9 
Alenka Auersperger
NA ŽENITOVANJE!
NA ŽENITOVANJE!
„V Retz … ali v Waidhofen, Mittergrabern 
ali v Oberhollabrunn.“ V tuje kraje. 
„V Oberhollabrunn že zaradi imena!“  
Tudi s tistim „ober“ je želel ženin povzdi-
gniti namen in željo za nečem vzvišenim. 
Govoril ji je že prej, že večkrat, o pomenu 
besedice „ober“, ko je omenjal svoj rojstni 
kraj, Oberlaibach, kamor pa je nikoli ni pe-
ljal. Nikoli ni bila na Vrhniki. Nikoli sredi 
trga, med – v nadstropje in še čez – sega-
jočimi hišami. Imela bi kaj videti! Tržane, 
oblečene tako, kot se nosijo na Dunaju ali 
pa celo za spoznanje lepše. Pomenkujejo se 
pred cerkvijo svetega Lenarta in tudi onad-
va bi lahko stopila čez cesto, pred podobo 
puščavnika. Ali pa šla kar gor, k sveti Tro-
jici. Če bi bilo romanje, bi postala pri vsaki 
od trinajstih kapelic in se potem ustavila 
pri stojnicah. To bi se govorilo! Da je ena od 
njegovih. Da ji je kupil zapestnico, ampak 
da ni nevesta. 
Drugi, spet, bi se prepirali, da je nevesta. 
Bodoča nevesta. Zaročenka. 
Tretji, spet, bolj natančni in izobraženi, ki 
so jim rekli juristi, bi se postavili po robu 
takšnim neustreznim razlagam. Rekli bi, 
zavito v duhu sto let starega državljanske-
ga zakonika: „Zaroka ali predhodna oblju-
ba, vzeti se v zakon, doma ali sprejeta pod 
katerimikoli okolnostmi ali pogoji, ne pov-
1. Steffi Löffler, (F. Dobrovoljc, Cankarjev album, 
str. 75).
Cankarjevo izjemno ustvarjalno dunajsko obdobje z uprizoritvijo Kralja na Betajnovi (1904) in Pohuj-
šanja v dolini šentflorjanski (1907) v Ljubljani, s povestjo Hlapec Jernej in njegova pravica (1907), šte-
vilnimi črticami, predavanji v Ljubljani in Trstu, političnim udejstvovanjem ter kandidaturo za različna 
delovna mesta je povezano z ljubeznijo do Steffi Löffler. Bila je prva ženska v njegovem življenju, s 
katero je nameraval skleniti zakon.
10  Vrhniški razgledi
zroča nobene pravne obveznosti, niti da se 
sklene zakon sam, niti da se izpolni, kar se 
je pogodilo za primer odstopa.“ Takoj za 
tem bi malo pomislili in dodali: „Vendar je 
pridržano oni stranki, ki ni dala nobenega 
utemeljenega vzroka za odstop pravice, do 
povračila resnične škode, o kateri more do-
kazati, da jo ima zaradi tega odstopa.“
Četrti bi brez zadržka menili: „Res pa je, da 
ne moreš pričakovati od takega, ki nima ni-
česar pokazati in se izkazati, da bi se ženil. 
Kje bo pa živel in od česa, kje bival?“
Tako bi se govorilo vse tja do Verda. 
Tega pa Ivan ni maral. Ugibanja in besedo-
vanja. Hotel je ostati pošten in čist. Še naj-
manj pa bi se strinjal s tistimi, ki so sledili 
črki že omenjenega državljanskega zakona, 
ki je določal, da zaroka „ne povzroča no-
bene pravne obveznosti, niti, da se sklene 
zakon sam, niti, da se izpolni kar se je po-
godilo za primer odstopa“. Kaj pa obveza 
srca, kaj pa dana beseda, potem zavržena? 
Poteptana. Kaj pa tiste njene ali njegove oči, 
ki gledajo polne pričakovanja v dan, ko se 
bo igralo, plesalo in šibilo od dobrot, ljudje 
naokrog pa bodo nasmejani kot že dolgo ne, 
onadva, mladoporočenca, pa bosta srečna 
zaradi njih in zaradi sebe? 
*
Ivan Cankar se je preselil k Löfflerjevim, v 
dunajsko predmestje na Lindauergasse 26, 
leta 1899. Družina je štela tedaj pet ljudi: šti-
riintridesetletno mater Albino, hčer Steffi, 
ki je imela dvanajst let in desetletno Ama-
lijo, ki je leta 1902 umrla, ter sinova: osem-
letnega Willyja in šestletnega Alfreda. Mož 
oziroma oče jih je zapustil, tako da je gospa 
Löffler preživljala družino sama. Ker je bil 
zaslužek od izdelovanja kravat, s čimer je 
preživljala družino, majhen, se je odloči-
la, da bo sprejela v kabinet podnajemnika. 
Tako je prišel k njim Herr Cankar. S presled-
ki je stanoval pri njih deset let.
Odkar je živel pri Löfflerjevih, v dunajski 
četrti Ottakring, je večkrat obiskal domovi-
no. Vsi njegovi obiski so bili povezani s pi-
sateljskim delom in trdno voljo, da si z njim 
priskrbi toliko denarja, da bi se oženil z go-
spodinjino starejšo hčerjo Steffi.
Najprej je bil v Ljubljani od 31. oktobra 
1903 do 2. februarja 1904 (ZD XXVIII, 376) 
zaradi uprizoritve drame Kralj na Betajnovi;
nato med 30. marcem in 13. julijem 1907, 
ko je prišel v domovino kot poslanski kandi-
dat socialnodemokratske stranke; 
med 18. decembrom do konca leta 1907, 
ko se je v Ljubljani udeležil vaje, generalke 
in 21. decembra premiere Pohujšanja v doli-
ni šentflorjanski. (ZD XXIX, 327);
konec aprila oziroma 1. maja 1908, ko je 
zapustil Dunaj med drugim zaradi preda-
vanj na Tržaškemu ljudskem odru in ostal v 
domovini do 17. decembra 1908. (ZD XXIX, 
330).
Slednjič je zapustil Dunaj in Löfflerjeve 8. 
septembra 1909, odšel na obisk v Sarajevo, 
kjer je bival do 15. novembra istega leta. Od 
tam se je vrnil v Ljubljano zaradi uprizori-
tve drame Hlapci.  
Prepoved uprizarjanja, predhodni neuspeh 
na volitvah in sestrina smrt, nakopičeni dol-
govi in slabo zdravje so ga strli. Oddaljenost 
od „neveste“ je zameglila upe, da bi prišlo 
do poroke. Zaroka resda ni povzročila „no-
bene pravne obveznosti“, ostalo pa je v njem 
grenko občutje krivde. Ob tem zavedanju je 
napisal več del – novela Siromak Matija go-
vori o slovesu, o razlogih zanj pa tudi nove-
la Iz Ottakringa v Oberhollabrunn. 
V Oberhollabrunn, torej! Že zaradi imena.
*
A pred tem: pisma. Ljubezenska pisma. 
Vsaj malo odkrivajo, kaj se je dogajalo v 
družini Löflerjevih, kaj med pisateljem in 
zaročenko Steffi. 
11 NA ŽENITOVANJE!
Najprej je nastala navezanost do matere. 
Prva njegova pisma je vrgla v ogenj. Očeto-
vsko skrben je bil Ivan do vseh v družini. 
Še junija 1908 se je oprijemal misli, da bi 
se vsi preselili v Trst: „Liebe Mutter!“... „Ni-
kjer nisem tako zdrav in čil kakor tam: tudi 
Štefček bo kmalu porjavel in zaživel. To je 
čudno: vročina je tam peklenska, ampak 
človek je ne čuti, vsaj ne tako močno kakor 
drugod. Tudi bom tako pameten, da ne bom 
stanoval v mestu, ampak si najel zunaj na 
obrežju kmečko hišico. To so mi nasvetovali 
že tržaški prijatelji, ko so me hoteli kar tam 
pridržati“ (ZD XXVIII, 167). 
Iz dve leti kasneje ohranjenega pisma pa 
veje žalost: „Draga gospa Löffler“ ...“Res ne 
vem, kaj in kako naj Vam odgovorim. Edina 
razlaga, zakaj ne pišem, je v eni sami besedi 
– muka!“ ...“Prišlo je pač že spet tako kakor 
že večkrat tudi na Dunaju: da mizerije noče 
biti konec. Posebno zjutraj se skrbi tako zgr-
nejo name, da bi najrajši spet zaspal in se 
nikoli več ne prebudil“ (ZD XXVIII, 175). To 
je bilo zadnje pismo Albini Löffler, ki se je 
aprila 1910 komajda zavedala, da je ostala 
brez najemnika, skrbnika in zeta.
*
Okrog leta 1904 se je Ivan tesneje zbližal s 
Steffi. Že ob koncu leta 1903 ji je med biva-
njem v Ljubljani pošiljal razglednice. Na eni 
je panorama Ljubljane, na drugi Pogačarjev 
trg, na tretji Vrhnika z Močilnikom. Povsod 
Herzlichen Gruss. Nič več kot to. Ničesar o 
svojem delu, ki ga je pred tremi leti dokon-
čal v ottakringškem kabinetu pri Löfflerje-
vih. Nič o Kralju na Betajnovi, tretji pisa-
teljevi drami, katere krstna uprizoritev je 
bila  9. januarja 1904 v Deželnem gledališču 
v Ljubljani, v današnji operni hiši in zaradi 
katere je pripotoval v Ljubljano. Prav nič o 
sebi, prijateljih in o svojem delu. 
2. Med motivi prvih razglednic, ki jih je Ivan Cankar poslal Steffi Löffler ob koncu leta 1903, je bila Vrh-
nika oziroma Močilnik. Štiri leta kasneje, prav tako decembra, ji je ob odhodu domov na Dunaj poslal 
razglednico izvira Ljubljanice. (NUK, Ms 820, ovoj 5, št. 114).
12  Vrhniški razgledi
Bolečino zavrnjenega priznanja nekaterih 
časopisov Steffi ni delila z njim.
Že ko je knjiga Kralj na Betajnovi izšla, je 
bila kritika v Laibacher Zeitung in v Sloven-
cu porazna. Da je celotna drama velik vpra-
šaj. Je nerazumljiva. Slovenski narod je bil 
milejši. V njem je kritik zapisal, da sama po 
sebi  drama ni popolna, „dasi moramo pri-
znati, da je doslej Cankar najboljši sloven-
ski dramatik“. 
Drugi so trdili, da on, Cankar „nagiblje med 
Nietzschejem in nasledniki nemške kla-
sične filozofije – socializmom“. „On podira 
staro življenje.“ In takšno mišljenje, z veliko 
graje in malo hvale, je veljalo vse do upri-
zoritve. 
Šele na odru so se pokazale prave vrline 
drame. Sicer je Slovenec še vztrajal, da mo-
ramo „obsojati moralno in socialno tenden-
co igre, ki je vseskozi napačna“. Sicer je bilo 
v dnevniku malo več hvale kot takrat, ko je 
knjiga izšla. Ivan je brž s kančkom ironije 
napisal bratu Karlu: „... kaj takega nisem 
pričakoval. Posebno študentje so bili kakor 
blazni. Nisem hotel verjeti tega prej in sem 
počakal referatov. Zdaj imam tudi v Sloven-
cu črno na belem, da sem dosegel ‚sijajen 
vspeh‘“. Ponovitev je bila 12. februarja 1904. 
Spet dobro obiskana. Uspeha pa 28-letni pi-
satelj ni delil z Löfflerjevimi.
*
Precej drugače je bilo leta 1907. Ni se še 
dobro odpočil od gneče v tretjem razredu 
vlaka iz Dunaja v Ljubljano in od neprespa-
ne noči, že je napisal Steffi, da bo imel od 
sedaj naprej vsako nedeljo vse do 14. maja, 
do dneva pred volitvami, po dve zborovanji. 
Dopoldne in popoldne, vsakič v različnem 
kraju. In res. Že naslednji dan po prihodu je 
govoril na volilnem shodu socialno-demo-
kratične stranke v Ljubljani. „Edina stran-
ka, ki zahteva zedinjeno Slovenijo je soc. 
demokracija. ... Socialna stranka je edina 
vseslovenska stranka,“ je dejal pred več kot 
tisoč ljudmi v Mestnem domu.
Razglednice Zagorja, Litije, kjer je zboro-
val, in nato dolgo, dolgo pismo. „Čeprav je 
tu prijaznejše kot pred tremi leti, bi se vr-
nil na Dunaj raje danes kot jutri,“ je napi-
sal zaročenki. Preden je omenil predvideno 
predavanje v Trstu, pa ji je posredoval svoj 
negotovi sklep v zvezi z njenim obiskom na 
Kranjskem. “Še vedno ne vem, ali bo mogo-
če, da prideš dol. Bilo bi lepo, toda potem 
pomislim, da bi bilo morda bolje, če bi de-
nar prinesel s seboj na Dunaj. Zelo bom var-
čeval, da bi se mogla poročiti že junija. Bilo 
bi pač bolje, da bi naredila izlet po poroki, 
ko bova imela oba več časa in manj skrbi. 
Vsekakor mora biti najprej denar, potem se 
bova pogovarjala naprej.“ To je bila prva, 19. 
aprila 1907, zapisana Ivanova obljuba v zve-
zi s poroko (Ms 820, št. 14). Prva zapisana v 
pismu, med tistimi, ki so ohranjena.
In spet dopisnice, razglednice in pismo z 
bežnim opisom predavanj Slovensko ljud-
stvo in slovenska kultura 24. in 25. aprila v 
tržaškem Ljudskem odru.  „Ljubljena Steffi 
… Imel sem dve predavanji z velikim uspe-
hom.“ Ploskali so mu bili, viharno odobra-
vali in mu bili hvaležni za govor tako, kot 
znajo biti Tržačani. Rdeči prapor je poročal, 
da predavatelja ni prišlo poslušat samo or-
ganizirano delavstvo, temveč tudi precej-
šnje število tržaških rodoljubov; dvorana 
Delavskega doma je bila oba večera polna.       
Ivan podrobnosti ali vsebino tržaškega go-
vora ne tedaj, ne kasneje, ne omenja svoji za-
ročenki. Pač pa pravi v pismu 30. aprila1907: 
„Moj ljubi otrok. … S tamkajšnjim govorom 
sem si pridobil nekaj sovražnikov, a upam, 
da še več prijateljev.“ In nadaljuje z opisom 
po poteh, od vasi do vasi v zagorskem volil-
nem okrožju. In se nazadnje nekoliko poša-
li: „Če ne bom dobil tvojega pisma, me sploh 
ne bo več na Dunaj“ (Ms 820, št. 19). Zboro-
vanja. In spet zborovanja. Veseli ga, ker vidi 
13 
zanimanje za socialdemokracijo, ne le med 
rudarji, delavci, ampak tudi med kmeti. In 
se uvodoma jezi na zaročenko, češ, da mu je 
napisala pismo, v katerem je polovica ostala 
prazna. „Skorajda se bojim, da bom kmalu 
dobil samo prazen papir. Čist papir imamo 
mi tudi v Ljubljani!“ (Ms 820, št. 20).
