LITERATURA INTERVJU Milan Jesih JUŽNOAMERIŠKA POEZIJA 20. STOLETJA Jose Lezama Lima, Cesar Vallejo, Joaquin Pasos, Octavio Paz, Pablo Neruda, Ernesto Cardenal, Jorge Luis Borges ZADNJA IZMENA Ann Beattie: Prestavljanje »J' s 1990 10 Poezija 3 Milan Jesih: Žalost presrečna 39 9 8 07 7 Ivo Svetina: Zaklinjanja 10 Milan Kotnik: Pesmi Proza 13 Sonja Dimic: Rokavica Drama 22 Goran Gluvič: Manipulacije 33 Franjo Frančič: Smetar Intervju 39 Milan Jesih: Poezija in humor sta samo dva obraza istega skušnjavca Južnoameriška poezija 20. stoletja 48 Jose Lezama Lima 57 Cesar Vallejo 64 Joaquin Pasos 69 Octavio Paz 77 Pablo Neruda 83 Ernesto Cardenal 91 Jorge Luis Borges Zadnja izmena 97 Ann Beattie: Prestavljanje 108 David Albahari: Obnova kratke zgodbe Enciklopedija živih 110 Robert Menasse: Ime rože je dr. Kurt Waldheim New-age 116 Vlado Nartnik in Francka Premk: Zemeljska leta Jezusa Kristusa Front-line 124 Rožanc / Zaje / Taufer / Antologija slovenske zdomske poezije Robni zapisi 136 Taufer / Grafenauer / Preželj / Černigoj / Radešček / Malavašič / Krapše / Ahačič / Jelinčič / Štante / Nietzsche / Hawking / de Mello / Durrenmat / Grass / Tomizza Uredništvo: Andrej Blatnik, Matej Bogataj, Aleš Debeljak, Alojz Ihan, Marko Juvan, Luka Novak, Vid Snoj, Jani Virk, Tomo Virk Glavni urednik: Jani Virk Odgovorni urednik: Vid Snoj Tajnica: Lela B.Njatin Oblikovalec: Pavle Učakar Lektorica in korektorica: Tinka Kos Svet revije: Jože Artnak, Andrej Blatnik, Igor Bratož, Milan Dekleva, Peter Kolšek, Rajko Korošec, Vladimir Kovačič, Lado Kralj, Lela B. Njatin, Jana Pavlič, Tone Peršak (predsednik), Matjaž Potokar, Vid Snoj, Jani Virk, Jaša Zlobec, Vlado Zabot Naslov uredništva: Gosposka 10/1, 61000 Ljubljana Uradne ure: torek od 20. do 21. ure na uredništvu, četrtek od 11. do 13. ure na tel. št. (061) 310-033, int. 263 Tekoči račun: 50101-678-47163, z oznako: za LITERATURO Letna naročnina: 240,00, za tujino dvojno Izdajatelj: RK ZSMS Ljubljana, Dalmatinova 4 Grafična priprava in tisk: ČGP Delo Naklada: 1300 izvodov Cena te številke: 50,00 din Revijo denarno podpira Kulturna skupnost Slovenije Ta številka je izšla v februarju 1991 in je zadnja številka drugega letnika. Po sklepu izdajateljskega sveta z dne 12. 3. 1990 nosi programsko in materialno odgovornost za svoje delo izključno uredništvo revije. Po sklepu Rep. sekretariata za kulturo in prosveto št. 415-190/74 z dne 5. 4. 1989 je revija oproščena davka od prometa proizvodov. POEZIJA Milan Jesih Žalost presrečna * * * Sence predmetov naglo so zgubile kontrast, ostrino in intenziteto; in predvečer se zdrobil je v nešteto reminiscenc brez sredotežne sile: ne morem se spominjati ničesar resnično in pozorno in zavzeto, lahne podobe bežne brez telesa dajo sižeju, via facti, veto - odplešejo, za njimi ni stopinj, Bilo in Bo posojata si maske; zli hčeri starec mili starki sin otrok otroku slinim bele laske s poljubom solznim, prekipevajoč od žalosti presrečne... In je noč. * * * Luči se vžigajo po hišah v vasi, molili so in tiho jedli zbrani, in ko sprehajam samcat se počasi pod vrbami ob reke drugi strani in prisluškujem harfam, ki so k njim posedle zale hčere, sramežljivo razkrečene, in si tobak kadim in puham pod nebo škrlatno sivo - mi je lahko pri srcu, saj če Bog mi zaukaže v motno vodo k sebi, za okni zlatimi se krik in stok in jek medleč nikjer razlegel ne bi, in muzika se ne bi pomotila, naprej nad vali bi lebdela mila. * * * Zaljubljenca en spanec lahen spita, en sen v nasmeh ju mami, blag in boder, v rjuho eno, v sveženj en zavita, lasje se jima spletajo v en koder; en lunin žarek tenek ju prešije v poznopomladni noči; en skovik predre tihoto živih sanjskih slik kot en začetek ene melodije; naj naš Gospod srce ima kamnito, se, ko ju vidi, od ganotja zjoka, kadar ju, v enem, da na slepo sito, ki seje se na njem človeška moka: »Ljubimca mrtva, a ljubezen živa«, Vsevidni ve, je floskula lažniva. * * * V prostranem, temnem gozdu je jesen; veter nebrižen kdaj se zaustavi, volka počoha po razumni glavi in spet zagazi v listje do kolen. V mestu možje pritiskamo v beznice, nesrečni, težki, žejni od daljav; kletvine so pozdravi in zdravljice, ki ni po njih nobeden nič bolj zdrav. Kolikor vina, solz je dol požrtih; k vsakemu glažu gre suh cmok bridkosti z okusom majhne, a gotove smrti. Peč, mrzla še, začenja sitno gosti. A veter, kot rečeno, v dalji leni zastaja in priklanja se jeseni. * * * Da bi mi mlademu bilo umreti! -pa da bi veter spod deževnih zvezd prek trgov nosil listje in prek cest nocoj; in mošt bi zorel v vino v kleti; grob davno bi s plevelom bil prerasel, v matičnih knjigah v sahlih črkah cela dva verza rojstvo bi in smrt opela z veščo elipso, skopo, kot le da se; gospa, ki deklica me je ljubila, bi kinkala smehljaje po večerji in dramila se v lahceni neveri, kako da vlada snu spomina sila -; z roko artritično bi v kodre sive si šla in vzdihnila, »Ko bi še živel...« * * * Ves dan so nizko letali oblaki -če bi na zadnje noge vzpel se vol, vanje zadel bi s kaveljni rogov, a je samo spogibal glavo v tlaki; do mraka kmet se je navzgor oziral, tiho preklinjal in mu prigovarjal s skrbjo in vehemenco gospodaija; dež je prišel s predhodnico večera, takrat, hvala Bogu, ko sta garača že zblizu in z vso resnostjo, kot treba, hiša pozdravila in hlev domača, ergo jasli, seno, nož zraven hleba. -V dvorišču vendar hip še postojita: utrujena, ponosna in umita. * * * Sama sta sneg in noč navrh planine: zaljubljena sladko si šepetata prisege iz milote in razvrata v nemem jeziku molka in tišine. Jaz prisluškujem, polspe, nepoklican, in pišem si dvomeč - signal slaboten, šifer ne znam, v etru cvrči od motenj -v nepolnih in skrivenčenih vrsticah: če sem iskren, pol slišim pol uganem, kar slišim pol, razumem pol in manj, ne znajdem se v izrazju nepoznanem in ker še sebe zapisujem vanj. Vrh gore pa gre v cvet adventna noč, in sneg jo vdilj ljubkuje tisočroč. Ivo Svetina Zaklinjanja* i. Zdaj, ko se sanje danijo nad menoj! Zapuščam speče telo nevednosti, da se zavest izgubi v gozdu, ki ni Narava; grabeč resničnost sanj, vežbajoč Čisto Luč, ki ni od noči ne od dneva, le čudežne spremembe hči. 2. Zdaj, ko se Zasmrtje svita nad menoj! Zapuščen od snovi prividov, naj um vzdrži v neskončnem Stanju, naj zadobi trdnost in popolnost: v trenutku, ko misel prisede, naj ne strmoglavim v moč nore strasti. 3. Zdaj, ko je zora hipa smrti nad menoj! Šibkost in reči sveta me snubijo najšibkejšo med njimi. Sem še lahko zbran sredi prostranstva čistega in razsvetljenega Nauka, mi bo uspelo pretočiti se v nčbesni prostor Nerojenega? Ura je prišla, da vzame telo mesu in krvi. Ali že poznam telo, večno in prividom brata? Ko sem jutranje nebo smrtnega hipa. * Iz gradiva za dramsko upesnitev Tibetanske knjige mrtvih. 5. Zdaj, ko se boš zdanil ponovno Rojstvo! Zaželi si eno samo preprosto željo -bom še lahko storil drobno dobro delo, četudi bom ponavljal vse tisto, kar sem edino znal in vedel? Naj se odpro vrata tam, kjer se ženska imenuje po sebi in je mati, ko plavam v mavrični vodi -riba skorajšnjega vstajenja. Ker pride čas, ko bom potreboval moč in čisto ljubezen - neizmerljivo s srcem. Ko me ljubosumnost loči od Učitelja, Očeta - Matere. 