352                                                 Ivan Sovran:
ves dobiček nam je požrla država, sedaj pa tako skrbi za nas. Čemu ima pa sablje in drugo orožje? Postrelila bi jih sama od prvega do zadnjega — te pse krvoločne. O joj, kaj bode sedaj? Berači smo, pravi berači. Se moje dote je vteknil več nego polovico v novo tvornico, sedaj je pa vse šlo. Vse, prav
bode ?» Razne stvari so se ji pletle po glavi; čudno je bilo videti debelo ženo, ki je težko sopeč tako tarnala. Lidija je bila pri njej in jo je tolažila, kakor je vedela in znala, a ni se ji posrečilo. Ko jo je pa spomnila Boga, razkoračila se je še bolj debela Ulmerica in je za-rohnela: «Kaj mi kvasite o tem? Kdo mi povrne izgubljeni denar, kdo mi ozdravi
vse! Še nad me naj pridejo in naj me pobijejo, da ne bodem doživela sramote beraške. — Saj sem mu tolik-rat rekla, naj jih trdo drži, naj pokori to predrzno in peklensko svojat z bičem. Ni me slušal, sedaj pa ima! Ta čarovna tercijalska hči njegova ga je podpihovala proti  meni.   Hinavka!   O joj, kaj
moža? Vaše besede so prazne marne. V tem vas ne potrebujem. Povejte mi, kako naj dobim v pest vso tisto nema-niško druhal, druge tolažbe nočem. Oj, jaz revica!« V tem je padla na naslonjač in si brisala pot s tolstega obličja. Solze ni hotelo biti.
Polagoma je zavladal na ulicah mir, ljudje so se razšli; pač pa so obstajali
Friderik Smetana, ceski glasbenik, (f leta 1884.)