65
2017
2 KRONIKA
1.01 Izvirni znanstveni članek	UDK 316.343-058.12(497.4)"16/18"
Prejeto: 24. 5. 2017
Vanja Kočevar
dr., Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana E-pošta: vkocevar@zrc-sazu.si
Identiteta kranjskih deželnih stanov v zgodnjem
novem veku
IZVLEČEK
Razprava obravnava identiteto kranjskih deželnih stanov med začetkom 16. in sredo 18. stoletja, in sicer zlasti tiste prvine, ki so se odražale v političnem življenju. Korporacija deželnih stanov je v zgodnjem novem veku namreč predstavljala politični razred dežele, kije bil po svoji sestavi sicer raznovrsten, vendar pa so nekatere prvine zaznamovale identiteto vseh njenih članov. Med štirimi kurijamiprelatov, gospodov, vitezov in oprod ter deželnoknežjih mest je osrednjo vlogo igralo plemstvo, zastopano v drugi in tretji kuriji, zato mu je v pričujoči razpravi posvečena osrednja pozornost. Raziskave arhivskega gradiva in dveh topografskih opisov dežele iz 17. stoletja so pokazale, da je bilo za stanovsko identiteto ključnih sedem dejavnikov, ki pa vseh članov deželnih stanov niso zaznamovali v enaki meri.
KLJUČNE BESEDE
Kranjska, deželni stanovi, identiteta, plemstvo, deželna zavest, jezikovna raba
ABSTRACT
IDENTITY OF THE CARNIOLAN PROVINCIAL ESTATES IN THE EARLY MODERN PERIOD
The contribution describes the identity of the Carniolan Provincial Estates between the early sixteenth and mid-eighteenth centuries, particularly the elements that reflected in political life. The corporation of the Provincial Estates in the early Modern Period represented the provincial political class, whose otherwise diverse composition contained a few elements that underscored the identity of all its members. Most attention in this contribution is devoted to the nobility, represented by the second and third curiae, which played the central role among the four curiae of prelates, lords, knights and esquires, and provincial princely cities. The examination of archival materials and two topographic descriptions of the province, dating to the seventeenth century, has identified seven crucial factors in determining the identity of the Provincial Estates, which, however, did not affect all their members to an equal degree.
KEYWORDS
Carniola, Provincial Estates, identity, nobility, provincial consciousness, language use
135
2 KRONIKA_65
VANJA KOČEVAR: IDENTITETA KRANJSKIH DEŽELNIH STANOV V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 135-158	2017
O skupinski identiteti in uporabljenih virih
Pričujoča razprava je posvečena preučevanju skupinske identitete1 ali občutkov istovetnosti, ki so zaznamovali in se najbolj izrazili v političnem življenju kranjskih deželnih stanov od začetka 16. do druge polovice 18. stoletja. Slovenski antropolog in zgodovinar Stane Južnič je ugotavljal, da je treba identifikacijo v skupinskem smislu pojmovati kot skupinsko pripadnost, in pojav med drugim definiral z besedami: »Posameznik ni sam, ni 'prosto lebdeč' in je vselej člen v zapleteni družbeni organizaciji, v mreži raznovrstnih družbenih odnosov, v sistemu raznovrstnih ustanov.«2 Skupinska identiteta izenačuje in člani skupine, ki si delijo skupno istovetnost, naj bi se podredili določeni »tipičnosti«, torej lastnostim svoje skupine. Njen namen je doseči enakost ali vsaj podobnost med člani skupnosti.3 Južnič še opozarja, da so skupinske identitete zapletene, saj številne niso ustaljene in se prekrivajo. Poleg tega spreminjajoče se okoliščine človeka silijo k spreminjanju istovetnosti.4 Tudi člani kranjskih deželnih stanov pri tem, kot bomo videli v nadaljevanju, niso bili izjema, saj je njihova skupinska identiteta v slabih tristo letih, ki jih obravnavamo v razpravi, doživela številne spremembe.
Študija je utemeljena predvsem na stanovskem gradivu, zbranem v fondih Deželni stanovi za Kranjsko5 in Gospostvo Dol6 v Arhivu Republike Slovenije, pomagali pa smo si tudi z deželnozborskimi spisi, ki jih hranijo v Finančnem arhivu in arhivu dvorne komore (Finanz- und Hofkammerarchiv)7 v okviru Avstrijskega državnega arhiva, in dvornimi ceremonialnimi akti8 iz dunajskega Hišnega, dvornega in državnega arhiva (Haus-, Hof- und Staatsarchiv), ki se nanašajo na obiske članov dinastije na Kranjskem. Pri objavljenih virih gre zlasti izpostaviti stanovsko korespondenco, ki jo je že v začetku 20. stoletja objavil Johann Loserth, in letopis ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove Historia annua, ki se je pokazal kot nepogrešljiv vir za številne kulturnozgodovinske raziskave. Kot vezni člen med ar-
hivskimi viri in strokovno literaturo sta služili dve topografiji iz 17. stoletja, in sicer Topographia pro-vinciarum Austriacarum, ki je leta 1649 izšla kot del zbirke Topographia Germaniae znamenitega bakrorezca Matthausa Meriana,9 besedilo zanjo pa je prispeval nemški polihistor štajerskih korenin Martin Zeiller,10 in nepogrešljiva Valvasorjeva Slava vojvodine Kranjske iz leta 1689. Na tem mestu gre izpostaviti zlasti prvo delo — Topographia provinciarum Austriacarum, ki je bilo slovenski javnosti do sedaj bolje poznano po Merianovih vedutah Škofje Loke in Kranja, medtem ko samo Zeillerjevo besedilo ni bilo deležno podrobnejše obravnave.11
Kar zadeva strokovno literaturo, je slovensko zgodovinopisje v zadnjih desetletjih prispevalo vrsto temeljnih študij na področju zgodovine plemstva v slovenskem etničnem prostoru, še zlasti za Kranjsko. Ze nekaj časa pa imamo na voljo tudi študije s področja jezikovne rabe in identitet v »predmoderni« dobi. V povezavi z navedenimi temami bi pričujoča razprava rada vzbudila zanimanje še za politično zgodovino slovenskega etničnega prostora pred 19. stoletjem, ki je bila v zadnjih desetletjih z izjemo nekaterih študij
1	Slovar slovenskega knjižnega jezika pojem identiteta razlaga kot: »skladnost, ujemanje podatkov z resničnimi dejstvi, znaki, istovetnost« (Slovar slovenskega knjižnega jezika. Fran. http://www.fran.si/iskanje?View=1&Query=identiteta&All =identiteta&FilteredDictionaryIds=130 (20. 5. 2017)). Južnič pa v svoji monografiji poda temeljito razlago pojma in etimologijo besede identiteta (Južnič, Identiteta, str. 9—14).
2	Južnič, Identiteta, str. 141.
3	Prav tam, str. 140.
4	Prav tam, str. 103.
5	ARS, SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, 1.; 2. reg.
6	ARS, SI AS 730, Gospostvo Dol.
7	Österreichisches Staatsarchiv, Finanz- und Hofkammerarchiv, Alte Hofkammer, Hoffinanz Innerösterreich, Innerösterreichische, Miszellen Innerösterreichische Miszellen, Fasz. 169, Landtage in Inner Oesterreich 1600.
8	Österreichisches Staatsarchiv, Haus-, Hof- und Staatsarchiv,
Hofarchive, Privat- und Familienfonde (12. Jh.—1922), Hof-
zeremonielldepartment (1652—1918): Zeremonial Protokol-
le, Ältere Zeremonialakten.
9	Matthäus Merian starejši (22. september 1593, Basel—19. junij 1650, Schwalbach, Nemčija) je bil bakrorezec in založnik, izdajal je bakroreze mest in podeželja ter izdeloval topografske prikaze. Ulrike Valeria Fuss opozarja, da so nekateri podatki o Merianovem življenju še nepojasnjeni, saj so zagotovo znani datumi njegovega krsta, dveh porok, krstov njegovih otrok ter njegove smrti. Najprej se je Merian izobraževal pri bakrorezcu Dietrichu Meyerju (1572—1658) v Zürichu, na njegova zgodnja dela pa naj bi močno vplival tudi tamkajšnji grafik Christoph Murer (1588—1614). Nato se je zadrževal v Straßburgu, Nancyju, Parizu in rojstnem Baslu (Das neue AEIOU Österreich-Lexikon. Matthäus Merian d. Ältere (http://austria-forum.org/af/Wissenssammlungen/Histori-sche_Bilder/Themenbereiche/Schl%C3%B6sser_Burgen_ Kl%C3%B6ster/Matth%C3%A4us_Merian (2. 6. 2014)); Fuss, Matthaeus Merian der Ältere, str. 23). _
10	Martin Zeiller (17. april 1589, Ranten, Štajerska—6. oktober 1661, Ulm, Nemčija) je bil pisec, zgodovinar, topograf in prevajalec, ki je izviral iz Štajerske, vendar se je njegova družina zaradi protestantske veroizpovedi morala izseliti iz dežele. Leta 1608 je v Wittenbergu začel študij zgodovine in prava. Med letoma 1612 in 1629 je bil hišni učitelj in tajnik pri protestantskih plemiških družinah v Zgornji Avstriji (Avstriji nad Anižo) ter potoval po Italiji, Franciji in Nemčiji. Leta 1630 si je pridobil meščanske pravice v Ulmu in se tam naselil. Leta 1633 je postal nadzornik gimnazije v Ulmu, leta 1641 cenzor za knjige, leta 1643 pa šolski inšpektor. Sicer je bil popularen avtor 17. stoletja, njegova najpopularnejša dela so bili njegovi itinerariji, izšli med letoma 1632 in 1640, in priročnik Fidus Achates oder der getreue Rayßgefärt iz leta 1651. Bil je avtor besedil Merianove zbirke topografskih opisov Topographiae Germaniae, ki je izhajala od leta 1642 dalje. V topografiji cesarstva se Zeiller z inicialkama začne pojavljati šele po Merianovi smrti, po letu 1654 pa nastopa s polnim imenom (Das neue AEIOU Österreich-Lexikon. Zeiller, Martin (http://austria-forum.org/af/AEIOU/Zeiller%2C_ Martin (2. 6. 2014)); Merian, Topographia, str. XVII).
11	Zeillerjevo besedilo je bilo ne nazadnje spodbuda za Valvasorja, ki ga je kot gorečega domoljuba zbodla upravičena Zeillerjeva kritika, da o Kranjski ni mogoče najti ničesar napisanega in da dežela potrebuje kronista, ta pa pomoč, da bo to deželo predstavil svetu (Rajšp, Kranjski polihistor, str. 109).
136
2 KRONIKA	65
VANJA KOČEVAR: IDENTITETA KRANJSKIH DEŽELNIH STANOV V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 135-158	2017
nemara deležna manj zanimanja, ponuja pa različne raziskovalne izzive.
Kranjski deželni stanovi
Kranjski deželni stanovi12 so bili v zgodnjem novem veku kot povsod po (katoliški) Evropi sestavljeni iz treh stanov: duhovščine, plemstva in meščanstva; v deželnem zboru pa so se stanovi nato delili na štiri klopi ali kurije, kar je bila neke vrste posebnost.13 Stanovi so se delili v naslednje kurije: prelate (visoko duhovščino), gospode (višje plemstvo), viteze in oprode (nižje plemstvo) ter deželnoknežja mesta.14 Jedro stanov je sestavljalo plemstvo, ki so ga predstavljali maloštevilni gospodje ter precej številnejši vitezi in oprode. Za položaj prelatov Vilfan ocenjuje, da njihova beseda ni bila vselej tako tehtna, kot je bil njihov položaj časten.15 Temu gre vendarle dodati, da se je politična moč prelatov z nastopom ljubljanskega škofa Tomaža Hrena in s protireformacijskimi ukrepi nadvojvode Ferdinanda (II.) v začetku 17. stoletja okrepila.16 Najmanj časti, ugleda in politične teže je imela četrta kurija deželnoknežjih mest, kjer so sedeli njihovi predstavniki, ki po osebnem statusu niso bili deželani.17
Deželni stanovi so bili predstavništvo svojih članov, ne vsega prebivalstva dežele. Plemstvo je sicer posredno zastopalo tudi svoje podložnike. Kurija de-želnoknežjih mest, kamor so navadno pošiljali mestnega sodnika ali kakega drugega člana mestnega sveta, pa je zastopala le del meščanstva. Prebivalstvo, ki je živelo na komornih gospostvih, med stanovi ni bilo zastopano niti posredno, temveč je bilo v neposrednem razmerju do deželnega kneza.18 Sferi deželnega kneza so dejansko pripadali tudi prelati in (de-želnoknežja) mesta, zato je vladar še leta 1542 grozil, da bo stanove ločil, če bodo še naprej delali težave, ter da bo prelatom in mestom davke naložil sam, brez deželnozborske odobritve.19
Ob koncu uvodne predstavitve deželnih stanov si kot zanimivost oglejmo domačo zgodnjenovove-ško definicijo tega pojma, ki jo je v drugi polovici 18. stoletja za svojo topografijo Kranjske, ki na žalost ni nikoli izšla, sestavil Franc Anton pl. Breckerfeld,20 in se v prostem prevodu glasi takole: »Deželni stanovi
12	Za predzgodovino deželnih stanov glej: Nared, Arhiv kranjskih deželnih, str. 1—4; Nared, Dežela — knez — stanovi, str. 55-72, 81-95.
13	Primerjaj: Vilfan, Pravna ureditev Kranjske, str. 34.
14	O posameznih kurijah natančno: Nared, Začetki kranjskega prelatskega stanu, str. 9-37; Nared, Dežela — knez — stanovi, str. 119-172.
15	Vilfan, Pravni značaj, str. 216.
16	Glej: Kočevar, Vojvodina Kranjska, str. 20-85.
17	Prav tam, str. 216.
18	Vilfan, Pravni položaj, str. 11; Vilfan, Pravni značaj, str. 215.
19	Vilfan, Pojmovanje oblasti, str. 174.
20	Mal, Franc Anton Breckerfeld. Slovenska biografija. http://
www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi148545/#slovenski-
biografski-leksikon (11. 10. 2016).
so zbor tistih stanov, katerih osebe imajo predvsem [dolžnost] skrbeti za blagor dežele in zato uživajo tudi posebne privilegije, kot [je] pravica zasedanja na deželnem zboru ,..«21
Preden se natančneje posvetimo predmetu našega raziskovanja, se še enkrat vrnimo k teoriji. Južnič namreč opozarja: »V tradicionalni ali zategadelj tudi primitivni družbi ni bilo problemov identitete: vsakdo ve, kdo je, kak je njegov status in katere so njegove vloge. Ne le to. Ve tudi, kam sodijo drugi, v kakih odnosih je sam do drugih.«22 Ker kranjski deželni stanovi med 16. in 18. stoletjem zanesljivo sodijo v okvir tradicionalnih ali »predmodernih« družb, velja spričo zgornjega navedka poudariti, da so bili stanovi zelo raznolika družba, vsak od treh stanov oziroma vsaka od štirih kurij je namreč imela še svojo lastno identiteto.23 Prelati, plemiči in predstavniki deželnoknežjih mest so se med seboj razlikovali po časti, statusu, premoženju, vlogi v družbi, jezikih, ki so jih uporabljali v pisnem in ustnem sporazumevanju, ter po oblačenju in etiketi.24 Zlasti čast je pomembno zaznamovala tradicionalno družbo. Za obrambo svoje časti so se zlasti plemiči pogosto dvobojevali,25 običajni pa so
21	Prosti prevod izvirnika: »Landstände sind eine versamblung derjenigen stände, derer personen vor anderem das wohl des landes zu besorgen haben und daher auch besondere Vorrechte genießen, als das recht landtag zu halten ...« (ARS, SI AS 730, Gospostvo Dol, fasc. 123, Politična ustava Kranjske, fol. 5r).
22	Južnič, Identiteta, str. 121.
23	V raziskovanje identitete posameznih kurij znotraj deželnih stanov velja v prihodnosti kot vir uporabiti zlasti policijske rede. O tem _glej: Zontar, Nastanek, str. 32—121.
24	O tem glej: Stuhec, Iz Lesc, str. 329; Zvanut, Plemiške zgodbe, str. 47-57.
25	V prihodnosti kaže še posebej raziskati odnos plemstva do koncepta časti in dvobojevanja, saj je leta 1599 v kranjskem deželnem zboru skoraj prišlo do dveh dvobojev. Nekateri in-dici kažejo, da je prav na tem področju čas Ferdinanda II. postregel z določenimi spremembami. Dušan Kos ugotavlja, da je maščevanje časti med plemstvom v 16. stoletju pojenjavalo in da je plemstvo medsebojne spore vse pogosteje reševalo pred sodišči (Kos, Zgodovina morale, 2, str. 216). Nadvojvoda Ferdinand (III.) je tako še 1. decembra 1615 izdal poseben patent za svoje dežele, v katerem je kritiziral maščevalnost, ki je razširjena ne le med preprostim ljudstvom, temveč tudi med plemstvom, in prepovedoval dvoboje. Nadvojvoda je svaril, da takšno početje pogosto botruje ranam in celo smrti. Maščevalnost je v nasprotju z Božjim, cerkvenim, posvetnim in tudi knežjim pravom ter policijskimi redi. Poleg poškodb dvobojevanje, tako Ferdinand, povzroča sovraštvo in nezaupanje med družinami, ki se prenaša na potomstvo. Da bi med svojimi podložniki ohranil red, knez izdaja ukaz, naj se nihče ne pregreši zoper svojega bližnjega, naj se vsak mirno obnaša in naj ne pride do bojev ali dvobojev. Naj se tudi, nadaljuje, ne daje povoda za dvoboj s provociranjem ali draženjem. Ce pa je kdo prizadet na časti, telesu ali imetju, naj to prijavi pri pristojni gosposki ali v slučaju nuje notranjeavstrijski vladi ali knezu osebno. Vlada ima namreč knežji ukaz, da ukrepa v takih slučajih. Ferdinand ukazuje, da nihče ne glede na stan ne sme izzivati dvobojev. Ce kdo ne bo prišel na dvoboj, s tem ne bo trpela ne njegova čast ne dobro ime ne njegovo viteško ali plemiško poreklo in ime, temveč bo v nasprotnem primeru s svojim prihodom na dvoboj kaznivo ravnal. Knez še pozove k miru in enotnosti ter kršiteljem zagrozi s strogimi kaznimi (ARS, SI AS 1079, Zbirka normalij, Cesarski patenti 1560-1619, št. 99, Proti dvoboju (1615, december 15.,
137
2 KRONIKA_65
VANJA KOČEVAR: IDENTITETA KRANJSKIH DEŽELNIH STANOV V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 135-158	2017
bili tudi razni »precedenčni spori« glede prednosti pri sedežnih ali vrstnih redih, do katerih je pogosto prihajalo na deželnozborskih zasedanjih26 in včasih tudi pri dednih poklonitvah.27 Poleg časti je bila zelo pomembna tradicija, nenapisana ustaljena pravila, ki so pomembno zaznamovala tako vsakdanje življenje kot pravo in politiko; zanje so uporabljali skupno ime stari običaj (altes Herkommen).28 Vendar pa je kljub pregovornemu vztrajanju pri utečenih pravilih in običajih zgodnji novi vek v vsakdanje življenje stanov, zlasti plemstva, prinesel veliko sprememb. Nove razmere so plemiča, kot pravi Marko Štuhec: »... iz surovega vojščaka pregnetle v oficirja vladarjeve vojske, uradnika vladarjeve uprave, galantnega svetovljana in kultiviranega dvorjana«.29
Preden se posvetimo študiju identitete, naj namenimo nekaj besed članstvu v korporaciji deželnih stanov. Medtem ko je bilo podeljevanje plemiških naslovov in povzdigovanje v višje stopnje plemiške lestvice izključna domena vladarja, so deželni stanovi v svoje vrste sami sprejemali nove člane. Za sodelovanje na deželnih zborih in udejstvovanje v stanovski upravi je plemič namreč moral biti deželan.30 Beseda
Gradec)). Ferdinandov patent iz leta 1615 kaže, da je bilo reševanje sporov pred sodišči tudi za plemstvo v tem času že popolnoma uveljavljena praksa, je pa kljub temu še prihajalo do dvobojev in maščevanja. Kos tudi ugotavlja, da so žaljivke med plemstvom zadevale predvsem okrnitev plemiškega statusa ter za plemstvo pričakovanih vrlin poguma in poštenja (Kos, Zgodovina morale, 2, str. 218).
