YU ISSN 0021-6933 JEZIK IN letnik XXXV - leto 1989/90 št. 6 SLOVSTV Jezik in slovstvo Letnik XXXV, številka 6 Ljubljana, april 1989/90 časopis izhaja mesečno od oktobra do maja (8 številk). Izdaja ga Slavistično društvo Slovenije v Ljubljani. Glavni in odgovorni urednik: Aleksander Skaza, Ljubljana, Aškerčeva 12. Uredniški odbor; Aleksander Skaza (glavni in odgovorni urednik), Marko Juvan, Andrijan Lah (slovenska slovstvena zgodovina), Tone Pretnar (primerjalna slavistika), Hermina Jug-Kranjec (slovensko jezikoslovje), Alenka Sivic-Dular (primerjalno slovansko jezikoslovje) in Boža Krakar-Vogel (didaktika jezika in književnosti). Lektor in korektor: Jože Sever. Tehnični urednik: Andrej Verbič. Svet časopisa: Marjeta Vasic (predsednica), Marjan Javomik, Mira Medved, Jože Munda, Pavle Vozlič, France Vumik in uredniki. Fotostavek: Studio Vojc, Ljubljana. Tisk: Partner Grosuplje. Opremila inž. Dora Vodopivec. Naročila sprejema uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12. Tekoči račun: Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana 50100-678-45265. Letna naročnina 30,00 din, polletna 15,00 din, posamezna številka 3,75 din. Za dijake in študente, ki dobivajo revijo pri poverjenikih, 4,00 din. Za tujino celoletna naročnina 50,00 din. Rokopise pošljite na naslov: Uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12. Revijo gmotno podpirajo Kulturna skupnost SRS, Znanstvenoraziskovalni center SAZU in Izobraževalna skupnost SRS za družboslovje. Naklada 2400 izvodov. Po mnenju Sekretariata za informacije SRS, št. 43-544/83 je revija oproščena plačila temeljnega davka od prometa proizvodov. Vsebina šeste številke Razprave in članki 125 Ivan Verč, Nekatere značilnosti ubeseditve bodočnosti v delih F. M. Dostojevskega 134 Erika Kržišnik-Kolšek, Frazeoiogija v osnovni in srednji šoli V spomin 142 Tone Pretnar, Profesorju Borisu Merharju v spomin Razgledi 144 Andrijan Lah, Književnost v osnovnošolskih berilih Ocene in poročila 150 Andrijan Lah, Ali so problemi z Balantičem prevladani? 151 Vera Smole, O karpatskem dialektološkem atlasu 154 Janez Dular, knjiga za današnjo rabo 157 Marja Bešter in Darja Gabrovšek, Srednji vek v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi 6/III Igor Maver, O bralčevem doživljanju književne umetnine 149 Prejeli smo v oceno Ivan Verč Trst UDK 882.09:929 Dostojevskij F. M. NEKATERE ZNAČILNOSTI UBESEDITVE BODOČNOSTI V DELIH F. M. DOSTOJEVSKEGA IN VPRAŠANJA LITERARNE EVOLUCIJE PODOB »MESTA« IN »VRATA« Kot pmlnici opisa se utopija lahko udejanja v futurističnem načrtu arhitekta, v likovni upodobitvi ali ubeseditvi. Odnos do omenjenega predmeta je lahko pozitiven ali odklonilen (utopija ali aniiutopija), uporaba kateregakoli izraznega sredstva pa ne zabrisuje izhodišča, ki je z varianto v predznaku vendarle omejeno na povsem določena semantična polja: Raj (običajno na zemlji), bodočnost, srečo, blagostanje, moralno neoporečnost, pravičnost in optimalno družbeno ureditev. Kot predmet opisa je utopijo mogoče izraziti z različnimi /cr/A/ opl.sa. ki jih določa kulturni model, iz katerega seje porodila in v katerem se je razvila. Med jezike opisa, ki še posebno določajo razlike opisanega predmeta, sodi nedvomno jezik prostorskih koordinat utopičnega »kraja«. Ameriški raziskovalec McClung' meni, da je mogoče ta jezik omejiti na tri osnovne arhitektumo-ubeseditvene variante: na Eden oz. Vrt. Jeruzalem ali Novi Jeruzalem oz. Mesto in na tretjo, mešano varianto z Mestom znotraj Vrta ali pa z Vrtom, ki ga krog in krog obdaja Mesto. Prvi dve jezikovni varianti nista zamenljivi, tretja je kompromisna: če je v linearnem času naše krščansko judovske kulture padec prvega človeka ireverzibilen, potem je Vrt nezanesljiv in gaje mogoče zavzeti. Zato ga je treba zaščititi: zaščita pa je lahko notranja (Mesto v Vrtu) ali zunanja (Vrt v Mestu).^ Ograjen ali utrjen prostor sodi tako med najznačilnejše stalnice »rajskih« upodobitev ali ubeseditev: kot potencialno »odprt« prostor Vrt lahko preživi le pod okriljem zaščitenega Mesta. Mestna varianta Raja izhaja, če se seveda omejimo zgolj na »našo« kulturo, iz svetopisemske ubeseditve Salomonovega templja (Tretja knjiga kraljev, 6), iz preroške vizije Ezekijela, ki opisuje Izrael kot ogromen tempelj (Knjiga preroka Ezekijela, 40-48), in iz svetega mesta Apokalipse oz. iz Novega Jeruzalema (Razodetje sv. Janeza, 21.2. 10), kjer je v podobi reke žive vode in drevja življenja prisotna tudi simbolična edenska komponenta (prav tam, 22, 1. 2. 14). V Novem Jeruzalemu templja pravzaprav ni, ker je celotno Mesto »svetišče« (prav tam, 21, 22), in poslednja vizija človekove usode se zato udejanja kot vizija Mesta-templja s simboličnimi elementi Vrta. Spremembe, ki jih je utopična vizija doživela v delih Dostojevskega, so bile večkrat v središču pozornosti raziskovalcev. Tu bi rad samo opozoril na spremembe, ki jih je mogoče ' Prim. W. A. McClung, The Architecture of Paradise. Survivals of Eden and Jerusalem. Berkeley, University of California Press, 1983. 2 Podobno arhitekturno načelo je zaslediti v vrtovih srednjeveških samostanov. 125 zaslediti v jeziku opisa, s katerim se v opusu Dostojevskega udejanja ubeseditev »zemeljskega raja« kot predmeta opisa. V tem pogledu je mogoče določiti tri ubeseditvene faze: 1. branje ali sprejemanje Mesta-templja kot Vrta (do povratka iz Sibirije); 2. spoznanje in razkrinkanje Mesta-templja (1860-1881); 3. predlog Vrta brez elementov Mesta-templja oz. odklon vsake »mešane« rešitve (1871-1881). V delih Dostojevskega so do leta 1860 simbolične podobe Mesta-templja in Vrta v glavnem odsotne,^ zato je to prvo fazo mogoče rekonstruirati zgolj »a posteriori«. V letu 1873, ko sta minili le dve leti od prve, čeprav indirektne pozitivne prispodobe Vrta (leta 1871) in več kot desetletje od prve negativne prispodobe Mesta-templja (leta 1860), Dostojevski napiše članek Ena izmed sodobnih ponaredb, kjer komentira svojo prvo recepcijo socializma, ki je slonela na enačenju moralnega in političnega koncepta: po njegovem mnenju je bilo takrat celotno zadevo mogoče razumeti še »v rožnati in rajsko-nravstveni luči« in socializem je bil sprejet zaradi »svetih, nravstvenih in občečloveških« idej kot možna varianta krščanstva."* V prvi recepciji socializma Dostojevski v bistvu poudaria prisotnost dveh različnih kodov, ki bosta šele s časom postala nezdružljiva in ki ju je takrat, po svojem lastnem mnenju, neutemeljeno nadslojeval. Sam torej implicitno priznava, da je v tej prvi fazi zaslediti kod adresanta (kasneje bo Dostojevski ta kod simbolično izoblikoval kot Mesto-tempelj), ki ga recepcija adresata »prevaja« v drugačen kod (za Dostojevskega Vrt). Kot je znano, se simbol Mesta-templja prvič pojavi leta 1860 v dodatku k II. poglavju prvega dela Zapiskov iz mrtvega doma (IV, 250). Simbolična podoba »srečne« bodočnosti ostane nespremenjena vse do spominskega govora o Puškinu (leta 1880), ko Dostojevski za isto prispodobo še vedno uporablja besedo »stavba« (XXVI, 142). Kljub kontinuiteti v ubeseditvi istega semantičnega polja je to dvajsetletje mogoče razdeliti v dve fazi: v prvi prevladuje negativna simbolika Mesta-templja (1860-1871), v drugi pa se ji pridružuje pozitivni simbol Vrta (1871-1881). Že ob svojem prvem pojavu leta 1860 se negativna simbolika navezuje na arhitekturno in literarno tradicijo Mesta-templja: Raj, vsekakor ograjen, je palača iz marmoria in zlata, z visečimi vrtovi in vsesplošnim bogastvom. Namig na »viseče vrtove« nas ne sme zapeljati v smer edenske variante; pri Dostojevskem se namreč ta prispodoba navezuje na »velikansko palačo«, ki jabo pisatelj nekaj let kasneje (1862/63) povezal s tradicionalno ikonografijo »razvratnega« mesta Babilona in z Razodetjem (V, 70). ^ Kljub svoji zgodovinski konkretnosti znamenita prispodoba »kristalne palače« (V, 69, 113, 119; XXIII, 96) dosledno ubeseduje semantiko »bodočnosti«. To velja tudi za »mravljišče« (V, 81), za apokaliptično podobo Novega Jeruzalema (VI, 201) in za motiv »izbrancev« (VI, 419-20; X, 312). Pove- 3 V tem primeru je kvečjemu mogoče govoriti o dvojnosti med mestom in podeželjem, vendar sta v romanu Bedni ljudje oba kronotopa pozitivno obarvana: za Djevuškina je srečna bodočnost dosegljiva v elegantnem mestnem središču, ki nasprotuje bedni periferiji, Varvara pa srečo enači s preteklostjo, ki jo je preživela na deželi, in zato nasprotuje sedanjosti mesta. Vprašanje bodočnosti se torej za Djevuškina udejanja kot premik v prostoru, za Varvaro pa v času. Prim. 1. Verč, Appunti sulla letteratura russa. Metodi e verifiche, Sassari 1980, str. 25-29. 4 Prim. F. M. Dostojevskij, Polnoe sobranie sočinenij v tridcati tomah. XXI, Leningrad 1980, str. 130. Vsi citati iz Dostojevskega se nanašajo na omenjeno izdajo, ki jo bomo v tekstu označili z navedbo rimske številke za knjigo in arabske za stran. 5 Z zgodovinskega stališča je treba pripomniti, da so bili »viseči vrtovi«, ki so se v Rusiji razvili predvsem ob koncu XV111. stoletja, opomenjeni kot izraz za »realnost irealnega«, kjer je odločujočo vlogo odigrala misel o človeku graditelju (homofaber). ki se dvigne nad človeka prirode. Prim. D. S. Lihačev, Izbrannye raboty v treh tomah, III, Leningrad 1987, str. 504. 126 zavo med mestom Razodetja, Novim Jeruzalemom, in kristalno palačo je med drugim mogoče ugotoviti tudi s pomočjo zanimive podrobnosti: v letih 1862/63 Dostojevski uporablja izraz kristal'nyj dvorec (V, 69), kasneje, od Zapiskov iz podtalja dalje (leta 1864), pa izraz hrustal'nyi (= kristarnyj v ruskem knjižnem jeziku). Znano je, da se zadnja prispodoba neposredno in polemično navezuje na četrte sanje Vere Pavlovne, kjer je poleg »velikanske kristalne stavbe« (hrustal'nyj gromadnyj dom)^ po ustaljeni tipologiji mogoče zaslediti tudi »zimski vrt«.^ Povezava ne vzbuja nikakršnih dvomov, saj je bilo besedilo Čer-niševskega objavljeno pred Zapiski iz podtalja. Kot rečeno, se beseda kristal'nyj pojavi že v letih 1862/63, ko je Dostojevski pisal svoje Zimske zapiske in ko roman Čemiševskega Kaj delati ?lt ni bil objavljen, ni pa tudi nobenih dokazov, da bi bil Dostojevski seznanjen s še neobjavljenim besedilom. V istem odstavku Zimskih zapiskov je »kristalna palača« (kristal'nyj dvorec) neposredno povezana s podobo mesta Babilona in z »nekim preroštvom iz Razodetja« oz. s Isvetopisemskim besedilom, v katerem pa zasledimo zgolj varianto »kristal« (v ruski izdaji sv. pisma je prisotna le beseda kristali, kristallovidno, nikakor pa ne hrustal') (Razodetje, 21, 11; 22, 1). Prav ta podrobnost pa bi lahko pomenila tudi implicitni premik gledišča Dostojevskega v smer ljudske kulture. V znamenitem slovariu V. Dalja (izdaja 1882. leta) je namreč mogoče najti pomembno dodatno razlago h geslu hrustal', po kateri naj bi ljudska etimologija besede hrustal' izhajala iz pridevnika hrustkij, to je: trden in krhek. Nekoliko let kasneje bo Dostojevski utemeljil svojo pozitivno vizijo Vrta s koncepti zemlje (počva) in naroda: ljudska etimologija besede hrustal' (navidezno trden, v resnici pa krhek) naj bi torej krepila negativno utopično vizijo »kristalne palače«, ki se lahko zruši »naenkrat, mimogrede, v prah« (V, 113). V naslednjih letih se negativna podoba Mesta-templja bistveno ne spremeni, zaradi kon-trapozicije s pozitivno podobo Vrta pa se v podrobnostih izčisti. V Sanjah smešnega človeka se vizija zlatega veka tipološko udejanja kot Vrt, ki nasprotuje Mestu-templju: o srečnih ljudeh smešni človek pravi, da »niso poznali templjev« (XXV, 114), po »razvratu« pa so prebivalci bivšega Vrta »nazidali templjev« (XXV, 116). Podobno nasprotje je prisotno tudi kasneje, na primer v Zosimovi biografiji, ki jo piše Aljoša (Bratje Karamazovi): »... življenje je vrt« (XIV, 262), pravi Zosima, za razumevanje te preproste resnice pa ni potrebno »graditi... templjev« (XIV, 266). Čeprav implicitno, je prve tipološke elemente Vrta mogoče odkrivati v gradivu k romanu Besi iz leta 1871, kjer se v poglavju Pri Tihonu Stavrogin spominja slike C. Lorraina »Akis in Galateja«, ki jo je Dostojevski občudoval v dresdenski galeriji (XI, 21); epizodo je pisatelj kasneje ponovno uporabil v Mladeniču (XIII, 375). Bistveni kompozicijski element Lorrainove slike je »šotor« (čeprav ga Stavrogin ne omenja), skromno bivališče, ki v tipologiji Vrta nasprotuje bogatim stavbam, značilnim za tipologijo Mesta-templja. Podobno kontrapozicijo zasledimo v že omenjeni Zosimovi biografiji: namesto nepotrebnega »templja« Zosima predlaga »izbo« (XIV, 266). Značilni tipološki element Vrta je odnos do dela: v znanem družbenem projektu Šigaljova bo »devet desetin« človeštva živelo v »prvobitnem ... raju na zemlji«, čeprav bo seveda »delalo« (X, 312); Šigaljov ne določa količine opravljenega dela, v Vrtu pa je delo vedno lahko in neznatno, kot potrjujejo tudi Sanje smešnega človeka, v katerih so prebivalci zlatega veka »za hrano in obleko ... delali prav malo in z lahkoto« (XXV, 113). Naslednji tipološki element Vrta je njegova neopisljivost, ki jo potrjujeta tako Versilov (»z besedami ne poveš«, XIII, 375), kot smešni človek (»ne znam povedati z besedami«, XXV, 118). Skoraj odveč bi bilo naštevanje podob iz narave. 6 Prim. N. G. Cemysevskij, Čto delat?, Leningrad 1975, str.284 in 287. 1 Prav tam, str. 284. . i 127 tipičnih za Vrt: obrežje, travniki, gaji, skale, moije, breg, drevesa, sadje, toplota, svetloba, sonce, ptičke (XIII, 375; XXV, 112). In prav na koncu, omembe vreden je tudi »otok«, element neodpovedljive zaščite v tipologiji Raja, tako v njegovi varianti Mesta-templja kot Vrta. Vrt kot simbol bodočnosti je eksplicitno ubeseden leta 1876 v članku Zemlja in otroci v Dnevniku pisatelja. Po mnenju D. S. Lihačova je »podobe vrta in vsega, kar vrtu pripa- ' da... mogoče večkrat srečati v staroruski literaturi, in to v visokem pomenu besede«.^ Tudi Dostojevski pripisuje Vrtu »visoki« pomen: »... ne vem, kako bo vse to, ampak zagotovo bo. Vrt bo ... Človeštvo se bo prenovilo v Vrtu in se z Vrtom popravilo - to je formula« (XXIII, 96). Vrt, ki ga Dostojevski piše z veliko začetnico, sintetično ubeseduje njegovo pozitivno vizijo bodočnosti. Ta je tudi zgodovinsko utemeljena, saj se po mnenju Dostojevskega kaže kot poslednja stopnja človeškega razvoja: po fevdalnem (»v začetku so bili gradovi«) in po meščanskem obdobju (»pojavila so se strašna mesta... s kristalnimi palačami«),bo v »tretji fazi... prenovljeno človeštvo ... začelo živeti v Vrtu« (prav tam). Tudi tokrat Zosimova biografija potriuje dokončno izbiro sintetične simbolične podobe: »... življenje je raj in vsi smo v raju, le da tega nočemo vedeti, ko pa bi to hoteli spoznati, že jutri bi bil na vsem svetu raj... naravnost v vrt pojdimo in se začnimo sprehajati in veseliti, drug drugega ljubiti, hvalo zapojmo in poljubimo se in naše življenje blagoslovimo« (XIV, 262). Namesto za blesk in sijaj Mesta-templja, ki sprejema »pravičnike«, se Dostojevski odloči za duševni mir Edena, po katerem se sprehajajo »svetniki«. Nedvomno je na to utopično vizijo vplivalo več avtohtonih kulturnih modelov (predvsem pravoslavje in ljudska tradicija), h katerim se še povrnemo, zaenkrat pa lahko ugotovimo, da se v delih Dostojevskega ubesedena simbolika utopije razvija kot nezdružljiva opozicija in da je zato vsaka kompromisna ali »mešana« rešitev izključena.' Vse jasnejši krepitvi omenjene opozicije je po eni strani botrovala podoba mesta kot utelešenja racionalne in znanstvene evropske kulture (v delih Dostojevskega je večkrat prisotna apokaliptična podoba mesta hobotnice), po drugi pa zlitje semantičnih polj pojmov »zemlje« in »občine« (obščina) v podobo Vrta. Po pisateljevem mnenju je Vrt implicitno prisoten v avtohtoni ruski kulturi: »Mogoče je celo, da prav pri nas, še v zarodku, leži Vrt. (In potem nam še pravijo, naj nikar preveč ne razmišljamo o sebi in naj nikar ne polagamo vase prevelikih upov, češ da nimamo izvirnega mišljenja in da je naša izvirnost privid)« (XXIII, 277). Ruska avtohtonost je seveda vezana na kmečko kulturo: »Vem le to, da bomo imeli Vrt in da bomo mogoče celo pred drugimi uresničili splošno slogo. Zakaj? Mi imamo vsaj zemljo in občino, to pa je ogromno zrno za bodočo idejo« (XXIII, 275). Ob vsem tem je treba pripomniti, da si je ljudska kultura že stoletja oblikovala lastno idejo o bodočnosti, ki se seveda le delno sklada s podobo Vrta pri Dostojevskem. V. E. Vetlovska-ja pravilno opozaria na izrazito »protislovnost« in »raznoobraznost« folklornega gradiva, iz katerega je »Dostojevski... brez posebenega napora črpal tiste pomenske obrate, ki so mu bili potrebni«. 10 Vrt v Dostojevskem torej ni umetniška ubeseditev ljudske ideje o bo- 8 Prim. D. s. Lihačev, op. cii. str. 497. 9 Predložena tridelna shema seveda ne izključuje prisotnosti vseh ostalih zunajarhitektumih elementov v semantičnih poljih različnih vizij bodočnosti. Mogoče je celo trditi, da se obe paradigmatični osi Mesta-templja in Vrta močno naslanjata na vrsto motivov, kijih literarna kritika splošno priznava kot osnovne v delu F. M. Dostojevskega: srce/razum; etika/znanost; ruska misel/Evropa, razsvetljenstvo, socializem; ruski človek/progresist, Peterburžan; čustvo/spoznanje; otroci sonca/otroci v tovarni (zamucennyj rebenok); obščina, zemlja, ptx'va/zakoni, mesto, Peter-burg itd. 'O Prim. v. E. Vetlovskaja, F. M. Dostoevskij, v: Russkaja literatura ifol'klor. Vtoraja polovina XIX veka. Leningrad 1982, str. 67. 128 dočnosti (kmečka utopija), pač pa zgolj avtorjeva subjektivna ubeseditev v procesu recepcije umišljenega izvirnika. Res je sicer, da obstajajo nekateri konvergentni elementi med podobo Vrta in določenimi ljudskimi »rajskimi« vizijami: že v X. stoletju je na primer predkrščanska kultura označevala Raj kot »čudovit in zelen«;" oznake ne spremeni niti prihod krščanstva, kvečjemu jo obogati z nekaterimi podrobnostmi (»rajske ptice«, »zelena drevesa-vinske trte«).'^ Značilni topos ljudske religiozne kulture^^ in ljudske utopije ie vodni prostor, preko katerega vodi pot v »drugo kraljestvo«, saj se na primer v legendi o Belovodju utopični kraj nahaja na 70 otokih.''' Edenske podobe se vrstijo tudi v neuradni religiozni kulturi (sekte, razkolniki, heretiki): »duhoborci« so se, kot je znano, upirali gradnji »velikih kamnitih templjev«.'