173 Zgodovinsko - mestopisni obrazci
(Spifiuje P. F. H.)
XIV. Ijubljana.
 (Dalje.) dan vseh svetnikov 1370. ]. prideta Rudolfova naslednika Albreeht III. in Leopold III. v Ljublj&no, da se jima poklonijo atanovi.    0 tej pri-liki je dobila Ljubljana pravico,  da jo smelo 12 porotnikov,  imajočih pravico nositi Skrlatasto obleko po običajib beueških plemičev,  vsako leto izvoliti sodnika,  katori je prisegel,  <!a bode sodil pravifno ubogim in imovitim.                                                                                                                    *
Ko je 1374. 1. amrl GoriJki grof Albroht IV., s katerim je bil vie Bndolf IV. sklonil dedno pogodbo, pripala jc Kranjskej ..slovenska meja" ^ Krasoui in Metliko. Dedna kneza skličeta okolo binkoštih stanove Kranjske in pridobljcsnih dtžel v Ljubljano, da bi se skupno poklonili knezoma. Stenovi so prisegli zvestobo ter si ob jeduem izvolili Ljubljano za srojo središSe. Dan tega združcnja se more smatrati za rodui dau krajnskc vojvodine in pričetek deželiiega zbora kranjskih stanov.
Leta 137'J. sta si Albrecht in Leopold razdplila avstrijske dedne dežele. Leopold jo dobil Kranjsko in jo bival časi Indi v Ljubljani. V toj dobi sc je LjuMjana, do sih dob le arediiče tako zvancga Ortenburškega Kranjskcga, jako razširila, ker je lehko vzprijela toliko gostov vojvodovega spreinstva, mnogo deželuili uradnikov in tujeev zaradi živahne trgovine, katero je Leopold zelo jiospeScval z raznimi svobodščinami. Tiuli jo deielnornu glavarju ostro zaukazal, da ne smo zaprečevati svoboilnc volitve mestnega sodaika. čim bolj se je razširjala moe Habsbaržanor proti jagu in jngoszhodu, tem vcijo valjavo je dobivala ,,bela Ljubljana." Vzlasti se je njeno blagostanje povzdignilo s priklopom Eeke (J374. 1.) in Trsla (1382. ].,) ker je postala zopet sredižče tj'govino za sevcrne dežele, kakor jc bila v dobi Rhnljanov stara Emona.
Tudi njegovemu sinu in nasleduiku Krtiestu Železnemu je bila LJubljana na skrbi. Leta 1411. je zapovedal deželnemu glavarju Urbu Seuku Osterviš-kcmn, naj Ljubljančani nemudoma napvavijo nasipe okolo mcsta ter obzidje bolje ntrdijo; tudi uaj zahteva od sainostanov, župnikov in drugih, da svojiin podložnikom zapovedo, meščanom pomagati apna, kamenja in drugih potrebšein voziti ter pri delti pomngati. PJemanitsži in vitezi, ki imajo hiše v Ljubljani, naj v Djili ostanejo in dobro v bran postavijo, da nc bode mesto zaradi njih imclo kvare. Ko se je bil naniTeč raznesel glas, da v Evropo prihruvsi Turki neusmiljeno požigajo in more, drveč vedno bolj proti severu. zaeeli so se velikaši izseljevati na svoje močne iii trdne gradove. — Tudi je zankazal (1. 1418.) na prošnjo meščanov,   naj vSe pri cerkvi sv. Nikolaja  zopet pri6ne               i
šola, ki se je bila opustila.   Iz  tega se Tidi,  da je Ljubljana imela zgodaj svoje uSilnice.
