Sujšava
in
korenine
str. 3
Dočas
pejnazdje
baudajo
str. 5
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 27. avgusta 1992»Leto II, št. 17»Cena 10 forintov
MARTINJE - GORNJI SENIK
UMRLA JE NOROST - MEJA JE ODPRTA
Vroč in sončen dan je bil. Ljudje, ki so množično prihajali z obeh strani meje, so iskali senco med drevjem. Prišli so, da bi videli zgodovino.
Tisti, ki so bili tu 15. avgusta 1990, so primerjali. Takrat je bilo to prvo srečanje sosedov, prijateljev, znancev pa več kot 40 letih, zdaj je prišla pika na i, mejni prehod je postal stvarnost.
Po 632 dneh sta predsednika Slovenije in Madžarske, Kučan in Gonz, izpolnila obljubo. Prišla sta v Martinje in Gornji Senik. Dezinformacije je postala informacija.
Tisoč let se na meji med tema krajema ni zbralo toliko predsednikov, zunanjih ministrov in politikov, je menil madžarski predsednik Arpad Gonz.^Praznujmo danes našo hrabrost in našo pametnost, da smo se v desetih letih uspeli povezati po 1,5- kilometrski poti. Malo sem žalosten, da smo morali čakati toliko let na to, kar je kmečka pamet že dolgo vedela in nakazovala. Tu je en hrib, na obeh straneh rastejo enaka drevesa, na obeh pobočjih govorijo isti jezik", je pripovedoval madžarski predsednik in dodal: "Dovolite mi, da praznujem, norost je končno umrla."
REPUBLIKA SLOVENIJA
Norost je torej umrla. Meja bo zdaj povezovala in ne več razdvajala. "Danes je za porabske Slovence in gorički del Prekmurja velik dan. Odprta je meja, ki je tako nenaravno toliko let razdvajala ne le dva naroda in dve državi, ampak je tudi delu slovenskega narodovega telesa, ki od nekdaj živi v Porabju, oteževala človeške, kulturne, verske, gospodarske stike s svojo matico in naravnim zaledjem", je začel slovenski predsednik Milan Kučan in dodal: "Prepričanje, da mora meja ločevati ljudi, jim oteževati, če že ne preprečevati stike, sodelovanje in povezovanje, ki zahteva neko skupno življenje, pripada nekemu drugemu času, ki je, upajmo, za vselej preteklost."
21. avgusta 1992, nekaj pred šestnajsto uro, sta oba predsednika prerezala trakova. Mejni prehod je bil odprt. Sanje mnogih so se uresničileSj|va E6ry
Poleg obeh predsednikov so ob otvoritvi prehoda spregovorili tudi drugi, najprej župan Gornjega Senika Martin Ropoš in predsednik krajevne skupnosti Martinje Alojz Kozar, nato soboški župan Andrej Gerenčer in predsednik želez-nožupanijske skupščine Gyula Pus-ztai,pa tudi oba zunanja ministra Geza Jeszenszky in dr. Dimitrij Rupel.________
2

POGOVOR S PREDSEDNIKOM PREDSEDSTVA SLOVENIJE MILANOM KUČANOM
ZOPET PO STOPINJAH OČETOV IN DEDOV
Predsednik Predsedstva Slovenije Milan Kučan je bil že večkrat sogovornik v našem časniku. Za pogovor smo ga naprosili vedno tedaj, ko je imel res kaj reči tudi o položaju porabskih Slovencev. In če kdaj v zadnjih desetletjih, tedaj je bila domala obveza, pogovoriti se s predsednikom države, ko je skupaj s predsednikom Arpadom Gonczem odprl mejni prehod Gornji Senik- Martinje.
Gospod predsednik, ste zadovoljni, da sta prehoda Pince- Tornyi-szentmiklos in Martinje-Gornji Senik slednjič odprta?
Da. To je bila stara obveznost, ki jo je Slovenija poskušala uresničiti že dobrih deset let, pa ji iz različnih vzrokov ni uspelo. Ob obiskih v Budimpešti, po spremembah na Madžarskem, sem računal na večjo pripravljenost. To mi je zagotavljal tudi predsednik Gonz, vendar je stvar imela svojo, recimo birokratsko logiko. Očitno pa je, da je bil pri gornje-seniškem mejnem prehodu tudi politični razlog, predvsem nesprijaznjenje z dejstvom, da bi imela slovenska manjšina v Porabju neposreden živ stik s svojim zaledjem.
Predsednik Arpad Gonz je v precej čustveno obarvanem govoru na meji Martinje-Gornji Senik tudi povedal, da je na ta način "končana norost" - mislil je na toliko časa zaprte meje. Kaj bi dodali k temu?
Kaj veliko ni dodati, treba pa je vedeti, kaj je ta norost bila; da to ni bila norost ljudi ob meji, tudi ne samo norost takratne madžarske in jugoslovanske države, ampak norost, ki je po II. svetovni vojni delila svet oziroma Evropo na dva dela. Tudi po tem, ko sta se Jugoslavija in Slovenija v njej po informbiroju začeli odpirati, ker se drugače praktično ni dalo živeti, je meja z madžarske strani ostajala z enako visoko žično ograjo, in pozabiti ne gre, da je manj kot deset let, ko se je meja tudi z druge strani začela "topiti" (izraz g. Jeszenszkega: "Bila je najbolj ostra ..."), dokler praktično ni postala nepotrebna po padcu berlinskega zidu, ki je vendarle simbolni korak v ukinjanju meja med političnim evropskim vzhodom, in zahodom.
O čem ste se z madžarskim predsednikom pogovarjali pri kosilu v Moravskih Toplicah?
Del pogovora je bil vezan na delo, s katerim se ukvarjava in probleme, ki
zadevajo tako Madžarsko kot Slovenijo. To je predvsem vojna v Bosni in Hercegovini, realna nevarnost, da se ta vojna razširi tudi na Madžarsko in znova na Slovenijo; govorila sva o aktivnostih, s katerimi bi skupaj prispevali v okviru evropskih in svetovnih prizadevanj, da se oborožen konflikt konča. Del tega pogovora bova nadaljevala septembra, ko pride gospod Gonz na uradni obisk v Slovenijo. Drugi del pogovora pa je bil bolj sproščen ... o zasebnih vprašanjih ... družinah ... tudi s te plati se je pokazal gospod predsednik kot zelo duhovit in inspirativen sogovornik.
Kako vidite ta čas sodelovanje med Slovenijo in Madžarsko?
Mislim, da posebnih težav pri začrtovanju
sodelovanja ni. Doseči moramo, da dokažemo na tem prostoru, ki je v srcu Evrope, da so načela helsinškega dokumenta, ki govorijo o sodelovanju v Evropi, realnost. Da je meja res samo simbolna, da omogoča prosto prehajanje ljudi, blaga, kapitala, informacij... In če bi vprašali ljudi, ki ob meji živijo, potem bi izvedeli, da so prav oni tisti, ki jim je največ do odprte meje. Tudi množica ljudi v Martinju oziroma na Gornjem Seniku je pokazala, da so ti ljudje res desetletja čakali na vzpostavitev tiste vezi, s katero so bili povezani njihovi očetje in dedje...
