Vprašanje v šoli.*) Vprašanja morajo biti: a. Jasna.— Preden vprašaš, pomisli, so li vprašanja taka, ki pre^egajo otročji razum, — raje opusti vprašanja, koja otroci še razumeti ne morejo; zgubljeni čas se ne vrne. — Navada jc pri nekterih učiteljih, *) Ker sem sprevidel, kolike važnosti jo vprašanje v šoli, sem sr namenil o tem govoriti, ko som nekaj trga sani skusil, nokaj pa v pcdagogičnih knjigah čital. (Iz zapisnika konforence dvorazrrdnicc v sv. Križu n. J.) Ubljubljeno uaiu bode drago. Vr. da s sposebnimi znamnji spremljajo vprašanja, iz kojih učenci vže spoznajo, kaj učitelj misli, in kaj jiin je odgovoriti. Taki otroci postanejo v svojein mišljenji, rekel bi, negotovi, in dvomijo še nad tem, kar znajo. (Lehkomiselnost je gotovo nasledek taciin vprasanjem.) Učitelj naj tedaj počasi, krepko i čisto posamezne besede izgovarja, i važne bescdo v vprašanju povdarja, s tcm vzbuja pri otrocih pozornost, krepi um in veselje do poduka. b. Primerna. — Ne vprašuj ne pretežko, ne prelehko. Vprašuješ li pretežko, s tem učencem veliko škoduješ, učencu zadostuje malo, potrpljenje zgubi, s tem misel njegova zgublja svojo moč in zdi se mu sitno odgovarjati. Pretežka so vprašanja, ako terjaš v enem vprašanji preveč odgovorov. Prelehka vprašanje pa pripeljejo otroka do lehkomiseljnosti in raztresenosti; samo z sda" in nne" pvi odgovorih nc dosežeš svojega namena. Bolj šibke na umu vprašuj lehko, težja vprašanja stavi najboljširn, ta naj srednji ponavljajo, in potem še le pridejo najslabši na vrsto. — S tcm zgubiš manj časa — zadobe veselje in videl boš, da ti bodo napredovali. Pri vsem tem pa strogo imej zmožnost učencev pred soboj — pazi, da ne prestopiš mej — kajti vtegnilo bi veliko škodovati. c. Kratka. — Ker lehko vprašaš kratko, čemu na dolgo i giroko. Vedi dobro, da imaš pred saboj otroke, kojih duh nej šo sposoben ti na preobširna vprašanja odgovarjati. Ne zabi, da zmalega zraste veliko. Pomni, da le eden bil je kos gordijskemu vozlu. d. Vprašuj v lepej čistej, i gladkcj slovenščini, to je prava slovnica za otroke, kajti posncmali bodo tebe; kakor ti govoriš, govorili bodo Sčasoina tudi tvoji učenci. Težavna jc ta naloga za učitelja, in težko jo je izpeljati, a vse se lehko premaga, da se le učitelj dobro, po preje iraenovanih točkah doma pripravlja. So li tvoja vprašanja dobra ali ne, spoznal bodeš po odgovorih učencev. Preden pa prestopim k lastnostim odgovorov, naj še to omenim: Na kaj je učitelju pri odgovorih posebno paziti? 1. Hočeš li pravo disciplino pri svojih učencih oliraniti, in da te bodo vsi poslušali, ne pokliči nikdar učenca preje, dokler mu vprašanja ne staviš. 2. Na dano vprašanje, odgovori naj samo eden zmed učencev — vsi le tedaj, ko ponavljaš (v višjim oddelku nikdar). 3. Na vprašanje sledi naj odgovor v celem stavku, ako to zanemarjaš (česar te Bog varuj), bodeš tega pri spisji jako pogrešal — žal ti bode — a prekasno. 4. Odgovarja naj učenec glasno — razločno in čisto posamezne bei3ede — in ne pusti, da bi pevaje govoril.