Kmetijske in rokodélske novice
Na svitlobo dane od c. k. kmetijske družbe.
Tečaj III.
V srédo 31. Grudna. 1845.
List 53.
Bravcam k koncu leta v spomin.
Habete sal in vobis et pacem inter vos.
Marc. IX. 49.
Bogam bravci novic na potu prihodnjiga leta!
Blag nam ostani spomín, upanje vam zanaprej.
Kar govórile smo petkrat desetérno in trikrat,
Bodi rečeno v koríst rodu, domovju, in vam.
Bodi ko zernja izmèt, požèni obilno klasovja.
Rekle bi, zvesto de smo namembo dosegle tečaja,
Tode služabnici molk, sodba spodobi se vam.
Sodite! Scer dovolite nam sledeče besede,
Dobro prevdarite jih, vredne pomislika so;
Če bi še manjkalo kaj, iz lastniga blaga dodajte.
Bogu dušo in vest, vladarju zvestobo do smerti,
Veri zaúpa poklòn, glasu zakona poslúh,
Starosti čast, mladenču poduk, otroku ljubezen,
Zeni prijazno pomoč, bratu Slovencu objem,
Vezi edinstva krepost — so naše perve naročbe.
Marno poglejte potém na polje slovenskiga djanja,
Mnogo ledine je še, mnogo je križama rok.
Ganite jih, otrébite mah domovini do jedra,
Duhe zarótite v beg dvombe, nemarnosti, tmin,
Dvignite serčno zaklad slovenskiga dlana in uma.
Svetu pokažite lik domače navade in misli,
Biti slovenske kerví, bodi Slovencu ponòs.
Spomnite se imenitnosti del pokojnih očetov,
Cenite vrednosti scer roda sedajniga tud;
Kdor zaničuje se sam, podlága je tujčevi peti.
Pogovor
kmetiſhkiga ozheta ſ ſvojim naravoſlovja suzhenim
ſinam, v meſzu Grudnu.
O. Vſe ſe sdej le od shelesne zeſte pogo-
varja, povej mi, Janes! kakó more ſopár vos go-
niti? To mi nizh pràv v glavo ne gré.
§. To ſi natanjko rasjaſniti, oglejte podobo
in pasite, kar vam bom povedal.
O. Ti ſi vunder preſneto uzhena glaviza! Rad
te bom poſluſhal.
Jezik očistite peg, opilite gladko mu rujo ,
Kar je najétiga v njem, dajte sosedu nazaj.
Kinčite ga iz lastne moči, iz lastniga vira,
Jasno ko struna bo pel, zvonu enako doníl,
Pričal vašo modrost na desno, na levo narodam.
Res je začetek trud, okorna beseda detinstva,
Tega ne vstrašite se, moč neizmerna je sklep.
Volja poprav vam bodi in skerb, izida ni dvombe
Glejte ta hrast košat, hrastič očetu je bil,
Zakon natóre je tak, de iz maliga rase veliko.
Nepomenljivo leží nevažna pèška na grivi,
Nekim otroku iz rok padla nevedama je;
Kliti začnè, narase drevó, se kroži, se širi,
Krona mu prostre se vzrak, jablan na grivi stojí,
Važno devet rodovin z obilnim sadjem previdi.
Mlada zaveržena dva pobegneta v hrib aventinski,
Reven osnujeta stan, komaj pastirju se vdá-
Dvigne se stan, premeni se v grad, se množi, se krepi,
Žezlo prime deržav, morja si skuje trizób,
Roma ponosna sloví, kraljici zemlja se vklanja.
Tako iz maliga stvar narase velika in slavna,
Volja se zbudi tedaj, truda ne strašite se.
Krasno bo sad slovenske rečí ob uri dozoril,
Gani se verli ratár! sin bo veselo sejal,
Cvetju se čudil unúk unuka unukove žetve.
