XVII. tečaj 8. zvezek. z vertov sv. Frančiška. Časopis za verno katoliško ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška S privoljenjem cerkvenih in redovnih oblasti vrejuje in izdaja P. Stanislav Škrabec, mašnik frančiškanskega reda na Kostanjevici. Vsebina S. zvezka. ,,Kedo je ona, ki se vzdiguje iz puščave?“........................... 225, Življenje sv. Marjete Kortonske. XXI. pogl. Marjeta spremeni stinovanje itd...................... 229. XX. pogl. kazni nauki.............................................. 230. XXI pogl. Gorečnost za božjo besedo itd......................... 232. Življenje častitljivega brata Pelra Bardesija. 10. pogl. Brata Petra pokorščina............................... 237. 11. pogl. Brata Petra ljubezen do vboštva . . . . . 239. 12. pogl. Brata Petra čistost . ....................241. Kako naj se obnašajo udje tretjega reda. IV. Glede telesnega deržanja sploh ....•• 243. Fraučiškanski misijoni. V Ameriki (Dalje)............................ 250. Priporočilo v molitev................................................... 252. Zahvala za vslišano molitev ........ 264. Cerkev Matere Milosti v Mariboru........................................ 256. V GORICI. Hilarijanska tiskarna 1899. Izhaja v nedoločenih obrokih. Velja cel tečaj (12 zvezkov) 70 kr. Knjižne novosti. Slovenski pravopis. Sestavil Fr. Levec, c. kr. profesor itd. (Daljel. Mnogo jasniši ko v dolenjskem, notranjskem, goriškem, južnoštajerskem, je razloček mej končnicama -v n c in -In c v tistih narečjih in jezikih, ki končnega 1 ne spreminjajo v ,w, temuč ali v a ali o ttonsonans, ali v srednji l. Tako jo štajersko narečje Dainkove slovnice, prekmurščina, hervaška kajkavščina in čakavščina,; zlasti pa češčina. Kjer imajo ta narečja in ti jeziki končnico e,c,., -v a c, smemo torej sklepati, da je ta pervotna, kjer imajo -1 e c, 'lae, je pervotna ta. Glejmo torej ! " Dainko piše v slovnici'str’ 52 • „avec, aus a v und ec, bedeutet, handelnde mannliche Personen, von,Zeitwortern durch die Wegwerfuug der Sylbe ati: Delavec der Arbeiter, posliišavec der Zuhorer, sejavec der Saemaun, zatajavec der Verlaugner, večer-javec, welclier nachmahlt.“ Dalje ima na str. 89 : grajavec -vca Anriihmer, kazavec, -vca Zeiger, kerpavec, -vca Flicksckueider, str. 91: odtiravec -vca Vertreiber, pevec -vca šanger, str. 78: Vodopivec der Wašsertrinker. Na -a 1 e č v tftj knjigi*) nisem našel, razen palec in Žalec (= želpj, v keterih obeh besedah l pripada korenu, ničeser. Vender ste prav te dve besedi važni za naše vprašanje. Ako bi bilo delavec, posluša-vec, sejavec iz pervotuišega d e 1 a 1 e c, poslušalec, sejalec, bi bilo po istem glasoslovnem zakonu moralo tudi iz palec in ž a l/a C' nastati p af-v e o t in žav?ec; ker se je pa ohranilo palec in Žalec, bi se bilo moralo ohraniti tudi d e 1 a 1 e c, poslušalec, sejalec, ke bi bilo to v tem narečju kedaj egzistiralo. Glejmo dalje, kako je v prekmurščini. V KuzmiČevdrh Lovcih Zakonu" in Terplauovem „Žoltarj.ti“ je' precej besed na •a v ec: Ap. dj. 17, 18 : nazviščavec, Rim. 1, 30: odavci, ogri-zAvci, zvišavci. zmišlavci, 2, 13: posliišavci, delavci, 1. Tim. 1, 10: krivoprisegavcom, 1, 13: preklinjavec, preganjavec, ošpot.Avcev, 3, 3: poželavci (dat.), 3, 8: poželavcom, Jak. 1, 25: posliišavec, 2, 9 : prestoplavci, Jud. 16: rarmlavci, Žolt. 44, 17 : ošpotavec, zadomeščavca (ultorem), 69, 15: odurjavcdv, 102, 9: osmejavci, 108, 9: pravdedavec. Besede s končnico -a 1 e c nisem našel v deli knjigi nobene ; nasproti je končnica -a v e c tako mogočna, da je spodrinila končnico -1 e c, kjer bi bila po etimologiji gotovo opravičena; namestu prišlec stoji namreč Žolt. 69, 9: pri-š a v e c, tako tudi Ap. dj. 2, 10 in Žid. 11. 13: prišavci. **) Dalje hervaška kajkavščina (ali po novo menda kajkalj-š č i n a)! Jaz sem pregledal precej natanko tri knjige v tem narečju pisane, eno novo in dve stari, pa nisem zasledil razen palec (in p a 1 č e k) niti ene besede na -a 1 e c. Tudi besede na -a v e c so sicer redke, ker imajo nomina agentium navadno končnico tel; vender sem našel v eni teh knjig, Muli h, Poszel apo- •) Opomnili pa moram, da manjka v hašein izvodu 16 strani, od 325 do 340. **) Tu bi vtegniJL._ke.do obeiniti sulico, ali nič ne bo opravil, naj le meni verjame. CVETJE XVII. tečaj. V Gorici, 1899. Vlil. zvezek. „Kedo je ona, ki se vzdiguje iz puščave ?“ (Vis. pes. 3, 6.) Puščava je pač ta svet se vsemi svojimi lepotami v primeri s tem, po čemer hrepeni naše serce tako goreče, s tem, za kar je človek tudi v resnici namenjen po naši sveti veri. In res, vsi imamo enkrat zapustiti to puščavo, vsi bomo vmerli in vsi od mertvih vstali ter šli v oblakih naproti Kristusu v zrak, kaker piše sv. Pavel Tesaloničanom (1, 4, 16.) Tudi duše, ki bodo že prej v nebesih, bodo tedaj še le, združene se svojimi spremenjenimi telesi, dosegle svoje polno, doveršeno zveličanje. Vstali bomo! Tega nam je porok vstajenje našega Gospoda Jezusa, podlažni nauk naše vere; to nam poterjuje pa tudi splošno prepričanje pobožnih kristijanov, da, celo krivovercev, prepričanje, da je bila tudi Marija v nebo vzeta z dušo in telesom. Ona je namreč, ki se je vzdignila iz puščave, po besedah visoke pesmi Salomonove, kaker šibica dima iz dišav mire in kadila in mnogoterega prahu dišavarjevega.1* Saj je pa tudi pravično in primerno bilo, da je dosegla Marija berž po smerti svoje polno in doveršene zveličanje, ne da bi ga imela čakati do solnjega dne. Da bomo to koliker toliko spoznali, premislimo pobožno to roj no : — 226 — 1. da ni bila, izjemši Kristusa ko človeka, nobena stvar vže pri stvarjenju tako bogato z milostmi obdarovana kaker Marija; 2. da ni nobena stvar v svojem nadaljnem življenju prejela toliko milosti ko Marija; 3. da ni uihče tako zvesto delal s podeljenimi milostmi ko Marija. Zorji najrodovitnišo zemljo in posej vanjo najboljšega semena; potem naj bo tisto leto vedno za to njivo najugodniše vreme, tako da se bosta sonce in dež vedno v pravem razmerju verstila — kakšen sad bo rodila ta njiva ! — Glej slabo podobo blažene Device. Ker jo je Bog namenil za mater svojega sinu in za mater celega kerščanstva, je najprej zabranil zaradi neskončnih zaslug Kristusovih, da je ni omadeževal izvirni greh, da je prišla na svet v