26	Precedenčni spori so bili sestavni del življenja deželnega zbora od konca 16. do druge polovice 17. stoletja. V zadnjih letih 16. stoletja je šlo zlasti za spore, ki so imeli konfesionalno podlago, npr. Ahacij grof Thurn, po veroizpovedi protestant, proti ljubljanskemu stolnemu dekanu in kasneje škofu Tomažu Hrenu (ARS, SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, 1. reg., šk 937, Perizhoffer: Carnioliae Pragmatica, Pars I., Prot. 7, § 47). Po koncu konfesionalnih napetosti pa se je v kranjskem deželnem zboru vnel dolgotrajen precedenčni spor, povezan s pičenskim škofom. Gradivo za ta spor najdemo tudi v fondu Gospostvo Dol (Glej: ARS, SI AS 730, Graščina Dol, fasc. 145, Der vorsitz des bischofs zu Piben vor denen praelaten in Crain betreffend).
27	Žvanut, Plemiške zgodbe, str. 51.
28	Gmoser, Die steirischen Erbhuldigungen, str. 265—267. Na formulacijo »altes Herkommen«« pogosto naletimo tudi v virih. Kranjski deželni stanovi so jo uporabili, ko so pisali o rabi slovenskega jezika, vendar o tem več v nadaljevanju. Glej: ARS, SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, 1. reg., šk. 301 (fasc. 207), Gravamina kranjskih dež[elnih] stanov 1527—28, fol. 304.
29	Štuhec, Iz Lesc, str. 329. O spremembah, ki so doletele plemstvo v zgodnjem novem veku, govori tudi Maja Žvanut, glej: Žvanut, Plemiške zgodbe, str. 8—9.
30	Valvasor je deželanstvo in sprejemanje med deželane opisal
z naslednjimi besedami: »Wenn nun gleich ein Fremder / Er
sey gleich ein Fürst / Graf / Freyherr / oder Einer vom Adel / in Crain sich seßhafft macht / und Güter / oder Herrschaften
/ kaufft / und in Besitz nimt; hat er damit noch keinen Sitz /
auf dem Land=Tage / erreicht / geniesst auch keiner landlichen Privilegien; er muß dann zuvor Landmann werden / das ist / ein Lands=Mitglied: Will sagen /Er muß zuvor die Landmann-
schafft / oder den Ritterstand / annehmen. Alsdann werden nicht allein Er / sondern auch alle seine Kinder / samt allen seinen Descendenten / oder Nachkommen / allezeit /für und für / ob
sie gleich hernach nicht in Crain waren / nichts destoweniger für
»deželani« (Landleute, provinciales) je pojem, ki je v 17. stoletju v širšem pomenu obsegal celotno stanovsko korporacijo (Stände, Landtleüth consortium) ali vsaj prve tri privilegirane kurije. V ožjem pomenu besede pa se je pojem nanašal le na tretjo kurijo vitezov in oprod, ki je bila številčno najmočnejša.31 Za razliko od inkolata, ki je pomenil pripadnost po bivanju, in indigenata - pripadnosti po rojstvu - je bilo deželanstvo povezano z višino imenjske rente.32 Stanovi so za sprejem v svoje vrste zahtevali določeno višino imenjske rente, kasneje pa tudi to, da je vsak novi deželan pri stanovih naložil določeno vsoto denarja. Deželanski status je bil posameznemu plemiču podeljen s posebnim pismom o podelitvi deželanstva (Landmannsbrief). Najstarejši primerki teh pisem, ki so služila izkazovanju družbenega statusa in članstva v stanovski korporaciji, so za Kranjsko ohranjeni iz leta 1587.33
Deželanski status je plemstvu torej pripadal po rodu (ali podelitvi), prelatom pa po funkciji. Predstavniki deželnoknežjih mest osebno niso bili deže-lani, temveč so le predstavljali deželnoknežja mesta, ki so tudi plačevala (izredne) davke in so bila zato zastopana v deželnem zboru. Poleg deželanov je v deželi živelo še več plemstva, ki pa tega statusa ni
Mitglieder erkennt / und aller Privilegien berechtigt / auch / auf dem Land=Tage / zur Session gelassen.« (Valvasor, Die Ehre, XI, str. 97).
31	O tem je Valvasor zapisal: »Den dritten Stand bekleiden die Ritter / oder Landleute; nemlich die rechte eigendlich so genannte: Denn sonst erstreckt der Landleute Bedeutung / in geraumer Meynung / sich über alle vier Land««Stande / die auf dem Land=Tage das recht zu sitzen haben. Dieser insonderheit so genannten Landleute Standheisset man sonst den Ritter Stand. « (Valvasor, Die Ehre, XI, str. 97). Glej: Vilfan, Pravna ureditev Kranjske, str. 34, 44.
32	Vilfan, Pravna zgodovina, str. 326.
33	V tem podpoglavju se naše izvajanje opira na Carnioliae pragmatica in nekatere druge sekundarne vire, kot je Hitzing--Markovičeva beležnica. V prihodnosti pa bo za raziskovanje tega pomembnega segmenta stanovske družbe potrebna sistematična študija deželanskih pisem (Landmannsbriefe). Serija deželanskih pisem se hrani v sklopu fonda Deželnih stanov (ARS, SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, 1. reg., šk. 844—848) in poleg pisem deželanstva vsebuje diplome o napredovanju v višji plemiški rang ter prošnje in priporočila za sprejem med stanove. Register za to serijo je prispeval Perizhoffer v drugem delu svojega repertorija (ARS, SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, 1. reg., šk. 874, Perizhoffer: Pars II. Repertorii, Register über die Kayserliche und Landtß-fürstliche allergnädigste Intimationes, fol. 339r—399r). Na podlagi serije pisem deželanstva sta nastala popisa novih deželanov na Kranjskem, ki se začenjata z letnico 1587, in sicer seznam v Hitzing-Markovičevi beležnici (ARS, SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, 1. reg., šk. 933, Hitzig-Mar-kowitsch: Memorien Buch, fol., Beschreibung der herrn und landleuth so ab anno 1577[—1662], fol. 38r—47v), ki ga podrobneje obravnavamo v posebnem poglavju, ter seznam pridobitev deželanstva Janeza Gotarda Lukančiča (ARS, SI AS 1073, Zbirka rokopisov, št. 272 (I-43r), Lukančič J. G., Genealogien Fürsten unnd Graffen Standts des Löbl. Her-zogtumbs Crain, fol. 154r—161r). O tem tudi: Nared, Seznami kranjskega plemstva, str. 326. O Lukančičevem seznamu glej tudi: Preinfalk, Plemiške rodbine, 17. stoletje, 1. del, str. 105—106; Žabota, Ko mrtvi spregovorijo, str. 192.
138
2 KRONIKA	65
VANJA KOČEVAR: IDENTITETA KRANJSKIH DEŽELNIH STANOV V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 135-158	2017
Zemljevid vojvodine Kranjske v 16. in 17. stoletju (avtor Boris Golec).34
imelo. Zato so v popisih deželanov, kot bomo videli pozneje, ti večkrat poudarjali, da so tu navedeni le pravi deželani, za razliko od imenjske knjige, kjer je naštetih tudi veliko oseb, ki dejansko nimajo pravice sodelovati na deželnem zboru.35
Stanovi so v 17. stoletju vodili posebno evidenco svojih članov - stanovsko matriko, v katero so vpisovali svoje nove člane in iz nje brisali tiste, ki so se odselili ali prekršili pravila deželanov in bili posledično izključeni.36 Stanovska matrika, primarni vir za rekonstrukcijo sestave stanovske korporacije, ki bi razrešil marsikatero vprašanje, je na žalost izgubljena ali neznana. Zato si bomo za kratko ponazoritev številčnega stanja stanov pomagali s seznamom, ki so ga Kranjci po ukazu nadvojvodinje Marije Ane sestavili 3. decembra 1590. Ta Verzaichnus der Herren und Landleutb vsebuje 9 prelatov, 25 gospodov, 71 vitezov in oprod ter 12 deželnoknežjih mest, skupaj 117 članov deželnih stanov, od tega skupno 96 plemičev iz 45
34	Glej: Kranjski deželni privilegiji 1338—1736, str. 17.
35	Na primer uvod v popis stanov iz leta 1590 (ARS, SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, 1. reg., šk. 432 (fasc. 290a), Verzaichnus der Herren vnd Landleuth, fol. 959-960).
36	Glej: Golec, Valvasorji, str. 117-120.
družin.37 Sestavljalci seznama so na koncu poudarili, da ta ne vsebuje vseh plemičev, ki žive na Kranjskem, kaj šele vseh, ki so vpisani v imenjski knjigi, temveč le tiste, ki izhajajo iz starih družin in so pravi deže-lani.38 Število in sestava deželnih stanov sta se od 16. do 18. stoletja sicer precej spremenila, vendar ta tema zasluži posebno študijo.39 Naj na tem mestu izpostavimo le dejavnik, ki je sprožil največjo spremembo v stanovskih oziroma plemiških vrstah, in sicer patent
37	Seznam iz leta 1590 našteva plemiče iz 45 plemiških družin, in sicer: Altenlakh, Ainkhürn, Apfaltrer, Auersperg, Barbo, Bonomo, Borsch (zum Reüttenstain), Čečker, Edling, Egkh, Gall, Gusič (Gushitsch), Hochenwart, Kacjanar, Khisl, Ko-benzl, Lamberg, Lenkovič, Mauritsch, Merherič (Merhe-ritsch), Mordax, Moscon, Neuhaus, Oberburg, Obritschan, Osterberg, Paradeiser, Purgstall, Rain, Raumschüßl, Rauber, Raunach, Sauer (tudi Saurer), Schayer, Schwab, Scheyer, Schnizenbaum, Schrankhler, Semenič, Sigersdorf, Strasser, Thurn, Wagen, Wernegg in Zuetkouitsch.
38	ARS, SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, 1. reg., šk. 432 (fasc. 290a), Verzaichnus der Herren vnd Landleüth von allen vier Stenden des Fürsstenthumbs Crain so zu Einem Landtag fürnemlich zuerfordern. O tem glej: Nared, Seznami kranjskega plemstva, str. 326; Kočevar, Vojvodina Kranjska, str. 227-234.
39	O tem glej: Kočevar, Vojvodina Kranjska, str. 222-283.
139
2 KRONIKA
VANJA KOČEVAR: IDENTITETA KRANJSKIH DEŽELNIH STANOV V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 135-158
65
2017
o spreobrnjenju ali izgonu protestantskega plemstva notranjeavstrijskih dežel, ki ga je cesar Ferdinand II. izdal 1. avgusta 1628.40 V naslednjih letih so se nekateri plemiči spreobrnili v katoliško veroizpoved, drugi pa so ostali v protestantizmu in se izselili. V skladu s seznamom, ki ga navaja August Dimitz, sta Kranjsko zapustili vsaj 102 osebi, od tega 32 potencialnih deželanov.41 Upoštevajoč dejstvo, da so stanovi ob koncu 16. in v začetku 17. stoletja v svoje vrste sprejeli kar nekaj novih deželanov, ocenjujemo, da je število protestantskega plemstva, ki je deželo zapustilo, predstavljalo slabo četrtino ali morda dobro petino plemiških deželanov.42 Po odhodu protestantov so vrzel v plemiških vrstah zapolnili novi deželani. Tako se je skupno število stanov kljub odhodu ek-sulantov ob koncu dvajsetih let 17. stoletja do dedne poklonitve leta 1651 povzpelo že na 126 članov, od tega 11 prelatov, 102 plemiča iz 65 družin obeh kurij in 13 predstavnikov deželnoknežjih mest.43
Ker so deželni stanovi dejansko predstavljali politično srenjo dežele, je prav, da si na kratko ogledamo še ključne poteze njihovega političnega razvoja v odnosu do deželnega kneza. Če sledimo terminologiji Sergija Vilfana, so stanovi v politično-ustavnem pogledu v zgodnjem novem veku šli skozi tri ključne stopnje razvoja. Prva je bila stanovsko-monarhični »dualizem«, ko so imeli stanovi sorazmerno politično moč, vendar pa to nikakor ni pomenilo njihove sovlade. Deželni knez v notranjeavstrijskih deželah tudi v času največje politične moči stanov teh nikoli ni obravnaval kot kolegov in med njimi nikoli ni bil le primus interpares.44 Sledilo je obdobje konfesio-nalnega ali političnega absolutizma (ali absolutizma v starih okvirih),45 ko so stanovi morali sprejeti katoliško veroizpoved svojega deželnega kneza ter kloniti pred njegovimi zahtevami po prevzemu dvornih in vojnih dolgov,46 stanovska ustava pa je kljub temu, da
40	ARS, SI AS 1097, Zbirka normalij, Cesarski patenti 1620— 1700; št. 110 (1628, avgust 1., Dunaj). Kritična objava s prevodom — glej: Kočevar, Vojvodina Kranjska, str. 132-150.
41	Dimitz, Geschichte Krnim, III. Theil, str. 374—381; Košir, Stanovska uprava, str. 30; Kočevar, Vojvodina Kranjska, str. 207— 215.
42	Kočevar, Vojvodina Kranjska, str. 279—280.
43	Dimitz, Geschichte Krains, III. Theil, str. 420—427; Kočevar, Vojvodina Kranjska, str. 242—249.
44	Vilfan je bil sicer skeptičen do rabe termina »dualizem«, vendar je bil mnenja, da ga lahko uporabljamo ob upoštevanju dejstva, da ni šlo za delitev oblasti. Zaradi navedenih pridržkov termin uporabljamo v navednicah. Vilfan, Pravni značaj deželnih stanov, str. 219.
45	Vilfan je svoj koncept razvijal dlje časa in leta 1994 svoje ugotovitve strnil takole: »Ko je v prvih desetletjih 17. st. prevladal absolutizem, se v sestavu državnih in avtonomnih organov, kakršni so se razvili v prejšnjem stoletju, na videz ni nič spremenilo, le moč stanov nasproti vladarju je bila zlomljena. Deželnoknežja oblast se je okrepila v političnem pogledu, ne da bi bistveno spreminjala pravni red. Gre za politični absolutizem, ki je trajal do prve polovice 18. st.« (Vilfan, Začetki moderne države, str. 123). Glej tudi: Vilfan, Pravna zgodovina, str. 346.
46	Kočevar, Vojvodina Kranjska, str. 470—543.
Kranjci niso dobili novih privilegijev, veljala še naprej. Naslednja stopnja se je začela konec štiridesetih let 18. stoletja, ko so s terezijanskimi reformami odpadle dedne poklonitve in potrjevanje deželnih ročinov ter so stanovi dokončno izgubili upravno avtonomijo.47
Identiteta kranjskih deželnih stanov v 16. in 17. stoletju
V nadaljevanju si bomo ogledali, kaj je zaznamovalo skupinsko identiteto kranjskih deželnih stanov v obravnavanem obdobju in s čim so se poistovetili člani političnega razreda v deželi.48 Posvetili se bomo predvsem tistim prvinam identitete, ki se je izrazila v političnem življenju stanov. Ugotavljamo, da se različni stanovi znotraj korporacije niso vselej identificirali z istimi prvinami, da so bile znotraj posameznih stanov kljub skupnim identitetam razvite še določene lastne identitete ter da je skupna stanovska identiteta določenim razlikam navkljub slonela zlasti na sedmih elementih, s katerimi so se deželani lahko poistovetili.
1) Dežela
Z deželo se je najbolj identificiralo plemstvo, in sicer plemiči, ki so imeli deželanstvo.49 Plemstvo se je v svojih izjavah celo imelo za »častivredno deželo« (ehrsame Landschaft).50 Poseben primer znotraj te skupine na Kranjskem je dolgo predstavljalo plemstvo v priključenih gospostvih. Deželani iz Slovenske marke in Metlike ter Istre tako leta 1510 niso prišli na kranjski deželni zbor, ker jih Maksimilijan I. v vabilu ni posebej omenil.51 Nato so se Kranjci odločno uprli odcepitvi priključenih gospostev, ki jo je predvidevala med Karlom V. in Ferdinandom I. leta 1521 sklenjena pogodba iz Wormsa, ter naposled dosegli svoje. Sporazum med naslednikoma Maksimilijana I. je bil z bruseljsko pogodbo leta 1522 popravljen, tako da je Kranjska obdržala Slovensko marko in Metliko, Istro ter Kras.52 Vendar so odnosi med Kranjsko in plemstvom v Istri (Istrska grofija) v 16. in še dolgo v 17. stoletju ostali težavni. Daniela Juričic Čargo ugotavlja, da so te odnose po eni strani zaznamovala predvsem prizadevanja Kranjcev, da Istro čim bolj vključijo v svoje upravne in sodne institucije, ter po drugi strani istrski plemiči, ki so stremeli k temu, da bi ohranili svoj avtonomni status.53 Do konca 16. stoletja je bila navada, da je ob dednih poklonitvah
47	Glej: Vilfan, Pravna zgodovina, str. 365—396.
48	Glej tudi: Jordan, Theorien undMethoden, str. 165—170.
49	O tem tudi: Žvanut, Od viteza, str. 110—111.
50	Nared, Dežela — knez — stanovi, str. 96—106.
51	Juričic Čargo, O odnosih Kranjske, str. 170. Na to so se stanovi sklicevali tudi v sporu z Leopoldom I. leta 1663.
52	Vilfan, Kranjski deželni stanovi, str. 247—252; Nared, Kranjska in njeni, str. 18.
53	Glej: Juričic Čargo, O odnosih Kranjske, str. 167—178.
140
2 KRONIKA	65
VANJA KOČEVAR: IDENTITETA KRANJSKIH DEŽELNIH STANOV V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 135-158	2017
novi deželni knez na Kranjskem ločeno potrjeval privilegijske listine priključenih gospostev,54 kar se je končalo leta 1593, ko je »regent« cesar Rudolf II. prej ločene privilegijske listine potrdil z enim libelom, s čimer je bil proces stapljanja de iure zaključen.55 Kljub temu se zdi, da so deželani iz Istrske grofije do Kranjske tudi kasneje čutili določen odpor. Tako je bila leta 1613 izdana posebna deželnoknežja resolucija glede »Pazina in ostalih upornih gospostev«,56 na podlagi nekaterih Valvasorjevih opisov pa lahko sklepamo, da je bila nenaklonjenost vzajemna.57
Kot kaže stanovsko gradivo v dunajskem Finančnem arhivu in arhivu dvorne komore, je Kranjski izguba priključenih gospostev ponovno grozila leta 1663. Do spora z deželnim knezom je prišlo, ko se je med zasedanjem deželnega zbora maja tega leta v deželnoknežji dupliki znašla klavzula, ki je predvidevala ločitev priključenih gospostev Slovenske marke, Metlike, Istre in Krasa ter izločitev Pazinske grofije.58 Stanovi so zahtevali razveljavitev omenjenega spornega člena in naznanili, da deželni zbor ne more sprejeti sklepa, dokler se cesar glede njihove zahteve ne izjasni.59 Stanovi so opozarjali, da bi takšna ločitev
pomenila kršitev deželnih svoboščin in ogrozila celovitost domovine. Dalje so se sklicevali na privilegij vojvode Albrehta iz leta 1365 ter njegovo potrditev s strani vojvodovih naslednikov in ne nazadnje na potrditev aktualnega cesarja Leopolda I., do katere je prišlo le slaba tri leta poprej, ob dedni poklonitvi leta 1660. Na nekem drugem mestu stanovi v povezavi z deželnimi privilegiji zapišejo, da se tudi nadvojvodi-ne Avstrije ne bo delilo.60
Zatem stanovi opominjajo na svojo vztrajnost, kar zadeva ozemeljsko celovitost dežele. Tako že leta 1510, ko je cesar Maksimilijan I. izpustil naslove priključenih gospostev, ti niso hoteli priti na deželni
zbor, dokler zaplet ni bil i
61
Dalje je govor o tem,
54	Glej: Štih, Dežela Grofija v Marki in Metliki, str. 123-146; Nared, Privilegijsko pravo, str. 515-530; Nared, Kranjski deželni privilegiji, str. 35-68.
