676 ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 ,-£n n ° z i n g e r, Vizitacije savinjskega arhidiakonata goriške nadškofi je 1751 —1773. Ljubljana : Arhiv Republike Slovenije [etc.], 1991. 922 strani, 7 kart in 10 sli­ kovnih prilog. (Vizitacijski zapisniki 1752—1774 ; 2. zv.) Objava vizitacijskih zapisnikov Savinjskega arhidiakonata prvega goriškega nad­ škofa Karla Mihaela Attemsa je prva knjiga iz serije obsežnega mednarodnega pro- 3 ,™daie vizitacijskih zapisnikov prvega goriškega nadškofa Karla Mihaela Attem­ sa 1752—1774. Projekt se je rodil ob pripravah na mednarodni in interdisciplinarni simpozij o nadškofu Attemsu, ki je bil od 6. do 8. oktobra 1988 v Gorici. Dve leti po­ zneje je izšel tudi zbornik predavanj tega simpozija (prim, oceno v ZC 45/1991/ 162— 165). Pobudo za izdajo vizitacijskih zapisnikov nadškofa Attemsa je dal italijanski zgo­ dovinar Gabriele De Rosa, danes senator v italijanskem parlamentu v Rimu. De Rosa je kot izreden poznavalec italijanskih cerkvenih arhivov postal pozoren na fond At- temsovih vizitacij v Nadškofijskem arhivu v Gorici. Na sejah pripravljalnega odbora je večkrat poudaril, da ne pozna enakovrednega vira, ki bi v tem času nudil tako po­ drobno informacijo o ljudeh in krajih v srednji Evropi, in to na tako obsežnem, etnič­ no, kulturno in jezikovno tako razgibanem področju, kot je bila takrat goriška nad- skofija. De Rosa uvršča Attemsa med velike osebnosti italijanske katoliške obnove čeprav je živel v drugem času in v drugačnih okoliščinah, ga postavlja ob bok nosil­ cema italijanske katoliške obnove, milanskemu nadškofu Karlu Boromejskemu in pa- dovanskemu nadškofu Gregoriju Barbarigi. Osvetlitvi osebnosti nadškofa Attemsa in njegovega pastoralnega dela je bil namenjen zgoraj omenjeni simpozij v Gorici leta 1988. Objava vizitacijskih zapisnikov pa prinaša mnogo več, saj so po De Rosovih be­ sedah ti zapisniki »nadvse bogati pomniki že pozabljenih človeških in verskih dej- ste^-;,- v teJ večnarodnostni škofiji... na stičišču različnih kultur in nehomogenem pa težko dostopnem ozemlju« (Carlo M. d'Attems, primo arcivescovo di Gorizia 1752— 1774, zvezek 2, Atti del Convegno, Gorizia 1990, 9—10). Ti zapisniki nam, kot je De Kosa zapisal na drugem mestu, »omogočajo spoznati kulture in mišljenja krajevnih prebivalcev ter zapletena vprašanja cerkvene organizacije« (Carlo M. d'Attems primo arcivescovo di Gorizia 1752—1774, zvezek 1, Studi introduttivi, Gorizia 1988, 11). V projekt so se istočasno vključile tri dežele: L'Istituto di Storia Sociale e Reli­ giosa v Gorici obdeluje tisti del goriške nadškofije, ki je danes v Italiji. Dela potekajo po načrtu in verjetno lahko že v prihodnjem letu pričakujemo naslednji zvezek naše zbirke, ki bo imela številko ena. To smo namreč prihranili Gorici kot sedežu nadško­ fije. Tudi koroški del nekdanje goriške nadškofije, ki danes leži v Avstriji, je že trans- litenran. Celovški škofijski arhivar dr. Peter Tropper pripravlja opombe in piše uvod­ ni tekst. Izid knjige je prav tako napovedan za prihodnje leto. Slovencem je pripadel največji delež, saj je nekdanja goriška nadškofija, z iz­ jemo župnij ljubljanske škofije, v Attemsovem času pokrivala celotno slovensko na­ rodnostno ozemlje južno od Drave. Mariborski škofijski arhivar prof. Anton Ožinger se je pred dvema letoma resno lotil dela, in tako danes v tem krogu predstavljamo sad njegovega prizadevanja. Morda ne bo odveč povedati najprej nekaj besed o vizitacijskih zapisnikih kot zgodovinskem viru, zlasti še, ker ga naši zgodovinarji mnogokrat napačno interpreti­ rajo. Najbolj se ga vesele seveda umetnostni zgodovinarji, saj jim prinaša vrsto po­ datkov o naši kulturni dediščini, tudi tisti, ki jo je že nagrizel zob časa, ali pa je po­ stala žrtev nesmiselnih posegov vanjo v preteklosti. Ostali zgodovinarji pa, razen da iz teh zapisnikov citirajo posamezne negativne pojave, ki jih nato posplošujejo, kot da ne vedo z njimi kaj početi. In vendar nam ti zapisniki nudijo izredne podatke tudi za versko in cerkveno, socialno in kulturno zgodovino. Vizitacijski zapisniki so nastali iz potrebe potridentinske obnove katoliške Cerkve Na tndentinskem koncilu (1545—1563) so bile norme katoliške obnove zelo jasno do­ ločene, škofom pa naloženo, da jih čimprej uresničijo v svojih škofijah. Nadzor nad potekom obnove so omogočale redne vizitacije škofije, ki jim je tridentinski koncil določil predpisano obliko in podroben vprašalnik. Škofje so morali odkrivati nepravil­ nosti, zato si tistega, kar je ustrezalo tridentinskim normam, navadno niso zapisovali ^ato nas ne smejo zavesti nepravilnosti, ki so zapisane v vizitacijskih zapisnikih, češ taksno je bilo takrat stanje na Slovenskem. Da bi te podatke pravilno ovrednotili, se moramo najprej temeljito poučiti o idealu tridentinske Cerkve. Nato moramo ugotoviti skupno število duhovnikov in vernikov v določeni škofiji, v našem primeru arhidia- konatu, in na podlagi teh podatkov izračunati procent odstopanja od začrtanega ide­ ala. Naj za primer navedem poročilo za dolenjski arhidiakonat leta 1600. Arhidiakon ]eu-JV?]em poročllu Porabil skorajda 50 strani, da je ožigosal konkubinat v svojem arnidiakonatu. Pri podrobni analizi njegovih poročil pa zvemo, da sta bila od osem­ desetih duhovnikov v arhidiakonatu konkubinata osumljena dva (govor je o sumu in ne o dokazanem konkubinatu). In prav ta zadnji podatek o dveh od osemdesetih iz­ puste vsi, ki to poročilo citirajo in tako dobi človek vtis, da je bila vsa dolenjska du- ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 4 677 hovščina v tem času dvomljive vrednosti. Iz tridentinske sheme cerkvene obnove, ki jo mora imeti bralec neprestano pred očmi, pa nam ti skopi, največkrat v telegraf­ skem stilu zapisani podatki, govore o vernosti našega človeka, obliki in vsebini nje­ gove pobožnosti, govore nam o medsebojnih človeških odnosih in socialnem stanju naših ljudi. Pri transliteraciji tekstov se je Ožinger prilagodil navodilom, ki jih je izdelal pri­ pravljalni odbor v Gorici pod vodstvom prof. De Rosa. Jezik, z redkimi izjemami la­ tinski, je lahek in preprost. Nekaj problemov je imel z razvozlavanjem kratic, za ka­ tere v tem času ni več pravil, ampak si jih je pisec često prilagajal svojim potrebam. Precej preglavic mu je povzročala tudi pisava, zlasti tam, kjer je predloga v izredno slabem materialnem stanju. Nekoliko več pozornosti zasluži seveda njegova uvodna študija Cerkvene razmere