stanu milosti božje; zraven tega jo je pa obdaril s tako obilnimi posebnimi milostmi, da je bila brez dvojbe precej po rojstvu mej vsemi stvarmi najsvetejša, Bogu najljubša. Ker je bila brez madeža izvirnega greha spočeta, pač tudi ni imela ter-peti nasledkov izvirnega greha. Tedaj njene dušne zmožnosti niso bile oslabljene. Um ji ni otemnel, temuč jasen je bil in vsako resnico je mogel zapopasti v nje globokosti. Njena volja je bila k dobremu nagnjena; rada in z veseljem se je lotila vsega dobrega in delala le dobro. Njeno serce je bilo kaker jasno-tiho nebo ; nikedar ga niso zakrili oblaki napačnega nagnjenja, nikedar vznemirjali viharji strasti, skratka: Marija je bila vsa dobra, vsa sveta, vsa popolna, najljubša hči nebeškega Očeta. Tako je vstvaril Bog mater svojega sinu, novo Rvo, mater živih t. j. kristijanov: obdavoval jo je se vsemi prednostmi, ki so bile primerne njenemu visokemu poklicu; Marija je bila v svojem rojstvu podobna prerodovitni njivi, ki je Bog vanjo vsejal najboljše seme vseh čednosti, in te so se mogle najbogatejše razvijati, ker jih ni oviral v rasti plevel slabe poželjivosti. Kaker pa potrebuje rodovitna njiva lepega vremena, pravega razmerja mej dežjem in soncem, tako je potrebovala tudi Marija, delavne milosti božje, da je moglo v nji seme čednosti poganjati in se razvijati. In tudi te milosti je imela Marija v obilnosti. Po vsi pravici smemo terditi, da ni nikedar prejela nobena duša toliko tako posebnih milosti kak^r Marija; ,.milosti polnou jo zato imenuje angelj Ga brij el j. in če je bila polna milosti vže takrat, ko je bila izbrana za mater božjo, koliko bogatejša na — 227 — milostih je morala biti še le tedaj, ko je postala nevesta sv. Duha, vira vseh milosti, in prečista mati včlovečene Besede, Jezusa. ki je živela ž njim 30 let, kaker živi najboljša mati z najboljšim sinom. Občevanje z dobrimi ljudmi stori nepokvarjenemu človeku dobro. Vse, kar tisti ljudje delajo, ga spodbuja k dobremu. Kako je moralo pa še le Mariji koristiti 30 letno občevanje z Jezusom, občevanje samega Boga z najboljšo stvarjo. Saj je bilo vse, kar je na njem videla, spodbudljivo, popolno, posnemanja vredno ; Marija sama na sebi vsa za dobro vneta, kako se je vender trudila bolj podobna postati svojemu božjemu Jezusu! Da, ta bližina najsvetejšega vseh ljudi, Boga-človeka, to prijateljsko materinsko občevanje ž njim skozi dolgih 30 let — kaka nepretergana, ne-zapopadljiva sreča ! Kako milo zlato sonce nad rodovitno njivo Marijinega serca ! Kako je moralo v njem veselo poganjati in razvijati se seme čednosti, ki ga je Bog vsejal vanje! Pa ne le mej tihim svojim življenjem je bil Jezus v dotiki se svojo materjo, temuč tudi še potem, ko je bil očitno nastopil, ko je bil pričel izverše-vati delo odrešenja ter tu ti svetu razodevati svoje božanstvo. Ali smemo dvojiti, da je Marija vedno hodila za Jezusom, če ne telesno, pa vsaj dušno, in da ni njegova beseda v nobenem človeškem sercu našla pripravniše in rodovitniše zemlje kaker v Marijinem ? In kaj pa še le terpljenje Kristusovo ! Ako je premišljevanje Kristusovega terpljenja dobra serca vedno budilo k ljubezni do Boga, k poterpežljivosti in k vsemu dobremu, ali ni imelo pri Mariji še veliko večega vspeha ? Saj je Marija Gospodovo britko terpljenje gledala z lastnimi očmi, gledala ko ljubeča mati! In ko je zmagovavno od mertvih vstal, ko je šel v nebesa, ko je Marija vedela, da je eori v neskončni slavi, ali ni vse to vedno povzdigovalo Marijinega serca proti nebesam in množilo njenega hrepenenja po nebesih ? Sedaj, dragi bravec, pa še pomisli, da Marija ni zanemarila nobene tudi najmanjše milosti, da je zvesto sodelovala se vsako, in potem si predstavljaj, do kako visoke stopinje popolnosti se je morala povzdigniti. Razun Jezusa ni dosegel nikedar nihče tolike visokosti v vseh čednostih kaker sv. Devica. Res, Marijino serce je bilo kaker pomladanski vert, poln najlepšega, najdražjega cvetja. Vse to nam sv. Cerkev vedno in vedno poterjuje-ne stavi namreč Marijine svetosti le pred svetost vseh svetnikov, temuč celo pred svetost vseh angeljev. Angelji so sicer veliko — 228 — popolniši ko ljudje, zlasti pervaki mej njimi, Marija pa je presegla v svetosti tudi najimenitniše angelje. Kako spoštljivo je stopil pred njo že Gabrijelj, ko še ni bila dosegla verhunca — zakaj Marija je napredovala do svojega vnebovzetja vedno v svetosti! — Ko je bila torej v nebesa vzeta, in so jo angelji zagledali vso lepo, vso sveto, vso popolno, ali niso zaklicali — kaker poje sv. Cerkev na dan njenega velikega praznika: Kedo je ta, ki vsliaja kaker vzdigujoča se zarja, lepa kaker luna, izvoljena kaker sonce ? Kedo je ta, ki se vzdiguje iz puščave kaker šibica dima iz dišav mire in kadila? Videli smo jo lepo ko golobico, ki leti od potokov voda, nepopisljivega duha obilnost diši iz njenih oblačil in kaker pomladanski dnevi jo obdajajo cvetlice rož in lilij dolinskih." Sv. Cerkev je te cvetličaste besede vzela iz sv. pisma in kaj druzega namerja ž njimi, kaker da nam pokaže bogastvo,, lepoto in bliščečnost čednosti prebl. device Marije ? Prav iz tega namena polaga na vnebovzetje tudi te prelepe besede sv. pisma Mariji na jezik: „In tako sem na Sijonu — v nebesih — vter-jena in v družbi svetnikov je moje stanovanje, kaker ceder na Libanu sem povikšana — mej angelji in svetniki — in kaker cipresa na sijonski gori, kaker palma v Kadesu sem visoko zrastla, kaker zasajena roža v Jerihi, kaker lepa oljika na polju;, kaker cimet in lepo dišeče mazilo sem dišala, kaker izbrana mira sem dajala prijeten duh od sebe." Po vsem tem smemo katoliški krištijani za terdno prepričani biti, da je Marija v nebesa vzeta z dušo in telesom in smemo in moramo se tega tudi iz serca veseliti. Saj je ona, ki je svetejša od vseh nebeških prebivavcev, ona, ki je zaradi svoje svetosti in svojega visocega materinstva v najožji zvezi s presveto Trojico, — ona je tudi naša mati. Le bodimo tudi mi njeni dobri otroci; koliker vredniši bomo, toliko bolj nas bo ljubila, toliko bolj bo tudi skerbela za vse naše časne in večne potrebe. P. B. K.. — 229 — Življenje sv. Marjete Kortonske. P. A. H. XIX. POGLAVJE. Marjeta premeni stanovanje. — Prikazen, napoved terpljenja, opomini Kristusovi. Preden je Marjeta iz