55	Nared, Kranjski deželni privilegiji, str. 60.
56	Povzeto po Perizhofferjevem regestu deželnozborskih obravnav za leto 1613: »... landtsfürstliche resolution wegen der grafschaft Mitterburg[ischen] und anderer ungehorsamben herrschaf(ten) ...« (ARS, SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, 1. reg., šk. 837, Perizhoffer: Regesten der Landtagsabhandlungen, 1613).
57	Valvasor je pri opisu Kastava v drugi polovici 17. stoletja zapisal, da si tamkajšnji prebivalci še vedno prizadevajo za veljavnost svojih privilegijev, grajal njihovo upornost ter nagnjenost k divji svobodi in poudarjal, da gospostvo spada h Kranjski. Za Kastavce je med drugim zapisal: »Vormals /ehe dann sie / unter dem Obgebiet Ehren=gedachter Landschafft / stunden /hat sie Keiner schier regieren können: Ihr Mutwill und Halsstarrigkeit wollte ungebunden seyn / und ohne Zügel. Wie sie dann / noch heut /gern ihres eigenen Kopffs und Gefallens leben würden / wenn man ihnen nicht Ziel und Schrancken setzte. Sie achten sich /um ihre Freyheit/ verkürtzt; weil man dieselbe nicht zur Wildheit werden: Massen solche Leute gemeinlich Gesetz und Recht hassen / und ihre Glückseligkeit für beschnitten achten / indem die ihnen selbsten / von ihren unbeschnittenen Begierden / gesetze vorschreiben lassen. Sie klagen / daß ihre alte Privilegien schon hinweggefallen; weil man ihnen nicht gestattet / zu rauben und morden / sondern / mit dem Hencker / daran verhindert«« (Valvasor, Die Ehre, XI, str. 48). Daniela Juričic Čargo ugotavlja, da se istrski plemiči v štiridesetih letih 16. stoletja sicer pojavljajo pred ograjnim sodiščem v Ljubljani, vendar v zelo majhnem številu. Zato domneva, da so nadaljevali s prakso urejanja sporov pred županskimi sodišči (Juričic Čargo, O odnosih Kranjske, str. 169).
58	Zaenkrat še ne vemo, kakšna bi bila razlika med »ločitvijo« Slovenske marke, Metlike, Istre in Krasa ter »izločitvijo« Pazinske grofije.
59	Povzeto po izvirniku: »Der Schluß aber ist nur expart Ihrer
Khay; Mt: etc: hinderstellig verbleiben, weil dieselbe über Ihro der
Stände nach undterm 18 may 1663 wegen cassierung einer, in
der Kay: Extra ordinari duplica eingeführten, auf die separation
der incorporirten herrschafften Windischmarch, Möttling, Yster-reich und Kharst und ausschlüessung der Graffschafft Mitterberg angesehenen Clausel, sich bishero nit resolvirt haben«« (ÖStA,
da so tudi leta 1521, ko sta si cesar Karel V. in nadvojvoda Ferdinand I. razdelila dežele, pri čemer naj bi gospostva Metlika, Istra in Kras pripadla Karlovemu delu dežel, proti temu ostro protestirali, rekoč, da bi raje utrpeli vojno kot ločitev teh gospostev, ki sta jih Kranjski priključila Friderik III. in njegov sin Maksimilijan I. Tedaj so tudi zavrnili dedno poklonitev, dokler jim nadvojvodovi komisarji niso zagotovili, da bodo ta gospostva ostala v okviru Kranjske.62 Tako je ostalo do leta 1522, v tem času pa sta se Karel V. in Ferdinand I. dogovorila, da slednji dobi celotno vojvodino Kranjsko skupaj s priključenimi gospostvi, šele nato je sledila dedna poklonitev.63
Nato pa stanovi preidejo še na praktične razloge, ki govorijo proti delitvi dežele. Ta bi namreč, tako stanovi, uničila skupno blaginjo; stanovi Kranjske in priključenih gospostev uporabljajo iste svoboščine (isto pravo), pravne zadeve urejajo pred istim sodiščem in so vključeni v isto imenjsko knjigo. Imajo
FHKA, Alte Hofkammer, Hoffinanz Innerösterreich, Innerösterreichische, Miszellen Innerösterreichische Miszel-len, Fasz. 169, Landtage in Inner Oesterreich 1600, I: O: Landtagsacta von 1613 bis 1696, fol. 261r).
60	ÖStA, FHKA, Alte Hofkammer, Hoffinanz Innerösterreich, Innerösterreichische, Miszellen Innerösterreichische Miszellen, Fasz. 169, Landtage in Inner Oesterreich 1600, I: O: Landtagsacta von 1613 bis 1696, fol. 261v, 262r.
61	Povzeto po izvirniku: »... sondern anno 1510 als undter der regierung Khaysers Maximiliani primi nur der Titl von denen incorporirten herrschafften außgelassen worden, zu kheiner be-rathschlagung schreitten wöllen, bis das würkhliche remedium ervolgt.« (ÖStA, FHKA, Alte Hofkammer, Hoffinanz Innerösterreich, Innerösterreichische, Miszellen Innerösterreichische Miszellen, Fasz. 169, Landtage in Inner Oesterreich 1600, I: O: Landtagsacta von 1613 bis 1696, fol. 261v).
62	O dedni poklonitvi izvirnik zapiše: ». auch die Erbhuldigung nit eheunder laisten wöllen, bis sie hierunter versichert gewest.« (ÖStA, FHKA, Alte Hofkammer, Hoffinanz Innerösterreich, Innerösterreichische, Miszellen Innerösterreichische Miszellen, Fasz. 169, Landtage in Inner Oesterreich 1600, I: O: Landtagsacta von 1613 bis 1696, fol. 261v).
63	O dedni poklonitvi izvirnik še zapiše: »... interim ist hochge-meltem Erzhörzogen, das herzogthumb Crain sambt denen in-corporirten herrschafften beysamben gelassen, auch allererst hernach die erbhuldigung anno 1522fürgekhert worden.«« (ÖStA, FHKA, Alte Hofkammer, Hoffinanz Innerösterreich, Innerösterreichische, Miszellen Innerösterreichische Miszel-len, Fasz. 169, Landtage in Inner Oesterreich 1600, I: O: Landtagsacta von 1613 bis 1696, fol. 261v).
141
2 KRONIKA
VANJA KOČEVAR: IDENTITETA KRANJSKIH DEŽELNIH STANOV V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 135-158
65
2017
skupna deželnozborska in druga zasedanja ter so leta 1578 na generalnem zboru v Brucku na Muri oddali isto davčno napoved za 22.000 goldinarjev gosposke imenjske rente. Skupaj so prevzeli oskrbo meje in dvorne dolgove,64 skupaj so zbrali visoka sredstva za izredne odobritve65 in se zanje skupaj zadolžili pod enakimi pogoji, vselej so imeli enaka commoda et one-ra. Na tej vezi stoji ohranitev dežele, ki bi jo delitev uničila in naredila popolnoma nemočno.66
Delitev dežele pa bi, končno poudarjajo stanovi, škodovala tudi cesarju, saj ne bi mogli vzdrževati meje, zagotavljati preskrbe zanjo in zbirati kontribu-cij, temveč bi vse to padlo na cesarsko komoro. Na tej podlagi so stanovi cesarja prosili, naj razveljavi to »praeiudicirlichen Clausel«, ter ga spomnili, da dokler do tega ne pride, ne morejo začeti s posvetom o izrednih zahtevah, temveč morajo sestaviti odbor in ga še pred koncem državnega zbora poslati v Regensburg. Začasno pa zvesto pristanejo na prevzem oskrbe vojaštva za nekaj časa, vendar pa si pridržujejo pravico, da to preskrbo prekinejo.67 Kot kaže, so stanovski protesti tudi tokrat zalegli in Kranjska je ohranila priključena gospostva.
Kako so kranjski deželni stanovi svojo domovino videli kot geopolitično tvorbo, razkrije dopis, ki so ga marca 1642 poslali Martinu Zeillerju. Ta je pripravljal besedila za topografije znamenitega bakrorezca Matthäusa Meriana. Zeiller poroča, da so mu Kranjci o svoji domovini med drugim pisali naslednje vrstice: »Ta vojvodina Kranjska se začne na Strmcu,68
64	Verjetno je mišljen prevzem dvornih in vojnih dolgov Ferdinanda II. leta 1631. O tem glej: Kočevar, Vojvodina Kranjska, str. 465-538.
65	Izredne odobritve so po letu 1633 postale redne. Glej: Kočevar, Vojvodina Kranjska, 615-621.
66	Povzeto po izvirniku: »Es khan auch die absonderung darum-ben desto weniger statt haben, weil darunter die gemaine wol-fahrt zerstört wurde. Dan die landleüth in Crain und denen incorporirten herrschafften, gebrauchen sich ainerley freyheiten geben und nemben recht vor einem foro, seint in ainem gültbu-ech einverleibt, haben denen landtägen und andern occassionen gleiche sessiones und nota anno 1578 die general gült ansag zu Prugg an der Muer auf22.000Fl herrngült zugleichgethan. Die gräniz undterhaltung wie auch die hoffschulden simul et solidum übernomben, die extra ord. bewilligungen, wie auch mehrerley aufgebracht und auf ein hoche summa sich belauffende schulden mit gleicher obligation contrahirt und iedesmals gleiche commo-da et onera gehabt, in summa auf disem vinculo vinonis bestehet die conservation des landes, weliches mit der separation ruinirt und zu übertragung obiger onerum uncräfftig gemacht wurde« (ÖStA, FHKA, Alte Hofkammer, Hoffinanz Innerösterreich, Innerösterreichische, Miszellen Innerösterreichische Miszellen, Fasz. 169, Landtäge in Inner Oesterreich 1600, I: O: Landtagsacta von 1613 bis 1696, fol. 262r).
67	ÖStA, FHKA, Alte Hofkammer, Hoffinanz Innerösterreich, Innerösterreichische, Miszellen Innerösterreichische Mi-szellen, Fasz. 169, Landtäge in Inner Oesterreich 1600, I: O: Landtagsacta von 1613 bis 1696, fol. 262r-262v.
68	Vir navaja »Crainberg«, kar bi lahko pomenilo vas Strmec pri
Korenskem sedlu (Krainberg am Wurzenpass) južno od Be-
ljaka, danes na avstrijskem Koroškem. Možno bi bilo tudi, da
je mišljena Kranjska Gora, čeprav se ta v nemščini imenuje
Kronau. Manj verjetno je, da bi bilo mišljeno Korensko sedlo
(Wurzen).
ki se sicer imenuje Koren in leži dve milji od Beljaka. Navzdol po levi strani [Kranjska] meji z deželama Koroško in Štajersko, je pa od obeh ločena z zelo visokimi gorami, zlasti od Koroške [jo loči] tako visoko gorovje, da bi ga morali prebiti in za gradnjo cest pod njim narediti predor. Potem se meje raztezajo dalje navzdol vse do Hrvaške ter od tam nazaj po desni strani preko velikega Snežnika do mesta Sv. Vid na Reki, ki leži ob Jadranskem morju. Od tamkaj gre meja po Istri, preko Pivke in Krasa do Trsta, ki prav tako leži ob Jadranskem morju. Potem pa do pokne-žene grofije Goriške in dalje navzgor do Tolmina in od tod ponovno do omenjenega Strmca. Ta kneževina se po dolžini razteza na skoraj 30, po širini pa na nekaj več kot 20 nemških miljah.«69
Pri kranjskem samoopisu je zlasti zanimivo, da je položaj mest Reke in Trsta nedorečen, saj dopis navaja, da se Kranjska razteza do teh mest, medtem ko Zeiller sam na nekem drugem mestu jasno zapiše, da so ti teritoriji neposredno podrejeni notranje-avstrijski vladi v Gradcu. Kranjci so ne glede na to omenjeni pristanišči očitno še dolgo imeli za svoji. V nadaljevanju Topographia provinciarum Austriaca-rum predstavi še kranjske reke in promet v deželi.70 Navedek je zanimiv tudi zato, ker se v njem pojavi do sedaj najstarejša znana omemba ideje o gradnji predora pod Karavankami.
Zgoraj navedeni primeri deželne zavesti se nanašajo predvsem na plemstvo, ki se je ne le močno identificiralo z deželo, temveč se je, kot smo videli uvodoma, celo imelo za deželo. Sklepamo lahko, da so imeli drugi člani stanov in ostali sloji prebivalstva dežele razvite še druge občutke pripadnosti. Meščani in tržani so imeli razvito tudi meščansko oziroma lokalno zavest. Vprašanje razširjenosti deželne identitete med prelati ostaja odprto, znano pa je, da je bila med podeželskim prebivalstvom razvita pokrajinska identiteta.71 Boris Golec ugotavlja, da se je pokrajin-
69	Prosti prevod izvirnika: »Dieses Hertzogthum Crain nimt seinen Anfang auff dem Crainberg / sonst Wurtzen genant / zwo Meil von Villach gelegen / confinirt, so dann auff der lincken Hand abwerts mit denen Landen Kärnten und Steyer / wir-det aber von denenselben mit gar grossen und hohen Gebürgen / sonderlichen gegen Kärndten / von einem so hohen Berg / daß man denselben durchbrechen / und zu Gewinnung der Strassen / ein Gewölb darunter machen müssen / unterschieden. Folgends erstrecken sich die Confinen weiter abwärts / biß auff Crabaten / und von dannen zuruckwerts auff der rechten Hand / über das grosse Schneegebürg / biß auff die Statt S. Veit am Pflaumb / am Adriatischen Meer; von dorten gehen die Confinen auff Isterreich / über die Poyck / und den Karst / biß auffTriest / so gleichfals am Adriatischen Meer gelegen: folgends auffdie Fürstliche Graff-schafft Görtz / und weiter heraußwärts biß nach Tulmein / auch so dann wiederumben biß auf besagten Crainberg. Und erstreckt sich also dieses Fürsten thum in der Länge fast in 30. in der Breyte aber auff etlich und zwantzig Teutscher Meilen.« (Merian, Topographia provinciarum Austriacarum, pag. 115).
70	Merian, Topographia provinciarum Austriacarum, pag. 115117.
71	Glej: Golec, Družba v mestih in trgih, str. 236-323; Golec, Meščanska naselja Vipavske; Golec, Nastanek in razvoj, str. 327-348.
142
2 KRONIKA	65
VANJA KOČEVAR: IDENTITETA KRANJSKIH DEŽELNIH STANOV V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 135-158	2017
Deželni grb vojvodine Kranjske (Valvasor, Die Ehre, X, str. 297).73
ska zavest podeželskega prebivalstva na Kranjskem oprla na razdelitev dežele na četrti s konca srednjega veka. Vsaj gorenjsko in dolenjsko pokrajinsko ime sta izpričani že v 17. stoletju, končno obliko pa je ta identiteta dobila med letoma 1748 in 1849, ko je bila dežela razdeljena na tri okrožja ali kresije.73
Ob koncu prve točke naj poudarimo, da je zlasti v 16. stoletju kot pomemben katalizator občutka pripadnosti deželi med vsemi sloji prebivalstva delovala osmanska grožnja, ki je prizadela vse prebivalstvo. Vasko Simoniti ugotavlja, da je prav ta eksistencialna grožnja pri množicah spodbudila zavest o nujnosti obrambe, ter doda: »S tem pa je dežela postala več kot le geografski prostor prebivanja. Postala je prostor s čustveno vsebino. Dežela je postala domovina.«74
72
73
74
2) Deželni privilegiji
Deželni stanovi so s svojo posestjo predstavljali drugi pol deželnemu knezu in njegovi komorni posesti, obe strani skupaj pa sta sestavljali deželo.75 Razmerje med stanovi in deželnim knezom je bilo pogodbene narave. V zameno za varstvo in zaščito (Schutz und Schirm) so bili deželni stanovi vladarju dolžni nuditi nasvet in pomoč (Rat undHilfe).76
Med stanovi notranjeavstrijskih dežel so bili zlasti štajerski tisti, ki so temelj svoje stanovske ustave dobili že z Georgenberškimi privilegiji leta 1186 ter so bili na svoje prastare privilegije in predpravice nadvse ponosni.77 Ko je nato Albreht II. leta 1338 koroškemu in kranjskemu plemstvu izstavil po štajerskem zgledu povzeti privilegijski listini, so štajerski privilegiji postali vir subsidiarnega prava za Korošce in Kranjce.78 Leta 1365 je Albreht III. izdal še privilegija za plemstvo v Slovenski marki in Metliki ter Istri. Nastanku privilegijev v 14. stoletju je nato po Vilfanu sledila doba njihove stagnacije, dokler ni Ernest Železni leta 1414 začel tristoletno tradicijo potrjevanja privilegijskih listin v obliki deželnega ročina. To je bila doba razvoja deželnih ročinov, ko je vsak novi deželni knez ob nastopu oblasti potrdil deželne ročine in jih morebiti razširil z novimi svo-boščinami.79 Doba razvoja se je končala s potrditvijo leta 1597.80 Od tedaj dalje so deželni knezi deželne ročine načeloma še potrjevali, čeprav je mogoče, da jih Ferdinand III. ni potrdil.81 Jožef I. je bil prvi deželni knez, ki v notranjeavstrijskih deželah ni niti sprejel dednih poklonitev niti potrdil deželnih roči-nov, vendar so temu lahko botrovali tudi drugi razlogi.82 S potrditvijo Karla VI. leta 1736 se je obdobje deželnih ročinov in stanovske ustave zaključilo.83
Kot smo videli že zgoraj, so se stanovi v sporih in razpravah z deželnim knezom pogosto sklicevali na svoje svoboščine. V drugi polovici 16. stoletja je kon-fesionalni konflikt med katolištvom in protestantiz-mom našel odmev tudi v ustavnem življenju dežele. Deželni knez Karel II. je leta 1578 na generalnem zboru v Brucku na Muri plemstvu svojih dežel ter
O kranjskem deželnem grbu glej: Kotar, Listina cesarja Friderika III., str. 68-96. Golec, Nastanek in razvoj, str. 340-341. Simoniti, Vojaška organizacija, str. 111 (o kmečkem pozivu glej: str. 91-111). O deželnem domoljubju v notranjeavstrijskih deželah spregovori tudi Gerhard Pferschy, ko govori o »Begriff des lieben Vaterlandes« (Pferschy, Gemeinschaftssinn und Landesbewustsein, str. 63).