Za njim je dobila Ljubljana vladarja, katerega sme po vsej pravici ^sfojega ožeta" imenovati. Ta je bil Friderik IV- Tže na potu v sv. dcželo se je Friderik mudil v Ljubljani in ko se je vračal, podaril jcj je mnogo trgovskih pravie. Lcta 1410. je bil Friderik izvoljen za rijnsko-nemškega
                                 174
eesarja. Zaradi r&zdelitve deduih dežel ae je vnel med njim in bratom Albrebtom prepir. Albreht se je združil z ošabnitn Celjskim grofom Ulrikom ter je derl z vojsko proti Ljubljani (1.1441.), ko j<? bil Friderik ravno na potu v Nemiijo, da bi se dal slovesno venčati. ZapovedirikLjubijanije bil hrabri Jurij Apfalterer, ki je sklenil braniti mesto do zadnjega moža, da-si je štela oblegovalna četa nad 1G.000 mož. Celjani so napadli meato in metali debelo kamenje vanj. Brambovci so hrabro odbijali vse napadc in oblo.govalei so sc morali zadovoljiti i ropanjem in požiganjem po okolici. Dan pred sv. Janczom 1. 144Ž. so oblegovalci odrjuiJi od inesta. Poveljnik Tuni, katerega je bil Friderik s 13.000 vojaki na poinoe posJal, zasačil je tolpo (Jeljskib vojakov ter jej pobral novce iu druge dragocenosti, katere so nameravali v Celjskem gradn spraviti. Česar uiso po Ljubljauskej okolic-i opustošili vojaki, pokončala jc velika tolpa kobilie. ki je prifrtala v 20. dan avgusta v te kraje.
Cesar je sližul o zvestobi in hrabrosti Ljubljančanov in zato jim je po-trdil stare prariee. Leta 1444. je prišel sam v Ljubljano s sijajuim sprom-stvom. med katerim je bil tudi Enej Silviji. cesarjev tajuik in poznejši papei Pij II.                                                                                                                          j
Posebno  važno dojanje Fridcrikovu  za Ljubljano  in Kranjsko je  usta-              |
novitev školije.   Ker je spo/.nal živo potrobo posebne škotije za KraDJsko,  in               1
iz livaležnoati, da je bil 1458. leta reseu Bmrtne nevarnosti. usfaaoril je Ljubljausko škoiijo. Velika iu lepa alika v svetisči aad velikim oltarjem gtolne cerkve uam kaže to nevarnost in Friderikovo prikazen. Leta 1458. sta namrec cesarju po živJjenji stregla vdova poslednjega Ueljskega grofa Ulrika, katerega so Ogri zavratno umorili, in njen vojskovodja Ivan Vitovic. A po noK se prikaže ccsarju si- Nikolaj — toko se pripoveduje — ter ga resno opomina, naj se umakne v grad, ako se lioče nevarnosti izogniti. (Jesar je to storil in ušel preteeej nevarnosti. Da se pokaze bvaležuega. sklenil je sv. Nikolajn na čast ustanoviti novo žkofijo v Ijjubljani.
V 6. dan deccmbva 1461. leta je podpisal v Gradcu v prijo dvch. kardi-ualov, več škofov in muogo grofov m pleinifev nstanovno pisrno Ljub]juuske Skoflje s stolnim proštom, dekanoru in 10 kanoniki, Papež Pij II. je potrdil 1462. lcta ustanovo ter jo podvrgel neposredno papoževej stolici. Prvi 5kof je bil Žiga pl. liamberg, biv&i župaik v Šmartnn poleg Kranja.
K novej škoiiji so pripadalc razven stolne cerkve sara6 Se te župnije po Kranjskem: sv. Petra, poleg raestnega obzidja (ta žapnija je jako sttira, ker se tu vže 1248. leta nabaja župnik Ljudevit); Šentvid nad Ljubljuno, Šmartno poleg Kranja, N&klo, Vodice, Radovljiea, Svibno in Šentjernej na Doleujskem. Tako je postavil cesar Friderik temelj dubovnemii zjedinjenju Kranjskih S]o-vencev; vender jc z malo izpremembami ostalo tako 8c mnogo let tja do 1787. 1. — Oesar Ferdinand I. je 1533. 1. podarU tedanjemu Skofu KrBtofu pl. Raubarju častDi naslov ,,kneza."
