Geografski vestnik 78-1, 2006, 39-49
Razprave
RAZPRAVE
POLITI^NA GEOGRAFIJA GLOBALIZACIJE
AVTOR
dr. Milan Bufon
Oddelek za geografijo Fakultete za humanisti~ne {tudije Univerze na Primorskem, Glagolja{ka ulica 8,
SI - 6000 Koper, Slovenija
milan.bufon@upr.si
UDK: 32:339.9 COBISS: 1.02
IZVLE^EK
Politi~na geografija globalizacije
^lanek najprej obravnava nekatere temeljne elemente, ki zadevajo definicijo globalizacije ter njene u~inke, v nadaljevanju pa prikazuje sodobne razse`nosti globalizacije v odnosu do klju~nih dejavnikov sodobnih politi~nogeografskih transformacij. Slednji se izra`ajo predvsem na podro~ju mednarodne politike in varnosti ter na podro~ju mednarodnih trgovinskih in finan~nih tokov. Na osnovi prikazanih razvojnih procesov ugotavlja, da se politi~nogeografski problemi globalizacije navezujejo tudi na vpra{anja koncentracije in deteritorializacije ter na centralno-periferna razmerja v svetu. Nenazadnje globalizacija u~inkuje {e na politi~na, ekonomska in dru`bena ravnovesja in sou~inkovanja med lokalno, dr`avno in svetovno dimenzijo razvojnih potencialov in dinamik ter na mo`nost vzpostavitve njihovega »globalnega upravljanja«.
KLJU^NE BESEDE
globalizacij a, mednarodna politika, mednarodni gospodarski tokovi, centralno-per ifer ni odnosi, politi~na
geografija
ABSTRACT
Political geography of globalization
The first part of the article discusses some basic features concerning the definition of globalization and its effects. It also presents some current issues of globalization in relation with some key drivers of political geographical transformations. The latter are more visible in particular on the field of international politics and security, as well as on the field of international commercial and financial flows. On the basis of the discussed development processes, the article finds that political geographical problems of globalization are closely linked also to the question of concentration and deterritorialization, and the world central-peripheral relations. Globalization then influences political, economic and social balances and interactions between the local, statal and global dimension of development potentials and dynamics, and the possibility of enhancing global governance structures.
KEY WORDS
globalization, international politics, international economical flows, central-peripheral relations, political geography
Uredni{tvo je prispevek prejelo 31. maja 2005.
39
Milan Bufon
Politi~na geografija globalizacije
1 Uvod
Globalizacija je pojem, ki so ga nekateri francoski in ameri{ki avtorji v svojih delih prvi~ uporabili v {estdesetih letih, vendar se je polno razmahnil {ele ob koncu 20. stoletja. V splo{nem pojem izra`a ob~utek, da se svet zaradi u~inkov ekonomskih in tehnolo{kih sil hitro spreminja v enoten dru`beni prostor in da dru`benoekonomski razvoj ali preoblikovanje v eni svetovni regiji nujno vplivata na `ivljenjske navade in razvojne mo`nosti posameznikov ter dru`benih skupin na vseh koncih na{ega planeta. Mnogi globalizacijo povezujejo tudi z ob~utkom politi~nega fatalizma ali nemo~i, saj se zdi, da so dr`avne politike v odnosu do procesov globalizacije povsem nemo~ne in da zato dr`avljani izgubljajo mo`nost kontrole nad sodobnimi razvojnimi dogajanji.
Globalizacijo je mogo~e razumeti kot »… {irjenje, poglabljanje in pove~evanje svetovnih povezav na vseh ravneh sodobnih dru`benih dogajanj…«, od kulture do kriminala, od finan~nih do duhovnih vplivov (Bufon 2004). Vendar razli~ni preu~evalci tudi razli~no interpretirajo rasto~o svetovno soodvisnost: »hiperglobalisti« so mnenja, da je globalizacija dejansko izraz povsem novega obdobja, v katerem so ljudje vsepovsod podvr`eni novemu globalnemu tr`nemu redu; »skeptiki« menijo, da je globalizacija le videz, pod katerim delujejo trije glavni svetovni regionalni bloki (Severna Amerika, zahodna Evropa in vzhodna Azija), v katerih pa je mo~ dominantnih dr`av {e vedno zelo ob~utna; »transformacionalisti« pa sodijo, da je globalizacija histori~ni proces, ki se mu posamezne dr`ave in dru`be sku{ajo z razli~-nim uspehom prilagajati (Held et al. 1999).
Tako kot so si zelo razli~ne interpretacije globalizacijskih procesov, so razli~ni tudi njihovi u~inki. Na sistemski ravni lahko ugotavljamo u~inke globalizacije na infrastrukturo, njeno institucionalizaci-jo in stratifikacijo ter oblike interakcij v omre`ju; pri prostorsko-~asovni dimenziji pa lahko raziskujemo potencialne ali efektivne globalizacijske procese na nekem kontinuumu, ki vklju~uje po eni strani lokalno, dr`avno in naddr`avno raven, po drugi strani pa ~asovno komponento. U~inek teh procesov je razviden v oblikah povezovanja in soodvisnosti med navedenimi ravnmi in ga lahko merimo glede na raz{irjenost oziroma »… ekstenzivnost globalnih omre`ij, intenzivnost globalnih vezi, hitrost globalnih tokov…« ter glede na »… posledice, ki jih globalizacijski procesi prina{ajo posameznim skupnostim…« (Rugman 2000). V tem pogledu lahko na primer govorimo o tako imenovani »pospe{eni soodvisnosti«, kjer dogajanja v eni dr`avi neposredno vplivajo na druge dr`ave, o »aktivnosti na razdaljo«, kjer dejavnosti posameznikov, dru`benih skupin in gospodarskih korporacij povzro~ajo `elene ali neza`elene posledice pri prostorsko oddaljenih posameznikih, dru`benih skupinah in gospodarskih korporacijah, ali o »prostorsko-~asovni kompresiji«, kjer se u~inki globalizacije ka`ejo v pospe{enem komunikacijskem pretoku in navideznem kr~enju razdalje in ~asa s posledi~no reorganizacijo dru`benih odnosov. Zaradi tega lahko globalizacijo definiramo tudi kot proces, ki obsega transformacijo prostorske organizacije dru`benih odnosov v smislu njihove ekstenzivnosti, intenzivnosti, hitrosti in u~inkov in povzro~a transkontinentalno ali medregionalno povezovanje in soodvisnost v dru`benem, gospodarskem in politi~nem pogledu.
