49
3 KRONIKA
2001
MNENJE, 293-295
Mnenje
Od ljudske šole do osemletke; 90. ali 26.
obletnica Osnovne šole Zalog?
Morda se bo kdo vprašal, zakaj postavljam
prav to retorično vprašanje zdaj, ta hip, ko pa je
vendar vsem znano, da je bila šola ustanovljena
sredi sedemdesetih let. Dokler se bo pojavljalo
takšno mnenje med krajani pretežno srednje in
mlajše generacije, bo odpiranje takšnega vprašanja
nujno potrebno.
Pojavlja se celo laično mnenje, ki lahko postane
zavajajoče, saj se mu pridružujejo celo nekateri
vplivni posamezniki, da je šola obstajala že prej; s
tem namreč mislijo na staro šolsko poslopje, v
katerem je danes knjižnica Jožeta Mazovca. Toda
to je bila zgolj podružnica matične osnovne šole v
Polju. Posledice širjenja takšnih dezinformacij so
po mojem mnenju in mnenju drugih strokov-
njakov ter poznavalcev krajevne in šolske zgodo-
vine škodljive, saj poskušajo zabrisati korenine
identitete kraja, ki jo je Zalog nedvomno pridobil
tudi z ustanovitvijo lastne in samostojne osnovne
šole, ki se je tistega davnega leta 1910, ko je bila
ustanovljena, imenovala Ljudska šola.
Pa pojdimo lepo po vrsti in obudimo zgo-
dovinski spomin vsem tistim, ki so ga že izgubili
pa niso utegnili prebrati drobne knjižice Šolska
kronika, raziskovalne naloge mladih raziskovalcev
zgodovine pod mentorstvom prof. Staneta Padež-
nika, podprte s številnimi zgodovinskimi viri, z
naslovom Zgodovina osnovne šole Zalog in drugih
dveh monografij o domačem kraju. Rdeči Zalog in
Naš Zalog.
Da se bomo lažje odločili, katero obletnico
bomo praznovali, če sploh katero, se dotaknimo
nekaterih dejstev, povezanih s staro in novo šolo.
Besedi stara in nova uporabljam seveda pogojno,
saj gre zgolj za staro in novo poslopje ene same
šolske ustanove, ki nepretrgano deluje od začetka
20. stoletja, vmes pa je bila nekajkrat reorga-
nizirana.
Ko je sredi 19. stoletja stekla južna železnica
skozi Zalog in je bila zgrajena železniška postaja,
je dobilo domače prebivalstvo in prebivalstvo so-
sednjih krajev nove možnost za zaposlitev. Poleg
prevladujočega kmečkega prebivalstva je postajal
proti koncu 19. stoletja vedno močnejši delavski
sloj. Število prebivalstva je naraščalo, s tem pa tudi
število šoloobveznih otrok.
Zaloški otroci in otroci iz Podgrada so morali
obiskovati precej oddaljeno osnovno šolo v Polju,
ustanovljeno leta 1862. Zaradi tega se je med Za-
ložani pojavila želja po lastni šoli. Njihovi pred-
stavniki so to povedali matični občini Polje. Tam-
kajšnje županstvo jih je razumelo in predlagalo
Cesarsko kraljevemu deželnemu šolskemu svetu
ustanovitev samostojne šole v Zalogu. Ta je 6. maja
1907 županstvu v Polju naročil poiskati primeren
prostor za stavbo šolskega poslopja v Zalogu. Po
daljšem posvetovanju so od dveh kmetov iz Spod-
njega Kašlja, Andreja Dovča in Franca Gruma,
kupili 38 arov in 30 kvadratruh metrov zemlje za
2905 kron in 60 vinarjev.
Dne 15. novembra 1908 je krajevni okrožni šol-
ski svet oznanil ustanovitev dvorazredne ljudske
šole v Zalogu ter določil novi šolski okoliš, ki je
zajel vasi Zalog, Spodnji Kašelj in Podgrad s
skrajnima deloma Gradovlje in Gostinca.
Ko so bila priskrbljena finančna sredstva, so
ustanovili odbor, ki je skrbel za potek gradnje.
Vanj sta bila vključena posestnika Anton Snoj iz
Spodnjega Kašlja in Janez Dimnik iz Zaloga. Pri
organizacijskem delu sta sodelovala takratni župan
občine Polje Jakob Dimnik in župnik Janez Miler.
Z nasveti je pomagal učitelj Anton Drašček, učitelj
v Polju in poznejši šolski upravitelj v Zalogu.
Šolsko zgradbo so začeli graditi spomladi 1910
in jo dogradili v pozni jeseni istega leta. Zanjo so
porabili 32200 kron. Šola ni imela telovadnice,
imela pa je 5 arov veliko igrišče, 18,79 arov veliko
drevesnico, na preostalih 10,25 arov pa so imeli
zelenjavni vrt in čebelnjak.
