278 ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 . 2 - 278—284 I g n a c i j V o j e DELEŽ GREGORJA CREMOSNIKA PRI PROUČEVANJU EKONOMSKE ZGODOVINE SREDNJEVEŠKEGA DUBROVNIKA IN BALKANSKffl . . ' DRŽAV Zbrali smo se, da počastimo stoletnico rojstva priljubljenega profesorja oddelka za zgodovino dr. Gregorja Čremošnika. Rojen je bil 24. februarja 1890 v Ločici pri Polzeli, kjer smo pred desetimi leti na rojstni hiši odkrili spominsko ploščo.1 Ob nje­ govi stoletnici je delegacija oddelka za zgodovino (redni prof. dr. Vasilij Melik, redni prof. dr. Ignacij Voje, redni prof. dr. Miroslav Stiplovšek, doc. dr. Vaško Simoniti in višji pred. Stefan Trojar) obiskala njegov grob na ljubljanskih Žalah, se poklonila nje­ govemu spominu in položila cvetje. Čeprav je Gregorja Čremošnika življenjska pot po diplomi na graški univerzi leta 1917 zanesla v novo okolje — v Bosno, kjer je bil imenovan za sekretarja bosansko- hercegovskega inštituta za proučevanje Balkana in kasneje premeščen kot kustos v Zemaljski muzej v Sarajevu, od tod pa leta 1935 v Skopje za profesorja za občo zgo­ dovino srednjega veka na Filozofski fakulteti — je zadnje obdobje svojega življenja preživel v ožji domovini Sloveniji, med nami. Leta 1946 je bil poklican iz Beograda, kjer je kot begunec preživel vojna leta, v Slovenijo. Na oddelku za zgodovino FF v Ljubljani je prevzel stolico za zgodovino južnih Slovanov. Z njegovim prihodom je dobila ta stolica priznanega strokovnjaka slovenskega rodu. Študentje smo ga kmalu vzljubili, saj je pedagoški poklic opravljal z veliko zavzetostjo. Predavanjem je po­ svečal izredno skrb. Čeprav je okvir njegovih cikličnih predavanj predstavljala poli­ tična zgodovina Srbov in Hrvatov v srednjem veku, je znal v izčrpne zgodovinske pre­ glede vplesti dogajanja iz vsakdanjega življenja srednjeveškega človeka. Sijajni so bili njegovi ekskurzi o gospodarstvu srednjeveške Srbije, Hrvaške, Bosne in Dubrov­ nika; ob gospodarskih vprašanjih je obravnaval tudi družbena razmerja. Čeprav je njegova izklesana fiziognomija in sloka asketska postava vzbujala v nas spoštovanje, je znal biti toplo človeški, preprost in neposreden. Njegove stoletnice) rojstva se spominjamo v času, ko se ideali, za katere se je vedno opredeljeval in vanje veroval, izničujejo. Prav v času, ko smo se pripravljali na njegovo stoletnico, sem prejel iz Sarajeva publikacijo, posvečeno 800-letnici listine bosenskega bana Kulina. Izdala jo je Akademija nauka i umjetnosti BiH.2 Objavljeni so prispevki različnih, tudi zelo uglednih avtorjev. Ko sem knjižico prebral, sem bil razočaran in globoko prizadet. Gregor Cremošnik je virtuozno opravil raziskavo prve ohranjene ćirilske listine iz leta 1189. Analiziral jo je s paleografske, jezikovne in vse­ binske strani, vendar rezultati njegovega dela niso- upoštevani. Z enim samim stav­ kom Nevenka Gošić opravi z Gregorjem Cremošnikom, ko zapiše: »Za poznavanje istorijata spomenika, te za izučavanje uzajamnog odnosa pojedinih sačuvanih primje­ raka Povelje bana Kulina i njihovih paleografskih osobina značajne su i studije Gre- gora Čremošnika.«3 Noben od avtorjev ne omenja, da je G. Cremošnik odkril original Kulinove listine, ki se danes nahaja v dubrovniškem arhivu, ampak navajajo staro tolmačenje, da predstavlja original leningrajski primerek. Kako so na delo' G. Čre­ mošnika gledali njegovi sodelavci in prijatelji v Sarajevu, dokazuje tekst v nekrologu, ki ga je v Glasniku Zemaljskog muzeja napisal Dimitrije Sergijevski: »Svi radovi Dr. Čremošnika svjedoče o njegovoj velikoj ljubavi prema disciplini koju je zastupao, velikoj erudiciji i temeljitom poznavanju materijala, i o njegovoj dubokoj proniclji­ vosti. Kao jedan od njegovih radova u kojem su se sjajno ispoljila sva ta svojstva, možemo navesti raspravu Original povelje Kulina bana. Ovaj rad, relativno kratak, sastavljen je s takvom ubjedljivošću i lucidnom jasnoćom, sa takvim, moglo bi se reći intimnim poznavanjem materijala, sa uživljavanje u sve prilike toga doba u život ta­ dašnjih ,kancelarija', da taj rad može poslužiti kao uzor budućim trudbenicima na polju slovenske paleografije.«4 Menim, da tega, kar je storila zdaj najvišja bosenska znanstvena institucija, Cremošnik ni zaslužil! 1 Janez Šumrađa, Ignacij Voje, Anton Svetina, Odkritje spominske plošče prof. dr. Gregor­ ju Cremošniku, Zgodovinski časopis, let. 34/3, Ljubljana 1980, str. 349—352. 