J. Koseski.
Ş. Vſaka hlapniza ali vſaka maſhina, ktero
ſopar ali hlap goni, obſtoji is dveh raslozhnih po-
glavitnih delov, namrezh is pezhi ſ ſoparnim
kotlam, vred in pa is maſhine, ktera goni vosove
in druge rezhí. — Pezh ima 4 dela: ſpodnji
duſhek, roſh, ognjiſhe in dimnik. — Nad
ognjiſhem je shelesin ali bakren kotel takó vsídan,
de ga plamen in sherjavza od vſih ſtrani kurita.
V kotlu ſe voda kuha in v podobi ſoparze v ma-
ſhino gré, is ktere isvira ſilna mozh in grosna
hitroſt. — Kaj ſe v ti maſhini godí, ktero je zhlo-
I
veſhki um snajdel, vam hozhem sdej na tanjko ob pravim zhaſu odprejo in saprêjo. V pokrov kotla
pokasati. Vsemite podobo v roke.
C. ſte vdelane dve zeví r. s. — r. ſeshe pod vodo,
s. pa malo nad vodo ſtojí. Ako ſe odpre v sgor-
njim konzu zev r., voda is nje ſerzhí (gnana od
pritiſka ſoparze); ako ſe odpre zev s., ſerzhí ſamó
ſoparza is nje. Zhe bi pa is zeví r. ſama ſoparza
ſhla, bi bilo snaminje, de je premalo vode v kotlu,
in zhe bi is zevi s. voda letela, bi bilo snaminje,
de je prevezh vode v kotlu. Tudi ima pokrov du-
ſhik t. to je luknjizo, ktero okroglopodolgaſt, v
sdornjim konzu debel in v ſpodnjim tenák sama-
ſhik maſhí, na kteri ſe obeli teshník u. kakor pri
tehtnizi, in takó luknjizo maſhi, de nizh ſoparze
pri nji ne more uiti. Zhe ſe je pa prevezh ſoparze
v kotlu napravilo, ki bi vtegnila kotel rasneſti,
vsdigne ſ ſvojim pritiſkam samaſhik t. in preobilna
ſoparza isferzhi. Ako ſe sakuri pod kotlam C. v
pêzhi P. ſe napravi v njem ſoparza, in gre po zevi
f. g. h. in ako ſo sapernize h. o. p. odperte, gre
v zev h. i. in kér je saperniza i. saperta, samore
le pri h. iti v poſodo A. in pritiſne v nji bit B.
proti tlam. Zhe je pa kaj ſoparze v A. pod bitam.
gre po zeví n. o. p. v poſodo D. ſe ſ-hladí in po-
ſtane voda. Pri ti prizhi, ko bit pride do tal, ſe
sapernize h. o. p. saprêjo, in ſe odprejo sapernize
m. i. k. Soparza gre po zevi l. m. n. v A. pod bit
B. ga vsdigne do verha, ſoparza pa nad bitam isletí
po zevi h. i. k. v poſodo D. in je ſpet voda. Ka-
der bit pride do verha, ſe ſpet sapernize m. i k.
saprejo, in ſe odprejo sapernize h. o. p. ſoparza
gre ſpet pri h. nad bit, ga doli pritiſne, ſoparza
pod njim pa gre po zevi n. o. p. v D. in takó gre
bit smirej gori in doli, kakor de bi medel, dokler ſe
pod kotlam C. kuri, in ta bit goni zelo napravo,
ktera samore goniti vosove, mline, zholne i. t. d.
O. Od kod pa ima ſoparza tako mozh?
Ş. Voda ima to laſtnoſt, de v ſoparnim ſtanu
150Okrat vezh proſtora potrebuje, ſe pràv rasſhi-
riti, kakor pa v ſvojim natornim ſtanu, takó de po-
ſoda, v kteri bi ſe vodena ſoparza po ſvoji natori
pràv samogla rasſhiriti, bi mogla 1500krat vezhi
biti, kakor pa poſoda, v kteri je navadna voda.