Težko pričakovani dan otvoritve, to je 11. de-
cember 1910, so Založani preživeli v prazničnem
razpoloženju, saj je bil to dan kulturnega pre-
rojenja Zaloga. Z rednim dopoldanskim poukom v
obeh razredih so pričeli 15. decembra 1910. Učen-
cev za več razredov ni bilo, vse predmete pa je
tako kot na današnji razredni stopnji poučeval en
učitelj.
Že med gradnjo šole je okrožni šolski svet v
Ljubljani objavil razpis za nadučiteljsko in
učiteljsko službo z "zakonitimi prejemki in stalno
namestitvijo". Občinski predstavniki v Polju so
hoteli za nadučitelja marljivega Antona Draščka.
Deželni šolski svet je temu ugodil in ga premestil
v Zalog 1. decembra 1910 za začasnega vodjo. Za
prvo, toda začasno učiteljico je bila imenovana
Helena FrarJce iz Ljubljane. Mesec dni za tem je
293
3 KRONIKA
49
MNENJE, 289-295
ZOOI
bil Anton Drašček imenovan za stalnega učitelja in ;
šolskega upravitelja. Tedaj je prišla za stalno uči- I
teljico v Zalog tudi Izabela Fedrangšperg iz Dola.
Z odprtjem osnovne šole je vse do leta 1945 v
Zalogu deloval tudi krajevni šolski svet.
V šolskem letu 1911/1912 je bilo na šoli 175
otrok, od tega 19 ponavljalcev, naslednje šolsko
leto pa 182 otrok in 24 ponavljalcev.
Zaradi vedno večjega števUa šoloobveznih |
otrok je Deželni šolski svet ugodil prošnji kra- :
jevnega šolskega sveta in dovolil trirazrednico. 1.
oktobra 1912 so tako odprli še tretji razred oziroma
oddelek. Za začasno učiteljico je bila imenovana
Ivana Krapš iz Ljubljane. Zaradi politike takratnih
šolskih oblasti so začeli v šolskem letu 1912/1913
kot neobvezni predmet v drugem in tretjem raz-
redu poučevati nemščino.
Šolski upravitelj Anton Drašček se je zavedal, i
da šola ne sme ostati izolirana sredi kmečkega
okolja, zato se je z vso vnemo lotil njenega po-
vezovanja z vasjo. V ta namen je na šolskem vrtu
napravil drevesnico, kjer je vzgajal bodoče sa-
djarje. Februarja 1914 je začel predavati o racio-
nalnem kmetovanju in sadjarstvu. K obdelovanju
je povabü strokovnjaka geologa, 4. in 5. maja 1914
pa je organiziral vrtnarski tečaj za učiteljstvo kam- i
niškega okraja in ljubljanske okolice, ki ga je vodil j
strokovnjak, deželni sadjarski inštruktor gospod i
Humek.
Kmalu po sarajevskem atentatu je bila razgla-
šena delna, nato pa še splošna mobilizacija. Zajela i
je tudi učiteljski kader, zaradi česar je moral šolo ;
zapustiti tudi zaloški upravitelj in ostati v vojski ;
ves vojni čas. Med odsotnostjo ga je nadomeščala
njegova žena Gabriela, ki je začela v Zalogu po-
učevati avgusta 1913.
Ker se je število učencev zopet povečalo, so
morali v šolskem letu 1914/1915 ustanoviti dva
druga oddelka, tako da sta samo dve učiteljici
poučevali štiri razrede.
Med vojno je bil pouk večkrat moten. Leta 1914 '
se je pričel pouk šele 16. novembra, ker je 26. \
avgusta vojaštvo zasedlo šolske prostore. Da ne bi i
pouk preveč trpel, so morali vojaki izprazniti zdaj
eno, zdaj dve učilnici. Pouk je bil zato včasih
dopoldan, včasih popoldan, določeno obdobje pa
celo samo popoldan. To je izmenično trajalo vse do i
pomladi 1918, ko so avstrijski vojaki odšli.
Zaradi preobremenjenosti učiteljic in pomanj-
kanja prostora ni bilo pouka v ponavljalni šoli v
šolskem letu 1917/1918. Pouk so večkrat predčasno
zaključili, da so otroci lahko pomagali doma pri
kmečkih delih, saj je bila večina delovne sile
mobilizirana. Šolski obisk je bil med prvo svetovno
vojno tudi zaradi tega nezadovoljiv.
Šolski upravitelj Anton Drašček je ponovno'
prevzel vodstvo šole 1. decembra 1918. Na temi
mestu je ostal še devet let. Delo mu je ovirala
težka bolezen, zaradi katere je februarja 1928 umrl.
