predsedstva našega sindikalnega sveta pa smo se že dogovori, da za začetek pošljemo na Preventivni dopust 50 delavcev J delovnih kolektivov naše ob-,'he, in sicer od 1. do 10. aprila et°s v počitniški dom v Poreč.« »Kako boste izbrali teh 50 uelavcev?« j. “Ne bomo jih izbrali na sin-b! i nem svetu> mi jim samo acamo dnevno oskrbo za 10 Ui. Delavce, ki bodo odšli na ci®Veritivni dopust v organizacij,1 počitniške skupnosti Alpe uria, bodo izbrali v delovnih Sanizacijah. Mi smo jim samo j 'Poročili, naj izbirajo med ,jahi sindikata predvsem dobre ®iavce in hkrati socialno in ^nravstveno ogrožene. Vodstvom Wi°Vnih organizacij pa smo udi pisali, naj izbranim delav-Ui omogočijo preventivni do-ust tudi s tem, da jim Bomo jUPbrili 10-dnevni plačani iz-^tanek z dela« ,, “Ali imate pri občinskem p “‘kalnem svetu dovolj de-Ce t®’ da lahko pošiljate delavna preventivno letovanje?« flovrJ?Pnaria ni seveda nikjer si^i t-1- Oslonili pa smo se na kato Republiškega sveta sindi-jL v; ki omog»večjo urMež-smdikalnih podružnic pri članarini. Ta denar od sindikalne članarine, M se je sicer zbral pri nas, smo tako namenili za preventivno letovanje delavcev. Nasploh menim, če bomo šli v prihodnje na večjo udeležbo sindikalnih podružnic pri članarini, naj bi bila ta udeležba povsem namenska. Ta denar naj bi zares začeli bolj trošiti, denimo za preventivna letovanja delavcev, za dnevno in prizadeva omogočiti delavcem ceneno, bodisi preventivno ali redno letovanje. Z veseljem lahko ugotavljam, da počitniška skupnost Alpe Adria že deluje v tej smeri, da bi uvedla kvaliteten delavski turizem, ki ne bi smel vedno sloneti na ekonomski računici, marveč tudi na raznih popustih pri dnevni oskrbi. Kajti takšna in podobna letovanja delavcev niso nobena sociala, marveč le načrtno vlaganje v človeka, da bo poslej sposoben še več in še bolje proizvajati.« M. Z. Zložljiva dvokolesa Ponny, ki jih izdelujejo v ljubljanski tovarni Rog, niso samo modni krik, temveč so res privlačna ter, kar je še posebej pomembno, tudi praktična * KAKO BO Z LETOŠNJIM LETOVANJEM DELAVCEV V ZASAVJU? ALI RES SLABŠE KAŽE? Nekatere sindikalne počitniške skupnosti v zasavskih občinah so se že lotile obsežnejših priprav na letošnje letovanje svojih članov. Tvornost teh priprav temelji na lanskih podatkih, izkušnjah in rezultatih, deloma pa tudi v poskusih vključevanja v mednarodno turistično leto. O tem, kakšne so možnosti za letošnje letovanje, smo slišali nemalo besed tudi na občnih zborih sindikalnih organizacij. Čeprav članstvb mi povsod dobilo točnejših in podrobnejših odgovorov, je tu in tam prevladovala bojazen o večjih možnostih za letošnje letovanje. Osnova dvomom so bili objavljeni podatki o rezultatih oddiha v ■ minulem letu. Za primer vzemimo rudnik Trbovlje-Hrast-nik. V podjetju je zaposlenih blizu 3800 ljudi. Na Rabu in drugod pa je lani" letovalo le 689 zaposlenih ali 19 % vsega kolektiva. Prištejmo sem še njihove svojce, pa dobimo 1505 dopustnikov iz tega podjetja. Sindikat rudarjev v Zagorju je celo s posebno okrožnico opozoril na naglo zmanjševanje izkoriščanja oddiha rudarjev v počitniškem domu v Crikvenici. Medtem ko je pred netimi leti letovalo še nad s« ’ -,-ns(o rudarjev, je lani odšlo na desetdnevni dopust le nekaj nad 17 % vsega kolektiva. Oglejmo si še pogoje teh letovanj. Glede na visoke stroške prevozov in razmeroma drago celodnevno oskrbo (na Rabu je bila dnevna oskroa 18 N-din) so v trboveljsko-hrastniškem rudniku izplačali svojim zaposlenim 509.073,35 N-din kot nadomestilo za prevoze in 110.095,00 N-din za regrese. Vsak aktivni član kolektiva je torej prejel 100 N-din kot nadomestilo za prevoze, če je imel nezaposleno ženo in za otroke od 4. do 10. leta še po 40 N-din in regres za koriščenje najmanj pet, največ- pa deset dni po 10 N-din dnevno oziroma za ženo in otroke po 5 N-din na dan. Podobno so regresirali tudi v zagorskem rudniku, čeprav so bile vsote nekoliko drugačne. Po vsem tem je mogoče ugotoviti, da so bili pogoji za letovanje razmeroma ugodni, cene dosegljive tudi za tiste z nižjimi osebnimi dohodki, seveda če so bili pripravljeni vsaj nekaj primakniti iz svojih žepov. Tudi določilo, da veljajo regresi in nadomestila za najmanj pet dni, nazorno kaže, da so hoteli omogočiti vsaj minimalno letovanje vsem tistim, ki bi iz teh ali onih razlogov ne mogli preživeti deset dni na počitnicah. Res, da so v nekaterih podjetjih nudili svojim zaposlenim še boljše pogoje, ker so odobrili večje regrese za oskrbne dni in zato se odstotek dopustnikov v drugih "delovnih organizacijah lani ni zmanjšal, pač pa ponekod celo povečal. Nekatere sindikalne počitniške skupnosti so že začele pripravljati letošnje letovanje. V Zagorju npr. so na osnovi lanskoletnih rezultatov prišli do ugotovitve, da bi z enako politiko dodeljevanja regresov letos lahko povečali' število tistih, ki bodo odšli na letovanje. Vendar bi- kazalo dom v Savudriji odpreti že 1. maja, zapreti pa šele 1. ali celo 30. qktobra. Namesto različnih cen, ene za domače goste, druge za tujce, so predlagali enotne cene, s čimer bi dejansko izkoristili vse zmogljivosti doma. V pred in .posezo-ni pa so določili večje popuste. Pomemben je tudi sklep, da je uprava doma pooblaščena sprejemati v dom vse druge dopustnike, če so prostori neizkoriščeni. Lani so s tem prigospodarili kar precej denarja, ki so ga namenili za vrsto izboljšav v kuhinji in za ureditev zunanjega jedilnega prostora. Čeprav drugod o cenah oskrbnih dni v počitniških domovih še niso sklepali, se sindikalne organizacije zavzemajo za to, da bi ostale cene na lanski ravni. To na pomeni, da se izgledi za letovanje letos ne bodo poslabšali. Pač pa bo kazalo izkoristiti še vse preostale notranje rezerve: smotrneje organizirati delo, odpreti domove na stežaj vsem in v nobenem primeru dovoliti, da bi trajala sezona le dva in pol ali tri mesece. Zdi se, da.so temu ustrezno najbolje ravnali vsepovsod tam, kjer. so začeli zbirati prijave za letošnje letovanje že januarja in februarja. Uprave domov bodo glede na to lahko navezovale stike z obmorskimi turističnimi društvi in drugimi agencijami ter oddajale prostore tujcem tako v predsezoni, sezoni in po njej. To bo vsekakor aktiven doprinos k našim naporom v mednarodnem turističnem letu. -m. V. S 1 GNALI • KROPA V Tovarni vijakov Plamen v Kropi so v prvih dveh mesecih letošnjega leta dosegli kar lepe proizvodne uspehe. Proizvodni plan po količini so za to obdobje presegli za 12%, po vrednosti pa za 11%. Izdelali so 1201 tono izdelkov V vrednosti 