Dejansko razvoj transkontinentalnega ali medregionalnega povezovanja in soodvisnosti na dru`-benem, gospodarskem ali politi~nem podro~ju ni nekaj povsem novega v svetu, saj so se s podobnimi procesi sre~evali v vseh zgodovinskih obdobjih. O teh vpra{anjih smo razpravljali `e v knjigi Osnove politi~ne geografije (Bufon 2001), ko smo obravnavali sistemsko politi~no geografijo. Vpredmoder-nem obdobju je bil na primer najbolj viden izraz tedanje globalizacije rimski imperij, ki se je uveljavil kot vodilna politi~na in gospodarska sila v tedaj znanem svetu, ki je sicer obsegal le obmo~je Evrope, severne Afrike, Bli`njega vzhoda in ju`ne Azije. Prva »prava« globalizacija pa se za~ne z velikimi odkritji in razvojem imperializma v obdobju med letoma 1500 in 1850, ki privede do prevlade zahodnoevropske civilizacije v ve~jem delu sveta. Vendar je bil potek globalizacijskih u~inkov v tem ~asu bolj ekstenziven kot intenziven; intenzifikacija globalnih tokov in vezi se je bistveno pove~ala v modernem obdobju, ki ga lahko postavimo v ~as med letom 1850 in 1945. V evropskih dru`bah se tedaj naglo {iri kapitalisti~na ekonomija na temelju industrializacije, razvijajo se hitrej{e oblike transporta, nove oboro`itvene
40
Geografski vestnik 78-1, 2006
Razprave
tehnologije, predvsem pa se pove~uje mo~ modernih teritorialnih dr`av. Evropski in ameri{ki imperializem dose`eta tedaj vrhunec, prav tako transkontinentalne migracije med Evropo in Novim svetom. Za razliko od sedanjega obdobja pa so tedaj gospodarske izmenjave ve~inoma potekale znotraj posameznih imperialnih sistemov, kar je vodilo v njihovo dru`beno-ekonomsko stabilizacijo oziroma v potencialno zmanj{evanje razlik v stopnji razvitosti med centri in periferijami v okviru imperialnih sistemov (Taylor 1989).
Rasto~a kompeticija med vodilnimi svetovnimi silami je privedla do dveh svetovnih vojn, ki sta svetu prinesli novo podobo politi~ne karte, a tudi nov globalizacijski vzorec. Slednji je dobr{en del druge polovice 20. stoletja temeljil na politi~ni delitvi interesnih sfer med novima vodilnima svetovnima silama: ZDA in Sovjetsko zvezo. V tem kontekstu sta potekala tudi obse`na dekolonizacija in razvoj novih oblik mednarodne odvisnosti, ki je bila v primeru zahodnega bloka predvsem v znamenju neformalnega imperializma in transatlantskih povezav, v primeru vzhodnega bloka pa zlasti v znamenju sovjetskega neoimperializma na evrazijskem kontinentu. ^as po padcu berlinskega zidu je nedvomno prinesel nove elemente v dinamiko globalizacijskih tokov: ZDA so ostale nedvomno edina svetovna sila, in ta poli-ti~no-voja{ka pozicija jim daje tudi precej{njo prednost pri vodenju globalizacijske »igre«, vendar ob njej prihaja do razvoja novih akterjev na gospodarskem podro~ju, in sicer Evropske unije in Kitajske. Ob transformacijah politi~nega svetovnega sistema gre poudariti {e spremembe v ekonomskem in infrastruk-turnem sistemu, ki pomenijo izrazito prevlado zahodnega kapitalisti~nega vzorca v svetu (O'Loughlin et al. 2004), in novih, neteritorialnih oblik svetovne komunikacije, kar omogo~a svetovnim silam, da svetovnega reda ne nadzirajo ve~ v realnem, fizi~nem pogledu, kot se je to dogajalo v obdobju prve, imperialne globalizacije, temve~ v bistvu na virtualen na~in, s pomo~jo elektronskih medijev (Brunn 1991) in finan~nih transakcij. V nadaljevanju si bomo nekoliko natan~neje ogledali, kako se globalizacijski procesi razvijajo na dveh klju~nih podro~jih sodobnih politi~nogeografskih dogajanj: na podro~ju mednarodne politike ter mednarodnih gospodarskih tokov.
2 Globalizacija na podro~ju mednarodne politike in varnosti
Mednarodna politika je prav gotovo eden izmed izrazov mednarodnega povezovanja in mednarodne soodvisnosti. Poglavitno novost predstavljajo v tem pogledu razli~ne mednarodne organizacije in agencije, ki so se pridru`ile dr`avam pri vzdr`evanju in vodenju mednarodnih odnosov. To dejstvo bistveno spreminja tradicionalni, tako imenovani vestfalski mednarodni sistem, ki je temeljil zlasti na bilateralnem in multilateralnem dogovarjanju med posameznimi suverenimi dr`avi. Sodobni mednarodni geopoliti~ni problemi tudi ne zadevajo le voja{kih in varnostnih vidikov dr`av, ampak vse bolj vpra{anja ~lovekovih pravic, mednarodnega terorizma, varstva okolja, ilegalnih gospodarskih tokov, migracij in drugih dru`benih pojavov, ki presegajo tradicionalni dr`avni okvir. Te`ko prevedljiva angle{-ka oznaka global governance (Cable 1999) je nastala prav zato, da bi z njo lahko povzeli potrebo po {ir{em mednarodnem upravljanju in usmerjanju vse bolj povezane mednarodne dru`be oziroma mednarodnih dru`benih dogajanj. »Globalno upravljanje« ne vklju~uje le formalnih politi~nih mednarodnih organizacij, kakr{ni sta na primer OZN ali Svetovna trgovinska organizacija (WTO), ampak tudi vrsto drugih, neformalnih in nepoliti~nih akterjev, ki danes krojijo mednarodne odnose.
Politi~na globalizacija se ka`e torej najprej v pove~evanju {tevila mednarodnih organizacij: leta 1910 je bilo v svetu okrog 35 vladnih in 175 nevladnih organizacij, do leta 2000 pa je njihovo {tevilo naraslo na ve~ kot 250 vladnih in 5500 nevladnih mednarodnih organizacij. ^e je bilo sredi 19. stoletja le dvoje ali troje mednarodnih konferenc na leto, se je njihovo {tevilo danes pove~alo na okrog 4000. To je tudi posledica dejstva, da so bili v preteklosti vklju~eni v mednarodna dogajanja le omejeni deli dr`avnih aparatov, danes pa tako reko~ ni dr`avne in javne slu`be na podro~ju politike, gospodarstva ali kulture, ki bi ne imela mednarodnih stikov ali bila vklju~ena v kako mednarodno zvezo. Povpre~-no {tevilo formalnih mednarodnih vezi na dr`avo se je od leta 1950 do leta 2000 pove~alo od 26 na 49,
41
Milan Bufon
Politi~na geografija globalizacije
pri pomembnej{ih razvitih dr`avah, kot so ZDA, Francija, Velika Britanija in Nem~ija, pa od okrog 70 na okrog 150. [tevilo nevladnih mednarodnih organizacij in zdru`enj, ki imajo sede` v ve~ kot dveh dr`avah, se je v istem obdobju pove~alo od okrog 830 na okrog 5500. Vse ve~ je mednarodno sprejetih pravnih dolo~il, ki jih dr`ave vklju~ujejo v svoje pravne sisteme, kar povzro~a po eni strani standardizacijo in povezovanje pravnih oziroma dru`benih sistemov, po drugi strani pa tudi ve~jo potrebo po spremljanju izvajanja skupnih pravnih dolo~il (Brown 2002). Ob dejavnosti OZN je za Evropo v tem pogledu zelo pomembno sodelovanje v okviru Evropske unije in Sveta Evrope (Nelsen in Strubb 2003). Tudi ni naklju~-je, da so v zadnjih letih pridobila ve~ji pomen mednarodna sodi{~a, ki delujejo ne le na podro~ju individualnih ~lovekovih pravic in mednarodnih upravnih sporov, ampak posegajo `e na podro~je razre{evanja mednarodnih sporov in »notranjih zadev« v posameznih dr`avah. Nadaljnji vidik globalizacije v mednarodni politiki zadeva pove~ano vlogo OZN pri mednarodnih posegih. Od leta 1945 do leta 1990 je OZN opravila komajda 15 posegov z »modrimi ~eladami«, samo v desetletju 1990-2000 pa `e 30.