^ Veliko zanimivejše so seveda razlike med ljudskimi utopičnimi vizijami in podobo Vrta, ¦•kakršno predlaga Dostojevski. Predvsem velja poudariti, da se v primerjavi z umetno literaturo, ki že skoraj obvezno ponavlja nezamenljivost ubesedenih modelov Mesta-templja in Vrta, ljudska utopija ne omejuje na en sam možen kronotop. V neuradni religiozni kulturi »begunov« je na primer jasno razviden namig na podobo Mesta-templja: »Naš potni list je iz božjega mesta Jeruzalema«; »ostala nam je vera v Jeruzalem«;'^ »sedanjega mesta nimamo - iščemo prihodnje«.''' Prav tako je utopično mesto Ignata »obdano s steno«, »visoko«, »kamnito«, res pa je tudi, da ima vsak kamnit dom »vrt« in da »po ulicah in vrtovih cvetijo cvetovi«.'^ Po vsej verjetnosti je vizija mestnega bleska povezana tudi s tradicijo »lepote«, kot jo izpričuje Lavrentjevski letopis: blesk bizantinskega obreda je navsezadnje bistveno vplival na izbiro Vladimirja, ko je leta 988 sprejel krščanstvo kot uradno rusko vero.'' Če ljudsko utopijo določajo edenske značilnosti, potem je podroben opis utopičnega kraja seveda odsoten. Tako tipologijo srečujemo na primer v utopičnih legendah o »orehovi zemlji« in o »reki Daiji«.^*' Veliko ljudskih utopij je »mešanega« tipa: otočje že omenjenega Belovodja pokrivajo nepregledni gozdovi, na njem pa so tudi vasi in mesta.2' V narodnih pripovedkah je iskanje sreče delno povezano tudi s prihodom v »tri-nadstropno kamnito hišo«, ki se seveda nahaja za reko in hrani vsakršne dobrote,^^ i^^^ ne izključuje prisotnosti edenske tipologije: »... kraj sveta - kjer rdeče sonce vzhaja iz sinjega morja«^^ in kjer teko »mlečne reke« vzdolž bregov iz močnika (= kjer se cedita med in mleko).-^'' Ljudski utopični kraj je obvezno onstran meja poznanega sveta in je dosegljiv le po dolgem potovanju, ki je včasih opisano prav z vsemi podrobnostmi (utopična linija legend o daljnih krajih) Ljudska utopija se zato udejanja kot premik v drug prostor, kar je 11 Prim. A. N. Soboljev, Zagrobnyj mir po drevne-russicim predstavlenijam, Sergiev Posad 1913, str. 98. 12 Prav tam. str. 172. 13 Prav tam. str. 108 in 174. '4 Prim. K. v. Cistov, Russlcie narodnye sociaVno-utopičesIcie legendy. XVII-XIX vv., Moskva 1967, str. 256. Prim. tudi A. I. Klibanov, Narodnaja social'naja utopija v Rossii. Periodfeodalizma, Moskva 1977, str. 219-225. '5 Prim. P. Miljukov, Očericipo istoriirussliojIcul'tury, II/l, Pariz 1931, str. 127. 16 Prim. K. v. Cistov, op. cit.. str. 245. 17 Prav ram, str. 249. 18 Prav tam, str. 299-300. 19 Prim. Handbuch zur Nestorchronilc, ur. L. Müller, kn. I, (Forum slavicum, b. 48), W. Fink Verlag, München 1977, str, 107-108. 20 Prim. K. v. Čistov, op. cit.. str. 305-308 in 312-313. 21 Prav tam. str. 258. 22 Prim. E. Trubeckoj, Inoe carstvo i ego islcateli v russicoj narodnoj sicaztce, Moskva 1922 (?), str. 13. 23 Prav tam. str. 18. 24 Prav tam, str. 7. 129 za utopijo Dostojevskega, ki predvideva sočasnost hotenja vsega človeštva, nepomembno (»... v enem samem dnevu, v eni sami uri - vse bi se naenkrat uredilo!... Ko bi le vsi to hoteli, vse bi se že zdaj uredilo«, XXV, 119). Pravično zemljo,^^ ki se v evropski kulturi skoraj vedno izraža kot podoba Mesta-templja, je v ruski ljudski kulturi mogoče odkrivati bodisi v Mestu-templju bodisi v Vrtu. Veliko število ljudskih utopij izhaja iz upanja v »pravično« oblast, ki nasprotuje »nepravični« (utopična linija legend o povratku carja odrešenika). Oblast je torej jamstvo za »pravičnost« (= srečo) in zato ljudska utopija nikoli ne podvomi o oblasti kot načelu, za utopijo Dostojevkega pa je značilno, daje srečo mogoče graditi le v človekovi notranjosti (v tem pogledu se Dostojevski približuje nekaterim vidikom neuradne religiozne kulture »duhoborcev« in »molokanov«) in je zato še tako dobronamerno in »razsvetljensko« dejanje »z vrha« odveč. Posebno zanimiv je tisti vidik ljudske utopije, ki zadeva odnos do dela: napačno bi bilo, ko bi motiv »lahkega kruha«, vzporejali z motivom »lahkega dela« v Dostojevskem. V ruski narodni pripovedki dela malo le, kdor je »zvit«, kar je značilna poteza pravljičnega lenuha ali tatu, ki se prav zato dokoplje do blažene dežele.^^ In prav na koncu lahko omenimo še naravo, ki je v edenski viziji Dostojevskega pohlevno mila in se zato junaki z njo ne borijo, medtem ko je v ljudski tradiciji predvsem mitskega izvora, kar predvideva zmago »kulturnega junaka« nad njenim neurejenim kaosom. Konvergence in razlike z ljudsko tradicijo dovolj jasno kažejo na sinkretizem utopične vizije zlatega veka v delih Dostojevskega, kjer se spajajo še mitske podobe, prvine utopične literarne tradicije in reminiscence iz umetniških slik. Veijetno ni predmeta, ki bi ga Dostojevski umetniško ubesedil s tako izrazito »monološko« besedo, kot je prav utopija. Za »rajske« ubeseditve je celo moč trditi, da obstaja določena homogenost pristopa, saj se tako v svoji pozitivnosti kot negativnosti dovolj enakomerno delijo med publicistično avtorsko besedo in umetniško besedo junakov. Dostojevski v bistvu podreja lastnemu branju različne vizije bodočnosti, ki so se izrazile v tujih kulturnih kodih, in se ne trudi, da bi jim ohranil izvirni pomen oz. da bi nanje gledal kot na »subjekt«. Navsezadnje je pisatelj to počenjal že pri »prevajanju« francoskega fourierizma v moralni kod, ko ga je odklonil tako, da ga je po isti logiki »prevedel« v destruktivni politični kod, in prav tako je naredil, ko je »prevajal« ljudsko kulturo v lasten etično-religiozni kod. Dostojevski je razvil podobo Mesta-templja in Vrta iz različnih kulturnih modelov in tako zakoreninil literarno tradicijo, ki ni zraščena zgolj z izkristalizirano in sinkretistično obliko njegove utopije, ampak ponuja tudi več nadaljnjih evolucijskih smeri (tudi v tem Dostojevski paradoksalno potguje svojo »polifoničnost«). Z vidika literarne zgodovine je sicer tradicijo Mesta-templja, predvsem v njeni negativni varianti (čeprav obstaja tudi pozitivna »mestna« utopija, zlasti v znanstvenofantastični literaturi, pa tudi v nekaterih aspek-tih futurizma, kot so na primer »mešane« utopične vizije HlebniJcova),^'' mogoče opredeliti kot »močno« literarno tradicijo, obstaja pa tudi tradicija Vrta, ki se kaže kot »šibkejša« utopična varianta. »Močno« tradicijo negativnosti Mesta-templja, v katero sodi več različnih avtorjev, kot so A. Beli (Peterburg), Kuprin (Zdravljica), Bnusov (Republika južnega križa), Leonov (epizoda O norem Kalafatu v romanu Jazbeci), je literarna kritika, predvsem zahodna, večkrat analizirala tudi zato, ker se je skoraj samodejno ponujala kot pre- 25 Prim. S. Kalmykov, V poiskah »zelenoj paločki«, v: Večnoe soince. Russkaja social'naja utopija i naučnaja fantastika vtorojpoloviny XIX-načalaXXveka, Moskva 1979,str. 10in31. 26 Prim. E. Trubeckoj, op cit., str. 9-17. 27 Prim. 1. Verč, Zametki ob utopičeskih stranicah Hlebnikova, referat je bil prebran na simpoziju Zaumnyjjulu-rizm i dadaizm v russkoj kulture, Rovereto-Benetke, 8-11/XI/1989 (v tisku). 130 roštvo socialistične katastrofe. Kontrapozicija med toposom Mesta-templja in toposom Vrta se je tako korenito zasidrala v ubesedene modele književnosti, da v svoji antiutopiji Zamjatin povsem logično izžene Vrt iz Mesta in ga opomenja kot negativen element kaosa, pred katerim se je treba zaščititi. V literamozgodovinskem pogledu se edino evolucijska linija Mesta-templja spremeni v antiutopijo in prav iz te sposobnosti prerojenja in kritičnega odnosa do same sebe črpa po vsej verjetnosti svojo moč. Evolucijska linija Vrta pa vse do XX. stoletja ostaja v bistvu nespremenjeno zvesta sama sebi, kar je verjetno vzrok njene šibkosti, če seveda upoštevamo tudi tinjanovsko koncepcijo literarne »borbe«. Kljub temu ne gre pozabiti, da je bila evolucijsko statična linija Vrta kot izraza narodno kmečke utopične kulture v ruski literaturi XIX. stoletje vedno prisotna. Dovolj je, da opozorimo na »čudovit kraj«, na »kotiček, ki ga je Bog blagoslovil« v sanjah Oblomova, kjer »sonce... jasno in vroče sveti«, kjer »reka teče veselo« in kjer je z »gričkov« mogoče »zamišljeno gledati na zahajajoče sonce«,^^ ali na udejanjeni »ideal sitega zadovoljstva«^' v vasi Tarbagataj, ki jo opisuje Nekrasov in kjer »Vsakdo sito živi«.30 Med najznamenitejše ljudske utopije sodi Zgodba o nevidnem mestu Kitežu, ki je proti koncu XIX. in na začetku XX. stoletja doživela intenziven proces literarizacije: po prvi objavi v romanu V gozdovih P. I. Melnikova-Pečerskega leta 1875 zgodbo ponovno uporabi najprej V. G. Korolenko (1890), kasneje M. M. Prišvin (1912), Gorki pa ji leta 1916 posveti nekaj verzov.^' Kiteška zgodba je tipičen primer »mešane« ljudske utopične rešitve, kjer soobstajajo elementi Mesta in Vrta. Mesto Kitež, »z obzidjem iz belega kamenja, z zlatostrešnimi cerkvami, s hišami, iztesanimi... iz lesa, ki ne gnije«,^^ jg potopljeno v jezero, ki ga obdajajo »okrogli grički«, »zelena dobrava« in »zeleni bregovi«^^ (varianta Mesta v Vrtu). To je mesto, kjer namesto »pravičnosti« in »sitosti« kraljuje »svetost«: »Tam je tišina in mir, veselje in radost ... Duhovna radost, ne telesna«.^'* Na zunajliteramem področju je poseben odnos do ljudske utopije mogoče zaslediti v (utopično) filozofskem razmišljanju N. F. Fjodorova in v kmečki utopiji, ki jo predlaga A. V. Čajanov. V obeh primerih prevladuje linija Vrta v svoji tipično »mešani« varianti, vendar z bistvenim dodatkom: oba avtoma odklanjata namreč kronotop Mesta,^^ obenem pa ga 28 Prim, 1. A. Gončarov, Oblomov. Moskva 1969, str. 123-124. 29 Prim. E. Trubeckoj, op cit.. str. 7. 30 Prim. N. A. Nekrasov, Sočinenija v treh tomah, II. Moskva 1959, str. 137-138. 31 Za tekst, zgodovinske podatke in komentar o kiteški legendi prim. V. L. Komarovič, Kitežskaja legenda. Moskva-Leningrad 1936. 32 Prim. P. Mel'nikov (A. Pečerskij), Skazanie o nevidimom grade Kiteže, v: Večnoe soince, op. oil, str. 190. 33 Prim. v. Korolenko, Svetlojar, prav tam, str. 201. 34 Prim. P. Mel'nikov, op. cit., str. 196. 35 N. F. Fjodorov se je zavzemal za radikalno spremembo civilizacijskega razvoja: »Celotna zgodovina kot zgodovina civilizacije, umetne kulture (to je spreminjanja vasi v mesto) je odmikanje od prehrambenega vprašanja in razvoj antihigienskega načina življenja.« Razvoj urbaniziranega življenja »ne samo oddaljuje človeštvo od rešitve pre-hrambeno-sanitamega vprašanja, ampak oblikuje tudi najvišjo antihigiensko obliko družbenega življenja, ker je mesto v svojem bistvu antihigiensko, je vir in žarišče bolezni; ko bi ga ne prerojevala dežela z neprestanim prilivom boljše, čistejše krvi, sploh ne bi moglo obstajati. Vendar mesto, ki se obnavlja z vaško krvjo, po drugi strani tudi oskrbuje deželo s svojo, pokvarjeno.« Omembe vredna se zdijo tudi razmišljanja Fjodorova o »vstajenju očetov«, kjer že spet srečamo podobi vrta in mesta: po njegovem mnenju je rešitev »v obnovitvi Edena, raja, ki smo ga izgubili, ne v smislu visečih vrtov (kot v Babilonu), ampak v združitvi vseh sinov v templju ... za vstajenje očetov.« Prim. N. F. Fedorov, Sočinenija. Moskva 1982, str. 371 in 380-381. Kmečka utopija Cajanova, objavljena leta 1920, se kaže tudi kot rezultat »dekreta o uničenju mest« (Prim. 1. Krem- nev-A. Ca.}a.no\, Putešestvie moego brata Alekseja v stranu krestjanskoj utopii. New York 1981, str. 31.) v. Strada pravilno poudarja, da utopija Cajanova poleg Mesta »odklanja še drugi simbolični kraj tistega nekraja, ki je že po sami etimologiji utopija: Otok. Kot kmečka utopija ... se mora namreč širiti po prostranih zemljah, kot ru- —> 131 nadomeščata z elementom, ki ga tipološko določa, to je z »znanostjo«, ki je ukrotila »divjo« naravo. Vzroke za »šibkost« utopične tradicije Vrta je verjetno treba iskati tudi v literarni kritiki, ki je, kot kaže, premalo upoštevala pravilo, da vsak kulturni model prevaja tuje kodificirane govore v govor lastnih pomenskih koordinat. »Mešani« utopični model, ki bi ga lahko imenovali tudi »eklektični« model ljudske tradicije, ni samo neodvisen od li-terartie tradicije Mesta-templja in Vrta, ampak se v razvoju kaže tudi kot model Vrta, ki »bere« Mesto in »vsrkuje vase le to, kar... je zanj nujno, kar se sklada z njegovim duhom, kar lahko le dopolnjuje to, kar je že pridobljeno in kar je mogoče brez napora osvojiti«^^ ali z drugimi besedami, udejanja odnos, ki je sploh značilen za sleherno semiotično operacijo. Tovrstni odnos leži v osnovi literarnega dela Andreja Platonova. Za razliko od drugih pisateljev, ki so nadaljevali literarno utopično tradicijo Mesta-templja in Vrta le kot obnavljanje opozicije med njima, Platonov ne odklanja utopičnih elementov Mesta-templja, ki ga je v začetku XX. stoletja ruska literarna tradicija že dokončno opomenjala kot simbol nastopajočega rušilnega socializma, ampak jih preverja skozi prizmo kulturnega modela Vrta, ki seje v tedanji literarni tradiciji že krepko zakoreninil kot simbol iz narodne tradicije. Med vzroke, ki so nedvomno podkrepili gledanje Platonova na sodobno stvarnost, sodijo tudi filozofska razmišljanja Fjodorova, ki je skušal usklajevati »razum« in »čustvo«, »znanost« in »naravo« ter je namesto stroge kontrapozicije Evropa-Rusija povzdignil idejo vesoljstva kot najmanjšo časovno-prostorsko enoto, ob vsem tem pa še poudarjal tipično potezo ruske kulture, ki ne predvideva ostrega razlikovanja med teorijo in prakso (po tej poti mu je nekoliko kasneje sledil tudi Bogdanov). Cevengur Andreja Platonova ni torej zgolj antiutopični roman, ponovna ubeseditev poloma Mesta-templja, temveč umetniška ubeseditev ljudske recepcije socializma kot projekta bodočnosti, kjer je nenadomestljiv in opazen element recepcije predstava o bodočnosti, ki jo je že več stoletij ubesedovala ljudska kultura. V primerjavi z Dostojevskim, ki predlaga tako ubeseditev Vrta, v kateri je ljudski kulturni model le objekt njegovega »monološkega« opomenjanja, ga Platonov povzdigne na raven dominante. Iz tega zornega kota postanejo razumljiva nešteta nadslojeva-nja kulturnih kodov, ki v romanu Cevengur (pa tudi v Gradbišču in povesti Kpr/t/) določajo ne samo pisateljevo pritajeno ironijo, temveč razkrivajo tudi umetniški prelom med predmetom ubeseditve oz., kot pravi Platonov, med »začetkom komunistične družbe«^'' in jezikom ubeseditve, ki opomenja ubesedeni predmet z jezikovno izraženimi in zato kulturno spoznavnimi elementi Vrta. Če se omejimo zgolj na najznačilnejše ljudskoutopične elemente, lahko kot primer povemo, da junaki Čevengurja iščejo »zemeljsko blaženost«,^* »srečno življenje«, ne pa »dela«,^' torej kraj, kjer se prebivalci »z ničimer ne ukvarjajo, ampak ležijo in spijo«.^" Beseda »Cevengur« je za Dvanova kot »privlačno hrumenje neznane dežele«,'" do katere se junaki priklatijo po dolgi poti, kar se sklada ne samo z romanesknim kronotopom »poti«, ampak tudi z ljudskoutopično tipologijo »daljnih krajev«. »Rajski« kraj Čevengurcev spominja na tipično »mešano« rešitev: po eni strani se namreč ska utopija pa mora zaobjemati vso prostranost ruske celine. Vendar ... odklon od Otoka ... ne zabrisuje v deželi kmečke utopije občutka osamitve in avtarkične osamljenosti.« Prim. V. Strada, Presentazione, v; A. V. Čajanov, Viaggio di mio frattello Aleksej nel paese dell'utopia contadina. Torino 1979, str. 8-9. 36 Prim. A. N. Sobolev, op. d(.. str. 6-7. i 37 Prim. Gor'kij i sovetskie pisateli. Neizdannaja perepiska. »Literatumoe nasledstvo«, 70, Moskva 1963, str. 314. Navajam po: M. Geller,/Indre; Wawnovvpo/j/caA si'as/ya. Pariz 1982, str. 175. 38 Prim. A. Platonov, Juvenil'noe more. Povesti. Roman, Moskva 1988, str. 236. ^ 39 Prav tam, str. 350. o 40 Prav tam, str. 364. i 41 Prav Mm, str. 348. ' 132 nahaja v puščavi, kjer kljub temu neznano od kod priteka reka Čevengurka (svetopisemska edenska podoba), cela Rusija pa je še dodatno opisana kot kraj, kjer »ljudje... sadijo vrt zgodovine za večnost in za svojo neločljivost v bodočnosti«;'*^ po drugi strani je v tem Vrtu »staro mesto«''^ s svojimi »jablanovimi vrtovi, železnimi strehami, pod katerimi so prebivalci krmili svoje otroke, in z gorečimi, izčiščenimi kupolami cerkva«."*"* Prav tako ni tuja ljudski utopiji epizoda o »likvidaciji razreda preostale svojati«,'*^ saj je v ljudski utopiji iz XVII. stoletja iskanje »bogatih krajev na Amuru in na bregovih Tihega oceana« pomenilo obenem odkritje »bogatega otoka«, na katerem je bilo potrebno »ljudi pobiti«."*^ Element, ki najzgovomeje postavlja mesto Cevengur v tipologijo Vrta, je vsekakor odnos do narave: » tudi živina... je skoraj človek«,'*'' zato so ustanovitelji Vrta »mobilizirali sonce na večno delo, družbo pa so za zmeraj razpustili«.'** Roman se zaključi s samomorom Saše Dvanova, ki seje tako kot v legendi o Kitežu odpravil iskat srečo na dno jezera, ter z zmagoslavjem polbrata Prokofija, ki oblastniško sedi »ob hiši iz opek«,'*' kar je varianta ustaljene podobe »kristalne palače« kot negativnega simbola rušilnega socializma, ki v romanu dejansko pomete z Vrtom; v predlaganem nadslojevanju kulturnih modelov pa je »hiša iz opek« pravzaprav le ljudskoutopična »trinadstropna kamnita hiša«, v kateri se udejanja ljudski ideal »sitega zadovoljstva«, ki se ne sprašuje o sredstvih, s katerimi se je mogoče dokopati do njega. V skladu z najznačilnejšo ljudsko tradicijo je namreč zmagoslavni Pro-kofij »zviti tat«. V ruski književnosti sta se nadslojevanje in poskus složne pomiritve med nezdružljivima kodoma Mesta-templja in Vrta udejanila v delih Andreja Platonova. Najbrž ne bi bilo odveč, ko bi se vprašali, kje se je tovrsten poskus še udejanil in h kateremu tretjemu, tudi zunajliterarnemu kodu je privedel. 42 Prav lam. str. 505. 43 Prav tam. str. 361. 44 Prav tam. str. 363. 45 Prav tam. str. 401. 46 Prim. K. v. Cistov, op. cit., str. 294. 47 Prim. A. Platonov, op. cit.. str. 359. 48 Prav tam. str. 368. 