Spoštovanje resničnosti, pravičnosti in poštenja Večkrat se pojavlja v naših vrstah vprašanje, ali je še potrebno govoriti in pisati o pravem tovarištvu, o dvigu stanovske in s tem tudi službene morale. Niso še tako daleč za nami časi, ko so politične razmere vplivale tudi na stanovsko organizacijo in razdvajale ne le organizacijo, marveč tudi učiteljstvo. Tedanje razmere so zavajale mnoge učitelje (-ice) v nekolegialna in netovariška dejanja napram svojim sotovarišem, a tudi danes imamo dovolj povoda spregovoriti o tem vprašanju. Nešteto je dakazov in marsikateri učitelj bi znal navesti primer, ki priča, da tovarištvo v naših vrstah ni ravno na višku, da stanovska morala nima onih trdnih temeIjev, ki bi jih mOrala ravno v našem stanu imeti. Pozvani pa smo edino mi učitelji, da stopimo na branik poštenja in pravičnosti, da v strnjenih vrstah branimo ugled svojega stanu in ga očuvamo pred vsemi posledicami, ki bi ga mogle dohiteti, ako bi se začela podtikati celokupnemu stanu dejanja, ki jih zagrešijo poedini člani. Vsled tega moramo posfaviti soglasno zahtevo: V svojih lastnih vrstah moramo dvigniti in povsem utrditi one etične temelje. na katerih je zgrajena naša stanovska in službena marala. Za utrjevanje in širjenje nacionalne, kakor tudi državotvorne miselnosti moramo imeti značajnih in neoporečnih ljudi. Le moralno neomadeževan in po značaju neoporečen človek, ki je vajen objektivnega opazovanja, bo lahko zelo koristil narodu in državi. Oni slabiči, ki vidijo za vsako idejo le osebne koristi, ki se ne sramujejo netovariških ali cek> podlih dejanj, ne morejo gledati na nobeno stvar objektivno, marveč presojajo vse le iz najožjega koristoljubnega stališča svojega lastnega jaza. Ti poslednji so škodljivci stanu, družbe, naroda in države. Vsak član Jugoslovenskega učiteljskega udruženja mora vedeti, da je spoštovanje resnice, pravice in poštenosti temelj družbe in vsled tega tudi temelj organizacije. Kdor hočc nastopati v javnosti kot glasnik raznih etičnih vrednot, mora biti v prvi vrsti sam najgloblje prežet s temi vrednotami. In ravno učitelj, katerega naloga je vzgajati poverjeno mu mladino in vzgajati tudi narod, ravno on mora biti prežet z vsemi moralnimi in etičnimi vrlinami. Ako so nam te vrline potrebne med narodom, ako so nam potrebne med mladino, tedaj so nam toliko bolj potrebne v lastnih vrstah, v lastni organizaciji. Dvoje smo poudarili že v začetku: stanovsko in družbeno moralo. Prva je potrebna predvsem v organizaciji, druga na šoli. Toda brez prve ne more biti druge in brez druge ne prve. 2e odkar obstoja učiteljska organizacija se v njej propagira pravo in iskreno tovarištvo. Toda ugotoviti moramo, da je med nami še vedno mnogo primerov, ko članstvo ne razumeva in ne zapopade res pravega in iskrenega tovarištva. Ne samo z besedami, marveč tudi v dejanjih je treba pokazati pravo tovarištvo. Precejšnia množina zadev pri višjem disciplinskem sodišču v Beogradu nam ne priča ravno o najboljšem tovarištvu. Neštete intervencije na raznih mestih v dosego osebnih koristi so največkrat na škodb sotovariša. Predvsem pomislimo na take premestitve, dosežene s pritiskanjem kljuk, ko se mora umakniti s svojega mesta učitelj, ki je bil v kraju že več let in to vsled tega, da dobi njegov tovariš morda nekoliko udobnejše mesto. Navesti bi mogli še več raznih dejanj, ki so v velikem nasprotju s tovarištvom in bijejo naravnost v oči vsaki