Odnosi z Madžarsko so torej dobri, celo vzorni - tudi na ravni manjšinske problematike. Kaj pa, če se dotakneva samo enega
primera s sosednjo Avstrijo. Na neki način Državne pogodbe ni več, čeprav njena sopodpisnica ni bila samo nekdanja Jugosiavija;toda kako naprej v manjšinski politiki do naše severne sosede?
Res je, da je minister Jeszenszky dejal, da so odnosi med Madžarsko in Slovenijo dobri. To sva ponovila tudi midva z ministrom Ruplom. Ampak te odnose je potrebno v življenju sproti dokazovati. Sami po sebi odnosi ne postanejo dobri, prej bi rekel, da bodo postali slabi, končno imamo nekaj razlogov, da tako mislimo zaradi odnosov s Hrvaško.
Kar zadeva Avstrijo, pa je tako: tu je 7. člen Državne pogodbe. Znano je naše stališče, da ta člen ni izpolnjen. Obstoji pritisk, da bi člen, ki ima vse tri odstavke, ki imajo veljavo avstrijske ustave, prenehal veljati v okviru sploh vprašljive Državne pogodbe. Avstrijo lahko razumem, da po toliko letih čuti Državno pogodbo kot neko omejitev svoje samostojnosti. Vendarle so te obveznosti mednarodne in se ujemajo s tem, kar je zapisano o položaju manjšin v kontekstu človekovih pravic v helsinškem in pariškem dokumentu, in kar je Avstrija s podpisom na teh dokumentih sprejela kot svojo obvezo.
Gospod Arpad Goncz je dejal tudi, da bodo lahko prihodnje prehode odpirali mejni župani, medtem ko je nove prehode na neki način
obljubil minister Jes-zenszky, pač v duhu sporazuma o šestih novih prehodih. Porab-ski Slovenci si želijo vsaj še en prehod, recimo med Verico in Čepinci. Pridete na odpiranje tega prehoda kot gost in Goričanec?
Ker sem sam to mejo čutil že kot otrok kot nekaj nenaravnega, seveda z veseljem pridem, če me povabijo. Sem za vsak dogodek, ki bo pomenil fizično in miselno ukinjanje te meje.
Mejni prehod Gornji Senik-Martinje ste po-rabskim Slovencem obljubili pred nekaj menj kot dvema letoma, po prvem obisku pri predsedniku Gdnczu v Budimpešti. To ste jim v dvorani gornjeseniš-kega kulturnega doma povedali v narečju. Kaj bi jim povedali zdaj, ko je obljuba izpolnjena?
Ce bi se samo miiva z Goncon bila tistiva, od šterih je odvisno odpiranje meje, bi te prehod bio odprti že po vrnitvi iz Budimpešte. So pa za to odgovorni in pozvani drugi in prinje se je stvar telko časa vlekla, ne bi mogao povedati, ka samo iz najbolj čistih namenov.
Hvala za pogovor. O sodelovanju med Slovenijo in Madžarsko bi se lahko pogovarjala še in še, zlasti, denimo, o pomenu krepitve gospodarskih stikov. Toda o tem kdaj drugič. Hvala vam tudi za koščke slovenske in madžarske zastave, ki ste mi jo odrezali po tem, ko sta na ta način skupaj z gospodom Gčnczem odprla mejo. Ko boste obiskali sedež Zveze Slovencev v Monoštru, boste zastavici našli v njenih prostorih, kajti tudi ta organizacija si je zelo prizadevala za meddržavni prehod Gornji Senik-Martinje.
Z veseljem sem vam odrezal zastavici in mislim, da bosta spomin na neke čase, katerih dejanski konec pomenita ta dva koščka slovenske in madžarske zastave.
eR
Porabje 27. avgusta 1992
3
ARHEOLOGI POD VODO
Med zadrskimi gosti v Sombotelu smo srečali tudi Smiljana GLUŠČEVIČA, ki je podmorski arheolog. Prosili smo ga, naj nam predstavi podmorsko arheologijo.
Težko je z nekaj besedami opisati, kaj je to podmorska arheologija. To je podobno, kot na kopnem, le da ne izkopavamo iz zemlje, ampak raziskujemo morsko dno, ladijske razbitine. V glavnem raziskujemo antične brodolome. Ljudje najbolj poznajo amfore. Seveda so tudi drugi predmeti iz keramike, stekla in svinca. Po tipih amfor in po najdišču drugega drobnega gradiva ugotavljamo, kdaj in od kod je prišla ladja ter kakšne narodnosti je bila posadka. In tudi okoliščine nesreče. Lahko rekonstruiramo čas potopitve ladij in morebitno izhodiščno pristanišče.
Samo tisti je lahko podmorski arheolog, ki zna plavati in se ne boji vode?
Da. Podmorski arheolog mora biti dober plavalec in potapljač. Mora končati tečaje za globinsko potapljanje.
Ali imate posebno zbirko podmorske arheologije v zadrskem arheološkem muzeju?
Zaenkrat je to gradivo skupaj z drugimi arheološkimi predmeti. Imeli smo načrt za ustanovitev posebnega muzeja podmorske arheologije. Toda to je odvisno predvsem od prostora in denarja. Gradivo je seveda pod posebnimi inventarnimi številkami in v posebnih inventarnih knjigah.
Kako pa restavrirate te predmete?
Proces restavriranja tega gradiva je drugačen od najdb na kopnem, zlasti, ko gre za porozne materiale, za keramiko, les, kost. Ti so izpostavljeni spremembam, saj so bili pod vodo tisoč ali dva tisoč let, če se je potopila rimska ladja. Rimske najdbe so najbolj pogoste. Manj jih je iz srednjega veka. Če teh predmetov ne bi konzervirali, bi se sol v njih kristalizirala in začela delovati od znotraj. Predmeti se enostavno razpočijo.
In kaj lahko storite proti temu?
Vse, kar najdemo v morju, je treba desa-linizirati - odstraniti sol. Samo potem se lahko s klasičnimi metodami konzervira. Zlasti se to nanaša na les. Ko najdemo ladijske razbitine, rebra teh ladij, v morju so zelo lomljiva, čeprav so debela 15-20 centimetrov. Tudi to je treba desalinizirati in s posebnimi kemikalijami in metodami konserviranja in
restavriranja utrditi, da les ne bi izgubil oblike in trdnosti. To je dokaj dolgotrajen proces in prvič v nekdanji Jugoslaviji se je to delo začelo v Zadru, in sicer na izkušnjah Švedov, Dancev in Norvežanov, ki imajo svoje vikinške ladje in ki so zelo razvili konzerviranje mokrega lesa.
Raziskujete samo v Jadranskem morju ali tudi drugje?