2 Osamsto godina Povelje bosanskog bana Kulina 1189—1989, Posebna izdanja ANUBiH, knj. ХС, Odjeljenje društvenih nauka Knj. 23, Sarajevo 1989, 135 str. (avtorji posameznih prispevkov: Nevenka Gošić, Desanka Kovačević-Kojić, Sima Ćirković, Asim Peco, Slavko Vukomanović. Aleksandar Mladenović, Vera Jerković, Dragana Mršević-Rađovie). 3 Ibid.. str. 52. 4 Dimitrije Sergijevski, In memoriam Dru Gregoru Cremošniku, Glasnik Zemaljskog mu­ zeja, n. s. x m , Sarajevo 1959, str. 7—8. ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 • 1990-2 279 V razpravi, ki jo je Čremošnik napisal tik pred smrtjo in poslal Glasniku Zemalj­ skog muzeja v tisk, je zapisal »Najveći dio mojih radnih godina, a i najlepši, proveo sam u Muzeju u Sarajevu.5 Sarajevsko obdobje lahko smatramo za njegovo najplod­ nejšo dobo. K temu so prispevali stalni stiki z dubrovniškim arhivom, katerega bogati fondi so postali zakladnica za Cremošnikovo znanstveno delo. Kot zgodovinar-znanstvenik je bil G. Čremošnik eden redkih slovenskih zgodo­ vinarjev, ki je vse svoje neumorno ustvarjalno delo posvetil starejši zgodovini Srbije, Bosne in Dubrovnika. Ledino je oral pri proučevanju tiste veje južnoslovanske zgodo­ vine, ki zahteva izrednih naporov in zato tudi velike ljubezni do dela, do stroke, to je diplomatike, paleografije in sfragistike ćirilskih listin. Malo je pri nas znanstvenikov, tudi v širšem jugoslovanskem okviru, ki so se posvetili tem vprašanjem. To delo, ki je terjalo mnogo potrpežljivosti, vztrajnosti in predanosti, je lahko opravil samo človek njegovega kova. S kakšnim veseljem in nestrpnostjo je pregledoval in preučeval oru- menele pergamentne liste, popisane s cirilsko pisavo. Ob snovanju načrtov za bodoč­ nost (veliko tem je nakazal v svojih razpravah) mu je sredi dela omahnila 12. novem­ bra 1958 roka za vedno. Na delovni mizi so ostali nedokončani rokopisi, ostali so fra­ gmenti. Del nedokončanih njegovih rokopisov o ćirilski diplomatiki in južnoslovanski sfragistiki6 je objavila kot torzo 18 let po Cremošnikovi smrti Akademija nauka i umjetnosti BiH in mu na ta način izkazala priznanje za njegovo delo. Zato me poteza bosanskih akademikov ob obletnici Kulinove listine še toliko bolj čudi. Ko danes ocenjujemo Cremošnikovo znanstveno delo z daljše časovne odmaknje­ nosti, šele lahko ugotovimo, koliko trajnih vrednot je v njegovem delu. Kljub temu, da so raziskovalci po Cremošnikovi smrti nadaljevali z raziskavami dubrovniškega in tujih arhivov in pri proučevanju srednjeveškega razvoja Srbije, Bosne in Dubrovnika upoštevali nove metodološke prijeme, se še vedno vračajo k njegovim pionirskim de­ lom, razpravam in izdajam virov. V njih iščejo pobude in ideje za nove raziskave. V prvem obdobju svoje raziskovalne dejavnosti se je G. Čremošnik posvečal ne­ katerim zelo zanimivim in tehtnim vprašanjem gospodarske zgodovine Dubrovnika in sosednjih balkanskih dežel. Odprl je številna nova vprašanja, postavil nove hipoteze, ki so"še pozneje izkazale kot pravilne. Potrebo študija gospodarskih vprašanj je ute­ meljil v uvodu ene svojih študij: »Najlošije stojimo u istorijskoj nauci sa znanjem najobičnijih sitnica iz svakidašnjeg života. Sve može da bude važno za istoričara, i da­ tum 'najuglednijeg vladara, i pisac najpraznijeg hagiografskog spisa i, Bog bi znao, čemu je sve starina utisnula pečat važnosti i zanimljivosti! Samo o pitanjima koja, danas jednako kao u prošlim vekovima, drmaju ekonomnim životom i razvojem na­ roda i država, slabo tko vodi računa«.7 Ko se je Čremošnik lotil proučevanja raznih gospodarskih vprašanj iz srednjega veka, ni bilo ne v domači ne v svetovni literaturi del, ki bi mu bila lahko ža vzor. Pravzaprav edini vzornik mu je bil njegov učitelj na univerzi na Dunaju Konstantin Jireček,8 ki mu je tudi pokazal pot v dubrovniški arhiv. Razprave Cede Mijatoviča9 so bile zastarele in niso bile plod arhivskega dela. Od tujih avtorjev Se Čremošnik sklicuje predvsem na Kulischerja10, Schaubeja11, Lam- prechta12, Schulteja1 3 in Kötschkeja14. Čremošnik je vedno izhajal iz arhivskega gradiva, predvsem je delal zaključke na podlagi drobnega gradiva, raztresenega v notarskih in kancelarskih knjigah. Nje­ gova je zasluga, da je pripravil za tisk gradivo iz prvih ohranjenih notarskih in kan­ celarskih knjig dubrovniškega arhiva, saj so prav te knjige podlaga za proučevanje gospodarske zgodovine srednjeveškega