49 Prav lam. str. 551. Summary UDK 882.09.929 Dostojevskij F. M. SOME OF THE CHARACTERISTICS OF THE DEPICTION OF FUTURE IN THE WORKS BY F. M. DOSTOJEVSKIJ In Dostojevskij's synthetic representation of the age of gold it is immediately possible to pinpoint a long European. Utopian tradition (for example in the »Dream of a Ridiculous Man«). Within this tra-dition,however,itis possible to distingush two opposing forms of the »architecture of Paradise« (McClung): on the one hand the construction of the »Temple« (Jerusalem), on the other that of the »Gar-den« (Eden). Tracing the construction of the »temple« to the rational, scientific and enlightened tradition of the European culture (the palace of crystal), Dostojevskij finds in the architecture of the »gar-den« which is hostile to wordly goods, the ethical and poetical equivalent of his vision of the world. 133 Erika Kržišnik-Kolšek Filozofska fakulteta v Ljubljani UDK 372.880:808.63-318 FRAZEOLOGIJA V OSNOVNI IN SREDNJI ŠOLI* 1. o poučevanju frazeologije v osnovni šoli je že v JiS 1980/81 (178-179) pisal Franc Žagar. V prispevku ugotavlja, da »učenci osnovne šole spoznavajo precej poglavij iz besedo-slovja, npr. sinonime, metafore, metonimije, stilno zaznamovane besede, prevzete besede, skoraj nič pa ne zvejo o frazeologiji« (podčrtala E. K.). Dalje razmišlja, kako bi bilo mogoče (»morda v osmem razredu«) to snov teoretično in z vajami predstaviti učencem. Da je uzaveščanje frazeoloških jezikovnih sredstev potrebno, potrjujejo mnoga umetnostna besedila (zlasti sodobna), ki jih učenci prebirajo za domače branje, za bralno značko ali kar tako. Tovrstna besedila pogosto izrabljajo frazeologeme, in sicer ne le v njihovi izhodiščni, slovarski obliki in pomenu, ampak tudi tako, da jih vključujejo preoblikovane, tj. kot prenovitve.' Primer: Tretja skupina je bila srednje velika, radovedna in vesela. Sestavljali sojo otroci, ki so prodajali zijala. Kupoval jih ni nihče, oni pa so jih kljub temu na vso moč prodajali. (S. Pregl, Zgode na dvoru kralja Janeza, 1988, s. 11)2 Frazeologem prodajati zijala s pomenom (po SSKJ) 'zadrževati se kje in si radovedno ogledovati' je z besedilom, ki sledi (Kupoval jih...), pomensko prenovljen: kar se prodaja, se namreč tudi kupuje; zijal pa se ne kupuje, ker se jih tudi prodaja ne. Sestavini frazeolo-gema tako dobita vsaka svoj nefrazeološki pomen: otroci so torej stali tam in prodajali, tj. dajali proti plačilu, tiste, ki so zijali. Za bralca (otroka, učenca), ki frazeologema ne pozna, je razvozlavanje teh pomenov popolnoma nesmiselno. Humoristični podton je zanj seveda izgubljen. Takšne postopke, ki so zlasti pogosti tudi še v publicističnih besedilih,^ je treba uzavestiti, kar pa je mogoče le ob poznavanju frazeologemov. Zanimalo me je, koliko k temu poznavanju pripomore šola, natančneje, pouk slovenskega jezika. Pregledala sem učne načrte in učbenike za osnovno in srednjo šolo. Za preverjanje rezultatov, ki ob takem učnem gradivu so, pa sem sestavila test, ki so ga reševali učenci štirih razredov, skupaj 123 učencev. 2. Učno gradivo 2.1 Učni načrti Pregledala sem Program življenja in dela osnovne šole (2. zvezek, 1984) in program Druž-boslovno-jezikovna dejavnost za srednje usmerjeno izobraževanje. Osnovnošolski učni načrt omenja frazeologijo na dveh mestih, obakrat v okviru sporočanja in obakrat v 6. razredu. Namesto izraza frazeologem ali stalna besedna zveza je rabljen • Prispevek je bil kot predavanje prebran na slavističnem zborovanju v Bohinjski Bistrici jeseni 1987. Od tedaj so i izšli nekateri novi učbeniki za osnovno šolo, ki so zamenjali stare. V objavi zato upoštevam sedanje stanje. 1 Definicijo in opis gl. v E. Kržišnik, Prenovitve stalnih besednih zvez v Kosmačevi prozi 30. let, Obdobja 7, 1987, 517/518. 2 Sprememba frazeologema, kot je v istem delu na s. 9. Kralju Janezu so šli ukazi zlahka iz jezika «- (kaj) gre (kako) z jezika (komu) - ni prenovitev, saj ne prinaša nikakršnih dodatnih pomenskih ali stilističnih odtenkov, ampak je preprosto napaka (kot: prihajati iz Jesenic, iz planin). 3 O tem T. Korošec, Obnovitve v časopisnih naslovih, SR 1978, 147-160. 134 izraz fraze in rekla (s. 46, 54), kar je najbrž ostanek iz časov Besedne umetnosti Silve Trdinove,"* torej iz 50. let. V 8. razredu pri poglavju o besedoslovju (s. 60) je razčlemba takšna: »Kaj je beseda. Pomeni besed. Stilno nezaznamovane in stilno zaznamovane besede. Domače in prevzete besede.« Na tem mestu bi moral biti vsaj nakazan odnos med besedo in frazeologemom, npr. med žena in boljša polovica ali pomočnik in desna roka - oba para imata iste denotativne pomenske lastnosti in različne konotativne oz. pragmatične pomenske lastnosti, in vedar sta oba člena obeh parov poimenovanji določene (iste) pred-metnosti (prim. še norčevati se in brili norce). Razlika pa je tudi strukturna: beseda in besedna zveza. Najbrž prav zaradi tega Žagar v navedenem prispevku (s. 178) predlaga, da bi frazeologijo vključili v program osmega razreda. Srednješolski učni načrt je v bistvu preveč okviren, da bi iz njega lahko karkoli sklepali. Morda le to, da izrazov frazeoiogija in frazeologem ali stalna besedna zveza ali vsaj večbe-sednost niti ne omenja. 2.2 Učbeniki V osnovnošolskih učbenikih za slovenski jezik frazeoiogija teoretično ni omenjena nikjer. Tako ostajajo le vaje, v katerih so frazeologemi uporabljeni kot ponazarjalno gradivo za druga poglavja, večinoma slovnična. Take vaje najdemo v učbenikih od 3. razreda dalje, vendar ne v 8. razredu. Frazeologemi so lahko edino gradivo vaje ali pa so »skriti« med drugim gradivom. Nevarnost, ki se nato pokaže kot slabost, je pri taki drugonamemb-nostni izrabi frazeologije to, da so sami frazeologemi navajani nenatančno, npr. Dobra beseda dobro mesto najde namesto lepa, Obleka še ne dela človeka namesto izhodiščne oblike Obleka naredi človeka (oboje v Slovenski jezik 3, s. 19, vaja 5); v isti vaji se npr. uporablja frazeologem zdaj v slovarski zdaj v besedilni obliki, npr. Imeti slamo v glavi. Vbiti dve muhi na en mah. Mlatiti prazno slamo. Sel mu je na roko. Na glavo mu kaplja. Redek je kot bela vrana. Vreči puško v koruzo. Pljunili smo v roke (Slovenski jezik 5, s. 130, vaja 1 ). Frazeologemi tudi niso primemo gradivo za vaje, ki zahtevajo spremembe slovničnih kategorij njihovih sestavin, kajti takšne spremembe pogosto povzročijo razpad frazeološkega pomena (prim. metati polena pod noge (komu) 'ovirati'—>*vreči poleno pod nogo). Taka je npr. vaja 5 na s. 58 v SJ 3: Preoblikuj pregovore iz ednine v množino. Frazeološko gradivo, ki se tako ali drugače pojavlja v osnovnošolskih učbenikih, zajema pretežno rečenice, tj. frazeologeme s stavčno strukturo, in sicer kot zaključene povedi. Temu primerna je tudi terminologija. Ostaja znotraj paremioloških poimenovanj, danih predvsem glede na vsebinske parametre: (ljudski) pregovori, reki, izreki... Uporabljajo pa se tudi s frazeološkimi prekrivni izrazi: rečenica, reklo. Nobeden od teh izrazov ni definiran, zato tudi niso enoumno rabljeni, npr. reklo: imeti slamo v glavi (SJ 5, s. 130, v. 1), rečenica: Pripoveduje brez repa in glave (isti, s. 199, 6.a). Kolikostno in kakovostno izstopa novi učbenik Slovenski jezik 5 (avtorice: V. Slabe, A. Kozinc, B. Golob, O. Gnamuš), ki je med osnovnošolskimi učbeniki prav gotovo najgloblje vstopil v bistvo frazeoloških jezikovnih sredstev: opoza^a na njihovo pomensko zapletenost in ekspresivno vrednost v besedilu. Frazeologemi so vključeni kot tista jezikovna sredstva, pri katerih je razmerje med površinsko obliko in pomenom neskladno, kjer vsota pomenov sestavljajočih jih prvin ni enaka pomenu celote (prim. s. 201, v. 8). Za prikaz 4 Prim. S. Trdina, Besedna umetnost, II. del, Ljubljana 1958, 31/32. Ob tem moram opozoriti, daje obravnavanje frazeologije v tem delu sicer teoretično zastarelo in danes že preseženo, toda vaje, ki to poglavje spremljajo, so imenitne (s. 109-117), veliko jih je in različnih, spodbujajo tako razumevanje kot tudi tvorbo frazeologemov. Škoda je, da bi ostale neizrabljene v sedanjih učbenikih. 135 frazeologemov kot stilistično zaznamovanih in ekspresivnih sredstev prim. npr. Bogatimo izrazje s samostalniki in raziskujmo pomen (s. 130-132, v. 1,2, 3, 5, 8, 9) in zlasti vaje v poglavju o sporočanju (s. 199-215). Opozarja pa tudi na normativno določenost oblike frazeologema, npr. na s. 199 (6.1): Premisli, kaj je pravilno: ločiti zrno od plevela ali ločiti zrnje od plev. Ne da bi se teoretično ukvarjal s frazeologijo, učbenik definira osnovne lastnosti frazeologema: stalnost oblike in pomena ter ekspresivno funkcijo. ^ Zajema tudi največ nestavčnih frazeologemov (rekel), ki so pogostnostno gledano jedrni del frazeologije. V nasprotju z osnovno šolo je v srednješolskem učbeniku Slovenski jezik 1 (avtorji: J. Dular, R. Kim, B. Pogorelec, I. Zrimšek) frazeologija obdelana posebej v okviru poglavja o besedoslovju (s. 83, 84). Termin frazeologem ni omenjen, avtorji so se odločili za izraz stalne besedne zveze. Izraz frazeologem je nato brez pojasnila rabljen v učbeniku Sporočanje (s. 50, avtorici M. Kolar, B. Pogorelec), kar je didaktično slabo. Stalne besedne zveze so definirane kot take besedne zveze, ki v nasprotju z enkratnim večbesednim poimenovanjem* »preidejo v splošno rabo« (s. 83). Omenjena je delitev glede na strukturo: rekla kot nestavčne tvorbe in rečenice kot stavčne, dalje različnost glede na izvor (domače, prevzete), zvrstnost in funkcijo. Pomensko so vrste stalnih besednih zvez v skladu z jezikoslovno teorijo - po Toporišiču'' - klasificirane glede na »pomenska razmerja med posameznimi besedami in morebitni/m/ skupni/m/ pomen/om/ zveze« (s. 83). Posamezni pomenski tipi niso poimenovani, za razliko od Toporišičeve delitve so omenjene le tri skupine. Zgledi so navedeni pod a, b in c; npr. a) stara mama, osnovna šola; b) z dolgim nosom; c) Beseda ni konj, Kadar mačke ni doma, miši plešejo, Mi o volku, volk iz gozda. Opis razdelitve, ki zgledom sledi, tem točkam ne ustreza v celoti. Prva skupina, v kateri je pomen zveze razložljiv iz pomena sestavin, se pokriva s točko a. V drugi skupini, kjer »še čutimo pomene sestavin« (s. 83), se zaplete: če zgled star kot zemlja še gre v to skupino, pa vanjo nikakor ne sodi zgornji zgled pod b) z dolgim nosom 'užaljen', zato so dodani novi primeri (npr. imeti strupen jezik). Pod točko c) navedeni primeri prav tako ne ustrezajo vsi tretji skupini, kjer »ni več prave povezanosti med pomenom celotne zveze in pomeni sestavin« (s. 84). Sem bi šla stalna besedna zveza iz c) beseda ni konj, ne pa na enak način tudi drugi dve. Tako so spet dani novi primeri: briti norce, na vrat na nos, neumen kot noč, pamet soliti, streljati kozle, imeti smolo. Zadnji na novo dani primer spet ne gre v to skupino. Prim. SSKJ smola 2: 'naključje, okoliščine, ki vplivajo na neugoden izid, potek česa' in zglede: celo pot jih je spremljala smola, zaradi smole ni dosegel prvega mesta. Vsekakor ne drži, da pomen celote pri imeti smolo sploh ni razviden iz pomenov sestavin. Učenci to nedoslednost zlahka opazijo in najmanj, kar je, so zmedeni. Nastala pa je bržkone zaradi tega, ker je bila Toporišičeva štiristopenjska delitev na sestave, skupe, sklope in zrasleke prevedena v tristopenjsko. Ker je na koncu poglavja o stalnih besednih zvezah omenjena njena funkcija v besedilu in ponazorjena s primeri iz publicistike, bi ne bilo odveč opozorilo na prenovitve, se pravi, 5 Zato ni razumljivo, čemu se izogiba pojmu stalnosti v navodilu: Posebno meslo v človekovi predstavi ima srce. Dopolnile in razložile udomačeno rabo. ko je vendar »udomačenost« samo posledica stalnosti oblike in pomena. 6 Tukaj bi bil bolj na mestu uveljavljeni izraz prosta besedna zveza ali nestalna besedna zveza. 7 J. Toporišič, K izrazju in tipologiji slovenske frazeologije, JiS 1973/74, 273-279, pomenska klasifikacija na s. 275/276. 136 rabo frazeologemov v spremenjeni obliki in/ali pomenu (kot že rečeno, je to v časopisnih besedilih pogost postopek). Vključitev razlage tega postopka bi narekovala tudi snov, obdelana v učbeniku za sporočanje, kjer na s. 21 piše: Začetek besedila je v nekaterih zvrsteh določen že z naslovom. V publicistiki je naslov sploh pomemben in je zaradi tega pogosto razširjen s podnaslovom, dodan pa je še kratek izvleček vsebine sporočila. Naslovi so kratki, med njimi je tudi veliko metaforičnih. Žal so metaforični naslovi pogosto obrabljeni, klišejski in dosegajo nasprotni učinek od zaželenega.* (Podčrtala E. K.) Učni osnovi o stalnih besednih zvezah je v Delovnem zvezku 1 namenjenih 7 vaj za razumevanje, tvorbo in rabo frazeologema. Vaje so torej vsestranske. Pogrešam pa vaje, ki bi zahtevale razpoznavanje pomenskih spememb, ki nastanejo med besedo kot slovarsko enoto in besedo kot sestavino frazeologema. Nekaj tovrstnih vaj ima Trdinova v Besedni umetnosti 11 in bi jih veljalo upoštevati.' Vaje iz frazeologije so torej strnjene na enem mestu, enako kot teoretična obdelava. Le v učbeniku Sporočanje je na s. 26, v. 3, še naslednje navodilo: »Iz besed kruh, suknja, planina, hoditi oblikuj poved (če moreš, pregovor). -Kako je zgrajena poved? - Ob slovenskem ljudskem pregovoru poskusi ugotoviti, zakaj trdimo, da zgradbo določata snov in namen sporočila.« Pregledala sem v SSKJ vse te sestavine, toda pregovora iz njih tam ni. Ne verjamem, da ga torej učenci lahko tvorijo ali pa je to le preveč naključno, zato bi bilo v ta namen bolje izbrati kak drug zgled. Vsekakor bi se frazeoiogija vsaj v obliki vaj lahko pojavljala pogosteje. Tako npr. pri zvrstnosti. V odstavku o presojanju primernosti jezikovnih sredstev (Sporočanje, 50) je razlaga: (...) na besedoslovni ravnini ugotavljamo izbiro besedišča iz socialnih in funkcionalnih zvrsti jezika (besede, besedne zveze in frazeologemi), značilnega za posamezne vrste besedil; (podčrt. E. K.) Vaje iz frazeologije pa pri tem poglavju ni. V skladnji bi pri besednih zvezah (učbenik za II. letnik, avto^i: J. Dular, R. Kim, M. Ko-lar, B. Pogorelec, s. 45-52) morali opozoriti na razliko med prosto in stalno besedno zvezo. Tako vsaj v poglavju o pretvorbi besednih zvez (s. 50, 51), saj so stalne besedne zveze v nasprotju s prostimi pogosto pretvorbno zelo omejene. Npr. brez razpada frazeološkega pomena niso mogoče pretvorbe: (moja) boljša polovica 'žena' —¦ *(moja) polovica je boljša: skočiti (si/k.) v lase —**skok v lase; vreči puško v koruzo —**puška je vržena v koruzo. Prim. proste besedne zveze: (moja) večja polovica-^(mo]a) polovica je večja: skočiti v vodo—>skok v vodo: vreči papir v koš—ypapir je vržen v koš.'*^ In še marsikje. Tudi v besediloslovju (Slovenski jezik IV, avtorja: J. Korošec, J. Dular) bi bil lahko v okviru 3. vaje na s. 12 (O šalah) omenjen cel kompleks šal, zgrajenih na besednih igrah, kjer so v izhodišču najpogosteje frazeologemi, katerih sestavine enkrat nastopajo kot del pomena frazeologema, drugič kot samostojne pomenske enote, tj. besede. To bi bila ponovno priložnost za opozorilo na frazeološke prenovitve. Sklep: Srednješolski učbeniki v nasprotju z osnovnošolskimi obravnavajo frazeologijo kot posebno jezikoslovno vedo. V količini in kakovosti vaj iz te snovi se z njimi lahko 8 Gl. op. 3. 9 Gl. op. 4. 'O Zato tudi frazeologemi niso vedno primerni za slovnične vaje, prim. s. 3. 137 meri učbenik za 5. razred osnovne šole. Noben učbenik pa ne omenja frazeoloških prenovitev kot možnosti, postopka in učinka v besedilu. 3. Poznavanje frazeologije pri učencih Za preverjanje sem sestavila test s šestimi nalogami. Z njimi sem ugotavljala poznavanje slovarske oblike frazeologemov (1. naloga), poznavanje temeljnega pomena (2. in 3. naloga), tvorno poznavanje oblike in pomena (zamenjevanje enobesednih in prostobesedno-zveznih izrazov z večbesednimi frazeološkimi; 4. naloga), prepoznavanje odstopanj od sodobne knjižne norme in njihova funkcija (arhaizmi, prenovitve, napake; 5. in 6. naloga). Test je reševalo 123 učencev treh ljubljanskih srednjih šol, in sicer trije razredi četrtošol-cev in en razred prvošolcev. Tako sem poleg splošnega poznavanja frazeologije lahko opazovala tudi razlike med vedenjem učencev različnih programskih usmeritev (družboslov-no-jezikovne, ekonomske, elektronike; 1. letnik naravoslovne usmeritve). Primerjava med rezultati prvega in četrtega letnika pa naj bi pokazala razlike v stopnji poznavanja po osnovni in srednji šoli. Rezultate bom navajala od naloge do naloge. 1.naloga: Dopolnite: rdeč kot _,• stati kot _,• pijan kot _; držati se_,¦ temno kol_.• zrno do zrna pogača,__¦ ne vedeli_,•_ v lase; letati od Poncija_; ne biti vreden_.• ločili zrnje _. V nalogi sta dva vzorčna primera, ki ju je treba izločiti od povprečja. Prvi ločiti zrnje od plev zaradi sestavine plev, besede, ki ji večina dijakov ne ve pomena ali je celo ne pozna; posledica je, daje le 11 dijakov od 123 (tj. manj kot 10 odstotkov) odgovorilo pravilno. Kar polovica (60 dijakov) je na tem mestu zapisala ločiti zrnje od plevela, nekateri (8 dijakov) pa po glasovni podobnosti celo pepela.''^ Drugi tak primer je zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača. Tudi tuje le 10 odstotkov pravilnih odgovorov, kar 75 odstotkov dijakov pa je navedlo obliko kamen na kamen palača. 13 dijakov je zapisalo celo nehoteno prenovitev dinar na dinar palača, ena prenovitev je namerna (drugostopenjska -prek prejšnje) deviza na devizo palača. Drugi primeri so bili rešeni v povprečju med 50 in 80 odstotki pravilno. Rešitve kažejo, da dijaki frazeologeme načelno poznajo, vendar ne preveč natančno, zato je prihajalo do '' Tudi v zadnji (6.) nalogi, kjer je bilo plev že izpisano, so vsi - razen tistih, ki so tukaj dopolnili pravilno - »popravili« pleve v plevel, tako da ni mogoče govoriti le o pomoti ali površnosti. Ne loči zrna od plevela navaja kot izhodiščno obliko celo S. Prek v zbirki slovenskih pregovorov in rekov Ljudska modrost-trden je most (1974, s. 136). Pogosto zamenjevanje obeh sestavin je posledica površinske (glasovne) podobnosti in skupnih konotativnih pomenskih lastnosti, ki jih imata pleve in plevel 'nekaj nevrednega'. Ločnica med »napako« in novo frazeološko varianto je zato bržkone le še vprašanje časa. Tudi sprememba (...) kamen do kamna palača v kamen na kamen palača ni omejena le na dijaško nepoznavanje frazeologije, ampak je tudi sicer uporabljana oblika (čeprav gradivo za SSKJ tega ne potrjuje - našla sem le 9 izpisov tega frazeologema in razen enega imajo vsi obliko kamen do kamna). Za variantno rabo je več razlogov: a) v obliki kamen na kamenje razmerje med obliko in pomenom prekrivno kot npr. v nefrazeološki zvezi polagali kamen na kamen (zidati); b) pomen frazeolosheme X do X-a kot 'veliko X-ov' je zastarel (prim. npr. v Pleteršniku do: ni drugega videti nego luč do luči, glava do glave seje videla); c) s svojo obliko pa je gotovo vplival tudi biblični citat: da ne bo ostal kamen na kamnu. 