Pomemben vidik sodobne globalne politike predstavlja tudi okoljska problematika. Ta vidik je pri{el {e zlasti v ospredje ob koncu 20. stoletja, ko so se posledice pove~ane industrijske proizvodnje in porabe tako v kapitalisti~nem kot socialisti~nem dru`benem sistemu na svetovnem severu ter demografske rasti in pomanjkanja naravnih virov na svetovnem jugu pojavile na {ir{i svetovni ravni v obliki toplogrednega u~inka in pove~anega ozonskega vpliva, na makroregionalni ravni pa v obliki onesna`evanja ozra~ja in vodovja ter deforestacije in dezertifikacije. V osemdesetih in devetdesetih letih so se tako na Zahodu kot Vzhodu pojavile nevladne organizacije ter stranke »zelenih«, ki so za~ele vse glasneje in politi~no uspe{neje opozarjati na lokalne in globalne u~inke spreminjanja okoljskih ravnovesij. Vzporedno s tem se je pove~alo tudi {tevilo mednarodnih institucij in zakonov, ki so zadevali okolj-sko problematiko. Konferenca o mednarodnem okolju, ki jo je Program OZN za okolje (UNEP) priredil leta 1972 v Stockholmu, je predstavljala prvi poskus »globalnega« dogovarjanja, njej pa so sledili razli~ni mednarodni protokoli, akti in konvencije. Najbolj ambiciozne cilje pa si je doslej postavila konferenca UNEP v Riu leta 1992, kjer so poskusili dose~i vrsto sporazumov na podro~ju biodiverzitete, klimatskih sprememb in toplogrednih u~inkov, pluvialnih pragozdov ter prenosa okoljskih tehnologij iz svetovnega severa na svetovni jug (Held et al. 1999). Koliko pa so mednarodni sporazumi odvisni od bolj ali manj utemeljenih nacionalnih interesov, ka`e izku{nja Kjotskega protokola. Slednji je bil podpisan leta 1997 in bi se moral za~eti izvajati v letu 2005, ko ga je ratificiralo zadostno {tevilo dr`av (zahtevan prag je bil 55 % emisijskih kvot po stanju iz leta 1990). S protokolom se je 39 industrijskih in tranzi-cijskih dr`av (brez Kitajske) obvezalo, da bodo zmanj{ale emisijo toplogrednih plinov do leta 2012. V vmesnem ~asu pa se je vrsta dr`av, med temi zlasti ZDA, ki same »proizvajajo« 36 % svetovnih emisij, odmaknila od sprejetih obvez, kar precej zmanj{uje mo`nost »globalnega upravljanja« svetovnih ekolo{kih problemov, medtem ko se je skupni obseg emisij `e pove~al za 12 %.
ZDA so se namre~ {e najbolj prizadevale za razvoj voja{ke in obrambne globalizacije, predvsem v ~asu hladne vojne in njune te`nje po svetovni prevladi. Sredi osemdesetih let so imele ZDA zunaj dr`avnega ozemlja kar 3000 voja{kih baz ter okrog 500 tiso~ vojakov v ve~ kot 70 dr`avah; podobno {tevilo vojakov, ~eprav v manj{em {tevilu dr`av, je imela v tujini Sovjetska zveza. Razpad blokovske delitve sveta je bil ob drugih vzrokih tudi posledica vse ve~je nesposobnosti SZ, da bi dohitevala nasprotnico v oboro`itveni tekmi. V obdobju 1960-1990 je bila namre~ svetovna poraba v voja{ke namene neverjetnih 21.000 milijard USD. Leta 2001 so ZDA v voja{ke namene porabile ve~ kot 280 milijard USD, kar je kar 36 % vse svetovne porabe, druge pomembnej{e dr`ave, kot so Rusija, Francija, Japonska in Velika Britanija, pa so v istem letu oboro`itvi namenjale vsaka med 35 in 45 milijard USD. Globaliza-cija v tem pogledu pomeni tudi izredno koncentracijo mo~i, ki jo prina{a tehnolo{ki razvoj pri razvijanju novih voja{kih sistemov: ko v osemdesetih letih v ZDA ne bi bilo tolik{nih investicij za razvijanje novih voja{kih tehnologij, bi najverjetneje danes ne imeli interneta ter satelitskih informacijskih in komunikacijskih sistemov (Brunn 1991; Guibernau 1999).
V poblokovskem obdobju so ZDA nesporna svetovna velesila, ki v oboro`itvenem pogledu dale~ preka{ajo vse druge dr`ave, vendar se je ameri{ka obrambna doktrina v ~asu po letu 1990 tudi izraziteje
42
Geografski vestnik 78-1, 2006
Razprave
spremenila. ^e so v prvem desetletju ZDA te`ile k dolo~enemu umiku s svetovne scene in so posegale le tam, kjer se jim je to zdelo nujno (na primer na obmo~ju nekdanje Jugoslavije) spri~o voja{ke {ibkosti svojih regionalnih partnerjev, so po teroristi~nem napadu 11. septembra 2001 spet prevzele pobudo na »globalni« ravni, ~eprav je tokrat njihova pozornost usmerjena v varovanje svojih oziroma »zahodnih« interesov predvsem proti mednarodnemu terorizmu in tako imenovanim »razbojni{kim dr`avam« (O'Loughlin et al. 2004).