V soboto, 4. maja 1907, ravno ko je hitel na 
shod v Vače in Izlake, ga je vznemirila novi-
ca v dnevnem časopisju. Sestra Karolina je 
dan poprej skočila v vodo in se utopila. Ko 
človeka ni več, se še bolj zaveš, da ti je bil 
pri srcu. Toda – to vendarle ne more preki-
niti volilnega boja. „V Izlakah in sosednjih 
krajih dobi kandidat Ivan Cankar, pisatelj 
na Dunaju, mnogo glasov,“ je poročal Rdeči 
prapor (RP, 8. maj).
V ponedeljek, 6. maja, je bil Ivan s prijate-
lji na izletu v Škofji Loki. Istega dne je pisal 
zaročenki: „Rad bi, da bi bilo volilnega boja 
konec. Sicer nisem preveč utrujen. Toda ta-
kšnega intenzivnega dela nisem navajen ... 
Do 14. maja ne bom imel miru; danes tukaj, 
jutri tam.“ Pisal je tudi za Rdeči prapor.
In nazadnje: 15. maj 1907. Volitve so mimo. 
„Moraš pa tudi vedeti,“ je pojasnjeval zaro-
čenki volilni neuspeh, „da pomeni v majh-
nem okrožju tisoč glasov skoraj toliko, kot 
v dunajskem okrožju deset tisoč.“ In čez 
dva dni: „To je sramota za nas Slovence! 
Vsi avstrijski narodi bodo poslali na Dunaj 
enega socialdemokrata – samo mi ne! Res 
se sramujem, da sem Slovenec!“ (ZD XXIX, 
27, 28). Tisto, kar je že februarja istega leta 
napovedal prijatelju in založniku Schwen-
tnerju, se je vendarle uresničilo: Zdaj šele, 
tako je menil, je v tem boju zares spoznal 
domovino. 3. Razglednico je napisal Ivan Cankar 21. aprila 
1907 v Šmartnem, kjer je imel volilni shod. Udelež-
ba je bila slaba, veliko boljša pa je bila istega dne 
na Povšniku. Cankarjeva socialno-demokratična 
kandidatura je bila z živio-klici sprejeta (NUK Ms, 
820, ovoj 4, št. 15).
4. Vinjeta iz časopisa Naša moč, 9. avgust 1907.
NA ŽENITOVANJE!
14  Vrhniški razgledi
Lahko bi že odpotoval na Dunaj, a ni. Nado-
meščal je Etbina Kristana pri Rdečem pra-
poru. In skupaj s sodrugi ugotavljal, kako 
naj stranka dela naprej. Zdaj je bil že mesec 
in pol zdoma, v domovini, proč od Löffler-
jevih. Nekoliko se je opravičil v pismu 18. 
maja 1907: 
„Sicer me je življenje še redkokdaj tako malo 
stalo kakor zdaj – ampak te vožnje! Posebno 
če se človek v kupeju II. razreda cijazi po 
vsej domovini sem in tja ali če se vozari po 
dolinah in grapah! Trdno sem prepričan, da 
bi manj potrošil, če bi bila Ti z mano! – Kma-
lu Te bom spet videl in potem ostaneva zme-
rom skupaj. Odslej Te bom zmerom jemal s 
seboj, če zapustim Dunaj. Ljudje tukaj bi te 
radi imeli in pri gospe Kristanovi bi bila v 
najlepšem varstvu. … Mislim, da se bom že 
pred prvim lahko odpeljal“ (Ms 947, 1). 
Še zmeraj je hodil v redakcijo Rdečega pra-
pora in upal, da bi še kaj napisal in zaslužil. 
Šele čez mesec, 17. junija 1907, je napisal za-
ročenki daljše pismo:
„Priznati Ti moram, da bi mi bilo res že 
mogoče priti na Dunaj. Vendar absolutno 
nočem, da bi se namesto z dobrim upanjem 
na najino skorajšnjo združitev vrnil samo 
s skrbmi obložen. Nočem si enostavno po-
kvariti velikega veselja ob snidenju s čimer 
koli. Ne misli pa zato, dobro moje dekle, da 
me z vsem hrepenenjem ne vleče k Tebi in 
da ne čakam tako zelo dneva, ko Te bom 
mogel poljubiti in spet in spet poljubljati.
Najbrž bo tako, da se bom moral že čez pol 
leta za stalno preseliti v Ljubljano. Če bo na-
mreč naš list – in sicer dokončno – spet po-
stal dnevnik, potem me bodo potrebovali; 
in, samo po sebi razumljivo, tudi spodobno 
plačevali. Zdaj se – pri listu – prebijamo, ka-
kor pač vemo in znamo; manjka nam seve-
da ta prekleti denar. Jaz samo priložnostno 
sodelujem; tedniku je vendar Kristan tudi 
sam lahko kos. 
Ti, dekle, vse predolgo molčiš; tudi Ti bi mi 
vsaj na razglednici lahko pisala, da si zdra-
va in da me imaš še zmerom malo rada. Z 
mojimi razglednicami je tako kakor na Du-
naju: napišem jih že, potem pa jih po cele 
dneve prenašam po žepih okrog.
Še zaradi nečesa bi bil že rad pri Tebi: da bi 
me spet malo spravila v red.
Tukaj namreč nimam nobenega reda: pri 
Kristanu pišem, »na stanovanju« spim, pri 
sestrični imam perilo, pri Schwentnerju pi-
sma. In vse gre v franže, da se Bog usmili! 
Zadihal in zavriskal bom, ko se bom končno 
vendarle že vozil po Semmeringu navzdol.
Srčne pozdrave vsem!
Poljublja Te
Tvoj Ivan“ (Ms 947, 4).
Razglednice Ljubljane, dopisnice. Nič pa 
ne pove Löfflerjevim o tem, da piše povest 
Hlapec Jernej in njegova pravica. Snoval jo 
je že med pripravami na volitve. Dogradila 
jo je tudi izkušnja nekega kmeta. Njegovo 
zgodbo je zabeležil pri Kristanovih – o dveh 
bratih, ki sta se sprla in je eden od njiju ostal 
brez pravic, čeprav je vse življenje delal na 
kmetiji. Hlapca Jerneja je Ivan dokončal 9. 
julija 1907 v utici na vrtu Kristanovih na 
Masarykovi cesti 44 v Ljubljani. 
Šele tedaj je dal znak zaročenki, da je nje-
gov odhod iz Ljubljane resna stvar. Steffi naj 
bi mu prišla naproti v Baden: 
„Toda o vsem tem Ti bom pisal popoldne, 
ko bom videl, če mi bodo od honorarja kaj 
odščipnili. Zdaj Ti pišem le zato, ker sem 
prost in ker tako prijetno sedim tu v uti s 
črno kavo pred seboj in s cigaro kraj sebe. 
Samo Kristanova gospa se venomer vtika 
vmes. Absolutno hoče, da se ne bi peljal jaz 
na Dunaj, ampak da bi Ti prišla v Ljubljano. 
Tudi Kristan bi rad tako. Mene bi ta misel 
spočetka skoraj zapeljala, pa vidim, da to 
zdaj ni mogoče.
Če bi čisto zatrdno vedel, da dobim štipen-
dijo – potem že. Zraven pa je še to, da sem 
15 
bil te mesce Kristanu močno v breme in da 
ne bi moglo iti več tako naprej; bilo mi je 
končno zmerom mučneje, tako da me tudi 
zaradi tega odhod neskončno veseli. Zdaj 
imam pri Kristanu hrano in posteljo in pi-
salnik in vrt!
Zdaj pa konec, hvala Bogu!  
Toda obljubim Ti, da se ne bom nikoli več 
vozil sam v domovino; če bom jeseni spet 
popotoval, pojdeš z mano; gospa Kristanova 
pravi, da boš morala ostati pri njej in tudi 
jaz bi Te najrajši pustil pri njej, če bi bila 
tukaj. Pa tudi na Dunaju se ne bova zarila 
v prašni Ottakring; toliko bom že zmogel, 
da bova lahko naredila nekaj lepih izletov. 
Ti ubogo dekle si menda že čisto zaprašeno! 
Moram se Ti bogato oddolžiti za dolgo čaka-
nje in za ves dolgčas. Na Dunaju bom veliko 
in gotovo laže delal; zdaj sem na vse mogo-
če strani vse mogoče obljubil, tako da bom 
imel do božiča zadosti dela in bom moral 
biti celo priden, da bom vse, kar sem oblju-
bil, lahko izpolnil. Torej delati bom moral, 
zakaj absolutno nočem, da bi se spet tako 
ubijali kakor skoraj zmeraj doslej in da ne 
bi od enega dne do drugega vedeli, kako bo. 
Tega imamo pač vsi že več ko zadosti!
Sploh pa mi je zdajšnje bivanje v domovi-
ni prav posebno koristilo; postal sem dosti 
bolj vesel in imam mnogo več zaupanja, 
povešanje glave je pač za zmerom minilo. 
Zakaj jasno vidim, da bi moral biti sam vrag 
vmes, če bi se meni (in Vam vsem z mano) 
slabo godilo. Lenuh ne smem biti –in vse bo 
dobro. Tudi s poroko se ne bom več dolgo 
obotavljal – iti bo moralo tudi brez tisočaka 
in ljudje naj naju nič ne brigajo. Komur ne 
bo prav, da ne bo hrušča in trušča, pa naj 
se enostavno proč obrne. Če naj čakava, da 
postaneva milijonarja, bi se oba lahko pre-
cej postarala. Nekaj podobnega je sicer tudi 
že na Dunaju rekla mati, pa od tistega časa 
sem se jaz sam tudi že nekoliko postaral. ... 
Zdaj naj bi šel še na Bled, z vso silo me vabi-
jo, toda ves že gorim od hrepenenja po Tebi 
in Dunaju. Na vsa povabila – in teh ni malo: 
se požvižgam. Nekatere bova kasneje sku-
paj odpravila; gospe Kristanovi sem namreč 
zatrdno obljubil, da prideva takoj po poroki 
dol in se potem peljeva v Benetke; saj vsa reč 
ne bo veliko stala.
Tudi na Bled se popeljeva; družina, ki me je 
povabila, bi te z veseljem sprejela.
Zdaj pa lep poljub, ljuba moja“; popoldne Ti 
spet pišem.
Ivan“
10. VII. 907. (Ms 947, 3).
Čez dva dni sta se srečala v Badnu, starem 
letoviškem kraju, oddaljenem od Dunaja 
26 kilometrov, kamor je Ivan želel, da mu 
pride zaročenka naproti. Med sprehajanjem 
po parkih, mimo kopaliških stavb in hote-
lov, ji najbrž ni pripovedoval o svojem delu. 
Zgodba hlapca Jerneja bi še kako odstopala 
od bidermajerske scenografije kopališkega 
mesta. 
V pismih je Steffi komaj omenil, da je „z 
božjo pomočjo končal neko povest“. A ka-
kšna povest je to, tega najbrž ne. 
Ko je bilo delo Hlapec Jernej in njegova 
pravica 9. oktobra natisnjeno, je dobila tudi 
zaročenka svoj izvod. V svojem materinem 
jeziku ga je lahko brala šele leta 1929, ko je 
izšel nemški prevod. Bila je še premlada, 
da bi razumela na videz preprosto zgodbo, 
v resnici pa nadvse zapleteno delo – o kate-
rem je Ivan napisal prijateljici Lojzki Štebije-
vi v posvetilu takole: 
„Ker premisli, da v slovenščini ‚pravo‘ ni 
‚pravica‘. Temveč da je njena grozna karika-
tura. Kaj ti nikoli ob sodnih obravnavah ni 
seglo v srce, da si bolj občutila z obtožen-
cem, nego z vsemi tožniki in sodniki? In da 
je brutalnost brez primere, če tista tenka 
skorja človeške družbe, ki imá oblast, dela 
NA ŽENITOVANJE!
16  Vrhniški razgledi
‚pravico‘ po svoji volji in piše ‚pravo‘ po svoji 
koristi? Da je torej obremenjen, brezobla-
sten človek dvakrat ogoljufan: družabno in 
pravno! Nekoliko težko mi je bilo, da sem 
pisal ‚Jerneja‘ tako mirno; ampak bilo je tre-
ba. Beri ga s srcem, ne z očmi!“ (ZD XVI, 
270). Vsega tega Löfflerjevi na takšen način 
ne bi razumeli, čeravno so živeli življenje 
‚brezoblastnih‘. Jernej je vseskozi hodil 
vzporedno z njihovimi življenji.
Večina kritikov, od katerih je dobil ocene, 
ko je že bil na Dunaju, je povest pohvalila, a 
je malo razumela simbolno ozadje povesti: 
“Jernejevo trpljenje je popisano s čudovito 
plastiko, je zapisal Slovenski narod, a dodal, 
da se Jernej v povesti bojuje za svojo nami-
šljeno pravico (SN, 14. oktobra 1907). „Delo 
je skozinskoz organsko, bronasto in zalito 
do zadnjega kotička: umotvor, da nam Can-
kar lepšega v celoti in bolj harmonskega še 
ni podal,“ je precej zapisal Naš list (XVI, 
276). Vladimir Levstik je poleg tega pohvalil 
povest tudi v Slovanu. In Ljubljanski zvon? 
Takole: „Neprecenljiv Cankarjev dar je ta: 
vsaka snov postane v njegovih rokah intere-
santna; on si jo osvoji popolnoma in jo zna 
analizovati tako, da nam ne uide nobena 
značilna poteza,“ je pisal dr. Jos. Tominšek 
(LZ 1907, 756). Dom in svet, pravzaprav ure-
dnik E. Lampe, je vprašal, ali je Cankar res 
socialni demokrat. Kajti „težki problem la-
stninske pravice je v obliki utopične satire 
razvil, a ga ni rešil“ (DS 1907, 525). Sledile 
so še druge domače ocene kot tudi tiste v tu-
jem tisku. Takrat Ivan, in še manj Steffi, ni-
sta vedela, da bo povest nekega dne preve-
dena v več kot 20 jezikov, celo v kitajščino. 
*
Dunaj. Avgusta 1907 je mislil, da bo „prišel 
v nebesa, pa je prišel v pekél. Prah in vroči-
na in slaba volja do konca. Ko bi tako mogel 
kakor ne, bi takoj pobegnil kamorkoli. Re-
šil se bom v delo,“ je zapisal založniku (ZD 
XXVII, 195). 
Oktober 1907 je bil za cesarja Franca Jožefa 
slab mesec, ker je bil bolan, za Ivana pa eden 
od najboljših. Löflerjevi so se čudili, ko so 
slišali iz kabineta žvižganje, sam pa je tudi 
drugim povedal, da mu „snovi in ideje pa-
dajo od stropa kakor rože“. Ko vidiš, da gre 
človeku, ki ga imaš rad, delo dobro od rok, si 
še sam vesel. Bila je sreda, 23. oktobra 1907, 
ko je na pošto odnesel tretje, to je zadnje po-
glavje Pohujšanja v dolini šentflorjanski. 
Mar ni že pred mesecem obljubil zaročenki, 
da bo delal in delal, pisal in pisal, da bi se 
lahko čim prej vzela? In tega se je tudi dr-
žal. Drama je bila dokončana v štirinajstih 
dneh. V sebi jo je sicer nosil sedem let. Pred 
Pohujšanjem je dokončal povest Razbojnik 
Peter in Zgodbe iz doline šentflorjanske. 
Za zgodbe mu je Schwentner takoj nakazal 
honorar. Zato se mu je Ivan pohvalil, češ, 
da je živel „krščansko in bil dobre volje – in 
tako, se je rodilo ter je čudno hitro dozorelo 
to ‚Pohujšanje‘“(ZD IV, 345).
