V mreisah fgrr^tisa 26 Ne! Ne! Ne! štefan je čutil, da dalje ne bo mogel vzdržati. Tako je bil zmešan, da vprašanj sploh ni razumel. Bal se je, da se mu bo zmešalo in bo začel divjati. Ves poten in popolnoma izčrpan je imel samo eno željo: da bi Skanlona dobil v roke in ga raztrgal. Skanlon! Skanlon! Skanlon! Že ime samo se mu je zdelo podobno strupenemu črvu, ki leze na glavo svoje žrtve in skuša priti v ijiotranjost, da bi se ovil okrog srca. Še dolgo potem mu je zvenelo v ušesih to ime. In ko je v dolgih nočeh brez spanca ležal v svoji celici, je natančno yidel pred seboj odvetnikove izbuljene zvite oči in njegova neusmiljena, azka usta. Naslednjega dne je bil veliki četrtek. Mati in Alojzija sta pred začetkom razprave šli v.neko poljsko cerkev in sta goreče molili. Skruieno sta klečali pred križem. Pogled na trpečega Zveličarja ju je nekoliko potolažil in jima vlival upanje. Kristus, ki je toliko trpel, bo gotovo usmiljen do ubogega Štefana. Ker je predsednik Harris prejšnji dan sporočil, da bodo ta dan govorili državni pravdnik in zagovornika, nakar bo izrečena sodba, je bilo v dvorani še več Ijudi ko prejšnje dni. Mnogi so morali na hodniku ostati. Prvi je nastopil državni pravdnik. Hladno, neusmiljeno je govoril obrnjen k porotnikom. »Gospodje, ta zgodba ni nova, marveč stara ko človeštvo. Obtoženec je suženj svojih strasti, obto- ženka pa mlado, razmeroma zelo izobraženo dekle. Poleg tega je nečimrna. sebična in ima pred očmi edini cilj, da zadosti svoji nečimrnosti. Za to žrtvuje vse in vsakogar. Ta dva imenujeta razmerje, ki je vladalo med njima, .ljubezen' in tako ga naziva tudi plehko slovstvo. čutnost. roda jaz pravim, da je to umazana Ta dva sta živela v grešnem ljubavnem razmerju, namesto da bi se poročila. To razmerjs ju je privedlo tako daleč, da sta v tretjem človeku videla svojega nasprotnika, ki se ga je treba rešiti. Sklenila sta, da ga bosta ubila. Dekle je zvabilo Kazimira v gozd in se tam začelo z njim igračkati. Fant je prišel za njima in je Kazimira z njegovim samokresom ustrelil. Glejte zvitost! Zločinca sta računala na to, da bo svet mislil, da se je Kazimir sam ubil. Toda usoda jima ni bila naklonjena. ' * Fant ni dobro zadel. Ko je videl, da Kazimir ni mrtev, se je zbal in zbežal. Obtoženka je bila bolj odločna. Pobrala je samokres, ki ga je bil fant odvrgel, in je začela streljati. Nato je vrgla samokres na tla poleg trupla in tekla za Štefanom. Morda boste rekli, da je ta zločin pregrozen, da bi ga moglo tako mlado, nežno dekle izvršiti. Res. Toda ona ga je vendar izvršila. Morda vas bodo prosili, da bi bili usmiljeni, ker je mlada in ker je bi!a — kakor je izjavil zdravnik — v takem dušnem razpoloženju, da ni verteia. kaj dela. Ne dajte se pre- motiti! Sicer je res mlada, a vendar toliko stara, da bi morala vedeti, kaj dela. Sedaj pa glejmo obtoženca. Njegova krivda je večja, ker je zločin zasnoval in Nino prisilil, da ]c izvršila vse predpriprave. Dokazati je hotel, da je bil odsoten, a ni pomislil na to, da ga bo vkljub previdnosti kdo videl, kar se je v resnici zgodilo. Po izpovedi raznih prič se je usodno dejanje izvršilo v tistem času, ko je obtoženec bil zapustil gostilno z izgovorom, da gre k obedu. Fant je zelo pretkano zasnoval vso stvar. Šel je na stanovanje, da ga je gospodinja videla. Zvečer je bil pri žrebanju, dasi prej ni hodil v tisto gostiino. Zakaj? Da bi imel priče za svojo oclsotnost. S Petrom je popival. Pred odhodom mu je rekel: ,Peter, ne pozabi, da sem bil tu. Koliko je ura?' Potem je baje šel domov. Gospodje, obtoženca sta v enaki meri kriva. In jaz vas prosim v imenu zakona, pravičnosti, miru, proglasite ju za kriva in izrecite nad njima sodbo, ki ju bo udarila z istim, kar sta sama izvršila.