Spremenjen odnos se ka`e na primer v spremenjenih te`njah pri {irjenju pakta NATO v Evropi, kjer so bile sprva ZDA precej skepti~ne glede smiselnosti ve~je {iritve. Med izraze ve~je evropeizacije zveze NATO sodijo napoved Evropske unije leta 1999, da bo do leta 2003 usposobila 60 tiso~ vojakov za humanitarne in krizne akcije v regiji, ter oblikovanje omizja EU-NATO leta 2000, ki naj bi doreklo nove oblike sodelovanja med organizacijama. Med kasnej{imi dogajanji ka`e omeniti predvsem neposreden nastop Evropske unije pri prevzemu varnostnih operacij na obmo~ju tako imenovanega zahodnega Balkana leta 2002, kon~no pa se aprila leta 2004 raz{iri na 7 novih ~lanic: Bolgarijo, Estonijo, Latvijo, Litvo, Romunijo, Slova{ko in Slovenijo. [iritev zveze NATO ni le ~asovno prehitela {iritve Evropske unije, ampak tudi geografsko, saj so tedaj kot polnopravne ~lanice vstopile v zvezo vse potencialne kandidatke za ~lanstvo v Evropsko unijo, tudi Romunija in Bolgarija (Berezin, Schain 2003). Obenem s {irjenjem zveze pa se je spremenila tudi funkcija zveze NATO oziroma njena reakcijska sposobnost, saj je o~itno, da je v tako obse`ni strukturi proces usklajevanja bistveno te`avnej{i, kar verjetno vodi v bolj »policijsko« in regionalno, prete`no evrazijsko naravnanost njenih sil, medtem ko si ZDA, tudi zaradi lastne premo~i v oboro`itveni tehnologiji, vse bolj lastijo vlogo globalne »intervencijske« sile.
Po padcu berlinskega zidu so ZDA ostale edina svetovna voja{ka velesila, vendar pa dru`beno-eko-nomske vrednote in parcialni interesi te dr`ave marsikje niso bili sprejeti ravno z najve~jim navdu{enjem. Nesposobnost ZDA, da politi~no, in ne le voja{ko, izvajajo svojo hegemonijo, se je pokazala {e zlasti po 11. septembru 2001, ko so se, namesto iskanja {ir{ega mednarodnega konsenza, odlo~ile za enostranske poteze. Kljub temu pa ostaja slejkoprej res, da ponudba voja{kega varstva dobr{nemu delu sveta za vsakr{no velesilo, in torej tudi za ZDA, prina{a tudi ekonomske privilegije pri sklepanju razli~nih pogodb, finan~nem kritju in valutnih tokovih. Zaradi tega je investiranje v »varnost« obenem sredstvo razvoja dr`avne ekonomije in novih tehnologij in s tem tudi pove~evanja konkuren~nosti na svetovnih trgih.
3 Globalizacija na podro~ju trgovinskih in finan~nih tokov
Globalni trg in globalna ekonomija sta verjetno osrednja dejavnika sodobne globalizacije, zato ne presene~a, da danes, z izjemo morda le Severne Koreje, v svetu ni dr`ave, ki bi ne bila vklju~ena v svetovno trgovino. Slednja sicer sama po sebi ne predstavlja kake posebne novosti; razlika glede na preteklo stanje je po mnenju mnogih prou~evalcev v stopnji intenzivnosti svetovne trgovine ter v povezovanju razli~nih ekonomskih sistemov, ki so nekdaj obstajali in se lo~eno razvijali na ideolo{ki (na primer kapitalisti~ni in socialisti~ni ekonomski sistem) ali regionalni ravni (na primer severnoameri{ki in zahodnoevropski ekonomski sistem). Mednarodna trgovina danes obsega pribli`no 20 % vrednosti svetovnega BDP-ja in povzro~a vse ve~jo mednarodno konkurenco, selektivnost in koncentracijo, po drugi strani pa tudi pove~ano in hitrej{o mednarodno ponudbo blaga in storitev. Na zahodnoevropskih trgih se tako v jesenskem ~asu pojavljajo ~e{nje in jagode, spomladi pa jabolka in hru{ke, ki jih pridelajo v Ju`-ni Ameriki ali na Novi Zelandiji; knjigo, ki jo je izdala zalo`ba v Veliki Britaniji, tiskala pa se je v Aziji, lahko danes naro~imo v katerikoli knjigarni na svetu. To pomeni, da se globalni trg lahko razvija znotraj ekonomskega sistema, v katerem ni ve~jih ovir za mednarodne gospodarske izmenjave v obliki carin ali prevoznih stro{kov.
Mednarodna trgovina s sredi{~em v zahodni Evropi se je {e zlasti pove~evala v obdobju modernizacije in industrializacije (Bufon 2004), ko je dosegla vrednost pribli`no 30 % BDP-ja razvitih dr`av. Pri tem je izstopala zlasti Velika Britanija, kjer je na mednarodno trgovino odpadlo skoraj 60 % BDP-ja,
43
Milan Bufon
Politi~na geografija globalizacije
medtem ko v ZDA ta dele` ni presegal 15 %. Ker gre za obdobje razvoja tako imenovane prve globalizacije, ki je temeljila na oblikovanju formalnih imperijev, ne presene~a, da je polovica tedanje mednarodne trgovine potekala med razvitimi dr`avami (sredi{~i kolonialnih sistemov) in njihovimi kolonijami. Ve~ji del mednarodne trgovine je zato odpadel na prehrambene proizvode in surovine (60 %), manj{i del pa na manufakturne izdelke (40 %). V bistvu je do ~asa med obema vojnama struktura mednarodne trgovine ostala nespremenjena: od 40 % do 45 % je je odpadlo na izmenjave med razvitimi dr`avami, okrog 50 % na izmenjave med razvitimi in nerazvitimi ter od 5 % do 10 % na izmenjave med nerazvitimi ekonomijami.
Po nazadovanju zaradi izbruha obeh svetovnih vojn, ki sta prinesli tudi mo~no pove~ano ocari-njevanje mednarodne trgovine, je mednarodna trgovina do`ivela ponovni vzpon v drugi polovici 20. stoletja. Novosti zadevajo poskuse, da bi oblikovali posebno mednarodno organizacijo, ki naj bi skrbela za uravnavanje in spodbujanje svetovne trgovine. Nastanek te organizacije so sprva spodbujali Ameri~ani, vendar so jo kaj kmalu za~eli ovirati, ker so v ZDA prevladale izolacionisti~ne te`nje. GATT (General Agreement on Tarrifs and Trade) je tako predstavljal le {ibko nadomestilo za Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO), ki se je oblikovala komaj leta 1995. Kljub vsemu so v okviru GATT-a izvedli sedem pogajalskih krogov, v katere se je vklju~evalo ~edalje ve~ dr`av: na tako imenovanem Kennedy Round (1967-1970) je sodelovalo 80 dr`av, na zadnjem, Uruguay Round (1986-1993), pa `e skorajda vse dr`ave sveta. Polno vklju~enost v svetovno trgovino pa so v povojnem ~asu izkazale v glavnem le razvite industrijske dr`ave, kar pomeni, da se v novi ekonomski svetovni sistem do konca osemdesetih let ni vklju~evala niti ~etrtina svetovnega prebivalstva, ki je sicer proizvajalo polovico svetovnega BDP-ja. Do konca devetdesetih let se je obseg sistema znatno pove~al in vklju~eval ve~ kot polovico svetovnega prebivalstva in pribli`no dve tretjini svetovnega BDP-ja, ob~utno nadaljnjo rast pa do`ivljamo po vstopu Kitajske v WTO. Drugi element zadeva dolo~eno regionalizacijo svetovnih trgov, ki ga predstavljajo razli~ne mednarodne zveze, kot so EU, NAFTA, APEC ali ASEAN. Vendar pove~an obseg »notranjih« izmenjav v okviru regionalnih mednarodnih gospodarskih zvez ne gre v {kodo splo{ni rasti tudi »zunanjih« izmenjav med posameznimi regionalnimi enotami (Dicken 2003).