Dubrovnika in njegovega zaledja. Obe zbirki virov sta približali to gradivo širokemu krogu raziskovalcev. V prvi ediciji »Kancela- riski i notarski spisi 1278—1301« (SANU 1932) je zbral v najstarejših ohranjenih du- brovniških arhivskih knjigah vse tisto gradivo, ki se nanaša na Srbijo in Bosno. Dru­ ga edicija »Spisi dubrovačke kancelarije — Zapisi notara Timazîna de Savera 1278— 1282« (JAZU 1951) pa predstavlja izdajo najstarejših ohranjenih notarskih imbrevia- tur srednjeveškega Dubrovnika. Večina tega gradiva se je ohranila iz obdobja do leta 1300, ko so viri še redki, so pa zato toliko bolj dragoceni. Čremošnik je bil izreden 5' G. Čremošnik, Nekoliko napomena o Brskovu i Kragujevačkoj ostavi, GZM, n. s. XIV, Sarajevo 1959, str. 9. ' ч G. Čremošnik, Studije za srednjovjekovnu diplomatiku i sigilografiju južnih Slavena, ANUBiH, Građa Knj. XXII. Odjeljenje društvenih nauka Knj. 18. Sarajevo 1976, 154 str. 7 G. Čremošnik, Novčarstvo u starom Dubrovniku, Jugoslavenska njiva, knj. 9/1, 1925, str. 16. 8 Konstantin Jireček. Die Bedeutung von Ragusa in der Handelsgeschichte des Mittelalters. Almanach der Akademie in Wien, 1899; isti. Die Handelsstrassen und Bergwerke von Serbien und Bosnien während des Mittelalters, Prag 1879. 9 Cedomir. Mijatović, Studije za istoriju srpske trgovine XIII i x r v veka. Glasnik SUD, 33, 37 i 38. Beograd 1872—1873. 10 Josef Kulischer, Allgemeine Wirtschaftsgeschichte des Mittelalters und der Neuzeit. 2 Bde, München—Berlin 1928. 11 Ad. Schaube, Handelsgeschichte der roman. Völker des Mittelmeergebietes bis zum Ende der Kreuzzüge, München—Berlin 1906. 12 K. Lamprecht. Deutsches Wirtschaftsleben im Mittelalter. Leipzig 1886. 13 Al. Schulte. Geschichte d. mittelalt. Handels und Verkehrs zwischen Westdeutschland und Italien, Leipzig 1900. 280 I. VOJE: DELE2 GREGORJA CREMOSNIKA strokovnjak za dešifriranje težko čitljivih pisav, med katerimi je pisava notarja An­ drije Benesica, ki pripada temu obdobju, prav gotovo najtežja. Iz teh edicij virov pa tudi iz številnih razprav se vidi, da je bil Cremošnik ne le eden najboljših poznaval­ cev dubrovmskega arhiva, marveč tudi najboljši strokovnjak za dešifriranje paleo- grafskih ugank. ^ . Zelo zgodaj je posegel v eno najbolj zapletenih vprašanj srbske srednjeveške države, to je, v vprašanje njenega denarnega sistema. Denarstvo je smatral kot odraz in osnovo gospodarstva neke države. Razna vprašanja srbske numizmatike, kot zače­ tek kovanja srbskega denarja, njegova vrednost, čistina, oblika, je obdelal v več raz­ pravah. Povzel bi le nekatere njegove ugotovitve, ki so ključne za reševanje srednje­ veškega srbskega monetarnega sistema. Ce je hotel dobiti odgovor na vrsto vprašanje, se je moral najprej nujno spopasti z vprašanjem izvora imena Brskovo, prvega srebrnega rudnika v Srbiji, začetka nje­ govega delovanja in seveda s poreklom oziroma prihodom Sasov, rudarskih strokov­ njakov, ki naj bi začeli ta rudnik eksploatirati. Cremošnik je bil v Gradcu na univerzi učenec velikega slavista Matije Murka. Ne sme nas čuditi, da je Cremošnik zgodovi­ nar, ostal tesno povezan še z drugo stranjo slavističnega študija, filologijo. Zato se je lotil enega najtežjih vprašanj srbske preteklosti — porekla imena rudnika Brskovo. V srednjem veku so Srbi imenovali Brskovo Brezova, Breskovo; v kotorskih in du- brovniških latinskih virih iz 13. in 14. stoletja se imenuje Brescua, Brescoca, Brescoua, Brisoua, Briscua, Priscoue, Berscoa itd. Najprej je skušal pojasniti ime Brskovo.15 Bil je mnenja, da je ime Brskovo po vsej verjetnosti izhajalo od imena domovine Sasov- rudarjev, po nemški pokrajini Breisgau, ki se je v staronemškem jeziku izgovarjalo kot Brskowe. Vlado Corović ni sprejel te razlage. Med drugim je trdil: če so bili prvi rudarji v Brskovu iz Breisgaua, potem so bili to Svabi in ne Saši. Prav tako je Coro­ vić poudaril, da mesto Briskowe, Brskut ni imelo zveze niti z rudarstvom niti s Sasi.w Germanist Antun Mayer prav tako ni pristal na Cremošnikovo tezo.17 Cremošnik je kasneje delno sprejel ugovore Coroviča in Mayerja,18 toda pred smrtjo se je v. zadnji razpravi ponovno vrnil k prvotni tezi in med drugim zapisal: »Ako Brskovo nije do­ bilo ime po Breisgau t. j . u ono doba po Priscova i Prizcau, zar bi moglo pasti Njem- cima u Brskovu (to su dva pisara koji pišu oblik Priscova i Prizcau) na pamet da to­ bože srpsko ime Brskovo prevedu u Priscova i Prizcau? Po mome mišljenju nikako. Da su u Brskovu naseljeni Njemci stalno slušali samo srpski naziv Brskovo, oni bi to ime adaptirali u neki »Briscou« ili »Brescoua« ili u štogod slično što je njemačkom izgovoru najbliže i najlakše, jednako kako su primorski Romani upotrebljavali, naj­ češće Brescoua i Briscoua, a ne bi bili upotrebljavali egzaktno njemačka mjesna ime­ na Priscova i Prizcau. Cim su upotrebljavali prava njemačka imena, ja mislim da su ta njemačka imena bila prvobitna, a Brskovo, da je samo srpska adaptacija tog nje­ mačkog oblika.