Skrbela ga je le cenzura. A pomislil je: „Am-
pak upam, da ne bo nič hudega“ (ZD XXVII, 
204). In res ni bilo. Črtala se ni niti besedica. 
Glede cenzure sicer ni imel dobrih izkušenj. 
Slabo leto poprej je bila cenzurirana črtica 
Krivica, ki jo je poslal bratu Karlu za božič-
no številko 1906 Hrvatskega dnevnika. Iz-
šla je brez odstavka, ki govori o nesrečnem 
iskalcu pravice Sobotki, ki pravi v prepove-
danem monologu, da hoče biti svoboden in 
hoče biti sam svoj gospodar! Podobno kot 
hlapec Jernej, ki išče neuspešno svojo pra-
vico. „Gonijo te iz te lepe dežele, da ne smeš 
nikoli več gledati teh temnih gora, ki si jih 
tako ljubil, nikoli več tega zelenega polja, da 
nikoli več ne smeš gledati v obraz človeku, 
prijatelju ...“ (Vrhniški razgledi 2006, 47). 
Podobno se je zgodilo Petru, umetniku in 
razbojniku, tujcu med Šentflorjanci. 
Popolnoma samozavesten glede Pohujšanja 
v dolini šentflorjanski le ni bil. Zato je prosil 
založnika, naj mu dramo za tri dni posodi. 
17 
6. Pohujšanje v dolini šentflorjanski, komedija v treh dejanjih. Knjiga je bila na trgu sredi 
decembra 1907, na odru pa že 21. decembra 1907.
5. Zum silbernen Brunnen (Pri srebrnem vodnjaku). Cankar je v tej restavraciji bral 
Pohujšanje v dolini šentflorjanski izbrani družbi na Dunaju 3. decembra 1907.
NA ŽENITOVANJE!
18  Vrhniški razgledi
Nameraval jo je namreč prebrati omizju po-
vabljenih „Zum silbernen Brunnen. V resta-
vracijo Pri srebrnem vodnjaku v dunajskem 
9. okrožju je povabil kakšnih 30 ljudi. Steffi 
najbrž ni bila med njimi, saj jo v zvezi s tem 
nikjer ne omenja, ona sama pa tudi ne piše 
o omenjenem literarnem večeru. „Če bo 
uspeh tam doli le za polovico tolik, kakor 
je bil tukaj, potem bo vse dobro,“ je zapisal 
Adi Kristanovi (ZD IV, 355).
Vseeno je bila Steffi seznanjena z vsebino 
drame in se je veselila uspeha umetnika. 
Pisal ji je drugi dan po premieri, ki je bila 
21. decembra 1907, da je bilo Deželno gle-
dališče v Ljubljani polno. Uspeh je bil ve-
likanski. Avtor se je iz intendantske lože 
priklonil gledalcem, predvsem študentom 
in dijakom. Iz lože se je priklonil še posebej 
gospodični Mici Kesslerjevi. Vsi so se zagle-
dali vanjo, ko je dobila od pisatelja šopek 
rdečih nageljnov (ZD XXIX, 514). To nena-
vadno, a premišljeno gesto je zaročenki v 
pismu zamolčal.
Da bo kritika z obeh strani, tako s klerikal-
ne kot z liberalne, raztrgala delo, je vedel še 
pred premiero. 
Dan pred božičem – bilo je že drugič, ko ni 
bil za praznike doma na Dunaju – je Steffi 
sporočil, da ga ne bo. Založnika Schwen-
tnerja namreč ni bilo v Ljubljani, nikogar 
drugega pa ne bi mogel prositi za denar, 
da bi lahko odpotoval. To je bilo opravičilo. 
Prihajale so tudi kritike o predstavi, o če-
mer je Steffi iz užaljenosti pisal: „Včeraj so 
igrali komedijo še boljše; prišli so jo pogle-
dat kritiki. S tistim iz pobožnega Slovenca 
bom končal za večne čase. Mož je stresal 
jezo Vidovega plesa; vsaka druga beseda je 
bila žaljivka. Medtem ko je kritik Slovenske-
ga naroda pametnejši in hvali, čeprav je na 
premieri drugače govoril.“ Pisec članka s ši-
fro „-y-“ v Slovenskem narodu je namreč za-
pisal: „Cankar ima čudovito privlačno moč, 
dasi ne mara, da bi drla tolpa za njim čez 
drn in strn bujne fantazije. Tista diabolič-
na energija njegove umetnosti mami ljudi, 
da drevé slepo za njim, dokler mu morejo 
slediti, a ko jim opešajo moči, strmé še za 
njim, ne vedé, ali je bil le prazen fantom, ki 
je mikal in varal ali zlodej, ki jih je zapeljal, 
občutno ošvrkal in opalil.“
Manjši listi, recimo Nova doba, so povzeli: 
„Priznati moramo, da zna Cankar res po-
šteno imeti za norca i tako občinstvo in ne 
manj tudi sebe.“
Nato sta se pojavila s kritikami Pohujšanja 
Dom in svet oziroma dr. E. Lampe: „Cankar 
hoče s svojo predrznostjo imponirati in se 
norčuje iz onih, od katerih zahteva, da se 
mu klanjajo in poljubljajo noge njegovi malo 
oblečeni umetnosti“ (DS, 1908, 42); in dr. Fr. 
Zbašnik v Ljubljanskem zvonu: „Farsa pa je 
tudi sama na sebi slabo, konfuzno delo brez 
dramatskega zapletka, brez novih misli, 
brez enotnosti in harmonije, v naglici zma-
šeno in na hitro skrpano delo, ki beletristu 
ne dela nove časti ter le znova dokazuje, da 
Cankar ni dramatik“ (LZ, 1908, 123).
O teh podrobnostih zaročenki ni govoril. 
Kako naj bi ji sicer prevajal dolge ocene, pol-
ne žolča in zlobe, ki so sledili še potem, ko 
je bil že na Dunaju.
Ko je bil še v Ljubljani in čakal na reprizo 
Pohujšanja, mu je zaročenka pisala, da bi 
vendarle rada, ko bi imel stalno službo.
„Tvojega nasveta zaradi tukajšnje službe za 
zdaj še ne bom poslušal. Verjemi mi, da se 
mi vsa ljuba domovina, ravno tako kakor 
poleti, že gnusi. To pa je zagotovo, da mi 
bo uspelo v januarju spraviti skupaj kakih 
600 gld, da se bova lahko poročila. Saj bo za 
začetek dovolj. Samo v slučaju, da ne bi mo-
gla spodobno živeti, se bom ozrl po kakšni 
službi. Upajmo pa, da ne pride do tega. 
Zelo rad bi bil tukaj pri reprizi svoje igre. 
Moji prijatelji in prijateljice so namreč skle-
nili, da bodo prinesli s seboj piščalke in da 
bodo na moč žvižgali in piskali. Jaz pa sem 
obljubil, če bom še tu, priti na oder in se žvi-
žgalcem zahvaliti. To bi bila čisto lepa bur-
ka. Tudi v Trstu me hočejo imeti, najmanj 
19 NA ŽENITOVANJE!
za eno predavanje. Kristan je zelo hud, ker 
sem odklonil. Če bo le količkaj kazalo, da Ti 
pošljem dovolj denarja, se morda vendarle 
popeljem tja. Prepričan sem, da ne bi bila 
huda.
Za Tvoj god je bilo tukaj fletno. Od 5. ure 
popoldne do polnoči je bilo kakšnih 15 lju-
di pri nas. Ali si dobila naši razglednici? In 
kako si sama prebila ta dan?“ (Ms, 947, 6).
Pri Kristanovih so praznovali Steffin god – a 
brez nje. Bili pa sta na obisku Kesslerjevi, 
mati in hči Mici. S pisateljem sta se spozna-
li okrog 1. maja 1907. Takrat so ga Kessler-
jeve povabile domov. In ko so ga vprašale, 
kakšna je njegova zaročenka, je potegnil iz 
žepa svinčnik in Steffi v profilu narisal. Ve-
likokrat je bil s Kesslerjevimi na izletu do 
hotela Tivoli, do Švicarije. Tokrat so se, kot 
njegovi in Kristanovi prijatelji, podpisale na 
razglednici s Švicarijo. Mici ni bila ravno-
dušna do Cankarja, še manj pa Ivan do nje. 
Steffi ni ničesar slutila. Roko bi dala v ogenj 
za njegovo zvestobo in predanost njej – ne-
vesti. Saj je vendar to dokazoval v vsakem 
pismu; vsaka še tako kratka beseda je to po-
trjevala. Vsi stavki, tudi tisti, ki so govorili o 
delu, o ustvarjanju, so bili polni hrepenenja, 
želje po zbližanju. 
*
Doma na Dunaju je bil le slabe štiri mesece 
in že ga je gnalo nazaj v Ljubljano. 9. maja 
1908 je pisal: 
„Preljuba Steffi,
še zmeraj je tako, kakor je bilo. Nič se ne 
zgane. Toda v najkrajšem času Ti pošljem 
boljše vesti. Zelo dobre volje sem kljub po-
manjkanju denarja. Včeraj sem v naglici na-
pisal za »Zvon« neko malenkost [Ulica umi-
rajočih], da bomo mogli živeti in da tudi Ti 
lahko dobiš teh par kron.
Več Ti pišem šele potem, če Ti bom mogel 
sporočiti kaj veselega. To pismo pišem stoje 
pri Schwentnerju. Kdaj se vrne, še zmerom 
ne vem. Srčne pozdrave! Tvoj Ivan.“ Nič ne 
pove, kaj je tista malenkost, ki jo je napisal, 
čeprav je zanjo izbral motiv dolge, ravne 
ulice iz Ottakringa; okolje njenega in nje-
govega doma, kjer so v neposredni bližini 
umirali ljudje.
Maj 1908 je bil v znamenju dveh velikih do-
godkov. Dve predavanji v Trstu in kandida-
tura za mesto ravnatelja v slovenskem gle-
dališču v Ljubljani. Prvo se je dobro izteklo, 
drugo ne.
Najprej je imel 21. maja na tržaškem Ljud-
skem odru predavanje Trubar in Trubarje-
ve slavnosti, naslednji večer, 22. maja, pa O 
slovenski prozi. Predavanju je dodal svojo 
„humorja in ironije prekipevajočo novelo“ 
Mrovec in njegova slava. Bral jo je je že 
na Dunaju. Slovenski narod je o tej noveli 
napisal, da „prekaša s svojim kipečim sar-
kazmom celó dolino šentflorjansko“ (ZD 
XXV, 357). „Dvorana je bila natlačena oba 
večera. In prišli so delavci in inteligenca, ki 
so pazno poslušali izvajanje predavatelja,“ 
je poročal Delavski list (ZD XXIX, 337). Prav 
pri tem tržaškem časopisu je Ivan računal, 
da bi morda že jeseni prevzel uredništvo. 
Zdelo se mu je, da ga imajo Tržačani odkrito 
radi. Odvisno je bilo od tega, ali bo časopis 
okrepil sklad, da bi bil zagotovljen njegov 
obstoj. Ko bodo stvari bolj jasne, jih bo spo-
ročil.
Medtem mu je Steffi pisala, kar ji je pove-
dala njena dunajska ‚gardedame‘ in Ivanova 
prijateljica, pesnica Vida Jerajeva. Namreč, 
da bo kmalu prosto mesto ravnatelja sloven-
skega gledališča v Ljubljani. Upanje 32-le-
tnega pisatelja za redno zaposlitev zdaj ne 
bi smelo biti brez osnove.
Sledila je Ivanova prijava na razpis za delov-
no mesto, za katerega pa Steffi ni vedela, da 
je že v drugih rokah. Ivan je vseeno poslal 
prijavo.
20  Vrhniški razgledi
7. Marijin trg v središču Ljubljane, imenovan po frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja 
(NUK, Ms 820, ovoj 5,103).
Podpisanec 
prosi z ozirom na razpis odbora Dramatič-
nega društva v Ljubljani z dne 8. maja 1908 
za službo ravnatelja slovenskega gledališča 
v Ljubljani
ter utemeljuje svojo prošnjo z naslednjimi 
razlogi:
1.  je Slovenec in pisatelj;
2. je napisal četvero izvirnih dram, ki so se 
uprizorile z uspehom v Ljubljani in na 
drugih slovenskih odrih ter dvoje njih 
tudi v Zagrebu, oziroma v Pragi;
3. se je imel ob svojem dolgoletnem biva-
nju na Dunaju priliko seznaniti z mo-
derno dramatiko ter dramatično tehni-
ko, v Ljubljani pa z gledališko tehniko, 
ko je vodil izkušnje za dramo, ‚Kralj na 
Betajnovi‘ in za farso ‚Pohujšanje v doli-
ni šentflorjanski‘.“
 V Ljubljani, dné 21. maja 1908.
Ivan Cankar s. r.
pisatelj 
začasno: Ljubljana
Cesta na južno železnico 26
„Mesto je bilo že vnaprej namenjeno za Go-
vekarja, ki tudi računa, da se ne bo sploh 
nihče razen njega zanj potegoval“ (Ms 820, 
69), je Ivan je obvestil zaročenko 27. maja 
1908. Dodal je še, kar je imel takrat v glavi 
in zaradi česar ga bo kasneje bolela glava: 
„Hotel sem mu [Govekarju] vseeno stvar ne-
koliko pokvariti: prijavil sem samega sebe 
in nagovoril tudi Kristana.“ Na razpisano 
mesto ravnatelja slovenskega gledališča 
v Ljubljani so se tako prijavili trije. Ne bo 
dolgo, ko se bo Ivan Cankar pojavil z novo 
dramo Hlapci, ki naj bi jo uprizorilo sloven-
sko gledališče v Ljubljani, naletel pa bo na 
zaprta vrata. 
Fran Govekar, urednik pri Slovenskem na-
rodu, sodelavec pri Ljubljanskem zvonu, je 
postal plačan gledališki intendant spomladi 
1906. Cankarju ni bil preveč naklonjen. Pre-
rokoval mu je – že leta 1897, da v gledališču 
„ne bo imel sreče“, „res pa mu jo je „vsaj pri 
gledališču nedolgo zatem najučinkoviteje 
kratil prav Govekar sam“ (ZD III, 270). 
Na razpisu je zmagal Govekar in bil ravna-
telj gledališča od leta 1908 do 1912. Preden 
je bil izvoljen, je prisegel: „Vsekakor pa mi 
bode prva skrb, da vzdržujem v financah 
ravnotežje ter da ne prekoračim nikdar mej 
proračuna“ (Moravec, 204). Seveda Cankar 
kaj takega Dramatičnemu društvu, ki je bilo 
21 
precej pod županovim vplivom, ne bi oblju-
bil. Razpisovalcem delovnega mesta je bila 
tudi všeč Govekarjeva obljuba, da bo opra-
vljal delo „vsekakor z največjo vestnostjo, 
srčnim veseljem in neumorno točnostjo“. 
Literarna tekmeca, Cankar in Govekar, sta 
po izvolitvi prvega ravnatelja Slovenskega 
gledališča komajda vzdrževala prijateljstvo 
še naprej.
Steffi je potrpežljivo prenašala negotovost. 