6. O Obotavljalec, ki misliš - upanja pijan da ne pride smrt. Vdan brezplodnim dejanjem, življenju, ki ga vidiš in okušaš edinega. Zamudil boš veliko priložnost, zmot prepoln, praznih rok tega življenja. Ker samo Stanje Čistosti je edina tvoja resnična nuja. Ali tudi sedaj ne boš posvetil svojega bitja njej, ki je le, če te ne bo morala čakati? 7. O vi, Zavojevalci in vaši sinovi; Mir in Gnev noseči, izkušajoči mojo moč, iz usmiljenja in šibkosti klijočo. Neg se zgodi, da mrak nevednosti potone v noč, na dnu katere se znova rodi dan, četudi izčrpan, a svetal, ko bom sam v sebi taval po Zasmrtju. 9. Ko zašije svetloba Petih Modrosti, naj spoznam, brez strahu in groze, da sem njen sin - iz petere matere rojen. Skozi Zasmrtje tavajoč, z desne Mir, z leve Gnev, da se ozek in grozeč zdi prehod, Steza, vodeča k ustju maternice -poslednjega stanja, v katerem sem še lahko - nerojen: polž, pes, prašič - bitje odrešeno strahu; grozo prek neba noseče. 11. Nezaščiten pred poželenjem nagnjenj, ki mi slede, psi zmagoslavni. Koga naj prosim, da bo z menoj tu, kjer vsak sam z vsemi samoto žre in golta! In ko prispem, kamor si želim, naj se zgodi, da izkusim še poslednjo grozo: ki sem jaz sam njen oče, sin in brat. 12. Ko zatulijo divje zveri, naj se rjovenje v svete glasove spremeni; preganjan s snegom, dežjem, vetrom in temo, naj se zgodi, da ugledam s sinjim očesom modri Zakon, ki zapovč konec poti. Milan Kotnik Pesmi Ležiš na belo napetem platnu in opazuješ, kako se svetlobne lise lovijo po steni. Čas se počasi pretaka, poletje se cedi po prostoru, med stoki pa lebdi vonj po gozdnem cvetju in pokošeni travi. Skozi zastrta okna kaplja svetloba in ti nežno prebada haljo, tako da odkriva mehke in puhaste površine. V tebi vidim vedno več golote. Lasje ti dišijo po vročem zraku, ki puhti iz asfaltnih cest. In ko te gledam, si (nekje v sanjah) zaželim, da bi te objel, navlažil in te utopil v večerni sopari. * * * Vlak lahko človeka popolnoma zamori in mu pokvari ves dan. To je čudno, ker sem podedoval latentno ljubezen do vlakov, ki se je vključila v rodovni genom, ko je dedek po prvi vojni postal železničar. Včasih sanjam o neskončnih prerijah, o belih oblakih dima, o Indijancih, ki rušijo proge, in o tolpah, ki nas napadajo z boka. Neredko povsem razločno prepoznam Jesseja Jamesa. Ampak vedno, ko se peljem skozi gozd, občutim neko nelagodnost. Jaz sem v vlaku, čeprav sem nedolžen, oni pa so zuneg, čeprav je pravica z njimi. Čutim njihove poglede, prislonjene ob puškino kopito, ko mi prek čela polzijo na vrat. Muha in merek se mi projicirata točno med oči. Mogoče mi je to ostalo od takrat, ko smo ob praznikih v šolski telovadnici gledali filme. Kakorkoli že, v gozdu so skriti partizani in čakajo vlak. Yul Brynerje miner in Milena Dravič tifusarka. * * * Žalost je ubikvitarna; po domače: prisotna je povsod. Torej jo je najti tudi v omari, med priborom za čiščenje čevljev in v sobi. Poleg vsepovsodprisotnosti pa še ta dolgčas, ob uri, ko se že mrači in otroci, ki prihajajo iz šole, nosijo odpadlo rumeno listje platan in se igrajo z njim in bo kmalu potrebno prižgati luč. Zdi se mi, da niti drevesa ne vedo, zakaj so. Kar tako so tam, kljubujejo vetru in času za prazen nič. Niti tega ne vedo, da je vse ustvaijeno, da mine. In v tej nevednosti je njihov smisel, da ne ponorijo, ko jim listje porumeni. * * * Ta A je dolg Aaaaaaaaaaaaaaaa, nima dna in sploh je brez oblike. * * » Vedno, kadar si te zaželim, zaprem oči in te v lepih, svetlih barvah, skozi katere preseva hrapavost papirja, rišem na pločnike, na obsijane klopi in na rjuhe postlanih postelj. Potem ponavadi nekaj zaškrta, veter dregne v okno, barve usahnejo in spet te ni. PROZA Sonja Dimic Rokavica Igralski poklic jo je vedno navduševal. Že od malega je vsa vzhiče-na opazovala svoje ljubljence in se naslajala ob njihovih usodah na platnu. Uživala je, ko je gledala njihove roke, njihove prste, oči, živi lesk, kije odseval od draguljev na njihovih členkih. Oboje je oboževala, moške in ženske, in tudi sama si je želela biti zdaj igralka, zdaj igralec, karkoli. Nekaj, kar bi lahko zaživelo v vsej svoji pronicljivost na svečanem platnu filmskega blišča. Omamno. In zdgj se ji je želja uresničila. Igralka je in lahko počne, kar hoče. Lahko hodi okrog lastnega telesa gor in dol, se praska, medtem ko čaka na naslednji kader, lahko bocka svojega režiserja po pleši, maže s pudrom po tleh, bistro nabriše soigralko v teku na sto metrov in se pase kot krava, če to zahteva scenarij. Če takole pomisli, je res malo usekana. Na vsak način noče, da se stegne v povprečju in ne more nikamor naprej zaradi ljudske normalnosti. Njen moto, ki ga nima nihče pravice zbrisati, je samo naprej, naprej in samo to. Naprej. Če igra, se nekaj dogaja, pa prav to... nenehno lahko čuti, kako se nekaj v njej, pa tudi nekaj v celotnem okolju premika, nalahno in vendar neprekosljivo naprej... naprej... Samo ustaviti se ne sme, samo to. Če bo igrala, če bo zmeraj nekdo drug, če se bo zmeraj nekaj dogajalo... če bo prava igralka, ji ne bo nikoli dolgčas, to je pa tudi najbolj pomembno v tem pasjem življenju. Dregnila je slamico, kije malomarno visela ob notranji strani slabo umitega kozarca, in pogledala kvišku... kar tako, ne da bi točno pričakovala, kaj bo videla. Zastrt pogled, zasenčen z dvojno plastjo gostih, sajastih trepalnic... opa... zatrepnila je z levim očesom in začela s prsti iskati nerodno reč, ki ji je skazila pogled. Vrvež v restavraciji je dopoldne malo zamrl. Ljudje so se vrnili na delo, čas malice je minil, življenje se je spet malo ustavilo. Le ona je sedela na svojem stalem mestu v kotu, tam, kjer je ponavadi zbrana vsa sobotna druščina, zdaj je pa sama... in išče to smet v očesu. Lahko se zgodi, da se primaje natakar in jo pobara, kako ji kaj gre, se ji tudi nasmehne in ji v šali ponagaja s kakšno svinjsko prispodobo, morala se bo sramežljivo nasmehniti ali pa se narediti, da je jezna. Lahko se vse zgodi tale trenutek, lahko celo kdo prisede k njej in jo kaj vpraša, na primer... ja, kaj, če se zgodi, da ji kdo ravno v tem treutku ponudi kakšno strašno pomembno vlogo, tako, ki si jo je želela že leta nazaj? ... Prekleto oko in svinjarija v njem! Halo! Halo!... No, evo... to je... se je že začelo... seveda kliče njo... tale čovek, hudiča! Ona pa zaposlena s to rezko stvarjo, ki jo bode naravnost v oko, da se ji solzi, da se bo utopila pred tem človekom. Kar tudi ne bi bilo slabo, bi vsaj ne videl, kako je videti dok^j slavna igralka, če se hoče rešiti svinjarije iz očesa. Daš dežnik, lije ko svinja! No, to mogoče ni zanjo... ne, to ni... Požmiga na levo in desno, spet pogleda v tla, pomisli, kaj je videla, in si mora priznati, da - nič. Brez pomena. Če jo bo kdo rabil, jo bo že pocukal, kaj bi se sekirala. Sicer je res, da se nenehno trudi, da bi imela čim več znancev, ker bi imela tako več ponudb pri filmu... želi si, da bi