v oglejskem patriarhatu sredi 18. stoletja in ustanovitev goriške nadškofije (11—47). Studija je v celoti prevedena tudi v italijanščino (51—97) in nemščino (99—145). V uvodni študiji Ožinger najprej kratko predstavi vlogo in pomen oglejskega pa- triarhata v zgodovini Cerkve na Slovenskem. Ko govori o cerkvenoupravni razdelitvi patriarhata, se posebej ustavi ob pristojnostih arhidiakona. Za razliko od salzburških so si oglejski arhidiakoni pridobili večje pristojnosti, in sicer zaradi kompliciranih političnih razmer v deželi. Sedež patriarhata je bil namreč v Beneški republiki, večina nadškofijskega ozemlja pa pod Habsburžani, ki so, ne vedno brez razloga, v patriarhu videli eksponenta beneške ekspanzionistične politike na habsburško ozemlje. Prak­ tična posledica tega dejstva je bila, da je postala lokalna cerkvena uprava močnejša, ohranjeni lokalni viri o razmerah v določenem arhidiakonatu pa zanesljivejši. Pomemben mejnik v slovenski cerkveni zgodovini nedvomno pomeni ukinitev oglejskega patriarhata leta 1751 in ustanovitev goriške nadškofije za avstrijski del, ter videmske nadškofije za beneški del nekdanjega patriarhata. Prvi nadškof novousta­ novljene goriške nadškofije je postal Karel Mihael d'Attems. »Kot eno prvih dolžno­ sti, ki jo je novi ordinarij dobil takoj ob imenovanju od Svetega sedeža, je bila, naj čimprej opravi vizitacijo celotnega ozemlja in o tem predloži Svetemu sedežu ustrezno poročilo« (Ožinger, 13). Attems je naloženo mu dolžnost vzel zelo resno. »Neutrudno, natančno in vneto je obiskoval škofijo. Pri tem ga je odlikovala redka sposobnost, da vzpostavi neposredne stike s krajevno duhovščino in ljudstvom, saj je poznal vse je­ zike v rabi na tem bolj ali manj nedostopnem škofijskem ozemlju« (De Rosa, 9). Pri tem ni spregledal nobenega kraja, odkrival je težave in stvarne duhovne potrebe svo­ jih vernikov, pa tudi številne napake in pomanjkljivosti. Zaradi izredne obsežnosti tega pastoralnega opravila, naporov, ki so bili z njim povezani, in svojega šibkega zdravja, ki je včasih odpovedalo, je za določene predele /savinjskega arhidiakonata/ delegiral kot vizitatorja kakega od svojih ožjih sodelavcev ali arhidiakonov. Attem- sove vizitacije niso potekale v suhem birokratskem vzdušju, pregledovanju knjig, ra­ čunov in matic, ampak so bile bogoslužno opravilo, tudi ljudski praznik z zunanjimi izrazi (sprejem v procesiji, zvonenje, streljanje z možnarji, spremstvo trške ali me­ ščanske garde, izročitev cerkvenih ključev pred vrati, incenzacija, poklonitev duhov­ ščine itd.). O poteku vizitacije je vodil natančen zapisnik (Ožinger, 13). In tako je na­ stal obsežen zapis v 24 zajetnih zvezkih velikega formata, ki jih danes hrani Nadško­ fijski arhiv v Gorici. Sledi kratka predstavitev »fonda« Attemsovih vizitacij v Nadškofijskem arhivu v Gorici (13—15). O fondu je obširneje pisala že Lucia Pillon v prvi knjigi Carlo Mi­ chele d'Attems primo arcivescovo di Gorizia fra Curia Romana e Stato Absburgico, Studi introduttivi, Gorizia 1988 (Atti delle visite pastorali, 111—175). Časovno zapo­ redje vizitacij v savinjskem arhidiakonatu (15—27) Ožinger dopolni s kratko vsebino vsakokratne vizitacije. To vsebino nato podrobneje razčleni v osrednjem