5,300.000 N-dinarjev. V letošnjih prvih mesecih so prodali 67,5% svojih izdelkov na tuje tržišče. Tako so v primerjavi z istim obdobjem lani povečali izvoz kar za 176 % in oresegli plan izvoza za prva dva meseca za 73 %. C. R. S kladivom.. Zagorjani zadnje čase vse pogosteje tožijo o novi vrsti*- kuge, ki se loteva vse širšega kroga delavcev, obrtnikov in celo intelektualcev. Bojda razsaja nalezljiva bolezen v nekaterih oštarijah že tako hudo, da ji ljudje ne vedo zdravila. Nobena skrivnost ni, da ljudje hazardirajo navadno ponoči za zaklenjenimi vrati, potem ko najbolj zapozneli gostje zvrnejo zadnji kozarec. Organi javnega reda in miru so spričo take nove vrste poslovnosti, za zdaj brez moči. Brž ko jim odprejo zaklenjena vrata, denar skopni z igralnih miz. Zagorjani vztrajno govore, da se igra za astronomske vsote. Doslej najvišja »banka na igralni mizi* FlCO NA IGRALNI MIZI pa je znašala vrednost fiča. Bojda sta srečna dobitnika že naslednjo noč pripravila še drugo presenečenje, saj sta organizirala strip tease. »kulturno prireditev«, ki doslej še ni našla domovinske pravice v Zagorju. Najhuje je kajpak to, da hazardirajo delavci, kii pri tem tvegajo celomesečne dohodke za eno, dve igri. Zagorjani so sicer prav pred 'kratkim dobili nov odlok o jav-, nem redu in miru. Občinski možje so posamezne člene rešetali dolge ure. Dali so vrsto’ novih predlogov, zavzemali so se za to, da bi bil odlok boljši, kot prejšnji. Toda navsezadnje, preden so glasovali, si niso mogli kaj, da ne bi resignirano ugotovili, da pač ni dosti upanja, da bodo odlok dejansko izvajal. Dvomi so bili, kot je videti, upravičeni. Zato ni čudno, če se mnogi sprašujejo, ali res ni zdravila zoper take in podobne prestopke? Vprašanja - dežujejo tudi zato. ker se po teh zgledih začenjajo ravnati tudi mladi ljudje, to pa je najhujše in proti temu se bo treba boriti z vsemi silami in ukrepi, ki so na voljo. Zagorjani so že nekajkrat predlagali, naj bi se s temi stvarmi začele ukvarjati sindikalne organizacije, ki doslej niso pokazale kaj dosti razumeva-■ n ja za tovrstne razprave. Ni dvoma, da imajo sindikalne organizacije med svojim članstvom velik vpliv, pravzaprav nji-nov vpliv celo narašča. Cernu ne bi uvrstili med delovne naloge tudi teh zadev in skušali s preventivnimi akcijami zatirati te vrste »aktivnosti«. Morebitni vnaprejšnji očitki, da posegajo v zasebne zadeve svojega članstva, nimajo prav nobene osnove. Nasprotno; vsak uspeh, ki ga bodo sindikalni aktivi dosegli pri preganjanju tega zla, bo celo utrjeval vpliv te organizacije, članstvo pa prepričal, kaj zmore sindikat, če se stvari loteva premišljeno in s hotenjem odvrniti ljudi od pogubnega hazardiranja. —m— ... po prstih DELAVSKA ENOTNOST V AKCIJI »NAJEMNINE« KOPER . Akcija »Najemnine« bi bila enostranska, če bi zajela samo P.^ir^fre’ ^jer 80 stanovanjska podjetja v zadnjem času iz raz-ličnih potreb pretirano povečala najemnine za poslovne prostore storitvenim delovnim organizacijam, kot so to storili na primer v Ljubljani in Mariboru. V Kopru stanovanjsko podjetje za zdaj ni povečalo najemnin za poslovne prostore niti jih ne namerava povečati, marveč je za Koper trenutno najbolj aktualno vprašanje: kako prenesti pristojnost upravljanja nad poslovnimi prostori na prizadete storitvene delovne organizacije. SKUPŠČINA ŠE ZMERAJ MOLČI Koprsko poslovno združenje za trgovino se je že pred letom zavzelo, da bi poslovne prostore čimprej dali v upravljanje prizadetim trgovskim, gostinskim in obrtnim delovnim organizacijam. Toda resnici na ljubo: za zdaj je ostalo samo pri pobudah poslovnega združenja za trgovino. Koprska občinska skupščina, ki je dolžna odgovoriti na to nerazrešeno vprašanje, namreč še vedno molči. Delen odgovor na »zakaj molči« smo dobili od enega izmed predstavnikov sveta za finance pri občinski skupščini: »Skupščina je prepustila zadevo o prenosu poslovnih prostorov v obravnavo našemu svetu in svetu za blagovni promet. Toda na svetu za finance, kjer smo obravnavali prenos poslovnih prostorov v upravljanje prizadetim delovnim organizacijam, so nas številnejši člani sveta, predstavniki družbenih služb, preglasovali in tako nismo mogli predlagati občinski skupščini, da bi sprejela ustrezen sklep ali vsaj priporočilo o prenosu poslovnih prostorov v upravljanje delovnim organizacijam. Vemo pa, da je prenos poslovnih prostorov v upravljanje storitvenim delovnim organizacijam možen, samo kaj, ko je vse odvisno od politike občinske skupščine!« ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ IN V STANOVANJSKEM PODJETJU? Na vprašanje, kaj menijo na koprskem stanovanjskem podjetju o prenosu poslovnih prostorov v upravljanje delovnim organizacijam, odgovarja Slavko Prijon, direktor stanovanjskega podjetja: »O brezplačnem prenosu poslovnih prostorov v upravljali nje prizadetim storitvenim delovnim organizacijam ni go-® vora. Smo pa zmeraj za to, kjer je to možno, da prepustimo g delovnim organizacijam upravljanje nad poslovnimi prostori, ■ če delovne organizacije te prostore odkupijo, seveda pa le v “ tistih zgradbah, kjer je en sam lastnik. Ne bi pa se mogli strinjati z zahtevo, da bi odstopili trgovskim podjetjem v upravljanje tiste lokale, ki so v poslopjih, kjer je več lastnikov, niti ne tiste lokale, za katere smo se v stanovanjskem podjetju že odločili, da jih bomo v najkrajšem času prenovili ...« TAKOJ BI PRIHRANILI POLOVICO DENARJA Zlasti trgovska podjetja, ki se borijo za prenos lokalov v njihovo upravljanje, imajo svojo računico. Prisluhnimo Milanu Vatovcu, direktorju trgovskega podjetja Soča v Kopru: »Zdaj plačamo za naše lokale blizu 7 milijonov starih dinarjev najemnine letno. Ce pa bi nam stanovanjsko podjetje odstopilo te lokale v upravljanje, bi takoj prihranili približno polovico sredstev, ki jih zdaj plačujemo kot najemnino stanovanjskemu podjetju. Ta denar bi lahko takoj porabili: najprej za tekoče vzdrževanje stavb, v katerih imamo trgovske lokale, potem za obnovo teh lokalov in slednjič tudi za gradnjo novih trgovin, katere na Koprskem tako zelo potrebujemo. Dvomim pa, če bo stanovanjsko podjetje denar, ki ga zbere od najemnin, res dovolj smotrno in namensko porabilo... Navsezadnje se upravičeno sprašujem, zakaj ne bi z denarjem, ki smo ga sami prigospodarili, tudi sami upravljali...