Sam izvoz blaga obsega v zadnjih desetletjih v razvitih industrijskih dr`avah med 15 % in 20 % vrednosti BDP-ja, temu klasi~nemu elementu svetovne trgovine in gospodarskega povezovanja pa so se v zadnjem obdobju pridru`ile {e mednarodne izmenjave na podro~ju storitev. Slednje po ocenah WTO-ja predstavljajo pribli`no petino skupne vrednosti mednarodnih blagovnih menjav, ki je bila leta 2001 okrog 9750 milijard USD, kar ustreza pribli`no skupnemu BDP-ju ZDA. Dele` razvitih dr`av v svetovni trgovini je porasel od 65 % v letu 1950 na 75 % v letu 1970 in se potem zaradi pove~anega pomena trgovine z nafto ustalil na okrog 70 %. Podobno strukturo so imele izmenjave storitev. Smeri gospodarskih izmenjav v dolgoro~nem prerezu ka`ejo predvsem na tenden~ni upad izmenjav med razvitimi in nerazvitimi gospodarstvi (od okrog 50 % na okrog 35 %).
V nasprotju s preteklimi obdobji osnovni naravni viri in izdelki niso ve~ poglavitni elementi svetovne trgovine, saj so sedaj v ospredju manufakturni izdelki in storitve, ki postajajo ne le uvozno, ampak tudi izvozno blago v dr`avah v razvoju (Gilpin 2001). Manufakturni izdelki v svetovni trgovini predstavljajo danes pribli`no 75 % vseh izmenjav; ~e so v okviru izmenjav teh izdelkov {e do srede {estdesetih let dale~ prevladovale dr`ave OECD-ja, je do konca devetdesetih let dele` dr`av v razvoju v tem sektorju svetovne trgovine porasel od okrog 5 % na okrog 25 %; pri tem pa ni upo{tevan dele` Kitajske, ki se je v zadnjih letih razvila v vodilno svetovno izvoznico manufakturnih izdelkov. Dr`ave nove industrializacije v jugovzhodni Aziji, ki se vklju~ujejo v svetovno trgovino, se od ostalih dr`av v razvoju razlikujejo tudi po mo~nih tujih investicijah, ki preusmerjajo svojo proizvodnjo v ta obmo~ja zaradi cenene delovne sile in pomanjkljivih delavskih za{~itnih norm. Nove razvojne prilo`nosti pa so vendarle nekatere izmed dr`av nove industrializacije pribli`ale razvojni stopnji revnej{ih razvitih dr`av. V svetovnem merilu je ostala le Afrika skoraj povsem odmaknjena od teh novih razvojnih trendov in se v svetovno trgovino {e vedno vklju~uje le kot izvoznica osnovnih naravnih virov in kmetijskih proizvodov (okrog 80 % vrednosti izvoza); posebnost predstavlja tudi Bli`nji vzhod, kjer je seveda glavno
44
Geografski vestnik 78-1, 2006
Razprave
izvozno blago nafta (okrog 70 % vrednosti izvoza). Pomembno novost predstavlja tudi znotrajindu-strijska izmenjava, se pravi mednarodna trgovina med razli~nimi podru`nicami istega gospodarskega koncerna. Ta tip izmenjav dale~ prevladuje v trgovini med razvitimi dr`avami in zajema pribli`no tretjino izmenjav pri dr`avah nove industrializacije. Obseg znotrajindustrijske menjave zna{a okrog 85 % v Veliki Britaniji, okrog 75 % v ZDA, Nem~iji in Franciji, a {e vedno le okrog 33 % na Japonskem, ki ostaja v tem pogledu ena izmed najbolj samozadostnih industrijskih dr`av.
[e zlasti pa so za sodobne oblike ekonomske globalizacije zna~ilne zelo dinami~ne finan~ne transakcije. Z razvojem britanskega imperija se je London uveljavil kot osrednji svetovni finan~ni trg, od koder so se {irili v svet vse bolj intenzivni kapitalski prenosi. Dobr{en del teh investicij (pribli`no 40 %) se je do 2. svetovne vojne usmerjal v Ameriko, vendar so bili finan~no zanimivi tudi drugi svetovni trgi: Azija, Afrika in Avstralija. Vlaganja so ve~inoma zadevala infrastrukturo, predvsem `elezni{ko omre`-je, in so v Veliki Britaniji obsegala okrog 5 % njenega takratnega BDP-ja, za sicer malo{tevilne dr`ave prejemnice pa so predstavljala dobr{en dele` (do 50 %) skupnih investicijskih prenosov. Uvedba »zlate podlage« v letu 1878 po pari{ki mednarodni denarni konferenci leta 1867 je pomenila hkrati uvajanje novih svetovnih »pravil igre«, po katerih so se morale vse dr`avne valute s stalnim te~ajem vezati na vrednost zlata, zato da bi omogo~ale konvertibilnost denarja in s tem podprle nara{~ajo~o svetovno trgovino. Spri~o tedanje britanske prevlade v svetu je to v praksi pomenilo, da je Bank of England prevzela nekak{en nadzor nad svetovnimi finan~nimi operacijami in za~enjala posegati tudi v delovanje drugih nacionalnih bank. Svetovni konflikti in finan~na kriza v prvi polovici 20. stoletja so strukturo »zlate podlage« relativno hitro ovrgli, kasnej{i razvoj pa je tudi sredi{~e svetovnega finan~nega dogajanja prenesel iz Evrope in Londona v ZDA in New York. Novi finan~ni »svetovni red« temelji predvsem na dogovoru z imenom Bretton Woods, ki je bil v istoimenskem kraju sprejet leta 1944 in je omogo~il nastanek Svetovnega denarnega sklada (IMF) s sede`em v Washingtonu. Ta dogovor je prej{nji stalni te~aj nacionalnih valut v odnosu do zlata nadomestil s stalnim te~ajem v odnosu do ameri{kega dolarja, s tem da je osnovno vrednost dolarja dolo~il v razmerju 35 USD za un~o zlata. Na ta na~in se je za~ela ameri{ka kontrola dobr{nega dela svetovnih finan~nih in ekonomskih tokov, ki jo je s svoje strani usmerjal tudi IMF v okviru tako imenovane washingtonske svetovne finan~ne skupine, v katero so bile vklju~ene {e razli~ne druge mednarodne investicijske banke s Svetovno banko na ~elu. Zaradi razvitih notranjih trgov ta sistem ni povzro~il visoke stopnje odvisnosti od svetovnih dejavnikov v obmo~ju dr`av OECD-ja, ki so tako ohranjale ve~ji del svoje finan~ne avtonomije. Druga~e pa se je dogajalo dr`avam v razvoju, ki so se zaradi svoje strukturne odvisnosti od zunanjih tr`i{~ morale podrejati zahtevam IMF-a (O'Lough-lin et al. 2004).