75
76
77
78
79
80 81 82 83
Vilfan, Struktura stanov, str. 175. Zelo nazoren opis zgradbe
dežele iz dveh sfer je podal Andrej Nared. Glej: Nared, Pod
knezom in stanovi, str. 507.
Heilingsetzer, Landesfurst und Stände, str. 422.
Pferschy, Gemeinschaftssinn und Landesbewustsein, str.
58-59.
Pferschy, Gemeinschaftssinn und Landesbewustsein, str. 58-59; Nared, Kranjski deželni privilegiji, http://www.arhiv. gov. si/fileadmin/arhiv. gov. si/pageuploads/publikacije/drugo/
kdp.pdf (23. 5. 2017).
Nared, Kranjski deželni privilegiji, http://www.arhiv.gov.si/ fileadmin/arhiv.gov.si/pageuploads/publikacije/drugo/kdp.
pdf (23. 5. 2017). Vilfan, Deželni ročini, str. 67. Kočevar, Vojvodina Kranjska, str. 420-421. Gmoser, Die steirischen, str. 272.
Nared, Kranjski deželni privilegiji, http://www.arhiv.gov.si/ fileadmin/arhiv.gov.si/pageuploads/publikacije/drugo/kdp.
pdf (23. 5. 2017).
143
2 KRONIKA_65
VANJA KOČEVAR: IDENTITETA KRANJSKIH DEŽELNIH STANOV V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 135-158	2017
meščanom treh deželnih prestolnic in Judenbur-ga podelil široke verske koncesije.84 Vključitev tako imenovane bruške verske pomiritve v deželne ročine je tako postala ena ključnih tem devetdesetih let 16. stoletja.85 Dejansko sta se razvila dva nasprotujoča si ustavna koncepta. Deželni stanovi so zagovarjali svoj koncept dvojne pokorščine, kot ga imenuje Sašo Jer-še. Ta je temeljil na religiozni pokorščini Bogu v skladu z evangeličansko veroizpovedjo, ki ji je plemstvo v tem času povečini pripadalo, in posvetni pokorščini deželnemu knezu.86 Na drugi strani je svoj ustavni koncept razvila deželnoknežja stran. Nadvojvoda in cesar Ferdinand II. je imel sakralizirano-patriarhalni ustavni koncept. Ta je temeljil na predstavi o vladarju, ki je za svoje podložnike odgovoren kot oče za svoje otroke, vendar poleg očetovske srčnosti in miline premore tudi ostrino in od svojih podložnikov terja brezpogojno poslušnost. Kot meje svoje oblasti je deželni knez priznaval stanovske privilegije ter krščansko etiko po katoliškem nauku, še ugotavlja Jer-še.87 Konflikt se je končal v prvi tretjini 17. stoletja z zmago deželnega kneza in uveljavitvijo njegovega ustavnega koncepta.88
Glede potrditve verske pacifikacije so stanovi z zavračanjem dednih poklonitev sicer sprva dosegli, da je s sklepom cesarja Rudolfa II. na konfesional-nem področju obveljal status quo, vendar pa so ob dedni poklonitvi leta 1597 zagrešili ključno strateško napako in pristali na dedno poklonitev brez zagotovila konfesionalnih koncesij, kar je nadvojvodi Ferdinandu odprlo pravno pot za izvedbo protireformaci-je.89 S potrditvijo deželnega ročina decembra 1597, ki ni potekala povsem brez zapletov,90 se je po Vilfanovi oceni končalo obdobje razvoja deželnih ročinov.91 Deželni ročini so ostali pomemben gradnik identitete, vendar so stanovi v odnosu do deželnega kneza postali vse bolj ponižni. Tako so cesarju Leopoldu I. ob dedni poklonitvi leta 1660 spregledali prisego »... zato, ker deželni stanovi povsem gotovo zaupajo v visoko besedo njegovega veličanstva, da jim bo pustil vse njihove pravice in svoboščine, se jim zaradi tega zdi nepotrebno, da bi zahtevali nadaljnje zagotovilo, in sicer običajno deželnoknežjo prisego«92 in se za-
dovoljili le s potrditvijo deželnega ročina.93 Tri leta kasneje je Kranjski, kot smo videli zgoraj, grozila odcepitev priključenih gospostev. Zadnja dedna poklonitev je v Ljubljani potekala 29. avgusta 1728, ko se je dežela poklonila cesarju Karlu VI.94 Ta je osem let kasneje, leta 1736, še zadnjič potrdil kranjske deželne svoboščine.95 Marija Terezija in njeni nasledniki deželnih ročinov niso več potrjevali. To so stanovi v svoji spomenici za cesarja Leopolda II. leta 1790 opisali takole: »Med vsesplošno deželno revolucijo leta 1747 in v naslednjih letih je bila ta temeljna ustava (ureditev) stanov prvič pretresena.«96
Deželni privilegiji, zbrani v deželnem ročinu, niso predstavljali le prava in argumenta v razpravah z deželnim knezom, temveč so pomenili pomemben vir stanovske ter še zlasti plemiške identitete in samozavesti. Stanovi so svoje privilegijske listine načeloma skrbno hranili97 in se dvakrat, v letih 1598 in 1687, odločili za njihovo objavo v tiskani obliki,98 pobuda za objavo leta 1740 pa na žalost ni bila uresničena.99
3) Avstrijska hiša (habsburška dinastija)
V zgodnjem novem veku je med stanovi notra-njeavstrijskih dežel zvestoba dednemu deželnemu knezu iz dinastije Habsburžanov predstavljala tudi sestavino njihovega ugleda in časti.100 Vladavi-
84	Glej: RepÖstRG, Repertorium digitaler Quellen zur österreichischen Rechtsgeschichte in der Frühen Neuzeit [Heino Speer], Brucker Religionspazifikation von 1578 (Brucker Libell). http://repoestrg.info/wp/zur-geschichte-des-prote-stantismus-oesterreich/protestantismus-quellen/brucker-re-ligionspazifikation-1578/ (22. 5. 2017).
85	Kočevar, Vojvodina Kranjska, str. 313—373.
86	Jerše, Vera, upanje, oblast, str. 98.
87	Prav tam, str. 96-97.
88	Kočevar, Vojvodina Kranjska, str. 28-88.
89	Prav tam, str. 313-373.
90	Levec, Die krainischen Landhandfesten, str. 281-282.
91	Vilfan, Deželni ročin, str. 67.
92	Prosti prevod po izvirniku: »... darum / daß dieLandschafft
ein gantz sicheres Vertrauen in Ihrer Majestat hohes Wort setzte
/ von Dero bey allen ihren Rechten und Freyheiten gelassen zu
werden / daß Sie dannenhero eine mehrere Assecuration und das
sonst gewohnliche Landsfiirstl. Jurament zu begehren unnothig erachten.« (Valvasor, Die Ehre, X, str. 378). Primerjaj prevod: Valvasor, Čast in slava, X, str. 378.
93	ARS, SI AS 1063, Zbirka listin, št. 2528 (1660, september 13., Ljubljana).
94	Karel VI. se je v Ljubljani zadrževal od 26. do 30. avgusta 1728 (ÖStA, HHStA, Hofarchive, Privat- und Familien-fonde, Obersthofmeisteramt, Hofzeremonielldepartement, Zeremonialprotokolle, ZA Prot 14 (1728-1731), fol. 191v--200r).
95	Nared, Kranjski deželni privilegiji, str. 61.
96	Prositi prevod izvirnika: »In der allgemeiner länder=revoluzion von 1747 und den darauf folgenden Jahren, wurde diese alte grundverfassung der stände zum erstenmal erschüttert« (ARS, SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, 2. reg., šk. 43, Erster theil der ständischen Beschwerden und wünsche, § 7. Verfall der ständischen organisation).
97	Deželni stanovi so svoje privilegije običajno skrbno hranili, najprej v posebni skrinji na ljubljanskem gradu, nato je bila zanje v deželni hiši izdelana posebna omara, v začetku 18. stoletja pa je na tem področju očitno zavladal nered, saj se je deželni tajnik Perizhoffer pritoževal, da ni mogoče najti ne potrditve Ferdinanda II. ne Ferdinanda III. Perizhoffer si je zabeležil: »Nota: worumben aber weder von Ferdinando 2do noch 3tw einige confirmationes deren privilegien vorfandt? Finde ich kein andere ursach, als das man an seithen diser löbl[ichen] la[ndsch]aft] mit solicitirung diser expeditionen selbsten in mora ware. Gestalten solches aus der 1634ten iahrigen landtags replica wohl abzunemben ist, welchen mangl aber obgedachtes N" 26 zu genügen erstattet hat. « (ARS, SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, 1. reg., šk. 874, Perizhoffer, Repertorium, Pars II, pag. 191v-192r).
98	Levec, Landhandfesten, str. 293-296; Nared, Kranjski deželni privilegiji, str. 61. Natisnjen deželni ročin hranijo ARS, SI AS 1073, Zbirka rokopisov, I/6r, Landshandvest des Löblichen Hertzogthums Crain.
99	Nared, Kranjski deželni privilegiji, str. 61.
100	Pferschy, Gemeinschaftssinn und Landesbewustsein, str. 56.
144
65
2017
2 KRONIKA
VANJA KOČEVAR: IDENTITETA KRANJSKIH DEŽELNIH STANOV V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 135-158
na Avstrijske hiše je imela namreč dolgo tradicijo. Kranjska je habsburška neposredna dedna posest dokončno postala leta 1335 in bila nato leta 1365 de facto povzdignjena v vojvodino.101 Med kranjskim plemstvom se je v poznem srednjem in zgodnjem novem veku izoblikoval močan občutek pripadnosti vladarski družini ter deželnemu knezu osebno. Med plemstvom notranjeavstrijskih dežel Štajerske, Koroške in Kranjske na eni ter vladarsko družino na drugi strani so se še posebej trdne vezi spletle v letih, ko so deželni knezi rezidirali bližje plemstvu. Tako so bile te vezi močne zlasti v času Friderika III. (1424/1435-1493),102 ko so bili kranjski stanovi vajeni, da je imel vladar, kot ocenjuje Vilfan, »do njih neko neposredno, skoraj individualno ali vsaj patriarhalno razmerje«.103 Vendar pa je ob tem treba dodati, da je v času največje moči Celjskih knezov kranjsko plemstvo verjetno čutilo tudi določeno privrženost tej Habsburžanom nasprotni dinastiji, ki je imela v njihovi deželi velike posesti.104 Močan vpliv Celjskih bi lahko, kot ocenjujejo zgodovinarji, botroval temu, da je bila kranjska zlata bula izstavljena šele leta 1460, torej kar šestnajst let po dedni poklonitvi, ki je sicer potekala leta 1444.105 Potemtakem bi sredi 15. stoletja lahko govorili o kratki celjski vrzeli v občutku pripadnosti habsburški dinastiji kranjskega plemstva.
Stanovi in dvor so si bili fizično ponovno bližje med letoma 1564 in 1619, ko je bil dvor v Gradcu. Občutek pripadnosti dinastiji med plemstvom pa med reformacijo, ko se je med plemstvom razširil protestantizem, habsburški deželni knez pa je vztrajal v katoliški veroizpovedi, ni zamrl. Stanovi so namreč tudi v času največjih politično-konfesionalnih napetosti katoliškega deželnega kneza vselej priznavali za svojega gospoda.106 Ob dedni poklonitvi nadvojvodi
101	Štih, Od Karniole, str. 483; Preinfalk, Rodbina Habsburža-nov, str. 12—13.
102	Friderik je med letoma 1414 in 1435 vladal pod skrbništvom svojega strica Friderika (IV.). Glej: Höld, Habsburg und Österreich, str. 191; Die Kaiser, str. 470-476.
103	Vilfan, Kranjski deželni stanovi, str. 233.
104	Vilfan, Zlata bula, str. 219-220, 222-224, 228.
105	Nared, Kranjski deželni privilegiji, str. 53-54.
106	Vilfan, Pravni značaj deželnih stanov, str. 214; Vilfan, Pojmovanje oblasti, str. 173. Stanovi so tudi venomer poudarjali, da so bili razen v veroizpovedi vselej enotni z deželnim knezom ter da se tudi v tej zoper njega niso pregrešili, temveč so mu bili vselej zvesti. Tako na primer pišejo kranjski stanovi decembra 1607 nadvojvodi Ferdinandu: »... das sie ausser der religion, in dero sie sich auch gegen ieren herren und landtsfürsten nie vergriffen, sonsten in politicis alles das gelaist und volzogen haben, was gehorsamen landleuthen gebüerth ...« (Loserth,
Akten Ferdinand II., Band II.,
zoper škofa Hrena, katere druga različica je prav tako nastala decembra 1607, stanovi poudarjajo, da se očitanega zločina razžalitve veličanstva ne čutijo niti najmanj krive, kajti tudi sam deželni knez in nihče izmed prejšnjih rimskih cesarjev, kraljev ali avstrijskih nadvojvod česa takega kranjskim stano-
vom ni nikoli očital. Stanovi dodajajo, da bi takšno ravnanje zanje pomenilo večno sramoto, s čimer bi obtežili tudi dušo in srca svojih zanamcev, zato naj jih česa takega obvaruje Bog. Zatrjujejo, da se v zvestobi svojemu deželnemu knezu
Ferdinandu (III.) leta 1597 so Kranjci novemu deželnemu knezu zatrdili, da tako, kot so sedaj že več kot tristo let pod okriljem Avstrijske hiše, želijo pod njo ostati (bis zu endtlicher consumation und resolvie-rung diser zerstorlicher welt) ter biti pod varstvom in zaščito proti dednemu sovražniku.107 Zvestobo je notranjeavstrijskim stanovom ne nazadnje priznal tudi deželni knez sam.108 Ferdinand II. je zato kljub nepopustljivosti pri izvajanju rigidne protireforma-cijske politike v svojem patentu o spreobrnjenju ali izgonu s 1. avgusta 1628 vendarle spregledal plačilo desetega pfeniga.109 Identificiranje z vladarsko rodbino in cesarjem ali nadvojvodo kot deželnim knezom osebno je bilo prisotno med vsemi stanovi. Deželani
ne bodo nikoli spozabili. Povzeto po izvirniku: »... weill er ein ganze ersambe gethreüe gehorsambste landtschafft criminis laesa majestatis zu beschulden nit gescheüet hat, wie aber woller-nente landtschafft sich desselben ganz unschuldig wais, ihro auch von ainigen röm[ischen] khaiser khönigen, oder erzhörzogen von Österreich etc. als ihrer von dem allmächtigen Gott fürgesezten weltlichen höchsten obrigkheit soliches einmals imputiert worden, wie sie dan dergleichen in alle ewigkheit unauslöschliche schandt thath zubegehen, und ihrer lieben posteritet ein solhen übel nahklang zu verlassen in ihren gemüeth und herzen einmals gedacht, und darvor sie Gott ewig behüetten wolle, noh derzeit nit ge-denkhen, sondern eheunder alles eysserste an guet und bluet alles auszustehen und zuerleiden, als sih wider ihren g[nä]di[gi]sten herrn und landtsfürsten verlobter threü undgehorsambs vergessen, dergleichen anzumassen, weniger mit ainichen ungeraimbten wörtlein häunen zulassen entschlossen, und bereith sein.« (Loserth, Akten Ferdinand II., Band II., št. 1734, str. 443-458; Kočevar, Pritožba kranjskih stanov (2. del), str. 236-249).
107	Povzeto po izvirniku: »Ainer er[samen] la[ndschaft] auch von Gott wünschendt, das wie sy nun uber300jarn hero unndter dem süessen joch und dem lieblichen schatten der flügeln des hochlöblichen haus Ossterreich geruheet, sy darundter noch verrer und bis zu endtlicher consumation und resolvierung diser zerstörlicher welt, rasten und ruhern und dessen schuz und schirmbs wider den erz: und erbfeind auch alle andere abholden und mißgönner, sich erfreüen mügen.« (ARS, SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, 1. reg., šk. 338 (fasc. 226), Landtagsabhandlungen, 1597, No 8: Doctor Wolfgangen Jöchlinger für[stlicher] d[ürchlauch]t etc gehaimen raths und hof vier canzlers röd. bey ir für[stlicher] d[urchlauch]t herrn herrn Ferdinandi erzherzogen zu Osterreich Erbhuldigung in Crain gehalten den 13 februarii anno etc im 1597).
108	Ferdinand II. je v patentu o spreobrnjenju ali izgonu leta 1628 zapisal: »... daß die jenige Adeliche Geschlechter / welche sich so wol von uhralten Zeiten hero umb unser lobliche Vorfahren / und das Vatterlandt mit so vielfaltiger ruhmlicher auffund darsetzung Leib: Gut und Bluts / auch allerhandt andern ansehenlichen Ritterlichen / und tugendtlichen Thaten und Verhaltnuß dermassen stattlich verdient gemacht / als auch beuorab in disen letsten / in dem maisten Theyl der andern unserer Königreich / und Landen entstandenen Rebellionen, und verubten Vngehor-samb (so vil vns bewust) jederzeit in irer anerbten Trew und Auffrichtigkeit gegen uns bestandigklich verharret .« (ARS, SI AS 1097, Zbirka normalij, Cesarski patenti 1620-1700; št. 110 (1628, avgust 1., Dunaj)).
109	Povzeto po izvirniku: »Dannenhero wir dann zu noch weiterer billicher Erkandtnuß /solcher iher uns erwisner bestandigen Fi-delitet und auß sondern Gnaden / uns ferner genadigklich dahin erklart haben wollen / daß sie vnsere uncatholische Landtleuth / nit allein gedachten ihren Abzug oder emigration, ohne Raichung der angedeuten Nachstewr / oder zehenden Pfennings / ungehindert furnemen und fort setzen.« (ARS, SI AS 1097, Zbirka normalij, Cesarski patenti 1620-1700; št. 110 (1628, avgust 1., Dunaj)).
