List  2.
Rojakom!
V Radoljci  i. januarja   1862. Prvi   dan  novega  leta!
Dali smo slovo pretečenemu, za nas prevažnemu, — spolniti moramo dolžnosti iz njega nam zaostale.
Tudi meni še leži na srcu sladka naloga, Vam, ljubi rojaci, izreči zahvalo za Vaš goreč sočut, ki ste mi ga »kazali v preteklih dnevih s Svojim zaupanjem o mojem zastopovanju deželnih in narodnih pravic. Dovolite, da v tem trenutku, ko od spremembe leta ginjeno srce se dviga in hrepeni v višave za blagor naroda, Vam izustujem svojo zahvalo, svoje vošila.
Najmilejše ure minulega leta bile so mi tiste, ki so mi prinesle od mnogih slovenskih p o ter a j i n Vaš zaup in Vaše spoznanje, da blagostanje naroda le je v narodnem razvitku , v narodnih močeh , in da ni prave svobode brez narodne samostalnosti. To Vaše spoznanje temelj je mojega in vseh sočutnih rodoljubov  pretežkega djanja.
Sramota obhaja še mnogo naših rojakov , ki tavajo v tmini napčne tuje izobraženosti brez svetila lastnega razora , če kdo jih imenuje p« imenu njih izvirnega naroda. Sramota jim bodi pred svetom! Vam pa, ki očitno ste se spoznali za verne sinove matere slovenske , slava in hvala naroda sedaj in na veke! Vaša beseda mila prošnja je naroda do našega vladarja, trdna podpora brauiteljem naroda, ojster odgovor zaničevavcom in natolcevavcom, in očitna želja in volja do vseh, kterim je izročeno vresničenje enakopravnih postav in tako osoda naroda.
Raduje se neizrekljivo moje srce v občutku, da ni tako zapuščena naša mila mali, kakor ta ali uni misli; nadušuje me ta zavest in narekuje mi premišljevanje sledeče:
Leta in leta, stoletja in stoletja pretekle so nam neugodne,  nesrečne!
Prihodnost hčerka je sedajnosti in preteklosti. V čislu moramo imeti obe. S črnim krilom zbežala je preteklost spred duše, — belosvitle penite razpenja sedanjost, — da bi nas obsevala z žarečimi, budivnimi perutnicami prihodnost!
Ce si hočemo ustvariti srečno, sijajno prihodnost, moramo odstraniti zavere in napake, ki so v vremenih preteklih zadržavali razvitek narodni, moramo se poprijeti nemudoma dela. Sedajnost zahteva spoznanje narodnega namena in izpeljevavno djanje.
Namen našega naroda je isti, ko vsakega drugega. Tega nam ne more nihče odreči.
Namen naroda je blagostanje telesno in dušno. Blagostanje izvira iz omike, ta iz podučevanja, kterega sredstvo edino je narodni jezik.
Narodna zavest in narodni jezik nam morata biti tedaj prve skrbi. Kdor ne ve, kaj da je, ne spozna svojega poklica; kdor se ne čuti, je brez moči in poguma.
Budimo tedaj naše brate , in kazimo jim blagor in korist, ki jim bode iz narodnega razvitka nastala obilno. Tir-jajmo neprenehoma spoštovanje in vpeljevanje našega jezika v uradih in šolah , ter splošno rabimo ga v občnem življenja.    Razodevajmo nevednim bogastvo,   krasoto,   krepost
in milino našega jezika; napeljujmo lene na nauk njegov in na prebiranje naših knjig in časopisov. Veliko dušnega zrna leži že v njih, ktero zajeto bode klilo in rastlo v razbujenih srcih.
Spoštujmo svoj jezik, v kterem nas je prvikrat sladko in milo nagovorila materna ljubezen, v kterem sta pred letmi naš narod učila naša aposteljna sveto odrešivno vero, v kterem smo pošiljali prve svoje molitve k Večnemu, kteri je zveza med otroci matere ene , in kterega obstoj in veljavnost nam zaffotovljuje državna ustava in zvesta beseda Cesarjeva.
Kdor zaničuje svoj jezik, neprijatelj je svoje vere, ne-hvalcžnež svoje matere, pozabljenec domovine — zibeljke svoje,  odpadnik svojega  naroda in sovražnik države.