« SE BODO NAJEMNINE KAJ POVEČALE? Spet prepustimo besedo Slavku Prijonu, direktorju koprskega stanovanjskega podjetja: ■ »Praktično sploh nismo povečali najemnin za poslovne 5 prostore. Niti po stanovanjski reformi. Z najemninami smo g šli navzgor le tam, kjer so bile doslej nižje kot stanarine. IR In le v dveh ali treh primerih smo delno zvišali najemnino 9 za poslovne prostore v naši najbolj prometni ulici. Povprečna gg najemnina na kvadratni meter znese v Kopru le 312 starih H dinarjev, za katero pa menim, da ni pretirana. Tudi sedanjih ^ najemnin ne nameravamo zviševati. Odločili smo se za dru- I gačno politiko: vsak izpraznjen ali nov poslovni prostor bomo I dali na licitacijo in kdor bo najboljši ponudnik, tistemu bomo ■ lokal tudi odstopili. Tako nam je neka šivilja za lokal v ■ najbolj prometnem delu Kopra že ponudila kar 1500 starih * dinarjev najemnine za kvadratni meter .. .« Na hitro smo skušali preveriti vse trditve direktorja stanovanjskega podjetja. Marica Stepančič, računovodkinja v trgovskem podjetju Jestvina k temu pripominja: »Stanovanjsko podjetje nam res še ni zvišalo najemnin za naše poslovne prostore. Toda kot se sliši, nam bodo najemnine le povečali za približno 60 do 70 odstotkov...« Podobne izjave pa smo še dobili v Brivsko frizerskem podjetju, v trgovskem podjetju Mavrica itd. IN KAJ PRAVI SINDIKAT? Milan Vatovec, predsednik občinskega odbora sindikata delavcev storitvenih dejavnosti v Kopru, sicer direktor trgovskega podjetja Soča pripominja: »Bom kar odkrito povedal, da naš strokovni odbor sindikata delavcev storitvenih dejavnosti v Kopru o najemninah doslej ni zavzel določnejših stališč. Res pa je, da smo se o najemninah le enkrat pogovarjali, pred približno pol leta, na razširjenem sestanku našega odbora.« M. ŽIVKOVIC ■' • v, -■ ■, '* •• ’ • _ PRIHODNJI TEDEN! Akcija »Najemnine« v Celju PREDSTAVNIKI TRGOVINE O TEZAH NOVEGA REPUBLIŠKEGA ZAKONA ZA BLAGOVNI PROMET Za večjo življenjskost predpisov m u m El a ta m H S B «8 a H m H sa H E S B m B a IB B E IB B 1 ta u a H m Sekretariat za gospodarstvo želi, da bi bil novi republiški zakon za blagovni promet, ki se pripravlja, čimbolj življenjski in uporaben, zato je na njegovo pobudo poleg gospodarske zbornice SRS razpravljalo o tezah novega zakona tudi članstvo poslovnega združenja za trgovino. Ker so razpravi prisostvovali kar štirje predstavniki republiškega sekretariata, med njimi namestnik republiškega sekretarja tov. Vujec in pomočnik sekretarja tov. Komelj in si zapisovali pripombe razpravljavcev, smemo pričakovati, da bo predlog novega zakona rezultat najuporabnejših in najboljših predlogov. Izmed pooblastil, ki jih novi temeljni zakon o blagovnem prometu daje republikam, . sta najpomembnejši režim odkupa kmetijskih pridelkov in nova oblika trgovanja — zakupništvo. Tako novi temeljni zakon o blagovnem prometu odvzema kmetijskim zadrugam monopol nad odkupom pridelkov od individualnih proizvajalcev. Gospodarske organizacije, ki se ukvarjajo s prodajo ali s predelavo kmetijskih pridelkov, jih torej lahko . odkupujejo neposredno od zasebnikov. Ureditev odkupa je prepuščena republikam. vendar s pogojem, da so ti kolektivni kupci udeleženi pri proizvodnji. Ali drugače rečeno: gospodarske organizacije, ki žele odkupovati pridelke zasebnih kmetov, bi morale skleniti z njimi kooperacijske pogodbe, V vseh dosedanjih razpravah so bila mnenja zelo deljena o zahtevani udeležbi v proizvodnji oziroma kooperaciji, tako da si Sekretariat za gospodarstvo še vedno ni na jasnem, ali naj predlaga ostrejše ali milejše kooperacijske pogoje. DISKREDITIRANA KOOPERACIJA Predlagano tezo, da naj bi kooperacijsko ppgodbo sklenili pred začetkom proizvodnega procesa, in zahtevo, da ta pogodba vsebuje poleg podatkov o vrsti, količini in kakovosti pridelkov ter o ceni in roku dobave in prevzema, so predstavniki trgovine domala enoglasno ovrgli in predlagali, naj bi kooperacijske obveznosti določili sopogodbeniki, ne zakon. Utemeljitev: Teze temeljnega zakona o blagovnem prometu podpirajo liberalizacijo blagovnega prometa, kar naj bi omogočile tudi napovedane spremembe v politiki cen, v zunanjetrgovinskem in deviznem režimu ter v kreditiranju trgovine. Cernu bi kooperacijske odnose, kjer je možnih izredno ,veliko variant, utesnili s togo definicijo predpisa? Ker temeljni zakon zahteva udeležbo kupcev v proizvodnji, republika nima pooblastila, da bi zadevni predpis spremenila, pač pa lahko omogoči, da pride zakon ponudbe in povpraševanja tudi pri kooperacijah čimbolj do veljave. Doslej kooperacijske pogodbe niso veliko pripomogle k stabilizaciji preskrbe s kmetijskimi pridelki niti k zaželeni stabilizaciji cen. Ob dobri letini je pogodbo izigral kupec, ker je drugje ceneje dobil blago, ob slabi letini pa proizvajalec, ker je pač lahko drugim kupcem draže prodal svoje pridelke, kot ga je zavezovala kooperacijska pogodba. Slabe izkušnje s kooperacijo se po mnenju trgovine in kmetijstva utegnejo nadaljevati. Zoper Strožji kooperacijski režinj pa trenutno govori tudi finančni položaj trgovine. Trgovska podjetja imajo vse premalo obratnih sredstev, morala bi se oskrbeti tudi z ustreznimi sodobnimi skladišči, da bi lahko ob dogovorjenem roku prevzela pridelke kooperantov. Boje pa se, kar je razumljivo, tudi rizi-ka, da bi morala ob pomanjkljivih poslovnih sredstvih draže plačati pridelke, kot bi bila dnevna odkupna cena. Zakonodajalec pa bo, seveda, novih zakonskih norm tudi naslednje: V kmetijstvu so veliki riziki, ki ne bi smeli prizadevati samo te panoge. Zakon naj bi preprečil velike oscilacije v kmetijski proizvodnji, ki se že leta in leta ponavljajo. Tako je včasih preveč krompirja, drugič premalo in enako se dogaja z drugimi osnovnimi živili. Letos, v turističnem letu, bi morala biti trgovina dobro založena tudi s kmetijskimi pridelki, pa si jih pogodbeno ni zagotovila. Če jih bo dovolj in pravočasno dobila, je zato precejšnje vprašanje ... Kljub živahni razpravi na poslovnem združenju za trgovino predstavniki sekretariata za gospodarstvo niso dobili veliko uporabnih pobud za oblikovanje takega predpisa, ki bi preprečil ob dobri letini slabo preskrbo in visoke cene. TVEGANO »POSOJANJE« FIRME Temeljni zakon o blagovnem prometu uvaja med drugim nove oblike trgovanja, med njimi zakupništvo. Gospodarska zbornica SRS je sama dala pobudo za zakupne trgovine v Odročnejših krajih, da bi se preskrba izboljšala. Po njeni zamisli naj bi bile to nekakšne trgovine z mešanim blagom, česar pa temeljni zakon ne omogoča. Zakupnikom namreč dovoljuje prodajati samo kmetijske živilske proizvode, proizvode za vsakdanjo rabo, kmetijsko orodje, turistične spominke in proizvode za cestni promet. Republika ima samo to pooblastilo, da določi območje prodaje in pogoje