jo vsi klicali, jo cukali za rokav in ji bili za petami s ponudbami... hoče biti vsem na voljo, hoče biti z vsemi prijateljica, vsem bi rada povedala, kako jih ljubi... ker ona resnično ljubi to pasje življenje... čeprav je večkrat brez denaija in nima kam pod milim nebom... Domov ne, ker ne prenesejo igralcev v družini, a so sami največji, predvsem mama... Kaj potem... sama si bo uredila življenje in bo delala, kar ji bo padlo na pamet, pa če bo lačna ali sita. Sicer pa niti nima druge izbire. To je bil prvi prostor, v katerem se je znašla tega dne. Tako kot vedno... saj ni nič novega... vedno prešteje nekaj prostorov, v katerih preživi dan. In zmeraj ji je nekje bolj, drugje manj všeč. Odvisno pač... odvisno... Tule ji, na primer, sploh ni bilo všeč. Smrad, ki je prihajal izza z lesom obitega vogala in naznanjal prejšnjetedenske enolončnice, je nikakor ni navduševal. In medtem ko je tam sedela in si mela že rdeče oko, je pomislila, da pravzaprav vsega tega, kar vidi oziroma čuti zdaj, zvečer v hrupu pravih ali nepravih prijateljev sploh ne opazi. Zaželela si je tudi, da bi bili ti ljudje zdajle z njo in bi spet na vse pozabila... Drsela je po ulici kot vešča in se mimogrede dotikala zidov, kot da hoče na vsak način občutiti dotik, pa čeprav mrzlega ometa... V parku zraven ceste so se igrali otroci in psi, rili so po pesku in ubijali mravlje pod nogami, to ji je šlo zmeraj na živce in jo plašilo. Grozno je, če te nekdo pohodi. Čeprav ne zares, čeprav samo na filmu; tudi tam ne uživa, če hodijo po njej. Pa hodijo... oja... vsi, več ali manj. Nazadnje ima že občutek, da hodi tudi sama po sebi, in ko na to pomisli, ji zago-mazijo po telesu mravljinci in mogoče so to njihove spačene duše, ki so jih pohodile otroške noge iz tega parka. Zavila je po cesti navzdol in se ustavila pred kioskom, kjer je debela ženska z drobnim ptičjim obrazom prodajala časopise in revije. Pregledovala je precej dolgo vse razstavljeno blago, listala sem in tja po glad- kih listih z ženskim oblekami. Vrnila se je nazaj... j a, tale bi ji ustrezala, tale ima ravno prav v ramenih, kjer je malo preširoka... in čevlji... samo takih tukaj ne boš dobila... Položila je revijo spet nazaj in mimogrede ujela mračen pogled izpod ženinega gubastega čela. Segla je po naslednji reviji in že zaslišala, kar bi lahko pričakovala: »En dinar, če hočete listat.« Roka ji je samogibno spustila revijo in se skrila v žep. Zločinska kretnja, bi človek rekel, vendar je sama niti opazila ni. Če si igralec, ne smeš misliti, kaj delaš z rokami. In tudi bolje je, če ne misliš. »Saj ne listam,« je rekla. Sploh ni pomislila, kaj je rekla. Samo nedolžno je pogledala. Jebi se, baba, misliš, da jaz odgovarjam za svoje roke! Ženska je za hip prebledela in se od znotraj ugriznila v ustnico, potem je pa s hitrostjo dobro izurjene trgovke preložila kup revij z enega konca na drugega in medtem rekla, mogoče mimogrede, vendar presneto resno: »Kupite ali pa nič.« »Pa kaj mi govorite, da listam po revijah, ko pa sploh nisem!« je zavpila nanjo kot na psa. Saj res... kaj jo briga, staro... prvič sploh ni listala... sploh se ne spomni, da bi listala... kaj se potem razburja, histerična krava. Je ona kriva, če se ne spomni, kaj je delala pet minut nazaj?! »Dajte, dajte gremo...« in ji je obrnila hrbet. Še nekaj časa se je vrtela okrog kioska... čutila na sebi pogled zoprne stare, ki je v škatli, pobarvani rdeče kot konzerva, budno pazila, da ji ne bi česa odnesla. Sumničavo seje sklanjala pod pult, eno oko pa pustila med revijami... Saj res, kaj se gre. Ni ona odgovorna za čas. Če nima spomina za čas in njena dejanja ter svoja kajpak tudi, kaj se ima tukaj pravico dreti nanjo. Zavila je pod mostom na drugo stran reke. Medtem ko je koračila po mrežasti ravnini zračne poti, so ji prihajale na um različne misli. Nobena pa ni bila niti malo samomorilska. Šele ko je pustila most že za sabo, se je malce ustavila, ne da bi se zavedala, s hrbtom obrnjena z očmi objela most in pomislila: »In vendar sem tukaj.« Ta tukqj jo je tako streznil, da se je pognala naprej z dvojno hitrostjo, kot da čuti za sabo mrežaste prste visokega mostu, ki jo vabi v svoj prepad in se ji bedasto kremži, da ne ve, naj se mu smeje ali naj se skrči v bedni bolečini vsakdanjega dne in si izkoplje oči. »Stran, most. Stran, tukaj. Jaz grem naprej. »In je šla naprej, po belo prepleskani cesti, ne da bi gledala predse. Z očmi, uprtimi ves čas v tla, je majaje, malomaro, sprehajaje korakala. Na tleh lahko končno kaj najde. Na tleh je vse trdno, prikovano... kaj pa lahko vidi nepremično trdnega pred sabo, v zraku? Nekoč je našla na tleh zlato zapestnico. Nalašč je ni pobrala; če zdajle pomisli, je bila nora, ampak nalašč... Zadovoljilo jo je samo to, da je nek:y našla tistega dne, in potem je bila ves dan neznansko dobre volje - in še nekaj naslednjih. Bilo je tako, kot da je dobil svet okrog nje obris debele črne črte, ki jo je navdajala z varnostjo. Razbila bi to stvarnost, ampak kako? Z igranjem vsekakor, toda to je trenutno. Ves ostali čas mora prebiti sama s sabo - in tukaj ni nobene izbire. Še celo tisti »biti tukaj« izgubi ves svoj magični blesk, ki jo včasih tako požene naprej in ji da novih moči. Ona, ki ni nič. Zaprta v svoj nični svet brez obleke lastne identitete. Brez obraza in črvive duše, ki živi in diha samo za druge, zanjo nikdar... Ni pomembna... To si ponavlja vsaj enkrat na dan in takrat ji je vsaj malo bolje... Ni pomembna, ker je sploh NI. Ustavila se je in se prijela za glavo. Ne tako, kot to storijo nekatere ženske, ki si popravljajo frizuro... ne tako, kot storijo ženske, ki se držijo za sence, ker se jim je utopil edini otrok, ne tako, kot se prijemlje-jo za glavo belolase starke, ki so jim vzeli pokojnino. Prijela se je za lastno glavo, ker jo je hotela samo enostavno čutiti... Spašuje se, če se držijo za svoj pisker tiste babe tudi zato, da bi občutile svoj lastni proizvod na vrhu telesa, sad, bi lahko rekla... Na vsakem steblu zraste sad, na vseh ljudeh zraste sočna, zdrava glava, na njenem... na njenem pa nekaj, česar se ne da prijeti... Pač, čutila je šope las na vsaki strani in ušesa, tista ušesa, ki so nabasana z voskom brez oblike... nikoli nič ne sliši, kot bi morala... edino, kadar igra žensko, ki jo ima rada... Ta glava... to je nesmisel... saj je nima... nima tudi telesa, ampak to bi še šlo. S telesom dela same mehanične stvari, z glavo naj bi pa mislila, in če nečesa ni, kako naj to misli...? Naj misli? Naj vseeno misli? »Ah, ti uboga mala kurbica brez glave. Ah, ti teliček z mehkim vimenom. Ti mali piščanček z nedolžnim perčkom, brez tebe bi umrl, tako kot je umrl dinozaver brez lastnih jajc.