«19 Sporno in nepojasnjeno ostaja vprašanje lokacije starega trga Brskovo. Stojan Novaković in Konstantin Jireček2 0 poudarjata, da je bil trg Brskovo na Limu. Ljuba Kovačevič in Vlado Corović21 sta lokacijo starega trga Brskovo vezala na rudnik Brskovo na Tari blizu Mojkovca. Mihajlo Dinič v svojih delih lege trga Brskovo ne omenja, toda ko navaja smer dubrovniške karavanske trgovine, jo veže izključno na področje ob Limu.22 Cremošnik se v svojih delih odloči za lokacijo ob Tari in navaja kot potrditev za svojo tezo arheološke najdbe neke cerkvice na tem področju, ki se v virih omenja.23 Prihod Sasov v Srbijo je zavit v temo. Mavro Orbin (1601) pravi v svojem delu »Kraljestvo Slovanov«, da jih je kralj Uroš I. poklical iz Nemčije, medtem ko v no­ vejši literaturi prevladuje mnenje, da so se Saši v Srbijo umaknili iz Severne Ogrske ali Erdelja pred tatarskim vdorom leta 1241. Cremošnik se sicer ne sklicuje na Orbina, vendar je mnenja, da so Saši prišli direktno iz Breisgaua v Srbijo ter da ne gre za slu­ čajne begunce, ampak za premišljeno akcijo naselitve rudarjev na določenem mestu.24 Na podlagi analize redkih arhivskih podatkov, predvsem pa proučitve numizma­ tičnih zbirk srbskega srednjeveškega denarja v Sarajevu, Beogradu (Kragujevska de- 14 R. Kötschkae, Grundzüge der deutschen Wirtschaftsgeschichte, Leipzig 1921. 1 5 G. Cremošnik, Razvoj srpskog novčarstva do kralja Milutina, SANU Pos. izdanja Knj CI, Beograd 1933, str. 6—10. 1 8 Vlado Corović, Brskovo, Glasnik Geografskog društva, zv. XX, Beograd 1934, str. 43. 1 7 Antun Mayer, O imenu Brskova u Srbiji. Numizmatika I, Zagreb 1933, str. 30. м G. Cremošnik, ocena: Numizmatika, Vjesnik Numizmatičkog društva u Zagrebu 1933. Na­ rodna starina 35. Zagreb 1939. str. 143. 1 9 G. Cremošnik. Nekoliko napomena o Brskovu. str. 10. 2 0 Stojan Novaković. Brskovo. Danj i carina svetoga SDasa i putovi s jadranskog Primorja u stare srpske zemlje. Rad JAZU, knj. XXXVTX Zagreb 1876: K. Jireček, Trgovački drumovi i rudnici Srbije i Bosne u srednjem veku (prevedel Đorđe Pejanović). Sarajevo 1951. 2 1 Ljuba Kovačević. Trg Brskovo i župa brskovska i ljubovičska. Glas SANU, knj XXX Beograd 1891: V!. Corović. Brskovo. 2 2 Mihajlo Dinić. Dubrovačka sređnjevekovna karavanska trgovina, Jugoslavenski istorijski časopis, let. ПТ.. Beograd 1937. str. 122. 2 3 G. Cremošnik. Razvoj srpskog novčarstva, str. 16. 24 Ibid., str. 7—9. ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 . 2 2 81 pojna najdba), Veroni (depojna najdba) je skušal ugotoviti, katere vrste denarja pri­ padajo posameznim vladarjem, kdaj naj bi jih kovali, kakšna je bila njihova teža in čistina. Kovanje denarja je povezal tudi s proizvodnjo srebra. Pri tej analizi je prišla do izraza izredna Cremošnikova sposobnost, oceniti takratno ekonomsko stanje in na tej podlagi izvesti določene sklepe. Na podlagi nekega akta (dračka listina) iz leta 1214, v katerem se omenjajo »srb­ ski perperji« (Yperperi Sclauonie) je Cremošnik mnenja, da je imela Srbija lasten denar ze v času vlade Stefana Prvovenčanega. Sigurno pa je, da je njegov sin Stefan Kadoslav koval bakren denar, baje pa naj bi bil ohranjen tudi primer srebrnega de­ narja tega kralja.25 Z denarjem Radoslavovih mlajših bratov Vladislava in Uroša I pa naj bi po mnenju Cremošnika stopili na trdna tla. Oba sta se zgledovala po de­ narni vrednosti tedaj najvplivnejše trgovske valute, beneške denarne enote. Zanimivo je, da je Vladislavov srebrni denar kovan po bizantinskem zgledu, vendar opremljen s srbskimi cirilskimi napisi, Urošev dinar pa deloma po beneškem (novci z zastavo) deloma pa po bizantinskem zgledu, vendar z latinskim napisom. Dragutin je po mnenju Cremošnika edinstven vladar glede denarne politike V času njegove kratkotrajne vlade doživlja Srbija najbolj vratolomne valutne eksperi­ mente. Stalne