ljubezni do samote premenila svoje stanovanje, bi bila rada vedela, ako to Gospodu dopade. Priporočila se je v ta namen vsem svetnikom, naj bi ji v tej zadevi sprosili kako znamenje od zgoraj. Na praznik sv. Marka ji je Gospod po sv. obhajilu sam naznanil, da mu je to dopadljivo in jo je blagoslovil. Rekel ji je: „Ti bežiš iz ljubezni do mene, in jaz sem bežal iz ljubezni do človeškega rodu. Ti bežiš, da bi ohranila milost; pa vbežala britkostim ne boš.11 Po teh besedah se prikaže križ čez služabnico božjo, ki je ležala v postelji. Gospod jo je prekrižal in blagoslovil. Precej na to se prikaže drugi križ, na keterem je bil pripet Kristus sam. Pri tem pogledu je v veliki serčni bolečini vsklik-nila: „0 moj Gospod! Jaz, jaz naj bom križana11. In Gospod je rekel: „0 hči moja! Ti boš križana z britkostmi, ne pa s križem. Ti bežiš pred stvarmi, koliker moreš, da bi me ne razžalila in jaz te bom obvaroval, da me ne boš razžalila. Pa rečem ti: Ti si maloverna. Ker tako goreče in sveto po meni hrepeniš, da se iz ljubezni do mene sama sebe zapuščaš, kako moreš misliti, da te hočem jaz zapustiti ? Jaz tebe, o hči, ne bom zapustil, temuč vedno sem in ostanem pri tebi. Zakaj jaz poznam tvojo gorečnost in skerb mene ne razžaliti; ti ne hrepeniš po veči tolažbi, temuč bojiš se le mene žaliti. Pri tem boš sicer terpela na telesu, ali obilno boš vživala mojo tolažbo. Reci toraj bratu Junti, naj ti ne brani v grajsko celico. Reci mu, naj tudi bratu Janezu Benediktu piše, naj ga nič ne moti to premenjenje stanovanja in naj bo vedno skerben za te. Priporoči naj te tudi svojim prijateljem, ki so pri njemu. Keder boš prišla v omenjeno celico, ostani tam tako, kaker te bom podučil11. Nato je Marjeta zapustila svoje dosedanje stanovanje ter se preselila v eno celico na gradu, ketero ji je odstopila neka — 230 — pobožna družina. Dušnopastirsko službo na gradu je oskerboval duhovnik cerkve sv. Marka in iz te cerkve ji je prinašal tudi sv. obhajilo, kolikerkrat je bilo v bolezni Marjetini to potrebno. Enkrat se je od skušnjav, bolezni in terpljenja vsa slaba z veliko gorečnostjo in pobožnostjo pripravljala na sv. obhajilo. Ko je prejela presveto Rešuje Telo, je bila napolnjena s toliko tolažbo, da do tretje ure popoldne ni prišla k zavesti. Prosila je Gospoda, da bi mu mogla vedno zvesto služiti in svojemu bližnjemu z lepim zgledom svetiti. Gospod pa je rekel: „0 hči! Kar si v tej celici, si vživala dušni in telesni mir; za naprej pa se pripravi na razne bridkosti. Z boleznimi in raznimi skušnjavami te bo napadal stari so-vražnik“. Res so jo neprenehoma napadale hude skušnjave, bridkosti in bolezni. Gospod pa jo je zagotovil svoje pomoči ter rekel, da bo to njeno terpljenje sprejel kot marterništvo. Tisti čas je bil eden njenih dušnih vodnikov v veliki zadregi in stiski, kar je Marjeto zelo bolelo. Mnogo je prosila Gospoda pomoči zanj. Gospod ji reče: „Povej mu, naj bo vedno pripravljen, ker to ni njegova zadnja stiska. Prišlo bo še hujše, tako, da bo vedno v strahu, da pade in se pogubi. Tako se godi vsakemu, keterega hočem deželnega storiti svojega terpljenja. Pa serčan naj bo, ker ga ne bom zapustil in enkrat bo dosegel še visoko službo11. Neki dan je slišala Marjeta glas Gospodov: „Idi h križu in preišči od znotraj in od zunaj moje rane ter spoznaj, kako bridke so bile. Povem ti, da preden se ločiš od sveta, boš po svojih mnogih bridkostih šla v moje rane“. XX. POGLAVJE. Razni nauki. Mikavni in podučljivi so raznoverstni nauki, ki jih je Kristus dajal svoji zvesti služabnici Marjeti.' Na dan, ko se obhaja spomin najdenja glave sv. Janeza Kerstnika, ji je Gospod obljubil, da hoče blagosloviti sinove sv. Frančiška, ki je ona za nje tako goreče molila ; povedal ji je pa, naj se le pripravijo na stiske in bridkosti, ker si prizadevajo bolj ko drugi zvesto njemu nasiedovati. Marjeta je porabila to — 231 — priložnost ter vprašala: »Gospod! kedaj se bom ločila s tega sveta in mogla k tebi priti ?" Gospod ji odgovori: „Keder se bo meni dopadlo, kaker sem ti vže povedal. Pripravi se le na razne bridkosti.“ Marjeta je zdaj zopet ponovila svojo staro tožbo: »Gospod! neprecenljive dobrote mi obetaš, pa ne daš mi nobene popolne gotovosti.“ Gospod ji reče: »Tiste gotovosti, po keteri hrepeniš, ne boš imela v tem življenju.“ Ona je dejala: „Po tem le zato hrepenim, da bi ne bila prevaljena." In Gospod ji reče: »Resnično ti povem, da ne boš prevarjena glede tega, kar sem ti obljubil." Marjeta na to: »Gospod! jaz po tem ne hrepenim za se, temuč zarad vere tistih, ki zarad mene tebe hvalijo, tebe ljubijo, po tebi hrepene. Zakaj vse, o Gospod, moj Bog! kar ljubim ali po čemer hrepenim, delam za te, ne za se, naj-nevrednišo stvar." Gospodu se je dopadel ta odgovor in zato ji reče: »Ti me ljubiš in boš ljubljena; ti meni služiš in drugi bodo tebi služili; ti hrepeniš po meni in drugi bodo po tebi hrepeneli ; ti me hvališ in hvalili te bodo ; ti me slušaš in slušali te bodo." Na praznik sv. Štefana je Marjeta silno hrepenela po Jezusu in on ji reče: »Preveč se derzneš, da vže v tem vbozem življenju hrepeniš vživati moje veličastvo. Jaz pa hočem, da se v tem življenju ravnaj po mojem zgledu in svoje veselje išči v terpljenju in bridkostih. Pripravi se za stiske, zakaj dokler si na potu, ne moreš še imeti domovine." Marjeta reče: »Kjer si ti, tamkaj je paradiž." In Gospod odgovori: »Jaz bom pri tebi in tudi ne bom pri tebi. Oblečena boš s posvečujočo milostjo, pa zdelo se ti bo, da je nimaš. Zakaj ohraniti te hočem v svojem strahu, da boš rastla v moji milosti." Neki dan po prazniku vnebohoda Kristusovega ji je Gospod razodel, da se jih še nikoli ni toliko pogubilo kot ravno sedaj, čeravno je on tako vsmiljen ž njimi. Vkazal ji je moliti češčena-marijo in rekel: »Pripravi se na stiske in spomni se, koliko bridkosti sem jaz za te preterpel. Zakaj kaker jaz v tem življenju nisem imel miru, tako ga tudi ti ne boš imela." S takimi in enakimi prijaznimi pogovori se svojim nebeškim ženinom je bila Marjeta vedno bolj pokrepčana, da je mogla z veseljem prenašati velike bridkosti in skušnje. Zakaj kaker se zlato v ognju čisti, tako čisti tudi Bog pravičnega s terpljenjem in težavami. ♦ — 232 — XXI. POGLAVJE. Gorečnost za božjo besedo. — Način premišljevanja. — Razne