138 nehotenih prenovitev, ki so seveda napake. Npr. ne biti vreden niti prebitega groša/piSka-vega groša namesto variant prebite pare/piškavega oreha/počenega groša. RazHke med šolami: dijaki elektronike imajo v povprečju za približno 20 odstotkov manj pravilnih odgovorov kot dijaki ekonomske in družboslovno-jezikovne usmeritve; dijaki 1. letnika imajo približno enak rezultat kot elektroniki, včasih celo nekoliko višji. 2.naloga: Razložite pomen naslednjih stalnih besednih zvez (frazeologemov) z enobesedno sopomenko ali opisno: priti na boben, imeti slamo v glavi, iti po vodi, hoditi kot maček okrog vrele kaše, ubiti dve muhi na en mah, nočni ptič, vezati otrobe, nositi srce na dlani, rdeča nit, priti pod roko, umiti si roke, piti kri, mlatiti prazno slamo. Pri ugotavljanju temeljnega pomena frazeologemov so doseženi relativno dobri rezultati. Od 14 frazeologemov so jih povprečno pravilno pomensko razložili 11 (80 odstotkov). Pri tej nalogi tudi ni bistvenih razlik med dijaki različnih šol. Ugotavljam pa, da so zelo površni pri obliki, v kateri navajajo sopomenske ustreznike; tako npr. glagolskemu frazeologe-mu pripišejo samostalniško sopomenko (npr. nositi srce na dlani = iskrenost); takih odgovorov nisem štela za nepravilne, sicer bi bil rezultat bistveno drugačen. Dijaki 1. letnika so pogosto poskušali pomen frazeologema razložiti iz pomenov sestavin. Tako so npr. priti na boben razložili kot 'priti na glas, na slab glas, postati slaven; da postane vsem znano'. Vse te razlage se navezujejo na pomen besede razbobnati. 3.naloga: Razloži pomen stalnih besednih zvez v naslednjih povedih: Nad glavo mu visi Damoklejev meč. Kdo bo že končno presekal ta gordijski vozel? Odpravljanje takih napak je Sizifovo delo. Ta roman je bil njegov labodji .spev. Na vsakem sestanku se ponosno trka na svoje prsi. Zaradi te napake se še ni treba posipati s pepelom. Kmalu bo prišla dekla božja. Materina odločitev je bila jabolko spora. Naloga je enaka kot druga, le da je omejena na frazeologeme iz grške in krščanske tradicije. Pravilno je bilo odgovo^eno v približno polovici primerov. Preseneča dejstvo, da so bili dijaki družboslovno-jezikoslovne usmeritve kar precej pod povprečjem (le 37 odstotkov pravilnih odgovorov), medtem ko so prvošolci nad povprečjem. 4.naloga: Namesto podčrtanih delov povedi napišite ustrezno stalno besedno zvezo: Rodil seje v siromašni družini; Rada je opravljala: Varala ga je tri leta; Odšel je užaljen: Nazadnje so se lotili dela; Zunaj močno dežuje; Hitro se je zaljubila; Ta človek je moj glavni pomočnik; Odšel je, ne da bi kaj opravil /dobil; Starši so ga zelo razvajali: Rada bi storila tako, da hi zadovoljila obe strani; Iz našega lepega načrta ni nič; Ta človek se zna prilagoditi vsakemu režimu; Najprej sta govorila mimo, nato sta se stepla. Nikoli nič ne ve, ampak danes je dobro odgovoril. Tudi neumnemu se včasih posreči; V starem stanovanju je bilo zelo mraz, tu pa je vrišč od vseh strani, tako da smo pri.šli s slabega na slabše. Naloga je zahtevala aktivno poznavanje frazeologemov, zato so tudi odgovori precej slabši kot pri drugi nalogi, kjer je šlo za pasivno prepoznavanje in razumevanje. Od 16 frazeologemov, ki so jih morali vstaviti namesto besedne ali prostobesednozvezne ustreznice, so jih v povprečju pravilno vstavili 6,7 (tj. dobrih 40 odstotkov). Pri tej nalogi seje pokazala 139 velika razlika med dijaki različnih usmeritev. Medtem ko so družboslovci in ekonomisti pravilno rešili povprečno 9,5 oz. 9,8 primerov, so elektroniki le 4,2, dijaki prvega letnika pa še nekaj manj - 3,6 primerov. Tudi pri tej nalogi lahko ugotovim, da le megleno poznajo frazeologeme, zato je prihajalo do takih napak kot: stopiti si v lase/seči si v lase namesto skočiti si v lase: da bi bila ovca cela, volk pa sit namesto da bi bil volk sit in koza cela; priti izpod dežja pod kap namesto z dežja pod kap. Hiperkorekture priti iz dežja pod kap nisem upoštevala kot napako, sicer bi bil rezultat precej nižji. 5. naloga: Kako bi zvrstno opredelili naslednje stalne besedne zveze (npr. vezane na umetnostna besedila, časovno zaznamovani, pogovorni itd.). Nadomestite jih s tako obliko, kakršno poznate: bilo mu je na jok, smejati se v zobe (komu), zaljubljen čez ušesa, (to bom pomnil) ves svoj živ dan, dan in noč (je skrbel zanj), od glave do nog (premražen). Dane oblike frazeologemov so časovnozvrstno zaznamovane kot zastarele (primeri so iz slovenskega leposlovja s konca prejšnjega stoletja), zamenjano je zaporedje sestavin v fra-zeologemih noč in dan, od nog do glave. Naloga je bila za dijake verjetno pretežka, večinoma je ostala nerešena, tako da rezultatov nisem upoštevala. 6. naloga: Poiščite v naslednjih primerih frazeologeme in jih zapišite v izhodiščni (slovarski) obliki. Kako razumete njihovo .spremenjeno rabo (obliko ali le pomen) v besedilih: kot napako ali kako drugače? Kdaj eno, kdaj drugo? Kaj se zgodi s pomeni sestavin (sestavljajočih ga besed) frazeologema? Prevroča kreditna juha? (naslov časopisnega članka o revalorizaciji kreditov in zaskrbljenih posojilojemalcih) Pravim vam, delavski razred vam ne more pomagati pri zavezovanju kravat in pri zavezovanju jezikov. (E. Fritz) (.. .J da ne boste kupovali, pardon, poslušali mačka v žaklju (radijska oddaja) Zagotavljam vam, da ne bo nikomur skrivljen las z glave zaradi tistega, kar je govoril tukaj. (Mladina) (...) le kdo bi ločil med resnico, če smo jo sploh sposobni izluščiti, ter med plevami, kijih porajajo politikantski nagibi. (Delo) Tretja skupina je bila srednje velika, radovedna in vesela. SestavljaU so jo otroci, ki so prodajali zijala. Kupoval jih ni nihče, oni pa so jih kljub temu prodajali. (S. Pregl) Minister Gregor ni priplaval po prežgani juhi. (S. Pregl) Z jeznim ječarjem pa sploh ni dobro zobati češenj. (S. Pregl) Kadar bo mene srbelo, se bom že sam praskal. (I. Cankar) Dijaki so morali prepoznati izhodiščno obliko prenovljeno rabljenega frazeologema v besedilu in ovrednotiti učinek postopka. Za prvi del naloge so rezultati naslednji: vsi četrto-šolci so v povprečju zapisali izhodiščno obliko trem primerom od osmih danih (tj. približ- 140 no v 35 odstotkih). Prvošolci so bili pri tem bistveno slabši, zapisali so 0,3 primera (vsi skupaj pa 12). Na vprašanje o pomenskih spremembah pri prenovitvah in njihovem učinku prvošolci niti niso poskušali odgovarjati. Od dijakov Srednje šole za elektroniko je odgovoril le eden, in sicer ob primeru Tretja skupina (...). Zapisal je, da se mu to zdi humoreska, ali če prevedemo, da je s tem dosežen humomi učinek. Od dijakov ekonomske in družboslovno-jezikovne usmeritve jih je na to vprašanje odgovorilo približno pol. Večinoma so dobro začutili, za kaj gre, ker pa celotnega postopka niso ref-lektirali, so odgovariali nekoliko nespretno: ironija, komično, posmeh, poudarjeno, večja razumljivost, zanimivost, aktualnost. Zanimivo in razveseljivo je, da jih je deset od 61 pravilno razglasilo za napako primer iz Mladine. Izhodišče tega zares ponesrečenega križanja dveh frazeologemov (ne skriviti lasu /komu/ in niti las ne bo padel z glave /komu/) pa je zapisal le en dijak. Sklep: Test je pokazal, da dijaki pasivno poznajo in razumejo frazeologeme (izjema so grški in biblični frazeologemi), bistveno slabši pa so pri aktivni rabi (razmerje 80 % : 40 %) in pri razvozlavanju prenovitvenih postopkov so še 10 odstotkov slabši. Pokazala se je tudi razlika med posameznimi usmeritvami, kar je povezano tako s številom ur, ki so v predmetniku dodeljene slovenščini, in seveda tudi z interesno naravnanostjo samih dijakov. Prijazen je podatek, da se dijaki od konca osnovne do konca srednje šole tudi o frazeologiji nekaj naučijo. Summary UDK 372.880:808.6,3-318 PHRASEOLOGY IN ELEMENTARY AND SECONDARY SCHOOL In the article I was trying to ascertain what role does the teaching of Slovene language play in the knowledge of Slovene phraseology. I examined school syllabi and textbooks for elementary and secondary school. The elementary school syllabus mentions phraseology on two occasions and in so doing uses the terminologically inadequate terms phrases and sayings, while the secondary school programme does not even speak about this chapter. Phraseologems are in elementary school textbooks used as an illustrative material for other chapters, especially grammatical, which does not seem always appropriate, for example the change of the grammatical category of a word - an element of the phraseologe-me in most cases causes the disintegration of the phraseological meaning.The textbook for the fifth grade (Slovenski jezik 5) is especially worth mentioning, for it adequately presents the exercises and the relative text, without theoretically dealing with phraseology, defines the basic elements of a phra-seologeme: the constancy of form and meaning, as well as its expressive function. In secondary school textbooks phraseology is, however, dealt with also theoretically (Slovenski jezik I), under the heading of wordformation. Because of the changing of »classical« four-phase division (Toporišič) intoa three-phase one can be found in the description of types and models. The second part of the article depicts the results of the test, undertaken with the pupils of four grades (altogether 123) and four different orientations. The test was intended to check their knowledge of phraseology. I established that the students passively know and understand phraseologems (an exception are biblical phraseologems and phraseologems from Greek m\thology), while they were much weaker in the knowledge of how to use them actively (the ratio in percentage is 80 : 40), in disentangling the regenerative procedures ten percent less successful. The difference between individual orientations and the difference between the students' knowledge in the fourth and the first grade. 141 PROFESORJU BORISU MERHARJU (1. maja 1907 - 26. junija 1989) V SPOMIN Konec lanskega junija se je iztekla bogata in ustvarjalna življenjska pot profesorja Borisa Merharja, zgodovinarja in teoretika slovenskega slovstva, ki se je v zgodovino narodovega duhovnega snovanja zapisal kot izviren pojasnjevalec temeljnih vzgibov piščevega umetnostnega, svetovnega in življenjskega nazora (ob Stritarjevem svetožalju v Levstikovem zborniku leta 1933), domiseln verzolog, tenkočuten raziskovalec starejšega slovenskega slovstva, urednik in pojasnjevalec slovenske ljudske pesmi in kot izjemno občutljiv bralec in interpretator Cankarjeve besedne umetnosti, kot humanist, ki prodorno in strokovno kompetentno reflektira pomembne segmente narodove duhovne dediščine in nahaja v njih zasnove in uresničitve občečloveških vrednot. Njegova raziskovalna in znanstvena misel se je oblikovala v teoretičnih in interpretacijskih okvirih Prijateljeve in Kidričeve šole, vendar jih je v marsičem presegla z osebno ostrino in izvirnostjo ter obogatila z novejšimi psihološkimi, sociološkimi in strukturalnimi dognanji, kijih je mogoče razbrati iz njegovih natančnih jezikovnih, stilističnih in kompozicijskih analiz Prešernove poezije (Besedna igra in Prešeren, Jezik in slovstvo 1957/58; Prešernovo »Neiztrohnjeno srce« v sklopu njegovih balad in »Poezij«, Jezik in slovstvo 196P/63), tematoloških in estetskih osvetlitev Vodnikovega pesništva (Od kod Vodniku snov za basen Kos in brezen?, 1956; Glase o Vodniku pesniku, 1958) ter v domiselno kon-cipiranih in lingvistično in kompozicijsko dosledno izpeljanih pregledih in tipologijah slovenskega verznega oblikovanja, ki zadevajo tako zgradbo in zgodovinski razvoj metrično razmejevalnega in kompozicijsko združevalnega sredstva, kakršno je v slovenskem pretežno kitičnem pesništvu rima (Frekventnost in vrste moškega rimanja v slovenski poeziji od Vodnika do moderne, 2. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana 1966;' Še kaj o slovenski rimi. Jezik in slovstvo 1966), ali se lotevajo iskanja pobud in omejitev temeljnega verzifikacijskega sistema v nacionalni poeziji (in znotraj njega prevladujočih ubeseditvenih navad posameznih verznih vzorcev in oblik) za nastanek novega, metričnih zahtev deklarativno osvobojenega verza (K zgodovini svobodnega verza v slovenščini. Jezik in slovstvo 1969/70). Merhar je v teh študijah izoblikoval jasna ubeseditvena pravila slovenskega verznega oblikovanja in usmeril raziskovalni postopek od kvantitativnega opisa h kvalitativni interpretaciji; zaradi izvirnega sožitja obeh pogledov na verzno oblikovanje in predvsem zaradi premišljenih razmerij med njima sodijo ta dela v vrh slovenskega sii-hoslovja dvajsetega stoletja. Podobne kvalitete zrcalijo Merharjeve monografske obravnave slovenske ljudske pesmi (v prvi knjigi Matičine Zgodovine slovenskega slovstva, 1956), teoretični premisleki o ljudskem slovstvu (Folklora in narodopisje v knjigi Slovenska matica 1864-1964, Ljubljana 1964) in souredniško delo pri novi izdaji slovenskih ljudskih pesmi (prva knjiga, 1970). Kot zgodba Cankarjeve umetniške rasti se berejo Merharjevi estetski in nazorski komentarji ter stvarne opombe k Cankarjevemu Izbranemu delu, kije v njegovem uredništvu izšlo v desetih knjigah med letoma 1951 in 1959. 142 Izjemen je bil Boris Merhar tudi kot srednješolski in univerzitetni profesor: natančne analize posameznega književnega dejanja je znal vtkati v jezikovno in zunajjezikovno (so)stvarnost in jih povezati s trenutkom obravnave: na ta način je nenehno oživljal izročilo v sedanjosti, in tak živi v spominu svojih učencev in študentov. Tone Pretnar Filozofska fakulteta v Ljubljani 143 C KNJIŽEVNOST V OSNOVNOŠOLSKIH BERILIH (Statistična in delna vsebinska analiza) Uvod Kot sodelavca nove serije srednješolskih beril (1.-3. del že izšli, 4. del v pripravi) meje že pred leti začelo zanimati, kaj in koliko česa je v osnovnošolskih berilih. Šlo mi je že takrat za premislek, iz kakšnih temeljev (ti temelji so pač osnovnošolska berila od 1. do 8. razreda) izhajajo srednješolska berila, ki jih je pripravljala naša skupina. Moja nevednost o osnovnošolskih berilih je bila domala popolna, saj nikoli nisem učil na osnovni šoli, a tudi branja teh beril se nisem lotil. Če bi bila nova srednješolska berila bolj avtorsko samostojna, bi si moral seveda osnovnošolska berila že prej ogledati. Ker pa smo bili le izvajalci učnega načrta in opremljevalci že vnaprej določenih besedil (tak način se mi zdi neustrezen in preveč omejujoč), primerjava z osnovnošolskimi berili neposredno ni bila potrebna, a tudi do časa za zaželeno analizo nisem prišel. Sedanjo analizo opravljam z namenom, da ugotovim: 1. kaj in koliko česa je v berilih, 2. kakšen razgled po književnosti omogočajo berila, 3. česa je v berilih premalo (preveč) in kaj po mojem mnenju pomembnega manjka. Analizirana so bila osnovnošolska berila, ki so v rabi v šolskem letu 1989/90. To so: Prvo berilo (Lj. MK 1989, 117 str.) - sestavljalke: Helena Veselko, Darinka Sivec, Zdenka Lampič; Zvonec kliče: Berilo za drugi razred osnovne šole (Lj. MK 1985 - berilo je v potrjeni rabi od leta 1973 - 207 str.) - sestavljalci: Vladimir Cvetko, Bogomil Gerlanc, Andrej Savli, Venceslav Winkler; Dobro jutro, sonce: Berilo za tretji razred osnovne šole (Lj. MK 1986 - berilo je v potrieni rabi od leta 1974 - 162 str.) - sestavljalci: Vladimir Cvetko, Bogomil Gerlanc, Marija Ja-len, Darinka Sivec, Andrej Savli, Venceslav Winkler; Drevo iz zemlje rase: Berilo za četrti razred osnovne šole (Lj. MK 1987 - berilo je v potrjeni rabi od leta 1976 - 139 str.) - sestavljalci: Vladimir Cvetko, Bogomil Gerlanc, Marija Jalen, Darinka Sivec, Andrej Savli, Venceslav Winkler; Srečno, domovina: Berilo za peti razred osnovne šole (Lj. MK 1987 - berilo je v potrieni rabi od leta 1976 - 179 str.) - sestavljalci: Vladimir Cvetko, Bogomil Gerlanc, Marija Jalen, Darinka Sivec, Andrej Savli, Venceslav Winkler; Iz roda v rod: Berilo za šesti razred osnovne šole (Lj. MK 1987 - berilo je v potrieni rabi od leta 1978-210 str.) - sestavljalec Stane Mihelič; Vezi med ljudmi: Slovensko berilo za sedmi razred osnovne šole (Lj. MK 1987,271 str.) -sestavljalca Gregor Kocijan in Stanko Šimenc; V nove zaije: Slovensko berilo za osmi razred osnovne šole (Lj. MK 1989,292 str.) - sestavljalca Gregor Kocijan in Stanko Šimenc. 