« Čudno, kako da ji je prišlo to na misel zdaj. Ko je nehala živeti s tem voslom... zdaj. Gotovo mora še nekaj čutiti do njega, da se ji sprehajajo po... po... po glavi?... te misli... Obstaja možnost, da misli z njegovo glavo, odkar ni več vse dneve z njim. Seveda, saj seje nalezla marsikatere njegove navade in čisto možno je, da zdaj misli z njegovim možganom. Ker on ima samo enega... tam med nogami... možgana... tega pozna... drugače ga pa nikoli in nikoli ne bo razumela. Ima privid neresničnosti, kadar pomisli nanj. Gotovo je zdaj na njenih ramah njegova glava, gotovo... Če je začela zapirati kozarec z gobami na način, kot ga je uporabljal on, ni druge izbire... Tako nalahno je prijel pokrov... ona isto... ga obrnil... sploh ni gledal navzdol, ampak predse... zavil... na hitro... potem šele pogledal dol k rokam... in spet zavil... na hitro... To je bilo vse, kar je bilo... Največkrat mu je uspelo zapreti na ta njegov posebni način, še večkrat je ostalo odprto tudi po njegovem posegu... Seve, to je... Oponaša ga... in ves čas... kar ves čas ga oponaša... Je človek, ki ga igra... prevzema njegovo vlogo, čeprav ga ne mara in ga hoče pozabiti... Nikoli več ga ne mara videti, zanjo je umrl... crknil... Naj gre z bogom, ki si ga je sam izmislil. Veroval je v jutra. V jutra, ha! Kijih ona zmeraj sovraži. On pa zjutraj ves spočit in pripravljen za nove dogodke! Saj ne moreš živeti z optimistom, če si malo bolj živ šele okrog dveh popoldne. Zoprn ji je bil vsak njegov smehljaj pred drugo uro, vsak... Zmrazilo jo je... Obrnila je glavo zmeraj, kadar se ji je nasmehnil pred drugo, tudi zato, ker je vedela, da se smeje zaradi nje, ker jo je hotel spraviti v dobro voljo... bednik... Namesto da bi šel k ogledalu in se pogledal, kakšen zmazek je njegov smeh. Ponavadi seje takrat obrnila v postelji in zaspala nazaj. Če bi ga zdajle v tem zgodnjem dopoldnevu zagledala, bi bruhala. S sabo je imela tablete proti bruhanju, ampak s^j ji ne bi pomagale... Brž ko bi ga zagledala, bi pogrnila predse... Ampak... zakaj ves čas to mučenje... kaj se napreza v premišljevanju nanj, ko pa sploh ni potrebno. . .Kar samo od sebejo zanaša in se zapičivspomine nanj.. .Bednika... Z drevesa ob cesti je visela otroška rokavica. Začudila se je, ko je opazila, da vidi nekaj tako nepomembnega, vendar se je takoj potolažila, da ji je to uspelo zato, ker se je za hip rešila njegovega vpliva in lahko spet malo misli s svojo glavo. Rokavica sredi poletja... od kdaj je ta rokavica že na drevesu, to je čudno... Obstala je pred ograjo, pravzaprav pred razmetanim lesenim plotom, ki ga že lep čas ni videla človeška roka... Tudi hiša za drevesom, morda sploh ne lastnina istega gospodarja, je kazala strašno neurejen videz. Bila je nekam krčevita, kot da stiska usta in stoji na svojem mestu ne po svoji volji. »Drevesa morajo stati,« seje spomnila. Potem je naenkrat poskočila in hotela doseči rokavico... malo otroško na roke spleteno rokavičko, ki je visela pred njo meter in pol visoko in jo dražila. Bila je kot resničnost. .. Če je bilo že vse prej, od takrat, ko je vstala in vrgla svoje telo v jutro, neresnično, se je vse zbistrilo zdcO, s to rokavico na en palec... Skočila je više, zamahnila z roko, da se ji je krilo dvignilo palec visoko in bi se kakšen moški z zanimanjem ustavil in zavil kotiček ustnice skrivnostno navzgor... Tudi to je bil plod njene domišljije... zdajle... tukaj... Ko je pristala na tleh, je obrnila glavo in res pričakovala kakšnega opazovalca... »Že štirinajst dni se nisem z nikomer ljubkovala... znorela bom... Kline, pa rokavica...« To je zamrmrala in že hotela naprej... Ko jo je prešinilo, da ne m°re... ne more naprej... mora počakati in opraviti, kar si je zadala... naprej pa ne... ne še, res, ni mogoče, da bi šla zdajle, tukaj, ta trenutek naprej... Močno je vdihnila in si v mislih izrekla znani citat vseh propadlih cesarjev: »Preveč se razburjaš... mirno...« Poskočila je na vso moč in zbila rokavico na tla predse. Sklonila se je, kot da ima še celo življenje časa, in pobrala tisto zadevo. Zdaj jo ima in lahko dela z njo, kar hoče. Ta rokavica je bila na drevesu lep čas, lep čas... gotovo od zime naprej... bila tu in nihče se ni vtikal vanjo... Ona je pa vdrla v enoličnost in jo oskrunila... Zdaj jo ima... to rokavico... »K vragu!... k hudiču!« je siknila in jo držala med prsti. Ni je vrgla na tla... samo držala jo je. Ima nekaj in potem ne ve, kaj naj počne s tem. Njen življenjski problem... Na hiši se je z rahlim šumom odprlo okno... Glava je pogledala skozenj, kot da prihaja po plačilo. Obesila je malo rokavico na razmajani plot in odšla naprej. Skoraj se ji je že zdelo, da ne bo nikoli prišel čas, ko bo nekdo posegel vmes, nekdo, ki ga sploh ni poznala in ga ni pričakovala, pojavi se pa vedno, kadar se čas in »biti tukaj« nasičita. Pojavi se - in takrat ve, da mora naprej. Nikoli se ne zmoti. Ko sta nehala hoditi... je tudi morala naprej, čeprav ni nihče posegel vmes. To je bilo slabo, saj ji ravno zato ni nič žal, da se je tako končalo. Naprej... dokler ne doseže konca. Zdaj je še volja, še ve, zakaj rine naprej, srčno samo upa, daje ta vera ne bo nekoč zapustila in se bo kar pustila, da jo bo tisti, ki bo posegel vmes, po glavi. Kajti končno je življenje pravo življenje samo, če ga izzivamo. »Kaj je!... Kaj je! Saj ti ne bom nič ukradla! Kaj zijaš!« je zavpila. Govorila je s hrbtom obrnjena proti neznancu, šele ko je izrekla do konca, je obrnila glavo čez ramo in pogledala, kaj bo sledilo. Nič... samo tresk okenskih šip. Za hip je mislila, da se bo ena od njih razbila, bila so namreč starinska okna z množico majhnih šip... vsaj njej se je zdelo, da jih je ogromno, čeprav sta bili v resnici samo spodaj dve veliki, zgoraj pa po štiri manjše šipe na vsakem poloknu. Glava je izginila, in ostala sta le tišina in medlo opoldansko sonce, ki je lomilo oblake in opraševalo umazano-prašno cesto. Pod milim nebom nobene bojazni, da bi udarilo kot strela z jasnega, in to je bilo zanjo dobro. Navdajalo je z mirom, ki drži pokonci. Ravno zaradi tega je tudi dokaj samozavestno stopila naprej in dosti premišljevala o vsem, kar se je zgodilo. Če se sploh je kaj?... pozabila je že. Naslednjih sto metrov je prehodila brez posebnih revolucionarnih pretresov. Pohodila je pač nekaj mravelj, ki jih ni videla pod svojimi dolgimi nogami, morda zdrobila glavo kakšnemu hrošču, na vsak način pa pustila za sabo sledi. Ko je mir, ki je pri njej sploh zelo redek, popustil, je pomislila na te sledi. Ni se obrnila nazaj in gledala po poti, ki jo je prehodila, tega ni nameravala, samo premišljevala je o svojih stopinjah, ki jih žigosa po tleh in jih nihče ne opozarja nanje. Tudi drugih ne, tudi drugi so tako pritlehanonimni, ampak končno, oni so povprečni... ona pa to ni.. nikoli ni marala biti povprečna, raje izgine s tega sveta. Ni se ustavila... spet se ni... končno... končno se ji mudi, čimprej mora biti tam, ne sme zamuditi, že tako je zamujanje njena slaba nava- da... lahko bi se, vsaj tokrat... vsžu zdaj, ko jo je prestrelilo... spet, že večkrat se je to zgodilo, najraje po zadovoljnem in miroljubnem miru... N n n n... nje ni. Pa se ni ustavila. Ne bi bilo potrebno, zakaj... Lahko tudi hodi in je vseeno ni, nima kakšnega posebnega pomena, da varčuje z energijo... ki je tako ali tako ni... To se ji zgodi večkrat in vsakokrat ima občutek, da je je še manj od nič kot prej. Njeni koraki so bili dolgi, a kljub