134
Spomini na zaslužene kmetovalce.
Peter Pavel Glavar — izvrsten čebelar.
Zanimivo je, kar „Slov. Čebela" pripoveduje o našem rojaku Glavarju, ki (rojen leta 1721, umrl 1. 1784) po svojih blagih ustanovah bode na veke živel v hvaležnem spominu domovine svoje, posebno pa še fare Komende na Gorenskeni in okolice Mirnske in Trebanske na Dolenskem.
Kar pa o njegovem čebelarstvu vemo — piše „Čebela" — je v kratkem sledeče:
Na svojem posestvu — kupljeni grajščini v Lans-prežu med Mirno in Trebnjem — si je naredil čebelnjak s tremi oddelki, kjer je bilo prostora več ko za 200 panjev. V poznejših letih mu je bil ta čebelnjak premajhen, moral je dostaviti še drugega, ali pa čebele drugej imeti. Imel je navadno 400 — 500 panjev. Toliko panjev imeti, pa ne kaže navadnega čebelarja, ampak jako umnega in izurjenega, sicer bi bil lahko imel večo škodo kakor dobiček, ker s čebelarstvom je vendar drugače, kakor z ovčarijo, katero vsaki bogatin lahko ima, da ima le dovolj denarja in prostora. Da je pa res nenavadne čebelarske vednosti imel, niso priča le njegovi mnogobrojni (številni) panji, ampak tudi rokopis, katerega je čebelarjem v poduk spisal. Naslov rokopisa je: „Pogovor od zliebelnih Rojev fkusi A. Jansha Dunajfkiga Vuzlienika v nemfhkim jesiku popisan. Na Kranfko preloshen in popifan fkusi vi/oko vuredniga zhaftitliviga Vuzlienika duhovniga Petra Pavla Glavarja, fajmofhtra nekdajniga v Commendi, fedajnega Lanfpre-fhke Gofposke zhaftniga gofpoda v tem letu 1776." Peter Glavar je izročil svoj rokopis malo pred smrtjo učencu Tomeli-u, ter mu zapovedal, naj poskrbi natis rokopisa „k pridu nafhiga kmetizhkega ljudftvau. Al žali bog, da nehvaležni učenec se je za dotično povelje svojega dobrotnika tako malo zmenil, kakor za marsikaj dru-zega tudi nič. Tako je trud in namen izvrstnega rodoljuba do današnjega dneva neizvršen ostal. Rokopis je neki še dobro ohranjen ter ga shranuje nekdanji Ljubljanski profesor g. J. Rechfeld.