§. Glejte! podoba A. je velika okrogla, po-
Ako ſe tedej kuri pod kotlam C. ſe voda ſogreje,
dolgaſta shelesna poſoda s debelim shelesnim bitam
in en del ſe je ſpremeni v ſoparzo, in kér v tem
B. ki ſe takó ſten te poſode prime, de nizh ſoparze
ſtanu potrebuje vezh proſtora, je v kotlu mozhno
ne more memo iti, ſizer ſe pa vender da gori in
ſtiſnjena, ſi prisadeva ſe rasſhiriti po ſvoji natori,
doli goniti. Bit ima sgorej shelesni kol a. b. ki s
mozhno pritiſka na vſe kraje kotla, in zhe ſe na-
bitam gori in doli hodi. Ta kol ſe prime v sgor-
pelje po zevih v napravo, kakor ſim vam jo raslo-
njim konzu rozhnika b. c. kteri ſe v ſredi d. verti, shil, goni koleſa, vosove in druge rezhí.
in kteriga perpeti kol gori in doli guglje. Na dru-
O. Sdej mi je pa ta rezh jaſna, kakor de bi
gim konzu tega rozhnika je perpet shelesen kol
bil maſhino ſamo ogledoval. Veliko lepih naukov ſi
c. e., kteriga rozhnik ſemtertje goni, in kteri po-
mi she dal, danaſhnji mi je tudi prav vſhezh.
tem koló ſuzhe, ki ſe ſpet drusiga koleſja primlje
J. Jashirk.
in takó samore goniti vos, mlin, zholn ali kakſhno
drugo rezh.
O. To bi she bilo, ali kdo bo pa bit gonil v
okrogli poſodi?
S. Bit pa ſoparza gori in doli goni. C. je ter-
den bakren ali shelesen kotel s mozhnim pokrovam
do trefjiga dela napolnjen s vodó. Is njega gre
sakrivljena zev f. g. h. ktera ſe pri h. ſklene s
drugo zevjo h. i. k., kér ima tudi sapernizo. Žev
h. i. k. gre v sgornjim konzu v okroglo poſodo A.
ima pri i. in k. sapernize in ſeshe ſ ſpodnjim kon-
zam v poſodo s merslo vodo D. Is zeví f. q. h. gre
ſpet druga zev l. m. ktera ſe dershí druge ſpod-
nje zeví n. o. p. in ima pri m. sapernizo. Žev
n. o. p. gre v ſpodnjim konzu v poſodo A. ima pri
o. in p. sapernize in ſeshe ſ ſpodnjim konzam p. v
poſodo D. Sapernize ſo takó narejene, de ſe ſame
m
D
Živino pozimi bolezni obvarovati.
(Konec.)
5) Od slabiga gleštanja živine.
Snažnost živine je pol reje. Škoda. de te
resnice kmetovavci ne obrajtajo, kakor bi imelo biti.
Koža so unajne pljuča: skozi kožo živina diha,
živež iz zraka sprejemlje, kar pa je sprideniga
in v truplu nima več ostati, po nji v podobi so-
para ali pota vùn pahne. Če se tedej koža na
živini ne glešta, in ne snaži, ostane ves prah, blato,
pot in veliko druzih rečí na koži, se zaprêjo in
zamašijo dihavne ljuknice, kterih je tavžent in tav-
žent po truplu, živina nima duška po koži, se slabo
redí, garje in uší dobí, hira in zbolí.
Delavni konji se imajo tedej vsak dan tudi
SII
pozimi s kertačo ali češalam (štirgljem) po celim
životu dobro počesati, goveja živina pa saj tri-
krat na teden s češalam ali pa s slamnatimi sno-
pički dergniti, blato po stegnih odpraviti in
vime z mlačno vodo vsak dan vmiti. Konjem,
ki večkrat noge polne blata v hlev pernesó, se
morajo kopita in noge čisto vmiti, de kopita zdrave
ostanejo, in de se mahovnice odvernejo. — De se
pozimi, kadar zmerzovati začnè, mora podkova konj
poojstriti (šèrſati), vsak kmetovavec sam vé.
6) Od kužnih in nalezljivih bolezin
pozimi.