temu nekam otroško lahki in poskočni, da človek sploh ne bi vedel, kakšne misli seji podijo po glavi. Tudi njen obraz, na vsak način lepo oblikovan in zadržano veselih potez, ni razkrival nobene mrakobe resničnega stanja. Bilo je vse samo v tem, da je bila tukaj, in vendar se tega ni zavedala. Saj je tudi sama vedela vse to, na neki način je bila v to še preveč prepričana, ampak da bi svoj razkrajajoči značaj kazala na zunaj, do tega ji ni bilo. Naj se pase po njej ta škrat, samo njen je... stran, ima jo, da bi začela pobijati ljudi okrog sebe... ko že tako ne bi nič zadela... Nič še nikoli ni nič zadel... Končno se je ustavila. Pa ne zaradi svoje nične predstave o sebi, ampak zaradi škatle cigaret, kije ležala na tleh. Celo sklonila seje in jo pobrala. Prazna, seveda, dim je že kdove kdaj zavil pod nebo in uničil eno njenih zvezd. O teh zvezdah je vedela vedno veliko povedati, navsezadnje je svoje čase celo malo študirala astrologijo... Vedela je... vedela je... da bo nekaj našla. Zamižala je, samo za hip, in pred oči so ji prišle podobe iz lanskega poletja. Ko je zvijala jadro in padla vznak v morje... to ji je prišlo na misel, ne da bi vedela, zakaj... Ne, njega ni bilo zraven, bilje v vojski, obrit na balin, ker je tako sam hotel... v olivno zeleni uniformi brez enega gumba - morala mu ga je na hitro prišiti, ko je prišla k njemu... z namrščenim čelom in mrzlimi očmi... Sam mora biti ves čas... celo leto... znorel bo... »Pa naj znori,« si je takrat mislila. Noben normalen fant še ni znorel pri vojakih, on pa bo? Lord... cigarete Lord, naslednjič bo kupila to znamko cigaret. Mogoče se ji bo iz dima izvila oseba, ki je kadila te cigarete in se ji veselo, na kratko zasmejala, pa spet izginila. To bi jo dvignilo za nekaj dni, in imela bi za key živeti. Tako je pa njeno življenje ena sama dolga veja nekega drevesa... veja, ki raste in raste, a samo zato tako dolgo raste, ker nima okrog sebe nobene ovire, ničesar, kar bi jo ustavilo. »Drevo mora rasti,« seje spomnila. Ampak včasih podivja, če ga nekdo ne obreže, ona pa nikoli ni imela človeka, ki bi jo posekal tam, kjer bi bilo treba... najraje so jo pri dnu, kjer je rastla. »Brez zveze,« je zamrmrala in vrgla škatlo po tleh. Popravila si je torbico, ki ji je zlezla z ramen, in trdno stopila naprej. Bila je že pozna, predolgo je ostala v tisti restavraciji in zdco... še vedno ima malo vneto °ko od tiste smeti... ne bodo zadovoljni z njo... Mimo je po cesti pripeljal kolesar. Imel je kratke, ob ušesih zastriže-ne svetle lase, v njih rdeč trak, na prsih pa majico z napisom »L aria«. Spodaj ga ni gledala, navadila se je, da moških ne opazuje od pasu navzdol, ker ima na žalost pri poklicu opravka s samimi zafrustriranci, ki se takoj ugriznejo v ustnico, brž ko stori kaj takega... Kje je tisti njen Francoz, ki ji je pustil, daje čivkala kot ženskica, in seji to ni zdelo prav nič umazano, ker se tudi njemu ni zdelo?! Držal se je svoje smeri, ta kolesar, in je ni jemal resno... Krmilo kolesa, zavito kot muflonovo rogovje, je imel pod sabo, v svojih mišiča-stih rokah, in to se mu je trenutno zdelo glavno, vsaj v očeh mu je lahko tako razbrala. Najprej ga je videla nerazločno, od daleč, potem vedno bliže, in še zmeraj si ni mogla o tem človeku nič misliti... še zmeraj je bil samo »to« »tukaj« in nič v zvezi z njenim mišljenjem... Kolosalno!! Bil je... to vse je bil... in zdaj se ji je celo razblinila hudobna megla, ki jo je privlekla še od doma, ležala je pa v levi nogi, s katero je spet vstala... vsako jutro z levo, pa vendar ima steno na levi... Žal, bilo je dolgo, ampak uspelo je - in čudno: zmeraj mora biti ta subjekt razsvetli-tve njenega razpoloženja neki čisto običajen človek, lahko tudi dobrodušen smetar na cesti, lahko samo prodajalec časopisov... danes pač ni imela sreče s tisto namrgodeno prodajalko, ampak če bi bila drugačna?... Prihajal je vedno bliže... gonil svoje kolo, zaverovan vase... krčevito ... videlo se je lahko, da je že utrujen, da ima v nogah že grozno kilometrov, tudi s čela mu je lilo in vendar... dajal je občutek, daje sam pri sebi zadovoljen, da trpi v tej svoji utrudljivi zabavi ali garanju, kakor se ta šport vzame, ima pa v sebi velik, salamensko velik lavor dobre volje in optimizma. In to tistega optimizma, ki je nalezljiv... Evo, ona ga ima tudi že v sebi, in še preden je ta človek s svojim kolesom zapeljal mimo, je že vedela, da je boljše, mnogo boljše volje in da se ji je obraz takoj zjasnil v čisto drug izraz, morda celo podoben temu, kolesaijeve-mu... V hipu je bil mimo nje in sploh je ni opazil, vsaj zdelo se je tako... čeprav je čutila, da je vedel, da je peljal mimo neke ženske, gotovo je vedel, čutila je... Čutila bolj, kot pri vsej tisti trumi bedastih umetnikov, ki te gledajo s široko razprtimi, prestrašenimi očmi, zraven te pa sploh ne vidijo... »Prekleta povprečnost!« je zavpila pri sebi, da ji je kar zadonelo. Kako grozno je, če nočeš biti povprečen, zraven te pa ravno ta povprečnost najbolj pomirja in zadovoljuje. K^j naj naredi? Gre prodajat solato na plač? Gre delat v pisarno in čvekat z urejenimi strojepiskami?... Kje je njeno mesto? Rada bi bila... vse. Vse pa ne more biti, zato ni nikoli srečna. Niti kot igraka ne bo nikoli srečna, ker končno ji ostane njen lastni jaz... kzg naj počne pa s tem? »Hvala!« bi rada zavpila za njim, za tem kolesarjem. Čudno, če bi bil kdo drug, kakšen razcapan, propadel umetniški tip, bi se takoj spustila v zafrkavanje z njim, bi takoj navezala stik... s tem ga pa ne more... in ona celo ve, zakaj, prekleto ve... ker je povprečen človek, tisti, ki ji prinaša mir, tisti, od katerega je odvisen mir v njeni nemirni duši... Teh se pa boji... Strah jo je, da ne bi storila kaj narobe in porušila spokojnosti v tem človeku, ki mu je tako hvaležna. Kajti, če bi porušila njegov mir, bi porušila tudi svojega - in spet bi bila na tleh. To pa sama ve, kako hitro zna spraviti človeka v slabo in mračno razpoloženje. Gremo zato naprej. Tiho se umaknimo... dobili smo svoje, ne da bi nam bilo treba za to kaj dati... V studiu jo je zajela stara otožnost. Medtem ko se je postavljala v držo, ki jo je od nje zahteval režiser, medtem ko je govorila besede, ki so jih zahtevali od nje drugi, seje spomnila nenadoma na rokavico. Bilo je kot star spomin na otroštvo, ki ga nisi sam doživel, ampak so ti o njem pripovedovali drugi, dokler se ti končno ne zazdi, da so ti ukradli prav tisto tebi tuje otroštvo, do katerega nisi imel nikoli pravice. Tudi za to rokavico ni bila prepričana, ali je bila njena ali ni bila njena. Sklenila je, da se bo vsa posvetila igri... In ravnokar je opazila, kako se je režiser zadovoljno, medvedkasto nasmehnil... Njej? DRAMA Goran Gluvič Manipulacije Igra Osebe: Majakovski, Jesenin, Polonskaja, Nikulin, Dovženko, Katajev, agenti, uradnik, gospodinja, povezovalec, neznanec, upravnik Čas in prostor dogajanja: od dvanajstega do štirinajstega aprila 1930 v Moskvi Nad odrom visi velik zvočnik, v ozadju je kabina za prhanje, v ospredju soba v domu Hercena. POVEZOVALEC (glas