prikazni in razodevenja. — Stanovitna molitev. *Kedor je iz Boga, ta posluša božjo besedo*1 tako govori Jezus. Po pravici tedaj terdijo učeniki duhovnega življenja, da je znamenje izvoljenja za večno življenje, ako kedo rad posluša božjo besedo. To znamenje je imela tudi Marjeta nad seboj, zakaj silno je hrepenela po božji besedi tudi v bolezni in bridkosti. Božja beseda jo je vselej pokrepčala ko nebeško zdravilo. Pri poslušanju božje besede se je zdelo, da je zginila vsa njena slabost ; njen duh je bil poživljen; oči so se topile v solzah in njena usta so poveličevala Gospoda. Večkrat je prosila svojega spovednika: „Govorite mi o Bogu, o moj duhovni oče, zakaj njegova beseda me užiga, me razsvitljuje iii krepča; ozdravlja mi dušo in telo. Dokler poslušam božjo besedo, ne čutim nobene slabosti niti bolezni." Kaker je ljubila božjo besedo, tako je ljubila tudi ime božje, ime Jezusa Kristusa. Ko je to presveto ime izgovorila, so se ji večkrat vderle solze iz oči. Duši, na keteio je tako močno vplivala božja beseda in presveto božje ime, ni mogel manjkati dar premišljevanja. Celo njeno življenje je bilo vedno premišljevanje. Kako je ona premišljevala, je sama povedala svojemu spovedniku tako-le : »Brat! Jaz najpoprej pokličem presveto Trojico, edinega, večnega, neskončnega Boga; nato se priporočim Jezusu, sinu božjemu, ki je za nas človek postal, našemu odrešeniku, in njegovi materi, preblaženi devici Mariji, naši priprošnjici in vsem verstam zveličanih od Seraflnov nazaj. Na to se zopet obernem k našemu Gospodu Jezusu Kristusu, ki je bil od device Marije po sv. Duhu spočet in brez bolečin rojen, k veselju angeljev, k počeščenju modrih, k begu novorojenega deteta mojega Gospoda in njegovem trudapolnem popotovanju. Potem premišljujem njegov ljubeznjivi pogovor sč Samarjanko, njegovo zagovarjanje žene v tempeljnu, dobrotljivost, ketero je skazal kananejki, gobovemu, slepemu, mertvoudnemu. Na to oglednjem njegove nežne, prečiste noge, kako bose hodijo po tergih in vaseh in tudi po valovih morja. Premišljujem njegove čudeže^ spokorno žalost Matevža in Magdalene, čudovito obujenje Lazarja in drugih. Pri vseh teh — 233 — premišljevanjih hvalim in poveličujem stvarnika. Ravno tako slavim in častim pri verstah svetnikov tistega, ki je vstvaril svetnike. Ko tako, čeravno mlačno in pomanjkljivo molim, hvalim Boga za vse dobrote, ketere je on meni nevredni skazal. Koliker mi je dano, se na to -vtopim v vir življenja v Jezusa Kristusa. V njem počiva duša in vsa koperneča premišljuje izdajski poljub, najnevrednišo prodajo predragocenega zaklada, kervavi pot, zata-jeuje učenca, grozne vdarce po obrazu, zaničevanje zapljuvanja, zasmehovanje, nošenje križa, pribijanje na križ, podkupljene priče, brezbožne sodnike, nezveste jude, izgovor razbojnika, prizanesljivost Gospodovo, izroČenje učenca materi. Z bridkimi solzami na to mislim na ostudno pijačo žolča, otemnenje sonca, pokanje skal, odpiranje grobov, nagnenje glave, izročenje v roke očetove. Ko sem tako zraven križa od žalosti vsa prevzeta, hrepenim z deviško materjo vmreti in v duhu z mečem bolečin prebodena biti. Se solzami jo prosim, naj me deležno stori onega bridkega terpljeuja, ki ga je ona prestala, ker za odrešenje moje grešne duše je moj Gospod vmerl.“ Ne da se dopovedati, na kako razne načine je Gospod učil premišljevati svojo služabnico. Kolikerkrat se ji je razodel, vselej je bil to nov nauk premišljevanja. Na praznik sv. Lovrenca ji je Gospod pokazal veličastni sedež sv. očeta Frančiška v nebesih in pozneje še veličastniši tron Marije božje matere. Neki drugi'dan jo je Gospod spodbujal poveličevati pre-blažeuo devico Marijo in jo podučil, da je vse hvale vredna in je nihče zadosti hvaliti ne more. Naslednji dan se ji prikaže njen angelj varih, jo poduči, kako naj se obnaša pri molitvi in ji razodene, da ji je dovoljeno, ako hoče, vsaki dan sprejeti v sv. obhajilu svojega Gospoda in stvarnika. Dan pred praznikom sy. Magdalene je bila z nenavadno gorečnostjo in veseljem napolnjena, tako, da je vse pričujoče navduševala, da naj hvalijo Boga Na to je v zamaknjenju videla sveto spokornico v sreberni obleki in s prelepo krono polno biserov na glavi. Slišala je, kako je Kristus rekel vpričo aposteljuov, da si je Magdalena to krono zaslužila se svojo zmago nad skušnjavami, ketere je morala prestati v svojem spokornem življenju. Naslednjo noč je videla v zamaknjenju trume angeljev in Kristusa sedečega na tronu, ki jo je ljubeznjivo pogledal. Spremljana od angelja, je hitela k njemu ter se hotela vreči v njegovo naročje. Toda to storiti ni — 234 — smela in tudi ni mogla. Gospod ji pa reče : „Ne bom te objel, o hči, dokler ne boš iz ljubezni do mene mnogo bridkosti prestala." Po teh besedah je mislila, da se je še premalo zatajevala, čeravno je bilo njeno življenje vedno zatajevanje; vprašala je: „Kedaj, o Gospod, bo to telesce vničeno ?“ Angelj ji namesto Kristusa odgovori: „Maijeta ! dolgo in zelo si hrepenela, da bi bilo vničeno tvoje telo in ta želja se ti bo spolnila, preden prideš k nam. To ti po meni naznanjuje naš Gospod Jezus Kristus, ki ni le mene in tebe, temuč vse stvari vstvaril”. Ko je potem jokala in premišljevala skrivnost, včlovečenja božjega, je imela prelepo prikazen, ki jo je silno razveselila. Videla je prelepo božje dete najpoprej ležeče v jaslicah, potem kako je vstalo in sedelo v deviškem materinem naročju. Sveta služabnica božja je zelo ljubila molitev, molila je skoraj neprenehoma. Razen navadne službe božje in vsakdanjega premišljevanja je molila deset očenašev v čast presvetega Reš-njega Telesa, ravno toliko v čast sv. križa, na keterem je Kristus vmerl, v čast vsake roke in noge presvetega telesa. Za odpuščanje svojih grehov je od začetka molila vsaki dan štiri sto očenašev ; za red sv. Frančiška sto, ravno toliko za izvoljence božje, za grešnike, za častivce Marijine, za prebivalce Kortonske, za svoje sovražnike. Molila je za verne duše v vicah, za papeža in kardinalje, za vse cerkvene redove, za papeževe poslance, za sv. deželo, za kerščanske vladarje, za mir ob času vojske, za vse device, zakonske, vdove, sirote, žalostne, jetnike, dobrotnike, za nevernike in j ude. „Na to“, je rekla, „se vernem v sv. hrepenenju k ljubemu