Zima ne rodí sicer posebnih kužnih bolezin;
ko se je pa pozimi kaka nalezljiva kužna bolezin
prikazala, jo je težeji odpraviti, zató kér živina
bolj vkupej in včasih clo na drenji stojí, tedej ena
od druge ložeje bolezin naleze. Nektere kužne bo-
lezni se razširajo po zraku in zdrava živina jih
naleze, če je ravno deleč preč od bolne stala:
več drugih nalezljivih bolezin pa je, ktere živina
od živine le naleze, če tikama nje stojí. Večidel
pri vsih kužnih boleznih je to poglavitna reč: de
naj se zdrava živina koj koj iz okuženiga
hleva dene; bolna naj pa sama notri ostane, in
po svetu umniga zdravnika ozdravlja. Kdor narobe
stori, to je, kdor bolno živino iz hleva vzame,
zdravo pa v hlevu pustí, je sam svoje škode
kriv, ko mu bo zdrava živina zbolela, kér je ni iz
kužniga hleva preselil.
Dr. Bleiweis.
Človek obrača, Bog oberne!
(Resnična prigodba na Krajnskim).
Janez O .... po dokončani vojaški službi slovó
dobi, ter se s slovesam v roki in majhno gotovino v
mošnji 12. dan Velkiserpana 1828 iz nemškiga Gradca
na pot podá, in gré, kakor Slovenci pravimo s trebu-
ham za kruham, čez Celje in Ljubljano v Terst.
Le prenaglo vidi, de se mu je mošnjica posušila, in de
ne bo mogel iti naprej, če ne bo prodal od svoje obleke
kaj! — Za vratni robec, ki ga je mogel že na Vran-
skim prodati, je komaj 22 krajcarjev dobil, s kterimi
jo je komaj do Ljubljane primahal. Sèm pridši, ga
nima krajcarja v žepu več, torej si vseskozi prizadeva,
kosčik kruha pridobiti in prislužiti si, tode vès njegov
trud je zastonj, ravno takó, kot uni dan v Celji.
Ko po Ljubljani že več dni žalosten tava in lačen
službe iše, se ga osuje neka misel polna obúpa, ter
pravi sam pri sebi: „E, kaj bi se je bal smerti, še mi
bije v persih vojaško sercé, lih tisto, ko takrat, ki so
mi v terdim boji kugle krog ušes žvižgale; tudi takrat
se nisim bal umreti, zakaj bi se le zdej bal pred njo,
enkrat mi je umreti, naj bo pred ali potlej, vse edno!
Ter sklene končati — umoriti se. — V tacih nesrečnih
mislih se že proti Ljubljanci poda, v ktero se misli
pogrezniti, in v vodi svoje revno življenje utopiti. Tode
božja milost je drugači sklenila! Že skorej v brezni ža-
lostniga pogúba zasliši v frančiškanarski cerkvi k
sv. maši zvoniti. Božji strah ga, to slišati spreletí, na
mesti ostermí, in ne pustí mu iti naprej; vést ga speče,
ko se opomni tega, kar je mislil storiti, se vèrne, ter
se poln kesa tje podá, kamur ga zvon kliče. Vès boječ
in plašan gre po stopnjicah v frančiškanarsko cerkev ;
ondi se verže z žalostnim sercam na svoje kolena pred
Očeta vsigausmiljeniga, moli poln pobožnosti, zdihuje
in pri sveti maši pomoči prosi, de nikoli takó, de vstane
ves pogumen in pokrepčan po dokončani sv. maši in
opravljeni molitvi; potem zapustí s terdnim zaupanjem v
Bogá vežo božjo, vzame poln notrajnjiga veselja svojo
palico v roke, ter jo misli proti Terstu vbrisati.