denarne spremembe so brez dvoma povzročile psihozo materialne nego­ tovosti in premoženjske nestabilnosti, ki je onemogočala zdrav gospodarski razvoj Vladarsko obdobje Dragutina je značilno glede denarne politike zaradi dveh naspro­ tij : prvič zaradi izredne kvalitete srbskega srebrnega denarja in velikega števila nje­ govih emisij, m drugič zaradi nenadnega padca realne vrednosti denarja. Cremošnik predpostavlja, da se je to dogajalo z namenom izvajanja določene vladarjeve fiskalne politike. V prvih letih svoje vlade je Dragutin opustil takratno veljavno beneško de­ narno mero oziroma tečaj in je koval novce, ki so po čistosti srebra v njih in po teži presegali najboljšo tedanjo valuto v Evropi, beneški matapan. V ostali Evropi pa sploh niso imeli .tekmecev. Dragutin je koval tako kvaliteten denar z določenimi na­ meni; pred seboj je moral imeti praktičen cilj. Srbija je v tem času izvažala velike količine srebra v Dubrovnik in preko njega dalje na Zahod. Carina na drage kovine je bila visoka in je v vsakem primeru prizadela producente. Toda v primeru, da se je izvažal denar, se carina ni plačevala, kot je .to razvidno iz dubrovniškega carinskega zakonika iz leta 1277. Izrecno se namreč omenja svoboden promet z denarjem. Zaradi taksnih okoliščin postaja Dragutinov postopek zelo jasen in razumljiv. S pretvarja­ njem srebra v čim večjih količinah v denar se je Dragutin izognil izgubi, ki bi nastala zaradi carine, če bi izvažal kovino. Beneška vlada se ni takoj znašla ob taki spre­ membi srbske valute in je sprejela leta 1280 le ukrep, ki bi ji lahko koristil. Izdala je uredbo o sprejemanju srbskega denarja v kovnici »pondus per pondus«. Toda že leta 1282 se je. odločila za popolno prepoved prometa srbskega denarja na vsem svojem teritoriju. Tudi sprememba na srbskem prestolu, ko je Dragutin prepustil prestol svo­ jemu bratu Milutinu, ni vplivala na denarno politiko Srbije. Kovnica v Brskovu je v začetku kovala denar za oba vladarja in to na osnovi sporazuma glede teže in čistine. Srbski denar ostaja na,istem nivoju z beneškim matapanom do prvih let 14. stoletja. Tedaj pa pade Srbija iz enega ekstrema v drugega. Predvsem je Dragutin izredno zmanjšal čistino srebra na škodo drugih primesi, zmanjšal tudi težo in se spustil v zelo nevarne špekulacije. Cremošnik meni, da je v našem zgodovinopisju prav vpra­ šanje kvalitete srbskega denarja vzbudilo izreden interes in tudi velika nesoglasja. Predvsem je bila razgreta tista stran, ki je na srbske novce gledala kot na denar, ki je bil ves čas slabši od beneškega. Sami Benečani so v prepovedi o kroženju srbskih dinarjev, z besedami, da so srbski novci »contrafacti nostris denariis grossis« napra­ vili vtis, da gre za sumljivo dejavnost s strani srbskih vladarjev. Pod vplivom tega vtisa je prešel Dante v svoji »Božanski komediji« v odkrit napad na srbskega vla­ darja, ga poslal v pekel in ga obtožil, da je uspel odlično falzificirati beneške kovance. Cremošnik je odklonil tudi Jirečkovo tezo, da so Benečani prepovedali srbski denar zato, ker je bil 1/8 lažji od beneškega matapana. Dokazal je namreč, da je bil Jire- čkov izračun napačen.2 6 Cremošnikovo tezo, da so prišli Saši direktno iz Nemčije, dali novemu naselju ime in da se je kovanje srbskega denarja začelo kovati že pred Vladislavom, potrju­ jejo najnovejša arheološka izkopavanja trdnjave stari Ras na Gradini na sotočju Se- bečevske reke in reke Raške 11 km od Novega Pazarja proti Sopočanom. Izkopavanja so se začela leta 1972 in trajala več let (do 1976). V 4. zadnjem horizontu so med arheološkim materialom odkrili brez dvoma najpomembnejšo skupino najdb, ki za­ nesljivo pričajo o obstoju kovnice prvega srbskega denarja v Rasu. V najmlajšem sloju, ki izhaja iz časa tik pred propadom utrjenega mesta in srbske prestolnice, to pa naj bi se zgodilo ob koncu vlade kralja Radoslava, so odkrili 25 primerkov skle­ dastega denarja kralja Radoslava. Na 17 komadih, ki so jih našli na enem mestu, je =* Ibid., str. 20—25, 71 ; Isti, Prilozi dubrovačkoj i srpskoj numizmatici, Slavia, Časopis za slovensku filologiju, Ročnik VII, Praga 1928—1929. str. 571—572. 2 6 G. Cremošnik, Razvoj srpskog novčarstva, na raznih mestih; isti, Prilozi đubrovačkoi i srpskoj numizmatici, na raznih mestih. 282 !