144 Statistika enot (naslovov) 1 . berilo: skupno 126 enot, 106 slovenskih in 20 tujih (= prevedenih) 2 . berilo: skupno 184 enot, 171 slovenskih in 13 tujih, 3 . berilo: skupno 123 enot, 103 slovenske in 20 tujih, 4 . berilo: skupno 97 enot, 74 slovenskih in 23 tujih, 5 . berilo: skupno 106 enot, 68 slovenskih in 38 tujih, 6 . berilo: skupno 88 enot, 59 slovenskih in 29 tujih, 7 . berilo: skupno 68 enot, 47 slovenskih in 21 tujih, 8 . berilo: skupno 82 enot, 63 slovenskih in 19 tujih. Opombe: 1. Enote so seveda različno dolge: od nekaj vrstic do nekaj strani, 2. če so enota (naslov) pregovori ali uganke, štejem to kot eno enoto in ne kot več enot, 3. kot vidimo, ponudi daleč največje število enot 2. berilo, ki pa po straneh ni najobsežnejše, 4. razmerje med temeljno, to je slovensko ali domačo književnostjo in tujo (prevedeno) je povsod ustrezno in ugodno. Razmerje je približno takole: I. berilo-5; 1, 2. berilo-13: I, 3. berilo-5: 1, 4.berilo-3: 1, 5. berilo - 2 : 1, 6. berilo - 2 : l,7.berilo-2: I, 8. berilo-3 :1. Statistika avtorjev 1 . berilo: 52 slovenskih (+ 9 ljudskih besedil + 2 odlomka iz časopisja) in 13 tujih (+ 4 ljudska besedila); 2 . berilo: 74 slovenskih (+ 24 ljudskih besedil) in 8 tujih (+ starogrška zgodba); 3 . berilo; 56 slovenskih (+ ljudskih besedil + 2 odlomka iz časopisja) in 15 tujih (+ ljudska besedila): 4 . berilo: 57 sloverrskih (+ 2 ljudski besedili) in 21 tujih (+ ruska revolucionarna pesem); 5 . b e r i I o; 44 slovenskih (+ 6 ljudskih besedil) in35 tujih (+ pionirska pesem iz Vietnama); 6 . berilo: 32 slovenskih (+ 6 ljudskih besedil + partizanske anekdote) in 18 tujih (+ 3 ljudska besedila + grška bajka + partizanske anekdote); 7 . berilo: 30 slovenskih (+ 3 ljudska besedila) in 21 tujih; 8 . berilo: 40 slovenskih in 18 tujih (+ staroegipčanska pesem). Pomembnejši tuji avtorji v berilih: 1 . berilo: A. A. Milne, L. N. Tolstoj, 2 . berilo: C. Collodi, 3 . berilo: P. S. Buck, J. in W. Grimm, S. Lagerlof, F. Salten; - 4 . berilo: H. C. Andersen, D. Defoe, A. de Saint Exupery, R. Guillot, O. Preussler, L. N. Tolstoj, 5 . berilo: H. C. Andersen, I. Asimov, C. Dickens, A. de Saint Exupery, R. Kipling, I. A. Krilov, F. Molnar, J. Steinbeck, B. Traven, I. S. Turgenjev, M. Twain; 145 6 . berilo: H. C. Andersen, I. Andrič, Ezop, Homer, I. A. Krilov, J. de Lafontaine, W. Reymont; 7 . berilo: G. Boccaccio, G. G. N. Byron, H. Heine, E. Hemingway, G. de Maupassant. Moliere, Ovid, P. Petrovič Njegoš, B. Nušic, B. Prus, A. Senoa, L. N. Tolstoj; 8 . berilo: Ajshil, 1. Andrič, R. Bradbury, I. Calvino, M. Gorki. H. Hesse, B. Koneski. M. Krleža, C. Mitosz, P. Neruda. W. Shakespeare. Opombe: ' Časovno segajo avtorji od antike (Ajshil) do sodobnosti (Mitosz). Zastopana so obdobja renesanse (Boccaccio. Shakespeare), klasicizma (Moliere) in romantike (Byron, Heine). Prevladujejo, kar je normalno, avtorji 19. in 20. stoletja. Tudi prostorsko (nacionalno) je sestava avtorjev dokaj pisana. Zastopane so naslednje književnosti: angleška, ruska, italijanska, ameriška (ZDA), nemška, švedska, danska, francoska, madžarska, srbska, starogrška, poljska, črnogorska, hrvaška, makedonska, španska (latinskoameriška). Gotovo iz svetovne književnosti marsikaj pogrešamo. Posebej so zanemarjeni nekateri tipi lažje, zabavne književnosti (zgodovinski, pustolovski, kavbojski, detektivski ipd. roman oziroma povest). Ce si ogledamo knjigo L. Zubka Vitezi brez meča. v kateri je predstavljeno 15 znanih svetovnih, za mladino primernih avtorjev, npr. opazimo, da jih je v berilih (1-8) zastopanih le 5 (Defoe. Andersen, Dickens, Twain, L. N. Tolstoj). Manjkajo pa tile: Cervantes, Swift, Scott. Cooper, Dumas, Puškin, Beecher Stowe, Verne, Sienkiewicz, May. To le bolj mimogrede, saj sc bomo podrobneje ukvarjali le z udeležbo slovenske književnosti v berilih. Pomembnejši slovenski avtorji v berilih Medtem ko za svetovno književnost v osnovnošolskih berilih zadošča prikaz nekaterih vzor(č)nih avtoriev in ni toliko nujen zgodovinski pregled svetovne književnosti, pa je s slovensko književnostjo drugače. Poleg prikaza pomembnih arvtoriev (oziroma njihovih del) je potreben tudi prikaz razvoja slovenske književnosti, torej - gre za temeljno gojitev (kultumo)zgodovinskega spomina skozi literarna dela v duhu Župančičeve Iz veka v vek, iz roda v rod ... Ob pregledu slovenskih avtoriev bi sicer lahko ločevali pravo mladinsko književnost od književnosti, kije za mladino primerna. Razumljivo je, daje glede na razvojno stopnjo (mladost) učencev osnovne šole prvi tip književnosti (mladinske) pravzaprav izraziteje predstavljen. Ker pa so pomembni avtorji mladinske književnosti v veliki večini tudi pomembni avtorji »odrasle« književnosti, ločevanje nima večjega smisla. Slovenske književnosti se bomo lorili drugače: ne po razredih kot pri svetovni književnosti, marveč razvojno (od Trubaria do danes), avtorii bodo predstavljeni v celotnem svojem deležu v berilih (1-8), v oklepaju pa bo povedano, koliko enot imajo v berilih, npr. P. Trubar (2). Začnimo kar z ljudskim slovstvom. V berilih (1-7) je skupno 57 enot ljudskega slovstva. Od pomembnih naslovov omenimo: Peter Klepec, Sirota Jerica, Rabeljsko jezero. Kralj Matjaž, Pegam in Lambergar, Galjot (Lepa Vida ter Rošlin in Verianko sta uvrščena šele v srednješolsko 1. berilo). Pogrešam predvsem bajko Zlatorog in Miklovo Zalo (J. Kelemina: Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva). Reformacijo predstavljata P. Trubar (2) in A. Bohorič ( 1 ). Razsvetljenstvo: A. T. Linhart (1 - odlomek iz Županove Micke), V. Vodnik (3). Pri Vodniku vsekakor manjka zgodovinsko pomembna pesem Ilirija oživljena, pogrešam pa tudi kako basen, npr. Sraka in mlade in še bolj Nemški in kranjski konj. Romantika: F. Prešeren (9 -i- 1 odlomek). Zaradi izjemnega pomena Prešerna si oglejmo kar celotni seznam. Zdravljica nastopi 2 x, enkrat v odlomku (4. berilo) z dvema kiticama 146 in enkrat v celoti (7. berilo). Druge objavljene Prešernove pesmi so: Apel in čevljar, Krst pri Savici - Uvod, Pod oknom, Povodni mož. Turjaška Rozamunda, 6. gazela, Glosa in epigram. Vsekakor smiseln in pretehtan izbor. Od sodobnikov manjka J. Cigler (odlomek iz Sreče v nesreči). Od romantike k realizmu: J. Trdina (2) je premalo in premalo izrazito predstavljen; F. Levstik (3) je izbran ustrezno, saj sta upoštevani glavni deli: Martin Krpan in Tugomer. S. Jenko (5 + 1 ponovitev) - pri Jenku je treba vsekakor omeniti očitno malomarnost oziroma nesmiselnost. Ista pesem (12. obraz) je pod različnima naslovoma objavljena v 5. in 6. berilu! V 5. berilu z naslovom O večerni uri in v 6. z naslovom Srčno jih pozdravi! Zakaj ta skromna pesem kar dvakrat? V njej ni drugega kot naivni panslavizem savsko-donavske smeri. Kje je sijajni 7. obraz (Zelen mah obrašča) ali pomembni 16. obraz (Zida drobna mravlja) ali pa 19. obraz s prijaznim življenjskim vodilom (Zarja dan pripelje)? Pogrešam še pesem Trojno gorje (prišla ni niti v 2. srednješolsko berilo!). Manjkajo pa tudi ljubka Naš maček, pomenljivi Uvod in satirična Na zbiranje. F. Erjavec (4); J. Stritar (1) - medtem ko je Erjavec še nekako predstavljen, je zelo na kratko odpravljen Stritar (ena sama uganka!). Manjka vsaj kak Dunajski sonet (npr. tisti o liberalnem Slovencu!), a tudi kak odlomek iz proze. Težko je razumljivo, da sploh manjka - Mencinger! J. Jurčič (4) - pri Jurčiču marsikaj pomembnega in primernega manjka (npr. Jurij Kozjak, Sosedov sin, Ro-kovnjači...). S. Gregorčič (2) je dokaj skromno predstavljen. Kar nerazumljivo pa je, da manjka pesem Soči! 1. Tavčar (2) - odločno premalo je tudi tega našega klasika (le Tržačan in odlomek iz Visoške kronike). Kje so Cvetje v jeseni. Vita vitae meae, Izza kongresa, 4000 ... J. Kersnik (2) - kot pri Tavčarju premajhen izbor, upoštevana nista niti Cikla-men niti Agitator; A. Aškerc (4)-je predstavljen solidno z naslednjimi pesmimi: Brodnik, Kronanje v Zagrebu, Čaša nesmrtnosti, Godčeva balada. F. Milčinski (9) je primerno zastopan. Nerazumljivo pa manjka kak odlomek iz Ptičkov brez gnezda! F. S. Finžgar (3 + 1 ponovitev) - številčno in tekstovno ustrezen izbor: krajša proza, roman (Pod svobodnim soncem) in drama (Veriga). Povsem odveč pa je podvajanje teksta Moj nožič. Daje stvar še bolj čudna, je v 3. berilu daljši odlomek, v 4. berilu pa krajši odlomek iz tega teksta (pričakovali bi obrnjeno). Sestavljalci obeh beril pa so bili isti! Z. Kveder (1) - umestno je predstavljena tudi prva naša pomembnejša pisateljica. Nova romantika (moderna): D. Kette (5) - med 5 enotami je 1 mladinska zgodba, 1 mladinska pesem in 3 pesmi, med njimi znamenita Na otčevem grobu. Pogrešam vsaj še znano programsko: Popolnitev bodi moj edini vzor... J. Murn (5) je kar ustrezno predstavljen. Seveda manjka antologijska Ko dobrave se mrače, zlasti ker ni uvrščena niti v srednješolsko 2. berilo. 1. Cankar (10) - izbor sestavlja 9 pripovednih enot in odlomek iz komedije Za narodov blagor. Številčno je Cankar zadovoljivo upoštevan, manjkata pa mi že ob prvem pogledu na izbor 2 teksta (uvrščena nista niti v 2. srednješolsko berilo!): vzorna črtica Skodelica kave in pa znameniti odlomek iz Kurenta, t. i. Nebesa pod Triglavom. Vsaj pomembnost slednjega odlomka je tolikšna, da brez njega berila ne bi smela biti. Zgodovinski spomin govori, da so ta odlomek trgali iz čitank v stari Jugoslaviji. Zdaj smo torej že toliko napredovali, da tega sami ne uvrščamo več v berila! Tako s stališča Cankarjeve umetniške proze, lepote slovenskega jezika, narodne in domovinske vzgoje je ta odlomek povsem nepogrešljiv (ob tej zanosni domovinski hvalnici pa seveda danes ne bi bil odveč opozarjajoč merfiento v podobi kakega dokumentarnega ekološkega filma o Sloveniji!). O. Župančič (28) je avtor, ki je v berilih največkrat zastopan. Največ seveda kot mladinski pesnik (1.-6. berilo). Potem ko ga v 7. berilu ni. je v 8. berilu predstavljen kot pesnik »za odrasle« (6 enot). Med temi 6 enotami so 4 antologijske pesmi: Vseh živih dan, Z vlakom. Zdravica in Žebljarska. Manjka še kaka programska štirivrstičnica (npr. Kuj me, življenje, 141 kuj ali pa Živeti-umreti je usoda naša, z nacionalnopolitičnega vidika pogrešam Zemljevid, z vedno se obnavljajočega generacijskega vidika pa Pesem mladine. A. Gradnik (6) je dovolj dobro izbran. Moti le pesem Maj, kije le slaba verzifikacija. P. Golia (3)- 1 pesem in 2 odlomka iz iger. L. Novy (3). Ekspresionizem in novi realizem (književnost med vojnama): 1. Pregelj (1); F. Bevk (21) je zastopan predvsem z mladinskimi spisi, najdemo pa tudi odlomek iz Kaplana Martina Če-dermaca; J. Jalen (2) - tudi odlomek iz Bobrov; J. Kozak (4); Prežihov Voranc (2 + 1 odlomek) - ob tem našem pomembnem avlorju velja opozoriti na neenotno rabo njegovega priimka v abecednih kazalih beril (npr. 3. berilo - Prežihov Voranc, 4. berilo - Kuhar Lo-vro), izboru sicer ni kaj očitati. Najdemo pa spet ponavljanje tekstov: v 2. berilu je odlomek črtice Prvi maj, v 6. berilu pa je objavljena celotna črtica. T. Seliškar (9); S. Kosovel (15 + 1 ponovitev) - številčno in vsebinsko dokaj dober izbor. Odveč je seveda ponavljanje pesmi Burja (2. in 4. berilo!). Osmo berilo nas seznani tudi z avantgardističnim Kosovelom (Kons 4). E. Kocbek (1) - odlomek iz Listine; I. Rob (1) - žal brez odlomka iz Desetega brata in brez kake krajše travestije. Humor je žal sploh skrajno zanemarjeno področje v vseh naših berilih! A. Ingolič (7) - v 8. berilu je odlomek iz romana Na splavih; M. Kranjec (10) - v 8. berilu je odlomek iz romana Strici so mi povedali; C. Kosmač (5) - med teksti sta noveli Gosenica in Sreča; F. Godina (3); 1. Potrč (2); B. Kreft (1) - odlomek iz Velike puntarije; M. Bor (16) - tudi pri tem avtorju moti neenotna raba v abecednih kazalih: do 5. razreda je Bor, od 6. Pavšič! Izbor je primeren. K. Destovnik-Kajuh (8) - k izboru ni kaj reči, morda pa bi vendarle Slovenska pesem prišla že v kako osnovnošolsko berilo namesto v 3. srednješolsko. Književnost po 1945: pregled pesnikov (vidik naštevanja je generacijski) - C. Vipotnik (1) -pesem Zelen grobek; I. Minatti (5); L. Krakar (4); C. Zlobec presenetljivo manjka; T. Pavček (19)- predvsem je predstavljen kot mladinski pesnik, v 8. berilu pa je pesem Preproste besede; J. Menart (4); K. Kovic (13), D. Zaje (8); G. Strniša (2) - v 9. berilu je pesem Orion kot primer teksta za popevke - vsekakor dobra zamisel; S. Vegri (4); S. Makarovič (12) - je sicer bolj predstavljena kot mladinska pisateljica, v 8. berilu pa je pesem Jutro; N. Grafe-nauer (7) - v 7. berilu je pesem Ljubezen iz zbirke Skrivnosti; E. Fritz (1); T. Kuntner (2); B. A. Novak (2); pregled pisateljev: M. Mihelič (3); B. Pahor (2); A. Rebula (1); B. Zupančič (2); I. Zorman (2); L. Suhodolčan (9); L. Kovačič (3); Ž. Petan (2); P. Zidar (2) - pogrešam predvsem odlomek iz avtorjeve najboljše mladinske knjige Pišem knjigo; R. Šeligo (1); T. Partljič (1) - odlomek iz komedije Moj ata, socialistični kulak. Razumljivo je, da niso bili našteti vsi slovenski pisatelji in pisateljice, ki so upoštevani v berilih. Sklep Potem ko smo si na vzorčnih primerih ogledali, kaj in koliko česa je v osnovnošolskih berilih, lahko ugotovimo, da omogočajo berila vsaj ilustrativen razgled po svetovni književnosti in dokaj izčrpen razvojni pregled slovenske književnosti od začetkov do naših dni. Predvsem pri slovenski književnosti sem posebej omenjal tekste, ki so bili prezrti, a po mojem mnenju v berila neogibno spadajo. Marsikaj v berilih pa bi tudi brez škode (ali celo v prid) odpadlo. Obravnavana osnovnošolska berila očitno spadajo v antologijski tip. To se pravi: ni treba vseh tekstov prebrati (predelati), ampak so pač na razpolago za branje (obdelavo). Posamezni predavatelji-ce lahko uporabijo te tekste, drugi(e) pa one. Enako je z dijaškim zornim kotom: nekdo bo prebral več (vse), drug le malo, tisto nujno. Vprašanje zunaj moje 148 analitične možnosti je seveda: Koliko berila (teksti) pritegnejo, izobrazijo, informirajo in vsestransko oblikujejo učence. Naloga sestavljalcev čitank pa je seveda predvsem v tem, da mladim bralcem ponudijo kar najprimernejše oziroma najboljše branje (metodična priprava besedil bi terjala posebno analizo), če si ogledamo osnovnošolska berila še z vidika, s kako (možno) razgledanostjo navdajo učence ob prestopu v srednjo šolo, se zdi, da je rezultat kar ugoden. Seveda pa bi srednješolska berila morala trdneje temeljiti na osnovnošolskih, graditi na njih in ne ponavljati tekstov. Tudi srednješolska berila naj bi bila avtorska, antologijska, ponudila naj bi nekaj več kot zgolj suhoparno izpeljavo učnega načrta. Andrijan Lah Ljubljana Prejeli smo v oceno Aage A. Hansen-Löve, Der russische Symbolismus. System und Entfaltung der poetischen Motive, I. Band: Diabolischer Symbolismus, Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, Wien 1989. Boris Paternu, Modeli slovenske literarne kritike. /Od začetkov do 20. stoletja/. Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana 1989. F. M. Dostojevski, Nova beseda. Zapisi in razmišljanja o /literarni/ umetnosti in umetniškem ustvarjanju, Izbral, uredil in spremno študijo napisal Aleksander Ska-za, Cankarjeva založba, Ljubljana 1989. 149 ALI so PROBLEMI z BALANTIČEM PREVLADANI? France Pibernik: Temni zaliv Franceta Balantiča: portretna skica, Ljubljana, Cankarjeva založba 1989, 249 str. Potem ko je pesnik France Balantič (1921-1943) v vojni padel na domobranski strani, je postalo njegovo povsem nepolitično pesništvo zaznamovano izrazito politično. O tem priča že medvojna izdaja njegovih pesmi (V ognju groze plapolam, ur. Tine Debeljak, Lj. 1944), a tudi usoda njegovih pesmi po vojni. Na eni strani (zlasti v Argentini) so ga tiskali in slavili, na drugi (v Sloveniji) pa sta vladala dolgotrajen molk in blokada. Še 20 let po vojni seje zgodilo (1966), daje bila sprva dovoljena in celo že natisnjena knjiga Balantičevih pesmi vendarle pred izidom umaknjena in je končala med odpadnim papirjem. Preteči je moralo domala ponovnih 20 let, da je 1984 izšla v Ljubljani Balantičeva knjiga pesmi Muževna steblika (s pesnikovim lastnim naslovom za nameravano zbirko). Postopna demokratizacija v Sloveniji, kar je soznačnica za lomljenje ideološke ledene dobe, je slednjič omogočila tudi izid Pibemikove knjige o tem pomembnem pesniškem ustvarjalcu. Kar takoj je treba povedati, da je podnaslov dela (portretna skica) očitno preskromen, saj gre za obsežno, natančno dokumentirano študijo, ki bi ji mogli reči kar monografija. Pibernik je ob sestavljanju čimbolj vsestranske Balantičeve podobe prešel dolgo pot zbiranja raznovrstnih podatkov (od izjav sorodnikov, prijateljev, sodobnikov do različnega tiskanega gradiva iz notranje in zunanje Slovenije). Študija ima tri dele, ki izpričujejo pravo dramsko gradnjo. Prvi del obravnava Balantičeva mlada leta v Kamniku in njegovo srednješolsko obdobje v Ljubljani do 2. svetovne vojne. Drugi del se začenja z dokončnim Balantičevim odhodom od doma v negotovost, ko se je ob nemški zasedbi Kamnika odločil za umik v od Italijanov okupirano Ljubljano, a z mislijo na nadaljevanje študija. Res se je tu vpisal na slavistiko in se kot študent že 1941 vključil v OF. Tedaj je Balantič že pripravljal izdajo svoje pesniške zbirke (začetek 1942). Tretji del prikazuje, kako je vojna dokončno usmerila in odločila pesnikovo usodo. Najprej je bil Balantič obenem s številnimi drugimi Ljubljančani v sredini 1942 odpeljan v taborišče Gonars. Tu je preživel več mesecev, novembra pa so ga izpustili in vrnil seje v Ljubljano. Začel seje odločilni zaplet. Balantičev prijatelj Kremžar je bil tedaj že poveljnik vaških straž v Grahovem. Gotovo je bojeviti Kremžar bistveno vplival na nebojevitega Balantiča, da se mu je le-ta marca 1943 pridružil. Pibernik takole razmišlja o Balantičevi odločitvi: »Ko skušamo prepoznati razloge za Balantičevo odločitev, se vse bolj jasno kaže, daje bila v ozadju vsega materialna odvisnost od Kremžarjevih, daje to hkrati pomenilo biti povezan z ekstremnimi političnimi ljudmi katoliške strani in da so te zveze vsaj posredno delovale nanj. Prav tako je večina njegovih meščanskih znancev bila orientirana desno.« Grahovo je bilo zelo izpostavljena postojanka vaških straž in po italijanski kapitulaciji septembra 1943 seje Kremžar s svojimi (tudi Balantič) umaknil in se rešil v Ljubljano. Potem ko je bil Balantič nekaj časa v Ljubljani, je novembra spet odšel - tokrat z usodnimi posledicami - s Kremžarjem v Grahovo. Pri partizanskem napadu na Grahovo v istem mesecu je Balantič po eni verziji (S. Tomažič) umrl v goreči postojanki, po drugi verziji pa je bil ujet in takoj ustreljen, a zatem vržen v gorečo hišo. Kakorkoli že, Balantičeve pesmi, ki jih T. Debeljak sprva ni sprejel ravno navdušeno, saj jih za Balantičevega življenja ni pripravil za tisk, so po pesnikovi smrti brž izšle (1944, posebej še Sonetni venec). Pibernik se seveda ne ukvarja zgolj s pesnikovo biografijo, v študiji nadrobno spremlja tudi njegov pesniški razvoj. Oporeka tistim, ki menijo, »da je Balantič zgolj izzvenevanje religioznega ekspresionizma«. Kot je znano, je Balantič načrtoval celo Sonetni venec sonetnih vencev (to zamisel je pozneje izpeljal Balantičev pesniški sovrstnik Mitja Šarabon). Pibernik objavlja načrt te pesnitve. 