Jezusu in ko ž njim občujem, vživa moja duša toliko sladkost, da bi mi bila zoperna navzočnost celo mojega sinu, ke bi mi Bog ne bil razodel, da bo on enkrat stopil v red sv. Frančiška in postal celo mašnik in oznaujevavec božje besede11. Ko je neko jutro govorila o terpljenju Kristusovem, je rekla vsa prevzeta od sočutja : „Ke bi bila stala na strani križanega Jezusa, bi mu bila rekla, naj raje mene zaverže v pekel, kaker da toliko terpi“. Pri teh besedah, ki so nekoliko nasprotovale božji naredbi, je bil njen spovednik razburjen in ker se je bal, da bi se Marjeta ne prevalila, ji je rekel: „Mati našega Gospoda, ki ga je čez vse ljubila in ki je od žalosti vsa poterta stala pod križem, bi se bila gotovo vsa darovala za naše zveličanje, ke bi bilo to — 235 — mogoče. Zavoljo tega je tudi rekel Kristus sam Petru, ki ga je odvračeval od terpljenja : »Proč od mene, nasprotnik!" Ko je brat se svojim tovarišem odešel, je rekel Kristus Marjeti: »Hči! Povej bratu, da je prav in dobro govoril. Toda jaz tiste besede nisem le tistemu rekel, ki me je serčno ljubil, temuč tudi satanu, ki me je hotel odverniti od terpljenja s tem, da me je se strahom pred njim napolnil. Ta stari sovražnik me takrat še ni tako dobro poznal, dokler nisem prišel in izpraznil predpekel, in to ga je s toliko bridkostjo napolnilo, da bi bil sam vmerl, ke bi bilo mogoče. Petra pa, ki je v preveliki gorečnosti svoje ljubezni tiste besede izrekel, nisem zavoljo tega nič menj ljubil. Bratje naj zavoljo tega ne dvojijo nad zvesto ljubeznijo tvojega serca, ki je podobna tisti ljubezni, s ketero sem jaz svet ljubil. Zakaj, ke bi bila ta takrat, ko sem jaz na križu visel, te besede spregovorila, bi te bila tvoja vera, ki je vsa čista, gotovo zveličala. Zakaj ti si moja rastlina in delaš da ozelene suhe rastline; iz tebe bo izviral studenec, ki bo napajal korenine suhih dreves. Ti si moja hči, sestra in tovarišica, keteri je moj oče dodelil milost in te milosti ne boš zgubila1*. Na to se ji Kristus prikaže viseč na križu ter reče : »Položi svoje roke na rane mojih rok“. K. r si pa iz ponižnosti ni upala tega storiti, se je prikazala stranska rana ljubega Zveličarja, skozi ketero je videla njegovo serce. Vsa zamaknjena je objela Križanega in bila v duhu prestavljena v nebo, kjer je slišala njegove besede: „0 hči! Iz teh ran boš zajemala, kar morejo pridigarji oznanjevati". Pokazal ji je prelepi sedež sv. očeta Frančiška sredi sera-finov, kjer je nekedaj pred svojim odpadom sedel satan, in potem ves dolgi in obširni prostor, kamer bodo prišli vsi tisti, ki bodo zvesto nasledovali svojega sv. očeta Frančiška. Naročil ji je tudi, bratom povedati, naj sprejmejo vsacega, ki bo prosil, da bi stopil v njih red, ker toliko krivičnosti, izdajstva, hudobij in mesenosti vlada na svetu. »Ti pa hči, ji slednjič reče, pripravi se k poter-pežljivosti, ker celo tvoje življenje bo polno terpljenja, stisek in dvojb“. Ni se prestrašila terpljenja, temuč, ker se je bala ga razžaliti, ga vpraša, kako naj se obnaša. On ji odgovori: „V stiskah, o hči, boš prejela pomoč in v stiskah popotovala proti nebeškemu kraljestvu". Imenoval jo je svoje orodje, ketero bo — 236 — on v svojem času v roke vzel in v dokaz tega ji je naznanil, da bo vladal mir mej škofom in prebivavci mesta Kortone. Ko je neko nedeljo po binkoštih prav pobožno prejela sv. obhajilo, je občutila silno hrepenenje, da bi Jezusa videla. Vstala je tedaj, pokropila se z blagoslovljeno vodo in zdihovala po ljubem Zveličarju. In glej, kar naenkrat je v zamaknjenju klečala pri nogah, ketere je vrni vala in brisala. Goreče gaje prosila, naj ji pokaže svoje obličje. On pa je rekel: „Mojega obličja v svoji popolni lepoti ne boš mogla videti, dokler te ne sprejmem v veličastvo zveličanih". Na to reče Marjeta: „0 moj Gospod! dolgi post v hrepenenju po tebi mi nalagaš4*. In Zveličar je odgovoril : „Kaker ti je dovoljen post, tako ti bodo dovoljeni tudi velikonočni prazniki glede mene44. Na to je prosila Gospoda, naj je več ne pošlje nazaj v puščayo. Najberž je mislila, naj je več ne pošlje mej posvetno življenje. Toda Gospod ji ni hotel vslišati te prošnje, temuč je rekel, naj se verne, kaker ovca mej volkove in terpi najhujše, namreč da ne bo vživala njegove pričujočnosti. Zdihovala je in tožila silno ter rekla, da mora vmreti, ker brez njega ne more živeti. Gospod jo je precej pokrepčal. Svojih besedi sicer ni preklical, pa pokazal se ji je v veliki ljubeznivosti, vender tako, da ni videla njegovega obličja. Videla ga je na prečudno lepem tronu in zraven njega preblaženo devico Marijo, ki se je ljubeznjivo ozirala na Marjeto. Gledala je tudi vse verste zveličanih, kar jo je z nepopisljivim veseljem napolnilo. Ker pa ni mogla videti obličja svojega božjega ženina, je le to rekla: „0 Gospod! Tebe ediuega ljubim, tebe hočem videti44. Oberne se k materi Gospodovi in reče : „0 moja ljuba gospa, reci vender svojemu sinu, naj mi pokaže svoje ljubeznjivo obličje". Ko se ji je na praznik sv. Magdalene se svojimi svetimi ranami prikazal, jo je vprašal, ali hoče videti dobrote in darove, ketere ji bo še dodelil. Ona pa je rekla: „Ne, moj Gospod ; zakaj ti si moje veselje, tebe samega želim videti; ti si moje življenje, v tebi živim; ti moje veselje, v keterem se veselim; ti moj mir, v keterem počivam, ti si vsa sreča moje duše. Spoznam, o moj Gospod, ki te ranjenega vidim, da si ti hotel za človeški rod terpeti in vmreti44. Tako in enako je govorila ta sv. duša, iii ko jo je Gospod vnovič povabil gledati slavo svetnikov, je odgovorila: „0 moj Gospod, ti sveti vseh svetih, luč, sladkost in kroua svetnikov — 237 — -edino po tebi hrepenim, ako imam in vidim tebe, vidim tudi vse svetnike". Dovolil ji je dotekniti se njegovih svetih ran. Toda iz strahu in spoštovanja se ga ni doteknila, temuč le znamenja ljubezni in gotovosti ga je prosila. Pa Gospod ji je vkazal: „V znamenje ljubezni in gotovosti ti zapovem nadalje o ničemer drugem ne govoriti, kaker le o meni“. Marjeta pa pravi: „0 moj Gospod ! Ker tega povelja brez tvoje milosti ne morem spolnjevati, prosim te, pomagaj mi, saj te rada slušam. Ker poznaš mojo slabost, skrij me pred stvarmi in ne sili me ljudstvu ali kaki osebi kaj razodevati Vprašala ga je tudi, kako velika je njegova