za to dejavnost. Po mnenju republiškega sekretariata za blagovni promet bi kazalo zakupništvo omejiti na odročne kraje, razen pri prodaji kmetijskih pridelkov in turističnih spominkov. Predpisi pa moral upoštevati pri sprejemu naj bi poudarili čvrsto povezanost in soodgovornost zakupnika in podjetja, ki bi z njim sklenilo zakupno pogodbo, za dobro poslovanje. Člani poslovnega združenja za trgovino so menili, da je težko zakupniku posoditi firmo in odgovarjati za njegovo poslovanje, če ga ni mogoče redno nadzorovati. Kolikor’ bi materialna odgovornost bremenila zgolj zakupnika, trgovska podjetja ne bi zavirala zakupništva, saj je V njihovem interesu, da se na podeželju, ki od pomladi tja do jeseni malo kupuje ravno zato, ker poljsko delo ne dopušča, da bi hodiii v mestne trgovine, poveča potrošnja. Predstavnik Gospodarske zbornice SRS, ki je prisostvoval razpravi, je zagotavljal, da bi zakupnikovi prekrški bremenili samo njega in bi zanje tudi kazensko odgovarjal, trgovci pa, skeptični zaradi dosedanjih slabih izkušenj (malokrat sodišče kažnuje individualnega kriveči ampak kolektivnega — podjetje), so naprosili predstavnike republiškega sekretariata za gospodarstvo, naj pred sprejemofl> dokončnega osnutka novega zakona temeljito proučijo odgovornost v -zakupništvu in je v zakonu precizirajo, da se bo ta nova in potrebna oblike trgovanja čimbolj uveljavila-Zakupništvo bi namreč razbremenilo investicijske fonde za gradnjo podeželskih poslovalnic — zakupnik bi lahko sam uredil poslovalnico, odpadla pa bi tudi skrb, kako dobiti poslovodje za podeželje, kamor se trgovski delavci iz mest neradi preselijo- Umetnih pripomb na račun siromašnega izbora blaga, ki ga smejo prodajati zakupniki, pa republiški zakonodajalci žal ne morejo upoštevati, ker pač ni: majo zadevnih pooblastil MARIOLA KOBAL Obvarovati koristi podjetja V MALI TRIBUNI razpravlja direktor ravenske železarne Gregor Klančnik (Nadaljevanje s 1. strani) se nam družbene obveznosti vseeno povečale za znesek, ki sem ga že omenil. Iz tega, kar sem povedal, je seveda razumljivo, da bi bile dodatne družbene obveznosti še veliko večje, če bi naša osnovna sredstva revalorizirali po minimalno predpisanih stopnjah. Zaradi revalorizacije se nam tudi dohodek podjetja zmanjša za 280 milijonov S- dinarjev. Vendar pa nas to ne boli. ker se za enak znesek poveča amortizacija, obenem pa je dohodek ,očiščen’ različnih fiktivnih postavk, pogojenih z nizko ocenjenimi sredstvi. Ker je dohodek podjetja torej .čistejši’, odpade tudi sleherna razprava o morebitni delitvi. tega dela sredstev med sklade in osebne dohodke. V tem je po mojem osebnem mnenju največji učinek najnovejše revalorizacije osnovnih sredstev«. V\AAAA/W\AAA/WWSAAAAAAA/\AAAAAA^A/VWVWNAA/WWW\A/VW\* »Surovina« MARIBOR, Pobreška cesta 20 Podjetje za promet z odpadnim materialom na veliko in malo ter predelavo tekstila s svojimi poslovnimi enotami: MARIBOR. LJUBLJANA. CELJE, RADLJE, MATU-LJ1 in obrat tekstila »REGENERACIJA* Maribor odkupuje po najvišjih dnevnih cenah vse vrste industrijskih odpadkov: • železo, litino, pločevino, vse vrste kovin, pa-® pir, gumo, steklo in ostale odpadke iz pro- • izvodnje in široke potrošnje prodaja • po konkurenčnih cenah razne uporabne od- • padke, kvalitetno čistilno volno, polirne in • brusne plošče ter tapetniško volno AAAA/WNAA/VVWSAA/WWV\/WVNAr/V%A/WWVVWWWWVWNAWAAA »Ali. to ne pomeni, da ste zaradi nizko revaloriziranih osnovnih sredstev zajedli v substanco jodjetja in bi se vam to v naslednjih letih lahko maščevalo?« »Na prvi pogled je morda res tako. Ne pozabite pa, da vsak kolektiv poskuša čimbolj varovati svoje koristi. Zato seveda potrebuje čimveč svobode pri razpolaganju s sredstvi, ki jih ustvarja. Se zlasti pa mora imeti pri tem možnosti hitrega prelivanja teh sredstev. Morda naša praksa, ki jo bom opisal in s tem odgovoril na vaše vprašanje, ni bila najboljša. Je pa bila optimalna spričo pogojev gospodarjenja, mislim na vsakokrat veljavno zakonodajo, v kateri se je moral .ujeti’ tudi naš kolektiv. Najbrž veste, da gospodarstvo še ni prebolelo tako imenovane izgubljene amortizacije, te najtežje dediščine povojnih let. Tudi kasneje, ko se je po prejšnjih predpisih amortizacija postopoma sproščala^ v podjetjih o uporabi in višini teh sredstev nikoli niso mogli tako svobodno odločati kot na primer c sredstvih za investicijsko vzdrževanje. V tem nam je družba puščala bolj proste roke. Ker smo se odločali,za višjo stopnjo, kot pa bi bila dejansko potrebna, smo s tem pridobili možnost prelivanja sredstev, hkrgti pa še nekak nadomestek za nizko, po prejšnjih predpisih obračunano amortizacijo. Zato ni niti najmanj čudno, če smo obstoječa proizvodna sredstva v našem podietju v Zadnjih letih vzdrževali in delno zamenjavali predvsem na račun investicijskega vzdrževanja, delno pa še s kratkoročnimi krediti za enostavno reprodukcijo, kar je bilo po prejšnjih predpisih nekaj časa tudi mogoče. Ob tem pa smo amortizacijo usmerjali predvsem v modernizacijo naših naprav. Vse te vire in načine financiranja tako enostavne kot razširjene reprodukcije moram imeti v mislih, ko naj končno odgovorim na vprašanje, ali smo zajedli,v substanco podjetja. Trditi bi si upal. da smo se še pred revalorizacijo osnovnih sredstev močno približali tistemu cilju, ki si ga želi vsak do- ■ ber gospodar, da bi se r.amrt^ funkcionalno amortizirala n.if gova proizvodna sredstva. M pa bo v najbližji prihodnosj1 steklo delo na novih proizvod nih napravah, bo možno zniža11 stopnjo sredstev za investici i^'.’ vzdrževanje ter hkrati zvišaj1 amortizacijo na realno -redno5’ Z drugimi besedami: takrat b°’ mo povsem ,na čistem’, kar *£ bistveno olajšalo sprejemani* vseh vrst poslovnih odločitev. »Kolikor vem, v vaši pan0’, proizvodna sredstva zastarajo . 12 do 15 letih. Ali vaši račU* vzdržijo tudi v primeru cf amortizacijo obravnavamo . stališča poslovnih stroškov najvažnejšega pogoja za vidi"' čevanje v mednarodno deli*6' dela?« »O tem bi zelo težko ra5' pravljal. Odgovor pa bi bil vsakem primeru zelo problem5 tičen, kajti vprašanje je. kak nizko lahko gre neko pod j e" v znižanju stroškov s stali5.^ amortizacije, saj amortizadl pomenj enega bistvenih str3' škov. Drugič pa je spet tako. Z povsod po svetu podjetja bazl ne industrije in črne metal11 Rije gradijo predvsem Za Pot" be predelovalne industrije. zj(| to domicilne cene pred-ta vi ja.