150 Zelo zanimiv in informativno bogat je dodatek, ki vsebuje zgoščeno kronologijo 1945-1987. Pohvalno velja omeniti še izbrano slikovno gradivo. Ker je v knjigi nekajkrat omenjena Ciglaijeva ulica, naj opozorim, da gre za Ciglerjevo ulico (po Janezu Ciglerju). Pibemikovo knjigo je mogoče pohvaliti najmanj z dveh strani: kot dragocen literamozgodovinski in kulturnozgodovinski prispevek in kot zelo berljivo in kar napeto biografijo pesnika, katerega recepcija po dosedanjih ovirah končno le prehaja v normalne okvire. Andrijan Lah Ljubljana OKARPATSKEMDIALEKTOLOŠKEMATLASU (OKDA) - Obščekarpatskij dialektologičeskij atlas, Vstupitel'nyj vypusk, Makedonska akademija na naukite i umetnostite, Skopje 1987,184 str. in 4 karte; - Obščekarpatskij dialektologičeskij atlas II, Nauka, Moskva 1988, 241 str. Znatnemu številu nacionalnih in regionalnih lingvističnih atlasov se v zadnjih letih pridružujejo veliki mednarodni projekti, kot sta v prvi vrsti Evropski lingvistični atlas (ALE) in Slovanski lingvistični atlas (OLA). Za oba so pobude nastale že pred vojno, se uresničevale v letih po njej, do izida paje prišlo šele v zadnjih letih. Tako sta izšla prva dva zvezka ALE - na Nizozemskem 1983. in 1986. leta ter po en fonetični (Refleksi *é, Beograd 1988) in leksikalno-besedotvomi zvezek OLA (Živalski svet, Moskva 1988). Z devetimi točkami v ALE in s petindvajsetimi v OLA je predstavljen tudi slovenski jezik, ali bolje - njegova narečja. Tu pa bi želeli predstaviti Karpatski dialektološki atlas (OKDA), pri katerem Slovenci zaradi specifičnosti problematike sicer ne sodelujemo, je pa zanimiv tudi za nas. OKDA je rezultat dela Mednarodne komisije za proučevanje narodne kulture Karpatov in Balkana in Komisije za jezikovne kontakte pri Mednarodnem komiteju slavistov. Kolektiv OKDA se je osnoval postopoma. Pobudnik in usklajevalec dela je bil Institut slavjanovedenija i balkanistiki Akademiji nauk SSSR. Pri atlasu so sodelovali dialektologi v okviru akademij znanosti iz CSSR, Madžarske, Poljske, SFRJ, ZSSR (tudi nacionalnih) in Bolgarije, ki pa je leta 1982 sodelovanje prekinila (tudi pri OLA). Predstavniki posameznih komisij tvorijo Mednarodni redakcijski kolegij OKDA; predseduje mu S. B. Bemštejn. Posamezni zvezki imajo še svoj redakcijski kolegij in odgovornega urednika. Do sedaj sta izšla torej dva zvezka: uvodni in drugi, medtem ko je prvi še v tisku. Uvodni zvezek OKDA je izdala Makedonska akademija znanosti in umetnosti, zahtevni tisk v nakladi 1000 izvodov paje opravila Minerva iz Subotice. Redakcijski kolegij zvezka sestavljajo: B. Vidoeski (odgovorni urednik), D. Petrovič in S. Remetió. Naslovna stran, takoj za njo naštete znanstvene institucije - sodelavke OKDA, Mednarodni redakcijski kolegij OKDA, Redakcijski kolegij zvezka in kratki predgovor S. B. Bemštejna so napisani kar v treh jezikih: v makedonskem (kot jeziku izdajatelja), ruskem in francoskem, preostalo besedilo paje v ruščini. V Uvodnem poglavju se seznanimo z razvojem ideje o Atlasu, z njegovimi cilji in metodami. Če upoštevamo kompleksnost dela, je bila od ideje do realizacije razmeroma kratka pot. Začetek dela postavljajo v leto 1973, med 1975-1979 je bila izdelana vprašalnica (izšla šele leta 1981), v letih 1977-1981 paso že zbraji gradivo. Leta 1981 je bila določena transkripcija (OLA), istočasno pa so začeli s kartografiranjem. Že v pripravljalni fazi je delo za OKDA zahtevalo sodelovanje strokovnjakov različnih jezikov in ved, saj morajo karte odražati pojave tako sorodnih kot nesorodnih jezikov oziroma njihovih narečij. K sodelovanju so pritegnili strokovnjake s področij medjezikovnih kontaktov, et-nografe, folkloriste, antropologe in druge, tako da je .Atlas pravo interdisciplinarno delo. Zajema področje med severnimi obronki Karpatov in Donavo ter zahodne predele Balkanskega polotoka; to je področje s podobnimi značilnostmi gospodarskih dejavnosti, načina življenja, geografskih pogojev oziroma področje s karpatskim tipom pastirstva (krajevna mobilnost), kar pogojuje leksikalno-semantične identičnosti, t. i. karpatizme, nastale v procesu dolgotrajnega kontaktiranja in interference lingvističnih idiomov. To narekuje sam cilj Atlasa: odkriti te analogne elemente raznega izvora (karpatizme) prav na ravni narečij, dokazati določeno nepretrganost (ali pa odsotnost) njihovega pojavlja- 151 nja v narečjih icarpatsko-balkanskega področja. Spričo toUkšne raznoUkosti jezikov, kot so:albanski, madžarski, makedonski, moldavski, poljski, romunski, slovaški, srbohrvaški, ukrajinski in češki, je po mnenju avtorjev možen samo sinhroni pristop obravnavanja problemov in to samo na leksikalno-semantični jezikovni ravnini. To upravičuje tudi dejstvo, da je velik del v OKDA obravnavanega področja (vsaj karpatskega) zajet v številnih regionalnih in nacionalnih atlasih. V Uvod je vnesena tudi prava mala študija o karpatistiki kot veji jezikoslovja. Avtorji opozariajo na pomanjkljivosti, jih ob koncu knjige navedejo, deloma tudi vzroke zanje. Zavedajo se, da kljub 785 vprašanj obsegajoči vpra-šalnici ostaja vrsta pomembnih pojavov nezajetih. Premalo so predstavljeni tudi nekateri jeziki, npr. albanski - samo z eno točko in to na ozemlju SFRJ - in romunski, za katerega so podatki črpani iz že objavljenih atlasov (v originalni transkripciji, na karti označeno z r = rekartografirano). Neomenjena je ostala največja pomanjkljivost oziroma škoda, ki pa je niso zagrešili avtorji Atlasa: z izstopom Bolgarov iz tega projekta je ostal popolnoma nepredstavljen bolgarski jezik in s tem obsežno področje v bistvu centralnega dela Balkana. Sledi poglavje z osnovnimi podatki o atlasu. Na že prej omenjenem teritoriju sestavlja mrežo OKDA 210 naseljenih krajev (na karti in v komentarju označeni z zaporednimi številkami), v katerih je pa-stirstvo in z njim povezana predelava mleka ena glavnih dejavnosti prebivalcev v sedanjem (ali preteklem) času. Vključene so tudi nekatere vasi z drugojezično naselitvijo glede na dano jezikovno okolje (npr. kar pet ukrajinskih vasi na Slovaškem). Natančno je opisana čista karta, t. i. blankovka, ki je sestavljena iz severnega in južnega dela v različnih merilih. Gradivo so zbirali dialektologi - specialisti za posamezna področja v letih 1977-1981 s pomočjo vprašalnice OKDA. Informatorje so izbirali med avtentičnimi krajevnimi prebivalci, ki so bili ponavadi slabo izobraženi, dobro pa so poznali način življenja svojega kraja. V poglavju Osnovni principi kartografiranja v OKDA izvemo, da sta v Atlasu predstavljena dva osnovna tipa kart: leksikalne (od pomena k besedi) in semantične (od besede k pomenu). Narečne različnosti kartografiranega objekta ali pojma so predstavljene s pomočjo sistema geometrijskih znakov. Zaporedje osnovnih znakov: kroga, kvadrata in trikotnika je obvezno, drugi si sledijo poljubno. Karpati-zem je ponavadi označen s polnim krogom. Z modifikacijami posameznih znakov so označene različne stopnje antitez. Načela kartografiranja so podana natančno in jasno, tako da sestavljalci kart res ne bi smeli imeti težav. Tuje predstavljen tudi kriterij za izbor leksike, vsebovane v kartah OKDA; to je tradicionalna leksika kmečkega življa, upoštevana pa so tudi poimenovanja sorazmerno novih predmetov pa tudi novi pomeni poimenovanj, ki so bili v govor sprejeti v zadnjih desetletjih. Na samih kartah je prostor še za naslov karte v ruščini (s številko vprašanja), ki je pri semantičnih kartah preveden še v francoščino, za sestavljalca karte in za legendo, ki vsebuje seznam znakov z odgovarjajočimi leksemi oziroma pomeni, vnesenimi na karto. Pomemben sestavni del OKDA so komentarji, dodani vsaki karti. Komentarji k leksikalnim kartam se nekoliko razlikujejo od tistih k semantičnim; oboji pa vsebujejo t. i. indeks, to je spisek kartografiranih narečnih poimenovanj ali pomenov v posameznih krajih. V komentariu se podajo tudi vsi problemi in zapažanja v zvezi z zbiranjem gradiva, stanjem gradiva ali posebnostmi pri kartografiranja. Podano in komentirano je tudi gradivo, ki iz kakršnihkoli razlogov ne omogoča sestaviti karte. Ob koncu poglavja je predstavljena še transkripcija OKDA - to je transkripcija OLA. Dodane so preglednice znakov za samoglasnike in soglasnike ter njihov opis. Sledi Ilustrativni material - po dve semantični in leksikalni karti z vsem, kar spada zraven, samo komentarii k trem leksikalnim in šestim semantičnim kartam in pet primerov nekartografiranega gradiva. Tako naj bi si bralci ustvarili sliko prihodnjih zvezkov Atlasa. Manjka le primer za napovedane zbirne karte. Uvodni zvezek vsebuje seveda tudi podatke o raziskovanih naseljih in informatorjih, o kronologiji dela in sodelavcih v vseh fazah nastajanja OKDA (od 1973 do 1986). Da bi bilo uporabniku Atlasa še bolj jasno, kaj lahko pričakuje v naslednjih zvezkih, je ponovno natisnjena nekoliko izpopolnjena Vprašalnica OKDA, pomemben rezultat dela Mednarodnega kolektiva OKDA, ki ima tudi samostojen znanstveni pomen. Vprašalnica vsebuje 785 leksikalnih in semantičnih vprašanj, razdeljenih na petnajst poglavij z naslednjimi naslovi: Leksika vsakdanjega življenja (dom, gospodarska poslopja, obleka, obutev, posoda, hrana, družina, sorodstvo). Verovanja, obredi, običaji, Glasbeni instrumenti. Deli človeškega telesa in bolezni, Fizične sposobnosti človeka in z njimi povezane dejavnosti. Rastlinstvo, Vaško gospodarstvo, Ljudsko meroslovje. Delovno orodje, tkal- 152 stvo, čebelarstvo, Sekanje gozda in obdelava lesa. Živalstvo, Pastirstvo, Relief, Naravni pojavi in Ne-pregibne besede. Glede na število vprašanj v posameznih poglavjih opazimo, da je poudarek na leksi-ki vsakdanjega življenja (306 vpr.) in na pastirski terminologiji (149 vpr.). Zadnje strani Uvodnega zvezka so zapolnjene s spiskom okrajšav in dogovorjenih znakov ter s kazalom. Tako vsebinski kot oblikovni vtis Uvodnega zvezka je zelo dober. Sprva nas preseneti za atlase nekoliko majhen format (13,8 x 20,1 cm), vendar so karte na precej večjem (39,5 x 29,2 cm), zloženem in vpetem takoj za stranjo s komentarjem kartografirane besede. Tehnično je knjiga sicer preprosto, vendar lepo urejena, karte so izdelane natančno in estetsko. Zasledili smo dve, skorajda zanemarljivi odstopanji od načel: znaki so pred številko kraja, namesto pod njo in na legendi manjka naslov karte s številko vprašanja, kar je tako že podano v desnem zgornjem kotu. Atlas je tudi metodološko odlično zasnovan. Vidi se, da so si njegovi sodelavci nabrali nemalo izkušenj pri delu za druge atlase in jih tu s pridom uporabili. Natančno se zavedajo, kaj se s takim tipom atlasa da prikazati in česa ne. Glede na naslov bi bilo morda upravičeno nekoliko bolj ali vsaj na vidnejšem mestu utemeljiti vključitev področja z zahoda Balkanskega polotoka. Po Uvodnem bi pričakovali vsaj enako dobre tudi naslednje zvezke OKDA. Da se nekaj zatika, vidimo že pri prvem zvezku, saj je drugi izšel pred njim, pa tudi ta nas v marsičem razočara. Drugi zvezek OKDA je izšel pri Nauki, v Moskvi 1988. Izdala gaje Akademija znanosti ZSSR, Inštitut za slavistiko in balkanistiko, odgovorna urednika pa sta S. B. Bemštejn in G. P. Klepikova. Uvodne strani so samo v ruščini in francoščini. Predgovor (kot tudi nadaljnji tekst) pa samo v ruščini. Kazalo je že pred Predgovorom, sledi mu kratek pregled in preglednice transkripcije OKDA. Za njo je spisek krajev, ki sestavljajo mrežo OKDA, ter sestavljalcev kart in komentariev Drugega zvezka. Pod naslovoma Ko-mentarii h kartam in Nekartografirani materiali najdemo med drugim pojasnilo, da so komentarji v prvem, karte pa v drugem delu zvezka, kar naj bi olajšalo pregled in analizo gradiva, ki se nanaša na posamezna semantična polja leksike. Sledi seznam komentarjev in komentarii, njim pa seznam kart tega zvezka in karte. Zvezek daje odgovore na 97 vprašanj (104-201) iz poglavja Leksike vsakdanjega življenja, ki se nanašajo na obleko, obutev, posodo in druge pripomočke pri pridelavi mleka. Zbrano gradivo je dalo 10 leksikalnih in 30 semantičnih kart, za 56 odgovorov pa je podan nekartografiran, toda komentiran material. Za ilustracijo si oglejmo primera za semantično in leksikalno karto. Vprašanje 153 se glasi: pomen besede *opAn( )K (velike črke pomenijo, da ti fonemi variirajo, praznina v oklepaju pa variacijo fone-ma z 0). Iz karte lahko razberemo, da na srbohrvaškem - vključno z albansko točko, makedonskem in romunskem področju ter majhnem delu Ukrajine ta leksem res pomeni opanke in je pomen označen kot karpatizem (s polnim krogom). V štirih točkah v južni Ukrajini pomeni ta beseda vrsto krila, v eni ukrajinski točki predpasnik, v eni poljski pa jermenček v opankah, medtem ko drugi kraji v poljskih, čeških, slovaških, madžarskih in večjem delu ukrajinskih Karpatov te besede ne poznajo. Vprašanje 154, ki išče besedo za pomen »usnjene opanke« (fr. chaussons), pa da na prej omenjenem področju odgovor opanke. na češkem, slovaškem in poljskem krpce, na madžarskem, vzhodnem slovaškem in zahodnem ukrajinskem bočkori, na osrednjem ukrajinskem hodaki, na vzhodnem pa posloli (seveda v različnih fonetičnih variantah). Drugi zvezek se od Uvodnega nekoliko razlikuje že po formatu (14,5 x21,2 cm), barvi in kakovosti platnic, kar niti ni bistveno. Zvezek tudi ni tiskan, ampak je razmnožen tipkopis. ki je včasih slabo čitljiv ali celo nečitljiv (gl. npr. legendo na str. 203). Karte so majhne (22,6 x 16,6 cm), zato je bilo grafične znake večkrat težko ustrezno razporediti. Področja z gostejšo mrežo postanejo tako nepregledna, tudi manjši znaki niso rešitev (gl. karti št. 21 in 37). Nasploh se velikost znakov od karte do karte spreminja, tudi ko to prostorsko ni upravičeno (prim. karti št. 14 in 17). Ne zgolj estetske napake pa najdemo na čisti karti (blankovki). Manjkajo namreč imena mest, kar otežuje orientacijo. V zgornjem desnem kotu ni naslova karte in prostora za morebitno risbo predmeta. Pri romunskih točkah manjka oznaka r (rekartografirano), na kar je sicer opozorjeno (str. 161). Legenda naj bi vsebovala tudi opozorila na primerialne odgovore, vendar so ti le v komentariu. In še nekaj - edina hrvaška točka 191 (Pa-klenica) je postavljena nekam v zahodno Bosno! Težko se strinjamo z utemeljitvijo podajanja komentariev ločeno od kart. Če je na tak način olajšana primeriava materialov, pa je toliko bolj otežkočena primešava karte in njej pripadajočega materiala, 153 kar je morda še pomembnejše. Vsekakor pa je to stvar dogovora in prav bi bilo, da bi se ga držali vsi izdajatelji. To velja tudi za naklado, saj je nesmiselno, da ima II. zvezek kar za polovico manjšo naklado od Uvodnega (500 : 1000). Morda bi veljalo opozoriti, da se naslovi kart vedno ne ujemajo s tistimi v Vprašalnici; sprememba je nastala zaradi točnejših podatkov v procesu dela. Pri primeriavi tabel transkripcij iz Uvodnega in II. zvezka ugotovimo, da se deloma razlikujeta tabeli 3 (primešava transkripcij OKDA in ALR - Romunskega lingvističnega atlasa). Nasploh so pri transkripciji oz. transkribiranem tekstu možne številne napake, ko se tak tekst pretipkava ali tiska in še tako veliko število korektur je premajhno. Da se tovrstne napake pojavljajo tudi v obeh zvezkih OKDA, nam pove že primerjava komentarja oziroma indeksa h karti 90 za vprašanje 149 (Uvodni ! zvezek str. 27-28, II. zv. str. 85-86). Razlik je veliko (okrog 20). Kje in kaj je pravilno oziroma napač- ! no, se brez primerjave z originalom ne da ugotoviti. Te pomanjkljivosti pa seveda ne morejo razvrednotiti vrednosti zbranega materiala. Prav gotovo bo ¦ dal odgovore na mnoga, morda do sedaj nerešljiva vprašanja tako leksikologom, semantikom, dialek-; tologom, fonetikom, etimologom kot tudi etnologom in še komu. Delo za lingvistični atlas - pa naj si bo katerikoli - zahteva mnogo znanja, sodelovanja, energije, potr- i pežljivosti, natančnosti in ne nazadnje tudi sredstev in škoda bi bilo, da česa od tega zmanjka prav v i fazi, ko postanejo rezultati tega težaškega dela v obliki publikacij tudi vidni. Vera Smole ZRC SAZU v Ljubljani KNJIGA ZA DANAŠNJO RABO Jezikovna politika (JP) je v jugoslovanski večjezikovni skupnosti nadvse občutljiva zadeva, polna nasprotij, nesporazumov in improvizacije. Hrvaški jezikoslovec D. Škiljan je napisal delo,' kije za take razmere že po svoji tematiki, pa tudi po svoji sistematiki zelo pomembno in potrebno, posebno ker se pisec vprašanj loteva s teoretične, praktične (uporabnostne) in celo »futurološke« plati. V terminokjškem uvodu teoretičnega razdelka knjige so določena razmera med pojmi koine, knjižni jezik, uradni jezik, narodni jezik ipd., predvsem pa je postavljena definicija pojma JP: to je »skupina preračunanih in večinoma institucionaliziranih postopkov, s katerimi kaka družba vpliva na jezikovne oblike javnega sporazumevanja in na oblikovanje zavesti svojih pripadnikov o teh oblikah«. Za oblikovanje in uresničevanje JP so seveda zelo pomembne družbene okoliščine, in sicer tako nejezi-kovne (npr. demografske, gospodarske, pravne) kakor tudi tiste, ki jih obravnavajo npr. dialektologija, sociolingvistika in druge jezikoslovne vede. Vladajoča družbena skupina (državna in druga oblast) je pri reševanju jezikovnopolitičnih vprašanj lahko neposredno vpletena (izdaja zakonske predpise o jeziku in skrbi za njihovo uveljavljanje - to je t. i. direktivni model JP) ali pa njihovo reševanje prepušča »naravnemu« dogajanju (liberalni model JP).2 V uporabnostnem razdelku skuša Škiljan s teoretično mrežo, razvito v prvem razdelku, zajeti in opisati JP v Jugoslaviji. Največjega praktičnega problema ne vidi v zapletenosti našega jezikovnega položaja (veliko število jezikov ter več ravnin oblikovanja in uresničevanja JP - od zvezne do občinske). ' D. Škiljan, Jezična politika. Zagreb 1988 (Naprijed), 162 str. 2 To ne pomeni, daje vladajoči skupini v drugem primeru vseeno, kako je z jezikom, temveč da so družbena razmerja v dani jezikovni skupnosti zelo stanovitna in samodejno uravnavajo bistvene jezikovnopolitične zadeve tako, kakor je vladajoči skupini všeč, ne da bi se ji bilo treba v to posebej vmešavati. Ce pa »naravni« razvoj pripelje do nepričakovanih in nezaželenih izidov, je strpnosti vladajoče skupine tudi v liberalnem modelu kmalu konec. Tako je npr. v priznano liberalni jezikovni politiki ZDA prišlo do pravcatega pretresa in predlaganja posebnih ukrepov, ko se je nekaterim zazdelo, da množice priseljencev iz Mehike in od drugod s svojo španščino ogrožajo angleščino. 