Po shodu naših najmlajših. V zadnji številki smo obširno poročali o shodu, ki so ga priredili v Ljubljani dne 16, t. m. jugoslovanski napredni učiteljiščni abiturijenti v družbi s svojimi tovarišicami. Resnično in ponosno veselje nas je navdajalo, ko smo gledali pred seboj tako častno, naravnost imponujoče število svojih najmaljših tovarišev in tovarišic, ki so z lepo prirejenim shodom pokazali, da umevajo svojo vzvišeno in težko nalogo, ki pa so tudi pokazali, da so pomankljivosti svoje šolske izobrazbe popolnili sami vkljub temu, da so jim zavodi stavili zapreke, namesto, da bi jih podpirali ob samoizobrazbi. Ti zavodi — izvzemši Gorico — so pokazali, da ne umevajo svoje naloge« Oni spremijo učiteljiščnike in učiteljiščnice do šolskih vrat, potem jih pa prepuste samim sebi, meneč, da je njihovo delo s tem gotovo. Starokopitna, preperela, ničvrdna metoda! Seveda moramo izreči svoje skrcmno mnenje, da sta bojazen in strali y prvi vrsti vzrok. da ne dobe naši zavodi nobene vezi, ki bi spajala šolo z velikim življenjem. Značilno za razmere je dejstvo, da je tistega dne, ko se je vršil shod v Mestnem domu, katehet ljubljan- skega učiteljišča učiteljskemu zboru bral na Rožniku mašo. Zaradi tega ni bilo niti enega učitelja in profesorja — kaj šele ravnatelja? — ljubljanskega učiteljišča na shod, da, bojkotirali so celo samonasebi nedolžno večerno veselico na vrtu Narodnega dorna, ki pa je vzlic temu kar najlepše uspela in jasno izpričala, s kako vnemo goje naši učiteljiščniki umetnost — glasbo! Shod sam nam je dokazal, da so se naši abiturijenti in abiturijentke z vso resnostjo pripravljali na svoj poklic. Svoj vstop v naše vrste so proslavili z delom, dobro se zavedajoč, da je samo z delom dosegljiva zmaga naših idej, da se naš program uveljavljaj zopet samo z delom, da moremo samo z delom izpremeniti in izboljšati razmere svojega stanu in da ho- čemo samo z delom služiti svojemu ljudstvu! — Referati, ki smo jih slišali na shodu, so bili vsekozi stvarni in jedroviti. — najlepše dokazilo smotrnosti delova- nja in objektivnosti razsojanja. Njih zrelost nam je jamstvo, da smo pomnožili svoje vrste z inteligenti, ki vedo, kaj hočejo, ki bodo tudi, aktivno služeč v organizacijah, zavestno, možato in značajno vršili vse delo, ki jim ga poverimo ali ki si ga sami nalože! Najlepše na vsej priredbi pa naj označi ena beseda — pogum! Kdor je gledal te žive oči, zroč všakomur iz obličja v obličje, ta je moral ponesti s seboj uverjenje, da ni za temi pogledi nobene zahrbtnosti, nobene potuhnjenosti in nobene plašljivosti. Ta mlada srca razigrava zavest, da čutijo pošteno in da ie merilo delovanju odločna volja, odlika učitelju in učiteljici pa neupoglijv značaj! Dokler se dopolnjujejo naše vrste s takim naraščajem, nas ne sme biti in nas tudi ni strah! Naj divja sovražnik, kolikor hoče — mi se bodočnosti ne bojimo, ker je značajna mladina poleg nas, z nami in za nas!