^ eno izmed osnov za obbkovan^ stopnje amortizacije 7. a ni,L ... - i3» podjetie vel in, da bi pri dan njih domačih cenah lahko n5' teh' >, . •ej j1. predovali vštric z razvojem nike v naši stroki: da bi mn račun amorfizariip redno P«, navliali. nadomeščali zastal' a" izrabn-nr. nnromn in dr15® proizvaja1"« sredstva« MILAN GOVEKAR ŠE O UVOZU TUJEGA KAPITALA V razpravi o problematiki uvoza kapitala oziroma o finančno proizvodnem sodelovanju in povezovanju našega gospodrstva s tujino zelo pogosto zasledimo mišljenje, da je tudi na tem področju potrebno zagotoviti družbeno usmerjanje ter hkrati da je vprašanje družbenega usmerjanja sicer izredno pomembno, pa tudi izredno zamotano vprašanje, V-številki 9 Delavske enotnosti (11. marca 1967) je bil objavljen prispevek Vinka Blatnika z naslovom »UVOZ KAPITALA«, v katerem pisec zaključuje z dvema osnovnima dilemama, ki se po njegovem mnenju zastavljata v vsej resnosti. Strinjam se z njegovim mišljenjem, da nikomur ni možno priznati monopola »bedenja« nad prilivom tujega kapitala v našo državo. Ob drugem vprašanju, ki ga avtor formulira: »v katere gospodarske panoge predvsem vlagati tuji kapital«, pa se mi zdi potrebno še marsikaj povedati. »II V S K PO VS O B ■ RIBNICA Na seji delavskega sveta in Zbora delovne skupnosti Kovinskega podjetja Ribnica so člani razpravljali o poslovanju v minulem letu, o letošnjih proizvodnih nalogah in o pripravah na volitve v organe samoupravljanja. V minulem letu se je v Kovinskem podjetju v primerjavi z leto-m 1965 povečala vnovčena realizacija za 16,46%. Ker Pa so se poslovni stroški povečali za več kot 25%, podjetje ni doseglo tolikšnega dohodka, kot so ga predvidevali. Čeprav so se v kolektivu na moč potrudili, da bi čim bolje gospodarili, so porast poslovnih stroškov povzročili predvsem zunanji vzroki, zlasti pa Podražitev reprodukcijskega •bateriala. Tudi izdatki za Vzgojo kadrov so bili precejšnji, saj v okviru podjetja deluje oddelek kovinarske šole, ki ima 35 vajencev, katerim so v minulem letu izplačali 64.836,95 N-dinarjev nagrad, razen tega pa so vplačali še 16,897,00 N-dinarjev v medobčinski sklad za strokovno Šolstvo. V razpravi o poslovanju za minulo obdobje so člani kolektiva tudi omenili prizadevanja za znižanje števila nezgod pri delu. Lani so imeli le !Q nesreč pri delu, zaradi katerih je bilo izgubljenih le 215 delovnih dni, kar je vsekakor lep uspeh, D. V. ■ TRBOVLJE: Iz trboveljskega podjetja Mehanika poročajo, da so lani dosegli rekordno proizvodnjo. Leta 1965 so proizvedli za 7 milijonov 260 tisoč N-din izdelkov, za lani so predvideli Proizvodnjo v vrednosti 7 milijonov 400 tisoč N-din, v resnici pa so ustvarili izdelkov v Vrednosti 9 milijonov 600 N-din. kar je kar 30 odstotkov več, kot so planirali. Takšen delovni uspeh so dosegli, čeprav so Prešli na skrajšani delovni čas. Zastavlja se vprašanje, kako jim je to uspelo? Pravijo, da predvsem s preusmeritvijo Zaposlenih na režijskih delov-hih mestih v neposredno proizvodnjo. razen tega pa so oh-- Čutno izboljšali tudi tehnološki Proces dela in povečali delovno disciplino. Vrednost proizvodnje na zaposlenega na mesec so tako povečali od 3.330 N-din v letu 1965 na 4.700 N-din lani in, kar je najpomembnejše — °b nespremenjenih cenah svojih izdelkov. Veliko si obetajo hjdi od poslovno tehničnega sodelovanja med zagrebškimi tovarnami Elka, TEP in Kontakt pri proizvodnji alumini,jakega veznega materiala, za kar so se odločili ob zaključku lanskega gospodarskega leta. Vsi ti podatki nedvomno dokazujejo resničen posluh te- kolektiva za reformo. Uvoz kapitala v našo državo ni nekaj novega, saj smo vsa leta z večjim ali manjšim pridom koristili različne inozemske blagovne in denarne kredite. Govorimo torej lahko le o »novostih«, ki naj bi jih uvedli na področju zelo bogate prakse izkoriščanja inozemskih sredstev. Te novosti pa so: B Da menjamo na tem področju dosedanji kreditni odnos s poslovnim odnosom. Za to novost je značilno, da interes inozemskega partnerja ne bo več zaščiten z avtomatičnim oP — a-čevanjem kredita in obresti, marveč morata po zamisli novih predlogov prevzeti ves riziko finančnega poslovanja oba partnerja oziroma vsi partnerji, ki neposredno sodelujejo v vsakem konkretnem poslu posebej. To pa seveda pomeni, da inozemskemu partnerju ni več vseeno, kaj se dogaja z njegovimi sredstvi, marveč da bo zainteresiran, da hkrati s kapitalom zagotovi tudi uspešnost naložbe. To pa je seveda možno zagotoviti samo z vnašanjem racionalne tehnologije, organizacije dela, z zagotovitvijo tržišč itd. — skratka, s kombiniranim vnašanjem kapitala in' znan ja! To seveda velja prav tako za domačega kot za inozemskega partnerja — vlagatelja sredstev, B V dosedanji praksi je država prevladovala kot nosilec kreditnega odnosa z inozemskim partnerjem, čeprav se je kot formalni nosilec nemalokdaj, vendar vedno le ob garanciji države, pojavljala tudi gospodarska organizacija. Želim reči le, da je bila na tak ali drug način diskrecijska pravica dokončnega odločanja pridržana po pravilu državni upravi. Ta pravica pa se ni izvajala na podlagi vnaprej določenih kriterijev in pogojev, marveč po konkretni subjektivni presoji nosilca te pravice. Po novih predlogih pa naj bi v prihodnje — ker pač razvijamo poslovni odnos — prevladovala gospodarska organizacija kot direktni nosilec finančnega povezovanja in sodelovanja s tujino. B V dosedanjih pogojih,1 ko je prevladovala država kot nosilec kreditnega odnosa z inozemskim partnerjem, je bila distribucija sredstev, ki je bila izvajana v bolj ali manj odkriti obliki, nujna posledica take ureditve. In ravno v prehajanju iz kreditnega odnosa, v katerem je bila nosilec država, na poslovni odnos, v katerem je nosilec asociacija proizvajalcev, vidim ne samo spopad z etatistično birokratskimi koncepcijami in prakso, marveč dobesedno tudi prodor reformnih intencij na še enem, doslej skoraj nedotakljivem področju. Za dosedanji kreditni odnos, kot prevladujočo obliko sodelovanja s tujim kapitalom, je bila torej značilna taka ali drugačna distribucija sredstev kreditov, ko jih je pridobila država. Če že ne moremo govoriti o direktni distribuciji teh sredstev, pa najbrž nihče ne bi mogel ugovarjati, da je bila v praksi vsai neposredno izvajana: inozemski kredit se je pretopil v domačega in se po mehanizmu centralnih skladov, mnogokrat brez ekonomskih kriterijev ali pa ob zelo pomanjkljivih kriterijih, razdeljeval na posamezne dejavnosti, področja in objekte. V skladu s koncepcijo novih predlogov pa je, da poleg uvoza kapitala uvozimo znanje, ker hkrati s tem stopnjujemo odgovornost in riziko tudi domačih partnerjev za uspešnost in