• VO.TE : DELE2 GREGORJA CREMOSNIKA bil odkovan le : avers, kar predstavlja kovniško preizkušnjo. V teh najmlajših slojih so našli tudi 20 kovinskih ploščic, pripravljenih za kovanje denarja, ter dva bakrena vlivka. Analiza pripravljene kovine je pokazala, da gre pri vseh primerkih denarja in ploščic za isto leguro. Osnovo je predstavljal baker z majhnimi primesmi srebra, svin­ ca in cinka. Zanimivo je, kot ugotavljajo arheologi, da je možno na osnovi legure za­ nesljivo ugotoviti njeno poreklo. Kovina, iz katere je bil kovan Radoslavov denar, je iz Brskova.27 Pri svojih ugotovitvah arheologi niso upoštevali Cremošnikovih raziskav srbskega denarja niti njegovih domnev. Zdi se mi, da so prav te najdbe dokazale, da so bile Cremošnikove hipoteze glede prihoda Sasov direktno iz Nemčije^in zgodnjega začetka obratovanja rudnika Brskovo, pravilne. * Z izdajami edicij dubrovniških virov in nekaterimi svojimi študijami je Cremoš- nik opozoril na izreden pomen specifične notarske serije dubrovniškega arhiva, De­ bita notariae. Kvantifikacije trgovskega prometa se je v zvezi s kreditnim poslova­ njem v Dubrovniku prvi lotil G. Čremošnik. Metodološko podlago za proučevanje te serije predstavlja Cremošnikova študija o gibanju in usmerjanju kreditne trgovine v letih 1282 in 1283. On je bil pri nas prvi, ki se je lotil te problematike in prišel do zanimivih ugotovitev. Na podlagi marginalnih beležk ob zadolžnicah je ugotavljal trgovski izvoz v Srbijo. Obseg kreditne trgovine, ki je bila namenjena izvozu v Srbijo, naj bi po Cremošnikovih izračunih znašal okrog 33.000 perperjev ali okrog 40 % ce­ lotne vrednosti kreditne trgovine v tem letu. Čremošnik je izračunal, da bi za to vsoto lahko kupili 3320 konj ali 1303 tone govedine, kar je 1 % vrednosti izvoza volne.iz Anglije ali 10 % vrednosti celotnega prometa preko prelaza St. Gothkart. Leta 1283 je vrednost kreditne trgovine izredno padla, saj je izvoz v Srbijo dosegel samo 4700 per­ perjev. Vzrok za to nihanje išče Čremošnik v političnih razmerah v Srbiji. Izvoz v Srbijo leta 1282 naj bi bil tako velik zato, ker so zaradi svečanosti v zvezi s kronanjem kralja Milutina potrebovali večje količine trgovskega blaga, predvsem tkanin. Izvoz v Srbijo leta 1282 se je zmanjšal zaradi vojne med Srbijo in Bizancem, ki je povzročila ekonomsko slabitev srbske države.28 Za izračun kvantifikacije trgovskega prometa v srednjeveškem Dubrovniku se je Čremošnik poslužil še ene originalne metode. Na osnovi plače dubrovniškega konzula v Srbiji je izračunal vrednost letnega izvoza dubrovniške trgovine v Srbijo v prvi po­ lovici 14. stoletja. Leta 1325 je dubrovniška vlada prevrgla strošek za delovanje kon­ zula na trgovce na ta način, da je uvedla novo carino na tisto blago, ki so ga izvažali v Srbijo. Na 100 perperjev vrednosti izvožene robe so plačali 5 grošev carine. Na tej osnovi je Čremošnik izračunal, naj bi .vrednost izvoza v Srbijo znašala 96.000 perper­ jev. Kasnejši razvoj institucije konzulata je pokazal, da je Veliki svet podcenil vred­ nost izvoza. Po letu 1327 se je carinska stopnja na izvoženo blago občutno znižala. Določeno je bilo, da se od 100 perperjev vrednosti plača le 3 groše carine. Z ozirom na to carinsko stopnjo je Čremošnik izračunal, da je imel izvoz v Srbijo leta 1332 vred­ nost 160.000 perperjev (to znaša toliko kot vrednost 7000 ton govedine, 18.000 konj ali 750 vagonov pšenice).29 G. Čremošnik je bil eden prvih zgodovinarjev pri nas, ki je opozoril na povezo­ vanje trgovcev v trgovske družbe. Predvsem so ga zanimale pravne odredbe in pred­ pisi, ki jih je iskal v statutih dalmatinskih mestnih komun, osredotočil pa se je na Dubrovnik.30 Čeprav ni nadaljeval z raziskavami, je vendar dal pobudo za nadaljnja proučevanja številnih vprašanj o poslovanju trgovskih družb. Toliko večje pozornosti je vreden podatek o dobičku v zvezi z dubrovniškimi trgovskimi družbami. Iz leta 1282 navaja pogodbo o trgovski družbi, iz katere je razvidno, da je dobiček znašal 12 % vloženega kapitala.3 1 S temi vprašanji se je na podlagi piranskega arhiva inten­ zivno ukvarjal Ferdo Gestrin in brez dvoma dal najboljši prikaz delovanja trgovskih družb pri nas. Med drugim je opozoril, da je iz literature znan en sam primer po­ datkov o dobičku za tri komende istih družabnikov v letih 1156—1158. Traktator je z vključitvijo v komende pridobil s trgovskim poslovanjem 12,9 % vloženih sredstev.3 Dubrovniški material o trgovskih družbah je izredno bogat in še čaka na obravnavo. G. Čremošnik se je posebej ukvarjal z raznimi vrstami posojil (predvsem javnih) in obrestnih mer v srednjeveškem Dubrovniku. Njemu gre zasluga, da je v kreditnih pogodbah razrešil klavzulo »-de quinque in sex per anum«. Jirečkova in Mažuranićeva razlaga je bila, da ta klavzula pomeni 5—6 % obresti na posojilo. Čremošnik je ugo­ tovil, da so to zamudne obresti, ki znašajo 20 % letne obresti, pri tem pa je duhovito zapisal: »Iz Jirečekovog i Mažuraničevog mnenja bi čovek mogao zaključiti samo to 2 7 Marko Popović, Start grad Ras, Beograd 1987, str. 44—45: isti, Nalazi novca kralja Stefana Radoslava iz utvrđenja gradina u Rasu, Novopazarski zbornik, zv. 1, Novi Pazar 1977, str. 37—48. 