BORCI GENERALA MAISTRA
Spomenik bodo odkrili brez mene
V prejšnji številki Dogovorov smo predstavili Ernesta Majerja, enega od Maistrovih Ubrcev, ki so pred 69 leti vkorakali v Maribor in s tem zagotovili priključitev tega dela Štajerske k Sloveniji. Danes predstavljamo še dva takratna borca Slavka Švajgerja in Vladimira Jakliča.
Nekdanji Maistrov borec Slav-ko Švajger me je ljubeznivo spre-jel na svojem domu na Cankarjevi 10 v Ljubljani. Pogovarjala sva se ob kozarčku vinjaka, ki me je ča-kal na njegovi mizici v lepo ureje-ni sobi.
Slavko se je rodil 28. marca 1895 v Črnomlju. Njegov oče je bil sodni uradnik, mati pa gospodi-nja. Dokončal je nižjo realko, po-tem pa še Marovo šolo, ki je bila y Ljubljani. V stari avstrijski vojski si je pridobil čin »gefreiterja«. Vo-jaške veščine je opravljal pri gor-skem strelskem polku. V tej enoti so bili v glavnem Slovenci. Tova-riš Švajger je bil zaveden Slove-nec. Ko so ga demobilizirali, se je prijavil Narodni straži, za tem pa se je javil Maistrovim borcem. Boril se je na levem krilu fronte. To je bilo v okolici Dravograda, Slovenjgradca in Kotelj. Še danes se dobro spomirya svojega ko-
mandanta podpolkovnika Her-mana Vidmarja. Žal mu je, da vr-hovnega komandanta Maistra ni videl. Zadnje dni septembra 1919 " se je vrnil domov. Kaj kmalu se je moral zaposliti. Delal je v več službah. Tako je bil pri lesno-iz-vozni družbi Panonija, v Planini pri Rakeku je upravljal z žago, katere lastnik je bil Windisch--Graetz, bil je upravnik graščine v Beli Krajini, podobno delo je opravljal tudi v Ribnici.
Kmalu po izbruhu vojne se je priključil OF. Italijani so ga dalj časa opazovali, nato pa zaprli.
Po osvoboditvi je služboval na tedanjem slovenskem ministr-stvu za gozdarstvo in lesno indu-strijo. Pokoj je nastopil leta 1950, od takrat dalje pa vse do leta 1970 je honorarno sodeloval pri Viba filmu in Radio Ljubljana.
Stanuje v lepem stanovanju. Brat je njegov sosed. Hčerka, ki stanuje v Siški, je kolikor more ob njem. Čilega in zadovoljnega starega očeta imajo radi tudi nje-govi vnuki.
Za svoje delo je prejel odlikova-nje - red zasluge za narod s srebr-no zvezdo.
* * *
Maistrov borec  Vladimir Ja-
klič, podpolkovnik v pokoju, se je rodil 22. 2. 1897 v Ljubljani. Njegov oče je bil profesor, mati pa gospodinja. Opravil je osem gimnazij z veliko maturo, nato pa se je vpisal v šolo za rezervne ofi-cirje.
Prav podrobno se spominja svojih preteklih dni. V avstrijsko vojsko je stopil na dan 15. 10. 1915. Služil je v peš polku v Ju-denburgu. Bil je tudi na ruski fronti. Leta 1918 se je prijavil Mai-strovim borcem. Še danes ponos-no pravi, da je bil med prvimi prostovoljci. Spominja se tudi.da
je njegov polk vodil polkovnik Žerjav. Z njim se je bojeval prav do konca vojaških operacij.
Po prvi svetovni vojni se je pri-javil kot aktivni oficir v staro ju-goslovansko vojsko. Služboval je v Črni gori, nato pa v Mariboru in Ljubljani. Bil je komandant bata-ljona kolesarjev. Leta 1938 je bil v Beogradu. Tam je dobil čin pod-polkovnika. Tudi začetek vojne je doživel v našem glavnem mestu. Nemci so ga odpeljali v ujetni-štvo. Izročili so ga Italijanom. Ti so ga deportirali v zloglasno tabo-rišče Gonars. Leta 1943 mu je uspelo, da se je vrnil v Ljubljano. Nek Italijan mu je izstavil napa-čen dokument, da je z njim lahko pripotoval domov. Zvedel je, da ga zasledujejo. Napotil se je na Dunaj. Zaprli so mu ženo Pavlo in tudi njega. V zaporu je ostal vse do prihoda Rusov.
Po osvoboditvi se je zaposlil za nekaj časa v Ministrstvu za kme-tijstvo. Leta 1946 se je upokojil. Dolga leta za tem pa je honorarno predaval matematiko na TSŠ v Ljubljani.
Sedaj je Jaklič star že dobrih 90 let. Zivi v domu upokojencev na Taboru. Lani mu je umrla žena. Nima nobenih sorodnikov. Pravi, da mu ni žal, ker je že tako v letih. Dolgo je živel in rad je imel živ-ljenje.
Ponosen je na odlikovanje, ki ga je dobil kot koroški borec. Septembrskega odkritja spome-nika Maistru v Mariboru se ne bo mogel udeležiti. »Če sem bil od začetka pri Maistru, bi moral biti pri njem tudi sedaj. Toliko napo-rov ne prenesem več«, je zaključil tovariš Jaklič.
Preživeli Majstrovi borci so sta-ri nad 90 let. V občini Center jih je živih še.
Kljub visoki starosti in bolezni imajo željo, da bi sodelovali pri odkritju spomenika svojega vr-hovnega poveljnika v Mariboru. Prav gotovo jih bo na tem slavjir malo. Toda tisti, ki lbodo prišli bo-do visoko dvignili zastavo zmage, saj so pripomogli, da je Maribor in del Koroške ostal Slovenski.
Vinko Bovcon