ljubezen do manjših bratov in on ji je mnogo tolaživnega razodel in slovesno brate blagoslovil. V noči praznika sv. Klare se ji je prikazal angelj iz reda Serafinov in jo blagoslovil. Ta blagoslov jo je s prečudnim veseljem napolnil, da ga kar skrivati ni mogla in se celo smeha ni mogla zderžati. Pervo adventno nedeljo jo je Gospod potolažil zarad njenega strahu pred hudobnim duhom ter ji povedal, da ji ne bo mogel nič škoditi, ker nobena stvar zdaj svojega Odrešeuika tako ne ljubi, kaker ga ona. Pozneje, pred praznikom sv- Tomaža ji je poslal tudi nekega angelja, ki je blagoslovil njeno celico, in jo zagotovil da se bo spolnila obljuba. Gospodova, da bo namreč do smerti vedno rastla v milosti, ter jo spomnil na to, kako je njen spovednik razložil zapoved ljubezni do bližnjega. Življenje častitljiveia Urala Pelra BarJasija. (P. C. L.) 10. Poglavje. Brata Petra pokorščina. Ko je častitljivi Janez Leonard po božjem navdihnjenju vstanovil družbo regularnih klerikov, ni hotel svojim duhovnim sinovom nikakeršnega vodila dati, kako da bi imeli živeti, kako pokoro delati, v raznih čednostih se vaditi in popolnost doseči. Zavoljo tega so se njegovi učenci zelo čudili; mislili so, da bi — 238 — lažje v vsem napredovali, ako bi skupno vodilo imeli iti spolnjevali. Nekega dne mu tedaj reko : „Oče. zakaj nam ne daš pisanega vodila, da bi ga spolnjevali in sveto popolnost dosegli?“ On pa si je dal prinesti list papirja in je nanj zapisal samo besedo : '„pokorščina“. S tem jim je dal spoznati, da, ako bodo po vsem pokorni, se bodo brez dvojbe posvetili in zveličali. In prav je imel. Pokorščina je namreč, ketera prinaša v samostanskem življenju najlepše cvetlice vsili čednosti ter jih napolnjuje z najprijetnejšo vonjavo. V senci svete pokorščine so se rodili in mogočni postali korenjaki v čednosti, ketere cerkev časti in ki jim v čast hiše božje in oltarje postavlja. Častitljivi služabnik božji br. Peter je vedel, da, gdor predstojniku pokoršč;no skazuje, je pokoren Bogu samemu, ki po predstojniku zapoveduje. Ou je torej to sveto pokorščino nad vse ljubil iu vesel vse spolnjeval, kar so mu predstojniki zapovedovali ali kar je sveto vodilo zahtevalo in so druga samostanska pravila predpisovala. Ves čas svojega samostanskega življenja je to čednost pokorščine tako na tanko in ostro gojil in zverševal, da niso njegovi sobratje na njem niti najmanjše napake proti nji mogli opaziti, kar je pač naj lepša priča, kako je br. Peter premagal svojo lastno voljo ter jo je popolnoma povergel volji predstojnika. To je pač največi dar, katerega človek Bogu prinesti more, da se brez vsega zaderžka s pokorščino podverže tistemu, ki mu zapoveduje, ter njega povelja natančno zveršuje, tako da ne prevdarje in ne modruje o tem, kar mu je bilo vkazano in ne povprašuje, zakaj mu je bilo vkazano. Akoravno mu je bila poglavitna dolžnost miloščino prositi, je vender le zraven tega mnogokrat opravljal posel zakristana in tudi bolnikom je stregel, ne samo, ker ga je k temu njegova ljubezen do bližnjega silila, ampak jker mu je bilo sem ter tje zapovedano; akoravno je bil sam zelo slaboten in rahlega zdravja se vender ni branil teh raznih opravkov in jih je, čeravno težavno, vender le vestno opravljal, ker mu je pokornemu Bog pomagal težave premagovati. Pokorščina namreč daje človeku neko skrivno moč vse težave premagati, naj si bodo še tako velike. Br. Peter ni samo svojemu pre istojniku pokorščino skazoval, mariveč je bil pokoren tudi dr gim svojim sobratom, če so tudi mlajši bili kaker on in njemu enako iajiki. To je bilo znamenje' njegove priprostoti in ponižnosti, ketere ste vedno v zvezi s pravo pokorščino. — 239 — Zavoljo tega je sv. oče Frančišek Serafinski imel navado reči, da je vedno pripravljen s ponižnostjo slušati tudi najmlajšega mo vica, ako bi mu ta kaj v božjem imenu zapovedal. Kako da je brat Peter rad slušal ter v priprostosti in ponižnosti spolnjeval povelja, vidimo iz sledečega. Njegovi sobratje so kaj dobro poznali to njegovo slepo pokorščino, in neki dan so se kleriki hotli ž njem pošaliti ali pa znabiti njegovo pokorščino skušati, kar pa je oboje nepristojno bilo, ter so rekli bratu Petru, da je p. gvardijan zapovedal, naj v sredi spalnice liabit sleče. Pobožni redovnik je slušal in brez vgovora sleče svojo obleko iu v sami spodnji obleki sredi spalnice stoji. Mej tem so šli kleriki na vert in ko so se čez več časa vernili, so našli brata Petra še vedno brez liabita stoječega v sredi izbe; čakal je, kedaj mu bo predstojnik zapovedal, da zopet habit obleče. Kleriki mu tedaj rečejo, da je p. gvardijan zapovedal, naj se zopet obleče iu on je tako storil, ne da bi besedico spregovoril. Br. Peter ni mislil, da mu kaj takega predstojnik ne bode zapovedoval, češ ker je tako nespametno. Toda keder je spoznal, da se mu kaj zapoveduje, kar bi bilo le naj manjše razžaljenje božje, bi ga ne bila nobena moč prisilila, da bi bil tisto storil. To nam spričuje sledeči dogodek. Neki gospod Tomaž Marin, ki je brata Petra zelo visoko cenil in zavoljo njegove znane svestosti spoštoval, je prosil nekdaj komisarja čiijske provincije, patra Gabiijela Aragni, da bi dovolil bratu Petru, da bi bil za kerstnega botra njegovega novorojenega sinčka. Pa br. Peter se je odločno branil to storiti, ker sveto vodilo prepoveduje, da bi redovniki sv. Frančiška bili botri moških ali ženskih, da bi se vsled tega kako pohujšanje ne zgodilo mej brati ali glede bratov. Tudi še potem, ko so mu zagotovili, da so dobili zanj posebno dovoljenje v tem slučaju, se le ni dal pregovoriti, ampak je terdil, da je storil svete obljube reda sv. Frančiška brez vsakega polajšanja in da jih hoče na tanko spolnjevati; če bi tudi to polajšanje veljavno bilo, se ga vender le noče nikaker posluževati. 