Nove razmere sta v svetovni finan~ni sistem prinesli okrepitev trga na obmo~ju Evropske unije in naftna kriza v sedemdesetih letih, ki sta povzro~ili tudi dokon~ni zaton sistema Bretton Woods. Od osemdesetih let dalje so se namre~ znatno okrepili in raz{irili svetovni finan~ni tokovi, predvsem zaradi vstopa privatnih investitorjev, ki so na mednarodnem trgu za~eli nadome{~ati dotedaj prevladujo~e medvladne finan~ne tokove. Od {estdesetih let dalje je mo~no porasel tudi pomen evropskih finan~nih trgov, kamor so se za~eli stekati dolarski depoziti (tako imenovani evrodolarji) tako iz obmo~ja vzhodnega bloka kakor iz ameri{kih multinacionalk, ki so delovale v Evropi in `elele ostati izven kapitalskega nadzora svoje mati~ne dr`ave. Leta 1971 je ameri{ki predsednik Nixon najavil, da se bo ameri{ki dolar pocenil, da bi o`ivili ameri{ko gospodarstvo, kar je pomenilo, da se ta valuta odtlej ni ve~ fiksno vezala na vrednost zlata, kakor je bilo to dolo~eno z dogovorom v Bretton Woodsu. S svoje strani pa so mo~no pove~ani profiti dr`av OPEC-a vnesli na svetovni finan~ni trg sredi sedemdesetih let okrog 50 milijard USD (tako imenovani petroldolarji), kar je tudi prispevalo k destabilizaciji dotedanjega »svetovnega reda« in prevladujo~ih finan~nih tokov. ^e so namre~ {e sredi {estdesetih let mednarodne ban~ne operacije in posojila obsegale le okrog 2 % vrednosti svetovnih menjav, se je ta vrednost v za~etku devetdesetih let pove~ala `e na okrog 55 %. S tem se je drasti~no pove~al tudi obseg valutnega trga oziroma borznih menjav, ki so bile okrog 18.000 milijard USD leta 1980 in prek 300.000 milijard USD leta 2000, se pravi pribli`no 1500 milijard USD na borzni delavnik.
45
Milan Bufon
Politi~na geografija globalizacije
Ta neverjetni finan~ni trg pa za razliko od preteklosti ne temelji ve~ na uvozno-izvozni menjavi, saj je bila njena vrednost leta 1980 le okrog 1500 milijard USD in 5500 milijard USD leta 2000. To pomeni, da danes vrednost »virtualnih« in mnogokrat {pekulativnih mednarodnih finan~nih izmenjav za pribli`no {estdesetkrat presega vrednost mednarodnih materialnih trgovinskih izmenjav in da se v enem samem borznem tednu na finan~nih trgih obrne toliko denarja, kolikor je vredna celotna letna svetovna trgovinska izmenjava. Finan~no valutno trgovanje je tudi mo~no osredoto~eno le na nekaj ve~jih svetovnih borz, med katerimi prevladuje londonska, ki ji sledita borzi v Tokiu in New Yorku, ki skupaj tvorijo nekak{en enoten borzni sistem, za katerega je zna~ilno, da deluje kontinuirano in povezano, tako reko~ brez presledka; temu osrednjemu sistemu so na neki na~in komplementarni sekundarni svetovni borzni centri, ki delujejo v Hongkongu, Frankfurtu, Zürichu in Parizu (Dunning 2000). To obenem pomeni, da gospodarski tokovi zunaj na{tetih finan~nih sredi{~ ostajajo relativno skromni in omejeni na klasi~ne oblike medvladnih posojil in uvozno-izvoznih menjav, saj le redka podjetja iz dr`av v razvoju kotirajo na svetovnih borzah. Vse to povzro~a bistvene spremembe na podro~-ju ekonomske globalizacije, ki se je zaradi prevlade »virtualnih« borznih finan~nih izmenjav skoraj povsem deteritorializirala, hkrati pa deluje izredno dinami~no tako v ~asu kot v prostoru, predvsem znotraj razvitega »svetovnega severa«, od koder se selektivno in {pekulativno usmerja tudi na obmo~-ja dr`av v razvoju, kjer lahko povzro~a precej{nje gospodarske motnje (krize v Mehiki, vzhodni Aziji in Argentini). Neposredno vpliva tudi na zmanj{anje ekonomske suverenosti dr`av in na potrebo po povezovanju manj{ih dr`avnih ekonomskih prostorov in valut, ~emur smo pri~e zlasti v Evropi z razvojem Evropske monetarne unije.
Deteritorializacija finan~nih tokov pa ne pomeni, da se v svetu ne razvija tudi neko globalno proizvodno omre`je, ki ga pa za razliko od preteklosti ne usmerjajo ve~ dr`avni ekonomski sistemi in mednarodne dr`avne nalo`be, temve~ bolj ali manj zasebne gospodarske dru`be, ki prevzemajo vse bolj vidno mednarodno dimenzijo (Hudson 2001). Zato so ob svetovnih finan~nih tokovih eden izmed najbolj znanih dejavnikov ekonomske globalizacije predvsem multinacionalne korporacije (MNK). Leta 2000 je bilo v svetu okrog 55.000 takih korporacij s prek 450.000 poslovalnicami v razli~nih delih sveta. Njihov tr`ni promet je bil okrog 10.000 milijard USD (pribli`no 25 % svetovnega BDP-ja) in je zajemal ve~ji dele` (okrog 75 %) svetovne trgovine. Pomen MNK-jev je dovolj razviden iz dejstva, da slednji izvajajo danes `e ve~ kot dve tretjini svetovnih trgovinskih izmenjav in da kar tretjina vseh trgovinskih izmenjav v svetu odpade na »notranje« izmenjave v okviru istega podjetja. Pod kontrolo MNK-jev je prek 80 % svetovnih tehnolo{kih izmenjav in ve~ji del zasebnih vlaganj v znanost in razvoj (tako imenovane R&D dejavnosti). [irjenje dejavnosti MNK-jev poteka prete`no z neposrednimi vlaganji v drugo dr`avo, s katerimi korporacije prevzemajo in nadzirajo h~erinska podjetja. V dejavnosti MNK-jev se vse bolj vklju~ujejo tudi razli~na mala in srednjevelika podjetja, ki z njimi sklepajo posebne dogovore o sodelovanju in s tem tudi pridobivajo vse bolj razpoznavno mednarodno dimenzijo. Naglo pove~evanje dejavnosti MNK-jev izra`a ne nazadnje letni porast neposrednih mednarodnih vlaganj, ki so se v zadnjih desetletjih mo~no pove~ala (od okrog 65 na okrog 2500 milijard USD, ve~inoma pa {e vedno izhajajo iz razvitih ekonomij.
