Upor krščanskik Slavjanor zoper mahomedanske Turke. Eri ni voda in biat ne more biti mrzel kot led, kedar se sorodni krvi godi tako, kakor sedaj o svojih slavjanskib sobratih na Tuiškem slišimo. Njib nesreča in osoda mora v našib srcih vzbujati bratovsko so5utje in usrailjenje. 1. Od Celovca na Koroškem do Carigrada in Soluna na Turškein, od Varne ob Črnem do Trsta in Dubrovnika ob Jadrauskem moiji stauujemo na zemljišči, ki meri dobrib 7.000 ?tnilj, Jugoslavjani v lepem številu kakih 14 milijonov duš. — Slovencev l1/., milijona, Hrvatov in Srbov 6 milijonov in Bolgarov 6 milijonov — sami bratje, sinovi teiste matere Slave. Med tem ko se avstrijski Slavjaui za enakopravnost borimo zoper nemčurja, lahona in madjarona, vzdibujejo turški naši sobratje pod stiabovitim mabomedanskim jaimom nže celib 400 let in više. Kajti Bolgari so piopadli v krvavi bitki pii Marici 1. 1371., Srbi pa na nesrečnem Kosovem polji 1. 1389. Vse zemIjišče se njim je vzelo in razdelilo med turško gospodo ali poturčeno plemstvo. Kajti veliko Slav: janov je zapustilo krščansko vero in uklouilo se Mabomedu. Siboni v Bosniji so Turki pobrali 30.000 dečkov in njib poturčili. Edini Crnogorci so v nepristopnib gorab obranili zlato svobodo. Vse ostalo ljudstvo je zapadlo groznemu, nezaslišanetnu robstvu in sužanstvu. Njegovo 4001etno trpljenje je v zgodovini zapisano s solzami in krvjo. Najbolj žalostno pa je to, da se izmed eviopskib Kristijanov nibče ni botel usrailiti ovih potlačenib rev! — 2. Nekdaj so verniki zapadne Evrope go- ; re5e in pogumno branili svoje krščanske brate na j jutrovem. Veckrat so sveto deželo in Jeruzalem j oteli iz rok nevernikov. Ali sedaj je že 100 let j o tem vse tiho. Luteranska krivovera, liberalna J nevera je spodrinila poprejšno ljubezen in krščan- \ sko vzajemno8t ter njo spremenila v nedostojno j sebi5nost. Potemci nekedanjih križarjev so se po I svojem neverstFU dali tako zaslepiti, da so se svoji zgodovini popolnem izneverili ter začeli podpirati Turke zoper krš5anske Slavjane. Leta 1801—1817. so se Srbi pod vodstvom Črnegajurja in Miloša Turkom uprli, njim vzeli 791 Dmilj bogate zemlje in ustanovili srbsko knježevino. Toda ostalih sobratov niso smeli oteti; in ko jel. 1854. botel ruski cesar Turke iz Evrope pregnati, so mu to Francozi, Angleži in Lahi, v zvezi s Turki, zabranili po ki-vavi vojski. Tudi upor Luke Vukaloviča 1. 1862. bil je zastonj. 3. Ali sila kola lomi. Sedaj so tlačeni Kristijani začeli nov upor; 23. julija so se prvič in srčno zgrabili s Turki pri Novosinji v Hercegovini blizo Črnegore, kakih 15 ur od naše dalmatinske meje. Štiri kompanije Turkov so zapodili v pobeg in vsled tega se ustaja naglo širi na vse strani. Ali bo ta upor srečen uspeh imel, tega ne moreino še sedaj vedeti. Vendar cudue vesti se razglašajo po Eviopi, ki se sedaj očividno ne ksže ve5 Turkom tako piijazna, kakor pred par leti. Francoske in nemške novine celo pravijo, da bode Avstrija vsled dogovorov s pruskim in ruskim cesarjem, turškim Kristijanom na pomoč bitela in Bosnijo pritaknila Hrvatski. S tem se vjerua tudi to, da so bercegovinski upoiniki cesaisko zastavo razvili in klicaje: živil brvatski kralj Franjo Josip, v vojsko šli. Ako bi se resnično vse to zgodilo in Bosnija s Hercegovino pridjala trojedini kraljevini: Hrvatski, Slavoniji in Dalmaciji, potern bi ustalo staroslavno kraljestvo Hrvatsko. — Jugoslavjani bi v osebi svitlega cesarja Franca Jožefa pozdravili novega Krešimira ,,Velikega". Hrvati in Sibi dobili bi najmočnejši jez zoper madjarske nakane, Slovenci pa najzdatnišo zaslombo zoper neinčurske in laške namere. Zato se tudi vse Jugoslavjanstvo za ovi upor toliko zanimiva; v Zagrebu, v Karlovcu, v Zadru, v Trstu, v Gradcu (glej telegram) in v Ljubljani so se osnovali podporni odbori. . . . Bog poraozi i 8ie5a junačka ubogim trpinom brž do zlate svobode in blagorov evropske omike!