___    84    ____
  Cesar Viljem nemški.
Začetkom minulega tedaa došlo je z Berolina prvo naznaailo, da je cesar Viljem zopet obolel vsled nepo-menljivega prehlajenja, kakor tolikokrat že pred. Prve dni  bolezni je še ustajal,   sprejemal   svoje   ministre in
85
čleoe cesarske rodbioe. V torek poročalo se je že, da je bolezen, ki je pred nekoliko odlegla, postala hujša, v sredo že cesar ni več mogel zapustiti postelje, še hujše postala so poročila od srede na četrteis, ki so izrekala, da je cesar imel zelo nemirno noč in da je zelo oslabljen. S tem izrečeno je bilo glede na visoko starost bolnikovo, da je življenje njegovo v nevarnosti; v obče pa je šla med ljudstvom govorica, da — cesar že umira. Slabost bolnikova napredovala je tako hitro, da je bilo vsako slednje poročilo neugodnejše in bolj obupno. Na Dunaji počila je v četertek večer ob 6. uri govorica, da jo došel že brzojav o smrti cesarjevi; in res dobro ure kasLCJe raznašali in predajali so po-streščeki že izredno izdane limite „Tagblatt-ove" in „W. allg. Z." v katerih se je naznanjeval privatni brzojav z Berolica glaseč se tako: „Berolin dne 8. marca ob 5. uri 5 minut zvečer, cesar Viljem je ravnokar umrl." — Med 9. in 10. uro zvečer se je pa to naznanilo preklicalo z opazko, da je bil cesar v onem času padel a dolgo in hudo medlevico, da je pa kasneje vendar pokazal znamenje življenja in da so ga ob 6. uri obhajali. — Kasiie^e ponoči poročalo se je, da so cesarja krog 10. ure prestlali, da je bil zopet pri boljši zavesti, da je zopet za\žil nekaj juhe in pa vina šampanca, da je bil potem krepkejši ter se je še razgovarjal s svojo soprogo, hčerjo, cesarjevičem sinom princem Viljemom in Bismarkom, ki so pri njem bili do 3. ure zjutraj. S tem časom so pa bolnika pričele zopet zapuščati moči.
Dne 10. maica ob 7. zjutraj razglašeno poročjlo bilo je že po vsem obupno, slabost bolnikova postala je še večja, zavedal se že ni dolgo nič več in med vrstami se je lahko čitalo, da cesar umira in vsak trenutek more umreti, in to seje tudi zgodilo čez dobro uro o b 8. in 27 m i n ut zj utra j.
Ko je prejšnji dan nastala nevarnost za življenje cesarjevo, razglasila se je neka naredba cesarjeva z meseca novembra minulega leta, s katero se razglaša z ozirom na bolezen prestolnikovo, pooblaščenja sina njegovega princa Viljema, da sme podpisavati v imenu cesarjevem vse take državne čine, za katere bi bilo sicer treba posebnega pooblastila.
S smrtjo cesarjevo zgubilo je to pooblastilo svojo veljavo, ker v onem trenutku, v katerem je cesar Viljem nehal živeti, postalje nemški cesar, njegov v S t. Kemo bivajoči bolni sin Friderik.
lianjki cesar Viljem rojen je bil dne 22. marca 1. 1797. toraj bi bil čez 13 dni dopolnil 91. leto svoje starosti.
Prvo življenje njegovo, kakor tudi vsi vspehi, njegovi bilo je vojaško; s svojem 10. letom postal je že častnik, leta 1813. postal je stotnik ter je 1. 1814. spremljal svojega očeta v vojski zoper Francoze.
Leta 1829. poročil se je s princesinjo Avgusto Saksonsko, rojeno leta 1811. — S tega zakona bila sta rojena sedanji prestolnik Friderik (rojen dne 18. oktobra 1831) in pa princezinja Luiza, velika vojvodica Badenska, (roj. 1. 1838.)
Po smrti svojega očeta 1. 1840. dobil je Viljem^ ker starejši brat njegov ni imel v zakonu otrok, naslov „princa Pruskega" kot odločen prihodnji prestolana-slednik, — in ob enem postal je namestnik Pomoranski in general pešcev. Leta 1848. bil je zelo nepriljubljen, ker so ga sploh šteli za brezobzirnega vojaka in absolutista, za to je šel za nekaj časa na ptuje. Da se njegova palača ni oropala,  dobila je napis ^Narodna last."