resničnosti, pravičnosti in poštenosti. Odločno besedo moramo zastaviti in napovedati najostrejšo borbo takim neznačajnežem! Svoje vrste bomo morali prečistiti, ker nočemo, da bi bili med nami tudi taki, ki so zmožni spraviti svojega sotovariša v nesrečo in mu prizadejati moralno in materialno škodo. Že sama vest in stanovska čast zahtevata od vsakogar, da je v izvrševanju svojih dolžnosti objektiven innepristran. S tem, da apeliramo na pravo in iskreno tovarištvo, nikakor nočemo poudarjati. na.j bi bilo tovarištvo na škodo službenemu razmerju. Ravno oni, ki je pravi tovariš, bo znal dobro, pametno in tudi objektivno presoditi, kedaj bi utegnilo postati pravo iovarištvo v škodo službenemu razmerju. Potrebna je v tem pogledu neka gotova distanca. ki pa ravno pri iskrenih tovariših ne bo nikoli na škodo pravičnosti ter poštenega presojanja vsakc stvari. Še v enem pogledu moramo točno in jasno opredeliti pojem tovarištva, da se ne bo ravno ta pojem nikoli in v nobenem primeru izrabljal. V službenem pogledu poznamo v svojem stanu le tri stopnje: učitelj, šolski upravitelj in nadzornik, med katerimi je lahko velika razlika v starosti. Leta naj tudi v bodoče ne tvorijo ovire razvoju pravega tovarištva v našem stanu, kot je niso tvorile nikoli doslej. Iskreni si moromo biti, in če smo si iskreni, si bomo tudi pravični. Toda pri vsem tem moramo vedno upoštevati razliko po starosti in izkušnjah. In če bomo upoštevali to, ne bomo nikoli grešili proti tovarištvu, a tudi ne proti splošnim veljavnim načelom medsebojnega občevanja v družbi. Ako smo ugotovili, da je še potrebno govoriti o pravem tovarištvu, da moramo stopiti vsi na branik poštenja, pravičnosti in resničnosti, da dvignemo stanovsko in službeno moralo v lastnih vrstah, tedaj moramo tudi poudariti, da imamo najlepšo priliko za to ravno na svojih društvenih zborovanjih. Naša najvažnejša ustanova, rekel bi naš stanovski parlament, so naša zborovanja. Ta naj pokažejo jasno sliko učiteljske delavnosti, a biti morajo tudi verno zrcalo naše stanovske zavesti. Idealno učiteljevo delo med narodom in v šoli je našlo doslej vedno svoj odmev na naših zborovanjih, in ravno tu je tudi najlepša prilika, da skušamo ustvariti v svojih vrstah ono tovarištvo, ki sloni na pravih etičnih temeljih resničnosti, pravičnosti in poštenosti. Edino mi sami smo poklicani, da ugotovimo, kje in zakaj se v naših vrstah zaničuje in gazi stanovska morala, poklicani smo pa tudi, da med seboj razpravljamo, kako bomo temu odpomogli. Toda o vsem razpravljajmo le med seboj — na zborovanjih povejmo. kaj nas teži. Ako se kdo pregreši napram načelom, ki ovirajo razvoj pravega tovarištva, ki so v nasprotju s stanovsko kakor tudi službeno moralo, imamo svoja razsodišča, ki naj objektivno presojajo vse prestopke in pregreške in tako pripomorejo k vzgoji prave stanovske zavednosti. Dvignimo visoko svoj stanovski prapor v zavesti, da nam je močna stanovska organizacija nujno potrebna. Toda naša organizacija ne bo močna le v primeru. da bodo vsi ufiitelji njeni člani. ma,rveč bo močna tedaj, ko bodo vsi njeni člani prežeti z resnicoljubnostjo, poštenjem in pravičnostjo do svojih sotovarišev, ko bodo ustvarjeni močni etični temelji, na katerih bo zgrajeno pravo tovarištvo. Ln članstvo, prežeto s pravim tovarištvom. bo idealno in požrtvovalno delalo za naše skupne stanovske interese, ki so in bodo tudi v bodoče v korist učiteljskega stanu, šole in narodia. —ž.