11. Poglavje. Brata Petra ljubezen do vboštva. Kaker je serafinski oče sv. Frančišek sam ljubil sv. vboštvo, tako je tudi svojim bratom zapovedal sveto vboštvo ljubiti in se ga deržati v vseh rečeh ; to je bilo tako rekoč njegovo poslednje — 240 — volilo ali oporoka. To sveto vboštvo je tako visoko cenil in mu toliko vrednost pripisoval, da je rekel: „od zvestega spolnjevanja svetega vboštva je odvisno tudi spolnjevanje dveh drugih obljub, namreč svete pokorščine in svetega devištva. Ko so ga negdaj vprašali, ketera čednost je Bogu najljubša in ketero najbogatejše poplačuje, je odgovoril: „Sveto vboštvo, ker ono je pot zveličanja, mati svete ponižnosti in korenina vse popolnosti". In res vzvišena čednost je, ako se človek iz ljubezni do Jezusa odpove vsemu posvetnemu imetju, da ga v vboštvu naslednje na Kalvarijo, da se da ž njim ne križ pribiti, da ž njim vmerje v najve-čem pomanjkanju. Pobožni služabnik božji br. Peter, si je na vso moč prizadeval, da bi v vseh rečeh posnemal svetega očeta Frančiška, in ne bomo se čudili, da je tudi sveto vboštvo tolikanj ljubil. Kaker spričuje pater Janez de Toro, je bila njegova celica zelo tesna; v nji je imel svojo vbožno posteljo, kaker smo jo spred opisali, majhino mizico in priprost klečalnik, na steni papirnato podobo Matere božje in v kotu palico. Obleka, ketero je nosil, je .bila vedno najslabša, povsod zakerpana, tako da je nihče drugi ni hotel več nositi; novega habita ni hotel nigdar imeti in ko je čas prišel, da so bratje sukno dobivali za novo potrebno obleko, ni nigdar zraven prišel, češ da nove obleke ne potrebuje. Nekega dne pa je vender le prišel, ko so sukno delili, ker mu je predstojnik tako zapovedal, pa vzel je polovico menj sukna, kaker je bilo navadno, da so ga drugi bratje jemali, in iz njega si je naredil tako vozek habit, da se je v njem komaj premikal. Pater Miklavž Treites pripoveduje, da, ko je drugikrat zopet le, ker mu je bilo zapovedano, po sukno prišel, je, kaker je imel navado, le polovico vzel, ki je, kaker smo rekli, komaj zadostovalo za tesan habit, in vender si je iz tako malo sukna napravil habit, plašč in še spodnjo obleko ali tuniko. S tem je pač Bog pokazal, kako dopadljivo mu je bilo vboštvo brata Petra. Ker je bil večinoma bolehen in je moral mnogo okolu hoditi, bi bil lahko dobil dovoljenje, da bi bil smel obuvalo nositi, ki bi mu noge varovalo vremenskih nadlog, pa za to dovoljenje ni nigdar prosil, ampak nosil je vedno sandalje, ketere le majhin del noge pokrivajo in v dežju ali snegu skoraj da nič ne koristijo. Tudi ni nigdar novih sandalij nosil, temuč že obnošene, ki niso bile'po njegovi nogi vmerjene jn so mu torej le težav o — 241 — delale. Tudi to je gotovo storil ne samo iz ljubezni do vboštva, ampak tudi iz pokore, ter si je s tem pridobil dvojno plačilo pri Bogu. Skozi njegove roke je šlo vse, kar je bilo samostanu potrebno, in lahko bi si bil kako majhino reč prideržal, da bi se mu ne bilo treba vedno poniževati in predstojnika prositi za vsaki nič posebej; pa tega ni nigdar storil. Keder koli je kaj potreboval, tudi najmanjšo stvar, vsakikrat je predstojnika prosil, tudi za to, kar je sam nabral, ko je miloščino pobiral. Z dovoljenjem svete stolice v Rimu, so smeli tamkaj tudi denar sprejemati za cerkvene in samostanske potrebe, pa br. Peter je tolikanj sveto vboštvo čislal, da, ko so mu dobrotniki denar ponujali, se ga ni nigdar sam poteknil, ampak rekel je svojemu navadnemu sprem-ljevavcu, bratu Jožefu, ki je bil tretjerednik, da ga naj on sprejme in hrani. Kratko rečeno, častitljivi br. Peter je v vseh rečeh gledal, da je sv. vboštvo koliker mogoče na tanko in ostro deržal. • 12. Poglavje. Brata Petra čistost. Hudobni duh hodi po besedah svetega pisma okoli kaker erjoveč lev in išče koga bi požerl, kako bi ljudi, ki so po svetem kerstu in božji milosti bili prerojeni v otroke božje in dediče nebeškega kraljestva, zopet dobil v svojo oblast; pred vsem pa si prizadeva to doseči pri tistih, ki so se na poseben načiu Bogu darovali in njemu posvetili; nad njimi skuša vso svojo moč, vse svoje zvijače. Oni, ki mej posvetnim hrupom živijo in si le za minljive nečimernosti prizadevajo, so obdani od slabih pohujšljivih zgledov in zapeljivih priložnosti in se kmalu naveličajo čednostna živeti ter tako zapadejo nastavljenim zaujkam peklenskega sovražnika. Tiste pa, ki so od sveta ločeni in Bogu posvečeni njemu služijo, ki se pogostoma okrepčavajo s prejemanjem svetih zakramentov, z eno besedo, ki so se popolnoma in nerazdeljeno svojemu Bogu v dar darovali, hudobni duh sicer tudi napada sč svojimi sovražnimi naskoki in zvijačami, pa nevstrašeni se mu zaperstayijo in vse njegovo zapeljevanje, okrepčani z božjo milostjo, premagajo. To hudobnega duha jezi. Naj bolj ga pa grize, ko vidi, da redovniki in redovnice tako žive, kaker bi ne bili iz mesa enako drugim ljudem, da tedaj bolj angeljsko^kaker človeško,. — 242 — holj nebeško kako pozemeljsko v čistosti in zderžuosti Bogu služijo, in za to jih skuša s hudimi skušnjavami zoper sveto čistost. Častitljivega služabnika božjega br. Petra je hudobni duh tudi napadal s takimi hudimi skušnjavami, pa on se mu je dobro znal v bran staviti. Pred vsem je skerbno čul nad svojimi telesnimi čuti, zlasti nad svojimi očmi. Iveder je po svoji dolžnosti hodil po mestnih ulicah, je bil vedno sam v se zamišljen, oči je imel k tlam pobešene, ni se ezerl na nikoger, ki mu je nasproti prišel. Ko je stopil v hišo in miloščine prosil, je tudi ponižno k tlam zerl, nigdar ni pogledal v obraz dobrotnika, še manj pa dobrotnice in zavoljo tega tudi ni nobenega zunanjih po obrazu poznal; neketere je poznal, pa samo po glasu. Tudi svoje sobrate ni vse poznal po obrazu ali z imenom, ampak samo po govoru Zgodilo se je enkrat, da ga je p. gvardijau vprašal, keteremu bratu je neko reč izročil, in br. Peter ni vedel povedati brata po imenu, ampak je rekel, da se mu dozdeva, da jo je dal tistemu bratu, ki tako in tako govori; v obraz ga ni pogledal. Tolika ostrost se bo marsikomu dozdevala pretirana, pa pomislijo naj, da tako zatajevanje občudujemo tudi pri drugih svetnikih, ki so čistost in nedolžnost nad vse ljubili. Sv. Alojzij n. pr. ko je bil v poskušnji ali novicijatu, se celo leto ni ozerl na strop svoje celice; ko je živel na špaujskem kraljevem dvoru, ni nigdar pogledal v obraz Marije Avstrijske; še celo svoji lastni materi ni rad v obličje pogledal. Velikokrat se je že pripetilo, da je en sam radoveden pogled človeku slekel sveto nedolžnost. Svetega kralja Davida je tak prenagljen pogled tako daleč zapeljal, da je postal prešuštnik in morivec. Kar se je tem in njim enakim prigodilo, to se more zgoditi tudi vsakemu, če ne pazi na svoje oči. Neki krat je prišel br. Peter v