« Za državnim tožilcem je nastopil Skanlon. Samoicavestno ie začel* »Kdo je ubil Kazimira Pavloniša? Tisti, ki -: (mel vzrok za to, da bi se ga rešil. To je bil Kmicic. V Nino ie bil zaljubljen. Bal se je, da ga bo Kazimir, la je bil samostojen in premožen, izpodrinil. Da se to ne bi irtoglo zgcditi, je sklenil, da ga bo ubil. Upal je, da bo javnost proglasila Kazimira za samomorilca in to m.u je dalo pogum. Vse .ie dobro premislil in pripravil. Oni petek je pri?ol v Pikerton. Morda res samo zato, da bi obiskal Nino. Stvari so se drugače zasukale. Na ulici je zagledal Nino v dmžbi svojega tekmeca. Skrivaj je šel za njiraa. Videl je, da sta šla na isto mesto, kjer je on bil prebil toliko veselih ur v dokletovi družbi. Hitel je za njima. V grmu se je skril in ju opazoval. Ko je Kazimir iztegnil roke po Nini, se več ni mogel premagati. Potegnil je Kazimirov samokres, ki ga je bil že prej ukradel, in sprožil. Ni dobro zadel. Še drugič in tretjič je ustrelil. Kazimir se je zvrnil po tleh kakor da bi bil mrtev. Dlani je imel prestreljene. Mnenja o samomoru je konec. Fant se je ustrašil posledic svojega dejanja. Da bi se rešil, je z revoiverjem v roki prisilil Nino, dx je stopila k na pol mrtvemu Kazimiru, da bi jo ranjenec videl in bi mislil, da ga je ona ustrelila. Samokres je vrgel poleg žrtve na tla. Zvečer je prisiJil ubogo deklico, da je šla na kraj zločina gledat, ali je Kazimir mrtev. Nina se je vrnila in mu sporočila, da Kazimir še živi. Nato p ponoči sam šel k umirajočemu, da bi mu z njegovo lastno britvijo, ki jo je prav tako ukradel v kopalnici, končal življenje. Ko je stopil k ranjencu, se je ta za hip zavedel in vprašal: ,Kdo je?' Morilec se je sklonil nad njega in mu rekel: ,Jaz sem, Nina. In sedaj te končam' Nato je v resnici storil žalostno delo. Ali si morets predstaviti kaj bolj nečloveškega ? Sedaj pa glejte to ubogo deklico! Uničili so njeno dobro ime, dali jo v zobe j^iiosti, ne da bi to zaalužila. Zakaj bi naj umorila Kazimira? Njen dobrotnik ie bil. Linbil jo je in zaprosil za ženo. Ali so ženske hude na tiste moške, ki jih ljubijo? Ali ubijajo svoje dobrotnike? Gospodje, bodite pametni! Poglejte to nežno deklico in pomislite, ali bi rnogla storiti komu kaj žalega? Ona je nedolžna. Usmilite se je! Usmilite se njene uboge matere! Ne vzemite ji edine opore! Ne obsodite je, da ne boste obsojeni!« S tem je končal in sedel. Občinstvo, ki je napeto poslušalo njegova izvajanja, si je oddahnilo. Zadnji je nastopil Kelly. Govoril je resno, stvarno. Opisal je vse okoliščine umora in na podlagi raznih dejstev dokazal, da je edino Nina kriva. »Nina Mateskas je imela dovolj vzrokov za to, da se reši Kazimira. Ta jo je s svojim večnim vsiljevanjem jezil. Že to,.da je Kazimir pri njih stanoval, je motilo njene odnošaje s Štefanom. Kazimirova pretnja, da bo Štefanu in drugim govoril o njenem prejšnjem življenju, ki je bilo precej pisano, jo je preplašila. Zbala se je, da jo bo štefan zapustil, če bo doznal, kaka je bila, Ijudje pa ji več ne bodo zaupali otrok v pouk. Ko je razmišljala o teh posledicah in videla samo sebe zapuščeno in brez zaslužka, je sklenila, da bo Kazimira skrivaj ubila. Javnost je pripravila na njegovo smrt z napovedovanjem možnosti ,da si bo v obupu končal življenje. Vse okoliščine, ki sem jih bil v svojem govoru navedel, nepobitno pričajo o njeni krivdi in narekujejo za njo