145
2 KRONIKA_65
VANJA KOČEVAR: IDENTITETA KRANJSKIH DEŽELNIH STANOV V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 135-158	2017
so tako za pripadnike »tujega naroda« frembde Nation) imeli plemiče, ki niso bili podložni njihovemu deželnemu knezu.110
Pregovorno zvestobo Kranjske deželnemu knezu poudarja tudi neuradni moto Valvasorjeve Slave, ki se v prevodu Branka Reispa glasi: »V luči teh novih podob odpira pogledu sveta se / Karnia, vdana Bogu, vojvodi vdana zvesto.«111 Občutek pripadnosti deželnemu knezu in dinastiji se je pokazal tudi ob dednih poklonitvah, ki so v zgodnjem novem veku iz preprostih pravnih aktov prerasle v razkošni baročni teater inscenacije deželnoknežje oblasti.112 Karla VI. sta tako ob prihodu na Kranjsko leta 1728 že na Ljubelju113 pozdravila obeliska z napisi, kot je tale: »Tu quisquis es, / Qui a remotis adveniens oris, /Ducat. Carniol. folum ancippiti tangispede, /CAROLIVI. viri immortalis / Rom. Imperatoris Max. Augußi / Admirare virtut. induflr. provident./ Cujus ductu ajpiciisque / Lata, & placida via Viatori / Quem praecipites olim terrebant tramites /Magno fudore nec minore fumptu / Aperta est.«114
Medtem ko je zvestoba Habsburžanom nedvomno predstavljala enega od temeljev časti deželnih stanov na Kranjskem, je vendarle treba dodati še ugotovitev Maje Zvanut, da je bil ta občutek pripadnosti manjši med plemiškimi družinami, ki so se na Kranjsko v zgodnjem novem veku zaradi osman-skih osvajanj priselile z osrednjega Balkana (Blagaj, Frankopan, Lenkovič, Nikolič, Gusič, Dorotič in Križanič). To plemstvo, ki se je v času dveh generacij sicer postopno naturaliziralo, je do »Nemcev« čutilo določen odpor. Ostalo kranjsko plemstvo pa za razliko od češkega, ogrskega in hrvaškega Avstrijske hiše nikdar ni imelo za tujo. Ali je prav ta odpor do Habsburžanov med plemstvom, priseljenim s Hrvaškega, vplival na to, da je imela zrinsko-frankopanska
110	Kranjski deželni stanovi so med deželnozborsko razpravo o sprejemanju novih deželanov 16. januarja 1624 med drugim razpravljali o prosilcih »tuje narodnosti«, ki so definirani kot: »... alle und iede frembder nation, so nicht undter der röm[isch] khay[serlichen] may[estät] etc. unsers allergnädigisten herrn und Landtsfürstens und deß hochlöblichisten hauß Össterreich iuris-diction und gebüeth seshafft oder dero würkhliche vasallen sein ...« (ARS, SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, 1. reg., šk. 2 (fasc. 2), snopič 36, Statutum wie es mit der Aufnahme neuer Landleute gehalten werden soll, 16. januar 1624).
111	Latinski izvirnik: »His formis lustrata novispatet orbe videnda / Carnia fida Deo, Carnia fida Duci.« Branko Reisp domneva, da bi ta dva verza lahko označili za Valvasorjevo življenjsko vodilo, pojavita se namreč v topografskem albumu Kranjske iz leta 1679 in na naslovni sliki Slave vojvodine Kranjske (Reisp, Kranjskipolihistor, str. 196).
112	Gmoser, Die steirischen, str. 264.
113	Karel VI. je Ljubelj prečkal 25. avgusta 1728 (ÖStA, HH-StA, Hofarchive, Privat- und Familienfonde, Obersthofmeisteramt, Hofzeremonielldepartement, Zeremonialprotokolle, ZA Prot 14 (1728-1731), fol. 191r).
114	ÖStA, HHStA, Hofarchive, . Privat- und Familienfonde,
Hofzeremonielldepartment, Ältere Zeremonialakten, Ktn.
34 (1728), Einzug K. Karls VI. in Laibach u. Inschriften
zweier zu Ehren des Kaisers errichteter Obeliscen, 1728, 26/
VIII., fol. 10v.
lin
OBELTSCUS divo
CAROLO VI.
ROM. IMPÉR ATORI
SEMPER AUG.
»d Taurififjs < ' per Trojwüm unonTOm rcdfLinti
¡ti finitwí Dunn" pmiolhK
i D te» tí ilími * Smilil crcilu j,
Hsf, oust fajuuncur.
■V,
Mumon Pflfcwpti com f.kít,tur,
L A B rt CI, FsihiliJ. C, 3qÜ Jtlity1'' Í rciv. Cimirf, Tjfirp.
sl-. ■ .¿i-. _%m
Odtis napisa z obeliska, postavljenega v čast Karlu VI. ob dednipoklonitvi leta 1728 v Ljubljani.116
zarota (1670) več pristašev na Dolenjskem, pa še ne vemo. Večina kranjskega plemstva zaroti gotovo ni bila naklonjena.116
4) Branik krščanstva
Vormaur der gantzen Christenheit117 — Obramba pred osmanskim prodorom v Srednjo Evropo je pomembno zaznamovala identiteto kranjskih stanov, zlasti plemstva.118 Zavest o tem, da predstavljajo obrambno črto pred nevarnostjo za celotno krščanstvo, je sicer zaznamovala vsa ljudstva in dežele med Jadranskim morjem in Sedmograško, ki so v poznem srednjem in zgodnjem novem veku izkusile turško
115	Napis na prvi strani: »Obeliscus divo Carolo VI. Rom. Impera-tori semper aug. Ad Taurifiosper Trojanum montem redeunti in finibus Ducatüs Carnioliae ä Dicatiffimis Statibus erectus, Haec, quae fequuntur, Marmori infiulpta complectitur. Labaci, Formis, J. G. Mayr, Inclytae Prov. Carniol. Typogr.« (ÖStA, HHStA, Hofarchive, Privat- und Familienfonde, Hofzeremonielldepartment, Ältere Zeremonialakten, Ktn. 34 (1728), Einzug K. Karls VI. in Laibach u. Inschriften zweier zu Ehren des Kaisers errichteter Obelisen, 1728, 26/V1II., fol. 5r-12v).
116	Žvanut, »To ie moia uola«, str. 491, 494-495.
117	Merian, Topographiaprovinciarum Austriacarum, pag. 116.
118	Pferschy, Gemeinschaftssinn und Landesbewustsein, str. 61.
146
65
2017
2 KRONIKA
VANJA KOČEVAR: IDENTITETA KRANJSKIH DEŽELNIH STANOV V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 135-158
Boj s Turki, grafika na zadnji strani letopisov Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske (Valvasor, Die Ehre, IV, str. 610).
nasilje.119 Turški vpadi so prizadeli vse prebivalstvo dežele, najhuje kmete, vendar je zaradi svoje vojaške dolžnosti v skladu s fevdalnim običajem prav plemstvo prelivanje krvi v bojih »zoper dednega sovražnika krščanskega imena in vere, tiranskega turškega krvoloka«,120 redno uporabljalo kot argument v pritožbah deželnemu knezu.121 Argument, da njihove dežele predstavljajo »predzidje cesarstva«, so stanovi Štajerske, Koroške in Kranjske uporabljali tudi v pogajanjih za pomoč s stanovi cesarstva.122
V dopisu iz leta 1642, o katerem smo govorili že v prvi točki, stanovi med drugim spregovorijo o svoji pomembni obrambni vlogi proti osmanskemu prodoru v Evropo, o čemer so zapisali: »Sicer se lahko to vojvodino Kranjsko in njej priključena gospostva upravičeno šteje za predzidje celotnega krščanstva. Kajti deželni stanovi preskrbujejo in z vsemi potrebščinami vzdržujejo ne le trdnjavo Karlovec in njej pripadajoče kraje, ki ležijo na tej strani Kolpe na Hr-
119	Glej: Simoniti, Prispevek k poznavanju (1570—1575), str. 3—21; Simoniti, Prispevek k poznavanju (1576—1579), str. 87—100; Simoniti, Turki so; Simoniti, Vojaška organizacija; Voje, Slovenci pod pritiskom.
120	Povzeto po Ferdinandovi obrazložitvi potrditve kranjskega deželnega ročina 20. decembra 1597, kjer deželni knez pohvali kranjski angažma na bojnem polju (ARS, SI AS 1073, Zbirka rokopisov, I/7r, Landts=Handvesst Deß Loblichen Hor-zogthumbs Crain [■■■]. Laybach, 1687, fol. 65—69). Glej transkripcijo in prosti prevod celotnega dokumenta v poglavju o dedni poklonitvi leta 1597.
121	Plemstvo se je običajno sklicevalo na svoje privilegije, vojaške zasluge v boju s Turki in zvestobo deželnemu knezu. Glej: Vilfan, Pojmovanje oblasti, str. 169—176.
122	Jerše, Odnosi, str. 186.
vaškem, temveč tudi različne utrdbe v Dalmaciji, kot so: Senj, Otočac, Brinje, Prozor, Ledenice in več drugih obmejnih postojank, ter s tem dednega sovražnika Turka zadržujejo v njegovih mejah in preprečujejo njegovo načrtovano napredovanje.«123
Ta ključni element kranjske identitete - predzid-je krščanstva in obramba pred dednim sovražnikom Turkom - je ostal nespremenjen tudi v času konfe-sionalnega razkola med protestanti in katoličani.124 Nenehna turška grožnja je imela za posledico tudi to, da so mladi plemiči na Kranjskem in v ostalih no-tranjeavstrijskih deželah poleg kavalirskih potovanj, značilnih za plemiški naraščaj v zgodnjenovoveški Evropi, pogosto služili kot častniki v Vojni krajini.125
123	Prosti prevod izvirnika: »Sonsten ist dieses Hertzogthum Crain / und desselben incorporirte Herrschafften /billich für eine Vormaur der gantzen Christenheit zu halten. Dann die gemeine Landschafft nicht allein die Vestung Carlstatt / und deroselben angehörige Ort / so jenseits der Kulp in Crabaten gelegen; sondern auch in Dalmatien unterschiedliche Vestungen / als Zeng / Ottotschitz / Pründl / Presor /Ledenicz / und andere Gränitz-häuser mehr / mit aller Nothwendigkeit versorgen / und unterhalten / auch dardurch den Erbfeind / nemlich den Türcken / in seinen Confinen einsperren / und dessen streiffende Progreß verhindern thut.« (Merian, Topographiaprovinciarum Austria-carum, pag. 116). O mejnih utrdbah glej: Kruhek, Krajiške utvrde; Roksandic, Triplex Confinium.
124	Primerjaj: Jerše ugotavlja, da so predstavniki Štajerske, Koroške in Kranjske tudi na državnem zboru v Regensburgu leta 1576 poudarili, da njihove dežele predstavljajo predzidje cesarstva (Jerše, Odnosi, str. 186).
125	Pferschy, Gemeinschaftssinn und Landesbewustsein, str. 62— 63. O primeru kavalirskega potovanja in angažmaju plemiča na bojišču glej: Zvanut, Plemiške zgodbe, str. 12—13, 125—129.
147
2 KRONIKA
VANJA KOČEVAR: IDENTITETA KRANJSKIH DEŽELNIH STANOV V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 135-158
65
2017
5) Sveto Rimsko cesarstvo (nemške narodnosti)
Kranjski stanovi so se identificirali tudi z državo, Svetim Rimskim cesarstvom, ki ji je pripadala njihova dežela in bila njen skrajno jugovzhodni del.126 Vendar je pri tem treba poudariti pomembno razliko med pojmoma »nemška nacija« (teutsche Nation) in »Nemčija« (Teutschland), ki je obstajala pri njuni uporabi na Kranjskem. Prvi pojem, »nemška nacija«, označuje pripadnost državi - Svetemu Rimskemu cesarstvu (nemške narodnosti). Primeri označevanja po pripadnosti cesarstvu so znani že iz zgodnejših obdobij, Celjske grofe in kneze so tako v Španiji, na Balkanu ter na Poljskem v političnem smislu vselej označevali kot »Nemce« (Germanicus)}27 Tako je pojem nemška nacija za kranjsko plemstvo pomenil predmet identifikacije, po drugi strani pa je pojem »Nemčija« (Teutschland), vsaj pri Valvasorju, označeval tuje kraje. Lahko bi rekli, da pri Valvasorju pojem Teutschland okvirno označuje nemške dežele Svetega Rimskega cesarstva brez habsburških dednih dežel (torej brez avstrijskih dežel v cesarstvu).128 Na nekoliko drugačen nazor naletimo pri pravilih za sprejem med štajerske deželane. Štajerci so od potencialnega novega člana med drugim zahtevali tudi to, da mora biti rojen v avstrijskih deželah ali drugih nemških kraljestvih Svetega Rimskega cesarstva.129 Potemtakem bi avstrijske dežele v identitetnem smislu sodile v nemški okvir, vendar bi bile znotraj njega nekakšen corpus separatum.
Kranjci so pripadnost Svetemu Rimskemu cesarstvu jasno izrazili v začetku petdesetih let 17. stoletja, ko je v Rimu prišlo do zanimivega nesporazuma; v hospicu sv. Hieronima namreč niso vedeli, ali naj kranjske romarje štejejo k »Iliriji« ali Slavoniji. Iz Rima so zato 30. decembra 1651 v tej zadevi pisali kranjskim poverjenikom v Ljubljano. Ti so jim odgovorili 15. februarja 1652, rekoč, da Kranjska ne sodi
126	Reisp, Kranjskipolihistor, str. 219—220.
127	Ignacij Voje navaja primer iz Kronike kastiljskih kraljev, ki omenja obisk Ulrika II. Celjskega, ko je ta leta 1428 romal k sv. Jakobu v Kompostelo: »... in tja je prišel neki veliki nemški gospod, nečak cesarja Sigismunda, in sicer grof Celjski ...« (Voje, Slovenica Balcanica, str. 36—37). Voje navaja tudi primer iz srbskih letopisov, ki poročajo o Ulrikovem umoru v Beogradu 6. novembra 1456: »Zakla Laslov Orliha kneza nemačkog u Belgrade«« (Voje, Slovenica Balcanica, str. 55—56). O percepci-ji Celjskih na Poljskem glej: Lukanc in Fugger Germadnik, Ana Celjska, str. 10—11.
128	Na primer Valvasorjev opis Škofje Loke, ko govori o trgovini z Nemčijo in Italijo: »Der Stadt Einwohner treiben von hier aus allerley Handthierung in Teutschland/und in Italien.«« (Valvasor, Die Ehre, XI, str. 36).
129	Povzeto po izvirniku: »..., auch in dennen össterreichischen und anderen teutschen khünigreichen des heiligen römischen reichs geborn sein.«« (ARS, SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, 1. reg., šk. 2 (fasc. 2), snopič 36, Requisita so die neuen von Adl, welche zu Landleüthen angenommen werden wollen haben sollen, etc., Deren von Steyr requisita bey annembung neyer Landtleut).
ne k Iliriji ne k Slavoniji, temveč h »Germaniji«130 in Svetemu Rimskemu cesarstvu, zato naj Kranjce sprejemajo v nemški »hospital«.131 V nekoliko kasnejšem odgovoru, ki je bil iz Rima poslan 23. maja 1654, so Kranjcem sporočili, da od sedaj naprej njihovih romarjev ne bodo več sprejemali k sv. Hieronimu, temveč naj se nastanijo pri sv. Trojici.132 V Rimu nastali zmedi je bržkone botrovala tudi slovenščina, na podlagi katere so Kranjce šteli k ostalim Slovanom.133
6) Veroizpoved
Obravnavano obdobje je na področju veroizpovedi postreglo z zelo razgibanim razvojem. Cerkvene razmere na Kranjskem so bile v začetku 16. stoletja iz več razlogov neurejene in v dvajsetih letih se je v deželo začel širiti protestantizem. V šestdesetih letih sta se z nastankom protestantske deželne Cerkve izoblikovala dva konfesionalna bloka. Kot ugotavlja Vinko Rajšp, plemstvo sicer ni bilo prvi znanilec reformacije na Kranjskem, je pa sčasoma postalo njen glavni nosilec in je v njej najdlje vztrajalo. Ob tem je treba dodati, da se v protestantizem ni spreobrnilo vse plemstvo. Protestantizem se je močno razširil tudi med meščanstvom, med kmečkim prebivalstvom pa ne. Zanimivo je, ugotavlja Rajšp, da je kljub temu večina predikantov izšla prav iz kmečkih vrst.134
Konfesionalizacija je tako od šestdesetih let 16. stoletja najprej potekala v dveh nasprotnih si smereh, dežela naj bi za nekaj časa dobila celo pretežno protestantski videz.135 Obe veroizpovedi sta namreč imeli svojo cerkveno organizacijo in razvili lastni identiteti, ius reformandi pa so si na začetku prilastili zemljiški gospodje, ki so na župnijah pod svojim patronatom nastavljali protestantske predikante.136 Na drugi strani je katoliški deželni knez v skladu z danimi političnimi možnostmi izvajal protireformacijske ukrepe in skušal krepiti katolicizem.137 Protestant-
130	Videti je, da Valvasor termin »Germanien« uporablja kot neke vrste sinonim za Sveto Rimsko cesarstvo nemške narodnosti, medtem ko za Nemčijo v ožjem smislu besede pogosteje uporablja besedo »Teutschland«. Zato tudi tu uporabljamo slovenjeno obliko »Germanija«, saj gre bržkone za poudarjanje politične pripadnosti dežele, namesto besede Nemčija. To uporabljamo, kadar se v Slavi pojavi beseda »Teutschland«.
131	Valvasor, Die Ehre, IV, str. 598.
132	Glej: Valvasor, Die Ehre, IV, str. 599-600.
133	V svojem pojasnilu z dne 23. maja 1654 so v Rimu med drugim zapisali tudi: »Inter alia, pro affirmativa Sententia, addu-cebant Carniolenfes prima: quod plures Geographi, & Hißorici non folüm connumerent Carniolam, verum & Carinthiam, & Styriam inter Regiones Illyrici & Slavoniae. Secundo: quia Carniolenfes communiter omnes loquuntur Illyrica lingua, in concionibus, in fcholis, & aliis negotiis, & Tertio: quia plures Carniolenfes fuerunt multis abhinc annis recepti in dicta Congre-gatione ac in ejus Hojpitali.« (Valvasor, Die Ehre, IV, str. 599).