prihaja iz zvočnika senzacionalistično in dramatično, kot da bi poročal z nogometne tekme ali bojišča): Dvanajstega aprila tisočdevetstotridesetega sta se v domu Hercena, sedežu Zveze pisateljev, pogovarjala Vladimir Vladimirovič Majakovski in Aleksander Petrovič Dovženko. Tema: Dovženkov film Zemlja. MAJAKOVSKI: Slišal sem, da imaš težave s svojim novim filmom? DOVŽENKO: Si ga gledal? MAJAKOVSKI: Da, pred štirimi dnevi v Klubu. DOVŽENKO: In? MAJAKOVSKI: Kaj naj ti rečem? Večkrat bi ga moral videti. Zadnje čase ne vem, kaj se dogžga... ne razumem ali nočem razumeti. DOVŽENKO: Filma, kakršnega si videl, ne boš več videl. Krojači v montaži so opravili svoje delo. MAJAKOVSKI: Že? DOVŽENKO: Na žalost. Rappovci so dosegli svoje. Sovjetske umetnosti je konec. Prihajajo neprebavljivi surogati. MAJAKOVSKI: Že vsega je zdavnaj konec. Preden seje začelo, je bilo vsega konec. Sanjali smo lep sen, zatorej, tovariši, zbudimo se ali pa utonimo v globlji spanec, iz katerega ni rešitve. (V ozadju odlomki iz Dovženkovega filma »Zemlja«.) DOVŽENKO: Nenavadno. Kot da bi Jesenin spregovoril v tebi. MAJAKOVSKI: Poslušaj, gledal sem tvoj film in sem srečen, ker sem ga videl. POVEZOVALEC: Neki uradnik je pogovor prekinil in Majakovskega obvestil, da ga nekdo želi na telefon. (Uradnik prišepne Majakov-skemu.) MAJAKOVSKI: Se je predstavil? URADNIK: Na žalost ne. (Odide.) MAJAKOVSKI: Hvala. Oprosti za hip, Saša. (Odide v kabino za prhanje.) Majakovski. Želite? AGENT (glas prihaja iz cevi za prhanje): Poslušaj, kuža. MAJAKOVSKI: Kuža? Kdo ste, da si dovolite tako nesramno govoriti z mano? AGENT: Zvedeli boste, saj se bova kmalu srečala. MAJAKOVSKI: Zakaj me vseskoz nadlegujete! Vaša predrznost nima meja! Če ste mož, pridite k meni osebno! AGENT: Ne polagajte slušalke. Tega vam ne bi svetoval. MAJAKOVSKI: Kaj še hočete? AGENT: Oblast ni ne igra ne hvalospev, pač pa ukazi. Ne rabimo duše, ki jo puščaš kot plašč na obešalniku. Od sedaj bomo pristneje sodelovali. MAJAKOVSKI: Pristneje? Kakšen izrazje to? AGENT: Izraz nekega policaja, kije hotel postati pesnik, ali izraz pesnika, ki je postal policaj. MAJAKOVSKI: Kaj trobezljate! AGENT: Okrog nas so sovražniki. Sploh se ne zanimate zanje. Pesmice pišete. Tega bo kmalu konec. Pričakujemo, da boste sodelovali. Naredili ste hudo napako, ko ste napisali igro »Prha«. Dajemo vam priložnost, da se odkupite. MAJAKOVSKI: Nikoli! (Izstopi iz kabine besen.) POVEZOVALEC: Majakovski se je vrnil k Dovženku, vendar ni več spregovoril besede. Pridružil se jima je Lev Nikulin. NIKULIN: Kaj je, tovariša, čemu ta nesrečni molk? Saša, s tvojim filmom bo še vse v najlepšem redu. Ostal bo v zgodovini filma, če se bo kd£o pisala. DOVŽENKO: Prodajaš optimizem? Ali cinizem? NIKULIN: Tega drugega nikakor ne. Industrija je naša prihodnost, in film je plod industrije. Naša naloga je, da industrijo ukrotimo, jo zasadimo v človeka, iz katerega bo vzklila nova umetnost. Socialistična, recimo! Poglej Vladimira Vladimiroviča. Pred kratkim so mu iz Pariza dostavili mali renault, čudo avtomobilske industrije. (Na odru se prikaže renault tistih let.) NIKULIN: Toda, vsakdo ne more prijeti za volan, razen če ni umetnik vožnje. Umetnik vožnje je pa le tisti, ki ljubi čudo mehanike. O tem, daje naš dragi Volodja pravšnji, ni dvomiti. On ljubi zvok motoija, kot ljubi verze. Serjoža Jesenin je ljubil melodijo brez, toda Volodja ljubi melodijo motorja, in to je edina razlika med včlikima pesnikoma. Na žalost enega ni več med živimi. Volodja, zakaj molčiš? Si zadovoljen s svojim renaultom? MAJAKOVSKI: Pozdravljena, prijatelja. (Vstane in sede v renault, se odpelje.) NIKULIN: Kaj mu je? Vedno, kadar sem mu omenil stroje ali avtomobile, je govoril ure in ure, da sem se ga komaj znebil, sedaj pa... DOVŽENKO: Zadnje čase mu moskovski zrak zelo škodi. (Odide v svoj film Zemlja, nato oba izgineta. Nikulin odide. Na odru se prikažejo stopnice.) POVEŽOVALEC: Majakovski se je odpeljal s svojim renaultom do zgradbe na Lubjanskem prehodu, kjer je stanoval. Ko je parkiral, je zaloputnil z vrati, da je odmevalo. Nikoli ni naredil česa podobnega. S težkimi koraki je hodil po stopnicah navzgor. (Majakovski počne isto, kar povezovalec govori, nato se napoti po stopnicah navzgor.) GOSPODINJA (gre po stopnicah navzdol): Vladimir Vladimirovič? MAJAKOVSKI: A, vi ste? Oprostite, ker vas nisem takoj opazil. Zelo sem utrujen. Vidim, da se odpravljate. GOSPODINJA: Pospravila sem vaše stanovanje, kot ste mi vedno naročili, vendar... Ne hudujte se name. MAJAKOVSKI: Ne razumem, kaj hočete povedati. GOSPODINJA: Že nekaj časa vam pospravljam in nikoli nisem premaknila vaših stvari v sobi, kjer pišete. MAJAKOVSKI: Povejte že, no, utrujen sem. GOSPODINJA: Zdi se mi, da nekateri predmeti niso tam, kjer jih ponavadi puščate. MAJAKOVSKI: O čem govorite? Saj vendar ne pričakujete, da bodo vseskoz na istem mestu. Nisem avtomat. Kakšen dan! Mar srečujem neznane ljudi? GOSPODINJA: Ne hudujte se. Hotela sem le, da me ne krivite za nered v vašem stanovanju. Sedaj pa vidim, da ste zelo napeti, zatorej ni nič čudnega, da ste svoje spise zmetali po tleh. Veste, Vladimir Vladimirovič, jaz sem zelo vestna gospodinja. In boli me, če puščam nered za sabo, pa čeprav mi tako ukažejo, kot ste mi vi za vašo delovno sobo. Včeraj, ko ste mi telefonirali, niste omenjali razmetanih zvezkov in knjig. Ne bi želela, da se sliši o meni... (Jok.) MAJAKOVSKI: No, povejte, kaj. GOSPODINJA: Da se sliši o meni, kot da nisem hotela pospraviti. MAJAKOVSKI: Nihče ne bo slišal. Pomirite se. Dajte, da vas objamem. (Jo objame.) Se bolje počutite? GOSPODINJA: Da. MAJAKOVSKI: Pridite spet prihodnji teden. Prav? GOSPODINJA: Če bo bog dal, bom. Na svidenje. (Odide. Na odru se prikaže soba.) POVEZOVALEC: Majakovski je potem stopil v svojo delovno sobo in se prepričal, da je razmetana. MAJAKOVSKI (vstopi v sobo in nekaj časa gleda): Ne, ne, z mano se ne bodo več igrali. Rappovci so postali navadna drhal in njihovo pes- ništvo pokvarjen golaž. (Sede za mizo in piše; za njim se prikaže Jesenin.) POVEZOVALEC: Sedel je za mizo in zapisal: Vsem!! Nato je za sabo zaslišal korake. Ozrl se je. MAJAKOVSKI: Jesenin? Ti? Kako? JESENIN: Kaj je, bratec, zgubljaš tla pod nogami? Vidim, da pišeš pesem. Vem, dajo pišeš, Volodja. Vem tudi, kakšno pesem bi napisal, če se jaz ne bi prikazal. Nikoli ne boš napisal pesmi o svojih preganjalcih. Z mojim prihodom se je vse spremenilo. MAJAKOVSKI: Zdi se mi, da si se pred leti obesil. JESENIN (smeh): Sem - in kaj potem? Bil sem mrtev in sedaj sem živ toliko časa, dokler te ne rešim. Ne bom dovolil, da se zatreš pred idejo, o kateri si prepeval. Tajna policija te bo odstranila. V napoto si ji. Dokler te je oblast rabila, si obstajal. Ko si pričel dvomiti, so se odločili, da ne bodo sprejemali tvojih uslug. Potrebujejo molčečega heroja. MAJAKOVSKI: O čem govoriš? JESENIN: Slišal sem, da si mi hotel pomagati dan pred mojim samomorom. Edini si bil, ki je spoznal, da se ni šaliti s človekovim obupom. Prijatelj, hvala ti. Še več: pomagal ti bom. MAJAKOVSKI: Nor si. Zgini, da