Zaenkrat delamo samo pri nas. Pravzaprav nas je v vsej Republiki Hrvaški zelo malo. Tudi sicer se je ukvarjala s podmorsko arheologijo samo Hrvaška. Vsa zahodna obala Jadranskega morja spada k Hrvaški. Glede na to, da nas je zelo malo, smo bili pogosto prisiljeni sprejeti ljudi, ki nimajo nobene zveze z arheologijo. To so potapljači, poklicni ali amaterski. Delajo bolj ali manj iste ekipe, ljudje, ki smo jih naučili, kako se dela pri podmorski arheologiji. Ko delate v večjih globinah, je čas, ki ga lahko prežitvite pod morjem, zelo omejen. Zato potrebujemo veliko ljudi. Na Hrvaškem je samo pet do šest ljudi, ki so arheologi in tudi potapljači. Samo oni lahko strokovno
opravljajo to delo. Tako, da niti ne uspemo izkopati vsega, kar imamo v Jadranu.
Ste imeli kakšno senzacionalno najdbo?
V bližini Zadra, v ostankih antičnega pristanišča, ki je zdaj v globini dveh metrov in pol, smo v debelih slojih peska odkrili ogromno predmetov. Predvsem keramičnih, bilo pa je tudi veliko stekla. Keramični in stekleni predmeti izvirajo z vseh obal Mediterana od Male Azije, Sirije, Egipta, Grčije in Qipra pa vse do Italije, Španije in Severne Afrike. V tem pristanišču smo našli tudi ostanke dveh ladij, ki sta izdelani po posebni tehniki, to ni rimska tehnika lad-jedelstva, ampak je tehnika t.i. "šivanja". Ladja ni sestavljena s kovicami, ampak je vezana z ovijalkami (kuszonoveny). Ko smo primerjali to tehniko z antičnimi viri, smo prišli do ugotovitve, da gre za poseben tip ladje, ki so ji rekli “serilija". Tega pripisujejo ilirskim plemenom Ligurcem in Histrom. Pleme Ligurcev je igralo pomembno vlogo v nekem obdobju rimske zgodovine ok. 31. leta pr. našim štetjem. Takrat so se udeleževali neke pomembne bitke med floto Antonija in Kleopatre na eni strani in Julija Caesarja Oktavijana na drugi strani. Pri Akciji v zahodni Grčiji je bila An-tonijeva mornarica poražena. Pozneje so po tem ilirskem plemenu Ligurcev (njihovo osrednje območje je bilo v okolici današnjega Zadra) poimenovali rimsko vojaško ladjo - neves Liburnicae.
Marija Kozar
SÜJŠAVA IN KORENINE
Lidje, šteri že duže po zemlej odijo od mené, pravijo, ka takše süjšave, kak je tou leto že dugo, dugo nej bilou. Lidje sé obračamo v nebou, kak če bi čakali, da do šilingi doj začali leteti. Ali kak vövidi, sé zemla ške dugo nede vodé napila. Tak je že vse vözgorelo, da me je vse straj, ka mo geli čez cejlo leto. Ne razmim sé glij fejst na tou, kak sé na zemlej dela pa kak sé traktor vozi pa orgej. Čüo sam, pa tou razmen, ka je tüdi koranjé pri drejvaj že jako betežno, trava pa sé takaltak nede neka lejt vöpomogla. Če pa korenjé vrag zeme, nej trbej biti jako čeden, pa vsaki človek zna, ka s toga vöpride. Stvar mrgej.
Zakoj je do takšne süjšave prišlo, lidje vsefelej gučijo. Edni pravijo, da sé takše katastrofe vsakši telko cajta napravijo. Pá drügi pravijo, ka so zatou krive atomske bombe, štere so Rusi pa Amerikanci na zemlu zmetaii. Gestejo tüdi takši, ka pravijo, ka je tou Boža vola. Ge pa najbole vrvlem tistim, šteri pravijo, ka je tou vse zavolo toga, ka smo do zemlej nej meli pravoga odnosa. Ka ščem povedati?
Kopali smo po zemlej, gekoli si je stoj zmislo. Drejve so sé vösekaletak, da so cejli brejgi ostali gouli. Zemla sé je vösišila, notri vönjau pa polagate cevi, ka bi nej na njivaj voda stala. Med njivami smo skopali kanale, tak ka sé je ške tisto malo vodé ka je ostalo, ta notri scidilo. Tak sé je zgoudilo, ka smo vodou korenjam, travi pa drejvam tüdi drüjgim rastlinam vkrajzeli. Pravzaprav nej glij vkrajzeli. Smo jo pa tak nisko doj spüstili, ka Zdaj korenjé kümaj do nje šega pa si kaj v sebé potegne. Tak Zdaj voda nemre skouzi travo pa drejve priti nazaj nad zemlou, pa tak tüdi nemre kaj nazaj na njou spadnoti.
Če Zdaj vse té moje misli vküp potegnem, lejko vse povem z ednim stavkom, šteri pravi, da smo sami sebi jamo kopali.Prav ste prešteli: sami sebi. Pa nej zavolo toga, da de Zdaj menje gestije za nas lidi pa živino. Nej sam tou mislo. Bole mi po glavej nika drügo odi. Bole mi po glavej odi tisto korenjé, o sterom sam prlej piso.
Tak zlejka smo semi, ka raste, (h)rano vkrajzeli, ka smo vö svojo kratkoj pameti sploj nej vidli, ka vse sé lehko dogodi. Pravijo, ka tüdi človik tam, ge živé, korenjé pisti. Pa si tak brodim, ka pa če smo s tem, ka smo ednoj živoj stvari od njenoga korenja (h)rano vkraj zejli, s tem sami sebi neprijatela napravili. Ka pa če de tej neške ali neka nam tü gveralo? Narava že jako dugo z velkim strplenjom gleda pa trpi vse norije, ka njoj delamo za svojoga žitka. Bojim sé pa, ka de enoga ijpa pravla: ZDAJ PA FOLGA! Te mo püstili svoje korenjé zakopano tam, ge sé je že lipou zaraslo, pa šli nekam inan, ge so lidje mogouče nej bili tak kratke pameti. Dapa tam indri korenjé nede moglo na nouvo pognati, liki mo lejko živeli samo v kakšnom tejglini.
Mi bar tou lejko napravimo, mamo nogé, rastlina pa samo korenjé.
Vüpam, ka ste nej čemerni na mené, ka sam vam v tom pismi telko čarnih misli natrouso. Gnes sam takšne čüdne volé. Obečavlem pa vam, ka mo za dva tedna dosta boukše volé.
MIKI
Porabje 27. avgusta 1992
4
Dr. Prunk sprejel veleposlanika Madžarskeke
Dr. Janko Prunk, minister za Slovence po svetu in narodnosti v Sloveniji, je pred dnevi sprejel veleposlanika Republike Madžarske v Sloveniji Ištvana Balogha. V prisrčnem in prijateljskem pogovoru sta izmenjala mnenja in ocene o razmerah slovenske narodne skupnosti v Porabju na Madžarskem in madžarske narodnosti v Prekmurju. Zavzela sta se za nadaljnje konkretne aktivnosti vlad obeh držav za izboljšanja položaja obeh narodnosti v sosednjih prijateljskih državah. Beseda je tekla med drugim o pripravah na dokončno odprtje mejnega prehoda Gornji Senik-Martinje in Pince-T ornyiszentmiklos na slovensko-madžarski meji, o ratifikaciji meddržavnega sporazuma o kulturnem sodelovanju in o drugih konkretnih pobudah za izboljšanje položaja Madžarov v Prek-murju in Slovencev v Porabju.