Kdor zaničuje narodni jezik, sebičnež je, ker prezira namen naroda, in svoj lastni dobiček stavi više od njega.
Kdor pravi , da naš jezik nima veljati v občnem življenju, ne razume edinega sredstva in poti, s kterim in na kteri edino zamore se izobraževati narod.
Kdor oznanuje, da zagovorniki njegovi Vas hočejo zapeljati v siromaštvo in pogubo, ter Vas odvrniti od postave, ("rrjemite mto! Njegove misli so hudobne, ako bi se skrivale še v tako hlinjeno obetanje; njegovo srce je zlobno in Vam sovražno, a ko bi se Vam tudi obljubilo v žrtvo; njegova beseda je laž, ako bi  bila še tak sladka in priljudna!
Le ti so Vaši pravi prijatii, ki se drže imenovanih izvirov in vodil, po kterih ima veljati in živeti naš narodni jezik.
Vsi drugi avstrijanski narodi že vživajo dobroto veljave svojega jezika; nam, državi in cesarju prezvestim velja ista postava, zagotovljujejo nas prvi služabniki njegovi, da se tudi nam ne zabranuje nikakor naš jezik, da vseh narodov enakopravnost neče več biti le glas, beseda, ampak resnica in djanje: ali nam po takem smejo in za morejo kraliti nekteri nasprotniki ptujci ali domačinci to sveto našo pravico ? !
Nikakor ne!
Zato pa se držimo trdno te prve in poglavitne pravice.
Glejte na druge narode od prvega do zadnjega ; nobeden ne trdi drugače; saj kteri narod zgubi svoj jezik, zgubi svoj značaj, svojo samostalnost, svoje bitsvo, postane suženj drugemu,  se vtopi in — zgine.
Mi pa nočemo zginiti, mi moramo še le začeti prav živeti, ker Božja volja je to!
Ce nas krila je do zdaj sovražna tema, raztrgala ji je sedaj naše življenje ustanovivna postava, v ktere moči za-nioremo se predramiti, zavediti in dvigati drugim narodom enako.
Bolj ko se bo razvila naša narodna moč, bolj vreden ud bode naš narod  velike državne družine.
v
^Skoda ali prid našega naroda je tudi škoda ali prid države.
Očitno rečem in brez straha — ker na vesti mi je, da držim se postave — očitno rečem , da kdor je sovražnik nase omike, našega cilja in konca, je tudi sovražnik države hotoma ali uehotoma, vedoma ali  nevedoma.
To so dragi rojaci! naše pravila. One ločijo zveste od nezvestih, prijatle od ncprijatlov.
Vem iu skušam, da nesramni sovražniki naroda čez nas raztrosivajo grde laži, da nam nasnišljujejo namene, ki jih nikdar nismo izrekli ali le mislili, da nam podtikujejo djanja, ki jih nismo nikdar doprnesli. Pa naj .streljajo še tak strupene pusice na nas, — nas ne bole, temveč odlete od poštenih prs. Ko nimajo resničnega uzroka nas tožiti in grditi pred svetom , se skrivajo v laž in zatajujejo svesti sramote svoje sebe in svoje ime.
Rojaci! prepričan sem, da zamorete ločiti dobro zernje od ljulike, da tudi znale spoznati Vaše prijatle od sovražnikov Vaših.
V tej zavesti je naša bran, naše plačilo.
Zato le dajmo si pogum in osrčenje! Prestali smo v pretečenem letu marsiktere brige, prenesli jih bomo tudi prihodnje. Zaostalo nam je mnogo dela, — lotimo se ga! Držimo ve svojih pravic, ne zatajuj m o jih nikdar, ljubimo svoj narod, svojo domovino, spoštujmo tudi vse druge narode, držimo se vsigdar postave našega presvitlega Cesarja in Njega, ki je vladar vseh vladarjev, — in upajmo, da hočemo napredovati v dušnem in telesnem blagostanju naroda, kar so gotovo moje in Vaše iskrene vošila.
Blagoslovi Bog početek,   napredek in konec leta!    Z Bogom!                                Vaš                            zvesti rojak
Dr. Lovro Toman
10