RAZGLEDI
O prvi recenziji v novi makedonski književnosti 19. stoletja:
Zora jugoslavjanska od Radoslava Razlaga, Tečaju. Zagreb 1853* Konstantina Petkoviča
Konstantin Petkovič (1824-1897) seje v Gradcu, tja je odšel iz Zagreba, konec avgusta 1852 srečal z Radoslavom Razlagom (1826-1880). Ogledovala sta si lepote mesta. Razlag' je bil med štajerskimi Slovenci znana kulturna osebnost in izdajatelj revije-koledarja Zora jugoslavenska^. Kot pove že naslov, je bila revija prežeta z idejo slovanofilstva. Tudi Petkovič je bil izobražen in seje gibal v krogih, ki so zagovarjali idejo slovanske vzajemnosti in skupnosti ter v katerih je bila želja po združitvi in osvoboditvi vseh Slovanov izpod tuje vladavine središče njihovega idejnega sveta. Srečanje Petkoviča in Razlaga je bilo pomembno za oba. Petkovič je lahko prebiral dva letnika Zore in se še bolj navzel vseslovanskega duha, saj je Razlag v podporo ideje panslavizma^ članke tiskal tudi v cirilici in v drugem letniku Zore natisnil pripoved Josipine Urbanciceve'*ßon'.y. Razlag seje zavzemal za splošnoslovanski jezik kot obliko združevanja vseh slovanskih narodov — o čemer je sanjaril tudi Grigor Prličev^ — Petkovič pa je objavil svojo prvo različico pesmi B6 Igarska devojka i nejzina kletve^, prevedel povest Boris in objavil prispevek o drugem letniku Zore.
Petkovičeva recenzija Razlagove Zore je prva te vrste, ker jo je napisal Makedonec o drugem, tujem delu, ki se nanaša tudi na južnoslovanske narode. Pred tem so v novi makedonski književnosti 19.
Pelkovičev prispevek Zora jugoslavjanska od Radoslava Razlaga. Tečaj II. 1853 je bil natisnjen v 136. Številki časopisa Caregradski vestnik 29. avgusta 1853 v rubriki Slavjanski novosti.
' Prim. Spasov, Aleksandar: Prestojot na Konstantin Petkovič vo Hrvatska i Slovenija 1852 godina, V: Isiražuvanja i komentari, Skopje 1978, str. 145-158. Petkovič je poslal dve pismi, obe v hrvaščini, v duhu vsesplošnega slovanstva. »Posli dugog tumaranja našao sam mladog i vatrenog slavjana R. R. i posle podne š njime razgledao razne cerkve ...« > Drugi dan, t. j. 30. Kolovoza, rano u 8. satih, posetio me je vredni slavenski domorodac i spisatelj R. R. s kojim sam ugodix) proveo skoro dva sata, razgovarajući se š njime o jeziku i književnosti našoj, zatim i o ostalih stvarih...«(Poslanica uredniku Nevena M. B. »Neven», Zagreb, Tečaj I, br. 47, 1852, 18. Studenoga, str. 747); poudaril V. T.
^ IzšlastadvaletnikaZore, leta 1851 in 1852.
^ V uvodniku Zore je Razlag poudaril ei» svojih najpomembnejših idej slovanske solidarnosti: »U 'Zori" ovc godine se nalazi više sostavkov tiskanih ćirilicom! jer to je neophodno potrebno, da se i mi zapadni Slavjani, opet priučimo obćeslavjanskoj azbuki« (Spasov, Aleksandar: Nepoznata stihotvorba na konstantin Petkovič, v: Istražuvanja i komentari, Skopje 1978, str. 141).
^ V predgovoru k Borisu (opomba št 8), str. 12-13, je Konstantin Petkovič o zgodaj umrU slovenski pisateljici (1833-1854) zapisal: »Ta pripoved ima za nas tudi drug pomen: napisala jo je rodoljubna Slovenka, stara komaj 20 let (rodila seje 1833), ki z iskrenim ženskim srcem ljubi Slovanstvo v naši žalostni Bolgariji. Ta ljubezen do rodu in svojih bratov jo je prisiUla, da je pisala med drugim tudi o Bolgarih.« Petkovič nato na straneh 13-15 nadaljuje z navdihnjenim portretom Josipine Urbančičeve, ki je bil objavljen poleg predstavitvenega članka k njeni povesti Boris v Zori jugoslavenski leta 1852 (prim. Spasov, Aleksandar Prestojot na Konstantin Petkovič .... v: Istražuvanja i komentari, Skopje 1978, str. 153).