Diplomatski odnosi zdaj tudi z ZDA
Pred Ameriškim centrom v Ljubljani je bila v torek kratka slovesnost ob navezavi diplomatskih odnosov med ZDA in Republiko Slovenijo. Zbranim je govoril bodoči ameriški veleposlanik, trenutno še odpravnik poslov, Allan Wendt. Rekel je, da ZDA z veseljem pozdravljajo sprejem Slovenije v mednarodne organizacije. Slovenijo je označil kot resnično demokratično državo, ki popolno spoštuje človekove pravice.
KAJ MISLITE?
Na tisto smo bili najgari, če lüstvo áté knjidje. Če pa nej, Zaka nej. Od tauga parpovejdajo nam naši bralci.
ANIKO KOVAČ
"Stejla bi če bi mejla cajt za tau. Dja sam tak, če eno knjigo v rokau vzemam pa sé mi vidi, te dučas ne moram go doladjati, dočas go vö ne parštém. Par dela pa tau ne mora, ali pa samo sploj težko leko napravi. Zdaj, kak vögleda, lüstvo tapošilajo s fabritje. Te če brezi dela ostana, te leko ka več cajta mo mejla na knjidja, dapa Zdaj samo sploj malo. Zvekšoga samo novine štem. Gda knjidja štém, te tü samo takša tenjtja, stera brž ta leko paršté, kak Romana pa Julia..."
GERENČER FERENCNÉ "Müva z možaum že vejndrek 10 lejt, ka sva nej Stejla knjidja. Nejga na tau cajt. Zazranka vö ideva na
ŠTEFAN KRAJCAR "Nej, Zdaj vleta ne štém knjidje. Ranč nejman cajt zatau, Zaman bije rad Sto. Zvöjn novin, stera vsakši dén prejkparštém, na
njivo pa vačer prideva domau. Te pa že Sto ma volo šteti? Radiva sva, če kak najparvin v postalo leko ideva. Delati pa moramo. Penzijo samo moj mauž ma, dja nej. Eno leto mi fali, pa etak ne moram penzijo dobito. Tau eno leto če bi nikak vtjüp vejdla pobrati, te bi že mejla penzijo. Tak, ka z ene plače živiva. S te plače pa ne mora knjidje tjipöjvati. Zdaj nej davnek, ka sam v Varaša vpamet zela eno knjigo, stera sé mi je vidla pa sam go že dougo lejt iskala. Dapa gda sam cejno poglednila, nazaj sam go mogla djati."
drugo nejmam cajt. Nej kak prvin, gda sam štja ladjén bijo, par patrolina sam Sto knjidja cejlo nauč. Zdaj sam rad, če vačer televizijo leko poglednam. Tau tü samo zato, aj vejm, ka sé gudi kaulak nas po svejta. Gnauk parpod-naum, te Popodneva putijstim pa vnoči delam, tak ka sploj malo časa mam. Gda domau pridam, te pa doma delam kaulak rama ali pa v graca. Dja tak mislim, ka vi dosta več lüstva štélo knjidje, če bi tiste pejnaze, ka so potrejbni za eno daržino v osmi vöraj leko parslöjžili."
K. Holec
Materna Rejč (17)
USTANOVE
Na Vogrskom geste ena starejša gospa, piše sé Kató Lomb, štera šestnajsat jezikov zna gučati. Napisala je že več knig tö o tom, kak sé je tarbej tihinske reči včiti. Ta ženska tak pravi, da sé je vsakšo rejč, besedo tak potrejbno včiti, tak si je najleži zapomni^, ka si na nika mislite, ka vam o tisti rejči na pamet pride. Slejdnjo paut smo gučali o čakalnici, o igrišču, postaji pa tak tadale.
Gnes si leko poglednemo ene druge ustanove (intézmények) ali inštitucije. Depa ka je tau, ka ustanove? Vse vküper tak zovémo povejmo šaulo, vrtec, kulturni dom, različne kancalarije pa tak tadale. Kak si leko najleži zamerkate besedo "ustanova"? Tau je ena iža, gde morete staniti (us-stanova), zato, ka povejmo pome morete plačati. Ali dejte en film poglednit, ali sé dejte včit, k padari, na pošto, katelegram gordate. Vse tau so ustanove ali inštitucije. Madžarski jim pravimo: intézmények.
Tisto ustanovo, gde so najmenši mlajši nutri-šteri so menje stari, kak tri lejta -, si naleki leko zapomnite, ka sé jim v knjižni rejči pravi: jaslice, Vogrski bölcsőde. Gda gučimo o besedi jaslice, te leko mislimo povejmo na jaslice v Betlehemi, gde je mali Jezuš nutri ležo. Vejpa Vogrski "bölcso", po našem "zibelka" tö tak vögleda malo, kak kakši mali djasli, nej? Kak sami tö vejte, v Porabji mamo jaslice samo v Monoštri. Vdrugaj vesnicaj pa so vrtci. Tau sé je tö naleki navčiti, ka je vrt - bi leko pravili - tisto mesto, gde nika vrtamo, fornjamo v zemli, po našem: gračenek ali gradec. Če namesto vrt ali ograček tak pravimo, ka vrtec, te tau nej mali gračenek, liki "óvoda", kak bi madžarski pravili. Otroški vrtec - gračenek za mlajše - nemški pa engliški tö tak pravijo, ka Kindergarten, kindergarten. Te pa otroški vrtec, gračenek za mlajše, nej lepša rejč, kak povejmo óvoda?
Besedo šola vala Baugi nej tarbej tomačiti, ka go tak vsakši razmej. S tem pa je naša danešnja šaula tö zgotovdjena. Lepau vas pozdravla:
Fr. M.
Eseji /) o sloVenstvu
Pod naslovom Zlomljen vrč (AJpltört korsó) je pred kratkim v Pečuju izšla malaralanaJ/njign VlíMtArrrTisinrn ?ta-aafjnunir,í Jo jo izboresejipütega pisanje in razmišljanja o slovenstvu^Sloveniji in Stovenctn v osemdeset), devetdeseth letu> - v madžarskom prevodu iAške Galoš in Judita Reiman. Avtoijiso sodobni slovenski pesnikj/pisatelji, dramatíki, literami kritki in publiclst (Andrej lnkret,brago Januar, Taras Kermauner, Miloš Mikeln, Veno Taufer, Dane/Zajc). Od dvanajsti) prispevke,v je pet delo najmlajšoga avtorja Draga Jančarja (Maribor, 1948). Eseji odsevajo c&nos sodábnikov do vprašanja slovenska, osveščenost slovenskih pisamijev. Prikazujejo razvoj slovenskega narodnega vpnjšanja, stremljenja za samostojnost Prispevki so bili napisani pred 25. junijem 1991, pred osamosvojitvijo Slovenije. Prav zamaj tega je Zanimivo razmišljanja predvsem DragaJančarja, ki nam predstavila in razlaga dogodke v Sloveniji in nekdanji Jugoslavija^ leta 1988 do januarja 1991. Spomočjoteh esejev lahkozvemo, zakaj je bilo nujno, dajborišlodospremembv Jugoslavjjl.