Konec maja ji je zaročenec obljubil, da se 
namerava vrniti na Dunaj. Zagotovo že v za-
četku junija in v štirinajstih dneh po vrnitvi 
bi se poročila. „Do tega mi je tako veliko kot 
tebi, saj nisem iz lesa, noč in dan hrepenim 
po tebi“ (ZD XXIX, 53).
Nekaj dni kasneje, že junija, sporoča o svo-
jih nesrečah. Izgubil je uro z rožnim ven-
cem, njegova obleka je videti miserabel, 
tako, da ne bo več za nosit, o perilu raje ne 
bi govoril, kupil si je dve srajci in dve krava-
ti – 70 krajcarjev ena kravata! „O, domovi-
na, domovina, šele ko je nimaš, se jo naučiš 
spoštovati. Vidiš, kaj naredi vročina?“ (Ms 
820, 72) 
Že čez šest dni sta mu Steffi in mati posla-
li obleko. Zahvalil se je in dodal: „Pomisli: 
predgovor [k zbirki Za križem], ki sem ga 
hotel napisati že na Dunaju, sem napisal 
šele danes! Nanj sem kratko in malo čisto 
pozabil, dokler me ni Schw. z zaskrbljenim 
obrazom na to spomnil.“ Za ta račun Ti po-
šiljam tukaj 40 kron. Jutri, upam, še nekaj 
povrhu. Za zdaj – ostani zdrava in vedra in 
misli malo name, pa ne z jezo. 
Prisrčne pozdrave materi in bratoma.
Tebi tisoč poljubov!
Ivan.“ 11. junija 1908.
Črtico Kristusova procesija je predelal in ji 
dal naslov Za križem, tako kot je bil naslov 
zbirke. Njena podlaga je socialna tematika, 
porojena  predvsem v času, ko je bil kandi-
dat socialdemokratske stranke. Največ jih 
je izšlo v literarnih prilogah v Ljubljani in 
podlistkih v Hrvatskem dnevniku v Saraje-
vu.
Knjigo socialnih črtic in novel je v tej zbirki 
sklenil s sonetom posvečenim Mici Kessler-
jevi. Zanjo jo je dal vezati v belo svilo z zla-
tim tiskom.
Vam, Mici, te povesti o trpljenju! – 
Spoznal sem ga, ker sem ga nosil sam,
takrat, ko sem v brezupnem koprnenju
ihteč v noči samoto klical: Kam?
Le poti, poti! Pa če gre vstajenju
naproti ali proti pogubljenju!
Prikaži se očem, odpri nogám, 
v dan ali v noč – le razodeni: kam!
Nič ni me strah poslednjega povelja:
od vekomaj je bila sodba v meni;
kar je molčalo, zdaj se razodeni – 
in z roko trdno vzdignil bom svoj križ: 
bridkost je prag do večnega veselja
in smrt je le vstopnina v paradiž!
Vendar ta melanholična izpoved in njeno 
ozadje ni razlog za omalovaževanje Ivano-
vega eksistencialnega položaja. „Napisal 
sem neko malenkost, da bomo mogli žive-
ti,“ je v začetku maja 1908 pisal Steffi. Ne-
štetokrat je v tem letu pisal o pošiljanju po 
10, 20, 40 ali 50 kron. Začel je pisati črtice 
in novele, da bi čim prej lahko kaj zaslužil. 
Njegova dela so se spreminjala v drobtini-
ce. In prav nič čudnega ni, da je v sonetu 
k zbirki Za križem zadnji stavek zaokrožil 
z … „bridkost je prag do večnega veselja in 
smrt je le vstopnina v paradiž“. 
Kritika je to opazila. Ko je knjiga Za križem 
leta 1909 izšla, je Dom in svet postavil v 
ospredje prav to vprašanje: „Često so gotovo 
materielni vzroki, ki uropajo slovenskemu 
umetniku predčasno življenjsko energijo in 
NA ŽENITOVANJE!
22  Vrhniški razgledi
umetniško navdahnjenje, še večkat jih ubija 
pa struja in kritika.“... 
Dr. Leopold Lénard pravi, da je Cankar pre-
koračil zenit. A vseeno dodaja: „V zbirki no-
vel Za križem – ki so bile deloma že priob-
čene v Dom in Svetu, Zvonu in drugod, vi-
dimo pravega Cankarja z vsemi značilnimi 
potezami. Nekatere novelice so svoje vrste 
pravi biseri, in kdor nima časa ali volje, da 
bi prečital več njegovih del in si želi kakšne-
ga spisa, iz katerega bi si mogel ustvariti 
vsaj deloma pojm o ‚cankarjanstvu‘, bi mu 
najbolj priporočil to zbirko.“ Pohvalil je lah-
koto in eleganco jezika in sloga.
Tudi Slovenski narod je priporočil zbirko Za 
križem in povezoval knjigo s Cankarjevim 
političnim delovanjem leta 1907. Prav tako 
je pisal Ljubljanski zvon, da so novele in čr-
tice estetsko dovršene, zlasti črtice Za kri-
žem, Budalo Martinec in Kovač Damjan.
Prav takšno raznovrstno delo mu je vzelo 
več energije od strnjenega romana ali dra-
me. Potožil je tudi zaročenki: 
„Odkrito Ti povem, da sem tukaj zelo po-
časi in težko delal, to je tudi vzrok vse za-
kasnitve in obotavljanja. Kajti reč je takale: 
če bi dobil več denarja gladko in takoj na 
roke, bi bil danes že na Dunaju; tako pa 50 
kron in – spet 50 kron – to se vse razdrobi 
na najbolj neumen način in nihče nima nič 
od tega. To bo pa zdaj minilo; upam, da do-
bim kmalu 600 K in od teh Ti pošljem takoj 
500 K, da jih spraviš, dokler ne pridem. Saj 
potrebujem tukaj zase zelo malo; odpade le, 
kar sem si izposodil; in seveda tudi izdatki 
za pivo in cigarete.
Tako zelo se že veselim najinega svidenja, 
da skoraj ne smem nanj misliti, škoda, da 
nimam nobene Tvoje fotografije; pa saj mi 
pomagajo misli in večkrat se mi živo zazdi, 
če se odpro vrata, da si Ti stopila v sobo. Če 
pišem in mi je v trenutku kaj treba, mi je že 
Tvoje ime na jeziku, pa se nato spomnim, 
kako daleč si. Tukaj ne bi mogel biti zares 
vesel, ker moram misliti, da Te ni poleg in 
da si morebiti prav v tistem trenutku žalo-
stna. Zmerom, kadar sem videl kaj lepega, 
mi je bilo čisto tako, kakor da bi bil tisto 
Tebi ukradel, ker tudi Ti tistega nisi mogla 
videti. Ko si mi pisala, kako lepo mora biti 
v Kopru, me je zbodlo v srce in me je bilo 
sram, da sem bil tam, medtem ko si Ti de-
lala.
Preljubo dekle, vse to Ti bom stokrat povr-
nil.
Zdaj pa se imej dobro in predvsem: bodi 
zdrava in čila in nikar se ne prenaprezaj 
pri delu! Prisrčne pozdrave tudi materi in 
bratoma. Poljubljam Te na Tvoje ljube, lepe 
ustne in na obe lici. 
Ivan.“ 16. VI. 1908.
Steffi ni pisala veliko. Preden je vzela v roke 
pero, je vselej pomislila, ali je dokončano 
delo v zvezi z naročili za dodelavo kravat in 
ali je opravljeno domače delo. Tudi sprevoda 
ob šestdesetletnici vladanja cesarja Franca 
Jožefa 12. junija 1908 se ni udeležila; po du-
najskih ulicah se je tedaj trlo 12.000 ljudi. 
Samo Kranjsko je zastopalo 700 predstav-
nikov. Ivan ji je odsvetoval udeležbo, ker je 
bila organizacija v rokah klerikalcev. Zdaj je 
bila veliko bolj vključena v njegova razmi-
šljanja; stara je bila skoraj 21 let.   
Vročina še ni popustila, sam je porabil ob 
dopoldnevih veliko časa za list Rdeči pra-
por. Od popoldneva pa je ostalo malo. Tedaj 
je imel pred seboj že leto prej zasnovano 
povest Novo življenje. Sem ter tja je Steffi 
prosila za bolj jasne odgovore. Če bi se poro-
čila, bi si najbrž najela stanovanje in ona bi 
lahko začela gospodinjiti in skrbeti za dom, 
za moža. Ivan jo je zadrževal pred takšnimi, 
bolj ‚oprijemljivimi‘ sanjami. 
23 
„Ljubo dekle!
Na Tvoja vprašanja Ti danes ne morem prav 
nič odgovoriti – ne prej, dokler ne bom imel 
dovolj denarja! To pa bo najkasneje v pone-
deljek. Le pomisli, kako bi se blamirala, če bi 
imela stanovanje in nato – bi morala čakati 
morda še cel mesec! Če Te kdo vpraša, kako 
in kaj in kdaj, potem reci samo, da bom jaz 
odločil, ko pridem – kar je pravzaprav tudi 
res! Samo po sebi se razume – meni bi bilo 
danes ljubše kakor jutri, toda po nepotreb-
nem blamirati se nočem. Tudi nočem, da bi 
naju že prve tedne mučile skrbi. Le verjemi 
mi, bo že prav tako, kakor bom ukrenil; ko 
gre zate, nikakor nisem neumen! Določen 
odgovor zaradi stanovanja in pohištva lah-
ko pričakuješ v torek. Naj le mati zaradi po-
hištva počaka name – že veš zakaj!
To pismo Ti pišem v kavarni; predaleč mi je 
do postaje in prepozno je.
Jutri pa je petek in morebiti boš potrebovala 
tale desetak. Zato mi oprosti, če pišem krat-
ko in na hitro. Drevi me čaka še naporen ve-
čer, toda zato dobiš prihodnji teden najmanj 
400 kron. Potem nama bo le še malo manj-
kalo. Saj delam zares pridno – ne moreš biti 
prav nič huda name.
Poljub na Tvoje ustne, ljubica, mi bo toliko 
vreden kakor ves svet!
Adijo, moje dekle! Pisal Ti bom spet prav 
kmalu, gotovo pa v ponedeljek!
Ostani dobra in lepa in zvesta!
Mnogo poljubov
in prisrčne pozdrave vsem!
Ivan.“ 23. VII. 1908. (ZD XXIX, 70-71)
Po tem pismu je bila Steffi hudo razočara-
na. Njen zaročenec se je začel umikati, in to 
potem, ko sta si postala najbližja. Desetletja 
kasneje je povedala dr. Marji Boršnikovi: 
„Natančno se spominjam. Bilo je 1. januar-
ja 1908, ko sem postala njegova. Dotlej sem 
bila dekle“ (Boršnik, Nova obzorja 1954, 
85–98).
Sledila so kratka sporočila. Razglednice 
Švicarije, Bleda, pogled na Triglav. Dopisni-
ce, pisma, opravičila. 
Vroče ljubljansko poletje je oviralo pisanje 
Novega življenja. Začel ga je pisati za Mati-
co s srčno strastjo, z veseljem. To je omenil 
na več koncih, kot tudi, da bo roman pove-
zan z gospodično M[ici]. Gospo Ado Kristan 
je prosil, naj ne reče gospodični M. nikoli ni-
česar o njemu in naj je tudi ničesar ne vpra-
ša. „Če okrevam, je dobro, če ne, pa tudi; 
ostane nad vse lep in plemenit spomin. Saj 
vem, da ravno iz najbolj grenkih dni raste 
bogastvo, ki nikoli ne usahne in ki je pozne-
je kakor cvetoča njiva.“ Zadnje poglavje je 
poslal založbi šele konec avgusta oziramo 
v začetku septembra. Ni bil zadovoljen z 
njim. Gospodična M. je dobila posebno ve-
zavo Novega življenja in pojasnilo: „Prav v 
tej noveli sem Vas hotel opisati, pa bi se zdaj 
najrajši zjokal od sramú. Od začetke imate 
sive oči, nekaj strani dalje so že sivorjave 
in nato polagoma zmerom bolj črne. Tudi 
frizura ne štima – najmanj pa besede in mi-
sli. Po takem famoznem opisu bi Vas lastna 
mati ne spoznala. Če bi se mi z vsemi lju-
dmi tako godilo, bi bilo kmalu konec moje 
glorije.“ In nadaljuje: „Vzrok, mislim, da je 
tá: če mi je kdo resnično ljub, sem mu tako 
blizu z najboljšim svojim bistvom, da sem 
kakor del njega in da ga morem torej tako 
malo razločno soditi, kakor sam sebe. Tako 
bo pač!“ (ZD XVII, 373).
Njegova muza je skrivoma postala Mici Kes-
sler. Prvič jo je poljubil ‚tisti bajni kresni ve-
čer‘ po Večni poti; najbrž je zato kasneje v 
pismu Steffi prosil, naj z materjo ničesar ne 
ukreneta glede stanovanja in pohištva.  
1. avgusta 1908 je napisal Steffi pismo pred-
vsem glede denarja. Nejevoljne obljube in 
opravičila: „Na nesrečo imam samo eno gla-
vo.“ In nato čez tri dni še eno kratko pismo. 
Z drugačnim opravičilom.
NA ŽENITOVANJE!
24  Vrhniški razgledi
„Preljuba Steffi!
V soboto, ko sem Ti pisal, sem bil tako slabe 
volje, da ni čudež, če moje pismo ni bilo ve-
dro. Bila je tista sobota, ko sem se hotel vr-
niti na Dunaj, in razen tega je prišlo zraven 
še marsikaj neprijetnega. Pobitost je konč-
no minila in spet lahko pridno delam, kajti 
mislil sem si: saj se pravzaprav ni zgodila 
nobena nesreča, tako slabo se nama tudi 
ne godi, da bi morala jokati – čemu potem 
cmerjenje? Tako sem se tolažil in sklenil, da 
bom ta teden zares priden.
Saj tudi sem. 
Odpusti mi, da je pismo tako kratko. Pišem 
Ti le zato, da Ti lahko pošljem teh 20 K. Po-
tem bom takoj spet delal naprej, do večera. 
Glede stanovanja bom še ta teden pisal. Na 
obljubah namreč nočem nič zidati, v rokah 
moram imeti gotov denar. Ko ga dobim, Ti 
ga takoj pošljem.
Imej se dobro, dekle moje! Srčno mi pozdra-
vi mater in brata!
Tebi veliko poljubov!
Ivan.“ 4. avg. 1908.
Steffi sporoča Ivanu, da je umrl fantek du-
najske prijateljice Vide Jerajeve. Žal mu je, 
tako kot prijateljem, ki so pesnico poznali. 
Medtem ko se je Steffi odpravljala na poči-
tnice k sorodnikom v Mittergrabern, jo je 
sam mahnil na Bled. Od tam ji je 10. avgu-
sta poslal razglednico Bohinjskega jezera 
s Triglavom v ozadju. Štiri dni kasneje, 14. 
avgusta 1908, se ji oglaša iz Ljubljane:
„Delo mi je res zastalo, denarja pa sem manj 
potrošil kakor v Ljubljani, ker tam lahko 
zmerom zastonj stanujem. Pri Kesslerjevih 
nisem bil; skoraj vso vilo so oddali. Tam 
sem se precej pozdravil. V ponedeljek smo 
se v družbi peljali z Bleda v Bohinjsko Bi-
strico; od tod sem šel peš (drugi so se peljali 
z vozom) do Bohinjskega jezera, vzdolž vse-
ga jezera do slapa Savice, izvira Save. Vsa 
hoja tja in nazaj je trajala sedem ur, od dveh 
do devetih, in pošteno sem moral koračiti. 