Prebivalstvo v Zalogu se je z dotokom večjega
števila goriških Slovencev med prvo svetovno
vojno močno povečalo. Po nekaterih podatkih se
je s področja soške fronte priselilo okoli 100 dru-
žin. Sem so prišli tudi ruski vojni ujetniki, ki so
razširili zaloško ranžirno postajo in zgradili nove
tire. Število šoloobveznih otrok je zaradi tega
zopet naraslo, še posebno leta 1920, ko je bila v
zaloški šolski okoliš ponovno vključena vas
Gradovlje.
Višji šolski svet je 8. junija 1921 razširil zaloško
šolo v štirirazrednico, 24. maja 1924 pa prosvetni
oddelek za Slovenijo v petrazrednico. Nujnemu
povečanju števila oddelkov pa ni sledila prostorska
razširitev. Zaradi pomanjkanja učilnic so poleg do-
poldanskega pouka ponovno uvedli tudi
popoldanski.
Ker ni bilo telovadnice, je trpel pouk telesne
vzgoje. Ob lepem vremenu so učenci telovadili na
dvorišču, sicer pa so ta predmet zamenjali z
drugim. Šolsko vodstvo in krajevni šolski odbor sta
mislila tudi na dograditev šole. Leta 1926 so iz-
delali predračun za izgradnjo telovadnice, nasled-
nje leto pa za dograditev šole. Šolo naj bi razširili
na sosednje parcele, po iskanju primernega pro-
stora pa je komisija prosvetnega oddelka za Slo-
venijo 10. septembra 1930 predlagala drugo loka-
cijo. Razširitev šole se je nato zavlekla za več de-
setletij, dokler ni bila z uvedbo osemletne osnovne
šole v Zalogu leta 1974 zgrajena nova šolska
stavba.
Druga svetovna vojna šoli, tako kot prva, ni
prizanesla. Vanjo se je že v začetku aprila 1941
naselila Delavska četa jugoslovanske vojske in v
kletnih prostorih pripravila zaklonišče, ki je poz-
neje služilo kot zaklon pred letalskimi napadi. Že
po enem tednu je jugoslovanska vojska morala za-
pustiti svojo postojanko in se umakniti 1. bataljonu
drugega pehotnega polka, ki je ostal v šoli deset
dni. 1. maja 1941 je iz zaloškega šolskega okoliša
izpadel Podgrad, ker je prišel v nemško okupa-
cijsko cono. Kljub vojni se krajevni šolski odbor ni
mogel otresti misli na preureditev šole, tako da bi
prizidal tri učilnice, italijanski visoki komisariat pa
naj bi priskrbel izdelavo načrtov, toda iz tega ni
bilo nič.
Šolsko leto 1941/1942 je bilo kratko. Začelo se je
šele oktobra, končalo pa že maja, ker je 17. maja
šolo zasedla že druga vojska, italijanska. V njej je
ostala do 10. septembra 1943, ko je kapitulirala
Italija. Okupator je šolo spremenil v trdnjavo.
Okna na severni strani je zazidal in jih spremenil
v strelske line.
Po odhodu italijanskih vojakov so šolo zasedli
belogardisti, nato pa domobranci in ostali v njej do
294
49
3 KRONIKA
1001
MNENJE, 293-295
februarja 1944. V tem času v Zalogu ni bilo pouka.
Šola je dobila v prostorih osnovne šole v Polju dve
učilnici, v katerih se je moralo zvrstiti pet raz-
redov.
Okupator je pridobival otroke z njihovim vklju-
čevanjem v organizacijo GILL ter s poklanjanjem
igrač in oblačil. Ponovni vstop v zaloško šolo ni bil
razveseljiv. Razdejanje je bilo silno. Kljub pogostim
letalskim napadom so jo kmalu obnovili in uspo-
sobili za pouk. Do konca vojne je šolo obiskovalo
74 dečkov in 60 deklic. Zaposlene so bile tri uči-
teljice in dva učitelja.
Poleg šolske knjižnice, ki je imela 114 knjig, so
imeli na šoli še učiteljsko knjižnico s 534 knjigami.
Primanjkovalo jim je učil, zemljevidov, knjig in
ostalih pripomočkov. Iz dobe okupacije ni na šoli
ostala nobena slika ali zvezek. Vse je bilo uničeno
ali pa pozneje ukradeno. Tudi dnevniki in redo-
valnice iz tega obdobja niso ohranjeni.
Čeprav so bili po osvoboditvi otroci iz Pod-
grada ponovno vključeni v zaloško osnovno šolo,
ta ni imela več kot 129 učencev. S svojim delom so
se vključevali v razgibano življenje kraja. Nabirali
so zdravilna zelišča, uničevali koloradskega hrošča,
prispevali za ljudsko posojilo, pomagali pri gradnji
zadružnega doma, prispevali za spomenik padlih
v NOV, sodelovali v društvih Svoboda, Partizan,
Ljudska tehnika in v Gasilskem društvu.