Kako so rebri manjši dogodki priveglPdo veliko, sprememb, do osamosvojitve Slovenije In drugih>npubUk. O vojni sé seveda pisateljem še sanjah ni.	/—f
Eseji so bili preprani /ffa mednarodnih srečanjih pisateljev, napisani za tujce in takglaAe razumljivi vsemu, ki ne živijo v Sloveniji.
-mkm-
Porabje 27. avgusta 1992
5
Dočas pejnazdje baudajo...
Dvej lejta mamo že v Števanovca okrožnega notara, dapa štja ganuk sé mi je nej posrečilo najti z njauv. Nej davnik sam go gorapoisko. Proso sam go, aj nam parpovejda malo od sebi pa od svojoga dela.
"Erdei Lászlóné mi je imé. Od 1969. leta delam. Tauga reda sam naprajla izpite (vizsgáztam). Štiri lejta sam sé učila na Visoki šauli. Zato smo Prišli es z drugoga kraja rusaga, ka sé je nam nej vidlo tam, gde smo dotejgamau živéli. Z možaum vret smo furt na tistom bili, kak naj-parvin nikan na té kraj aj leko pridamo, dapa tau sé je sploj težko posrečilo. Dobila sam eno slüžbo v Balatonfüreda 1986. leta, dapa nej sam mogla prejkvzeti delo, zato ka sam nej dobila ram (hiše). Samo na pau leto bi mi tarbelo nika, gde bi leko živéla, zato ka po tistim bi že vedli tjüpiti edan ram. Tak, ka sam indrik mogla iskati slüžbo, tam gde stanovanje (lakás) tü dajo.
Tam, gde sam do tej-gamau živéla, paulak par rusičtji pa par romunski meji, sé té cajt sploj dostaféla lüstva obrné. Takši, steri nejmajo nej slöjžbo pa nej daum. Nika jim pa zato djesti tarbej, tak ka kradnajo. Tam par nam nika ne mora vanej njati, zato ka na drüdji dén že vkradnajo, kakoli je tisto. Prvin, kak bi sé Prišli, smo si tak brodili, ka toj bola na létja leko živé, dapa kak Zdaj že Vidim, tau tü nej istina.
Gda sam zvejdla, ka toj djesta mesto pa leko dobim slöjžbo, sam rada bila, zato, ka je vés nej dalač od Avstrije. Etak Zdaj Večkrat leko dem prejk meja tjipöjvat pa malo kaulak poglednit v drüdji rusag. Nej tak kak doma, gnauk sam bila v Romejnarskom pa od tis-togamau gnauk nej. Ka
sam tam vidla, tisto je dojšlo na cejlo živlejnje. Tak dalač smo mi od nji kak neba pa zemla. Če bi sé znauva začnili, nikam inan (drugam) patjivati, zato bi si štja gnauk zbrodili. Zato, ka človeka
sé tak vidi, kak če bi dvajsti lejt star bijo, samo tau je falinga, ka je nej telko. Pa döjn, gda smo sé Prišli, sé nam ranč tak tarbelo začniti kak njim. Zdaj že nazaj nemo šli, zato, da sé nam krajina sploj vidi, nej samo mena, litji cejli družini. Pa tak mislim, ka mauž pa sin si tü najdata nikšo slöjžbo. Od vési pa od lüstva samo telko vejm povedati, ka so ovaši kak pri nas, doma. Če nejga nad njimi lücki človak, steri bi je na lagvo pelo, te je tau mirno, dobra lüstvo. Nej sé tarbej bojati (bati), ka kaj odnaséjo ali kaj lagvo napravijo. Mala ves je, toj vsakši pozna vsakšoga. Nej sé tarbej bojati, če dé človak k sausada pa dvera oprejto ostanajo.
Kakšna je moja slöjžba? V Andovca na Verici pa toj v Števanovca sam ok-rožna notarka (körjegyzo). tau sé samo tak vidi, ka je léko delo. Dosta je žmetnejšo kak parvin, gda so občinski sveti (tanácsŐk) bili. Zdaj je v vsakši vési samoupravni organ (önkormányzat). Vsakša vés dobi pejnaze na leto, s sterimi vertivajo. Dapa ad-ministracijo mi moramo
pelati pa nej na edan tau kak parvin, gda so občine bile, litji na tri tala. Če samo tau gledamo, že te leko vidimo, ka je trikrat telko dela kak parvin. K tauma pridajo pome (davki) tak, ka ranč vö ne vidimo z
dela. Parvi je dobra bilau, zato, ka je bila županija pa so oni delali tisto, ka sé Zdaj že k nam drži. V cejlom je najbaukša, ka nas, steri s tejm delamo, je ranč telko, kak parvin pri občini. Zdaj smo že taprišli, ka skur vsakši dén več, kak osam vör delamo.
Zdaj pa malo od lüstva. Tak mislim, kasezlüstvom - kak okrožna notarka - ne moram zavolé dosta spravlati (ukvarjati). Tam, gde sam parvin delala, sam mejla telko časa, ka sam domau üšla k tistoma človaka, steri je kakšno brigo ali kakšno težavo emo. Zdaj toj na tau že nejga cajta. Vse je bola dalač pa autobusi tü ne odijo tak na gausta kak tam.
Že gda sam sé prišla, sam vpamat zéla, ka pav-rom je težko s papejri delati ali če jim pismo tarbej pisati kama. Zato Sto koli je prišo sé k nam s kakšnokoli prošnjo, tak je štja odtéc nej üšo, ka bi ma nej pomagali. Sploj dosta cajta mi je tašlau s stistim, ka sam starim prošnje napravila, aj penzijo dobijo. Tau sam zato redla, da sam tak vpamat
zéla, ka do tejgamau sé je s tejm ništje nej brigo pa nej, ka bi lüstvo štja tisto nej dobilo, ka ma odi (pripada). Probleme, ka djestajo v vési, so zato, ka nejgajo pejnazdja. Dapa tau, je nej samo v Števanovca tak litji indrik tü. Tam varkar si tak brodijo, ka aj samoupravni organ s tistimi pejnazi vertiva, ka dobi od vlade pa z davki. Toj par nam nika pejnazdja ne pridajo notra, zato ka je malo lüstva, porcije ka vtjüppridajo, so kumar dvejstau djezaro forintov. Ka je tau, da bi več milionov forintov tarbelo. Gazdüvati pa ne mora, ka nejga s čim. Zato, ka ka je enga reda (nekoč) občini v rutjej bilau, tisto so prejk-pistili AFÉSZ-a pa Kmetijski zadrugi. Tak, ka Zdaj njim slöjži pejnaza. Če bi tau našo bilau, te bi tej pejnazdja nazaj Prišli v vés. Samo pionirski tabor je austo naš. Dapa dotejgamau so ga samo nöjcali, nej ka bi kaj vreda meli, gda so natau štja bili pejnazdja. Zdaj, če kaj s taborom začniti štjemo, parvin ga vred moramo djati. Na cejlo leto sedam milijonov forintov mamo. S tauga bi pet milijonov forintov na šaulo tarbelo pocerati, če šaulo gledamo, ranč je nej dosta. Edan milijon na tabor pa na tjöjnjo. Pa v tejm je štja samoupravni organ ranč nej notra. Gde so pa štja pauti, voda, elektrika pa drugo. Če ne dojdajo pejnazdja, te mo si leko brodili, ka zaprémo: tabor, šaulo ali otroški vrtec. Pa tau bau, če tau tak ostana tadala kak je Zdaj. Nam samo obačavajo, ka baukša bauda vtau rusad-ja (državi). Leko, ka buda, dapa s tistimi, steri sé že Zdaj začnajo pogro-znjavati, s tistimi, ne vejm, ka bauda."