ZDA ostajajo glavni akter v pogledu mednarodnih vlaganj, ~eprav se je njihov dele` v svetovnem merilu skorajda prepolovil. Podoben relativni upad sta zabele`ili tudi Velika Britanija in Nizozemska, tradicionalni nosilki mednarodne trgovine. Temu nasprotno se je ob~utno pove~ala vloga Nem~ije in, v zadnjih letih, {e zlasti Japonske, ki je tudi prevzela drugo mesto pri mednarodnih vlaganjih MNK-jev. Dr`ave G5 (ZDA, Japonska, Nem~ija, Velika Britanija in Francija) skupaj z Nizozemsko, [vedsko in [vico »proizvajajo« ve~ kot 75 % vseh neposrednih mednarodnih vlaganj. Drugo vpra{anje zadeva obmo~-ja, kamor se usmerjajo neposredna mednarodna vlaganja. V grobem lahko tu zari{emo razmerje med razvitimi in nerazvitimi ekonomijami, ki pa se v obdobju 1960-1995 ni kdovekako spremenilo oziroma se je {e bolj prevesilo v korist razvitih. Razvite ekonomije so namre~ leta 1960 prevzemale dve tretjini vseh vlaganj, ta dele` pa je bil leta 1995 skorajda 75 %. To pomeni, da ve~ina mednarodnih vlaganj ne »prebija« obsega razvitih industrijskih dr`av (Maddison 2001).
46
Geografski vestnik 78-1, 2006
Razprave
Razvojne mo`nosti v svetu ostajajo torej zelo neenakomerne, vidno pa se pove~uje tudi neskladje med najbolj in najmanj razvitimi dr`avami. Po oceni v Razvojnem programu OZN (UNDP) je bil slednji 3:1 leta 1820 in kar 72:1 leta 1992. Povpre~ni BDP na prebivalca zna{a danes v najmanj razvitih dr`avah na svetu (teh je 64) komaj 410 USD, v najbolj razvitih (teh je 25) pa 25.730 USD, kar je skoraj 64-krat ve~. Ni~ manj kot 1,2 milijarde ljudi na svetu `ivi z manj kot 1 USD dnevno, zlasti v ju`ni Aziji in ~rni Afriki. Na prehodu v tretje tiso~letje je na 20 % svetovnega prebivalstva v razvitej{ih dr`avah odpadlo 86 % svetovnega BDP-ja, na 20 % prebivalstva v najmanj razvitih dr`avah pa le 1 %.
4 Sklep: globalizirana teritorialnost ali teritorializirana globalnost?
V razvoju {ir{ih politi~nogeografskih struktur lahko na osnovi oblik dru`bene in prostorske integracije lo~imo ve~ obdobij:
•  predmoderno (pred letom 1500),
•  zgodnje moderno (med letoma 1500 in 1850),
•  moderno (med letoma 1850 in 1945) in
•  sodobno (po letu 1945).
Predmoderno obdobje ozna~uje povezovanje agrarnih civilizacij, ki so se za~ele razvijati v Evraziji, Afriki in Ameriki pred pribli`no deset tiso~ leti. Zaradi skromnih prometnih in komunikacijskih mo`nosti je v tej fazi intenzivnej{e povezovanje zadevalo zlasti ju`ni del evrazijskega kontinenta ter Sredozemlje z nastankom razli~nih imperijev ter religij, ki jim je ob~asno uspelo oblikovati nekatere {ir{e, med seboj konkuren~ne in zato razli~no obstojne civilizacijske skupnosti in organizacije. Slednje pa niso mogle premostiti naravnih pregrad, kakr{ne so Sahara ter Atlantski in Tihi ocean, in prodreti do preostalih delov sveta: ~rne Afrike, {e zlasti pa do povsem neznane Amerike in Oceanije. A tudi znotraj evrazijskega prostora je komunikacija med civilizacijami ter dru`benimi in politi~nimi skupinami potekala na dokaj omejen na~in, saj je bila omejena na skromno {tevilo trgovskih poti, bila zaradi skromnih tehnolo{kih mo`nosti zelo po~asna in je zajemala le omejene skupine prebivalstva.
Za~etek 16. stoletja predstavlja prelomnico, saj se takrat za~enja novo obdobje »vzpona Zahoda«. Zgodnje moderno obdobje je ~as, ko se za~enja intenzivnej{e povezovanje priatlantske Evrope z Ameriko in Oceanijo, kar privede do nastanka skupne »zahodne« civilizacije, in kjer nastanejo »globalni« evropski imperiji. Sredstvo komunikacije vtem obdobju je zlasti ~ezoceanska plovba, dru`beno-ekonomska paradigma pa sta zgodnja industrializacija in svetovna trgovina. V ta proces so bili v manj{i meri vklju~eni notranji deli Afrike in Azije, z izjemo Indijskega podkontinenta. Sicer pa so globalizacijski u~inki {e vedno razdeljeni znotraj posameznih in med seboj nasprotujo~ih si imperialnih sistemov, v katerih se oblikujejo posebni centralno-periferni odnosi v sicer dokaj poenotenem dru`benem in gospodarskem prostoru.
V modernem obdobju se z razvojem novih komunikacijskih in proizvodnih tehnologij na Zahodu za~enja izrazitej{a prevlada o`je skupine zahodnoevropskih dr`av z Veliko Britanijo na ~elu, in v svetu na ~elu z ZDA, ki sedaj s svojimi formalnimi imperiji dose`ejo kontrolo dobr{nega dela sveta ter mu vsilijo lastni civilizacijski model. Transatlantske migracije v ZDA dose`ejo vi{ek in omogo~ajo razvoj na ceneni delovni sili temelje~i industrializaciji ter teritorialni ekspanziji, v Evropi pa se intenzivna industrijska proizvodnja v zahodni Evropi kombinira z diferenciacijo med morskimi in kontinentalnimi imperialnimi silami ter med centralnimi in perifernimi deli dr`avnih sistemov, a tudi z rasto~im nacionalizmom in socializmom, zlasti v »zamudni{kih« dr`avah srednje in vzhodne Evrope. Pove~ana dru`bena diferenciacija in kompeticija med evropskimi dr`avami pa je spro`ila v relativno kratkem ~asu v prvi polovici 20. stoletja kar dve svetovni vojni. To dejstvo dokazuje, kako se zaradi u~inkov globalizacije posamezni meddr`avni konflikti lahko sedaj hitro raz{irijo na svetovno raven, hkrati pa je privedlo do temeljnega zasuka v svetovnem ravnovesju, saj je od vojn iz~rpana Evropa izgubila vodilno vlogo v svetovnem sistemu in jo prepustila ZDA, ki so po letu 1945 na lastni voja{ki in ekonomski premo~i za~ele graditi svoj neformalni imperij.