Ko je bil leta 1751. zatrt Oglejski patrijarhat, bil je vefji del Kranjake vojvodine, pripadajo^ k omeujenemu patrijarhatu, združen z novo ustanovljeno &orisko nndškofijo. A ceaar Jožcf II. je izrazU željo papožu Piju VI., »aj se bolj primerno uredijo škofljriie meje. Todauji škof grof Karol Herberatein je v ta namen odstopil 47 dnhovnij po Koroškein in Stirskem, a za izgubo je pripadjo k Ljubljauskej škofiji nad 100 duhovnij po Dolenjskem, Ciorenjskem

176
\a Kotranjskem.   Tadi je bila Ijubljanjska škofija 0 tej priliki  povzdignjona
t nadSkofijo (1787. ].).   Ali ta Jast je trajala sam6 do 1806. leta.   Naslednje
leto jej je bilo tudi vzeto častno ime »knežije," katero je pa 1826. leta eesar
Franc  I.  škofu A. A. Wolfu  blazega spomina  zopet podclil.    Leta 1830. so                  '
ee skofiji priklopilc duhovnije Bistriške, Postonjske in Ipavske dekanije, a tri
leta pozneje še duhovnija Motniška. Od sih dob ao deželne meje tudi škofijne.
Letos izvoljeni knezoškof dr. J. Misija je 27. v \rsti škofov Ljubljanskih.
Ali še veejo čast je skaza] eesar Friderik IV. Ljubljani, ko jo je napravil 2a glavno mesto Kranjskej vojvodini, katera je nastala po zaporudnem združenji Govenjskega, Dolenjskega, Motlikp. Pivkc in drngih dclov Notranjskcga, kakov smo že poprej omcnili. Novič jej jc podelil raznih pravic in potvdil stare, podpiral obrt in trgovino. Deželi pa je 1. 1463. zaradi njeae izvanredne zvestobe poinnožil in izboljšal grb tor jej za staluo ustanovil deželiie barve: belo-modro-rudečo.
Tako je postala Ljubljaua za dobe Fridevika središče in stolica Sloveneem.
Iz srednjega veka nam jc že to zabilježiti, da so koroški vojvode v Ljubljaai tudi novce kovali. Tzlasti se nabajajo novci iz dobe vojvode Bcrnarda (1. 1202—1256.)
Nova nevarnost je pretila v d6bi Friderika proti slovenskim pokrajiuam od krroloinih Turkov, kakor nekdaj od Avarov in Ogrov. Tu naj omenim sarao onih napadov, f kateiih je Ijjiibljana trpela.
Vže 1469. leta je prilomastil bosniški paša Vejbeg na Slovensko ter Bkužal z jedno četo zasesti Ljuliljano, a zavaljo brabrosti ijjubljauCanov mu ispodletelo.
Leta 1472. sc je krvoločnih Turkov pi*idrviJo kot listja in trave in ubogi Dolenjci so stokali pod britkira mečera. Turki so vse poplavili, pomendrali, ^požgali in pomorili ter drli naravuost proti Ljubljani. Z divjo navdušenostjo 80 začeli naskakovati mosto. Sreta jim je bila ugodna in priderii so v Šen-petersko prrdmestje in Poljane, zažgali lepo Šenpetersko cerker, ali t notianje mesto vender niso mogli. V pridobljenib nlicah so si napravili močne okope, s glavni tabor so imeli prl Šiški in za sv. KriiHofa terkvico ,v Jaini." Ljub-' ^ančanom sn:-e ni upadlo ; krepko so padali nad sovražnika. prcgnali Turke najpred iz predniestja Poljan in oteli Šenpeter. Turki ostarivži svoje Sotore, povrnili 80 se v Bosno. To zmago so Ljubljančani dolgo potem vsacega leta slavili za sv. Krištofa cerkvico na vclikonočni pouedeljck.
Leta 1478. so Turki divjali mimo Ljubljane dalje iez Kokro proti Ko-roškem. Takisto tudi 1402. leta, vračajoi: se s Koroskega, po Ljubljanskej okolici, kjer so skušali razdjati in požgati predmcstja.
Odslej so prcnehali za nekaj let divji turški navali.    Ljubljanžani so si .   prizadevali.  da bi uredili občinsko življenje, ker jim je cesar .Maksimilijau 1. 1604. leta  dovolil,  da  si smejo po  svojej   folji  izbrati župana.    Prvi Ljub-ljanski župaa je bil Ivan Lantbieri.
Vsled turških napadov je na9tala huda draginja in lakota po vsej deželi. Tej bedi se jo pridružila 150!). leta še druga. Hud potres je razrušil križev-niško hižo io eerkev, vicedomovo poalopje, 8 mestnih obziduih stolpov, jeden
"  del mestnega obzidja, deželuo hišo in še druga trdna poslopja.    
(Dalje in tonec prihodnjič.)