K. H.
Porabje 27. avgusta 1992
LIKOVNA KOLONIJA LETOS V ITALIJI
Likovna kolonija mladih je bila lani v Avstriji na Koroškem. Organizator letošnje kolonije je bila Zveza slovenskih kulturnih društev iz Trsta.
Kolonija je trajala od 24. do 29. avgusta, udeležili so se je mladi iz Italije, Avstrije, Madžarske in Slovenije.
Na izletu pa so si ogledali devinski grad, kamnolom, izvir Timave itd. Ob koncu kolonije so svoja dela razstavili.
20. AVGUST
V Monoštru so 20. avgust, madžarski državni praznik praznovali na predvečer s slovesnostjo v gledališki dvorani. Ob tej priliki so predali priznanja tistim občanom, ki so veliko naredili za razvoj mesta.
Na dan praznika je bila sveta maša, na kateri je bil blagoslovljen kruh, pečen iz nove moke.
Monoštrski mali posestniki so na dvorišču kulturnega doma pripravili piknik z golažem in dobrim vinom.
KULTURNI DNEVI V ORSEGU
Bogat in pester program je čakal tiste, ki so se udeležili letošnjih kulturnih dnevov v Stražni pokrajini. Poleg kulturnih in športnih prireditev so bila tudi strokovna srečanja, kot je npr. simpozij etnologov. Prireditve niso poznale meja, kajti več jih je bilo v Sloveniji oz. Avstriji. Tudi otvoritev letošnjih kulturnih dnevov je bila v Sloveniji na Hodošu.
6
Porabske družine
"Ogradček mam zagrajeni, s tem ’drauvni rauž’ zasajeni"...
Tau lejpo porabsko pesem so sploj radi popejvali na Gorenjom Seniki pred 30-40 lejtami. Ema Vogrinčič na Gorenjom Seniki sé dobro spominja na tau pesem, stero so njeni dejdek tak radi popejvali.
Etoga reda dosta lüdi tak štima, ka naša porabska rejč pa pesem, naše šege pomalek cejlak merjejo. Ka je istina, je istina, naši mlajši - nej vsakši- že sploj slabo gočijo slovenski, ne znajo lejpe slovenske pesmi. Dapa, baugi hvala, eštje dosta takši držin živé v Porabji, v steri držinaj živé slovenska rejč, pesem pa šege. Dajmo njim poštenjé pa priliko tü za tau, da leko tau prejkdajo iz rada v rad.
Gda prideš na Gorenji Senik, komaj ka tanjaš táblo, na lejvo edna paut pela do nisterni hiš. Tüj živijo Helga Škaper pa Ema Vogrinčič s svojimi držinami. Té dvej držini so tak, kak če bi edna bila. Onadvej sta si sestre, pa če vglih posaba majo svoje hiše, tak so kak edna držina. Helga tri mlajšov ma, Ema ednoga.
Emine hiše je bole skrajek pri pauti pa zavolo velke vročine sam sé v njéno hlad-no künjo prajla. Kumaj sam sejdla tam 4-5 minutov, eden za drgin sé je držina vküpzbrala, samo očevje so ostali vanej pa opravlali svojo delo.
Ge tak Znam, da je vaša držina pozvana v Slovenijo v edno ves, gde do slovenske držine popejvale. Kelko vas baude, steri te šli spejvat?
Helga: "Müvedvej sva si sestre, máve mlajša, ovi so že skurok vsi oženjeni. Tak, ka etak nas sedem bau, steri mo šli spejvat v Slovenijo. Ge pa moja sestra, moje dvej čeri, moj zet, Emin sin pa njegva žena. Nakak zatok doma tü more ostati.*
Tau je zatok rejdko, ka v držini telko lüdi zna popejvati. Pa sé podajo za tau, ke sé dér (nekje) notpokažejo. Sploj mi je pa tau lepau, ka vaši mlajši tü z vami déjo, oni tü znajo slovenske pesmi. Kak je tau?
Ema:"V naši držini je pesem vsigdar doma bila. Sploj mala sam bila, sé spominjam, kak so dejdek moj lepau spejvali: "Ogradček mam zagrajeni..." Oča pa mati sta Obadva tü lepau znala spejvati."
Stari pa vaši starišje so vas včili doma spejvati?
Helga: "Tau ranč nika ne guči. Za lejpe pesmi volo smo mi trnok dosta lejpega doživeli, gda smo mali bili, kakoli je te nej tak dober svejt
plesala v plesnoj skupini, spejvala sam v cirkvi tü."
Ka pa vaša deca? Je tü kaj ojdla v skupine?
‘Moji trdjé so vsi ojdli pa
bijo. Nigdar ne pozabim tiste lejpe božične svétke, gda smo si krispan gorokinčali, je bilau že v rami vse sčiščeno, sküjeno pa spečeno, te smo si sedli doj v sobi, oče mati pa mi, mlajši smo cejli večer lejpe svéte pesmi pejvali tačas, ka smo nej šli k paunačnoj meši."
Dobro vem, ka vüvadvej pa vaši mlajši lepau Znate nej samo svéte, litji druge pesmi tü. Od koga ste sé navčili tó lejpe porabske slovenske pesmi?
Ema: "V našoj rojstnoj hiši je pesem furt navzača bila pa je eštje Zdaj tü. .Ne more svétek minauti brez pesmi. Če steroma dé, ali rojstni dén držimo, brez pesmi tau néde. Če masarijo doma, te tü spejvati^. Kak je lepau bilau, gda smo goščice lüpali, pérge čej-sali, kukarco lüpali, te smo skauz spejvali. Zvün toga, gda smo mladi bili, nej je bila v vési takša skupina, gde bi mi nej navzauči bili. Z Helgov sve dugo lejt spejvale v pevskom zbori, ge sam
dvej eštje gnesdén odijo spejvat pa plesat tü. Pištak sé je v Varaš oženo, etak več ne more ojdti, Monika pa njeni mauž pa Žuži so člani pevskega zbora pa plesne skupne tü. Ema ma ednoga sina, on je dugo lejt odo v pevski zbor pa je pleso tü. Sneja tü lepau vej spejvati," pravi Helga.
Kak pa ikéte obraniti tau velko "vrednojst", ka jo (mate?
Ema: ''Müvedvej sve 150 Porabski	pesmi	mele
dojspisano. Gnauk je nakak proso tisto irko pa je več nigdar-nej nazaj prneso. Veseli smo, ka v “Porabji''	všakmau	edno
porabsko	pesem	majo
napisano. Hvala Mukičovi Mariji, stera sé briga za tau. Tau si tak takladémo, kak zlat, zatok ka je tau trnok dosta vrejdno. Dobro bi bilau tau vküp nabrati pa edne knjige vödati. Dosta lüdi bi rado küpilo tau."