učinkovitost izkoriščanja naložb. Zdi se mi očitno, da bi kakršnakoli distribucija na področju uvoza tujega kapitala pomenila še večje privilegije za tisti del in za tiste panoge gospodarstva, ki bi jim bilo dovoljeno finančno povezovanje s tujino, in še globljo diskriminacijo delovnih kolektivov tistih dejavnosti in proizvodenj, ki jim tako sodelovanje pe bi bilo dovoljeno. Naj ponovim, v kolikor naj bi tako imenovano družbeno usmerjanje kakorkoli pomenilo po svojem bistvu domačo distri- bucijo na področju finančnega sodelovanja s tujino — in sicer ne glede na to, ali se uveljavlja v obliki prepovedi, dovoljenj in podobno — v bistvu je šlo takoj za distribucijo privilegijev enim in okrnjenih pogojev drugim. B V sedanjih razpravah pogosto slišimo, da je treba usmeriti uvoz kapitala v področja, kjer imamo interes, kjer imamo relativne prednosti, kjer imamo določene pogoje za razvoj, čeprav navadno nismo dovolj zaskrbljeni nad kriteriji, s katerimi bi lahko tudi resnično ugotavljali te interese, prednosti in pogoje. Ali je torej možno pričakovati, da bomo — bodisi v kabinetih državne uprave, bodisi preko skupščinskega mehanizma — lahko naenkrat, tako rekoč čez noč, realno izoblikovali popoln koncept programa gospodarskega razvoja, ki bi temeljil na naših spoznanjih o relativnih prednostih, možnostih. realnih interesih in podobno? Če bi to bilo možno, potem bi bili verjetno tudi naši družbeni plani nekoliko in celo precej drugačni. Nasprotno, vse tako kaže, da dosedanje diskusije, v naši republiki denimo, o tem, kje ima in kje naj bi imelo slovensko gospodarstvo relativne prednosti, še zdavnaj niso izčrpane in tudi še lep čas ne bodo, če nam ne bo na pomoč priskočilo samo gospodarsko življenje s svojimi praktičnimi rešitvami. Zdi se mi namreč, da ravno finaneno-pro-izvodno povezovanje našega gospodarstva s tujino lahko precej točno odgovori — seveda skozi določen proces — na to zahtevno vprašanje. Finančno naj sodelujejo s tujino tiste gospodarske organizacije in druge asociacije proizvajalcev, širše in ožje, ki si lahko to v okviru konkretnih aranžmajev dejansko zagotovijo. Nesmiselno je prepovedovati finančno sodelovanje s tujino nekim dejavnostim, ki imajo možnosti, in prav tako je nesmiselno dovoljevati to povezovanje dejavnosti, ki jih nima ali si jih ne zna pridobiti. Z drugimi besedami: ali ne bi bilo bolje razviti to splošno družbeno skrb predvsem v samem gospodarstvu, v delovnih kolektivih in v njihovih najrazličnejših asociacijah? Seveda to ne pomeni, da naj bi v prihodnje odpirali vrata izkoriščevalskemu in špekulativnemu kapitalu, za katerega nedvomno velja, da je sposoben priti v ovčji koži, na delu pa pokazati volčje zobe. Vendar mislim, da je treba take možnosti preprečiti, čeprav jih verjetno ne bo mogoče povsem onemogočiti, z drugimi ustreznimi ukrepi, ne pa z kakršnimkoli mehanizmom distribucije. Tega se lahko ubranimo samo z določanjem splošnih pogojev za finančno sodelovanje S tujino, konkretno povezovanje pa moramo dovoliti tistim delom našega gospodarstva. l;i bodo v življenju znali zagotoviti take splošne pogoje, STANE MARINIČ ! TA PROSTOR SMO ODSTOPIL,! TP JELKA V trgovinskem podjetju »Jelka« dobro gospodarijo s Če govorimo o detajlistič-nem trgovskem podjetju mešane stroke JELKA v Ribnici na Dolenjskem, imamo v mislih današnjo JELKO, to je delovno organizacijo, ki je pod svojim enajst let starim imenom v teku zadnjih šestih let združila poprej razdrobljeno trgovsko mrežo v ribniški občini. Koncentracija sredstev in prizadevanj je pomenila tisti Vzvod, ki je omogočil boljšo preskrbo občanov po eni Strahi, sicer pa tudi dokaj naglo modernizacijo in specializacijo trgovine v občini, Zanimiv je podatek, da so leta 1961 ob ustanovitvi današnje JELKE v poslovnem skladu imeli komaj milijon S-din, po lanskem zaključnem računu pa že 200 milijonov. Z drugimi besedami povedano to Pomeni, da so v vseh teh letih Veliko vlagali v modernizacijo in adaptacijo lokalov, da so zgradili tudi več novih trgovin. Naj lepša med njimi je nedvomno poslovalnica Trgovski dom v Loškem potoku, za katero jim skromni domačini malone očitajo, da se je Jelka pri gradnji spuščala v preveliko razkošje. Če bi povprašali za izvor sredstev, s katerimi so vse to uresničili, bi zlahka ugotovili, da so največji del razpoložljivih sredstev porabljali za investicije v modernizacijo in adaptacijo lokalov in da so se zaradi lega prikrajševali tudi pri osebnih dohodkih. V okviru možnosti pa so si seveda pomagali tudi s krediti. Kakor v JELKI zdaj sami pravijo, je najtežje le z-a njimi. Prenovili so vseh 28 poslovalnic, izmed katerih dve poslujeta v' sosednji, kočevski občini. Tako ribniške in delne kočevske občane lahko povsoc lepo in kulturno postrežejo. Z veliko prizadevnostjo ko maj 72-članskega kolektiva je sicer JELKA lani dosegla že milijardo in sedemsto milijonov dinarjev prometa. Za letos računajo s približno ena ki m poslovnim uspehom, kajti vse bolj očiten je vpliv reforme, Zaradi tega pa zlasti v Ribnici upada prodaja industrijskega blaga trajnejše vrednosti. Zato pa za razliko — v vseh, zlasti pa še IBBBBBBBBBBBHEHBBBBI podeželskih poslovalnicah zelo narašča prodaja blaga dnevne potrošnje, Spremenjene razmere na trgu jih seveda silijo v še večjo prizadevnost. Želijo namreč ne le obdržati, ampak še povečati svoj krog potrošnikov. Zato se trudijo, da ne bj bili konkurenčni zgolj v ceni, ampak tudi po izbiri blaga, ki ga lahko ponudijo. V zvezi s tem že v najbližji prihodnosti predvidevajo tudi gradnjo nove blagovnice v Ribnici. Kot vsa druga trgovska podjetja pa se tudi JELKA iz Ribnice na Dolenjskem trenutno največ ukvarja s problematiko obratnih sredstev ter z vprašanji v zvezi s podražitvijo najemnin za lokale, ki jih uporablja. Najemnine so se namreč kar za trikrat po- j višale v primerjavi s prejšnjim letom in to zanje — razumljivo — pomeni izredno hudo obremenitev. NA ČRNI RULETI 8 I D uleta je pri nas na splošno prepovedana za--*-*• deva. Seveda pa s tem še ni rečeno, da pri nas tudi nobene ni, So, samo da lahko hazardirajo samo tisti s tujimi potnimi listi. Naš dinar za to ruleto še ni konvertibilen, A spet s tem ni rečeno, da tudi pri nas ne bi hazardirali z dinarji. Pa da tega ne bi še naprej počenjali v ilegali, smo se odločili odpreti našo črno ruleto. Zakaj črno? Ve se, zakaj! — Samo preko ceste skočim, v železnino, ne morem naprej delati! IZNAJDLJIVI HAJDINJAK Kvalificirani delavec Hajdinjak bi moral narediti 20 svetilk za lokomotive Delovni nalog ga je priganjal, norma