te ne vržem iz stanovanja. JESENIN: Nikamor ne grem, dokler ne opravim svoje naloge. MAJAKOVSKI: Ti sploh nisi Jesenin! Če te zgrabim... Kaj se dogaja? JESENIN: Za tvojim hrbtom sem. MAJAKOVSKI: No, lepo se zabavaš, tovariš duh! JESENIN: Mrtvih ne moreš ujeti. Torej, začniva. Rad bi takoj razčistil zadevo. Prvič - naredil boš samomor. Drugič - pred tem boš napisal poslovilno pismo, ki ti ga bom narekoval. MAJAKOVSKI: Jaz, Majakovski, da bi naredil samomor, poet, ki navdušuje množice in... JESENIN: No, no, oba veva, kdo si. Nežni kuža, kot si se rad podpisoval v pismih Ljilji Brik, ženi tvojega najboljšega prijatelja Osipa Brika. Piši! Naslov, ki si ga zapisal, je dober. Torej - Vsem! Sedaj pa naprej. »Ne krivite nikogar za mojo smrt in, prosim vas, ne spletka-rite. Pokojnik tega ne bi maral. Mama, sestri in tovariši, oprostite - to ni način (ne priporočam ga drugim), vendar drugačnega izhoda nisem našel. Ljilja, ljubi me. Tovarišica oblast - moja družina so: Ljilja Brik, mama, sestri in Veronika Vitoldovna Polonsk^ja. Če jim zagotoviš normalno življenje - hvala ti. Nedokončane verze dajte Brikovim, oni bodo poskrbeli zanje.« (Narekuje tudi interpunkci-je.) Tako, Volodja, to bo vse. No, tu vidim neko novo pesem. Zanimivo. Prepiši jo. MAJAKOVSKI: Jesenin, ne vem, zakaj to počnem. JESENIN: Kmalu boš zvedel. Živi niso zmožni tega spoznanja. Odlič- no. Zadovoljen sem s tabo. Dragi Volodja, jaz sem opravil svojo nalogo. Živeti in umreti ni nikakršna novost. Morda se strinjam s tem, kar si napisal v pesmi o meni; da ni težko umreti, da je teže zgraditi življenje. Kakor kdaj. Ti, če vzamem tvoj primer, ki si gradil svoje življenje brez omahovanja, spoznavaš, daje gradnja neprimerno lažja od uničenja. (Zgine.) MAJAKOVSKI: K vragu! Nihče me ne bo zvlekel v nasilno smrt. Niti ti ne, Seijoža. Kje si? Kam si zginil? (Premor.) Izgnati ga moram iz svojih misli! Izgnati! (Telefon pozvoni; dvigne slušalko.) Majakovski. AGENT (glas iz slušalke): Poslušaj, Majakovski. Jutri zvečer pridemo. Prepričani smo, daje bil pogovor z Jeseninom koristen in plodovit. Dovolimo ti, da jutrišnji dan, zadnji dan v svojem življenju, izkoristiš za osebne zadeve. Stori po navodilih! (Klik telefona in značilni zvok prekinjene zveze.) MAJAKOVSKI: Poslušajte, vi! Majakovski ne bo nikoli naredil samomora! (Zatemnitev. Potem polsvetloba. Majakovski spi za mizo.) POVEZOVALEC: Trinajstega aprila tisočdevetstotridesetega zjutraj je spet pozvonil telefon v stanovanju Majakovskega na Lubjanskem prehodu. (Telefon zvoni.) MAJAKOVSKI: K vragu! (Dvigne slušalko.) KATAJEV (glas iz slušalke): Vladimir Vladimirovič? MAJAKOVSKI: A ti si, Katajev? Kaj bo dobrega? KATAJEV: Poslušaj, danes zvečer prirejam majhno zabavo. Vabim te, da se nam pridružiš. Z Noro seveda. MAJAKOVSKI: Odlično. Prideva. Vidimo se na zabavi. KATAJEV: Pozdravljen. MAJAKOVSKI (položi slušalko): Dobra zamisel. (Pogleda na uro, stopi iz stanovanja, steče po stopnicah, sede v renault in se odpelje.) POVEZOVALEC: S tem, ko je izgovoril: dobra zamisel, je Majakovski začel kovati načrt, ki je vseboval idejo, da nikoli in nikjer ne bo sam. Vedno ga bodo obkrožali ljudje. Vendar je že istega jutra nemočno iskal družbo. Kogarkoli je hotel obiskati, ga ni bilo doma. Obupano se je vozil po moskovskih ulicah. (Prikaže se pročelje Umetniškega gledališča, pred katerim stoji Veronika Polonskaja.) PRIPOVEDOVALEC: Pozno popoldne je pripeljal pred zgradbo Umetniškega gledališča, kjer ga je čakala Veronika Nora Polonskega. POLONSKAJA (vstopi v avto): Kaj si počel ves dan? Si se zabaval? (Peljeta se.) MAJAKOVSKI: Vozil sem se po ulicah. POLONSKAJA: Bled si. MAJAKOVSKI: Prehlajen sem. Po obisku pri Katajevu greva k meni na Lubjanski prehod. Prosil bi te, da ostaneš nekaj dni pri meni: da nikamor ne hodiš brez mene. POLONSKAJA: Ne morem. MAJAKOVSKI: Prosim! POLONSKAJA: Si nor? Dopoldan imam v^jo. Ne bi rada zapravila priložnosti. Glavne vloge ne dobiš vsak dan. MAJAKOVSKI: K vragu naj gredo glavne vloge! POLONSKAJA: Kaj ti je? Zakaj se razburjaš? MAJAKOVSKI: Ves dan poslušam - ne! Vsi mi odgovarjajo - ne! Samo: ne! Povsod: ne! (Zatemnitev. Potem je osvetljen le veliki zvočnik.) POVEZOVALEC: Veronika Polonskc^a in Vladimir Majakovski sta se odpeljala na zabavo, ki jo je priredil Katajev. Družba se je precej dolgočasila. Vrnila sta se pozno zvečer. (Spet se prikaže soba Majakovskega.) POLONSKAJA: Volodja, dragi, povej, kaj se dogaja s tabo? Ves večer si me nejevoljno obmetaval s papirčki? MAJAKOVSKI: Utrujen sem. Utrujen in prehlajen. Samo to. POLONSKAJA: Tudi jaz sem. Zdi se mi, da bom zaspala, še preden se zvrnem v posteljo. Jutri me čaka naporna vaja. MAJAKOVSKI: Torej vztr, 54. V. Nartnik: Smisel napisa v prvem sonetu po Sonetnem vencu, Dialogi XXV (1989) (-15 -14 -13 -12 -11 -10 -9 -8 -7) (-24 -23 -22 -21 -20 -19 -18 -17 -16) (-33 -32 -31 -30 -29 -28 -27 -26 -25) Vseh sedem devetletij spominja na sedem dni stvarjenja podobno, kakor spominjcgo štiri devetletja nad oklepaji na štiri evangelije, in iz sedmih devetletij izhajčgoča štiri devetletja tako ponazarjajo tudi rast nove zaveze iz stare zaveze.8 Na sredi prekotnice, ki veže začetno leto 33 pr. Kr. s prelomnim letom 7 pr. Kr., je namreč triletje 21-19 pr. Kr., triletje9 začetka zidanja Herodovega templja10 pa tudi rojstva device Marije, saj je bila stara vsaj 13 let, ko je kot Jožefova zaročenka postala Jezusova mati:11 (-7) (-21 -20 -19) (-33) In teh 13 let, prištetih 36 letom Jezusovega življenja, da potem pomenljivih 49 oziroma 7 x 7 let za čas, ko se je ob Jezusovi smrti na križu odrešenja pretrgalo zagrinjalo v templju na dvoje.12 Rojstvu device Marije okrog leta 20 pr. Kr. pa vrh tega presenetljivo predhsya usmrtitev Herodove žene Marjame leta 29 pr. Kr. tako,13 da jo somerno oklepa Oktavijanova zmaga nad Antonijem leta 31 pr. Kr. na eni strani ter Oktavijanovo povišanje v Avgusta leta 27 pr. Kr. na drugi strani.14 Prvo devetletje pomeni skratka utrditev Herodovega kraljestva v Avgusto-vem cesarstvu na zemlji. Herodovi dnevi pa se izštejejo leta 4 pr. Kr., kar je spet somerno letu 1 po Kr.ls kot očitnemu znamenju začetka nebeškega kraljestva v osrednjem, četrtem devetletju: -4 -3 -2 (-11) -1 1 (-21 -20 -19) (-31 -30 -29 -28 -27) Izštevanje Herodovih dni sicer nakazuje tudi že nadaljnja usmrtitev Marjaminih sinov Aleksandra in Aristobula leta 7 pr. Kr., se pravi ravno 8 R.Bratož: Krščanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem območju oglejske Cerkve od začetkov do nastopa verske svobode. Acta Ecclesiastica Sloveniae 8, Ljubljana 1986, 299 in 312. • M. BorSnik: Mrtva srca, Jezik in slovstvo XIX (1973/74), 10. 10 A. George in P. Grelot s sodelavci: Uvod v sveto pismo nove zaveze, Celje 1982, 67 in 68. 11 F. Rozman: Marija v Svetem pismu, Bogoslovni vestnik 48 (1988), 254. " G. Strachan: Christ and the Cosmos, Dunbar 1985, 30. 13 J. SaSel: Kralj Herod v Ogleju, v: Mohorjev koledar 1988, 115. 14 G. S. Trankvill: Žizn' dvenadcati cezarej, Moskva 1988, 466. 