Naš dragi popotnik še ni prišel iz mesta, ga že
strašan dež, grom in blisk mora pod streho stopiti, dokler
prevedri. V Gradiši, Ljubljanskim predmestju, stopi v
neko vežo, dokler vihar in huda ploha ne prejenjata, de bi
mogel iti naprej. Tukaj ga vidi vsiga prepadeniga, za-
lostniga in zamišljeniga hišni gospodar stati, kteri ga
prijazno popraša, rekoč: „Kaj delate tukej, kam ste se
napravili?“ — „Bil sim vojak v nemškim Gradcu" mu
Janez O ..... odgovori „službe išem, tukej je ne naj-
dem, torej grem proti Terstu", in mu vse od kraja po-
vé, kar se mu je do Ljubljane naklučilo, in ne zamolči
mu je kar besedice. — Pràv skerbno ga blagi mestnik
posluša, in kér spozná, de je v resnici nesrečen, mu
vse, kar mu pové, tudi rad verjame, in mu vesel, ko
star prijatel rokó podá, ter pravi: „Pojte v hišo, dokler
se ne preleti!“ Mu prinese kupico vina in še prigrizniti
kaj; se pogovarja z njim, ga tolaži in učí, kaj naj storí,
kot skerbni oče svojiga sina. Še denarje mu ponudi, kar
mu jih je do Tersta potrebnih, in pismo mu pomolí v
roke do svojiga prijatla S ..... v kterim ga priporočí
in prosi, de naj mu, kolikor more na roko gré.
Pokrepčan na duši in telesu, stiske, ki mu je per-
tila, otét, poln upanja s poročnim pismam v roki, za-
pusti s solznimi očmi in hvaležnim sercam hišo svojiga
dobrotnika in Ljubljansko mesto, kjer je bil po božji
previdnosti od brezna nesreče odvernjen.
Pisavec te povesti je poznal dobrotnika, od kteriga
je govor, pràv dobro, ne bo ga nadalje popisoval. Mož
je bil ves po volji božji; zdej že v Bogu počiva!
Naš popotnik pride srečin v Terst, in tje pridši,
poiše narpred Teržaškiga kupca, gosp. S ....., do kte-
riga ima poročno pismo iz Ljubljane. Kmalo ga najde,
in ga z besedo ravno tistiga poprosi, kar je v listu za-
pisaniga. — In ni dolgo terpelo, ko zvé, de néki bogat
Rimljan strežeta iše. Kupec S ..... mu ga v službo
ponudi, in blagi žlahtnik ga rad brez vsiga premislika
v službo za strežeta vzame. Mu obljubi vsak mesec 40
gold. plačila, če mu le obljubi, de bo tri leta v njegovi
službi ostal, ter mu pravi: „Če se boš dobro vedel, lepó
zaderžal in zvestó, ti bom prihodnjič pa še več dal."
Razun tega mu denarjev da, de si potrebne obleke kupi,
take, kakoršna se strežetu spodobi.
24. dan Kimovca jadri žlahtnik s svojim strežetam
iz Tersta proti primorskimu mestu, ki se mu Jakin
(Ankona) pravi; 15. dan Kozoperska sta pa v Rim
prišla. Z zvestobo, postrežljivostjo in lepim zaderžanjem
se je naš Janez žlahtniku kmalo takó prikupil, de ga
je ljubil, kot svojiga sina. Trinajst mescov je preteklo,
kar je za strežeta služil, in pràv dobro se mu je godilo.
Nar lepši dan njegoviga življenja je bil pa tisti, ko se
je s privoljenjem svojiga Gospoda, ki mu je še 1000
gold. za doto dal, z zalo in premožno hčerjo nekiga
vinokupca oženil, kteri mu je svojo hčer brez vsiga
zaderžka v zakon dal.
Pràv srečno živí naš nekdanji vojak, sedaj pre-
možen Rimljan s svojim družetam in se velikokrat s
hvaležnostjo na svojiga dobrotnika v Ljubljani spomni! —
Danecki.
Žalostno oznanilo.
Z žalostnim sercam na znanje damo, de je Slove-
nija zopet visoko spoštovaniga in učeniga možá zgubila.