134	Rajšp, Razširjenost protestantizma, str. 269, 271, 275. O tem tudi: Voje, Odnos fevdalnih rodbin, str. 67-75.
135	Rajšp, Protireformacija na Kranjskem, str. 271.
136	Prav tam, str. 203-204.
137	Strohmeyer, Svoboda politike, str. 54-55.
148
2 KRONIKA	65
VANJA KOČEVAR: IDENTITETA KRANJSKIH DEŽELNIH STANOV V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 135-158	2017
ska identiteta stanov se je odrazila v njihovi verski praksi in v njihovem solidariziranju s protestanti v sosednjih deželah ter drugod v Svetem Rimskem cesarstvu.138 Pritisk nadvojvode Ferdinanda (III.) ob začetku protireformacije, v letih 1598 in 1599, pa je kohezijo protestantskega corporis, kot ga je imenoval Lenart Merherič, še okrepil.139
Po zmagi deželnoknežje protireformacije, ki je protestantizem v deželi odpravila na zunaj, je bilo med deželani sprva veliko mlačnih katoličanov, zato je katoliška obnova pod vodstvom reformnih škofov, jezuitov in kapucinov za gradnjo nove katoliške identitete poskrbela z ustanavljanjem marijanskih kongregacij in verskih bratovščin ter s ponovno obujenimi procesijami, romanji in pasijonskimi igrami.140 Ta identiteta je ustrezala nazorom pietatis Austriacae - pregovorni zvestobi Habsburžanov katoliški veroizpovedi: pripadati deželi je pomenilo biti katoličan, biti katoličan pa je pomenilo biti zvest podložnik Avstrijske hiše.141 Da bi zajezil protestantske vplive na svoje dedne dežele, je Ferdinand II. leta 1627 s posebnim patentom dokončno prepovedal študij na protestantskih univerzah v Nemčiji.142 Te so namreč na slovenski etnični prostor pomembno vplivale v 16. stoletju.143 Katoliško plemstvo - in z njim vsa Kranjska - se je zato v 17. stoletju odprlo kulturnim vplivom katoliške Italije.144
Kot zanimiv primer delovanja različnih verskih identitet v času konfesionalizacije na Kranjskem v začetku 17. stoletja lahko omenimo Hrenovo pismo nadvojvodi Ferdinandu 6. decembra 1606, v katerem škof meščane pohvali, češ da so že pravi katoliški ze-loti, kot da med njimi protestantizma nikoli ne bi bilo. Nato pa poroča, da hodijo potujoči obrtniki iz nemških dežel, ki so po veroizpovedi luterani ali kal-vinci in se ustavijo v Ljubljani, k jezuitom poslušat le pridige, maše pa se ne udeležijo.145 Temu sta verjetno
138
139
141
Glej: Gruden, Zgodovina, str. 791—846. Lenart Merherič je kranjske stanove v 9. točki svoje ekspertize z 2. oktobra 1599 med drugim opozarjal: »... in das Corpus sind auch Städte und Märkte eingeschlossen.« (Loserth, Akten Ferdinand II., Band I., št. 1022, str. 795). Glej: Benedik, Protireformacija in katoliška prenova, str. 113—152; Zvanut, Plemiške zgodbe, str. 70. Pomembno delo o religiji in religioznosti na Kranjskem v času tako imenovane katoliške dobe je Valvasorjeva Slava. O odnosu tega dela do religije glej: Znidaršič Golec, O verskem oziroma religioznem, str. 401-421.
Reingrabner, Faktoren der Konfessionsbildung, str. 244. Glej tudi: Winkelbauer, Ständefreiheit und Fürstenmacht, Teil 2, str. 185-239.
142 ARS, SI AS 1079, Zbirka normalij, Cesarski patenti 16201700, št. 108 (1627, april 30., Dunaj), Prepoved obiskovati nekat[oliške] univerze in udeleževati se nekat[oliških] obredov.
Glej: Elze, Die Universität Tübingen. Glej: Dimitz, Geschichte Krains, III. Theil, str. 379-381, 442; Simoniti, Barok v zenitu, str. 331-339; Vidmar, Ljubljana kot novi Rim.
145 Loserth, Akten Ferdinand II., Band II., št. 1688, str. 416-422.
Cerkev sv. Jakoba in kolegij Družbe Jezusove v Ljubljani, v ospredju Marijin steber (Valvasor, Die Ehre, XI, str. 688 in 689).
botrovala pomen pridige za protestante in dejstvo, da so imeli jezuiti v Ljubljani nemške pridige.146
7) Slovenščina
Slovenski jezik ali »kranjščina«, kot so jo občasno vse do 19. stoletja tudi imenovali,147 je po ugotovitvah Borisa Golca vsaj do obdobja razsvetljenega absolutizma v 18. stoletju predstavljala enega od temeljev kranjske plemiške deželne zavesti.148 Kranjska je bila namreč med deželami na slovenskem etničnem območju v zgodnjem novem veku najbolj slovenska - za razliko od Štajerske, ki je bila večinsko nemška in so Slovenci naseljevali le njen južni del. Tudi na spodnjem Štajerskem so bili plemiči vešči slovenščine, vendar so imeli do nje drugačen odnos kot njihovi kranjski ko-legi.149 Lojzka Bratuž tudi za Goriško ugotavlja, da so bile plemiške rodbine kulturno in jezikovno vra-sle v okolje.150 Na Koroškem je bila slovenščina jezik
143
144
146	Historia annua, str. 56.
147	Golec, Nastanek in razvoj, str. 335.
148	Golec, Regionalne razlike, str. 25. O tem tudi: Voje, Odnos fevdalnih, str. 70—71. Glej tudi: Golec, Valvasorjev izvor (2. del), str. 228.
149	Golec, Was bedeutet »slowenisch«, str. 40.
150	Bratuž, Slovenščina v goriških, str. 74.
149
2 KRONIKA
VANJA KOČEVAR: IDENTITETA KRANJSKIH DEŽELNIH STANOV V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 135-158
65
2017
ustoličevanja do leta 1414, izpričana pa je tudi raba slovenščine med tamkajšnjim plemstvom.151 Čas pred nastankom sodobne nacionalne zavesti je na področju jezika pomenil čas naravnega stanja, ko je bila raba jezikov pogojena fUnkcijsko in ne nacionalno, jezik pa je »politikum« postal pozneje.152
Kljub temu da je večji del zgodnjega novega veka slovenščina pomenila prvi jezik verbalne komunikacije za vse sloje prebivalstva na Kranjskem, se je v celotnem slovenskem etničnem prostoru pri zapisovanju v posvetnih zadevah po letu 1300 skoraj izključno uporabljala nemščina,153 vendar lahko sklepamo, da ta pisarniška nemščina ni bila tudi govorjeni jezik uradov. V zadnji točki bomo zato predstavili nekatere vire, ki osvetljujejo razmerje med slovenščino in nemščino med deželnimi stanovi. Prvo poročilo je kratka notica iz oktobra 1527. Tedaj so se stanovi v svojih gravamina med drugim pritožili nad novim upraviteljem, ki ni bil Kranjec in ni znal slovenščine: »Zato pa ker je tujec in ne Kranjec, niti ne zna slovenščine, kar je od nekdaj izročilo in običaj. Kot stoji zgoraj, naj se za upravitelja vzame deželana.«154
Kot kaže zgornji navedek, je bila verbalna raba slovenščine povsem običajna, še več, bila je tradicionalna, del starega običaja (von alten herkommen unnd der geprauchh), in očitno tudi nekaj, po čemer je bila dežela znana na tujem. Podobno lahko glede jezikovne rabe sklepamo tudi na podlagi fevdnih in meščanskih priseg,155 korespondenc156 ter izjav Tomaža Hrena157 in Janeza Vajkarda Valvasorja158 o slovenskem jeziku. Poleg tega so deželni stanovi notranje-
151	Verjetno je najznamenitejši primer slovenski pozdrav koroškega vojvode Bernarda iz leta 1227 (Dular, Slovenska plemiška etiketa, str. 270-271).
152	O dojemanju jezika spregovori tudi Valvasor: »-Allein die Alten haben bey Unterscheidung der Volcker / nicht bloß allein / auf den Unterscheid der Sprache /gesehn; sondern zuforderst / und fur-nemlich / auf das Vaterland/ oder Heimat / und auf die Lands-Gegend.« (Valvasor, Die Ehre, V, str. 191). Glej tudi: Reisp, Kranjskipolihistor, str. 219.
153	Golec, Etnično-jezikovna struktura, str. 403.
154	Prosti prevod izvirnika: »Dieweill er aber ain außlander unnd khain Khrainer ist, noch die windisch sprach nit khann, das auch von alten herkommen unnd dergeprauch ist. Wie obenn steet, ain lanndtman zu ainem verweser furzunemen.« (ARS, SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, 1. reg., šk. 301 (fasc. 207), Gravamina kranjskih dež[elnih] stanov 1527-28, fol. 304). Na to stanovsko pritožbo je prvi opozoril že Sergij Vilfan.
155	Glej: Ahačič, Zgodovina misli: katoliška doba, str. 30-32.
156	Žvanut, Korespondenca dveh kranjskih, str. 477-505.
157	Hren je o slovenščini v svojem poročilu v Rim leta 1608 med drugim zapisal: »... varii orationum, precationum et contio-num libelli in linguam nostram slavicam sunt a me translati ...« (Turk, Tomaž Hren. Slovenska biografija. http://www.sloven-ska-biografija.si/oseba/sbi238909/#slovenski-biografski-le-ksikon (10. 10. 2016)).
158	Valvasor slovenščino večkrat imenuje »naš kranjski jezik«, npr.: »... in unserer* Crainerischen Sprache ...« (Valvasor, Die
Ehre, II, str. 237), »... in unser Crainerischen Sprach ...« (Val-
vasor, Die Ehre, XI, str. 54) in »... lingua nostra Carniolica ...« (Stone, Slovenski jezik, str. 232, 236). Glej tudi: Orožen,
Janez Vajkard, str. 3-12.
avstrijskih dežel skupaj podprli prevajanje Svetega pisma v slovenščino.159
V nadaljevanju si bomo ogledali, kaj je o slovenščini in jezikovni rabi v že večkrat omenjeni Topo-graphiae provinciarum Austriacarum v štiridesetih letih 17. stoletja zapisal Zeiller. V prvem odlomku, ki ga navajamo, avtor spregovori tudi o zgodovini dežele in naselitvi Slovanov: »Po Rimljanih so to deželo Kranjsko prejeli bavarski kralji in knezi, ki so jo, kot sicer navajata Aventinus in Megiser, predali Slovanom (Winden) - svojim pomočnikom proti Rimljanom, ti pa naj bi bili pokorni Bavarcem, ki so sem postavili mejne grofe, ki so se pisali po Kranju (so sich von Crainburg geschrieben haben). Večina prebivalcev je še vedno slovanskega porekla, prav njihove prednike so [namreč] sem naselili Bavarci ali pa so deželo zavzeli sami. Njihov jezik je nekoliko drugačen kot jezik Slovencev (Winden) v deželi Štajerski. Tam [na Kranjskem] pa vendarle živijo tudi Nemci, zlasti v mestih, prav tako Italijani (Italianer). Plemstvo je povečini nemške krvi, zatorej se poleg slovenščine (Windischen) kot najbolj običajnega jezika govori tudi nemško in v nekaterih krajih, zlasti v Ljubljani kot prestolnici, tudi delno italijansko ali še več furlansko. In državne zadeve se vodi v nemškem jeziku, tudi [deželno]knežje ukaze in podobne stvari, ki se tičejo oblasti, se razobeša in opravlja v tem [jeziku].«160
Zeillerju so bile pri slovenščini očitno že znane narečne razlike, saj je opozarjal na razlike med kranjsko in štajersko slovenščino. Kar zadeva mesta, lahko njegove trditve nekoliko relativiziramo; Golec namreč ugotavlja, da so imela v zgodnjem novem veku od trinajstih kranjskih mest poudarjeno slovensko etnično-jezikovno podobo vsa razen dveh, in sicer izrazito dvojezične prestolnice Ljubljane in nemškega Kočevja, ki je bilo središče nemškega jezikovnega otoka v deželi.161 Zeillerjev opis je zanimiv zlasti zaradi navajanja furlanščine v Ljubljani. Za furlanski jezik je pri opisu Gorice zapisal: »... ein
159	Grdina, Vladarji, lakaji, bohemi, str. 21.
160	Prosti prevod izvirnika: »Nach den Romern hatten das Land Crain die Bayrische Konig / und Fürsten / überkommen / die es / wie zwar Aventinus, und Megiserus wollen / ihren Helffern wider die Romer/den Winden /zu bewohnen / übergeben; doch / daß sie ihnen /den Bayern / solten gehorsam seyn /die auch Marggrafen dahin gesetzt / so sich von Crainburg geschrieben haben. Und zwar /so seynd noch die meiste Inwohner Windischen Herkommens / es seyen gleich ihre Voreltern von den Bayern dahin gesetzt worden /oder haben das Landselbsten eingenommen. Ihre Sprach ist ein wenig anders / als der Winden im Land Steyer. Es wohnen gleichwol auch Teutsche / sonderlich in den Statten / Item / Italianer / daselbsten; und ist der Adel meistentheils Teu-tschen Geblüts: Daher / neben der Windischen / als der gemeini-sten Sprach / man auch Teutsch / und theils Orten /sonderlich zu Laybach / als in der Hauptstatt / Italianisch / oder vielmehr Fri-aulisch redet. Und werden die Reichssachen in Teutscher Sprach gejuhrt/auch die Fürstliche Befelch / und dergleichen / von Obri-gkeits wegen / in solcher angeschlagen / und verrichtet.« (Merian, Topographiaprovinciarum Austriacarum, pag. 112).
161	Golec, Etnicno-jezikovna struktura, str. 402.
150
65
2017
2 KRONIKA
VANJA KOČEVAR: IDENTITETA KRANJSKIH DEŽELNIH STANOV V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 135-158
uble Romanische /so sich fast mehr zur Frantzosischen / als Italianischen / lencket; so die Italianer selbsten nicht recht verstehen können.«162 Za slovenščino pa pri istem opisu uporabi še eno ime, »Slavonisch- oder Windische Sprach««}663 Na omembo jezikovnih razmer naletimo še pri opisu deželne prestolnice Ljubljane, kjer Zeiller med drugim zapiše: »Dandanes se to mesto po slovensko (Windisch) imenuje 'Lublana', Italijani (Welschen) pa [...]164 [jo imenujejo] 'Lubbiana' ali 'Lubiana'. Kajti tu se govorijo trije jeziki, in sicer nemščina, italijanščina (Welsch) in slovenščina, drugod po deželi pa večinoma vse govori slovensko.«165
In doda: »In kranjski stanovi imajo tod svojo deželno hišo in poverjenike, tam potekajo tudi deželni zbori, in vse se opravlja v nemškem jeziku. V istem [jeziku] so nabiti in razglašeni deželnoknežji ukazi, prav tako poteka [v njem] 'deželna pravda' (Land-Rechten). Tu je tudi prejemniški in poseben vicedomski urad.«166
Če se Zeillerjeve navedbe nanašajo na jezik zapisovanja, so brez dvoma pravilne, prav tako tudi ni dvoma o tem, da so bile vse deželnoknežje odredbe pisane v nemškem jeziku. Kot kažejo drugi viri, so nekatere cesarske ukaze, ki so bili namenjeni v podeželska mesta, prevedli, vendar zaenkrat še ne vemo, ali je šlo pri tem le za redke primere ali ustaljeno pra-kso.167 Sicer pa stroka ugotavlja, da je bila slovenščina med plemstvom za vsakdanjo rabo in, kot ugotavlja Maja Zvanut, »jezik srca«,168 nemščina pa za zadeve države. Sklep potrjujejo germanizmi v tedanji slovenščini, saj so številne besede za oblastne zadeve in plemiško etiketo prevzete iz nemščine, npr.: gnada, firšt, grof, frajer, frajerca, žlahten}69 Kar zadeva Zeillerjeve navedbe o nemščini na deželnih zborih, te ponovno držijo glede jezika zapisovanja, medtem ko nam viri glede govorjenega jezika na zasedanjih še niso znani. Pretirane pa se zdijo Zeillerjeve navedbe glede
162	Merian, Topographia provinciarum Austriacarum, pag. 119.
163	Prav tam, pag. 119.
164	Pri prevodu smo izpustili krajši del: »von einem Julio, aber unrecht / wie besagter Lazius erinnert«, ker se ne nanaša na jezikovne razmere, temveč je del razprave o izvoru imena, ki je v uvodu Zeillerjeve predstavitve kranjske prestolnice.
165	Prosti prevod izvirnika: »Heutigs Tags wird diese Statt auff Windisch Lublana und von den Welschen / von einem Julio, aber unrecht/wie besagter Lazius erinnert /Lubbiana, oder Lubiana, genant. Dann man allda 3. Sprachen / nemlich Teutsch / Welsch / und Windisch; und auff dem Lande herum meistentheils alles Windisch redet.« (Merian, Topographia provinciarum Austria-carum, pag. 122).
166	Prosti prevod izvirnika: »Und haben die Hochlobliche Stande in Crain allhie ihr Landhauß / und Verordnete / daselbst auch die Landtage gehalten / und alles in Teutscher Sprach verrichtet / auch in selbiger die Landsfurstliche Befelch angeschlagen / und verkündiget /Item /die Land-Rechten gehalten werden. Ist auch da das Einnehmer- und absonderlich Vitzdom-Ampt.« (Merian, Topographia provinciarum Austriacarum, pag. 122).
167	Tak primer je razglas cesarja Ferdinanda III. iz leta 1638. Glej: Koblar, Ukaz cesarja Ferdinanda, str. 116—117.
168	Zvanut, Od viteza, str. 34.
169	Dular, Slovenska plemiška etiketa, str. 270.
jezika na sodiščih;170 težko si je namreč predstavljati, da pogovorni jezik sodnih razprav ne bi bila slovenščina.
Pri Zeillerjevem opisu opazimo, da ga je kot Nemca zanimala predvsem raba nemščine in da je bil navdušen nad njeno obširno rabo na Kranjskem, česar mu nikakor ne moremo zameriti, saj tudi nas kot Slovence zanima in navdušuje predvsem raba slovenščine. S Zeillerjem se znajdemo v obratni situaciji. Nemški pisec 17. stoletja je bil navdušen nad tem, da pretežno slovensko govoreča dežela piše (v svetnih zadevah) skoraj izključno nemško. Naš položaj je ravno obraten, soočene s skoraj izključno nemškim gradivom nas navdušujejo viri, ki kažejo na to, da je bil govorjeni jezik pretežno slovenščina.
V nadaljevanju bomo Zeillerjeva poročila o jezikovni rabi primerjali z na Slovenskem veliko bolje znanimi Valvasorjevimi. Kranjski polihistor je glede zgodovine poselitve in etničnih skupin v svoji domovini zapisal: »Kar zadeva narodnost prebivalcev, se ta od začetka osmega stoletja pod Karlom Velikim ni bistveno spremenila, namreč, da sta navadno ljudstvo, ki je še slovansko, in najodličnejše plemstvo, ki izvira večidel iz nemških Frankov, zrasla v eno telo. Izvzemši, da prihajajo med plemstvo nekatere družine iz različnih pokrajin in se tudi med preprosto ljudstvo naseljujejo ljudje raznih narodnosti.«171
Z označevalcem Nation so v Slavi označeni različni označenci. Ocenjujemo, da bi pojmu, ki ga Nation označuje v danem primeru, danes rekli etnična skupina. Kar zadeva jezikovno rabo v Ljubljani, so Valvasorjeve navedbe podobne Zeillerjevim, le da Valvasor »kranjščino« navaja kot prvo.172
170	Zeiller tudi za Goriško poroča, da vse sodbe potekajo v nemškem jeziku, čeprav je mesto na jezikovnem stiku med slovenščino in furlanščino, zato nemščino razumejo le redki ljudje razen plemstva: »Vor Gericht aber wird zu Görtz Teutsch gehandelt / auch die Landsfürstliche Oesterreichische Be-
felch in selbiger Sprach angeschlagen; wiewol / ausser deß Adels / und vornehmer Leute / wenig allda seynd / die solche recht verstehen.« (Merian, Topographia provinciarum Austriacarum, pag. 119).
171	Navajamo v prevodu Branka Reispa (Reisp, Kranjski polihi-stor, str. 220). Izvirnik: »Soviel nun die Nation der Einwohner betrifft; ist / mit derselben /seit dem Anfange deß achten Jahr=Hunderts / unterm Carolo Magno, keine sonderliche Veränderung vorgegangen: Angemerckt /das gemeine Volck/noch aus Sclavoniern / der furnehmste Adel aber mehrern Theils aus Teutschen Francken herstammend / in einen Körper zusammen gewachsen: Ausbenommen / daß dem Adel offt etliche besondere Familien /aus verschiedenen Provintzien nach und nach zuwachsen; und eben sowol/ unter dem gemeinen Volck /allerley Leute /aus allerley Nationen /vielmals wohnhafft werden.« Napis na margini: »Der heutigen Einwohner National Vielfältigkeit.« (Valvasor, Die Ehre, V, str. 227-228).