154 temveč v neenotnosti družbenih okoliščin: politične, gospodarske, kultumo-civilizacijske in druge meje so ozemlje današnje Jugoslavije v zgodovini razsekale na množico območij, na katerih se je po jezikovnih, družbenih in etničnih skupinah izoblikovala cela vrsta različnih družbenih zavesti o jeziku, »ki jih je na nekaterih odsekih res težko uskladiti v razmeroma kratkem času«. Posebnosti nejezikovnih sestavin družbeiiih okoliščin JP v Jugoslaviji so: - demografske (imamo okrog 15 takih jezikovnih skupnosti, ki premorejo po več kakor 10 000 pripadnikov; poleg številčnosti so pomembni tudi podatki o njihovi avtohtonosti in stmjenosti naselitve; številna jezikovnopolitična vprašanja ob podatku, da čez dve tretjini jugoslovanskega prebivalstva sestavljajo pripadniki srbsko-hrvaške jezikovne skupnosti); - gospodarske (na JP v Jugoslaviji ne vplivajo tako bistveno kakor demografske; »Mogoče bi bilo s takimi razlogi - čeprav gotovo ne samo z njimi - pojasnjevati manjšo pripravljenost Slovencev, npr. v primerjavi z Makedonci, da v mednarodnem sporazumevanju v SFRJ preidejo v srbohrvaščino.«); - kulturne (poleg velike pisanosti navad in kulturnih izročil posameznih jezikovnih skupnosti so pomembni razločki v kulturnem standardu: v nekaterih delih Jugoslavije velik odstotek nepismenih ali takih brez dokončane osnovne šole; velik del prebivalstva je zato nezmožen za udeležbo v javnem sporazumevanju); - družbene (posameznikov položaj in napredovanje na družbeni lestvici v Jugoslaviji nista tako močno odvisna od njegove jezikovne kulture oziroma od »prirojene« socialne zvrsti kakor v nekaterih drugih državah); - politične (najpomembnejša je federalizem v državni ureditvi; t. i. demokratični centralizem v organizaciji vodilne politične skupine te poteze ni mogel izbrisati; na načelni ravni močno poudarianje jezikovne enakopravnosti; neuravnovešeni preplet direktivnosti in samoupravljanja nikogar - razen državne uprave in šolstva - resno ne zavezuje, da bi uporabljal standardizirane jezikovne oblike); - pravne (o jeziku se govori v zvezni in v republiških ustavah ter v množici zakonov in odlokov; republiške ustave praviloma določajo narodne jezike za uradne jezike na svojih območjih, različno natančno in široko pa določajo tudi jezikovne pravice narodnosti; težave pri uveljavljanju jezikovnih pravnih norm v nepravni državi^); Najzanimivejše posebnosti jezikovnih družbenih okoliščin JP pri nas pa so: - geolingvisiične (prostorska osrednjost srbohrvaščine v državi; »naša JP se mora zato odločiti, ali bo to prednost /sh./ bolj ali manj podpirala ali pa jo skušala z raznimi ukrepi nevtralizirati«; narečna razčlenjenost južnoslovanskih jezikov ter poglavitne smeri njihovih medsebojnih vplivov: znotraj države izrazita prednost srbohrvaščine, sicer pa je vsa Jugoslavija v vplivnem območju svetovnih jezikov, predvsem angleščine); - sociolingvislične (socialnozvrstna razčlenjenost jezikov in njihov sporazumevalni doseg; neenake možnosti za sporazumevanje v svojem jeziku zunaj svoje domače jezikovne skupnosti; množična dvo-jezičnost - vsaj pasivna in z omejenim kodom - nesrbsko-hrvaških govorcev; za JP odprto vprašanje doseganja dvosmerne dvojezičnosti); - psiholingvisiične (vrednostna stališča govorcev do lastnega jezika in do drugih jezikov; prevlada av-tocentričnega modela); - stanje jezikovne teorije (pogoj za ustrezne opise jezikov kot podlago za njihovo standardizacijo; imamo vrsto sociolingvistično naravnanih avto^ev in teoretičnih del, v jezikoslovno razpravljanje pa se vendarle pogosto vtihotaplja ideologija, neredko porazdeljena po republiškem »ključu«). Po pregledu vseh teh okoliščin se Škiljan loti obravnavanja prve sestavine JP - oblikovanja družbene zavesti o neodvisnosti (samosvojosti), zgodovinskosti in življenjski moči izbranega jezika.^ Kot poseben problem je predstavljeno nastajanje zavesti o neodvisnosti slovenščine od srbohrvaščine ter make-donščine od bolgarščine, znotraj same srbohrvaščine pa o stopnji neodvisnosti variant. - Zavest o zgodovinskosti se nanaša na preteklo obdobje, od katerega se priznava zgodovinska kontinuiteta danega jezika ali vsaj njegove knjižne zvrsti (za srbohrvaščino npr. od Vuka Karadžiča). - Življenjska moč je- 3 Prim. nasprotujoče si razlage predpisov o rabi jezikov v JLA na sojenju ljubljanski četverici leta 1988. 4 Velike razločke med družbenimi zavestmi o tem bi lahko ponazorili s sopostavitvijo dveh pregovorov: Kolikor jezikov znaš, toliko veljaš. - Govori srpski, da te razume čitav svet! 155. zikov se kaže v njihovi notranji bogatitvi in zunanji širitvi (večanju števila govorcev, sporazumevalne-ga dosega in prostora); v Jugoslaviji je nekaj jezikov, katerih življenjska moč usiha (npr. vlaški) ali pa celo odmirajo (npr. istroromunski). Zaradi posebnih razmerij med jeziki se postavlja vprašanje, kako z jezikovnega stališča definirati jugoslovansko družbo kot celoto. Škiljan sicer pravi, daje to »popolnoma očitno večjezična skupnost«, vendar se v njej prepletajo razni tipi vcčjezičnosti.-'' zato jo je mogoče imeti za »plurilingvalno« pa tudi za »poliglosijsko« in celo za »polimonolingvalno« družbo (str. 106). Druga sestavina JP je jezikovno načrtovanje. Poleg družbenih ukrepov, s katerimi se določajo hierarhična razmerja med jeziki (načrtovanje »statusa«), gre tudi za ukrepe, s katerimi sc določa, utrjuje, bogati in popularizira izrazni inventar izbranega jezika (npr. njegovi glasovi, bcsedjc. skladnja - standardizacija oz. načrtovanje »korpusa«). Z razčlembo pravnih predpisov z raznih ravni pridemo v Jugoslaviji od deklarirane enakopravnosti v zvezni ustavi do 9-stopenjske statusne lestvice jezikov, ki govori o različnih možnostih za vzgojo in izobraževanje v lastnem jeziku. Načrtovanje korpusa in njegova popularizacija nista zadosti uspešna (posebno zaradi vrzeli v izobraževanju), »zato standardna jezikovna zvrst v Jugoslaviji v zavesti govorcev pogosto nima take vloge kakor v jezikovno kultiviranih skupnostih niti ni zmeraj pogoj za dostop do kanalov javnega sporazumevanja«, opaziti pa jc razmah »substandardizacije«; ponujeni substandardi večinoma nastajajo kot clitistični žargoni posameznih družbenih skupin (npr, mestne študentske mladine), »tako da so pravzaprav družbeno bolj zaprti kakor standardna zvrst /.../ in nikakor ne pripomorejo k sporazumevalni učinkovitosti«.^ V poglavju z naslovom »Jezikovna politika, ki je ni« Škiljan ugotavlja vsebinsko nckohcrcntnost. nc-izenačenost in institucionalno nedodelanost JP v Jugoslaviji. Politika jc za jezik večinoma nczainlcrc-sirana (saj ji je doslej zadoščal njen birokratski žargon), razen kolikor ga obeša na zastavo kol narodni simbol in kolikor mora posegati v »ekscesne situacije«. Knjiga se končuje »futurološko«, z naštevanjem množice (46) tem za morebitno nadaljnje raziskovanje JP v Jugoslaviji ter s sintezo nujnih postavk za pravično in uspešno JP v prihodnosti. Čeprav sc Škiljan sam dobro zaveda tveganosti in že kar utopičnosti takega premišljevanja, jc treba pritrditi njegovim sklepnim besedam: »Realisti navsezadnje ne bi smeli pozabiti, da je vsaka družbena kriza hkrati tudi kriza sporazumevanja (pa tudi jezikovna kriza) in da jo je mogoče premagati samo z učinkovitim sporazumevanjem: namen jezikovne politike pa ni nič drugega kakor povečati učinkovitost javnega sporazumevanja in razviti družbeno zavest, potrebno za tako povečanje. Prav zato je zdaj trenutek, da premislimo in znova oblikujemo jezikovno politiko v Jugoslaviji.« Izmed treh razdelkov knjige je za razbistritev naših pojmov poglavitnega pomena prvi. teoretični, za pisca pa je bilo najbrž težavnejše pisanje drugega, aplikativnega; težko je sistematično govoriti o jezikovni politiki, »ki je ni« (124) in za katero je težko dobiti konkretne podatke že na republiški, kaj šele na zvezni ravni, V knjigi uporabljeni slovenistični podatki - ti nas pač posebej zanimajo - so večinoma korektni, vendar skopi. Spričo sklicevanja na neobstoj ali težko dostopnost podatkov lahko štejemo za nerazumljiv spodrsljaj neupoštevanje poglavitnega vira podatkov o slovenski jezikovni politiki - zbornika Slovenščina v javnosti (gradivo s portoroškega posvetovanja 1979): omenjen ni niti v bibliografiji (157-62). - Pri obravnavanju zgodovinskosti južnoslovanskih jezikov (102-4) ne zvemo o slovenščini niti besede. Slabša poučenost o tem vprašanju veje tudi iz mnenja, daje slovenska zavest o neodvisnosti (samosvojosti) slovenščine nastala s t. i. procesom »Ausbau« (102). tj. z nekakšno umetno izzvano odcepitvijo od srbohrvaščine. V resnici pa je pred dobrimi 440 leti, ko je Trubar utemeljeval knjižno slovenščino, med slovenščino in srbohrvaščino že dolgo vladalo spontano nastalo razmerje »Abstand«, Tudi če pogledamo globlje v zgodovino, tja do Brižinskih spomenikov, ne moremo govoriti o kakem zavestnem načrtovanju odcepitve od srbohrvaščine. Fevdalni gospodje, ki bi bili morda lahko zasnovali in izpeljali tak načrt (npr. celjski grofje), so imeli drugačne, večinoma prav nasprotne interese in skrbi (prim. povezovanje s srbsko despotsko rodovino Brankovičev); v poznejšem oblikovanju slovenščine in zavesti o njej je resda prihajalo tudi do zavestnega prizadevanja za spremembo 5 O potrebi po natančnejši določitvi tega pojma sem pisal v članku Za natančnejšo presojo nekaterih temeljnih pojmov jezikovne politike v SFRJ, v: zbornik Uporabno jezikoslovje (V. kongres Zveze društev za uporabno jezikoslovje Jugoslavije), Ljubljana 1989,284-9. (• Človek pomisli na protestna pisma gledalcev ljubljanske televizije zaradi »periskopovščine«, ki se vsiljuje vsemu slovenskemu prostoru. .156_______.................^..................._.........................................._........ ^................^......................................_ razmerja do srbohrvaščine (v nasprotujočih si smereh - od iliristične in panslavistične do puristične), vendar se je vse to dogajalo na podlagi že poprej »naravno« izoblikovanega samosvojega profila slovenščine. S slovenskega stališča je politično sporno pojmovanje jezikovne enakopravnosti kot enakosti »vseh govorcev in njihove svobode, da uporabljajo svoj jezik v katerem koli položaju in na katerem koli delu jugoslovanskega prostora« (79, pod. 149). Taka »enakopravnost« že po zakonu velikih števil nujno pelje v asimilacijo »manj množnih Slave rodov«, zato jo je treba nevtralizirati s t. i. ozemeljskim (teritorialnim) načelom: jezik avtohtonega (domačega) prebivalstva ima v mejah svojega domačega ozemlja prednost.^ Vsako javno, tudi znanstveno nastopanje je tako po svoji vsebini kakor tudi po svoji obliki politično, pisanje o (jezikovni) politiki pa seveda še toliko bolj. Zato je bil pisec knjige Jezikovna politika v nevarnosti, da bo njegovo delo nosilo premočne sledi dnevne politike in ideologije. V besedilu je sicer res opaziti nekaj sledi »pristranskosti« (npr. pri omenjanju samoupravljanja in nadaljnje vloge zvezne SZDL v urejanju jezikovne politike - str. 152), vendar se je pisec uspešno izogibal skrajnostim in ohranil zadostno razdaljo do raziskovanega predmeta. Tudi zato je prav, da njegova knjiga postaja uspešnica. Janez Dular Ljubljana SREDNJI VEK V SLOVENSKEM JEZIKU, KNJIŽEVNOSTI IN KULTURI Zhoritik Obdobja 10. Filozofska fakulteta, Ljubljana 1989, 391 str. Knjigo Obdobja 10, ki prinaša prispevke s poletnega (julij 1988) mednarodnega simpozija Obdobje srednjega veka v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, je urednik Jože Toporišič razdelil na 5 ožjih vsebinskih sklopov (prim. z naslovom simpozija): I. Brižinski spomeniki, II. Srednjeveško slovstvo in tematika. III. Slovenščina in sosednji jeziki, IV. Kultura, uprava, umetnost in narodnost ter V. Cirilo-iiielodovski) izročilo. Z referati je zastopana tako domača kot tuja stroka (iz slovanskega in germanskega sveta). Težišče zbornika predstavljajo prispevki na temo tisočletnice Brižinskih spomenikov; referati obravnavajo tako jezikovni, družbeni in teološki vidik kot tudi zanimanje zanje pri Slovencih/Slovanih v 1. polovici 19. stol. Jože Toporišič predstavi v svojem prispevku z naslovom Prva slovenska izdaja Brižinskih spomenikov dopisovanje J. Dobrovskega, ki je Slovencem prvi (1811) sporočil novico o obstoju Brižinskih spomenikov (BS), z J. Kopitarjem, ki je nato (1822) v oceni Staroslovanske slovnice J. Dobrovskega objavil BS I in kasneje (1836) vse tri v Glagolita Clozianus, ter P. Koppnom, ki je skupaj z Vostokovom 1827 prvi izdal BS v celoti. Toporišič poleg v pismih vsebovanih jezikovnih problemov primeria tudi zapis in komentarie v zvezi z BS I v vseh prvih izdajah do vključno 1836, tj. Vodnika 1813, Kopitarja 1822, Metelka 1825, Vo-stokova 1827 in Kopitarja 1836. Avtorice I'. Cvetko-Orešntk. I. Pcirdčkovd in .V/. Orožen se ukvariajo z izvorom BS, ki zaposluje sla-viste/sloveniste že preko 160 let. larja Cveiko-Orešnik (Slovenskosl Brižinskih spomenikov in nekatere novej.še hipoteze o njih) analizira argumente O. Kronsteineria, kije v svojih delih (1981 in 1984) na podlagi zapisov osebnih in krajevnih imen iz 9.-11. stol. poskušal rekonstruirati poseben tip alpske slovenščine, ki pa ne predstavlja predstopnje slovenščine. V. Cvetko-Orešnik dokazuje, da so njegovi argumenti o neslovenskosti BS neprepričljivi oz. da ne upošteva fonoloških in oblikoslovnih dejstev. Vera Petrdčkovd (K nekterfm prvkum jazykovych hranic mezi Slovinci a Moravanv do konce 11. sto-leti) na podlagi analize 105 slovanskih spomenikov (analiza izrazov) zavrača Isačenka (1943; znano je, da seje Isačenko opiral predvsem na besedno ravnino) in pritriuje slovenskemu izvoru BS. 1 Gl. op. 5. 157 Martina Orožen (Brižinski spomeniki in njihovo razmerje do stare cerkvene slovanščine) v okviru dveh tez o izvoru BS, tj. karantansko-slovensk^ in karantansko-panonskoslovenske, navaja poleg dokazanih slovenskih »sistemskih glasovnih tendenc« (94) na glasoslovni ravnini (Ramovš) tipične panonske značilnosti v oblikoslovju (posplošena zaimensko-pridevniška končnica prvotno trde osnove, ohranitev deležij sedanjega in preteklega časa), v besedišču in skladnji (dajalniška naklonska zveza za izražanje pomena nujnosti in prihodnosti ter način zanikanja). Ekaterina Dogramadžieva (Sajuznite sredstva vav Fraizingskite pametnici) iz Sofije je analizirala staroslovenski vezniški sestav in ugotovila prisotnost vseh oblikoslovnih kategorij vezniških besed, tj. prirednih in podrednih veznikov, oz. zaimkov, prislovov in (odvisno) vpraš. zaimkov in prislovov. S primeqavo BS in starobolgarskih rokopisov je ugotovila ohranjenost praslovanske dediščine tako v slovenščini kot v bolgarščini, v določenih primerih pa je šel razvoj po svoje. Ada Vidovič-Muha (Zgradba tvorjenk v Brižinskih spomenikih) seje po besedotvorni razčlenitvi Tru-barieve Cerkovne ordninge (1564) in Kastelic-Vorenčevega slovaria s konca 17. in zač. 18. stol. lotila BS in s primerianjem potrdila tezo o kontinuiranosti razvoja slovenskega (knjižnega) jezika od začetkov do danes. Analizirala je tvoqene predmetnopomenske besede (teh je 163 oz. pribl. 60 %). Zdaleč največ je nemodifikacijskih tvorjenk, od tega pa izpeljank (samostalniki, pridevniki, glagoli), in nekaj tvorienk iz predložne zveze (prislov). Med modifikacijskimi najdemo glagolske sestavljenke in tudi izpeljanke. Avtorica navaja še primere sam. sklopov, pri katerih se v obrazilo pretvori le slovnični pomen. Opazen je besedotvornopomenski primanjkljaj, kar A. Vidovič-Muha razlaga z zvrstno pripadnostjo besedila. Tom Priestly (Sound-structures in the Second Freising Fragment) obravnava BS II glede na fonološke slogovne značilnosti in ugotavlja pesniškost izraza. Besedilo je razčlenil površinsko - prisotne so alite-racije in asonance - sicer pa ugotovil predvsem uporabo postopka »chiming« (po Leechu 1969; izraza sta si glasovno podobna, kar navaja na misel o njunih možnih povezanostih), kar povezuje s pridigami iz Evrope iz 9. stol. Tudi Gerharda Giesemanna zanima slogovna problematika (Mensch- und Gotlhezof;enheil in ihrer biblischen VerankerungJ, in sicer BS I - obrazec splošne spovedi. Avtor po »odstavkih« ugotavlja izraženo razmeqe človek-Bog oz. približevanje človeka k Bogu in Boga k človeku. Vekoslav Grmič (Teološka antropologija v Brižinskih spomenikih) prav tako postavi v središče zanimanja človeka v razme^u do Boga in Boga do človeka. Avtor ugotavlja, da je v obravnavanih besedilih človek postavljen v središče; trpi zaradi Adamovega greha, hkrati pa greši vedno znova sam, zato je potreben spovedi. V okviru jezikoslovne problematike Alenka Sivic-Dular nadalje analizira slovenska zemljepisna imena slovanskega izvora do 1. 1550 iz gradiva M. Kosa (Besedotvorne vrsle slovenskih zemljepisnih imen. Na gradivu do leta J550). Najpogostejši besedotvorni vrsti sta izpeljava in konverzija, malo pa je zloženk, medtem ko je sklope po današnjih merilih zaradi pisave (skupaj-narazen) težko ugotavljati. Mija Lončariča (O slovensko-kajkavskim odnosima) za Rigleoem (1977) spiet zanima slovensko-kajkavsko razmerie, in sicer v svojem prispevku ugotavlja, da se je morala kajkavščina približno v istem času izdvojiti iz hrvaškosrbskega jezika kot slovenščina iz južnoslovanskega zahoda, tj. ok. 10. stol. V sklop Slovenščina in sosednji jeziki je uvrščen tudi Marc L. Greenberg (Jer Vocalization in Slovene, Serbo-Croatian and Slovak), ki nakazuje zvezo med (srednjo) slovaščino in južnoslovanskimi narečji - pri vokalizaciji jera. Avtor domneva, da je do nje prišlo kmalu po prekinitvi zveze med zahodnimi in južnimi Slovani. Fedora Ferluga-Petronio iz Vidma (Ob primerjanju latinskih, italijanskih in slovenskih besedil v Cer-njejskem rokopisu) priporoča natis in natančno analizo vseh (ok. 100) zapiskov o darovih bratovščini sv. Marije v Gorenji Cemjeji, sama pa razkriva, da se v slovenskih odlomkih iz let 1497-1508, ki jih je pisal notar Johannes z otoka Krka, kaže večja skrb za slovenski jezik kot v sledečih do 1. 