Naslednje dni sem se vsak dan sprehajal 
okoli jezera ali pa v krasni okolici. Tako sem 
se okrepčan vrnil k delu. To zdravljenje mi 
je bilo že zelo potrebno.
V prihodnjem tednu me lahko že zagotovo 
pričakuješ na Dunaju. Predvsem zato, ker 
pač tukaj ne morem več strpeti. Samo po-
misli – gospa Kristanova, ki jo moram po 
desetkrat na dan videvati, mi že tako globo-
ko preseda, da je kar ne morem več videti. 
Sekantna mrha! Ko bi bile vse, ki so boleh-
ne, take, bi si moral človek populiti lase od 
samega zdihovanja. Tudi špasne Kesslerje-
ve gospe ne bi več osrečeval z obiski, če mi 
otroci ne bi bili tako simpatični. Vrag vedi, 
odkod jih ima!“ In nadaljuje:
„Zdaj je bolje. Popoldne bom poskusil, da 
dobim kak denar! Žal bi mi bilo, če se ne 
bi mogla peljati v Mittergrabern; pa materi 
tudi ne bi škodilo, če bi se za dva dni odtr-
gala. Premišljal sem že, kako bi bilo, če bi se 
midva takoj po poroki za teden ali dva odpe-
ljala na Bled. Niti predstavljati si ne
moreš, kako je ta pokrajina lepa. Pa o tem 
bova imela še čas govoriti. Jutri Ti najbrž 
spet pišem, vendar samo, če me danes ne 
spravijo v slabo voljo.
Za zdaj srčne pozdrave in poljube. Ivan.“ 
Ko se je Steffi vrnila iz Mittergraberna je 
primerjala pismo in razglednice, ki jih je 
pred in medtem pisal zaročenec. Na tisti iz 
Bohinja so bili podpisani Vladimir Levstik, 
Ada in Etbin Kristan ter Kesslerjeve – mama 
Marija in hčere Vera, Ani in Mici! Po imenih 
je vse poznala. Drugače ne vse.
Toda zakaj ji je Ivan napisal, da tudi ‚Kes-
slerjeve gospe ne bi več osrečeval z obiski, 
če mu otroci ne bi bili tako simpatični.‘ Kot 
da bi Frau Kessler imela majhne otroke! Ko 
se je z njimi spoznal pomladi 1907, je imela 
Mici 17, Ani 16, Vera 12, Slava pa 11 let. Zdaj 
so bile leto starejše. Tako si je izračunala 
25 NA ŽENITOVANJE!
8. Bohinjsko jezero. V ozadju Triglav. V njegovi okolici se je Ivan Cankar zadrževal 10. avgusta 1908 
(NUK, 820, ovoj 5, 101).
9. Na razglednici so se podpisali Vladimir Levstik, Marija Kessler, Vera Kessler, Etbin Kristan s pripisom: 
“Tudi od mene vse lepo gospe mami in tebi“, Ada Kristan, Ani Kessler in Mici Kessler.
26  Vrhniški razgledi
Steffi. Gledala je in gledala, da bi med vr-
sticami prepoznala, zakaj je njen zaročenec 
tako dolgo zavlačeval z odhodom na Dunaj 
in zakaj sta morala počitnice preživeti vsak 
na svojem koncu, daleč eden od drugega.  
Ko je Ivan pisal o svojih dolgih sprehodih 
okrog Bohinjskega in Blejskega jezera, av-
gusta 1908, ni omenjal izleta v Gorje in poti 
nazaj ob jezeru. Takrat se je sprehajal z 
Mici, jo poljubljal, takrat sta se tudi pobra-
tila. Veliko, veliko kasneje, ko Ivana ni bilo 
več, je Mici zaupala njegovemu prijatelju 
Lojzu Kraigherju: „Moja mama me je takrat 
močno kregala, ne vem, česa se je bala, in 
Cankar je bil silno obupan in potrt. Kma-
lu nato je prosil za mojo roko, mama pa mu 
je rekla: ‚Cankar, rada Vas imam ali za zeta 
Vas ne bi hotela‘“(ZD XXIX, 514).
Ni čudno, da je bil Steffin Schriftsteller – pi-
satelj, kot ga je vselej imenovala, kadar mu 
je pisala pisma in razglednice – po zavrni-
tvah in odločnih besedah gospe Kesslerjeve 
– otožen in brez volje. Za skrite Ivanove sim-
patije je vedela tudi Ada Kristan. Od tod naj-
brž preobrat, da je iz nekdanje prijateljice in 
zaščitnice postala „mrha“. Praznih žepov je 
še isti dan pisal na Dunaj:
„Na žalost Ti ne morem toliko poslati, da 
bi se izplačalo za brzojav. Prosim, ne bodi 
zato huda name. Toda mogoče bi z materjo 
vendarle napravile s temi 20 kronami maj-
hen izlet. Dopoldne sem Ti pisal pismo, ki 
ga najbrž kasneje prejmeš kakor tole; takrat 
sem še upal, da dobim neki denar. 
Zdaj ti pa pošiljam, kar pač imam. Zdaj 
pojdem precej na pošto, da prispe denar že 
navsezgodaj in da se morebiti vendarle še 
lahko odpeljeta.
Prihodnji teden se vidimo, prej pa še dobiš 
večji znesek.
Prisrčno Te pozdravljam! 
Pozdrave materi in bratoma.
Tvoj Ivan.“ 
14. VIII. 1908.(Ms 947, 14)                     
Steffi mu je iz Mittergraberna nedaleč od 
Oberhollabrunna, kjer je bila tudi avgusta 
še enkrat, skupaj z materjo, poslala fotogra-
fijo. Potem je še sam začel zatrjevati, da se 
počuti dobro, da je porjavel in da bi se dal 
fotografirati, ker ni več propadlega videza. 
Zakaj naj bi bil propadlega videza? Glede 
tega si je Steffi mislila svoje.  Že materi je 
pisal: „Zdaj mi socialisti ne pijemo več piva, 
ker so ga gostilničari podražili.“ Tudi Steffi 
ni marala, da bi pil pivo, kot je imel nekoč 
navado. V drugi polovici avgusta ji piše, da 
še čaja ne mara več. Razlagala si je pri tem, 
da najbrž ni mislil, da ne mara več čaja z 
rumom. Zanikal je, da bi pil tovrstne pijače. 
Zdaj je opeval cviček, dolenjsko kislico, ki ji 
je rekel celo pobožno vino in dodal: „Vino mi 
ne škoduje.“ Veliko je ni mogel s tem potola-
žiti. Potolažil pa jo je, kot že nič kolikokrat, 
s tolažbo samega sebe.
„Srce moje – ne bom Te plašil! Delati znam 
kakor le kdo in pogum imam kakor le kdo! 
Nikdar mi ni prišlo na misel, da bi morala 
midva, Ti in jaz, trpeti pomanjkanje. Tukaj 
bolj razločno vidim kakor na Dunaju, kaj 
zmorem, kajti tukaj vidim druge. Ti brez 
koristi sanjarijo dan in noč in sanje ostanejo 
prazne in nerodovitne. Potem po neumnem 
tožijo o nehvaležnosti sveta, namesto da bi 
se pritoževali nad lastno nemočjo in odtuje-
nostjo življenju. Marsikaj, kar sem prej sam 
mislil in govoril, moram zdaj do korenin 
popraviti. Čemu bi se dal življenju premago-
vati, če je pa lepše, da sam življenje prema-
guješ! In čemu zdihovati, če je smeh lepši!
Mislim, da me veselje do življenja še ne bo 
tako kmalu minilo. Ko bova skupaj, Steffi, 
potem bova šele živela! Konec bo prežde-
vanja, žalovanja in spakovanja! Saj je ven-
dar bolje vedro delati in vedro ljubiti. In če 
pride potem ura – in komu ne pride – da se 
človek čuti utrujenega in čemernega, potem 
pač preide tako gladko in brez sledu kakor 
senca oblaka čez polje. Živela bova dobro in 
lepo, Steffi! 
27 
- Da bi bilo le kmalu, da bi bilo kar precej! 
Kakor ogenj mi je šlo po žilah, ko sem zagle-
dal Tvoj smejoči se obraz. Tekel sem na vrt, 
toda tam sem bil preveč sam; moral bi pre-
mišljevati in do smrti koprneti in bi pri tem 
postal žalosten. Zato sem šel v mesto, da bi 
gledal neumne in dolgočasne obraze. To me 
vselej pomiri, ker me sili v smeh. Toda ne 
bo več dolgo in takšna tolažba mi bo v jezo 
in v gnus! Zato mora biti, kmalu mora biti; 
kmalu Te moram objeti! Kmalu, Steffi! 
Moje lastne besede so me tako razburile, da 
sem moral prekiniti pisanje. Kmalu bo! No-
benemu človeku se ni bilo treba vse življe-
nje tako uriti v potrpežljivosti kakor meni 
- zdaj bom vendarle še vzdržal, kakor koli! 
Ostani le dobra in lepa!
To pismo je pisano zelo gosposko, namreč 
z zlatim peresom, ki mi ga je podaril neki 
prijatelj. Tako si prihranim sitno vmakanje 
v črnilo in tudi roka teče veliko hitreje. To 
mi zelo koristi, ker pogosto misli tako hitro 
letijo, da jih pero ne more dohajati.
Reci gospe Jerajevi in Vidi, da obe prav srč-
no pozdravljam; prav tako Janizkovo dru-
žino [Steffinih znancev v Mittergrabernnu, 
kamor je hodila na počitnice.]
Tebi, moje ljubo, sladko dekle, moje najpri-
srčnejše poljube. Ivan.“
Ljubljana, 19. VIII. 1908 (Ms 947, 15).
Komaj je dobil novo pero, ki ga ni treba ne-
nehno pomakati v črnilo, že ga je izgubil. 
Sam vrag ve kje. Sledeče pismo je pisal na 
star način na terasi hotela Triglav na Rečici 
oziroma na Bledu. Vzel si je dva dni počit-
ka, saj je založniku oddal delo, kot je pisal 
Steffi, kar pa pravzaprav ni bilo delo, ampak 
sklenjena pogodba, da bo odslej pisal edino 
za Schwentnerja, dokler mu ne bo Ivan iz-
ročil že obljubljenih rokopisov (Kristusova 
procesija, Marta, prevod Zolajevega Germi-
nala) ter da mu prepušča v ‚izključno last‘ 
svoje knjige, ki so izšle pri Slovenski matici, 
a so bile že razprodane. Za vse naj bi mu 
založnik dal 1.000 kron. Na Dunaj sporoča 
26. avgusta 1908, da je založniku naročil, 
naj pošlje njej 600 kron. In sicer 100 za naje-
mnino, medtem ko naj bi ostalo Steffi shra-
nila, dokler on ne pride. 
Steffi je ravno pred tem odnesla v zastavljal-
nico nekaj svojih stvari. Rada bi jih odku-
pila nazaj. Sprašuje Ivana, ali to lahko stori 
zdaj, ko je dobila denar. Selbstverständlich. 
Razumljivo, da lahko. Tako je pisal tudi ma-
teri Albini.
Vendar je denar eno, razpoloženje, ki si 
ga lahko popraviš z njim, je drugo; kljub 
temu si včasih človek ne zna pomagati, ker 
ga vodijo čustva v nepričakovano smer. V 
blejskem pismu pravi Ivan, da namerava 
na drugo stran jezera in da si bo verjetno 
najel čoln. Kako rada bi bila Steffi z njim. 
Še nikoli se ni vozila s čolnom, tudi blejski 
otok je videla samo na razglednicah. Niti 
blizu ni bila soteske, skozi katero padajo 
slapovi, kot je videla na razglednici, ki jo je 
prejela najverjetneje 26. avgusta 1908. Na 
njej je pisalo Rotweinfall und Eisenbah-
nbrücke. Najprej se je prestrašila zaradi 
besedice Rotweinfall, povezane z rdečim 
vinom, sestavljenko, ki jo je peljala na či-
sto napačno pot razmišljanja. Potem pa so 
ji slovenski znanci razložili, da to pomeni 
Vintgar, most pa, Eisenbahnbrücke, pove-
zuje obe strani soteske in je del bohinjske 
železnice. Tam se je Ivan sprehajal z Mici 
Kessler, medtem ko je domov, na Dunaj, pi-
sal: „Ves dan sem na nogah in skoraj zme-
raj sam“ (Ms 947, 16).
Spet razglednice. Kratka sporočila: „Prisrč-
ne pozdrave vsem!“ „Prisrčne pozdrave.“ 
„Pozdrave.“ Ivan. In vmes pisemce, v kate-
rem pravi, da mu postaja ura dolga kot cel 
dan. Kljub delu se na smrt dolgočasi. „Niko-
li kot sedaj nisem tako boleče spoznal, kako 
je, če nisi nikjer doma. Potikaš se sem in tja 
sebi v breme.“ Srečen bo, pravi, ko bo nach 
hause, ko bo prišel domov k njej. 
NA ŽENITOVANJE!
28  Vrhniški razgledi
10. Vintgar in železniški most. Od tam je pisatelj 
poslal razglednico  25. avgusta 1908 (NUK, Ms 820, 
ovoj 5, št. 102).
„Odslej ti ne bom pisal, če sem slabe volje. 
Toda to ne bo dolgo trajalo kot tudi ne to ne-
umno življenje v tujini. 
Te poljublja Ivan.“ 20. septembra 1908. 
(Ms 820, 107)
Tokrat ga ni bilo doma že od prvomajskih 
praznikov. Koliko je od takrat dni in noči! 
In zdaj še slabe novice glede Nemcev v Lju-
bljani. Steffi se je močno prestrašila v pone-
deljek zjutraj, 21. septembra 1908. Potem ko 
se je že veliko govorilo, je v trgovinici s ča-
sopisi na vogalu Lindauergasse kupila Neue 
Freie Presse in brala o sobotnih in nedelj-
skih spopadih v Ljubljani. Postajala je vse 
bolj zaskrbljena. V torek zjutraj je žrtvovala 
še nekaj hellerjev, grošev za Illustrierte Kro-
nen Zeitung in videla na naslovnici, kako 
meče množica kamenje  naravnost proti vo-
jakom z naperjenimi bajoneti. Pod risbo je 
pisalo  Die blutige Kämpfe in Laibach. Krva-
vi boji v Ljubljani. Tudi Die Neue Zeitung je 
prav tako poročal o spopadih. Od Ivana pa 
nobenega glasu, nobene pošte.
Zaročenki je pisal šele 23. septembra. Do 
tujine, kot je še dan poprej imenoval Kranj-
sko, je bil ob tem dogodku poln sočutja. Ni 
vedel, kako naj razloži zaročenki, da nima 
na Kranjskem nihče nič proti jeziku, ki ga 
govori sama. Ogorčeno je napisal:
„Včeraj Ti od samega razburjenja nisem 
mogel pisati. Kar se je zgodilo v Ljubljani, 
je velikanska svinjarija! Dunajski časopisi 
lažejo po notah, da so ljudje metali kame-
nje, da so napadli Nemce itd. Nihče ni bil 
napaden; sam vem, da je človek še na krva-
vo nedeljo čisto mirno lahko govoril na uli-
ci po nemško, saj sem vendar sam to delal. 