ga je priganjala ih ne navsezadnje, priganjal ga je tudi zaslužek. Pa kaj, ko se mu je zataknilo že pri prvi svetilki, pravzaprav pri navadnem vrtljivem tečaju! Veliko preveč časa je Hajdinjak porabil, da je napravil ta tečaj. Hajdinjak je odločno odkimal: — Ne, tako ne bo šlo. Preveč se bom zamudil s temi tečaji! Povrhu vsega pa se bo še pri plačkj poznalo! Potem je računal, dokler ni naračunal, da stane tovarno tečaj, ki ga sam napravi, nič manj kot 1200 starih dinarjev, Pa se je Hajdinjak odpravil prek ceste v železnino, odštel prodajalcu iz svoje denarnice za vsakega od preostalih devetnajstih vrtljivih tečajev po 25 starih dinarjev in se pomirjen vrnil na delo k svojim svetilkam. M. 2. — Kaj se pa vsajate, saj bodo potrošniki plačali in ne vi! 1 ZLATA ZEMLJA Saj ne. da bi bila zemlja v resnici zlata. Kaj takega 1 bi bilo v resnici prelepo, še posebej, ko bi bila to naša g zemlja V resnici pa je treba včasih tudi pri nas plačati zemljo p z zlatom. Tako pač zatrjujejo jeseniški trgovci. Hoteli so posta-1 vitj novo trgovino, nič posebnega, nekak paviljon, tako da | bi celoten objekt veljal kakih 30 milijončkov. Bi jih, če g jim ne bi sporočili, da morajo za parcelo odšteti 15 milili jonov in da stane kvadratni meter zemljišča — 15.000 sta- 1 rih dinarjev. Pa kaj zato, če so malo dalje, na parceli za gradnjo j stolpnic, prodajali kvadratni meter zemljišča po 2000 stali rih dinarjev. Navsezadnje, tako ali drugače vse plača — fj potrošnik! S. B. DAJ (DVAKRAT) - DAM (ENKRAT) Po letu dni se je spet oglasil v zobni ambulanti. »Počila mi je krona, malce se mi maje mostiček, nekaj g zob bo treba spet zakrpati,..« je prijazno dejal modro-g okj sestri in ji pomolil zdravstveno knjižico, da ne bj kaj g podvomila o njegovem zdravstvenem zavarovanju. »Vas boli ,,,?« »Ne ,.,, vsaj za sedaj še ne ,..« »Potem pa se oglasite čez tri mesece. Oprostite, vse 1 imamo zasedeno. Naval je ogromen ..« Debelo je pogledal možakar in že pričel tuhtati, kam g naj se obrne. »Ste morda pripravljeni plačati našo uslugo povsem E sami?« se je oglasila sestra, ko je bil že med vrati. »Alj = pa v devizah?« To pot je pogledal možakar še bolj debelo. »Saj sem vendar zavarovan, saj redno plačujem, vsak g mesec .,,« »Vidim, saj va- ne silim. Toda, veste, pri nas imajo g prednost samoplačniki. Če plačate, lahko pridete že g jutri,..« Na srečo možak ne sodi med tiste, ki se z največjo | težavo prebijajo iz dneva v dan. Zato je pristal na polj nudbo in v nekaj dneh so bili njegovi zobje kot novi. Pa tudi njegova denarnica je bila tanjša. »Samo da so zobje spet v redu,« si je mislil, »četudi g sem uslugo plačal dvakrat.« -au. | NA ČRNI RULETI SO IGRALI: 1. Pristojne službe v TZV Boris Kidrič v Mariboru, g ki tako učinkovito skrbe za zniževanje proizvodnih stro-E škov, 2. Pristojni organi na Jesenicah, ki tako nepristojno g odrejajo cenike zazidalnih parcel. g 3. Komunalni zavod za socialno zavarovanje Ljubljana, E ki je bojda ob »razrezu« sredstev »pozabil« no zobno g ambulanto na Miklošičevi cesti. iiiniuiniiiiHininHiiiiiiininiiiinnijiliiiiimiininiiruiininiiiminmininniinniiiiiiiiiiiiinnnilUPHinnnniiHHnnniiiimniniiidHiniiiiflniiiiiiitiHHiiiniiHiinimiRHHniii i = i K HI iiiiiiiiiiiiiiuiiiiniiiiu[ii!iniii!niiiiunBiiniiuiiEininjn[n!in!HiinNi<:i!niy^ ŽENSKE J BREZ DELOVNIH J KNJIŽIC IN BREZ j DELA WsXVvXXXXWXXXXXXXVX>XXXXXXXXXXXXVXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXvXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXX\XXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXX\XXXXXXXXXXX'.> Iz jeseniške občinske hiše, kjer imajo spravljene statistične podatke, bije plat zvona. V občini, kjer bodo letos po načrtu natočili iz plavžev 420 ton železa, ne vedo, kaj bi napravili z ženskami, ki bi se rade zaposlile. Za njih pod Mežakljo ni zadosti primernih delovnih mest. Temu pojavu na Jesenicah pravijo višek ženske delovne sile in s tem imenom so ženske tudi prišle v občinsko kroniko. Vznemirjenje na Jesenicah ni brez osnov. Občina, ki jo uvrščajo med industrijsko razvite, ima med 13 tisoč delavci samo 27% žensk. Slovensko povprečje je skoraj dvakrat večje, saj ženske zasedajo zdaj že okoli 45% vseh delovnih mest. Zaposlenost žensk v nekaterih drugih državah pa je še večja. Na primer v Vzhodni Nemčiji, deželi ženskih tekočih trakov, je od vseh zaposlenih kar 70% žensk, v Sovjetski zvezi pa 47%. Tudi zaposlenost žensk v razvitih zahodnih industrijskih državah je visoka. V Zahodni Nemčiji je na vseh delovnih mestih v državi 36,2 % žensk. Takole bi bili radi »spravljeni«, medtem ko mamica in očka delata Talco jeseniške žene upravičeno pravijo, da živijo za »turškim gričem«, ker je zaposlenost žensk v Turčiji zelo nizka. Šala pa jim resničnosti nič ne polepša. Enostranski industrijski razvoj na Jesenicah je imel za posledico, da so ostale brez dela. Postale so žrtev težke industrije, ki njihovih rok ne potrebuje. V času, ko so na Jesenicah gradili velike tovarne, so delavci prihajali -iz vse države v kolonah, jeseniške ženske pa so še naprej brisale doma prah in pomivale posodo, ker pri visokih pečeh in plavžih zanje ni telilo delovnih mest. DELO SAMO ZA MOŠKE Skozi vrata jeseniške železarne gre vsak dan okoli 7 tisoč delavcev. Tudi v drugih podjetjih v občini je zaposlenih približno toliko delavcev, toda skupno je v občini zaposlenih samo 3.500 žensk. Osnovni razlog za nizko zaposlenost žensk je pomanjkanje tovarn in delavnic, ki bi bile primerne za žen_ sko delo. Dokazov ni težko najti. Na jeseniški železniški postaji, v vlakih in avtobusih, na postajališčih in v čakalnicah jih je vedno več. Na industrijskem tiru na Jesenicah izstopi vsak dan okoli 2 tisoč delavcev moškega spola, ki se vozijo na delo iz od- daljenejših krajev. V nasprotno smer pa z Jesenic odhaja vsak dan karavana žensk. Promet je torej dvosmeren: moški prihajajo, ženske odhajajo. Vozijo se na delo v različne smeri. Nekaj se jih vozi v Beljak, druge so zaposlene v bližnjih tovarnah, kot sta Elan v Begunjah in Ve_ ženine na Bledu. Tudi v Tržič se vozi 40 delavk, vozovnice pa imajo tudi za Ljubljano. V čakalnici zavoda za zaposlovanje na Jesenicah čakajo v glavnem samo ženske. Število zaposlenih moških v občini je štirikrat večje, kot je število za_ poslenih žensk. To pa še ni vse. Po podatkih zavoda za zaposlovanje čaka v vrsti za delo 198 žensk, ki so izgubile zaposlitev, vseh žensk, ki bi rade delale in niso prijavljene, pa je še več. Nezaposlene ženske na Jesenicah iščejo svoj - prostor v tovarnah in delavnicah z resno pripombo, da ne marajo biti pe--to kolo. Tega izvirnega jeseniškega greha se počasi zavedajo tudi občani. Pavel Lotrič, predsednik občinskega odbora SZDL, pravi, da na Jesenicah niso vsega krivi: »Jesenice niso središče težke industrije samo po naši volji. Pred leti sploh ni bilo nič bolj važnega kot visoke peči. Nič čudnega torej ni, če smo nasledili zelo enostransko industrijsko strukturo, ki nam povzroča obilico težav. Najhujše je seyeda z ženskami, ki . so se na Jesenice priselile z možmi, ki so dobili tod delo, in zdaj se hočejo zaposliti še same. Tako moramo hkrati odpirati delovna mesta za naravni prirastek in za vse tiste, ki so se v občini naselili. Znano je, da je med 27 tisočimi občani 3 do 4 tisoč takih, ki so prišli na Jesenice iz drugih krajev.