Francka Zupančič:
Sveteče drevo.
HJjfta visokem hribu, kamor je zašel redkokdaj kak **%& človek, je rastla močna, visoka smrcka. »0t« je mislila in si dela neštetokrat, »to je najvišji brib na svetu, in jaz sem najlepša in najmočnejša smreka. Cutira, kako sem sočna, in kako sc mi pretaka po lubovih razpokah smola. Kakor hitro pride do mene človek, mu porcčcm: Vžgi moj vršič, da bo gorel v svetlem plamenu in raisvetl)eval temno zcmtjo! To mi je določeno, in videti želim svoj namen izpolnjen
¦ter dati svetu luč.«-------
Toda preden je prišel človek, je nastal vihar. Divjal je in razsajal neusmiljeno. Smreko je izpre-letela groza. Razprostrla je proseče svoje veje k nebu. A vihar ji ni prizanesel. Še preden sc je smreka zavedela, je bila že izrvana.  Obležala je na pobočju
Stran 116________ANGELČEK__________Leto 29
Kriknila je v smrtnem strahu, in potem je bila okrog nje tema. Ko je prišla po dolgem času zopct k za-vesti, je raislila trpko: »Zlomljena scra — drevo brez življenja! Kaj je sedaj pač z mojimi načrti? Nisem li hotela razsvetljevati zemlje? In sedaj sahnem tu osamljena in nepoznana! Sok, moja srčna kri, se mi odceja, in zlatosvetla smola se nabira na deblu kakor solze. O, da bi prišel kak človek, me vzel s seboi in razkuril!   Za nič več nisem!«
A prišcl ni nihče. Leto in dan }e morala čakati smreka in se vaditi v potrpljenju. Tako je ležala več let in se usušila. Le slabotno je bilo v ojei še življenje. Končno si jc mislila: »Ni bila moja naloga, da raz-svetljujem zemljo, ampak da sem zadovoljna. Ko-' likor več izgubim življenja, toliko mirnejša postajam. Pride pač kmalu popoln mir nadme in me objame, kakor razprostira ncbo svoj modri plašč čez zemljo!«
Prišel je res mir. In z mirom je prišla čudna izpremcmba. Nekega večera sta zašla trudna pot-nika v temini na hrib, kjer je ležala smreka. Vzrado-ščen zakliče mlajši: »Glejte, oče, les sveti! Tu ie iz-rvana smreka! Sedaj vem, kje sva in najdcm lahko pravo pot domov. Idiva!« — In šla sta naprej, pa našla pravo pot.
Tako je svetila stnreka vendarle in pomagala zašlim na pravo pot, a šele tedaj, ko je samascbi odmrla.