Vse smešne ‚demonstracije‘ so bile le v tem, 
da je nekaj mladih ljudi kričalo, žvižgalo in 
prepevalo.  
Vse skupaj je bil ‚hec‘ in nič drugega! Edi-
no, kar je bilo žrtev do nedelje zvečer, je 
bilo nekaj sto šip. Jaz pa mislim, da vse šipe 
na svetu niso vredne, niti enega človeškega 
življenja! V te nespametne mlade ljudi so 
ostro streljali! In to od zadaj! Nekega 15-le-
tnega gimnazijca je zadelo v hrbet, tako da 
so mu pljuča udarila iz prsi; bil je pri priči 
mrtev. Neki 24-letni črkostavec se je z ne-
vesto vračal z izleta; ko sta oba zagledala 
direndaj, sta se prijela za roke in sta stekla 
stran – takrat pa je njega zadelo naravnost 
v srce. Nekemu drugemu gimnazijcu – Zu-
pančičevemu bratrancu – so krogle zdrobile 
obe nogi. In tako je šlo naprej! Vojaščina je 
udrla naravnost v stanovanjske hiše, gor v 
nadstropja! Vem, da so bile zverine pijane; 
saj sem vendar sam videl oficirja, ki se je ko-
maj še držal na svojem kljusetu!“ (ZD XXIX 
87-89). 
29 NA ŽENITOVANJE!
11. Illustrierte Kronen Zeitung, 22. septembra 1908. Krvavi boji v Ljubljani.
 Smrtne žrtve narodnostnih demonstracij.
30  Vrhniški razgledi
Iz časopisov je Steffi zvedela več, kot ji je 
napisal očividec. Med demonstracijami so 
nekateri peli pesem Hej, Slovani. To je razje-
zilo  poročnika Mahra, znanega nemško na-
cionalnega provokatorja, ki je vodu sedmih 
mož 27. pehotnega polka na Pogačarjevem 
trgu poveljeval, naj streljajo. „Takšen človek 
ne bi smel biti razporejen na takšen polo-
žaj,“ se je pritožil Ivan Tavčar. Medtem ko je 
dr. Ivan Hribar protestiral pri dr. Becku. Po-
ročnik je že zapustil Ljubljano. Časopisi so 
pisali res drugače, kot je videl Ivan, ki je bil 
malo pred tem pri Kesslerjevih, nato pa je 
občutno prestrašen pristal v hotelu Union:
„Tisti večer sem bil ravno pri Kesslerjevih 
na obisku. Okrog devetih sem prišel dol, ta-
krat sem zaslišal salvo in stekel sem proti 
mestu. Pri Pošti nisem mogel naprej: čez 
cesto je bil kordon infanterije; končno sem 
se le zvil skozenj, toda po komaj dvajset ko-
rakih sem se znašel pred gručo policajev. Te 
sem vprašal, če so streljali in kje; ‚V zrak!‘ 
so mi dejali. Hotel sem brž skozi neko dru-
go ulico, pa so že prijurišali mimo pijani 
dragonci. Neki policaj (ti so bili tačas precej 
spodobni) mi je svetoval, naj rajši izginem v 
kakšno hišo, namesto da tekam okrog. Na-
svet je bil dober –  ampak kam? Vse gostilne 
in kavarne so bile sicer razsvetljene, toda od 
znotraj zaklenjene.
Končno so mi odprli v hotelu ‚Union‘; tam v 
restavraciji je bil Schwentner, čisto bled od 
razburjenja; njegova žena je jokala in si ni 
upala domov; plačilni natakar je bil, ko je 
hotel zakleniti vrata, z bajonetom ranjen v 
roko; neprestano so divjale mimo patrulje 
na konjih, od daleč smo slišali krik in žviž-
ge. Takrat sploh še nismo vedeli, da sta bila 
dva ubita in da je več težko ranjenih.  Šele 
po tej moriji so ljudje napadli vojake; po pra-
vici! Na Tržaški cesti so fantje napeli vrvi 
čez temno ulico, dragonci so s konji vred 
popadali  čeznje in dobili potem svoj delež. 
Danes ni v vsej Ljubljani videti nobenega 
nemškega napisa več; tudi si nihče ne upa 
govoriti po nemško; nemške trgovine bojko-
tirajo in so tudi danes še zaprte. Zdaj je mir, 
ampak bojim se, da bo še izbruhnilo. Da bi 
se le uniformirani morilci pokazali na ulici! 
Toda zdaj se skrivajo kakor krti! 
Dovolj o tem! Zdaj misli vse le na te reči in 
vse govori le o tem. Tudi jaz, kakor vidiš, ne 
morem drugače. Prisrčne pozdrave vsem! 
Ivan.“ 23. septembra 1908.
Steffi je istega dne, kot ji je pisal Ivan, nadvse 
zaskrbljena žrtvovala še 4 hellerje, tokrat za 
Die Neue Zeitung. Na drugi strani je pre-
brala, da sta bili žrtvi Rudolf Lunder in Ivan 
Adamič pripeljani do cerkve sv. Krištofa na 
Žalah. Pri krstah je bilo položenih več kot 
100 vencev. Ljubljanski župan Hribar je pri-
nesel venec v nacionalnih barvah, več kot 
30 društev se je na pogrebu pojavilo z žal-
nimi zastavami. Natisnili so tudi fotografije 
mrtvih fantov na mrtvaškem odru. Eno je 
Ivan takoj drugi dan poslal Steffi. Na njej je 
napisal v naslovu: Velecenjena gospodična 
Štefi Löffler. Srčne pozdrave!  Poudarjeno v 
slovenščini. Herzlichste Grüsse v nemščini 
pa je prečrtal. Čeprav se je kasneje nekoliko 
zbal, da bi njegovo slovenstvo in prizadetost 
ob spopadih v Ljubljani Steffi lahko napak 
razumela. 
Čez kakšnih deset dni ji je pojasnjeval, da je 
o spopadu med nemško manjšino in Sloven-
ci napisal članek za Rdeči prapor: “... napi-
sal sem čeden članek o morilcih v oficirskih 
uniformah, toda žal je bil od prve do zadnje 
besede zasežen“ (ZD XXIX, 90). A se je fra-
gment članka vendarle ohranil. Z mislimi 
prizadetega, ki je razmišljal: „Pešaki in dra-
gonci so aranžirali po mestu prave, pravcate 
pogrome! Najmirnejšemu človeku je morala 
zavreti kri ob teh aziatskih brutalnostih“ 
(ZD XXV, 78 –79).
„Zdaj se je izkazalo, da so Ljubljančani zelo 
hudomušni,“ je zaročenki opisoval Ivan 
razpoloženje po dogodku. Na račun spopa-
dov je nastalo veliko vicev. Ker je bilo med 
31 
demonstranti aretiranih dosti gimnazijcev, 
so burši klicali za njimi: ‚Hej, študentje, le 
dajmo, kdor še nima kvartirja!‘ Pravkar se 
je bila namreč začela šola pa so bili mnogi 
še brez stanovanja.
‚Vidiš‘, je Ivan potolažil Steffi, ‚Ljubljančani 
niso nikakršni ljudožrci, kakor zdaj trdi-
jo nemški časniki. Ko bi bila tukaj, bi šel s 
Tabo v Narodni dom, govoril bi s Tabo po 
nemško in živa duša naju zato ne bi gledala 
postrani.
Ljubo moje dete – tudi če se svet podre, mo-
ram biti prihodnji teden pri Tebi! Pričakuješ 
me lahko čisto zagotovo. Prej pa dobiš še 
fotografijo, da me boš na postaji spoznala.“ 
3. sept. 1908. (Ms 947, 17).
Poročal je tudi, da je bil v Ljubljani brat Karl, 
ki mu bo porok za 1000 kron pri vrhniški 
Kmetijski posojilnici. Kajpak posojilo ni bilo 
odobreno čez noč. Karl, brat Karlo – koliko-
krat doslej je že podložil svoj hrbet za Ivana! 
Poleg tega se je trudil, da so izhajale Ivanove 
črtice in novele v Hrvatskem dnevniku, ki ga 
je že drugo leto urejeval v Sarajevu.
*
Bližala se je zima in šlo je vse narobe.
Pri Kristanovih se Ivan ni več dobro počutil. 
Ugotovil je, da je gospa Ada „tako preprosta, 
vsiljiva in nadvse afektirana. Natanko kakor 
kmečka krava, ki ima dobro srce, drugega 
pa nič.“ Piše, da je življenje v Ljubljani „re-
snična bridkost“! „V gledališču sem bil le 
enkrat – bilo je mizerno! Sploh pa tako ni-
kamor več ne zahajam kakor v kavarno na 
kavo, včasih k Schwentnerju na klepet in tu 
pa tam zvečer h Kesslerjevim. Drugače ni-
mam nobene družbe in nisem zato nič žalo-
sten. – Zdaj, ko sem že tako dolgo odsoten, 
se mi zdi Dunaj kakor paradiž. Če bi me ne 
bilo sram, sploh ne bi čakal denarja, ampak 
bi se takoj odpeljal gor. Pa bom vendarle še 
počakal, tako bo bolje in lepše.
Imej so dobro, ljuba moja, in na svidenje!
Srčne pozdrave vsem! Poljublja Te
Tvoj Ivan.“ Ljubljana
24. okt. 1908 (Ms 947, 19).
Konec oktobra se je Ivan veselil potovanja v 
Trst. Njegovo predavanje na Ljudskem odru 
27. oktobra 1908 je nosilo naslov O navdu-
šenju. Dodal mu je svojo črtico Kajetan 
Ogrizek, Gregorčičevo pesem Domovini in 
Zupančičevo pesem Mi gremo naprej, mi 
gremo naprej, mi strelci (ZD XXV, 304). O 
predavanju vemo malo. Več o satiričnem 
sestavku Kajetan Ogrizek, ki je izšel v Ilu-
strovanem narodnem koledarju, bral pa ga 
je Ivan tudi na tržaškem Ljudskem odru. V 
njem karikira frazersko rodoljubje, kot na 
primer »... mili narod teptan in zatiran od 
vekomaj … sovražniki od severa in od juga 
… a sovražniki tudi v sami njegovi hiši ... 
klete izdajice … gnile buške na zdravem te-
lesu … izrezati treba … poteptati ...“ In nada-
ljuje: „O! Kdo še ni slišal, tega prečudnega 
govora, ki je izmed najstarejših spomenikov 
naše kulture?“ Nekateri so mislili, da se 
norčuje iz Matičinega funkcionarja Frana 
Ilešiča, tako da je načelnik Slovenske matice 
zahteval, da ‚sprejemaj Matica le dostojne 
spise Cankarjeve‘, odločno pa naj se zava-
ruje ‚proti pisavi Cankarjevi, ki smeši rodo-
ljubje in zafrkuje funkcionarje Matičine‘. 
Tako si je Ivan v začetku leta 1908 nekoliko 
priprl, če ne celo zaprl vrata v to imenitno 
ustanovo; bralci celjskega koledarja in po-
slušalci v Trstu pa so se zadovoljno muzali v 
črtici opisanemu slovenskemu rodoljubju in 
Kajetanu Ogrizku. Za to delo je Steffi vede-
la, saj mu ga je marca 1908 poslala v Ljublja-
no, ker je mislil, da bi ga uvrstil v kakšno od 
svojih prihodnjih zbirk.
„Preljuba Steffi!“ je pisal potem, ko je bil že 
povsem odločen, da gre domov na Dunaj. 
Kam pa naj bi šel? Kje je bil njegov dom, nje-
gova postelja, njegovo ogledalo, v katero bi 
NA ŽENITOVANJE!
32  Vrhniški razgledi
se lahko pogledal vsako jutro? Nikjer. Na-
grad slovenskega naroda na račun minulih 
uspehov na polju kulture ni bilo, njegovo 
telo in duša pa sta postajala v tekmovanju 
s samim seboj, pod težo, da bi ustvaril več 
in še več, da bi preživel, vsak dan šibkejša. 
Star je bil komaj 32 let.
Ljubljana, 3. novembra 1908.
… „Prosim Te, potrpi zaradi denarja še 
dan ali dva; potem Ti pošljem telegrafično. 
Upam čisto zatrdno, da bom še ta teden na 
Dunaju. Čas bi bil! Zdaj sem postal že čisto 
čemeren, niti delo me več ne veseli. Toda 
vse bo dobro, ko Te bom končno vendar že 
spet videl! 
V Trstu je bilo čisto fletno; bil sem tam tri 
dni, in sicer ob najlepšem vremenu. Preda-
vanje je dobro uspelo, četudi sem bil tako 
strašansko moder, da sem se tik pred njim 
dal pogostiti z močnim moštom. Tam sem 
našel tudi svoja stara znanca Dolenca in 
Verčona; pri Dolencu sem stanoval. Z neko-
likšno bolestjo smo oživljali stare dunajske 
spomine in pri tem spoznali, da smo se vsi 
skupaj postarali in da smo postali dolgoča-
snejši. 
Že zato moram kmalu od tod, ker sem se z 
vsem svetom sprl in skregal.
Niti enega pravega prijatelja nimam več tu-
kaj – in tudi nobenega nočem. Skoraj vsi po 
vrsti so svinje in osli. Čim bliže spoznaš člo-
veka, tem bolj smrdi. Ukvarjati se z družbo 
se ne pravi nič drugega kakor riti po blatu; 
to pa je zmerom mučen opravek, kajti vsak 
človek ni rojen za snažilca kanalov.
Zelo se bojim, da se tudi Vam ne godi najbo-
lje, in potrudil se bom, da Vam zelo kmalu 
pošljem nekaj več denarja. Ne bodi huda 
name, da sem tako počasen!
Za danes dovolj! Če Ti bom že jutri lahko 
poslal prijetno novico, Ti bom izčrpneje pisal.
Prisrčne pozdrave vsem!
Tebi veliko poljubov! Ivan“ (Ms 947, 20).
Temu pismu je sledilo novembra samo še 
eno. V njem prosi Ivan zaročenko, da bi mu 
poslala zimski plašč. V žepe lahko vtakne 
tudi nekaj robcev in nogavic. Pravi, da spet 
veliko dela, da se ni treba bati zanj, ne za 
denar, če slučajno ne bi dobil posojila. 
„Pri Tebi bi mi bilo vendar laže; tukaj se 
čutim že tako osamelega kakor v puščavi; 
v notranjem delu mesta že nisem bil tedne. 
Kar se tiče pijače, se Ti ni treba nič bati. Saj 
vendar vidiš iz mojega rokopisa, da tudi s 
tem ni več tako hudo. Zvečer si že privoščim 
vina, vendar ne toliko, da dopoldne ne bi 
mogel delati.“ 
In  spet razglednice, razglednice. Sredi me-
seca novembra se je preselil od Kristanovih 
v hotel Ilirija, na Kolodvorski 22, nedaleč od 
železniške postaje, poznejši visokošolski 
kolegij (danes številka 6).
Steffi je ocenila, da je bila to slaba poteza. 
“Če stanuješ v hotelu, boš porabil še enkrat 
toliko denarja kot si ga prej. Toda, kaj je z 
gospo Kristanovo?“
„To bi razumela, če bi bila tukaj!“ ji je po-
skušal pojasniti: “Tole sem opazil: njena 
bolezen je najmanj tri četrtine hudobna 
afektacija.“ In nadaljuje: „Jutri je Miklavžev 
večer. Nič Ti ne morem dati; toda verjemi 
mi, moja ljuba, dobra Steffi, da bom vse na-
doknadil, kar moram zdaj zamuditi! Vse 
Steffi! Samo huda ne smeš biti name; in tudi 
ne boš, poznam Te!“ 
In res ni bila. Omenila je, da je imela rojstni 
dan. 