Šola je imela svoj pevski zbor, ki se je najbolj
razvil pod vodstvom prof. Janeza Znidarja. Febru-
arja 1947 pa so na slovesen način sprejeli učence v
pionirsko organizacijo. Odred je dobil ime po
dijakinji Karlici Pangršič, ki so jo fašisti mučili in je
kasneje preminila kot partizanka.
V šolskem letu 1950/1951 je zaloška petraz-
rednica zopet postala štirirazrednica. Učenci višjih
razredov so morali zato hoditi na XII. gimnazijo v
Polje, prejšnjo sedemletno osnovno šolo. Njeni
višji razredi so bili spremenjeni v nižjo gimnazijo.
Reforma osnovnega šolstva leta 1957/1958 je
prinesla novo osemletno osnovno šolo. V Zalogu
smo jo dobili šele 20. julija 1974, ko je bilo s
sredstvi prvega samoprispevka na novi lokaciji
zgrajeno novo, modernejše šolsko poslopje. Poime-
novana je bila po Adolfu Jakhlu, padlem borcu
grosupeljske čete. Njegovemu imenu se je odrekla
sredi devetdesetih let in obdržala zgolj krajevno
ime - OŠ Zalog.
Iz zdravniškega poročila dr. Andreja Jenka, ki
je novembra 1940 poročal o garjah, je mogoče
razbrati, da je bilo tedaj v šolskem okolišu 1016
prebivalcev v 191 domovih. Šoloobveznih otrok je
bilo 161. V sedemdesetih letih pa je število pre-
bivalstva samo v Zalogu preseglo število 4000, zato
ni čudno, da je bilo šolarjev krepko čez 400. Rod-
nost se je nekaj časa še povečevala, tako da se je
že pojavila prostorska stiska na šoli. Nekateri od-
delki razredne stopnje so še v osemdesetih letih
imeli pouk v stari šolski zgradbi ob Zaloški cesti,
zadnje desetletje pa število učencev samo še upa-
da in se trenutno giblje med 413 in 415.
Zaradi pomanjkanja potrebnih ur poučevanja
se je včasih pojavil problem polne zaposlitve
kadra. Čeprav ima osemletna osnovna šola zdaj :
celo dve telovadnici, večjo in manjšo, prejšnja j
ljudska pa ni imela nobene, vse težave pri pouku |
telesne vzgoje vendarle še niso odpravljene. Otroci :
še vedno tekajo po asfaltnih poteh okoli zelenice i
med blokoma in šolo, ker ni tekaške steze, prav
tako pa tudi ne primernega igrišča za atletiko in ,
testiranje. Možno je, da ustanovitelj šole ne pozna
razmer ali pa ne priskrbi denarja za rešitev tega
perečega problema, zaradi katerega sta ogrožena i
zdravje in varnost otrok.
Priložnost, ki se s častitljivo 90. obletnico šole
ponuja sama po sebi, je tako enkratna in nepo-
novljiva, da bi jo bilo škoda zamuditi. S praz-
novanjem skozi vse leto bi lahko na medijsko od-
meven način predstavili dosežke, uspehe, pred-
nosti in pomanjkljivosti, posebej poudarili njene
specifične dejavnosti, za katere morda še krajani
ne vedo. To bi bil čas večje povezanosti šole s
krajem, čas intenzivne komunikacije s šolskim
okoljem, ki bi morda le prisluhnilo potrebam šole
in jih ne le moralno, marveč tudi finančno pod-
prlo.
Obeležitev starejših obletnic je vsem v ponos
tudi na drugih šolah, ki ne poskušajo zabrisati
preteklosti in se ne sramujejo besede ljudska v na-
zivu svoje prejšnje ustanove. Nasprotno! Vsi so ;
ponosni na globoke korenine in tradicijo, s katero ;
je povezano vse prebivalstvo.
Zavedanje, da pripadajo neki skupnosti, ki ob-
staja že skoraj celo stoletje, bi šolarje vendar na-
vdalo s ponosom in radostjo in to bi ugodno
vplivalo na učnovzgojni proces. Ne prikrajšajmo
jih zavoljo trmoglavosti nekaterih, ki žal celo od-
ločajo o tem in so prepričani v svoj prav. Še je čas, \
da pogoltnejo svoj ponos, priznajo, da so se motili, ;
in kaj storijo!
i
VIRI I
Pisni in fotografski viri iz Zgodovinskega arhiva
mesta Ljubljana ter Slovenskega šolskega mu-
zeja.
Zgodovina OŠ Zalog, prof Stane Padežnik in mla- \
di raziskovalci zgodovine, leta 1991
Lili Ana Jaklič \
295