2 8 G. Čremošnik, Uvozna trgovina Srbije god. 1282 i 1283., Spomenik SANU, LXn, drugi raz­ red 51, Zemun 1925, str. 61—69. v r 2 9 G. Čremošnik, Vrednost dubrovačkog izvoza u Srbiju i Bosnu, GZM, zv. XLI, Sarajevo ' w G. Čremošnik. Naša trgovačka društva u srednjem veku. GZM, zv. XXXVI, Sarajevo 1924, str. 69—82. 3 1 G. Čremošnik, Novčarstvo u starom Dubrovniku, str. 24. 32 Ferdo Gestrin. Pomorstvo srednjeveškega Pirana, SAZU, Dela 21, Ljubljana 1978, str. 73. ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 • 1990 • 2 283 da soiobanaučenjaka — blagi Jireček bi mi nehotimičriu malicijoznost oprostio — imali više posla sa uložnim knjižicama nego sa menicama«.3 3 G. Cremošnik se je v svojih delih ukvarjal tudi s cenami posameznih trgovskih artiklov in s plačami državnih uradnikov. Za Cremošnika je značilno, kako je iz plače slovanskega kancelarja ugotovil pomen slovanske pisarne v Dubrovniku. V prvi polo­ vici 14. stoletja je.znašala dve petini plače latinskega kancelarja, 'sredi 15. stoletja pa sta bili plači.izenačeni.3 4 Z manjšimi opombami je prešel Cremošnik v gospodarsko problematiko tudi v različnih .razpravah, kjer tega po naslovu niti ne bi pričakovali, in celo'.v ocenah.35 Tako je na primer ob analizi pečatov predzadnjega bosanskega kra­ lja Stefana -Tomaša ugotovil katastrofalni gospodarski položaj bosanske države.38 .> Čeprav se G. Cremošnik ni specialno ukvarjal s slovensko zgodovino, slovenski zgodovinarji zelo cenimo njegovo znanstveno delo, s katerim je obogatil jugoslovansko zgodovinsko znanost. O tem priča nagrobni govor takratnega dekana in kolege prof. dr. Metoda Mikuža,37 predvsem pa to dokazuje izredno poglobljena in izčrpna analiza Cremošnikovega znanstvenega dela v nekrologu, ki ga je napisal njegov kolega prof. dr. Bogo Grafenauer.38 O prikazu človeškega lika pokojnega prof. dr. Gregorja Cremoš­ nika pa.prepustimo besedo njegovemu prijatelju, tudi že pokojnemu dr. Dimitriju Ser- gijevskemu (1959): »Ima i druga strana njegova lika, rekli bismo još važnija: to-je njegov lik čovjeka. U Zemaljskom Muzeju ima još dosta službenika, njegovih bivših kolega^ a u gradu Sarajevu njegovih bivših znanaca, koji se sjećaju ovog prijatelja, ozbiljnog:ali punog energije i života, ovog skromnog i dobrog čovjeka, mekane duše, a tvrdih moralnih principa; ovog nesebičnog, agilnog druga, uvijek spremnog da ko­ legi priskoči u nevolji. Bio je svakako i dobar pater familias i dobar Jugoslaven«.39 Tem besedam nimam kaj dodati. Bil je Jugoslovan v najbolj poštenem smislu, toda ostal je zaveden in pokončen Slovenec. ••• Cremošnik ostaja med nami s svojimi deli, idejami in kot vzornik. Trajen spomin nanj pa je,ovekovečen v upodobitvi njegovega lastnoročnega podpisa na pomniku na hodniku našega oddelka. i • ч Z u s a m m e n t a s s u n g 'DER BEITRAG GREGOR C R E M O S N I K S ZUR ERFORSCHUNG DER WIRTSCHAFTSGESCHICHTE DES MITTELALTERLICHEN DUBROVNIK (RAGUSA) UND DER BALKANLÄNDER Ignacij Voje Zum 100. Geburtstag von Prof. Dr. Gregor Cremošnik (geb. am 24. 2. 1890 in Lo- čica bei Polzela) veranstaltete der Historische Verein von Lubljana ein Gedenktreffen seiner Mitglieder. Gregor Cremošnik verbrachte seinen tätigsten Lebensabschnitt, von 1917 bis 1935, in Sarajevo als Kustos des Landes museums. Seine reiche schöpferische Tätigkeit auf dem wissenschaftlichen Gebiet geht auf die regen Beziehungen zum Du- brovniker Archiv zurück, aus dessen reichhaltigem Fonds er das Forschungsmaterial schöpfte. Nach der Befreiung wurde er 1946 aus Belgrad nach Ljubljana berufen, wo er an der Abteilung für Geschichte der Philosophischen Fakultät den Lehrstuhl für die Geschichte der Südslawen im Mittelalter übernahm. Mit seiner Ankunft gewann dieser Lehrstuhl einen bekannten Fachmann slowenischer Herkunft. Als Historiker und Forscher war Prof. Dr. Gregor Cremošnik einer der wenigen slowenischen Historiker, der seine ganze Schaffenskraft der älteren Geschichte Ser­ biens, Bosniens und Dubrovniks widmete. Wenn wir heute, aus einer weiteren zeit­ lichen Distanz, sein wissenschaftliches Werk betrachten, können wir das ganze Aus­ maß und den bleibenden Wert seiner Forschungsergebnisse einschätzen. Cremošnik griff immer auf das Archivmaterial zurück, seine Schlußfolgerungen beruhen auf dem Studium von in Notariats- und Kanzleibüchern verstreutem Kleinmaterial. 