18 Gl«y op. 1, 248 in 251. v letu Jezusovega rojstva.16 Ali je tedaj še naključno zaporedje dogodkov, ki sledijo prihodu cesarjevega namestnika Poncija Pilata v Judejo leta 26 po Kr.,17 se pravi sredi zadnjega, sedmega devetletja: nastop Janeza Krstnika leta 27, Jezusov krst v Jordanu leta 28, usmrtitev Janeza Krstnika leta 29 in Jezusova smrt ter vstajenje leta 30? Dogodkovno preveč opazna so namreč osnovna tri devetletja - prvo, četrto in sedmo - da ne bi skoz vezno leto 7 pr. Kr. očitno risala skrivnostne osmice18 kot celote takole: 22 23 24 25 26 27 28 29 30 13 4 -6 -5 -4 -3 -2 -1 1 -15 -24 21 12 2 3 -7 -16 -33 -32 -31 -30 -29 -28 -27 -26 -25 Skrivnostna velika osmica, začeta z letom 33 pr. Kr. tudi kot svojim pralikom, pomeni pokončno protistavo zgornje, nebeške neskončnosti spodnji, zemeljski končnosti in je presenetljivo blizu starozaveznemu Pojmu selah - sela, ki se rabi na posebno izpostavljenih mestih predvsem v psalmih.19 Sela se preliva skoz pravo bogastvo pomenov takole:20 " Glej op. 2, 85. 11 Weltgeschichte. Humboldt-Taschenbuch 291, Munchen 1981, 28. 8 N. Davidson: Astronomy and the Imagination, London and New York 1987,57 in 58. 8 F. Premk: Nerazumljiva tujka sela v Trubarjevem in Dalmatinovem prevodu Davidovega Psaltra, Dialogi XXIII (1987) /1, 76. 20 K. Premk: Problematični hebraizem sela pri slovenskih protestantskih piscih, v: Leksikografija i leksikologija. Zbornik radova (ANUBiH), Sanyevo 1988, 120 in 122. Podani grafem ponazarja paradoksno se dopolnjujoče pomenske vrednosti besede selah, odsevajoče pomensko-etimološka izhodišča samega korenskega jedra besede z osnovnimi, stranskimi in izpeljanimi ter znotrajbesedilnimi pomeni v okviru celotne psalmske oziroma psal-move specifike. Somernost zgornje in spodnje polovice grafema podaja načelo »tako zgoraj kakor spodaj«,21 iz navpične v vodoravno os preve-šena osmica pa ponazarja neskončnost. Vzdolž celotnega obrobja grafema se spušča in dviga eliptično zavita Jakobova lestev,22 ki kroži okrog središča oziroma skoz stičišče. Tako se plastično ponazarja notranja dinamika neskončno-večnih resnic. Za ponazoritev je mimogrede zanimivo, kako se z besedo sela ter njenimi smisli zbližuje tudi Prešernova pesem Prosto serce, ki se glasi takole: Sem dolgo upal in se bal, Slovo sem upu, strahu dal; Serce je prazno, srečno ni, Nazaj si up in strah želi. Glasovje besede se-la odmeva zlasti v prvi vrstici, ki se kot vrstica dvig^jočega upa hkrati protistavlja drugi vrstici kot vrstici brezupa,23 spuščajočega vse do dna. Tretja vrstica kot vrstica nesrečne praznote pomeni spet dviganje proti sečišču četrte vrstice kot vrstice želje po vrnitvi upa,24 v četrti oziroma zadnji vrstici pri tem spet opazno odmeva glasovje s-el-a - podobno kakor v prvi vrstici. Nadaljnje šiijenje pomenov pojma sela pa izhaja iz podobe križa,25 kije vanj vpeto letu 20 pr. Kr. vzporedno ter grafemu pojma sela podobno leto 8 po Kr. med leti 7 po Kr. in 9 po Kr. ter 2 pr. Kr. in 17 po Kr. takole: 17 7 8 9 -2 (-11) (-21 -20 -19) (-29) 21 G. Meyring: Golem, Ljubljana 1977, 114. 22 P.Andreas: Das Verheimlichte Wissen, Munchen 1984, 145. 23 B.Paternu: France Prešeren in njegovo pesniško delo 2, Ljubljana 1977, 67. 24 Glej op. 20, 119 in 121. 25 V. Nartnik: Ivan Cankar med Solovjovom in Orwellom, Dialogi XXV (1989) / 3-4, 81. Zmnožek zmnožkov ob številu in številki 8 naštetih štirih števil (2 x 7) x (9 x 17) namreč ni nepomenljiv z vidika ulova 153 rib,26 opisanega v Dodatku k Janezovemu evangeliju takole: Potem se je Jezus zopet prikazal učencem ob Tiberijskem morju. Prikazal pa seje tako: Bili so skupaj Simon Peter in Tomaž, ki se imenuje Dvojček, in Natanael iz Kane galilejske in Zebedejeva sinova ter dva druga izmed njegovih učencev. Simon Peter jim reče: »Ribe grem lovit.« Rečejo mu: »Gremo še mi s teboj.« Šli so torej in stopili v čoln, toda tisto noč niso nič ujeli. Ko pa seje že danilo, je stal Jezus na bregu, učenci pa niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim reče: »Otročiči, ali imate kaj prigrizniti?« Odgovorijo mu: »Ne.« Tedaj jim veli: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.« Vrgli sojo, pa je zaradi obilice rib niso mogli ved izvleči. Oni učenec, ki gaje Jezus ljubil, reče tedaj Petru: »Gospod je.« Ko je Simon Peter slišal, da je Gospod, sije opasal haljo, bil jo je namreč slekel, in se je vrgel v morje. Medtem so drugi učenci pripluli s čolnom in privlekli mrežo z ribami; niso bili namreč daleč od brega, le kakih dvesto komolcev. Ko stopijo na suho, zagledajo žerjavico na tleh in ribo na njej ter kruh. Jezus jim reče: »Prinesite rib, ki ste jih pravkar ujeli!« Simon Peter je tedaj stopil na breg in potegnil na suho mrežo, polno velikih rib; bilo jih je sto triinpetdeset. In čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni strgala. Jezus jim veli: »Pridite jest!« Toda nobeden izmed učencev si ga ni upal vprašati: »Kdo si?« Vedeli so namreč, da je Gospod. Jezus torej gre, vzame kruh ter jim ga da; prav tako tudi ribo. To je bilo že v tretje, da seje Jezus prikazal učencem, odkar je vstal od mrtvih. Po jedi reče Jezus Simonu Petru: »Simon, sin Janezov, ali me ljubiš bolj ko tile?« Odgovori mu: "Da, Gospod, ti veš, da te ljubim.« Reče mu: »Pasi mojajagnjeta!« Spet v drugo mu reče: »Simon, sin Janezov, ali me ljubiš?« Odgovori mu: "Da, Gospod, ti veš, da te ljubim.« Reče mu: »Pasi moje ovce!« V tretje mu reče: »Simon, sin Janezov, ali me ljubiš?« Peter se užalosti, ker mu je v tretje rekel: »Ali me ljubiš?« Reče mu: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim .« Reče mu: »Pasi moje ovce! Resnično resnično povem ti: Ko si bil mlajši, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel. Ko pa se postaraš, boš raztegnil roke in drug te bo opasal in te odvedel, kamor nočeš.« To pa je rekel, ker je hotel naznaniti, s kakšno smrtjo bo poveli-čal Boga. In ko mu je to povedal, mu je rekel: »Hodi za menoj!« Peter seje obrnil in je videl, da gre za njima učenec, ki gaje Jezus ljubil in ki se mu je bil pri večerji naslonil na prsi ter vprašal: »Gospod, kdo je tisti, ki te bo izdal?« Ko je torej Peter tega videl, je rekel Janezu: »Gospod, kaj pa ta?« Jezus mu je odgovoril: »Če hočem, da ostane, dokler ne pridem, kuj je tebi za to? Ti hodi za menoj!« Zavoljo tega seje med brati razširila govorica, da oni učenec ne bo umrl. Toda Jezus mu ni rekel, da ne bo umrl, ampak: »Če hočem, da ostane, dokler ne pri- a E.Bindel: Die geistigen Grundlagen der Zahlen, Frankfurt am Main 1985,178 in 179. dem, kaj je tebi za to?« To je učenec, ki o tem pričuje in je to napisal, in vemo, da je njegovo pričevanje resnično. Jezus je storil še veliko drugega. Če bi popisali drugo za drugim, mislim, da bi ves svet ne obsegel knjig, ki bi jih bilo treba napisati. Ulov 153 rib se veže z zmnožkom 9x17 podobno, kakor se tudi svitanje o ml^ju veže z zmnožkom 2x7. Zmnožek obeh zmnožkov pa da 2142 enot, ki jih je prištetih letu 12 po Kr. kot sredi Jezusovega življenja pač nato mogoče vezati z 2160 leti dobe Rib. Saj je bil tudi sam Jezus rojen ob tretji sostavi Jupitra s Saturnom v ozvezdju Rib leta 7 pr. Kr.:27 -10*