' Priičev je bil makedonski kritik in prevajalec (prim. Priičev S., Grigor Odbrani stranici, Skopje 1959, str. 110).
* Spasov, Aleksandar: Nepoznata stihotvorbav: Istražuvanja i komentari, Skopje 1978, str. 135-144.
263
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 40, 94/95, St 7
RAZGLEDI
stoletja znani kritični prispevki Teodosija Sinaitskega o knjigi Kirila Pejčinovilća Utešenie grešnim' in Konstantina Miladinova Predgovorot v Zborniku makedonskih ljudskih pesmi,* vendar gre za makedonska avtorja in makedonski besedili, napisani v posebnih okoliščinah in kot predgovora.
Petkovičeva recenzija je sestavljena iz dveh delov. Prvi govori predvsem o tem, kaj in koliko je v Makedoniji in Bolgariji znanega o drugih slovanskih književnostih. Petkovič na začetku obžaluje in hkrati negoduje, ker je njegov narod premalo obveščen o dogodkih v drugih. Pravi, daje podobno tudi glede pisanja o njihovih delih. Kot primer navaja zbornik Zora, ki je pisal o povesti mlade slovenske pisateljice Urbančičeve-Tumograjske Boris — bolgarski cesar in objavil njegovo pesem BSlgarska devojka. Petkovič predlaga, naj časopisi obveščajo bralce o vsem, kar je napisano v bolgarščini, še bolje pa bi bilo, če bi opozorili, »o čem je treba pisati in kaj tiskati« za šole in bralce. Orisal je skromno stanje makedonske književnosti, njene osnovne potrebe, naloge in nerazsvetljenost ter predlagal, naj kateri od bolgarskih časopisov poroča o novih knjigah, ki jih tiskajo v drugih slovanskih deželah »severni in zahodni slovanski bratje«. Besedna zveza slovanski bratje je zelo značilna za slovanofilski duh, nekak zaščitni znak takratnega časa.'
Za recenzenta Petkoviča so bili najpomembnejši tisti prispevki v Zori, ki pričajo o tem, kaj so drugi slovanski narodi pisali o makedonski književnosti, predvsem pa (zaradi tega je njegova recenzija zelo pomembna za nadaljnji razvoj makedonske književnosti), kaj in kako so drugi slovanski narodi objavljali, katera idejno-estetska merila so prevladovala in kako naj se zgledujemo po razvitejših književnostih. Zgledovanje po drugih književnostih je temeljna misel Petkovičeve recenzije. Prepričan je bil, da bi bilo koristno tiskati prevode prispevkov o »slovanskih literarnih ciljih, lepo napisane in s koristno vsebino«. Tako ravnanje seje Petkoviču zdelo koristnejše kot nekatere druge samovoljne zamisli in zelo razumno. O tej razsvetiteljski in nujni ideji učenja od razvitejših književnosti je Petkovič pisal tudi v predgovoru k svojemu prevodußoma: »Če še nimamo svojega, vzemimo kaj od naših Slovanskih bratov, in se potrudimo, kolikor se lahko, za svoj rod, za splošno in svojo korist.«"'
Drugi del Petkovičeve recenzije govori predvsem o koledarju- reviji Zora, in sicer o njenem drugem letniku. Petkovič je najprej predstavil izdajatelja Radoslava Razlaga, »ki je eden najvplivnejših in najsposobnejših /slovenskih/ mladih pisateljev«. Nato je, kot je v navadi, naštel, kateri avtorji so sodelovali v drugem letniku Zore, in opozoril na nekaj naslovov, vendar, na žalost, poleg ni navedel avtorjev. Poudariti je treba, da so bili prispevki prežeti z duhom takratnega splošnega gibanja, s panslavizmom. O tem najbolje pričajo naslovi prispevkov, besedne zveze s pridevnikom j/ova/w*/, na primer: Slavjanska azbuka. Gramatika (...) vseslovanska, Veroučitelji slovanski ipd.
Petkovič je bil zelo navdušen, da Zora tiska prispevke tudi v cirilici, saj je okolje, v katerem je izhajala, poznalo samo latinico kot uradno pisavo. To se mu je zdela posrečena poteza, ki je izražala slovansko solidarnost za močno združitev in zbliževanje bratskih narodov. Petkovič je cirilico poveličeval kot najstarejšo in najpomembnejšo pisavo vseh Slovanov. Razumljivo je, daje bil nad združitveno idejo, ki je bila odsev evforičnosti časa in visokih idealov, izvirajočih iz močne ogroženosti zaradi tuje vladavine, zelo navdušen." Takratni viharni časi so lahko rodili tudi take
' Pejčinovik'. Kiril: Sobrani tekstovi, ur. Blaže Koneski, Skopje 1974, sH. 51-52.