„Stara sem že 21 let. Zelo stara sem ali ne?“ 
(ZD XXIX, 353). 
Napisala je še, kako malo gredo njeni v ti-
stih dneh v mesto, da bi občudovali barvito 
slavnostno razsvetljavo. Ne marajo v gnečo. 
Od daleč so gledali svečanosti pred  mestno 
hišo in votivno cerkvijo. Vse je bilo osvetlje-
no, ‚na tisoče barvnih električnih sonc‘ je 
svetilo na račun 60. obletnice vladanja ce-
sarja Franca Jožefa.                                                                                   
33 
12. Wiener Bilder, 9. decembra 1908. Kaiser Illumination. Jubilej ob 60-letnici vladanja Franca Jožefa.
NA ŽENITOVANJE!
34  Vrhniški razgledi
Zadnji dan novembra se je oglasil v Ljublja-
ni brat Karel, da bi z Ivanom na Vrhniki ure-
dila zadevo z denarjem. Polovico – 500 kron 
je dal Ivan nakazati Steffi, polovico sebi v 
Ljubljano.
Posojilo so v Kmetijski posojilnici na Vrhni-
ki  izplačali 12. decembra 1908 (ZD XXVI, 
353).
Karlo je sicer dvomil v tokratno Ivanovo že-
nitev, saj mu jo je omenjal že nič kolikokrat. 
Teta in sorodniki v Šidu so se nanj jezili. Za-
kaj pošilja Karlo Ivanu zlatnino in poročna 
darila, „če ve, da bo ta v prvi stiski vse to 
prodal, nevesta pa njegovih daril še videla 
ne bo!“ Bratranec Izidor je tedaj prosil ma-
ter, naj se ne razburja, ker da Karlo pač sam 
dobro ve, kaj dela. Kdaj točno je potekal 
ta pogovor, ki ga opisuje Ivanov bratranec 
Franc Cankar v Žlahti, ne vemo. Najbrž leta 
1911.  Prepir opisuje takole: „Mati je še kar 
naprej ugovarjala Karlo pa jo je miril: ‚Vse 
skupaj da ni vredno njenega razburjenja. 
Če se je Ivan sklenil poročiti, zakaj ne bi te 
njegove odločitve malo polepšali? Tega po-
lepšanja pa bi ne bilo, če bi mu poslal samo 
denar.‘ Oče je pripomnil, da je dunajsko do-
gajanje z Ivanom bolj podobno slovesu, ka-
kor pa veseli zaroki ali poroki. Karlo jih je 
potiševal: ‚Naj bo kakor hoče!‘ Zaradi dekle-
ta je mislil na obe plati. Ženske imajo rade 
lepe stvari pa naj gre za poroko ali slovo. Pri 
Ivanu da je bilo še vedno vse sporno, zato 
naj bo, kakor sam hoče. Zdaj ima darilo in 
denar, potem pa naj se odloči za kar koli“ 
(F. Cankar: Žlahta, 99).
Saj res. Zakaj naj ne bi bile takšne ali dru-
gačne odločitve polepšane? Karel je spoznal 
Steffi, ko je bil novembra 1905 na V. avstrij-
skem katoliškem shodu na Dunaju. Zde-
lo se mu je, da jo ima Ivan rad. „Štefica je 
dvorila,“ se je kasneje govorilo po Sarajevu. 
To je najbrž pomenilo, da je stregla in bila 
ljubezniva. V stanovanju na Lindauergasse 
Ivan ni bil le podnajemnik. Že tedaj je Karlu 
zaupal, da se namerava o božiču zaročiti. 
Od domovine, kjer ni imel doma, se je težko 
poslavljal. Že je poslal telegram, kdaj pride 
na Dunaj, a kmalu za tem: „Zamudil vlak.“ 
In spet, kdaj pride.                     
Kot nedolžen otrok je vse podrobnosti, ki so 
se dogajale pred tem, razložil zaročenki v 
dolgem pismu 10. decembra 1908:
„Liebes Kind! Ljubi otrok!
Dobro je bilo, da si me spomnila na svoj 
rojstni dan, toda to bi bila morala napraviti 
prej, potem bi se še bolj podvizal. Čestital Ti 
bom ustno, saj se bova v nekaj dneh spet vi-
dela. V soboto ali nedeljo boš z Vrhnike pre-
jela 500 kron. Dal sem jih poslati naravnost 
Tebi, da me kdo spet pošteno ne napumpa. 
Tudi boš morala najbrž precej plačati in na-
kupiti.  Z ostankom, ki ostane meni, popla-
čam dolgove, ki so se tukaj že fletno nabra-
li; potem nakupim še nekaj potrebnih reči 
in rečem domovini adijo! 
Zdaj, ko končno zagotovo vem, da se odpe-
ljem, mi je tako dobro in lahko pri srcu! Is-
kreno se veselim najinega svidenja in sem 
že strašansko radoveden, kakšna si. 
Oh, danes sem močno zmačkan. Kakor veš, 
sem bil na Vrhniki pri nekem gospodu Je-
lovšku in – ta ima dobro vino! Steklenica za 
13. Zamudil je vlak. Na Dunaj je odpotoval 17. de-
cembra 1908 (NUK, Ms 820, ovoj 5, 118).
35 
steklenico je romala na mizo; dokler sem 
sedel, nisem čutil, da so bile močne stare 
sorte; toda, o žalost: ko sem vstal, so se zi-
bali in gugali izba, gospod Jelovšek, njegova 
žena – vse je prišlo v tako čudno zibajoče se 
gibanje, bilo je kakor tih potres. Tako sem 
se peljal pol v sanjah z vrhničanom v Lju-
bljano. Namesto da bi bil šel v hotel, sem ro-
mal vrag vedi kam in srečno prispel v neko 
veliko, močno razsvetljeno dvorano. Bilo je 
plesišče. Vse je bilo jako slavnostno in nape-
to, le jaz ne. Tam sem zdržal nekaj ur, dražil 
sem gardedame, ofrakane mladeniče in de-
vice s kitami; razžalil sem dva ali tri ducate 
ljudi ‚iz najboljših krogov‘ in končno napi-
sal ljubezensko izpoved. V njej sem rekel 
(kar je res!), da sem se od nekdaj zanimal za 
škilaste oči, da pa tako, očarljivega škiljenja 
še nisem nikoli srečal, kakor je bilo ravno 
njeno. Mislil sem pošteno, ampak dama mi 
je odgovorila, da sem nespodoben človek in 
grobjan; pa sem jo izkupil! Tudi sem opo-
zoril neko gospodično, da ji spredaj manjka 
zob in da bi bilo bolj pametno, dati se plom-
birati, kakor brezzob romati po svetu. Za ta 
nasvet sem bil poplačan s pogledom, ki me 
je kratko in malo podrl.  
Po takih junaštvih sem končno odjadral 
v noč, pa spet ne v hotel. Nekje sem našel 
mladega, idealnega študenta, ga peljal v ka-
varno in mu prigovarjal, naj se obesi, ker 
za idealne ljudi ni prostora na svetu. Bil je 
dejansko jako ganjen in je jokal; ne verja-
mem pa, da se je obesil. Nazadnje sem šel 
k Schwentnerju, ki je bil ravno odprl, ga na-
pumpal za nekaj kron in odšel končno spat. 
Zdaj sem celo malo vesel, da je vsa, nora 
noč tako zabavno minila. Bog mi odpusti ta 
greh zaradi mnogih drugih dni, ki sem jih v 
zapovedani čednosti prežaloval! 
Kako je zdaj z mojim kabinetom? Je gospo-
dična Dolenčeva še tam? Zmerom sem poza-
bil, da bi ji poslal pozdrav. In gospe Jerajevi 
ravno tako.
Njene fotografije so dobro opravile svoj na-
men. Če bi vedela, kako ljubka je kot fanti-
ček! Smrekar jo je odlično karikiral!  Izšla 
bo namreč knjiga, ki bo prinesla vse še ži-
veče slovenske umetnike in pesnike v kari-
katurah. Besedilo pišem jaz. Moja slika je 
kompletna bridkost! Ena je bila pri Schwen-
tnerju razstavljena; z napisom: »Resnična 
podoba svetega Janeza Nepomuka z Vrhni-
ke.  Z gloriolo okoli glave in z velikanskim 
rožnim vencem v sklenjenih rokah! To bo 
fletna knjiga! 
Pisal sem Ti že, zakaj sem se pravzaprav 
preselil v hotel. S Kristanovo ženo je zme-
rom slabše. Zaradi histerije postaja pravi 
zlodej za vso okolico.
Vsak dan sem tam, pa ne vzdržim več kakor 
pol ure. Obžalovanja vreden je njen mož; 
dobesedno propada. V hotelu je življenje 
sicer malo drago, toda ni mi žal, da sem se 
preselil. Zdavnaj že bi bil moral to storiti, če 
me ne bi bil zadrževal ozir nanj. Bolelo ga 
je, ker je slutil, zakaj sem pobegnil. 
Zdaj sem za to pot dosti čenčal. Dan in uro 
prihoda Ti naznanim brzojavno. Morda Ti 
še enkrat pišem; toda zdaj ne more priti nič 
vmes.
Dotlej se imej dobro! Srčne pozdrave in po-
ljube!
Pozdrave vsem. Ivan“(Ms 947, 23).
To je bilo zadnje pismo Ivana Cankarja pred 
odhodom na Dunaj, ki pa je bilo po deve-
tih mesecih, tudi zadnje Ivanovo bivanje v 
habsburški prestolnici. Z Löfflerjevimi je 
imel še nekaj časa pisemske stike.
Med odhajanjem na Dunaj je napisal nove-
lo Siromak Matija. V njej je opisano Ivano-
vo trganje od tistega, kar se imenuje dana 
obljuba, zaročenčeva beseda. Zaljubljeni 
Matija je odločno neodločen in želi, da bi se 
razmerje z zaročenko čim prej končalo, pa 
kakorkoli že.  Dekle se v literarni pripovedi 
zave položaja in pravi zaročencu:
NA ŽENITOVANJE!
36  Vrhniški razgledi
„Čemu bi govoril take puste besede, ki so na 
jeziku, v srcu pa jih ni! Rajši govori neprija-
zne besede, le da iz srca govoriš! In če ti je 
težko, pa mi samo roko daj in reci adijo … 
en lep adijo za vsa tri leta, ko sem te ljubila!“
Prebledel je; na srce mu je bilo potrkalo ka-
kor tiha roka, zašepetalo je: „Ne reci!“
„Tudi jaz sem te ljubil!“
Francka se je počasi vzdignila; čisto bled je 
bil njen obraz, oči so bile motne in suhe.
„Vrnila ti bom prstan, Mate; poročno oble-
ko, ki si mi jo kupil, pa bom hranila; pogle-
dala jo bom in jo pobožala, kadar ne bom 
mogla spati ...“
To ga je zabolelo.
Česa se je zbal? Kaj je spoznal, ki je sebe 
imenoval popotnik, hudodelec? Kaj ji je ho-
tel povedati? Francka ni vedela, kaj ji hoče 
reči.
„Ne razumem te; tako govori, da te bom 
razumela; nisem učena; ti sam si rekel, da 
sem otrok, ko si me še rad imel ...“
„To sem mislil povedati, Francka, da bi mor-
da dan prišel, ko bi ne imela kruha, da bi 
morda čas prišel, ko bi doma ne imela ...“
„Vse to sem vedela že prej, Mate, ko si me še 
rad imel! ...“
Tako kot Matijo v avtobiografski pripovedi 
je bilo v življenju Ivana strah revščine. Sko-
raj vsako pismo, ki ga je pisal zaročenki, 
to dokazuje.  Prijatelji so ga razumeli, a ne 
povsem. Še najmanj tisti, ki so imeli zago-
tovljeno eksistenco. Lojz Kraigher je menil 
takole: „Naš narod te ubija, ker te ne more 
preživljati. In jaz mislim, da se ne zbereš 
prej, dokler si ne zasiguraš brezskrbnosti. 
Nikar ne forciraj glumljenja, da si naš prvi 
pisatelj, ki živi samo od peresa. To te vendar 
preveč stane“ (ZD XVII, 390). Res je. Črtice, 
novele, kratko prozo je pisal, da bi ‚imel za 
sproti‘. 
In stalo ga je neveste. Literarna junakinja 
Francka v  noveli Siromak Matija – nevesta, 
ki ga je imela še vedno rada, je ob slovesu 
zašepetala: „Pa boš včasi pomislil name … 
in takrat Bog s teboj in s tvojo dušo!“ Tako 
se je tudi zgodilo. 
Steffi, oziroma literarni junakinji Francka v 
Siromaku Matiji in še posebej Anka v noveli 
Iz Ottakringa v Oberhollabrunn, sta opisani 
kot nevesti – prstan, obleka, čeveljci, vse je 
bilo že pripravljeno; vse – razen ženina. Že-
nin se je zbal ljubezni, s katero bi ga dekle 
z zakonom preveč navezalo nase. Njegova 
pisma so polna obljub, polna hrepenenja po 
ljubezni. Čeprav si želi – da bi ga ljubljena 
oseba, ‚spravila v red‘, mu pomagala pri pre-
magovanju vsakdanjih skrbi in pri varčeva-
nju – ga je tega neznansko strah.
Steffi je včasih potožila, da je njen zaroče-
nec ne mara peljati s seboj v družbo; vedela 
je le za nekatere prijatelje, ki so prihajali k 
njemu na obisk. Župančič, Jerajeva, Kraig-
her, Štebi, Kristan, Poljančeva ...  Njegova 
ljubezen do Steffi je bila igra. Mršil jo je, 
božal, se dobrikal in jo navadil na vdanost; 
ta vdanost pa ga je hkrati motila, sovražil 
jo je, ker je bila obvezujoča. Po tistem, ko 
‚ni bila več dekle‘ in je pričakovala, da bo z 
njim ustvarila dom, družino, pa jo je začel 
zapuščati.
Strašno je bil ljubosumen. V gledališče je šla 
lahko samo z mamo ali ven s katerim od nje-
govih prijateljev, recimo, s pesnico Jerajevo 
na balinanje v Gersthof.  Poleti se  je sloven-
ska družba hodila kopat na Donavo. “Tja ni 
maral ne s Steffi, ne z družbo slovenskih 
znancev. Ni maral, da bi se razkazoval med 
nagci,“ je povedala Vida Jeraj Hribar.  „Rad 
pa se je igral z otroci, tudi z mano, ko  smo 
bili na obisku, zlasti pa z obema Löfflerje-
vima fantoma: Willijem in Alfredom,“ mi je 
omenila Vida Jeraj Hribar, leta 1999. 
*
„Poljubil me je že kot otroka tu pa tam,“ je 
povedala Steffi radovednim slavistom, mno-
go, mnogo let potem, ko sta se imela rada. Je 
37 
bil Ivan sposoben kaj več v odnosu do dru-
gega spola kot božanja in poljubov? Morda je 
tudi v tem pogledu varčeval, da ne bi izgubil 
sam sebe, svojih misli, ki jih je pretakal v be-
sede, v zgodbe. Tako se je spraševal en del 
razlagalcev pisateljeve osebnosti. 