najtežjo kazen. Sicer pa jaz nisem tu, da bi izsiljeval obsodbo Nme Mateskas. Hočem samo dokazati, da je uraor izvršila ona in je v svoji zlobi in strahu šla talco daleč, da je zločin naprtila popoinoma nedolžnemu človeku. Obtcženec ni mogel izvršiti uniora, ker je bil odsoten. Njegova cdsotnost je dokazana, četudi sta- se državni tožilec in zastopnik obtoženke na vse načine trudila, da bi to preprečila, a se jima ni posrečilo. Kar se tiče Grenhuta, sem prepričan in izjavljam, da ni govoril resniee. Stefana ni mcgel videti v petek, ker so priče dokazale, da je bil ves dan pri Sv. Roku. Ponovno izjavljam, da je Štefan Kmicic nedolžen in je dolžnost sodišča, da ga oprosti.« Po govorih državnega tožilca in zagovornikov je vstal predsednik sodišča. Obrni! se je k porotnikom in resno dejal: »Gospodje, umaknite se v drugo sobo in sodite.« Porotniki so drug za drugim šli v sosednjo solx). V dvorani je zavladala smrtna tišina. Ljudje so se zavedali, da gre za življenje in smrt dveli ljudi in resnost položaja jih je presunila. Cez dobro uro so se vrata sosednie sobe odprla. Drug za drugim so prihajali porotniki. Zdelo se je, da so bili niihovi obrazi še bolj mrki in hladni ko med razpravo. Ko so zavzeli svoja mesta, je predsednik vprašal: »Gospodje, ali ste sodili?« »Da,« je resno odvrnil prvi porotnik. »Kako ste razsodili v zadevi Nine Mateskas?« »Kriva je, a dejanja ni izvršila s premišljenim namenom.« »In drusri obtoženec, Štefan Kmicic?« »On je glavni krivec in je vse izvršil s premišlje- nim namenoffl.« Sledila je grobna tišina. Prekinil jo je predsednik, ki je s slovesnim glasom dejal: »Nina Mateskas, vstanite! Sodišče je vestno preiskalo vašo zadevo in zaslišalo izpovedi prič. Če se boste čez leta spomnili na te dogodke, boste uvideli, da smo upoštevali vse olajševalne okoliščine. V smislu obsodbe boste morali odslužiti ka,zen v državni jetnišnici v Ellingtonu. Obsojeni ste na dvanajst let ječe, kar je naimanjša kazen za take zločine.« Predsednik je za nekaj časa utihnil, nato je velel: »Štefan Kmicic, vstanite! Sodni zbor vas je spo- znal za glavnega krivca in izreka nad vami smrtno obsodbo. Čas do izvršitve obsodbe boste preživeli v jetnišnici v Ellingtonu.« Po izreku sodbe so se ljudje preplašeno in molče spogledali. Neka otrplost jih je prevzela. Le dva človeka se nista dala motiti: stari sodnik Harris in Slawson, poročevalec pikertonskega dnevnika. In samo ta je videl Štefanov obupni pogled, ko se je ozrl na mater, ki se je onesvestila in zgrudila v Alojzijino naročje. Prvi se je otresel mučnega vtisa SkanJon. Obrnil ee je k Nini in jo tolažil. Nato je šel h Kellyju, ki je ves potrt zbiral skupaj svoje zapiske. »Nisem mislil, da bodo nad vašim varovancem fzrekli najhujšo kazen. A povem vam, kaj bom storil. Pri državnem prerlsp^rplni hom zastavil ves svoj vpliv in ga prosil, naj spremeni smrtno kazen v dosmrtno ječo.« »Hvala lepa,« je ironično odvrnil Kelly. »To je najmanj, kar ste dolžni storiti.« »A, tako inislite o stvari?« je osuplo vprašal Skanlon. »Da!« je ostro odgovoril Kelly. Obrnil se je ter šel za Alojzrjo, ki je podpirala Štefanovo mater. V hiši Naše Gospe je zavladala velika žalost. Dobre ženice kar niso hotele verjeti, da je Štefan v resnici obsojen na smrt. Ko pa sta jih Alojzija in odvetnik naposled prepričala, jih je prevzela pobitost. Umolknile so ter druga za drugo šle v kapelo molit. Štefanova mati je med tem bolestno ječala in vzdihovala v postelji. Pri njej je sedela Alojzija in jo tolažila z zagotavljanjem, da bo Štefan gotovo pamiloščen. (Dalje sledi)