* Miladinovci, Dimitrija in Konstantin: Zbornik na narodni pesni, ur. Haralampie Polenakovilć, Todor Dimitrovski, Skopje 1983. str. 7-11.
' Kol potrditev tega navajam nekaj misli iz Razlagovega dnevnika z 19. septembra 1852 po srečanju s Konstantinom Petkovičem" »Srodni dusi u prostranoj Slavii se razumevaju — daj o Bože slog: i vzajemnosti srečen napredek! G. Stojan Dimitriev Petkovič me pohodile početkom ovogamestci. Dobro došli pobratimi! (...)iz prostrane Slavii« (poudaril V. T.). Očitno je Razlagovo navdušujoče razmerje do slovenstva in kot njegov prijatelj Petkovič se je tudi sam trudil izbrati primerne in lepe besede.
Borisi, prSvy hristiansky car6 na BlSgaryty. PoblSgarena Istorijska prikazka, pisana po Slovensky otS Josiflne Tumogradskc, CarigradS. V6 Typografie-te na Thaddeja Divičiana. 1853, str. 29.
'' Pri Slovencih se je kot odpor proti takratnemu germaniziranju začelo vseslovensko gibanje, v katerem so bili dejavni zlasti sodelavci Zore: R. Razlag, Josipina Toman (Urbančič), Lovro Toman, Jos. Radonievič, Davorin, Lovro Vogrin, Caf in
264
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 40, 94/95, št. 7
RAZGLEDI
utopije. Čeprav težko uresničljiva, pravi Grigor Priičev, je taka ideja nuja časa.'^ Ravno ta nuja časa je ideološka potreba po združevanju vseh slovanskih narodov v najmočnejšem duhovnem sredstvu — jeziku. V zvezi s tem je Petkovič napisal članek Crtica za seruskata carica, objavljen v Zon, v katerem hvali moč in lepote ruskega jezika, ki ga govorijo po neskončnih širjavah Evrope in Azije.
Petkovičeva recenzija zbornika Zora je kratka in informativna. V prvem delu je kritičen do nerazsvetljenosti svojega malo znanega naroda in navaja konkretne primere. V drugem delu pa bralce zelo na kratko obvešča o vsebini zbomika. Ni ga toliko zanimala sama vsebina, ukvarjal se je predvsem s pisavo in jezikom prispevkov v Zori, osnovnima posebnostma takratnega gibanja. Pogrešamo vsaj kako osebno stališče do prispevkov, predvsem literarnih, saj je bil Petkovič tudi sam pisatelj. O Zori, ki jo je označil kot zoro jugoslovanske federalistične ideje, je pisal predvsem zaradi vprašanja skupnega slovanskega jezika.
Kljub temu je Petkovičeva recenzija, prva v novi makedonski književnosti 19. stoletja, pomembna, saj je kritično obravnavala domačo intelektualno gluhost in z naprednimi mislimi spodbudila vzvode, ki jih premika književnost—prežemanje, ter je domoljubnemu bralstvu predstavila, čeprav površno, delo iz drugega slovanskega okolja. Pri tem ne smemo pozabiti, daje Petkovič šele začel delati prve literarne korake, saj je bil ravno diplomiral iz slavistike (1851) pri znanem Sreznjevskem in seveda ni imel dovolj literarnih izkušenj, četudi seje že izkazal z umetniško in znanstveno besedo.
Srečanja Konstantina Petkoviča s slovenskimi kulturnimi delavci poleti leta 1852, kako so našega prvega diplomiranega slavista sprejeli tamkajšnji pisatelji, spoznavanje njihovega prosvetnega in javnega življenja, prevod pripovedi Josipine Urbančičeve Boris v makedonščino, recenzija Zore, objavjena v carigrajskem časopisu, poznanje slovenskega jezika in drugo dovolj nazorno priča o poganjkih prežemanja med makedonsko in slovensko književnostjo 19. stoletja.
Vančo Tuševski Univerza Loranda Eölvösa v Budimpešti
Prevedla Durda Strsoglavec
Božidar Raič. Za slovansko vzajemnost se je zavzemal predvsem Josipinin soprog L. Toman, ki je poveličeval mater Slavo (prim. Slovenski biografski leksikon, 12. zv., Ljubljana 1980, str. 99-100). Prim, tudi leksikon Slovenska književnost, Cankarjeva založba, Ljubljana 1982.
Plim. Štefanija, Dragi: Priičeviot panslavizam, Ohrid 1988.
265
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 40, 94/95, št. 7