172	Valvasor zapiše: »Die gewöhnliche Sprach ist / zu Laybach insgemein Crainerische und Teutsche, auch bey dem Adel und Kaufleuten die Italianische / und wird sonst Alles / nur in Teutscher Sprache geschrieben.« (Valvasor, Die Ehre, XI, str. 708). O tem tudi: Golec, Regionalne razlike, str. 25. Poleg tega omenja, da v Ljubljani živi tudi veliko tujcev ter poleg slovensko in nemško govorečih našteva še pripadnike šestnajstih ljudstev — od Francozov do Dancev (Valvasor, Die Ehre, XI, str. 705—706).
151
2 KRONIKA
VANJA KOČEVAR: IDENTITETA KRANJSKIH DEŽELNIH STANOV V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 135-158
65
2017
Naj se sedaj še enkrat vrnemo k primeru z začetka petdesetih let 17. stoletja, ko zaradi slovenščine v Rimu niso vedeli, kam naj nastanijo kranjske romarje, ali k drugim Slovanom ali k Nemcem. V danem primeru je odločila politična pripadnost dežele Svetemu Rimskemu cesarstvu.173
Sklepamo pa lahko, da je nemščina v zgodnjem novem veku postopno napredovala na račun slovenščine, pri čemer je v tem času šlo za naravni proces. Študijo o jezikovni rabi kranjskega plemstva v prvi polovici 18. stoletja je prispeval Marko Štuhec,174 ki na primeru jezikovne rabe v stanovskem gledališču v Ljubljani leta 1725 ugotavlja, da slovenščina na kraju, kjer se je zbirala družbena elita dežele, sicer ni bila v položaju manjvrednega sociolekta, vendar pa je bil običajni pogovorni jezik občinstva v stanovskem gledališču nemščina.175 Kot ugotavlja Štuhec, je bila za plemstvo na Kranjskem v prvi polovici 18. stoletja slovenščina jezik za prenašanje vsakdanjih, trivialnih sporočil in izražanje regresivnih psiholoških stanj.176 Če ob koncu poglavja o jeziku stanovsko pisanje iz leta 1527, ko se stanovi pritožujejo, češ da deželni upravitelj ne zna slovensko, primerjamo s Štuhčevimi ugotovitvami za leto 1725, lahko sklepamo, da slovenščina sicer še ni zdrsnila na raven manjvrednega sociolekta, se je pa njena vloga v višjih slojih - med člani deželnih stanov - nekoliko zmanjšala.177 Poleg tega se je med plemstvom v 18. stoletju, kot ugotavlja
Glej tudi: Golec, Regionalne razlike, str. 25. Na drugem mestu v V. knjigi Slave (verjetno Francisci) ponovno omeni, da v Ljubljani živi dvajset družin, ki so različne »nacionalnosti« (Valvasor, Die Ehre, V, str. 228).
173	Iz Rima so o tej zadevi 23. maja 1654 na Kranjsko pisali: »Si praeterea attenderetur ufus Illyrici idiomatis, fine dubio effent Illyrici ipfi Styri, Carinthi, Carnioli, Bohemi, Poloni, Lithuani, Lufatii, Pomerani, Ruteni, Mofihovitae, Bulgari, Macedones, Ifiri, Fori-Julienfes & aliae plurimae gentes, quae per Europam, & AJiam, ad incognita usque loca, utuntur lingua Illyricä.« (Valvasor, Die Ehre, IV, str. 600).
174	Glej: Štuhec, Iz Lesc; Štuhec, Besede, ravnanja in stvari, str. 255-278.
175	Štuhec, Iz Lesc, str. 340.
176	Prav tam, str. 327, 344.
177	Slovenščina je v dobi razsvetljenega absolutizma v 18. stoletju postopno postajala vse bolj socialno zaznamovana kot jezik nižjih slojev (Ahačič, Zgodovina misli: katoliška doba, str. 36), vendar je zavest o posebnem jezikovnem, kulturnem in etničnem poreklu Kranjske med stanovi kljub temu ostala živa. To dokazuje spomenica kranjskih deželnih stanov iz leta 1790, ki jo je na predlog grofa Janeza Gaisrucka pripravil Anton Tomaž Linhart. V spomenici je o Kranjski med drugim zapisal, da se ta dežela zaradi posebnega jezika in ljudstva, ki
je posebnega izvora, ter lastnih šeg in običajev razlikuje od sosednjih dežel (ARS, SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, 2. reg., šk. 43 (fasc. 54), št. 62, Sitzungsprotocollen vom Jahre 1791; ARS, SI AS 730, Gospostvo Dol, fasc. 191, R XXI/18). O spomenici so pisali: Marolt, Kranjski deželni; Zwitter, Linhartova doba, str. 330-331; Zontar, Zaton deželnih stanov, str. 179. Jože Zontar ugotavlja, da je bila spomenica iz leta 1790 uradni dokument in ne Linhartovo osebno mnenje. Stanovi pa so bili z Linhartovim delom zadovoljni in so spomenico posredovali cesarju Leopoldu II. (Zontar, Zaton deželnih stanov, str. 179).
Štuhec, v skladu s splošnimi evropskimi tokovi tega časa uveljavila tudi francoščina.178
Sklep
Kranjski deželni stanovi - iz štirih kurij sestavljena korporacija politične srenje dežele - so svojo politično identiteto v zgodnjem novem veku gradili predvsem na sedmih ključnih prvinah, in sicer: 1) pripadnosti deželi kot geopolitični tvorbi, 2) deželnih privilegijih, zbranih v deželnih ročinih, 3) zvestobi in vdanosti habsburški dinastiji, 4) zavesti o svoji obrambni vlogi krščanstva proti osmanskemu prodoru, 5) pripadnosti Svetemu Rimskemu cesarstvu (nemške narodnosti), 6) veroizpovedi in 7) slovenščini kot deželnem jeziku.
Naštetih sedem gradnikov (politične) identitete je seveda najbolj zaznamovalo plemstvo, ki je številčno in politično predstavljalo jedro deželnih stanov, so se pa v določeni meri odrazili tudi pri članih preostalih dveh kurij, prelatih in meščanih. Zgodnji novi vek je stanovom in njihovim identitetam prinesel številne spremembe, kot je sprva narasla, nato pa močno upadla tudi njihova politična moč v odnosu do deželnega kneza.
Naj za konec poudarimo, da poleg naštetih ugotovitev razprava odpira številna vprašanja. Tako se velja v prihodnosti posvetiti identitetam posameznih kurij in njihovemu signaliziranju.
VIRI IN LITERATURA
ARHIVSKI VIRI
ARS - Arhiv Republike Slovenije
SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko.
SI AS 730, Gospostvo Dol, fasc. 123, fasc. 145,
fasc. 191.
SI AS 1073, Zbirka rokopisov, št. 272 (I-43r), I/6r, I/7r.
SI AS 1063, Zbirka listin, št. 2528 (1660, september 13., Ljubljana).
SI AS 1097, Zbirka normalij, Cesarski patenti 1560-1619, Cesarski patenti 1620-1700.
ÖStA - Österreichisches Staatsarchiv, Wien HHStA - Haus-, Hof- und Staatsarchiv
Hofarchive, Privat- und Familienfonde (12. Jh.-1922), Hofzeremonielldepartment (1652-1918), Ältere Zeremonialakten, Ktn. 34 (1728).
Hofarchive, Privat- und Familienfonde (12. Jh.-1922), Obersthofmeisteramt (13. Jh.-1921), Hofzeremonielldepartement (1562-
178 Prav tam, str. 331.
152
65
2017
2 KRONIKA
VANJA KOČEVAR: IDENTITETA KRANJSKIH DEŽELNIH STANOV V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 135-158
1918), Zeremonialprotokolle (1652-1918), ZA Prot 14 (1728-1731). FHKA - Finanz- und Hofkammerarchiv
Alte Hofkammer, Hoffinanz Innerösterreich, Innerösterreichische, Miszellen Innerösterreichische Miszellen, Fasz. 169, Landtäge in Inner Oesterreich 1600, I: O: Landtagsacta von 1613 bis 1696.
LITERATURA IN OBJAVLJENI VIRI
Ahačič, Kozma: Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758). Linguistica et philologica 28. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2012.
Ahačič, Kozma: Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: protestantizem. Linguistica et philologica 18. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2007.
Bratuž, Lojzka: Rokopisi v slovenskem jeziku na Goriškem od 16. do 19. stoletja. Iz goriške preteklosti: besedila in liki (ur. Lojzka Bratuž). Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 2001, str. 13-27.
Bratuž, Lojzka: Slovenščina v goriških plemiških rodbinah. Koledar za leto 2001 (ur. Jože Marku-ža). Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 2000, str. 70-74.
Die Kaiser: 1200Jahre europäische Geschichte (ur. Gerhard Hartmann, Karl Schnith). Wiesbaden: Ma-rix, cop. 2006.
Dimitz, August: Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813: Mit besonderer Rücksicht auf Kulturentwicklung. Theil III. Vom Regierungsantritte Erzherzog Karls in Innerösterreich bis auf Leopold I. (1564-1657). Laibach: Ignaz von Kleinmayr & Fedor Bamberg, 1875.
Dular, Anja: Iz zgodovine tiskarskih privilegijev: ob privilegiju cesarja Leopolda za Valvasorjevo delo Theatrum mortis humanae. Zgodovinski časopis, 52, 1998, str. 21-36.
Dular, Janez: Slovenska plemiška etiketa. Obdobje baroka v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi: mednarodni simpozij v Ljubljani od 1. do 3. julija 1987. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1989, str. 267-273.
Elze, Theodor: Die Universität Tübingen und die Studenten aus Krain: Festschrift zur vierten Säcular-feier der Eberhard-Karls-Universität. Tübingen: F. Fues, 1877.
Golec, Boris: Družba v mestih in trgih Dolenjske in Notranjske od poznega srednjega veka do srede 18. stoletja. Ljubljana: [B. Golec], doktorsko delo, 1999.
Golec, Boris: Etnično-jezikovna struktura slovenskih celinskih mest do prehoda v novi vek: Poskus kvalitativnega ovrednotenja. Ad fontes. Otorepčev zbornik (ur. Darja Mihelič). Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2005, str. 401-410.
Golec, Boris: Meščanska naselja Vipavske in njihove posebnosti do konca fevdalne dobe. Kronika - Iz zgodovine Goriške, 55, 2007, str. 201-230.
Golec, Boris: Nastanek in razvoj slovenskih pokrajinskih imen z ozirom na identitete prebivalcev. Vizija raziskav slovenske gospodarske in družbene zgodovine (ur. Darja Mihelič). Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2014, str. 327-348.
Golec, Boris: Regionalne razlike v jezikovni podobi prebivalstva slovenskih celinskih mest med 16. in 18. stoletjem. Zgodovinski časopis, 57, 2003, str. 23-38.
Golec, Boris: Valvasorjev izvor, družina in mladost - stare neznanke v novi luči (2. del). Kronika, 63, 2013, str. 217-272.
Golec, Boris: Was bedeutet »slowenisch« und »deutsch« in den krainischen und untersteirischen Städten der Frühen Neuzeit? Slowenen und Deutsche im gemeinsamen Raum. Neue Forschungen zu einem komplexen Thema (ur. Harald Heppner). München: R. Oldenbourg Verlag, 2002, str. 37-64.
Grdina, Igor: Vladarji, lakaji, bohemi. Studia huma-nitatis Apes; 13. Ljubljana: Studia humanitatis, 2001.
Gruden, Josip: Zgodovina slovenskega naroda. Celje: Mohorjeva družba, 1992.
Höld, Günther: Habsburg und Osterreich 1273-1493. Gestalten und Gestalt des österreichischen Spätrmit-telalters. Wien, Köln, Graz: Böhlau Verlag, 1988.
Holenstein, André: Die Huldigung der Untertanen: Rechtskultur und Herrschaftsordnung (800-1800). Stuttgart, New York: Gustav Fischer Verlag, 1991.
Hösler, Joachim: »... in der Wiege der Slowenzität«. Zu den Anfängen der nationalen Differenzierung in Krain vom Ende des 18. Bis Mitte des 19. Jahrhunderts. Slowenen und Deutsche im gemeinsamen Raum. Neue Forschungen zu einem komplexen Thema (ur. Harald Heppner). München: R. Oldenbourg Verlag, 2002, str. 72-95.
Jerše, Sašo: Im Schutz und Schirm des Reiches: Spielräume der Reichspolitik der innerösterreichischen Landstände im 16. Jahrhundert. Wien; Köln; Weimar: Böhlau, 2016.
Jerše, Sašo: Odnosi med Svetim rimskim cesarstvom in deželami Notranje Avstrije v letih od 1564 do 1590: Poslanstvo dežel Notranje Avstrije pri državnem zboru v Regensburgu leta 1576: Študija o diplomatski in zunanjepolitični dejavnosti dežele v šestnajstem stoletju. Ljubljana: [S. Jerše], doktorska disertacija, 2004.
Jerše, Sašo: Vera, upanje, oblast - O notranjeavstrij-skem političnem imaginariju v času verskih vrenj. Vera in hotenja: Študije o Primožu Trubarju in njegovem času (ur. Sašo Jerše). Ljubljana: Slovenska matica, 2009, str. 67-103.
153
2 KRONIKA
VANJA KOČEVAR: IDENTITETA KRANJSKIH DEŽELNIH STANOV V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 135-158
65
2017
Jordan, Stefan: Theorien und Methoden der Geschichtswissenschaft. 3., aktualisierte Auflage. Paderborn: Ferdinand Schöningh, 2009.
Juričic Čargo, Daniela: O odnosih Kranjske dežele in habsburške Istre v kranjskih virih 16. stoletja. Annales, 8, 1998, str. 167-178.
Južnič, Stane: Identiteta. Knjižna zbirka teorija in praksa. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 1993.
Kampmann, Christoph: Europa und das Reich im Dreißigjährigen Krieg: Geschichte eines europäischen Konflikts. Stuttgart: W. Kohlhammer Verlag, 2008.
Koblar, Anton: Ukaz cesarja Ferdinanda iz leta 1638. v slovenskem jeziku. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, XVIII, 1908, št. 3, str. 116-117.
Kočevar, Vanja: Dedna poklonitev vojvodine Kranjske nadvojvodu Ferdinandu leta 1597. Kronika, 63, 2015, str. 201-232.
Kočevar, Vanja: Ferdinand II. na čelu protireformaci-je: Plemstvo in konfesionalno-politične razmere na Kranjskem v prvi tretjini 17. stoletja. Stati inu ostati, št. 21/22, 2015, str. 180-232, 369-370.
Kočevar, Vanja: Patent nadvojvode Ferdinanda o dokončnem izgonu predikantov in odpravi protestantskega bogoslužja v notranjeavstrijskih deželah iz leta 1599. Arhivi 37, 2014, str. 31-64.
Kočevar, Vanja: Pritožba kranjskih deželnih stanov zoper ljubljanskega škofa Tomaža Hrena iz leta 1607, 1. del, Arhivi, 38, 2015, št. 1, str. 9-34; 2. del, Arhivi, 38, 2015, str. 233-267.
Kočevar, Vanja: Vojvodina Kranjska v času Ferdinanda II. (1595-1637): Politična zgodovina osrednje slovenske dežele. Ljubljana: [V. Kočevar], doktorsko delo, 2017.
Komic Marn, Renata: Kratka zgodovina rodbine Eggenberg s posebnim ozirom na slovenski prostor. Kronika, 63, 2015, str. 5-26.
Kos, Dušan: Zgodovina morale. 1, Ljubezen in zakonska zveza na Slovenskem med srednjim vekom in meščansko dobo. Thesaurus memoriae. Disserta-tiones 10. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2015.
Kos, Dušan: Zgodovina morale. 2, Ljubezenske strasti, prevare in nasilje ter njihovo obravnavanje na Slovenskem med srednjim vekom in meščansko dobo. Thesaurus memoriae. Dissertationes 12. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016.
Kotar, Jernej: Deželnoknežja oblast in uprava na Kranjskem v času Friderika III. Habsburškega. Ljubljana: [J. Kotar], doktorska disertacija, 2016.
Kotar, Jernej: Listina cesarja Friderika III. o izboljšanju kranjskega deželnega grba iz leta 1463. Zgodovinski časopis, 70, 2016, str. 68-96.
Kruhek, Milan: Krajiške utvrde i obrana hrvatskog kraljestva tijekom 16. stolječa. Zagreb: Institut za suvremenu povijest, 1995.
Lackner, Christian: Das Haus Österreich und seine Länder im Spätmittelalter: Dynastische In-
tegration und regionale Identitäten. Fragen der politischen Integration im mittelalterlichen Europa
(2005), str. 273-301.
Levec, Vladimir: Die krainischen Landhandfesten: Ein Beitrag zur österreichischen Rechtsgeschichte. Mittheilungen des Instituts für österreichische Geschichtsforschung, Band 19, 1898, str. 245-301.
Loserth, Johann: Akten und Korrespondenzen zur Geschichte der Gegenreformation in Innerösterreich unter Ferdinand II. Teil 1.: Die Zeiten der Regentschaft und die Auflösung des Protestantischen Schul und Kirchen Ministeriums in Innerösterreich 1590-1600, Teil 2.: Von der Auflösung des Protestantischen Schul und Kirchenministeriums bis zum Tode Ferdinands II. 1600-1637. Fontes rerum austriacarum. Österreichische GeschichtsQuellen. Diplomataria et Acta; Band 60. Wien: In Kommission bei Alfred Hölder, 1906, 1907.
Lukanc, Maja in Rolanda Fugger Germadnik: Ana Celjska: [celjska grofica na poljskem prestolu] = Anna Cylejska: [cylejska hrabianka na polskim tronie]. Starožitnosti: vodniki Pokrajinskega muzeja Celje = Starozytnosci: przewodniki Muzeum Re-gionalnego w Celju; 8. Celje: Pokrajinski muzej, 2016.
Makuc, Neva: Historiografija in mentaliteta v novoveški Furlaniji in Goriški. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011.
Marolt, Janez: Kranjski deželni stanovi in njihova spomenica o stanovskih svoboščinah, pritožbah in željah leta 1790 Leopoldu II. Ljubljana: [J. Marolt], diplomsko delo, 1977.
Merian, Matthaeus, der Ältere, 1593-1650: To-pographia provinciarum Austriacarum: Austriae, Styriae, Carinthiae, Carniolae, Tyrolis etc.; das ist Beschreibung und Abbildung der fürnembsten Stätt und Plätz in den österreichischen Landen Under und Oberösterreich, Steyer, Kärndten, Crain und Tyrol. Reprint [d. Ausg.] Frankfurt am Main, 1649. Wien: Archiv-Verlag, 2005.
Nared, Andrej: Arhiv kranjskih deželnih stanov. Arhivi, XXIV, 2001, št. 2, str. 1-18.
Nared, Andrej: Dežela — knez — stanovi: Oblikovanje kranjskih deželnih stanov in zborov do leta 1518. Thesaurus memoriae dissertationes 7. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Arhiv Republike Slovenije, 2009.