delu svojega prispevka (27—42), ki pa mu je žal izpadel podnaslov. V tem delu nam skuša Ožinger približati vsebinsko bogastvo objavljenih vizitacijskih zapisnikov. Poleg izrazito ver­ skih in cerkvenih zadev (kot so delitev redov, birme, posvečevanje cerkva in oltarjev, nepokorščina cerkvenemu redu), so zlasti dragoceni opisi cerkva in njene opreme, medsebojna pravna odvisnost dušnopastirskih postojank in njihov odnos do svetne oblasti, podatki o številu prebivalcev (duš), verski pripadnosti, socialnem stanju ljud­ stva in podobno. Ko skuša sintetizirati vsebino objavljenih vizitacijskih zapisnikov, Ožinger po­ sebej poudarja, da »ob tvarnem, materialnem svetu nastopa kot subjekt dogajanja člo­ vek. To je bodisi duhovnik (župnik, vikar, kaplân, bénéficiât), ki se pritožuje nad svo­ jimi verniki, ki mu kratijo bero ali zemljiškoposestne dajatve in pri tem celo fizično obračunajo z njim, pritožuje pa se tudi nad svojimi duhovnimi sobrati zaradi nedi­ scipline, nespoštovanja, moralnih prestopkov in nepokorščine. Na drugi strani je človek določenega obdobja in okolja, ki ima v tem dogajanju kot cerkveni uslužbenec ali nosilec funkcije (ključar, župan, organist, cerkovnik, go­ spodinja) prav tako svoje mesto in se zaveda svojih pravic bolj kakor svojih dolžnosti. Ob obisku višje nadzorne cerkvene oblasti se za svoje pravice tudi zna potegovati 678 ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 . 4 (ključar, ki je odrinjen od uprave cerkvenega premoženja in blagajne, cerkovnik ali organist, ker ima premalo dohodkov, tako da ne more živeti ali se mu hiša podira nad glavo). Kot tretji činitelj nastopa ,ljudstvo', naš človek s svojimi skrbmi in problemi. Vizitacije so bile poprej javno razglašene in napovedane. Pred vizitatorja je mo­ gel priti vsakdo in povedati svojo zadevo, pritožbo ali prošnjo. Zato pri vizitacijah vsaj občasno nastopi širši krog ljudi, včasih vsa srenja, zlasti ko prosijo za lastno du- šnopastirsko postojanko ali samo za zakramentalno cerkev, ali se pritožujejo zaradi štolnine. Včasih je pri tem prisotna osebna prizadetost zaradi krivice ali prizadete ča­ sti (pritožba starčka, ki je bil v cerkvi grajan zato, ker je zadremal, in neke ženske, katero je dal župnik na .pranger' /sramotni steber/ zaradi dolgega jezika). Veliko bolj pa nas iznenadi skrb in odgovornost ljudi za skupno duhovno dobro njihove skupno­ sti (38—39). Nato Ožinger podrobno analizira izhodišča in cilje Attemsovega obnovitvenega delovanja in svojo analizo povzame v zaključni misli, kjer pravi, «-da je hotel biti Attems dober škof po vzorih tridentinskega koncila, vse njegovo delovanje, ki se nam kaže v pričujočih petih vizitacijah, pa dokazuje to njegovo stremljenje. Te vizitacije pomenijo ne samo za slovensko Štajersko, ampak za večji del našega narodnega ozem­ lja sklep tridentinske obnove in katoliške reforme. Sledijo teksti vizitacij v originalnem jeziku (od str. 147 dalje). Jezik je preprost in lahko berljiv. Okrajšave so vse razrešene, interpunkcija pa je prilagojena modernim jezikom. Precej dela si je dal avtor z izdelavo kart, na katerih je začrtal vizitatorjevo pot. Tudi sicer je knjiga bogato slikovno opremljena. Poleg slik obeh goriških nad­ škofov, Karla Mihaela