Bival je na Angleškem, drugo leto pa se je vrnil nazaj domu ter je kot poslanec narodne skupščine izrekel svoje ustavno stališče, kasneje pa se je ni vde-ležil več. Pred kresom 1. 1849 dobil je poveljništvo vojne zoper upornike v Badenskem in Pfalz-i, po ukrotenem uporu zaukazal je veliko število ljudi zarad udeležbe pri uporu usmrtiti.
Leta 1854. postal je veliki načelnik vseh pro-stomavtarskih besuic pruskih.
Dne 23. oktobra 1857. postal je namestnik obolelega kralja, dne 7. oktobra 1858. pa je prevzel vla-darstvo. Napoleon in Cavour ponujala sta mu prija-teljvStvo, da bi ga bila pridobila za svoje namene, pa dokler ni bil kralj v pravem pomenu besede, izogibaval se je takih zavez. Ko je dne 8. januarja 1861. stric njegov in kralj umrl, nastopil je Viljem še le vlado, kot kralj po „milosti Božji", pričel je takoj prevstrojati prusko vojno, pa pri tem delu prišel je kmalu v nasprotje s pruskem deželnim zborom. Leta 1862 izbral si je za ministra brezozirnega pl. Bismarka, ki je bil pred pruski poslanik v Petrogradu. S tem sta bila v lepem soglasji v borbah proti deželnemu zboru. Razmere proti Avstrijski postale so bolj in bolj napete, leta 1864. pa so se na videz presukale toliko na bolje, da sta se skupaj vojskovale Pruska in Avstrijska v Schlesvvig-Holsteinu, to da koj pri sklepanju miru pokazalo se je nasprotje toliko ojstreje. Bismark sklenil je zvezo z Laško in 1866 napovedala je Pruska nam vojsko s pretvezo, da naša država dela za ponižavanje Pruske.
Avstrija napadena je bila ob enem od juga in severa, po bitkah pri Kraljevem Gradcu — na severu, in pa pri Custozzi in Visu — na jugu, zgubila je Avstrija vodstvo v Nemški, na jugu pa Beneško.
Takrat je sedaj umrli cesar hotel s svojo vojno z Nikolsburga koj preko Dunaja do Trsta in gotovo bi se tudi Bismark ne bil protivil „nekoliko Nemško" razširiti doli do jadranskega morja —*to da Napoleon III. zažugal je takrat, da takoj zapove vojni francoski mahniti po Pruski, ako bi se to zgodilo in tako so nasledki onega leta za nas ostali le omejeno pomenljivi — Napoleon III. pa je štiri leta kasneje 1. 1870. plačal oni svoj korak s svojim prestolom. Kasnejše dogodbe so znane, o pravih namenih Bismarkovih pa je marsikaj razodel v svojih spomenicah naš kacelar Beust, ki je madjarom za „domoljubje^' skazano leta 1866. koj drugo leto dal nagrado daalizma.
Mi pa smo leta 1879. poslali „zavezniki'' mogočno zapovedujočega cesarja  Nemške s knezom Bismarkom,
86
Koliko koristi nam je donašala nemška zveza do sedaj, je teško zračuniti, — ugibati bi se dalo z ozi-rom na delovanje narodno-nemške stranke pri nas, oziroma iz JNemške ven podpiranega Schalverein-a^ dalje iz tega, da se naši državi bolj in bolj nakazuje pot proti izhodno-južni strani. Pribodnjost pa bode pokazala, kedo bode imel korist,  kedo škodo pri tej zvezi.
O zadnjem govoru Bismarkovem izrekle so „No-vice" svojo sodbo pred malo dnevi.
Koliko bode vplivala smrt starega cesarja na Nemško unanjo politiko, se že da uganiti, ali, kaj se bode zgodilo, ko umerje po prerokovanji zoravnikov sedanji nemški cesar Friderik, to se danes ne more zračunati. gotovo pa je, da bode o tem odločevala naj več volja Bismarkova, ako ostane živ in zdrav.