"Naši mlajši vsi	znajo
slovenske pesmi pa plesi. Oni so tak šli v šaulo, ka so ranč nej znali Vogrski. Ge mam edno 3 lejt staro vnukinjo. Oni živéjo v Varaši, mati ji je Vogrinka. Dejte dosta ne zna slovenski. Ge sam si gordjala, ka go navčim slovenski gučati pa slovenski spejvati tü. Tak namén mam, ka ve müvedvej tak spejvale slovenski, ka de vse grmélo.
Naše pesmi (31)
Po dolinaj
Po dolinaj goni, obliska, po paulaj fantiček füčka, füčkaj, füčkaj, fantiček moj, vej boš prišo k meri’ nocoj.
Fantiček moj, pod okno staupo, i pod oknov je popejvau, stani luba, luba, lübica, vej zadosta spala si.
Nej sam sé nič, nej naspala, cejlo noč sé sé jokála, snočkar sem zvejdla, zvejdila, kaj maš drügo lübico.
Drügoj lübi, ti ne vöri, rajši küšni, i obi mé, ti si moja luba, lübica, s celga mojega srcá.
Tam sam odo, po dolinaj, po dolinaj, po košalinaj, tam sem jas čüu ftičke lejpo spejvati, daj bi mogo tak živét.
Tam sem vüdo, takše, dekle, štere majo rdeča lica, rdeča lica, črne (j) oči, pri tej bi ležo tri noči.
(Gorenji Senik) -mkm-
Emin mali Vnükec je eštje dojenček. Tau je pa gvüšno, ka de on tü znau slovenski," pravi Helga.
Zdaj, ka ste pozvani v Slovenijo, veseli tau vas? Že ste kdaj bili v Sloveniji?
"Dosta smo nej meli prilike ojdti po Sloveniji. Naši mlajši so s skupinami po cejli Sloveniji ojdli pa so nam prajli kak lejpa je Slovenija. Samo do Maribora smo ojdli. Zdaj pa priliko mamo malo dale titi, nas tau trnok veseli", pravi Helga.
"Rejsan smo samo do Maribora ojdli. Trnok nikam ne pridemo, zatok ka smo puno dela. Ta prilika je nam dosta vrejdna, že sé pripravlamo, čakamo tisti dén. Morem tau tü prajti, ka nas sploj veseli, ka so nas odebrau na tau paut. Od tistegamau, gda smo zvedli, sé pripravlamo, škemo lepau spej-
vati, nej ka bi kakšno sramoto naprajli”, pravi Ema.
Kakšne pesmi te pa popejvali, pa kelko?
Ema: "Tak so nam povedli, aj 3 pesmi pripravim^. Pesmi so vse porabske, bole gorenjeseniške pesmi. Pri rerač (teksfu) nam je na pomauč bilau, ka smo s Porabja vöodabrali nisterna pesmi pa smo od tistec vzeli tekst."
'Velka držina" de letos 30. avgustuša potovala v Slovenijo v kraj Andraž pri Pol-zeli, gde de spejvala nam in sebi na veselje. Člani velke družine vso: Helga Škaper, Monika Škaper-Šukič, Andraž Šukič, Žuži Škaper, Ema Vogrinčič, Jože Vogrinčič, An-gela Vogrinčič, Srečno paut njim želimo!
I. Barber
Porabje 27. avgusta 1992
OTROŠKI SVET
Kruh
Kako smo Slovenci dobili kruh?
20. avgust, madžarski državni praznik je obenem tudi praznik novega kruha. Ta dan se v cerkvi blagoslovi iz nove moke pečen kruh. Zato smo tokrat otroško stran posvetili zgodovini kruha oz. nekaterim zanimivostim o kruhu. Pri tem nam je bila v pomoč knjiga Dušice Kunaver: Dober dan, kruh.
V vsej zgodovini Človeštva, od pradavnine naprej, je kruh pomenil srečo in blaginjo, pomanjkanje kruha pa bedo, revščino, vojno. Kruh je krojil usodo človeštva, zgodovino narodov, delil ljudi na revne in bogate, site in lačne, na gospodarje in podložnike.
Pračlovek je nabiral zrnje divje pšenice. Da bi zaščitil svojo setev pred pticami, je seme prekril s prstjo. To delo je upodobil na risbah v svojih jamskih prebivališčih. Za setev je izbiral najlepše in najboljše zrnje in tako ustvarjal vse boljše in boljše vrste te žlahtne rastline.
Egipčani so 6000 let pred našim štetjem v grobove svojih faraonov polagali zrnje žita in krasili stene grobnic s slikami o peki kruha. Verovali so, da sta človeštvu podarila kruh bog Oziris in njegova žena Izis.
Izraelci so bili 450 let v egipčanskem suženjstvu, vendar so tedaj, ko so odhajali "iz hiše suženjstva", kot poroča Biblija, bežali v taki naglici, "da je ljudstvo vzelo s seboj neshajano testo, ga zavilo v obleke in nadelo na ramena". V spomin na ta davni dogodek so Izraelci sedem dni v letu jedli nekvašen kruh. Kruh je bil za Izraelca najžlahtnejša in najdražja hrana. S feničanskimi ladjami sta
dragoceno seme in znanje o pridelavi kruha prišla v Grčijo.
V 6. stoletju pr. n. štetjem je modri grški vladar Solon izdal zakone, ki so zaščitili in ovrednostili delo poljedelca. Še več, pridelovanje žita je bilo v Grčiji kult, združen s čaščenjem bogov. Delo, povezano s pridelovanjem žita, je bilo posvečeno boginji Demetri.
Rimski kruh - panus - se je po vsebini, obliki in imenu delil v kruh bogatašev in kruh revežev. Plebejski kruh so mestni reveži dobivali zastonj. Rimski cesarji in patriciji so svoje ljudstvo hranili s "panem et circenses" - s kruhom in igrami.
Kultura pridelovanja kruha se je izgubila v krvavih stoletjih, ko so si ljudstva Evrope iskala svoj prostor pod soncem. Neprestane vojne so ne le uničile žitna polja, prekinile so tudi znanje o pridelovanju žit.
Brez konca bi lahko naštevali vojne in bitke, ki jih je v človeški zgodovini vodila želja po bogatih žitnih poljih ali strah pred praznimi kaščami. Koliko hrepenenja, koliko trpljenja, koliko žlahtnosti, gorja, domačnosti, bede in blaginje,koliko vsega je v zgodovini človeka pomenil kruh. Bil je svetost in merilo vsega dobrega: DOBER KOT KRUH.
Kako smo Slovenci dobili kruh, nam pove stara koroška pripovedka o darovanju kruha vodi. Iz nje pa ne izvemo le o kruhu, pripoveduje nam tudi, kako so naši davni predniki od lovstva in ribištva prehajali k poljedelstvu. Narava je bila tedaj s človekom tesno povezana, bila mu je enakopravna. Človek se je lahko pogovarjal z vetrom, oblakom, z drevesom, z reko. Tako je človek dojemal naravo.