Attemsa in njegovega naslednika Rudolfa Edlinga ter njunih pomočnikov pri vizitacijah, je v knjigi objavljena še pregledna karta goriške nadško- fije v obravnavanem času, pri vsaki vizitaciji pa tudi vzorec pisave posameznih vizi- tacijskih zapisnikov (175, 349, 537, 699, 811). Pohvaliti velja tudi skrbno izdelana ime­ nika krajev (873—886) in oseb (887—919). Kljub skrbnemu lektoriranju se je v tako obsežen tekst vendarle prikradlo še nekaj tiskovnih napak. Na večino je uspel avtor vendarle opozoriti v errata corrige ob koncu knjige (921—922). Knjigo je vzorno opremil Desing biro iz Ljubljane, zahteven tisk pa je zavrtela tiskarna Graph prav tako v Ljubljani. Ob koncu bi rad izrazil svoje občudovanje prof. Antonu Ožingerju za opravljeno delo. Šele ko se človek sam zagrize v tako obsežen vir, pravzaprav spozna, kako ga­ raško delo je pripraviti za objavo takšen vir. Rad bi se zahvalil vsem trem založni­ kom, Arhivu Republike Slovenije, Inštitutu za zgodovino Cerkve Teološke fakultete v Ljubljani in Znanstvenemu inštitutu Filozofske fakultete v Ljubljani, ki so imeli do­ volj poguma danes izdati takšno in tako zajetno knjigo. To velja še posebej za Arhiv Republike Slovenije, ki je nosil celotno organizacijo uresničitve tega projekta. Vedno znova poslušamo očitke, da takšnih knjig nihče ne bere, da nihče več ne zna latinščine ali tujih jezikov in podobno. Istočasno pa ti isti ljudje tarnajo in se pohujšujejo nad nepoznavanjem naše preteklosti. Naši založniki pa se, kljub skromnim finančnim sred­ stvom, s katerimi razpolagajo, vse predobro zavedajo, da brez virov temeljite in po­ štene zgodovine ni. V celoti objavljeni viri pa vsaj otežujejo, če že ne preprečujejo tudi samovoljno manipulacijo z njimi. Skoda bi bilo, če bi začeto delo moralo ostati nedokončano. Na naših ramah je še izdaja vizitacijskih zapisnikov dolenjskega in go­ renjskega arhidiakonata in slovenskega dela goriške Primorske (če smem tako reči). Caka nas še ogromno dela in vsaj še tri knjige podobnega obsega. Izšle pa bodo lahko le, če bodo založniki naleteli na srca, ki so pripravljena odpreti roko tudi za to vrsto sicer nehvaležnega znanstvenega dela. Zmožnosti enega takšen projekt seveda presega, če pa se jih združi več, se da narediti veliko. (Predstavitev knjige v KICu 10. 10. 1991) France M. Dolinar France Pernišek, Zgodovina slovenskega Orla. Buenos Aires : Slovenska kulturna akcija, 1989. 264 strani. (139. izdanje Slovenske kulturne akcije.) Avtor je to delo posvetil slovenski mladini ob 60-letnici razpusta slovenskega Orla. Spomladi leta 1906 je iz Slovenske krščanske socialne zveze izšla posebna telo­ vadna organizacija Orel, ki je v kratkem času postala kar mogočna mladinska telo­ vadna in vzgojna organizacija. Eden glavnih namenov te orlovske, ali, kot so jo ime­ novali, klerikalne organizacije je bil, postati konkurenca sokolskemu oziroma liberal­ nemu gibanju. Medtem ko je imelo sokolstvo poudarek na telesni vzgoji, cilj orlovstva ni bila izključno telovadba. Telesna vzgoja naj bi predstavljala le eno izmed panog izobraževalnega dela. Kot so napisali, telovadnica ni kraj, kjer bi se bahali s predrz­ nimi vajami, ampak kraj, kjer je vsakemu dano vaditi v pokornosti, smislu za red in