« Franc Žvan, sekretar občinskega komiteja ZK na Jesenicah, seje prejšnji oceni pridružil. Povedal pa je še, da zmot včasih pri nas ni manjkalo: »Jeseice se srečujejo z istimi težavami kot Trbovlje in druga industrijska mesta, ki potrebujejo pretežno moške delavce. Zdaj vidimo, da enostransko razvita industrija tudi ni rešitev. Problem zaposlovanja žensk v naši občini je pereč. V starih pogojih gospodarjenja pa takšnih važnih činiteljev marsikdaj sploh nismo upoštevali. Posledice so takšne, DELAVSKA ENOTNOST - St. 11 - 25. marca 1967 da so nam težave z zaposlovanjem žensk zrasle čez . glavo. Problem bomo lahko rešili počasi. usklajeno in brez otroške zaletavosti.« NAPAČNO POJMOVANJE Kje naj bi na Jesenicah našli delovna mesta za vse nezaposlene ženske? Odgovor na to vprašanje je težaven, ker imajo v rokah različne osnutke, ki pa lahko splavajo po vodi. Franc Žvan pove iz prve roke: »Čez noč ne bo nič.« Brigita Štraus, strokovna sodelavka za zaposlovanje, pa je še bolj pikra: »Najbolj me vznemirja, da so brez dela tudi dobre delavke.« Kljub temu, da število nezaposlenih žena na Jesenicah narašča, pa ženske v čakalnici zavoda za zaposlovanje še ne primejo za vsako delo. Franc Žvan govori o takšnih primerih: »Ljudi bomo morali prepriča, da zaposlitev ni samo v tovarnah, ampak tudi v hotelih in v turizmu. Dejstvo je namreč, da turističnih delavk še ne moremo najti med domačinkami, ker se jim zdijo nekatera dela v hotelih in gostiščih neprimerna.« Dolga leta je na Jesenicah veljalo nepisano pravilo, da si kruh lahko zaslužiš samo v tovarni. Zdaj pa takšno pravilo ne velja več. VEČ TURIZMA, VEČ DELOVNIH MEST Neizrabljeno možnost za zaposlitev večjega števila žensk vidijo na Jesenicah v turizmu. Turizem je že po svoji naravi primeren za zaposlitev žensk. Razen težke industrije, plavžev in visokih peči, kjer imajo glavno besedo moški, bi naj turizem postal druga gospodarska panoga, kjer bi našle delo tudi ženske. Zdaj je v jeseniški občini zaposlenih v turizmu 400 do 450 ljudi, realne možnosti pa so, da bi v turizmu zaposlili tisoč žena. Tega ne bodo dosegli z va- škimi gostilnami, ampak z neprestanim večanjem števila postelj za tujce. Za gradnjo dveh novih hotelov v Kranjski gori se zanimata Kompas iz Ljubljane in Putnik iz Beograda. Prav tako bodo širili turizem z lastnimi sredstvi. Pod streho novih objektov pa hi tako dobilo zaposlitev precej žensk. Pavle Lotrič zaključuje: »Veliko vlakov v preteklosti smo zamudili, nekatere pa počasi dohitevamo.« Turizem pa ženske na Jesenicah lahko zaposli tudi brez rednega delovnega mesta. V Kranjski gori so že primeri, da ljudje spravijo pod streho deset in več postelj za tujce. To pa so že 'dohodki, ko ženskam ni treba stati v čakalnici za delo. Zato ni nič čudnega, če sobarice za 3.000 postelj v občini iščejo zunaj občinskih mej. INDUSTRIJA Z ŽENSKIMI ROKAMI Sedanje občinsko vodstvo na Jesenicah zanika očitek, da bi bili do zaposlenih žensk v občini ravnodušni. Med vrsticami smo se pogovarjali tudi o tem, kdo je kriv, da so zamujali vlake. Franc Žvan je vztrajal pri svojem: »Ne bi bilo prav, če bi pisali, da nismo ničesar napravili, da bi zaposlili čimveč žensk.« Priznati je treba, da so uvedli nove izmene v obratih, kjer so zaposlene pretežno ženske, stanovih pa so tudi nove obrate. Vse to pa je premalo. Nova delovna mesta niso bistveno po-pravila razmerja med zaposlenimi ženskami in moškimi. V zadnjem času pa je tudi reforma vplivala, da odstotek zaposlenih žensk ni višji, ker so mnoga podjetja odvečna delovna mesta opustila. Nekateri podatki v jeseniški občini v zadnjem letu pa vendarle kažejo, da se občinski možje spoprijemajo z vprašanjem nezaposlenosti žensk. V Planiki v Breznici, kjer ženske delajo v preurejenih prostorih stare šole, bo letos zaposlenih že 110 žensk, prihodnje leto pa 220. Tudi v kovinskem podjetju v Mojstrani bodo na novo zaposlili vec žensk. Prav tako snujejo dva obrata na Jesenicah, kjer bi delale pretežno ženske. V načrtu imajo žično pletilstvo, Izolirka iz Ljub- , ljane pa ustanavlja svoj obrat, ; v katerem bi predelovali žlind- . ro. Tudi v Gorenjski oblačilnid so izgledi, da bi uvedli drugo izmeno. Na novih delovnih mestih ; bodo zaposlili tiste, ki čakajo na | delo. Vrsta teh pa je vedno j daljša, kljub temu. da jih je lani j odšlo z Jesenic 200 v tujino. Brigita Štraus na zavodu z3 zaposlovanje me je nekajkrat , popolnoma prepričala. Najbolj takrat, ko je govorila, da se nezaposlene ženske delu ne izmi' kajo: »Na Jesenicah dela zdaj le 140 žensk razna dela na domu-Delajo za tovarne. Največ jih dela za Planiko zgornje del® čevljev. Teh je okoli 79 v občini' 61 pa jih dela za ljubljansko Totro tržne . in kolesarske mrežice.« DRUŽINSKI PRORAČUN Osnovni motiv, da nezaposle' , ne žene na Jesenicah vneto išče' jo nova delovna mesta, je v bis*' vu zelo preprost. Družinski pt°' račun, kjer je zaposlen sani° mož, čeprav je ta po poklicu žej lezar, ne zadošča. Kupna m o6 povprečnega Jeseničana v eneb1 letu je okoli pol milijona dinar' jev na prebivalca, kar ni dobb1 in ne slabo. Zaposlena žena 6 svojim delom pa lahko družin' skl proračun poveča, čeprav S? j pri tem mora sprijazniti z vsefi11 ; posledicami svoje zaposlitve. i le na Jesenicah so zasedene ’ štirih izmenah. Otroško varst^ pa je še popolnoma v plenica^ : . Na Jesenicah sta samo dva roška vrtca in eden na Korošk1 Beli. Poslanka republiške skupšČi' ne Marica Vičar maje z glav°' »Teh stvari na Jesenicah n*' mamo urejenih, zato se ne ču' dim, da je toliko žensk nezapn slenih. Zena, ki ima več otr°K' ne more biti redno zaposlen? Zato bo treba vzporedno z 0 j piranjem novih delovnih m«? za ženske razreševati še problemov, ki jih zaposlitev Pr!' naša, predvsem varstvo za roke.« ZDRAVKO TOMAŽBJ