To je bilo v tistih časih, ko naši pradedje še niso poznali rži in pšenice. Tedaj je živel ob Dravi na Koroškem zelo bogat ribič. Vse svoje premoženje si je pridobil s tem, da je pridno lovil ribe v Dravi. Poln hvaležnosti je vprašal nekega dne Dravo: "Mamica Dravica, s čim naj ti povrnem,
ker si mi pomagala do blagostanja!" Drava pa je rekla: "Pojdi daleč po svetu. Tam v daljnem kraju najdeš ljudi, ki imajo bel in ržen kruh: kupi mi od vsakega po en hlebec in mi ga prinesi."
Ribič se je odpravil na pot in prišel v bogate, lepe kraje. Ljudje so tam jedli, česar on dotlej ni poznal: lep kruhek. Kupil je dva hlebca, kakor mu je Drava velela. Ko se je vrnil, je vrgel hleb pšeničnega kruha in hleb rženega kruha v Dravo. Nato je Drava začela naraščati in poplavila ves levi in desni breg. Ko pa je voda otekla, jela je zemlja odganjati lepo rž in rumeno pšenico. Tako so ljudje dobili seme in začeli povsod sejati rž in pšenico.
S kruhom povezani tabuji
Ne začni rezati hlebca kruha, če ga pred tem ne prekrižaš! Kmečka gospodinja je njega dni zavarovala kruh pred hudičem, čarovnicami in drugimi zlemi silami. Nikdar, to velja še danes, se ne sme položiti hlebca kruha na mizo na vrhnjo stran. To ne bi hiši prineslo nič dobrega. Še danes velja tudi pravilo, da kruha ne nosimo k ustom v kosu. Vsak grižljaj sproti odlomimo in tako košček nosimo k ustom. Vrsta religij, med njimi tudi krščanstvo, najde v kruhu, v hostiji, boga.
Noža, s katerim režemo kruh, ne smemo nikdar pustiti z rezilom navzgor -da si ne bi vrag prišel nohtov brusit.
Vsak košček kruha, tudi drobtino, če je
padla na tla, je bilo treba pobrati in poljubiti. Hoditi po kruhu je zelo hud greh, ki ga toliko stoletij lačno ljudstvo ne odpušča. Kruh je prevelika vrednota, da bi ga smeli zametavati brez kazni.
Kruh je bil obvezna jed pri večjih poljskih skupnih delih, kot so žetev, setev, mlatev, rezal pa ga je običajno hišni gospodar. On je bil tisti, "ki je kruh rezal", kar je pomenilo, da je imel najpomembnejšo dolžnost v hiši.
Tako gospodar kot gospodinja sta pazila, da načetega hlebca nista z odrezanim koncem obrnila proti vratom. To bi namreč pomenilo, da sta kruhu pokazala vrata. Kruh lahko “odide in v hišo potem pride lakota!"
Porabje 27. avgusta 1992
INFORMACIJA
Iz uradnih virov smo zvedeli, da sta 21. avgusta 1992. predsednika Madžarske in Slovenije prestopila državno mejo pri Martinju in odprla mejni prehod Gornji Senik-Martinje.
Od našega odštevanja je minilo 632 dni in končno le imamo meddržavni mejni prehod.
NIKA ZA SMEJ
STARCI...
Na Gorenjom Seniki pri Cifri sedi tri stari možakov, gda sé k njim prtapé eden novinar.
Novinar si dojsede pa je začne spitavati od toga, kak je tau, ka so oni etakšo velko starost zadobili. Te najstarejši etak pravi: "95 lejt sam star. Tau sam tak zadobiu, ka sam v cejlom svojom žitki nej pijo alkohol, nej sam nigdar kadijo pa z ženskami sam sé tü nej spravlo."
Té drugi pa etak pravi: "94 lejt sam star. Kak sam tau starost zadobiu? Pavarsko delo sam delo v cejlom svojom žitki pa eštja gnesdén tü. Mesa sam pa nigdar nej djo." Té tretji pa Zdaj etak pravi: "Nikgdar sam sa nej prtrgo v dela, mesa sam djo dosta, alkohol sem pijo kak krava vodau, kadijo sam, vsakši tjedan sam emo drugo Ijubico. Pléča so mi püklave, glava mi drgeče, nemam več ednoga zoba nej."
Novinar ga pa Zdaj pita: "Starček, kelko lejt ste stari?"
"Osemtrésti," pravi té tretji "starček".
ŽVEČILNI GUMI
Edna starejša ženska sé pela po cugi. Prauto njej sedi eden mladi pojep pa žvečilni gumi grzé. Lampe ma napona ta pa nazaj odijo. Že sé pelata edno vöro dugo, gda naša mati zemejo svoj cejker pa sé prpravlajo dojstaupiti s cuga. Cug je že skurok stano, mati etak pravijo pojbi: 'Trnok si dober pojep. Lepau ti zavalim, ka si prpovejdo z menov cejli cajt. Gnesdén je tau trno rejdko, ka bi mladina s starimi prpovejdala. Ne boj čemeren, ka sam ti nika nej odgovarjala. Vejš cejlak sem glüpa. Zátok eštja gnauk Baug plati."
I. Barber
PORABJE
IZ
OBJEKTIVA
RECEPTI
Domači kruh
6 kg krušne moke, 5-7 dag kvasa, 7 dag soli in približno 3 litre mlačne vode.
Moko presejemo in pustimo na toplem. Zdrobljen kvas zmešamo z nekaj žlicami mlačne vode ali mleka, moke in žlico sladkorja. Pokrijemo in postavimo na toplo, da kvas vzhaja. Nato ga dodamo
presejani moki, prilijemo vodo, solimo in zamesimo krušno testo. Moramo ga dobro pognesti, da je testo voljno in prožno. Po vrhu ga malo pomokamo. Pogrnemo s prtom in pustimo vzhajati. Po približno dveh urah, včasih tudi treh, pregnetemo testo in ga oblikujemo v hlebce ali štruce. Vsakega še posebej pognetemo in položimo v pogrnjen in
pomokan pehar ali štručnico. Vogala prta zagrnemo čez kruh in postavimo vzhajati. Vzhajanega spečemo, pečen kruh dobro ohladimo in zbrišemo, preden ga načnemo.
Koruzni kruh
1,5 kg enotne pšenične moke, 1 /2 kg koruzne moke, 5 dag kvasa, sol, mlačna voda in približno
l'/4 I kropa, mlačne vode po potrebi.
Enotno moko presejemo v skledo. Koruzno moko posebej poparimo in dobro premešamo. Kvasu dodamo malo mlačne vode in moke. Vzhajan kvas dodamo moki, prav tako poparjeno koruzno moko. Z mlačno slano vodo nato zamesimo testo. Dalje ravnamo, kot je opisano pri domačem kruhu.
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17., p. p. 77, tel.: 94/80-767 Cena:
posamezna številka 10 forintov oz. SLT, celoletna naročnina 260 forintov oz. 520 SLT Tisk: SOLIDARNOST, Arhitekta Novaka 4,
69000 Murska Sobota Slovenija
Nenaročenih rokopisov in fotografij ne vračamo