neko hišo miloščine prosit in ko je iz nje šel, se mu je hišna približala in se hotla nespodobno se služabnikom božjim pošaliti, pa br. Peter se je tega tako prestrašil, da se je kar stresel. Hitro se je s pobožnim zdihljejem zatekel k svoji mogočni kraljici Mariji, da bi ga obvarovala in od tistega časa ni več prestopil praga tiste hiše. Tako je storil vsakikrat, kederkoli je slišal kako nespodobno besedo ali zapazil kako nerodno obnašanje, ogibal se je tacih oseb in tacih hiš. Kaker se je pa ogibal priložnosti, da bi ne .slišal kakih nespodobnih besed, tako se je tudi sam varoval, da — 243 — ne bi kaj izgovoril, kar bi le najmanj bilo kako nespodobno. Veselje pa je bilo slišati g a, s kako gorečnostjo je prestavljal in hvalil sveto čednost čistosti. Kjerkoli je hodil, vedno je priporočal nedolžni mladini, da naj Marijo časti in sveto čistost ljubi; posebno mladim svojim sobratom klerikom je pugostokrat na serce govoril, naj to čednost skerbno varujejo; gdor čistost ohrani, je dejal, more ohraniti vse druge čednosti. Da se je pa sam čistega ohranil, se je posluževal še dru-zega izdatnega pripomočka, krotil in pokoril je svoje telo in z ostrim bičanjem ga je ohranil v sužnosti duha. Posnemal je pri tem svetega očeta Frančiška, o keterem se pripoveduje, da, ko je bil enkrat zoper sveto čistost skušan, ni dolgo premišljeval, kako bi skušnjavo premagal, ampak vergel se je z golim telesom v ternje in se po njem sem ter tje valjal, dokler ni bilo pože-Ijenje ugnano. Iz tega ternja so potem pognale lepe rože brez ternov, kaker še dandanašnji v samostanskem vertu pri. Porci-junkuli rastejo. Tako je tudi br. Peter se vsemi mogočimi sredstvi krotil poželjenje mesa, dokler je popolnoma zmagal. Kako naj sc obnašajo udje tretjega reda* IV. Glede telesnega deržanja sploh. Ko ljudje čioveka pervič vidijo, opazijo najprej, kako se derži, in že po tem se jim ali prikupi ali pa pristudi. Zato ni-kaker ni neumna in prazna skerb, ako človek tudi sam na to misli, kako naj se deiži, da bo njegovo deržanje prijetno in ljubo tem, ki ima biti ž njimi v dotiki. In da jo prav zadene, za to ni treba posebno bistre glave in visoke učenosti; mnogo potreb-niše je dobro, čisto serce in pa pogosto občevanje z olikanimi ljudmi. Vender nikar misliti, da je olikan vsaki, kedor nosi gosposko suknjo. Tudi mej gespodo je dosti sirovosti, kaker se zlasti v poslednjih časih prav očitno kaže povsod. Temu se ni čuditi. Kedor nima vere, kaj ga bo varovalo greha ? Kedor je pa grehu in grešni strasti vdan, ta se bo težko dolgo lepo in dostojno deržal; notranja ošabnost in poželjivost se bo kmalu pokazala tudi v unanji neotesanosti in brezozirnosti. Nasproti pa ne bo nigdar v resnici sirov, kedor po veri Kristusovi čednostim živi -r — 244 — le nekaka okornost in boječnost je, ki v zadrego spravlja, preprostega človeka, ko pride mej ljudi, ki jih ni vajen. Te okornosti pa se bo znebil tolikanj prej, koliker prej in večkrat pride v dobro družbo, kjer se ljudje derže v vsakem oziru lepili, tudi mej višjimi stanovi veljavnih navad. Srečen je otrok, ki se privadi lepega vedenja že v domači hiši od starišev in sorodnikov. Ali seveda je to skoraj le mej višjimi stanovi mogoče, kjer se vzder-žujejo lepe navade od roda do roda. S tem pa ni rečeno, da ne bi mogli mnogo koristiti svojim otrokom v tem oziru tudi preprosti kmetiški stariši tako z lepim naukom kaker z dobrim zgledom. Posebno naj bi skerbeli, da premagajo tisto tako imenovano sramežljivost ali bolje rečeno bojazljivost ali plahoto, ki sicer človeku lehko ostane za celo življenje, da mu je v veliko škodo in nadlego. Takega plašnega dečka naj jemlje oče, koliker se da. povsod sebo kamer gre mej ljudi, ravno tako mati preboječo hčerko, ter jima skušajta dopovedati, kako se je treba vesti tu ali tam ter jima dajati v vsem dober zgled. In ko pridejo gostje v hišo, naj bodo taki otroci le zraven in se jim ne puščaj bežati ali skrivati se, ali molčati na vprašanja. Da bodo pa stariši mogli svoje otroke prav učiti in prave zglede jim dajati, morajo prej sami vedeti, kako in kaj. In ker se ne morejo vsega iz skušnje učiti, je treba kaj takega tudi brati, kar posebno velja udom tretjega reda, ki naj bodo drugim v dober zgled tudi v tej reči. Kako naj se torej derži človek, ki ima biti olikan ? Kakšno deržanje gre telesu sploh in posebej njega posameznim delom, glavi, obrazu, zlasti čelu, očem in ustam, kakšno rokam, kako se je deržati ko sediš, ko stojiš, ko hodiš ? Sploh se uerži človek, kaker je njegovi natori primerno, ravno in pokonci, vender prosto in neprisiljeno. Ne vzdiguj ene rame više od druge, ne nagiblji se naprej, tudi ne na eno ali drugo stran, kaker ne bi imel kosti v telesu ; vender se tudi leseno in prisiljeno ne derži kaker vojak, ko ga vadijo. Okorna počasnost ni lepa, pa nemirno in igravo počenjanje tudi ne. Derži se sploh preprosto in dostojno, tako da ne bo nad tebo nič posebnega in čudnega videti, pa tudi nič nemarnega. Zlasti pa derži glavo lepo naravnost, prosto in neprisiljeno. Ne pobešaj je h tlam, tudi je ne vklanjaj na eno ali drugo stran; ne verti in ne premikaj je naglo semtertja, pa nikar je tudi nepremično ne derži kaker kamenita podoba. — Obraz je tako rekoč ogledalo vsega, — 245 — kar se godi in giblje v duši, ljubezni in sovraštva, veselja in žalosti, poterpežljivosti in nepoterpežljivosti, zadovoljnosti in raz-jarjenosti. Zatiraj slabe čute v svojem sercu, pa pazi tudi, da se ti ne bodo videli na obličju. Obličje ti bodi prijazno, pa dostojno ; tako si boš pridobil serca vseh in pomiril in potolažil tudi take, ki se ti bodo bližali razdraženi in razburjeni. Pačiti, kremžiti in zmerdovati se, ali kaker koli gerdo zvijati in zategovati obraz naj stariši ne dovolijo svojim otrokom, pa tudi presladko in neprestano na smeli se ne bo deržal pameten človek. Vsaka reč ob svojem času in na svojem mestu. Tudi moder mož se včasi veselo nasmeja ali dobrohotno in prijazno malo namuzne; mlad človek se sme vže tudi na glas zasmejati ; divje hahljanje, nekako konjsko erzatanje in vsak nezmeren smeh pa je napaka, ki se je mora skerbno varovati, kedor se hoče šteti mej olikane. V družbi ljudi, ki se vesele kakeršnega koli si bodi srečnega dogodka, bodi tudi tebi odkritoserčno sočutje yi