47
Milan Bufon
Politi~na geografija globalizacije
Sodobna faza razvoja {ir{ih politi~nogeografskih struktur je posebna po tem, da ni bil svet {e nikoli po nastanku teritorialnih dr`av v politi~nem smislu tako razdrobljen, hkrati pa tako soodvisen in poenoten v dru`benem in gospodarskem smislu, {e posebej po padcu bipolarnega geopoliti~nega sistema. [e nikoli doslej niso bile razdalje spri~o novih komunikacijskih in transportnih tehnologij tako zlahka in hitro premagljive; {e nikoli doslej ni bilo toliko ljudi udele`enih v »globalni« komunikaciji v fizi~nem ter »virtualnem« pogledu. Po drugi strani pa {e nikoli doslej niso bile razvojne razlike v okviru istega dru`-beno-gospodarskega sistema tako velike, bogati tako bogati in revni tako revni, pri ~emer se razlike v stopnji razvitosti ne merijo ve~ na dr`avni, temve~ na globalni ravni. Sodobna faza globalizacije se torej za~-ne z delitvijo sveta na Zahod in Vzhod, kon~a pa z delitvijo na Sever in Jug oziroma natan~neje med obmo~ji Severne Amerike, Evropske unije ter jugovzhodne Azije in Oceanije, ki tvorijo svetovni center in se med seboj vse bolj povezujejo, polperifernimi obmo~ji srednje-vzhodne Evrope in Sredozemlja, Latinske Amerike, jugozahodne in ju`ne Azije ter ju`ne Afrike in svetovno periferijo, ki jo vidneje zastopajo ve~ji del Afrike, a tudi nekateri predeli centralne Azije. Pod tem globalnim in mo~no selektivnim »centralnim« dru`beno-gospodarskim sistemom tlijo in se ob~asno razplamtijo {tevilni manj{i »ogenj~ki« na lokalni in regionalni ravni, saj slednji dve najbolje reprezentirata dejanski ~love{ki `ivljenjski prostor, obenem pa se dr`avna in makroregionalna raven izka`eta kot tisti vmesni, funkcionalni ~len, ki posreduje med specifi~nim in splo{nim (Bufon 2004). Razmerje med lokalnim, dr`avnim in globalnim (prek regionalnega in makroregionalnega) navsezadnje vzdr`uje tisto dru`beno in kulturno raznolikost in dinamiko, zaradi katerih je svet ne le privla~nej{i, ampak nam tudi omogo~a, da lahko spreminjanje dru`beno-kulturne strukture v ~asu imenujemo zgodovina, spreminjanje te strukture v prostoru pa politi~na geografija.
5 Viri in literatura
Berezin, M., Schain, M. (urednika) 2003: Europe without Borders. Baltimore.
Brown, L. R. (urednik) 2002: State of the World, 2001. London.
Brunn, S. D., Leibach, T. R. (urednika) 1991: Collapsing Space and Time - Geographical Aspects of Communication and Information. New York.
Bufon, M. 2001: Osnove politi~ne geografije I–II. Ljubljana.
Bufon, M. 2004: Med teritorialnostjo in globalnostjo. Koper.
Cable, V. 1999: Globalization and Global Governance. London.
Dicken, P. 2003: Global Shift - Reshaping the Global Economic Map in the 21st Century. New York.
Dunning, J. H. (urednik) 2000: Regions, Globalization and the Knowledge-Based Economy. Oxford.
Gilpin, R. 2001: Global Political Economy - Understanding the International Economic Order. Princeton.
Guibernau, M. 1999: Nations Without States - Political Communities in a Global Age. Cambridge.
Held, D, McGrew, A, Goldblatt, D., Perraton, J. 1999: Global Transformations - Politics, Economics and Culture. Cambridge.
Hudson, R 2001: Producing Places. New York.
Maddison, A. 2001: The World Economy - A Millennial Perspective. Paris.
Nelsen, B. F., Stubb, A (urednika) 2003: The European Union - Readings on the Theory and Practice of European Integration. Boulder.
OLoughlin, J., Staeheli, L., Greenberg, E. (uredniki) 2004: Globalization and Its Outcomes. New York.
Rugman, A. 2000: The End of Globalization. London.
Taylor, P. J. 1989: Political Geography- World Economy, Nation-State and Locality. London.
V besedilu navedeni podatki so pove~ini povzeti iz analiti~nih gradiv mednarodnih organizacij, predvsem OZN in z njo povezanih teles ter OECD in Mednarodnega denarnega sklada.
48
Geografski vestnik 78-1, 2006
Razprave
6 Summary: Political geography of globalization
(translated by the author)
Globalization can be understood as a process or set of processes rather than a singular condition. It doest not prefigure a world society, but it reflects the emergence of interregional networks and systems of interactions and exchange. The spatial reach and density of global and transnational interconnect-edness express complex relations between communities, states, international institutions, non-governmental organizations and multinational corporations, which make up the global order. Globalization is thus associated with an evolving dynamic global structure of enablement and constraint. But it is also a highly stratified structure since it is profoundly uneven, reflecting existing patterns of inequality and hierarchy and generating new patterns of inclusion and exclusion, new winners and losers.
By cutting through and across political frontiers globalization is associated with both the deterri-torialization and reterritorialization of socio-economic and political space. As economic, social and political activities are increasingly stretched across the globe they become in a significant sense no longer primarily or solely organized according to a territorial principle. Under conditions of globalization, šlocal’, šnational’ or even šcontinental’ political, social and economic space is re-formed such that it is no longer necessarily linked to established legal or territorial boundaries. On the other hand, as globalization intensifies it generates pressures towards a re-territorialization of socio-economic activity in the form of subnational, regional and supranational economic zones, mechanisms of governance and cultural complexes. It may also reinforce the šlocalization’ and šnationalization’ of societies.
Globalization concerns the expanding scale on which power is organized and exercized, that is, the extensive spatial reach of networks and circuits of power. Indeed, power relations are deeply inscribed in the process of globalization. In fact, the stretching of power relations means that sites of power and the exercise of power become increasingly distant from the subjects or locales, which experience their consequences. In this regard, globalization involves the structuring and restructuring of power relations, and their consequences are thus unevenly experienced. Whilst states are increasingly sharing their power with various international and transnational organizations and are shifting away from a purely state-centric policy to a new and more complex form of multilayered governance within evolving regional and global political networks, the state seems to remain central to the world military order, in particular for what the US hegemonism and the consequent geostrategic organization of world centres and peripheries is concerned.
The results of this organization can be found in trade where nation-states have ever used different protections to promote domestic industry. Today, the global regulation of trade, by bodies such as the WTO, implies a significant renegotiation of the Westphalian notion of state sovereignty, but it is still expressing the global organization of political power. Centralization is reflected even more clearly in global financial flows. Compared with the era of the classical Gold Standard, or that of Bretton Woods, contemporary financial globalization shows an impressive magnitude, complexity and speed, producing both enormous benefits and risks. For this very reason the growing need for a global governance project, which could adapt the world political system to the global economic and social processes and networks, is finding several and substantial obstacles on the one hand in those nation-states which seek to preserve the national diversity and territorial sovereignty, and on the other hand in the hegemonic powers which seek to convert their national interests in the control over a wider global scale.
49