1546, za katere so značilne številne jezikovne nepravilnosti, zlasti pa kalki pod romanskim vplivom. Zanimiv prispevek ima tudi Alojz Jembrih (Naziv Bezjak u kontekstu migracija 15. i 16. st.). Besedo Bezjak, ki jo srečamo pri Trubariu in Bohoriču, izpeljuje iz glagola b(j)egati b(j)ežati. Jembrih zavrača trditve, da je to splošni naziv za Kajkavce, ampak podaja svoje videnje, da gre za ime beguncev, Uskokov, ki so na sever bežali pred Turki. 158 v razdelku Srednjeveško slovstvo in tematika je objavljenih osem referatov z različnimi temami. Jože Pogačnik je v prispevku (Srednji vek na Slovenskem kot slovstveni pojem) spregovoril o dosedanjem raziskovanju tega obdobja pri nas in nakaza! smeri bodočega dela na tem področju. Poudaril je negativno vrednotenje del iz predliterame faze našega književnozgodovinskega razvoja, ki je povzročilo, da raziskovalci niso posvetili dovolj pozoriiosti delom iz teh stoletij, spremenjen odnos pa že kaže rezultate. Osrednja problematika obdobja so poleg slogovnih paleografska in besediloslovna vprašanja, kjer pa naletimo tudi na največ problemov. Gostji iz Osijeka, Zlata Sundalič in Branka Brlenič- Vujič, sta zajeli dve od najstarejših tematik slovenskega (besednega) ustvaqanja. Zlata Sundalič raziskuje motiv lepe Vide (Mit o lijepoj Vidi). Raziskava sicer temelji na Grafenauerievi monografiji o lepi Vidi, osrednji del pa je namenjen Canka^evi obdelavi tega motiva (drama Lepa Vida, 1911). Tema referata Branke Brlenič-Vujič pa je mrtvaški ples (Idejna i tematska recepcija plesa smrti u slovenskoj književnosti), ki združuje v sebi uradno asketsko tendenco srednjeveškega krščanstva in neuradno ljudsko zabavno kulturo. V slovenskem duhovnem svetuje mrtvaški ples prisoten od srednjega veka dalje (freska v Hrastovljah, 1490) preko reformacije in protireformacije (Valvasor, Theatrum mortis humanae tripartitum, 1682) do manirizma in baroka (o. Romuald, Škofjeloška procesija, 1721). V slovenskem duhovnem svetu se spet pojavi 1936 z Baladami Petrice Kerempuha M. Krleže. Matej Rode v članku Slovenski pregovori in srednji vek govori na splošno o pregovorih, s področja fol-kloristike pa je tudi prispevek Marije Stanonik (Raziskovanje srednjeveške slovstvene folklore pri Slovencih). Osredotočila se je na Grafenaueqevo raziskovanje in prikazala tri tematske kroge, s katerimi se je ukvarial (biblična, zgodovinska in pravljična problematika). Seznani nas tudi z Grafenaueqe-vimi diskusijami z drugimi raziskovalci (Kidrič, Matičetov, IVIerhar). Anton Janko nam v referatu Der von Suonegge, Der von Obernburg, Der von Scharpfenberg - trije nemški viteški liriki s slovenskih tal predstavi tri pesnike, Žovneškega, Gomjegrajskega in Ostrovrhar-ja, ki so pisali v slogu sicer že izumirajočega minezanga oz. takrat nove lirske smeri, katere začetnik na Nemškem je Neidhardt von Reuental. Vsi trije so pesnili sredi 13. stol. in so s svojimi pesmimi zastopani v Velikem heidelberškem rokopisu. Pisali so sicer v starovisokonemščini, vendar kljub temu predstavljajo zanimiv in pomemben del naše kulturne preteklosti in so hkrati dokaz dovolj dobre seznanjenosti s sočasnimi gibanji v (srednjevisokonemški) literarni ustvarialnosti. Tone Pretnar v referatu O verzni in kitični obliki Menartovega slovenskega in Rabadanovega hrvaškega prevoda Villonovega pesniškega dela med seboj primera oba omenjena prevoda in ugotavlja njuno približevanje izvirniku. Menart kalkira verz in kitico, vendar hkrati upošteva domače verzno oblikovanje. Tu in tam tekste tudi stilizira (npr. raba protestantskega in pogovornega jezika). Raba-dan stilizira pesmi rahlo regionalno, v celoti pa so njegovi prevodi bolj literarni od Menartovih. Miran Hladnik (Srednji vek v slovenski zgodovinski povesti) postavi tezo o slovenski zgodovinski povesti kot narodotvorbenem žanru in jo dokazuje na zgodovinskih »povestih« in »romanih« od 1859 do 1945. V tem času je nastalo precej del z različnimi temami (pokristjanjevanje, Turki, Celjski grofje), nekatera od njih so izrazito trivialna. Najboljše zgodovinske povesti je pisal F. Bevk. Analizi sledi kronologija slovenske zgodovinske povesti (50 naslovov). Četrti sklop. Kultura, uprava, umetnost in narodnost, sestavljajo štirie prispevki. Likovno umetnost predstavlja Janez Hofler z referatom O nekaterih vidikih likovne umetnosti srednjega veka na Slovenskem. Ugotavlja, da so v slovenski srednjeveški arhitekturi, plastiki in slikarstvu vidne tri velike skupine: dela, ki so po izvoru čisti uvoz; dela, temelječa na lokalnem izročilu; in na koncu dela, ki oboje povežejo v dosežke, merljive s širšimi merili. Prispevek Igorja Grdine (Skupnost Slovencev in njih učena kultura v zgodnejših razdobjih srednjega veka) govori o srednjeveški učeni kulturi, ki jo najbolj reprezentativno predstavljajo ustoličevalni obred na Gosposvetskem polju, Brižinski spomeniki in delovanje Cirila in Metoda v Spodnji Panoni-ji. Vse troje priča o slovenskosti področja in o rabi slovenskega jezika, o čemer govorijo različni viri iz različnih obdobij. S področja zgodovine je tudi razprava Petra Stiha (Nastanek in razvoj dežel na Slovenskem). V njem prikaže oblikovanje štirih najpomembnejših slovenskih dežel (Štajerska, Koroška, Kranjska in Goriška), ki so se postopno razvijale od 10. do 15. stoletja, obstajale pa vse do leta 1918, ko so propadle skupaj z Avstro-Ogrsko. 159 Bibliografski popis slovenskih srednjeveških rokopisov avtorja Mihaela Glavana ob Stiškem rokopisu poda primer možnega popisa. Večina slovenskih srednjeveških rokopisov vse do danes še ni dovolj dobro bibliografsko popisana, kar tudi otežuje temeljitejše znanstvene analize. Peti vsebinski sklop nosi naslov Cirilo-metodovsko izročilo, v njem pa so v glavnem zbrani prispevki, ki obravnavajo glagolico in glagolske tekste. Tako Sergio Bonazza v svojem referatu (Prvenstvo glago-lice oz. cirilice v času) zagovarja tezo o večji starosti glagolice, na osnovi Kopita^eve objave Clozovega glagolita (1836) in njegove korespondence z grofom Clozom pa dokazuje, daje avtor te trditve prav J. Kopitar, ne pa P. J. Šafank, Branko Panov (Kon nekoi prašanja za početocite na slovenskata pismenost) nas seznanja s tremi fazami pismenstva pri makedonskih Slovanih 6. do 9. stol. V prvi so uporabljali »znamenja«, v drugi, ko so bili v tesni zvezi z Bizancem, so rabili rimske in grške črke (pokristjanjevanje), tretjo fazo pa že predstavlja »prava« slovanska pisava - glagolica. Zanimiva je razprava Georgija Pop-Atanasova o staroslovanskih akrostihih (Staroslovenskite akrosti-hovi so glagolska prvoosnova). V staroslovansko pismenost so prišli iz bizantinske literature. Najstarejši so bili prvotno napisani v glagolici, ohranili pa so se v ciriličnem prečrkovanju. Gre za abecedne in frazne akrostihe znanih in anonimnih avtorjev. O delu Cirila in Metoda piše Vera Stojčevska - Antik' (Kirilometodiovskioto delo kako trajna vrska megu Slovenite i začuvanata tradicija). Brata sta s svojim delom dala Slovanom najbistvenejše: pisavo, jezik, cerkev, besedo in drugo. Poudaria pa tudi vezi med Slovani v 9. in 10. stol. in iz tega izvaja sklep o staroslovanskih spomenikih kot temelju v razvoju slovanskih jezikov, književnosti in kultur. Novo vrednotenje dela solunskih bratov Cirila in Metoda je prispevek Metoda Benedika, ki opozarja na vse večjo ceno Cirilovega in Metodovega dela tudi med teologi. Dolgo soju le častili, v prejšnjem stoletju pa je škof Slomšek pisal o njunem prizadevanju za edinost med vzhodom in zahodom. Njuno delo je bilo še širše ovrednoteno v okviru proslavljanja 1 lOO-letnice Metodove smrti. Zbornik je urednik zaključil z izčrpnim poročilom o 10 knjigah iz zbirke Obdobja (Ob desetletnici Obdobij). Pri tem ni predstavil le imenskega kazala avtoqev natisnjenih referatov, ampak tudi: - zaporedje in naslovne strani simpozijev (od razsvetljenstva do srednjega veka), - vodje simpozijev (univ. profesoqi: Paternu, Zadravec, Pogorelec, Koruza in Toporišič) in urednike zbornikov (v glavnem isti), - komu pripada prvi objavljeni referat v zborniku (povečini vodji simpozija), komu prvi referat v posameznih razdelkih (književnost, jezik, kultura), - število natisnjenih referatov (največ 64 v Zborniku IV /Simbolizem/ in VI /16. stoletje/); le v 3 primerih (Zbornik I /Razsvetljenstvo/, VI (16. stoletje/, X (Srednji vek) je število jezikoslovno usme^e-nih referatov preseglo slovstvene, - število strani zbornika (najdebelejši je bil Zbornik IV /Simbolizem/ z 824 Str.); razmerje med književnostjo, jezikom in kulturo bi se dalo glede na vse knjige izraziti s6;3; 1, - mesta, od koder so prišli referenti: vodi seveda Ljubljana (212 referatov 93-ih referentov), sledijo pa Zagreb (23-10), Celovec (22-8), Krakov (20-6), Beograd (14-10), Sarajevo (12-5), Osijek (13-4), Maribor (8-4), Praga (6-5) itn. Kaže, da so to glavne »postojanke« slovenistike/slavistike; zastopana so še mesta v državah: NDR, ZRN, Italija, Francija, Bolgarija, SZ, Madžarska, ZDA, Švedska. (Mimogrede: čemu je J. Toporišič seštel število referentov in število referatov, podpisanima ni jasno.) S tem Zbornikom se zaključuje ciklus desetih mednarodnih simpozijev, ki so osvetljevali obdobja od srednjega veka do sodobnosti. Prispevki referentov so dostopni v enajstih knjigah (zbornik »Simbolizem« ima dva dela). Marsikatera razprava odpira nove probleme ali pokaže nova gledanja na stare. Vsekakor so simpoziji in ob njih nastali zborniki »Obdobja« pomemben prispevek v raziskovanju slovenskega jezika, književnosti in kulture. Marja Bester in Darja Gabrovšek Filozofska fakulteta v Ljubljani 160 o BRALČEVEM DOŽIVLJANJU KNJIŽEVNE UMETNINE (Meta Grosman: Bralec in književnost, Ljubljana, DZS 1989,109 strani) Prispevki, ki se večinoma vsi s tega ali onega vidika dotikajo zapletenega odnosa med književnostjo ter bralcem v ustvarjalnem procesu branja, so nastali v zadnjih petnajstih letih. Nekateri izmed njih so bili že objavljeni (kar nekaj v JiS-u), sicer pa jih je največ predstavljenih prvikrat. Deset razprav je plod avtoričinega študija vprašanj recepcijske estetike ter procesov branja oziroma pouka angleške in ameriške književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, pri čemer so posebej zanimiva sklepna poglavja o branju / pouku pesmi ter proze v tujem jeziku. Kot je razvidno iz predgovora dr. Grosmano-va svojo osnovno misel gradi na prepričanju, da si je nujno potrebno prizadevati za pouk ustvarialne-ga branja na vseh ravneh izobraževanja ter se izogibati pouku, ki preveč vztraja na kopičenju podatkov, saj ni usmerien k vzgajanju bralne sposobnosti, k potrebni diverzifikaciji miselnih vzorcev, oziroma k bralčevemu aktivnemu odnosu pri razumevanju literarnega dela. Kljub temu, da so v pričujoči knjigi zbrane študije napisane v relativno dolgem časovnem obdobju, ter da so navzlic okvirni tematski povezanosti »bralec-književnost« precej raznolike, to ne zmanjšuje enotnosti znanstvene raziskave tega področja, ki v slovenščini ni dovolj obdelano, spričo cesarje knjiga toliko bolj zanimiva. V okviru povečanega zanimanja, ki v zadnjem času vlada zanj med literarnimi teoretiki, seje avtorica osredinila predvsem na anglo-ameriški vidik. Kar zadeva znanstveni instru-mentarij, velja pripomniti, da nekatere študije vsebujejo precej več opomb kot druge, ki so bolj praktično naravnane. Tiste z večjim številom opomb prinašajo ne le pojasnila v zvezi z besedilom, marveč navajajo tudi gradivo za bralce, ki jih določena problematika še posebej zanima. V tem smislu bi bilo dobrodošlo avtorsko kazalo številnih omenjenih teoretikov ali pa kratek kronološki pregled literamo-teoretičnih pristopov anglo-ameriške recepcijske estetike. V prvih dveh študijah Grosmanova nakazuje možnosti ubeseditve bralčevega doživljanja književnega dela. Subtilna psihološka plat vseh znanih in neznanih elementov doživetja in opisa besedne umetnine avtorico navaja k delnemu sklepu, da še tako natančen opis kritičnega bralca ne more v celoti izraziti temeljne »nekomunikabilnosti« tega intimnega doživetja. Nato razvršča poskuse analitičnega opisovanja procesa literarnega doživetja v več skupin, glede na način doživljanja in pojmovanje književnosti sploh, pri čemer avtorica zanimivo trdi, da so vsi ti pogledi a priori svojevoljni in zato sporni. Avtoričina sklepna misel je pomenljivo relativistična, saj želi preseči pretirano subjektivne kritiške sestavine literarnega doživetja. Nasploh ugotavlja, da večina kritiških opisov daje le delne razlage elementov doživljanja besednih umetnin, da so zgolj deskriptivne in zato le malo povedo o resničnem literarnem doživetju. Poglavje, posvečeno procesom branja, je razčlenjeno na podpoglavja, ki tudi manj poučenemu bralcu sintetično razgrinjajo obravnavano problematiko: od zaznavanja znakov do pomena, psihologija branja, funkcije branja, možnosti estetske funkcije. Nadalje so zanimive ugotovitve o kvarnih ali vsaj škodljivih učinkih literarnega kiča / plaže na otroka, ki so v primeriavi z branjem odraslih specifični. Posledice so namreč za otroka še toliko bolj usodne, saj nima izkušenosti in ni sposoben ustreznega premisleka o kvaliteti dela, kar pa odločilno vpliva na razvoj otrokove bralne sposobnosti. Avtorica se v skladu s svojimi opazovanji upravičeno zavzema za preprečitev nastajanja novega literarnega kiča in je proti lahki dosegljivosti tovrstnih nekakovostnih del. Razprave iz drugega dela knjige se dotikajo pouka književnosti, ki naj bi kar v največji meri razvil učenčevo bralno sposobnost za ustvarjalno »konkretizacijo« leposlovnega dela, ki bo ostala trajna. V sklopu poglavja o pouku bralne sposobnosti najdemo najprej poučen spis o učenčevem literarnem doživetju, o didaktičnih možnostih razvijanja bralne sposobnosti, problematiki zaznavanja besedila in njegovem razumevanju ter o aktualizaciji leposlovnega besedila, ki naj po mnenju avtorice upošteva vse sestavine dela v ustreznih medsebojnih povezavah. Pouk, ki se osredinja na naštevanje literamo-zgodovinskih podatkov in ob tem pušča učence nedejavne, ne pomaga razviti sposobnosti samostojnega doživljanja beletristike. Kot višja stopnja pouka leposlovja se ponuja pouk književne interpretacije leposlovnega dela, ki predstavlja posebno poglavje knjige. Grosmanova meni, da je tako zastavljen pouk mnogo bolj zahteven od enostavnega posredovanja ter v naprej določene, predavane književne interpretacije. Od učitelja zahteva večjo odprtost in pripravljenost razumeti učenčeve interpretativne pobude, ki ga spričo njegovega dejavnega sodelovanja dejansko postavlja v vlogo subjekta pouka. Svojevrstno novost pomenijo zadnje tri študije, saj se lotevajo problematike branja in pouka literature v tujem jeziku, v tem primeru angleškem. Branje pesmi v tujem jeziku predstavlja možnost bolj izvirnega doživetja pesmi, razumevanja pomenskih odtenkov in mnogosmiselnosti besednih zvez, kot pa jih ponuja pesemski prevod. Avtorica opredeljuje vlogo nepoznavanja posameznih besed pri branju izvirnika, katerega posledice so predvsem občutne pri bralčevem dojemanju metaforike, saj pomenske premike v tem smislu označuje za motnje v delovanju pesemske celote. Prispevek zaključuje s prepričanjem, da je kljub lažji razumljivosti prevoda tuje pesmi vsekakor mogoče dati prednost branju pesmi v izvirniku. Praktičen primer pouka pesmi v tujem jeziku prinaša predzadnji sestavek, v katerem avtorica opisuje lastne izkušnje poglobljenega branja ode »Ode on a Grecian Um« Johna Keatsa v angleščini. Ob znani romantični opredeljenosti pesmi naj bi učitelj usmeril učenčevo pozornost na značilne elemente pesmi, s tem, da le-te najprej poskuša z vprašanji učencem nakazati. Šele če nanje ne dobi zaželenega odziva, učence opozori na razne sestavine in značilnosti pesemskega izvimika, na primer sintaktično zgradbo, ponovitve, ironične poudarke, kopičenje pridevnikov in podobno. Takšen pouk tujejezičnega pesništva ne omogoča zgolj razumevanja posamezne pesmi, temveč učencem razvije sposobnosti zahtevnejšega branja poezije nasploh. Zadnji krajši sestavek govori o problematiki branja proze v tujem jeziku, ki podobno kot branje poezije povzroča številne težave, prevsem »napake« in nesporazume, pri branju besedil, katerih jezik in izvirna kultura sta bralcu bolj ali manj neznana. Avtorica opozaoa na bralčevo nepoznavanje posameznih tujih besed, pripisovanje napačnih pomenov ali prekinitev branja, zmanjšano občutljivost za konotacije, poznavanje dmgačnega jezikovnega sistema in pomanjkljivo seznanjenost s kulturnim okoljem. Vsi omenjeni dejavniki po mnenju avtorice odločilno vplivajo na konkretizacijo besedne umetnine v tujem jeziku, pri čemer ne gre pozabiti, da pouk tujejezičnega besedila od učitelja nujno zahteva tudi več pozornosti učenčevega razumevanja in doživetja dela. Knjiga Mete Grosman Bralec in književnost, ki tako s teoretičnega kot tudi praktičnega vidika obravnava zagoneten proces doživetja besedne umetnine, sicer ponuja številne odgovore, vendar po drugi strani odpira nova vprašanja, ki se porajajo ob poskusih razčlenitve in opisa konkretizacije besedila. V času, ko opažamo zaznaven padec bralne kulture, za katero se zavzema avtorica, pričujoče delo nudi sklop premišljeno podanih podatkov o obravnavani problematiki, ki je pri nas manj poznana, kar kaže na zanesljivo širšo uporabnost knjige. Igor Maver Filozofska fakulteta Ljubljana SLAVISTIČNO ZBOROVANJE V UUBUANI Letošnje slavistično zborovanje bo od 27.-29. septembra 1990 v Ljubljani. Organizira ga Slavistično društvo Ljubljana s programskim sodelovanjem Izvršilnega odbora Slavističnega društva Slovenije. Zborovanje jubilejnega značaja bo na temo SEDEMDESET LET SLOVENSKE SLOVENISTIKE V SKUPNEM SLOVENSKEM JEZIKOVNEM PROSTORU (ob 100-letnici rojstva Frana Ramovša). Predavanja iz jezika, književnosti in didaktike pouka bodo osvetljevala podobo 70-letnega razvoja naše stroke. lO SDS je že izdelal osnutek programa ter k sodelovanju povabil strokovnjake nave-^f denih področij. Nadaljnja obvestila bodo sledila. Slavistično društvo Slovenije