Nared, Andrej: Kranjska in njeni deželni stanovi. Kranjski deželni privilegiji = Carniolan provincial privileges = Krainische Landesprivilegien: 1338— 1736: [razstava Arhiva Republike Slovenije: Narodna galerija, Galerija Narodni dom, 3. april-4. maj 2008, Peterokotni stolp Ljubljanskega gradu, 3.-29. april 2008]. (ur. Andrej Nared in Jure Volčjak). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2008, str. 10-33.
Nared, Andrej: Kranjski deželni privilegiji (ročini) 1338-1736. Kranjski deželni privilegiji = Carnio-
154
65
2017
2 KRONIKA
VANJA KOČEVAR: IDENTITETA KRANJSKIH DEŽELNIH STANOV V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 135-158
lan provincial privileges = Krainische Landesprivilegien: 1338-1736 (ur. Andrej Nared in Jure Volčjak). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2008, str. 35-68.
Nared, Andrej: Pod knezom in stanovi: uprava dežele Kranjske od poznega srednjega veka do srede 17. stoletja. Studia Valvasoriana. Zbornik spremnih študij ob prvem integralnem prevodu Die Ehre Deß Hertzogthums Crain v slovenski jezik. Ljubljana: Zavod Dežela Kranjska, 2014, str. 501-535.
Nared, Andrej: Privilegijsko pravo grofije v Marki in Metliki. Kronika, 58, 2010, str. 515-530.
Nared, Andrej: Seznami kranjskega plemstva in kranjskih deželnih stanov. Arhivi 28, 2005, št. 2, str. 313-334.
Orožen, Martina: Janez Vajkard Valvasor o slovenskem jeziku. Jezik in slovstvo, 39, 1993, 93/94, št. 1, str. 3-12.
Pferschy, Gerhard: Gemeinschaftssinn und Landesbewußtsein in der innerösterreichischen Ländergruppe. Was heißt Österreich? Inhalt und Umfang des Osterreichbegriffs vom 10. Jahrhundert bis heute (ur. Rihard G. Plaschka, Gerald Stourzh in Jan Paul Niederkorn). Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 1995, str. 51-64.
Preinfalk, Miha: Auerspergi: Po sledeh mogočnega tura. Thesaurus memoriae Dissertationes 4. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2005.
Preinfalk, Miha: Novoveško plemstvo na Slovenskem: med zakoni gospodarstva in zahtevami družbe. Vizija raziskav slovenske gospodarske in družbene zgodovine (ur. Darja Mihelič). Ljubljana: Založba ZRC, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2014, str. 139-148.
Preinfalk, Miha: Plemiške rodbine na Slovenskem. 16. stoletje. 1. del. Od Barbov do Zetschkerjev. Blagoslovljeni in prekleti. Peta knjiga. Ljubljana: Vi-harnik, 2016.
Preinfalk, Miha: Plemiške rodbine na Slovenskem. 17. stoletje. 1. del. Od Billichgrätzov do Zanettijev. Blagoslovljeni in prekleti. Četrta knjiga. Ljubljana: Viharnik, 2014.
Preinfalk, Miha: Rodbina Habsburžanov: Zgodovina vladarske hiše skozi prizmo cesarske titulacije Franca Jožefa I. Franc Jožef (ur. Gregor Antoličič). Ljubljana: Cankarjeva založba, 2016, str. 9-26.
Rajšp, Vinko: Protireformacija na Kranjskem na primeru župnije Škocjan pri Turjaku. Katholische Reform und Gegenreformation in Innerösterreich 1564-1628 = Katoliška prenova in protireformacija v notranjeavstrijskih deželah 1564-1628 = Ri-forma cattolica e controriforma nell'Austria interna 1564-1628 (ur. France M. Dolinar). Klagenfurt; Ljubljana; Wien: Hermagoras = Mohorjeva; Graz; Wien; Köln: Styria, 1994, str. 203-210.
Rajšp, Vinko: Razširjenost protestantizma med so-
cialnimi plastmi na Kranjskem. Zgodovinski časopis, 41, 1987, št. 2, str. 265-276.
Reingrabner, Gustav: Faktoren der Konfessionsbildung in den innerösterreichischen Ländern im 16. und 17. Jahrhundert. Katholische Reform und Gegenreformation in Innerösterreich 1564—1628 = Katoliška prenova in protireformacija v notranjeavstrijskih deželah 1564—1628 = Riforma cattolica e controriforma nell'Austria interna 1564—1628 (ur. France M. Dolinar). Klagenfurt; Ljubljana; Wien: Hermagoras = Mohorjeva; Graz; Wien; Köln: Styria, 1994, str. 233-249.
Reisp, Branko: Kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1983.
Roksandic, Drago: Triplex Confinium ili o granicama i regijama hrvatske povijesti 1500—1800. Zagreb: Barbat, 2003.
Rotar, Janez: Najstarejši domači zapis imena dežele Kranjske. Zgodovinski časopis, 45, 1991, str. 357361.
Simoniti, Vasko: Barok v zenitu. Vilfanov zbornik.: Pravo, zgodovina, narod = Recht, Geschichte, Nation (ur. Vincenc Rajšp in Ernst Bruckmüller). Ljubljana: Založba ZRC (ZRC SAZU), 1999, str. 331-339.
Simoniti, Vasko: Prispevek k poznavanju turških vpadov od leta 1570 do 1575. Zgodovinski časopis, 31, 1977, str. 3-21.
Simoniti, Vasko: Prispevek k poznavanju turških vpadov od leta 1576 do začetka gradnje Karlovca leta 1579. Zgodovinski časopis, 34, 1980, str. 87-100.
Simoniti, Vasko: Turki so v deželi že: turški vpadi na slovensko ozemlje v 15. in 16. stoletju. Celje: Mohorjeva družba, 1990.
Simoniti, Vasko: Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju. Ljubljana: Slovenska matica, 1991.
Societas Jesu Collegium Lab acense: Historia annua Collegii Societatis Jesu Labacensis = Letopis Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove (1596—1691). Prevod: Marija Kiauta (ur. France Baraga). Ljubljana: Družina, 2003.
Stone, Gerald: Slovenski jezik v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske. Valvasorjev zbornik (ur. Andrej Vovko). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1989, str. 232-238.
Strohmeyer, Arno: Svoboda politike in moč vere: študije o politični kulturi deželnih stanov habsburške monarhije v času verskih vojn (ok. 1550—ok. 1650). Ljubljana: Založba /*cf., 2011.
Štih, Peter: Dežela Grofija v Marki in Metliki. Vilfanov zbornik.: Pravo — zgodovina — narod = Recht, Geschichte, Nation (ur. Vincenc Rajšp in Ernst Bruckmüller). Ljubljana: Založba ZRC (ZRC SAZU), 1999, str. 123-145.
Štih, Peter: Od Karniole do Kranjske - Dolga in zapletena pot nastanka dežele. Studia Valvasoriana: zbornik spremnih študij ob prvem integralnem prevodu Die Ehre Deß Hertzogthums Crain v slovenski
155
2 KRONIKA
VANJA KOČEVAR: IDENTITETA KRANJSKIH DEŽELNIH STANOV V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 135-158
65
2017
jezik (ur. Janez Weiss). Ljubljana: Zavod Dežela Kranjska, 2014, str. 465-500.
Štih, Peter: Srednjeveško plemstvo in slovensko zgodovinopisje. Melikov zbornik.: Slovenci v zgodovini in njihovi srednjeevropski sosedje (ur. Vincenc Rajšp et al.). Ljubljana: Založba ZRC, 2001, str. 61-72.
Štuhec, Marko: Besede, ravnanja in stvari. Plemstvo na Kranjskem v prvi polovici 18. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica, 2009.
Štuhec, Marko: Iz Lesc v Ljubljano po francosko. Prispevek k poznavanju jezikovne rabe kranjskega plemstva v prvi polovici 18. stoletja. Zgodovinski časopis, 60, 2006, str. 327-344.
Štuhec, Marko: Rdeča postelja, ščurki in solze vdove Prešeren. Plemiški zapuščinski inventariji 17. stoletja kot zgodovinski vir. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1995.
Thaler, Peter: Erbländische Protestanten und die protestantische Großmacht Schweden im 17. Jahrhundert. Glaubwürdig bleiben: 500 Jahre protestantisches Abenteuer. Wissenschaftlicher Begleitband zur Kärntner Landesausstellung 2011 in Fresach. Archiv für vaterländische Geschichte und Topographie, Band 101. Klagenfurt am Wörthersee: Verlag des Geschichtsvereins für Kärnten, 2011, str. 261-283.
Valvasor, Janez Vajkard: Čast in slava vojvodine Kranjske. Ljubljana: Zavod Dežela Kranjska, 2009-2013.
Valvasor, Johann Weichard von: Die Ehre dess Hertz-ogthums Crain [...]. Laybach: zu finden bey Wolfgang Moritz Endter, Buchhändlern in Nürnberg, 1689.
Vidmar, Luka: Ljubljana kot novi Rim. Akademija operozov in baročna Ljubljana. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013.
Vilfan, Sergij: Deželni ročin kot vir naše ustavne zgodovine. Glasnik muzejskega društva za Slovenijo, XXV-XXVI, 1944-1945, str. 65-84.
Vilfan, Sergij: Kranjski deželni stanovi proti znanilcem absolutizma po smrti cesarja Maksimilijana. Zbornik znanstvenih razprav, LIV, 1994, str. 233-255.
Vilfan, Sergij: Pojmovanje oblasti v izjavah kranjskih deželnih stanov v dobi reformacije. Zbornik znanstvenih razprav, XLIII, 1983, str. 169-176.
Vilfan, Sergij: Pravna ureditev Kranjske po Valvasorjevi Slavi. Valvasorjev zbornik ob 300-letnici izida Slave vojvodine Kranjske — Referati s simpozija v Ljubljani 1989 (ur. Andrej Vovko). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1990, str. 32-48.
Vilfan, Sergij: Pravna zgodovina Slovencev. Od naselitve do zloma stare Jugoslavije. Ljubljana: Slovenska matica, 1961.
Vilfan, Sergij: Pravni značaj deželnih stanov v deželah s slovenskim prebivalstvom (Notranji Avstri-
ji). Zbornik znanstvenih razprav, XLVIII, 1989, str. 207-219.
Vilfan, Sergij: Rechtsgeschichte der Slowenen bis zum Jahre 1941. Graz: Laykam, 1968.
Vilfan, Sergij: Struktura stanov, deželne finance in reformacija. Zgodovinski časopis, 49, 1995, str. 175-181.
Vilfan, Sergij: Začetki moderne države. Dokumenti slovenstva (ur. Jože Zontar). Ljubljana: Cankarjeva založba, 1994, str. 119-123.
Vilfan, Sergij: Zgodovinska pravotvornost in Slovenci. Pravna obzorja 5. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1996.
Vilfan, Sergij: Zlata bula Kranjcev. Zbornik znanstvenih razprav, LIII, 1993, str. 219-229.
Voje, Ignacij: Odnos fevdalnih rodbin na Kranjskem do reformacije. Zgodovinski časopis, 49, 1995, str. 67-75.
Voje, Ignacij: Slovenci pod pritiskom turškega nasilja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1996.
Voje, Ignacij: Slovenica Balcanica. Zgodovinske študije. Razprave in eseji 50. Ljubljana: Slovenska matica, 2005.
Weiss, Janez: Semič in Semenič: plemiški rodbini Metliškega: 14.-18. stoletje. Semič: Občina, 2016.
Winkelbauer, Thomas: Ständefreiheit und Fürstenmacht: Länder und Untertanen des Hauses Habsburg im konfessionellen Zeitalter: Teil 2. Osterreichische Geschichte. 1522-1699 (ur. Herwig Wolfram). Wien: Ueberreuter, 2003.
Zwitter, Fran: Linhartova doba, misel in delo. Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije (Anton Linhart). Ljubljana: Slovenska matica, 1981, str. 303-350.
Zabota, Barbara: Ko mrtvi spregovorijo. Protestantska mrliška knjiga v luči novih raziskav. Kronika, 63, 2015, str. 187-200.
Znidaršič Golec, Lilijana: O verskem oziroma religioznem v Slavi: Pogledi Janeza Vajkarda Valvasorja in sledi Erazma Franciscija. Studia Valva-soriana: Zbornik spremnih študij ob prvem integralnem prevodu Die Ehre Deß Hertzogthums Crain v slovenski jezik (ur. Janez Weiss). Ljubljana: Zavod Dežela Kranjska, 2014, str. 401-421.
Zontar, Josip: Nastanek, gospodarska in družbena problematika policijskih redov prve polovice 16. stoletja za dolnjeavstrijske dežele s posebnim ozi-rom na slovenske pokrajine. Zgodovinski časopis, X-XI, 1956-1957, str. 32-121.
Zontar, Jože: Zaton deželnih stanov na Kranjskem. Vojetov zbornik: Med srednjo Evropo in Sredozemljem (ur. Sašo Jerše). Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, str. 171-187.
Zvanut, Maja: »To je moia uola«: Po sledeh nekega testamenta iz 17. stoletja. Zgodovinski časopis, 52, 1998, str. 487-496.
Zvanut, Maja: Korespondenca dveh kranjskih plemi-
156
65
2017
2 KRONIKA
VANJA KOČEVAR: IDENTITETA KRANJSKIH DEŽELNIH STANOV V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 135-158
čev iz sredine 16. stoletja. Zgodovinski časopis, 43, 1989, str. 477-506.
Zvanut, Maja: Od viteza do gospoda. Ljubljana: Vi-harnik: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1994.
Zvanut, Maja: Plemiške zgodbe. Kranjsko plemstvo v šestnajstem in sedemnajstem stoletju. Ljubljana: Vi-
harnik, 2009. SPLETNI VIRI
Das neue AEIOU Österreich-Lexikon. Zeiller, Martin (http://austria-forum.org/af/AEIOU/ Zeiller%2C_Martin (2. 6. 2014)); Merian, Topo-graphia, str. XVII.
Mal, Josip: Breckerfeld, Franc Anton, plemeniti (1740-1806). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.sloven-ska-biografija.si/oseba/sbi148545/#slovenski-bi-ografski-leksikon (20. 5. 2017). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham -Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.
Nared, Andrej: Kranjski deželni privilegiji, http:// www.arhiv.gov.si/fileadmin/arhiv.gov.si/pageu-ploads/publikacije/drugo/kdp.pdf (23. 5. 2017).
Repertorium digitaler Quellen zur österreichischen Rechtsgeschichte in der Frühen Neuzeit [Heino Speer]. Brucker Religionspazifikation (1578). http:// repoestrg.info/wp/zur-geschichte-des-prote-stantismus-oesterreich/protestantismus-quel-len/brucker-religionspazifikation-1578/ (20. 5. 2017).
RepÖstRG, Repertorium digitaler Quellen zur österreichischen Rechtsgeschichte in der Frühen Neuzeit [Heino Speer], Brucker Religionspazifikation von 1578 (Brucker Libell). http:// repoestrg.info/wp/zur-geschichte-des-prote-stantismus-oesterreich/protestantismus-quel-len/brucker-religionspazifikation-1578/ (22. 5. 2017).
Slovar slovenskega knjižnega jezika. Fran. http://www. fran.si/iskanje?View=1&Query=identiteta&Al l=identiteta&FilteredDictionaryIds=130 (20. 5. 2017).
Turk, Josip: Hren, Tomaž (1560-1630). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi238909/#slovenski-biografski-leksikon (10. 10. 2017). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 3. zv. Hintner - Kocen. Izidor Cankar et al. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1928.
SUMMARY
Identity of the Carniolan Provincial Estates in the Early Modern Period
In the early Modern Period, the Provincial Estates constituted a diverse political community of the province that was composed of prelates, the nobility, and provincial princely cities. The contribution primarily focuses on the elements that constituted the identity of the Provincial Estates, which reflected in their political life. The theoretical framework on which the contribution drew was the study of identity conducted by Slovenian anthropologist Stane Juznic.
The research was carried out on the basis of the archival materials of the Carniolan Provincial Estates in both Slovenian and Austrian archives, and professional literature. The link between the sources and literature was provided by two topographies dating to the seventeenth century, namely: Merian's Topographia provinciarum Austriacarum (1649) and Valvasor's Die Ehre dess Hertzogthums Crain (The Glory of the Duchy of Carniola; 1689).
During the course of research, seven elements in particular stood out, on the basis of which the members of the Provincial Estates could construct their identity. The building blocks of the (political) identity of the Carniolan Provincial Estates were as follows: 1) The province. Even though the province was a central component in constructing the identity of the nobility, it was undoubtedly an important building block that determined the identity of other members of the Estates as well. Also, the Turkish threat further reinforced the sense of provincial affiliation in the general population of the provinces rather than only the members of the political class. On the other hand, it should be noted that Carniola also included parts - annexed seigniories - that harboured a certain amount of resentment towards the centre and stressed their partial affiliation with the province. 2) Provincial law. Provincial freedoms, too, had the greatest bearing on the nobility, as the privileges arising from the provincial Handfesten (lit. handbindings, predecessors of modern constitutions) were primarily granted to nobles. The contribution aims to demonstrate that these privileges not only served as a legal recognition in the political discussion with the provincial prince, but also as a source of identity. 3) The House of Austria. Loyalty to the Habsburg provincial prince was crucial for all Provincial Estates and based on the traditional link, with Carniola having been a Habsburg hereditary land since as early as 1335. On the other hand, loyalty to the provincial prince was an important building block
157
2 KRONIKA
VANJA KOČEVAR: IDENTITETA KRANJSKIH DEŽELNIH STANOV V ZGODNJEM NOVEM VEKU, 135-158
65
2017
of the Provincial Estates' honour and reputation. 4) The bulwark of Christianity. The advance of the Ottoman Empire into the European continent posed an existential threat to the province and its population, and the awareness that their land was now turning into one of the bulwarks fending off the Turkish incursion left a profound mark on the Provincial Estates. Like any other Christian land between the Adriatic Sea and Transylvania, they considered themselves the antemurale of Christianity and the empire. 5) The Holy Roman Empire. Carniola was the south-easternmost part of the great Central European state body. The provincial nobility identified itself with the empire, however, with the difference in using the concept "teutsche Nation'', which designated the affiliation with the empire, and the name "TeutschlancT, which was used, at least by Valvasor, in reference to foreign places - German provinces in the empire, excluding the Habsburg hereditary lands. 6) Religion. In the period under discussion, faith played a crucial role in the daily life and, during
the "confessional period", also had a decisive influence on politics. Confessionalization in the province was initially a two-way process, in which the majority of the noblemen joined a significant number of citizens in embracing the Reformation and establishing their own provincial Protestant church, much to the dismay of the prelates and the Catholic provincial prince. After the Counter-Reformation reached its triumph during the days of Ferdinand II, the Protestant noblemen converted to Catholicism or left the province. The void that the Protestant exiles left behind was filled with new Catholic nobility. The Catholic restoration, led by the Jesuits, brought about the creation of a new Catholic identity of the Provincial Estates and the entire province. 7) Slovenian or "Carniolan", as the Provincial Estates would also call their language, was a unique feature of the province. Even though secular texts were written almost exclusively in German, the Slovenian language was, at least until the eighteenth century, the sole language used in oral communication by all Provincial Estates in the province.
158