269
Slovansko slovstvo.
*  Sveti Hermagora,  slovenski apostelj.    Součencem , svojim v spomin  petindvajsetletnih  priprosto  zložil po stari pripovedki Janez Volčič, duhoven Ljubljanske škofije.    Novomesto 1874.
Tako se imenuje nova knjižica , katero je v gori navedeni namen na svitlo dal gosp. Janez Volčič, pod-župnik Podgradom. Drobna knjižica v ličnem slovenskem jeziku lepo množi narodno blag6, kakor nam kaže predgovor njen, ki se tako-le glasi: „Naj ta priprosta pesem ponovi in ohrani starodavne in domaČe pripovedke o našem prvem aposteljnu sv, Hermagoru, katera pravi, da je sv. Hermagora šel na Osolnik pri Loki, kjer se je z Bogom pogovarjal in mu je Bog^kazal tek časa, ter mu domovino v varstvo izročil. Se sedaj se kažejo stopinje po senožeti tega hriba, katere ljudstvo temu aposteljnu pripisuje in se zagrniti ne dajo.
Naša dežela ga od nekdaj časti svojega aposteljna.
Tudi ime Hermagora potrduje to govorico. Druga stara imena so polatinčili; Hermagora je pa čisto ime" ostalo. Menda to ime Lahom ni bilo lahko izgovorljivo; tudi ne prav umevno. Hribovci v tem kraju pa še dan današnji izrekujejo ,,gu bolj šumeče, blizo podobno za ,,hu. Oni pravijo nekako: ,,Hrem na horo" namesto „Grem na goro." Od tod tudi nekako : „Hermahora" namesto ,,Germagora", popačeno „Mohoru kakor se mnogi Ločani pišejo.