PRI BRANKU CVELBARJU.KANDIDATU DEMOSAZA PREDSEDNIKA OBČINSKE SKUPŠČINE
Pot do demokracije je pomembnejša od vsega drugega
V.: Ne nameravam vas spraše-vati o politiki, vsaj naravnost ne. Rad bi, da naši bralci dobijo vtis o človeku, ne o funkciji ali politič-nem nazoru...
O. Hvala bogu - ker politik tudi nisem. Spadam namreč v tisto »izgubljeno« generacijo, katere edina morebitna zasluga pri spod-kopavanju samoupravne iluzije je bila naša popolna nezainteresira-nost, in aktivirala me je šele zna-
na afera z odpovedanim litostroj-skim predavanjem profesoija Franceta Bučarja, ki me je kot tam zaposlenega mladeniča zre-voltirala in mi odprla oči.
V.: Zdaj delate na Institutu Jo-žef Stefan?
O.: Ja, sem, kakor se temu urad-no pravi, »vodilni razvijalec v la-boratoriju za robotiko«.
V.: Kolikor vem, je funkcija predsednika občinske skupščine
profesionalna - kaj bi to pomeni-lo za vašo poklicno kariero če bi se moral o tem odločiti?
O.: To je vprašanje, ki muči tudi mene, še posebno pa moje doma, ki me svarijo, češ da bi to lahko utegnilo biti konec moje strokov-ne kariere. Kot človek tehnike sem iskal odgovor v pragmatični smeri. Argument, s katerim sem se prepričal, da je odločitev o sprejemu tega izziva, čeprav sem do nje prišel po hudem no-tranjem boju in preudarjanju, v bistvu pravilna in se glasi ta-kole:
Področja družbenega delova-nja, znanost, kultura, politika, so nekakšne srečke.ki jih kupuje družba v upanju na kar največ »zadetkov«. Veliki narodi lahko stavijo na cele serije srečk in si lahko s tem znatno izboljšajo sta-tistične možnosti uspeha. Pri majhnem narodu, kakršen je slo-venski, je tudi kandidatov izred-no malo. Trenutno smo v položa-ju, kjer so tiste srečke, ki bi nam lahko pomagale do demokracije, bistveno pomembnejše od vseh drugih.
V.: Razumem. Ampak ali se boste res lahko odrekli karieri? Iz bio-grafskih podatkov sem razbral, da ste delavsko-kmečkega pore-kla in da ste se do svojega položa-ja prebili le zaradi talenta in veli-ke zagnanosti.
O.: Zdajle vem premalo, koliko časa jemlje funkcija, za katero kandidiram, da bi vam lahko od-govoril. Nisem se namreč hotel obremenjevati. Predvidevam pa, da je prislovnična prezaposlenost politikov predvsem posledica si-stemske zmedenosti in ne dejan-
skih potreb. Sam bi poskusil svo-jo funkcijo opravljati tako, da bo res tisto, kar bi moralo biti. Pri tem računam na tvorno sodelova-je s kandidati Demosa, zlasti z dr. Alenko Žagar-Slana. Odpreti bo. treba pretok direktnih informacij od javnosti v občini Center k IS in nazaj, omogočiti delovanje nezbi-rokratizirani stroki, poslušati jav-nost, poslušati skupščino - če pa bo ostalo še kaj časa, bom obliko-val strokovni raziskovalno-raz-vojni tim.
V.: Dovolite mi preskok: kako ste se znašli v politiki?
O.: Kot sem rekel - do leta 87 sem bil v Litostroju. Ob Tomaži-ču in predvsem Tomšiču je bilo nemogoče ostati »neuvrščen«.
V.: Imate hobije?
O.: Kadarkoli sem se česa lotil, sem to počel s strastjo in popolno predanostjo. Od srednje šole dalje sem navdušen smučar - tudi smučarski trener. Strastno sem se ukvaijal s slikanjem, pa mi raz-mere niso dovoljevae, da bi se lahko opredelil za »malanje«. Ta-ko sem se znašel na poklicni šoli, nadaljeval na srednji strojni, pa potem fakulteta... Slikanje je bi-lo izgubljeno - nadomestila ga je fotografija, najbolj pa seveda stroka__
V.: Kako živite? Mislim na kon-kretne razmere - ste samski, po-ročeni?
O.; Samski sem, a planiram po-roko letos..., če bodo zvezde ugodne...
V.: Verjamete v astrologijo?
O.; Verjamem, kaj ne bi - edino če verjameš, potem stvar tudi de-
luje.                    l»pl»«l. Brane Gradišnik
Bojan M. Leskovšek