23. Listopada je umerl gosp. Matija Ahacel, c. k.
učenik matematike, kmetištva in naravoslavja v Ce-
lovcu, kancelár c. k. Koroške kmetijske družbe, ud več
učenih družtev i. t. d. v 66. letu svoje starosti. Na
Koroškim v Gorinčah 24. Svičana 1779 od ubozih
kmetiških staršev rojen, se je v šolah takó dobro obna-
šal, de je bil po dokončanih velikih šolah v letu 1807
c. k. učenik matematike, v letu 1820 učenik kme-
SID
tištva, v letu 1825 pa naravoslavja izvoljen. Od
leta 1820 clo do zadnje ure je bil tudi nevtrudljiv kan-
celár c. k. Koroške družbe. Vse njemu izročene službe
je s toliko vednostjo in pa s tako pridnostjo opravljal,
de ga je vse častilo, vse ljubilo. Pri vsih teh opravilih
pa vunder ni nikoli slovenšine v nemar pustil, ampak
ji je do smerti zvest ostal. V letu 1833 je nabero slo-
venskih pesem na svitlo dal, ktera je vsacimu Slo-
vencu dobro znana in ktera je v letu 1839 v drugič
natisnjena *) bila. Za „Novice" je bil vès vnet in vedno
dragi spomin bo vredniku dopis, kteriga je letas v ti
reči iz njegovih rok prejel. Obljubil je berž ko mu bo
mogoče, za Novice kej poslati — neusmiljena smert nam
ga je prehitro vzela! Zvedili smo tudi, de je rajnki začel
gosp. Vertovcovo Vinorejo v nemški jezik prestav-
ljati, de bi bila tudi v nemškim na svitlo prišla. To
je pač nar lepši razsodba (kritika) slovečiga Vertov-
coviga dela!
Rajnki je bil pravi oče svojim učencam, zvest slu-
žabnik svojimu Cesarju, odkritoserčen prijatel svojim pri-
jatlam , pobožen in brez konca dobrotljiv mož, poln
goreče ljubezni za vse dobre in občnokoristne naprave,
in takó ljubeznjiga serca, de je oznanilo njegove smerti
(tri dni pred smertjo je še v šoli bil) krog in krog ve-
liko žalost napravilo. Koliko je bil rajnki spoštovan, se
je tudi v tem očitno pokazalo, de Celovčanje se že
davnej davnej ne spomnijo taciga pogreba. Iz vsih sta-
nov in clo iz daljnih krajev so ljudje vkupej prišli, pre-
ljubljenimu starčiku zadnjo čast skazat in ga k grobu
spremit. — Nej v miru počiva! Slovencam bo verli Slo-
Dr. Bleiweis.
venec vedno v dragim spominu ostal.
tane, kteriga so nam brez vsiga plačila podarili in
kteriga smo zavoljo raznih zaderžkov tovorstva še le
pred nekimi dnevi prejeli. — Tudi častitljivimu gosp. doh-
tarju Zupanu v Komendi se zahvalimo za podeljene
bukvice v latinskim jeziku, v kterih je astramontana
na vse straní natanjko popisana. — Nekimu človečku,
ki nima druziga imena, ko T. M. v Reškim laškim
časopisu „Eco del litorale ungarico" ni bilo pràv ,
de smo zdravilno moč astramontane bravcam Novic
razglasili. Revček ne vé, kaj je Slovenskim deželanam
potreba! Namesto nas je gosp. kapitan F. M. Kova-
csevich v ravno tistim časopisu človečku T. M. pràv
krepko odgovoril in mu na ravnost povedal, de bi bil
bolj pametno storil, ko bi bil molčal. Za to prijatelsko
delo se čast. gosp. Kovacsevichu prav le po zahvali-
mo. — Neki prosti kmetovavec M. G. iz Dolenske
straní je vredništvo pràv razveselil z dopisam, kteriga
smo ravno prejeli. On se zahvali za razne poduke, kterih
je v Novicah dobil, je poln veselja, de se je po
svoji lastni pridnosti naučil brati in pisati in se
ne kesá, de je mogel nekimu kmetu cel dan krave
pasti zató, de mu je kakšno čerko pokazal. Take
oznanila so vredništvu kej ljube. — Od mravljincov
je bilo letas veliko govorjeniga in veliko pomočkov svet-
vanih: prihodnje skušnje pa morajo poterditi, kteri-
mu gré cekin. Kmetovavci nam bodo tedej prav vstregli,
če nam bodo izide storjenih skušinj oznanovali. — Pre-
rok, ki nam je v Novicah letašnjo vreme in letino pre-
rokoval, se je grozno opekel. Bravcam pokazati, de
vremena preroki nič ne vedó, smo tisto prerokovanje v
Novicah natisnili, zatorej prerokam slovó damo z bese-
dami gosp. dohtarja Prešerna:
Vsi pojte rakam žvižgat,
Lažnivi pratikarji.