Drugi so se pri ocenjevanju del Ivana Can-
karja in njegove osebnosti naslanjali na 
študije Lojza Kraigherja, ki je menil, da iz-
vira Cankarjeva pisateljska moč in svojevr-
stnost iz manjvrednostnih kompleksov, ki 
jih je povzročila njegova bolezen enureza – 
mokrenje. Da mu je ta bolezen onemogočila 
normalno spolno življenje in da je bila tudi 
zaroka z lepo, mlado in nedolžno Steffi le 
bolj zunanja kretnja, s katero je varal sebe 
in okolico. Podobno je menil tudi Anton 
Slodnjak, češ, da je Ivan »hlinil ljubezen 
namesto strasti«.
Takšna razlaga se je zdela nesprejemljiva za 
dr. Marjo Boršnik, profesorico na Oddelku 
za slavistiko ljubljanske univerze. Decem-
bra 1952 in januarja 1953  je stopila v stik 
z nekdanjo Ivanovo nevesto, pogovarjala pa 
se je tudi z  bratom Steffi Löffler, z Willijem. 
Njej je povedala 66-letna gospa, v Cankarje-
vih časih Fräulein Löffler, povsem drugač-
no zgodbo, ki dokaj izključuje Kraigherjeve 
trditve. V marsičem se ujema z  vprašanji in 
odgovori, ki jih je še živečim članom druži-
ne Löffler postavil dr. Anton Slodnjak leta 
1951, na osnovi njih pa je poročilo v ime-
nu obeh bratov in Steffi posredoval Willi 
Löffler. Žal je njegovo poročilo izšlo šele 
leta 1976 in ga v zbranih delih v glavnem 
niso upoštevali. Delno so citirali dr. Marijo 
Boršnik in še to precej obzirno in predvsem 
tisto, kar je o Cankarjevi zaročenki povedal 
Willi, ki je vselej pogrešal sestrsko ljubezen.
Ivan Cankar je bil prijazen, občutljiv in z 
vsemi v družini Löfflerjevih dobrosrčen. Bil 
je strasten kot ljubimec; res pa je, je poveda-
la Steffi, da je bilo težko prenašati njegovo 
ljubosumje. Mučil jo je s tem tudi takrat – 
edinkrat, ko so šli – vsa družina – na izlet 
izven mesta. V Oberhollabrunn: „Bilo je 
tam nekaj kmetov, jaz sem se smejala in to 
mu že ni bilo prav. Bala sem se, da me bo 
ubil. Bil je sposoben za vse. Sklenila sem, da 
z njim ne grem nikoli več nikamor. In res je 
ostalo pri tem.“
*
Nesrečni izlet je postal snov za eno izmed 
najlepših kratkih proznih del, v katerem 
so strnjena najgloblja občutenja, strahovi, 
podzavestni znaki samomorilnosti, grobost 
vsakdanjega življenja, v kateri se izgublja 
nežna ljubezen, povsod znaki revščine, v 
kateri pa so ljudje drug drugemu največji 
tujci. Tedaj je nevesta že vedela, kako malo 
je ostalo od ljubezni.
O vsaki potezi, o vsakem šivu na obleki je 
razmišljala. Tisto leto, ko sta naročila po-
ročno obleko, je prišla na Dunaj moda iz 
14. Model poročne obleke iz leta 1907. 
NA ŽENITOVANJE!
38  Vrhniški razgledi
Pariza. Odstopala je od klasičnih modelov. 
Saten suple ali prikupen krep iz Kitajske naj 
se oprijemata telesa; ovijajo ga čipkasti vo-
lani. Poseben dodatek naj bo dolg pajčolan 
iz pravih čipk, ki padajo kot prosojni oblaki. 
Kolikokrat je potem, ko je imela obleko že v 
omari, gladila te prosojne oblake. Se vrtela z 
njimi. In od sreče-nesreče zajokala.                                         
Nazadnje pa je obleko, kot sedemnajstletna 
Mira v Ivanovi pripovedi Ulici umirajočih, 
odložila v veliko škatlo in jo pokrila. Tako je 
bilo v Ottakringu.
Iz Ottakringa sta se peljala čez Donavo, 
mimo Floridsdorfa in Mittergraberna, v 
Oberhollabrun.
„Kam pa … tako našemarjena?“ ju je poz-
dravila najprej hišnica in oskrunila njuno 
ženitovanjsko namero. Iz kraja v kraj  na le-
vem bregu Donave so ljudje s svojim prosta-
štvom žalili njuno čisto ljubezen. Kočijaž, 
ki ju je vozil, je skočil z voza in opravil svojo 
potrebo, kar tako – prostaško. 
Nič se ni ujemalo z njuno nežnostjo. Drob-
tine in umazanija na gostilniških mizah, 
nagovor nasilnega krčmarja: „Čemu ta ma-
škerada? Čemu se s svojim grehom vlačiš po 
deželi in zvoniš na vse strani in pridiguješ 
pohujšanje?“ 
In ko sta v Mittergrabernu zašla med svate, 
ki so ju vabili, naj zaplešeta še onadva, je 
nevesta zavzdihnila: „Midva ne.“ V odgovor 
na nevestin ‚midva ne‘, je položil Ivan v mi-
sli ženinu simbolno pripoved: „Miloresen, 
topel je bil njen glas, tih njen pogled. Kako 
sem ji bil hvaležen za tisto besedo … spre-
letela me je slajše po vsem telesu, nego sam 
odkritosrčen poljub. Midva ne! Pred ljudmi, 
15. Pismo Steffi Ivanu Cankarju,  5. 12. 1908. Piše, da se cesarjevih svečanosti zaradi gneče niso 
udeleževali. Omenja še, da je bila stara 21 let. In: „Piši mi kmalu. Prisrčne pozdrave od matere in bratov.“
 ( … ). (NUK, Ms  819, ovoj 4, št. 3).
39 
pa čeprav so prešerni svatje, se ne bova ob-
jela, ne poljubila, le naskrivaj se bova spo-
gledala, le pod mizo si bova stisnila roko; 
objem bi bil izdajstvo, poljub bi bil prešesto-
vanje. Devetkrat bodi zaklenjena glorija v 
najinih dušah, edinole nama naj sveti!“  
V ‚midva ne‘ je bila Steffina odločitev in Iva-
novo olajšanje, da se je razdrlo gnezdo, ki 
sta ga gradila dolga leta.        
*                                                     
Ob obletnici rojstva Ivana Cankarja, naj-
večjega slovenskega pisatelja, je tudi mene 
zanimalo njegovo dunajsko življenje. Od-
pravila sem se na Dunaj.
„Kam pa vi?“ sta vprašali gospodični, naj-
verjetneje Dunajčanki, ki sta na vlaku sede-
li na nasprotni strani v kupeju.
„V Oberhollabrunn.“ Spogledali sta se, kot 
da ne bi verjeli. Meni pa je bilo všeč, da sta 
se začeli pogovarjati z mano. „Veste, tam se 
je pred sto leti godilo ženitovanjsko potova-
nje. Potovanje, ki ga ni bilo,“ sem jima po-
skušala razložiti. 
Dekleti sta se čudili: „Godilo se je – pa se ni 
zgodilo?“
„Ja, prav to. To je popisano v dvajseti knji-
gi zbranih del našega Cankarja.“ Pokazala 
sem jima v knjigi pred seboj strani od 103 
do 135, lahko sta prebrali tudi naslov Od Ot-
takringa do Oberhollabrunna.
Še bolj sta se čudili. »Dvajset knjig, da je na-
pisal, ko je bil star malo čez trideset?“
Navdalo me je s ponosom. Preprosto  sem 
jima začela razlagati, da je Dunaj tudi malo 
slovenski, ja, tudi Ottakring, čeprav se to 
slabo sliši; to ni ‚zentrum‘, izkaznica, s ka-
tero pokažeš, da nekaj si. Toda tudi drugi 
pisatelji so bili rojeni tam ali ustvarjali in 
imajo na pročeljih hiš spominske plošče. 
Petzold, Knapp, Weinheber … In glasbeni-
ki Lehner, Gruber … Le da so, domači, slo-
venski častilci, ki živijo danes od njegove 
slave, zmanjšali pomen in njegovo vlogo v 
literaturi in napisali na spominski plošči v 
nemščini: Tukaj je živel in deloval v letih 
1899–1909 slovenski pesnik Ivan Cankar. 
Samo Slovenci vemo, kar je sicer na drugem 
delu spominske plošče napisano v sloven-
ščini, da je bil pesnik in pisatelj. In še veliko 
več kot to.“
Dekleti sta grizljali čips in preusmerili po-
govor:
“Ottakring danes ni tak, kot je bil pred prvo 
svetovno vojno. Je živa in pisana dunajska 
četrt, v kateri najdeš vse: od indijske svile, 
jemenskih dišav, zastavic srbskih nogo-
metnih klubov, cenenih oblačil in hrane v 
turških restavracijah, do znancev ob veseli 
turbo glasbi ob sobotah in nedeljah. Tam se 
lahko zabavaš do jutra. Ima vonj po Balka-
nu, po Afganistanu. Ena tretjina prebival-
cev Ottakringa je rojenih v tujini.“
Čez čas smo skoraj vsi v kupeju malo zadre-
mali. Spielfeld in potem Graz-Gradec. Vlak 
se je ob Muri nagibal sem ter tja. Poletna 
vročina je izpuhtela. „Ko si na Semmeringu, 
si že na pol na Dunaju,“ so šepetali zadaj. 
Spomnila sem se, kako vroče si je Ivan želel, 
da bi se peljal po Semmeringu navzdol, da 
bi bil čim prej pri svoji zaročenki. 
Tudi dekleti, nasproti mene v kupeju, sta se 
zdramili. Ena od njiju je drsela s prstom po 
tablici in rekla: „Tistega Oberholabrunna ni 
več.  Je kraj, ki se imenuje Hollabrunn.“ 
Hvala, ker ste mi povedali.
„Toda ali se je kaj zgodilo na tistem ženito-
vanjskem potovanju v Hollabrunn?“
„O, se je zgodilo. Same prispodobe. Nevesta 
je bila oblečena v poročno obleko, ki ji jo je 
kupil. Ko sta se odpravila na potovanje, zju-
traj, sta blizu floridsdorfskega mostu zagle-
dala tesno objet utopljeni par prevezan krog 
pasu; ko sta se vračala, sta bila utopljenca 
še vedno tam, telesi sta se vzdignila beli, še 
vedno tesno objeti onkraj smrti:
NA ŽENITOVANJE!
40  Vrhniški razgledi
 ‚Visoko stojita, mirno, na naju strmita … in 
to si ti in to sem jaz! …‘  To je bilo tako blizu 
resničnega. Ženitovanja je bilo konec.“ 
Nato sta gospodični prosili, če jima lahko 
preberem konec. Da bi ga radi slišali. Konec. 
Ker konec vedno pove vse. Poskušala sem 
prevesti Ivanove misli v nerodno nemščino, 
kajpak, slabšo od tiste, ki jo je govorila Stef-
fi, ker je bil to njen materni jezik:
„Proti koncu zgodbe, ko sta se vračala na 
Ottakring, piše glavni junak, da je nevesta 
trdno zaspala v njegovem naročju. Dobe-
sedno: ‚Njen obraz se je svetil v nenavadni, 
čeznaturni beloti; na njenih ustnicah je bil 
ugasnil topli smehljaj, resne so bile, skoraj 
žalostne. Z desnico sem jo objemal krog 
pasu, v levici pa sem tiščal odprto stekle-
nico žganja – kdové, kje in kedaj sem jo bil 
zalotil.“
Ženitovanja je bilo konec.
Literatura:
1. Irena Avsenik Nabergoj: Ljubezen in krivda 
Ivana Cankarja, Založba Mladinska knjiga, Lju-
bljana 2005.
2. France Bernik: Ivan Cankar, Založba Litera, 
Maribor 2006.
3. Franc Cankar: Žlahta, družinska kronika, Za-
ložba Obzorja, Maribor 1971.
4. Bogomil Gerlanc (urednik): Ivan Cankar Gla-
snik naših dni, izdala Ljudska prosveta, založil 
Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1946.
5. Marijan Košiček:  Ženska in ljubezen v očeh Iva-
na Cankarja, Založba Tangram, Ljubljana 2001.
6. Dušan Moravec: Slovensko gledališče Cankar-
jeve dobe (1892–1918), Cankarjeva založba, Lju-
bljana 1974.
7. Dušan Pirjevec: Ivan Cankar in evropska litera-
tura, Cankarjeva založba v Ljubljani, 1964.
8.  Dušan Pirjevec: Hlapci, heroji, ljudje, Cankarje-
va založba, Ljubljana 1968.
9.  Anton Slodnjak: Odgovori na vprašanja o Ivanu 
Cankarju, Sodobnost 1976, št. 5,  str. 467–475, 
520–534.
10.  Anton Slodnjak: Tujec, Roman o Cankarju, Za-
ložba Mladinska knjiga, Ljubljana 1976.
11.  Franjo Baš: Pri Cankarjevih znancih na Duna-
ju, Nova obzorja 1950, str. 27–39. 
12. Marja Boršnik: Razgovor s Štefko Löffler, Nova 
obzorja 1954, str. 85–98.
13. Alfonz Gspan: Štirideset Cankarjevih pisem 
Štefki in Albini Löffler, Naša sodobnost 1956, 
št. 5–9.
14. Alenka Auersperger: Pri bratu Karlu v Sarajevu, 
Vrhniški razgledi 7, Vrhniško muzejsko dru-
štvo, 2006, str. 41–56.
15. Katalog ob razstavi Cankarovo pozorište 1976–
1976, Ljubljana, Novi Sad, Beograd, Dubrovnik 
1976.
16. Zbrano delo IV, glavni urednik Anton Ocvirk, 
knjigo pripravil in opombe napisal Dušan Mo-
ravec, založba DZS, Ljubljana 1968.
17. Zbrano delo XVI, glavni urednik Anton Ocvirk, 
knjigo pripravil in opombe napisal Dušan Mo-
ravec, Založba DZS, Ljubljana 1972.
18. Zbrano delo XVII, glavni urednik Anton Ocvirk, 
knjigo pripravil in opombe napisal France Ber-
nik, Založba DZS, Ljubljana 1974.
19. Zbrano delo XX, glavni urednik Anton Ocvirk, 
knjigo pripravil in opombe napisal France Ber-
nik, Založba DZS, Ljubljana 1974.
20. Zbrano delo XXVII, glavni urednik Anton 
Ocvirk, knjigo pripravil in opombe napisal Jože 
Munda, Založba DZS, Ljubljana 1971.
21. Zbrano delo XXVIII, glavni urednik Anton 
Ocvirk, knjigo pripravil in opombe napisal Jože 
Munda, Založba DZS, Ljubljana 1972.
22. Zbrano delo XXIX, glavni urednik Anton 
Ocvirk, knjigo pripravil in opombe napisal Jože 
Munda, Založba DZS, Ljubljana 1974.
23. V prispevku omenjena Cankarjeva pisma Steffi 
se nahajajo v Rokopisnem oddelku Narodno in 
univerzitetne knjižnice v Ljubljani, pod signa-
turo Ms  820, ovoj 4 in 5 in Ms 947; Steffina in 
Albinina Ivanu Cankarju pa pod številko Ms 
819, ovoj 4.