33 G. Cremošnik, Novčarstvo u starom Dubrovniku, str. 17, 22, 23. 31 G. Cremošnik, postanak i razvoj srpske ili hrvatske kancelarije u Dubrovniku. Anali Hi­ storijskog instituta JAZU u Dubrovniku, zv. I., 1952, str. 73—84. 35 G. Cremošnik, Dubrovački »Liber de introitibus stacionum et territorium communis«. GZM, zv. XL VII, Sarajevo 1934, str. 43—67; isti, Prilog biografiji Mihe Madijeva, Historijski zbor­ nik, zv. IX, Zagreb 1956, str. 119—125. 36 G. Cremošnik, Ostaci arhiva bosanske franjevačke vikarije, Radovi Naučnog društva Bosne i Hercegovine, zv. III, Sarajevo 1955, str. 5—56. 37 Metod Mikuž, In memoriam Gregorii Cremošnik (Beseda ob grobu), Naši razgledi, 22. XI. 1958, str. 533. 38 Bogo Grafenauer, In memoriam — Gregor Cremošnik, Zgodovinski časopis, XII—XIII, Ljubljana 1958—59, str. 313—325 (z bibliografijo). 38 D. Sergijevski, In memoriam Dru Gregoru Cremošniku, str. 8. 984 A - LESNIK: IZKLJUČITEV TROCKEOA IZ CK VKP(b) Er setzte sich mit einem der höchst verwickelten Probleme des serbischen mittel­ alterlichen Staates auseinander, nämlich dem seines Geldsystems. Verschiedene Fra­ gen der serbischen Numismatik, wie z. B., wann man das serbische Geld zu prägen begann, dessen Wert, Feingehalt, Form, erörtert er in mehreren Abhandlungen. Wollte er zu einer Antwort auf eine Reihe von Fragen gelangen, so mußte er die Deutung der Herkunft des Namens Brskovo, des ersten Silberbergwerks in Serbien, in Angriff nehmen. Das Einsetzen der Silberförderung hier brachte er mit dem Zuzug der Sach­ sen, deutscher Fachleute für das Bergbauwesen, in Zusammenhang. Er stellte die These auf, die Sachsen wären nicht im Jahre 1241 auf der Flucht vor dem Tataren­ angriff aus Nordungarn bzw. Siebenbürgen nach Serbien gekommen, sondern der Herrscher Serbiens hätte sie aus Sachsen kommen und sie an einem bestimmten Ort ansiedeln lassen, dem sie dann auch den Namen gegeben hätten. Er war auch der Meinung, dass man in Serbien bereits vor der Herrschaft König Vladislavs Geld zu prägen begonnen hatte. Die neuesten archäologischen Ausgrabungen (1972—1976) an der Festung Stari Ras auf Gradina in der Nähe von Novi Pazar bestätigten Čremoš- niks Annahme, die er aufgrund des Archivmaterials aufgestellt hatte. Cremošnik behandelte eingehend die Zeit König Dragotins, als während dessen kurzer Herrschaft in Serbien eins der waghalsigsten Valutaexperimente durchgeführt wurde. Für die Geldpolitik jener Zeit sind zwei Gegensätze charakteristisch: erstens aufgrund der außerordentlichen Qualität des serbischen Silbergeldes — es konkur­ rierte dem Feingehalt und Gewicht nach mit dem venezianischen Matapan — zwei­ tens aufgrund des plötzlichen Falls des realen Geldwertes, was negative Reaktionen bei den Venezianern hervorrief. Auf Grund der Angaben in der Archivserie Debita notariae versuchte Cremošnik den Wert des Dubrovniker Exports nach Serbien in den Jahren 1282—1283 festzustel­ len. Um die Quantifizierung des Handelsumsatzes in mittelalterlichen Dubrovnik be­ rechnen zu können, entwickelte er ein originelles methodologisches Verfahren. Den Wert der jährlichen Ausfuhr des Dubrovniker Handels nach Serbien in den Jahren 1325 und 1327 berechnete er auf der Basis des Gehalts des Dubrovniker Konsuls in Serbien und des damit zusammenhängenden Zollsatzes. Als einer der ersten wies er auf den Zusammenschluß von Händlern zu Handelsgesellschaften hin, befaßte sich mit verschiedenen Arten von Darlehen (vor allem den öffentlichen) und von Zins­ sätzen im mittelalterlichen Dubrovnik. Er stellte fest, daß die in den Schuldscheinen enthaltene Klausel »de quinque in sex per annum« einen jährlichen Verzugszinsfuß von 20 % bedeutete. Mit der Wirtschaftsproblematik (z. B. den Beamtengehältern) setzte er sich in Abhandlungen auseinander, deren, Titel das nicht vermuten ließe.