Lažnivi zvezdogledi
Vremena vi preroki!
Potres v Ljubljani.
21. dan tega mesca 40 minut po devetih na večer
je bil v Ljubljani hud potres, kakoršniga tukej bojè
od leta 1691 ni bilo. Skorej vsaka hiša je nekoliko po-
škodvana in okoli 60 dimnikov se je poderlo. — Tudi v
več druzih krajeh po Krajnskim se je ravno tisti čas
zemlja hudo tresla. Hvala Bogú! de se ni kaj hujšiga
zgodilo.
Isrek.
Kader ubóshen ubóshnimu da,
Şe angelj veſeli, in miſli na obá. J. Sh.
Znajdba vganjke v poprejšnjim listu je:
Kadar dvéh domá ní.
Kratkočasnica.
(Zvezdoznanska bistríca.) Nekdo je terdil, de
so v luni stvari ljudém enake. „Tega neverjamem,“
je drugi s široko odkritoserčnostjo odgovoril, „zakaj kam
bi ti ljudje takrat šli, kadar mesec odjenjuje (dol
jemlje)?"
Urno, kaj je noviga?
(V Trientu) so 14. dan tega mesca 300letni
spomin velkiga cerkovniga zbora z veliko častjo prazno-
vali; celo mesto je bilo na večer razsvetljeno, — veselje
se je pa v hud strah spreobernilo. Silni ogenj je skorej
celo veliko fabriko sladkora (cukra) pokončal; škoda
je grozno velika in veliko tavžentov znese. En mož je
v ognji ob življenje prišel, dva sta pa hudo ranjena.
Fabrika je bila zavarvana (asekurirana). —
Poslednje besede vrednistva na koncu
tretjiga tečaja Novic.
Častitimu gosp. J. Mažuraniču, kor. namestniku
v Vinodoli se lepo zahvalimo za izlečik astramon-
 Današnjimu listu je pridjan: zavitek, zaglavni
list in imenik vsih deležnikov Novic. Kazalo
Novičnih sostavkov tega tečaja bomo pa pervi-
mu listu prihodnjiga leta pridjali, zató kér
zavoljo božičnih praznikov natis ni mogel dokon-
čan biti.
V Ljubljani
V Krajnju
Zitni kup.
27. Grudna.
gold. 1 kr.
22. Grudna.
d. 1 kr.
g
mernik Pšenice domace ... .
»
banaške. . .
»
Turšice.... . . . . . . ..
»
. .
Soršice .. . . . . . . . .
»
»
Rezi .. .. . . . . . . . ..
Ječmena . . . . . . . . . . .
»
Prosa .. . . . . . . . . . ..
»
Ajde .. . . . . . . .
»
2
1
59
15
12
35
15
7
2
1
20
43
37
15
3
1
Ovsa .. . . . . . . . .
*) Koroške in Štajarsks pesme. Na svitlo dal Matija Ahacel
c. k. učenik v Celovških viših šolah. Drugi natis. V Ce-
lovcu, 1839. Natisnjene in na prodaj per Janezu Leonu.
Cena prešičev v Krajnju — ložejih po
5 krajc. funt; čez 2 centa pa po 6 krajc. in pol; —
slanina (špeh) v bohih po 16 gold., brez koze
po 16 gold. in pol cent.
Vrednik Dr. Janez Bleiweis. — Natiskar in založnik Jožef Blaznik v Ljubljani.