fabulista spremeni v neposredno, kot to radi delajo tudi moderni pripovedniki, ki upon rabljajo dramatično obliko dialoga namesto poročanja ali referata. Tu je pa stopil monolog na mesto dialoga, kii služi v drami in pri Tagoreju za neposredni izraz duševnosti.
Pri Tagoreju je vse fizično in materielno spremenjeno v moralno in duhovno. Dejanje se ne razvija iz čuvstva in temperamenta, ampak iz višje sfere miselnih spoznanj. Namesto pravega čuvstva nam pred-oča le rezoniranje o čuvstvu, da je ves Ta-gore kot zbirka aforizmov in elegantne duhovitosti, ki je bila v 18. stoletju doma pri Francozih: psihološka opazovanja o človeku, spoznavni reki o ženski, žrtvin ljubezni, prostosti itd. Le evropsko izobraženi maharadža se približa Kant-Tolstojevemu spoznanju, a ne gre ž njima dosledno v ločitev čistega duha in materije, ampak se zopet vrne v panteističen kaos, ki je včasih prijetno vtapljanje v brezdanje globine, dokler čutiš še svetlobo izpodnebnega solnca, včasih omamno strmo drsenje k materam; vsega bitja, v prakali vesoljstva, kjer se čuti lepota nad vnanjimi oblikami, ki je čista glasba. To ni natura, ampak starodavna kultura, ki se nam zdi kar teoretična v svoji zakoniti dognanosti. Njegov človek ni toliko vkopan v zemljo kot naš, ampak živi realno na zemlji in v nebu. Kljub temu mora to vendar ostati poetična iluzija, da ljudje ne žive v pravi resničnosti. Bimala se sramuje resničnosti, da bi kazala lakoto ali strast v njihovih prvotnih oblikah, rajši ima sanjske oblike lepote in kulture, kakor tudi ne ljubi svojega moža v preprosti vsakdanjosti in odkriti naravi, ampak hodi gledat izbrane poze na fotografiji iz mladosti. Tudi drugim osebam gre vedno pogled iz narave v transcendentno absolutnost, lahko bi rekel, da so bolni od absolutnosti. Kajti ta poduhovlje-nost je navsezadnje le slikovita ponazoritev razumske abstraktnosti v božajočih, godbe-polnih besedah in je blizu alegorije.
Čudovito moč podobe in metafore imajo ti orientalci, ko izražajo z žonglersko spretnostjo fizično s človeškim (zabrekla omara), miselno ali čuvstveno v jeziku narave (bila sem kakor majhen potoček). Homerski primeri so še otročji v primeri s to dovršeno naslado nad metaforo, ki plava med podobo in alegorijo. Če bi poezija obstajala v podobah,  bi bila ta razkošna fantastika  višek
in naša poezija z redko sejanimi slikami bi bila navadna proza. A slednjič je to le v neskončnem opoju naslade razgibana orna-mentika. To ni strastno čuvstvo, ampak razumska igra fantazije. Čuvstvo je že davno umrlo, kar je še ostalo, je to, da je zunanja lepota spremenjena v notranjo, sicer pa je vse le neskončna igra fantazije: gracija baroka, ki prehaja v rokoko.
Kakor je mnogo lepote v Tagoreju, ob kateri stoji vsa evropska pretanjenost kot topost, vendar učinkuje le kot izkopan iz preteklih stoletij. Njegovo miselno hotenje nam ima mnogo, čuvstvovanje in ustvarjajoče oblikovanje le malo povedati. Knjiga duhovnega opoja in naslade, a brez veselja, ki ga vzbuja človeški obraz, trava na zeleni loki, žito v vetru valujoče. Postarani azi-jatski Dioniz je bolj sterilen kot evropski Apolon v  zrcalu  Goethejevega  Fausta.
Dr. J. Šile
Iz srbsko-hrvatske  književnosti
Dino Storelli: Virovi srca. Prve lir-ske pjesme. Dubrovnik,  1930.  Str.  42.
Lirika šestorice. Zagreb, 1931. Tisk. Merkantile. Str.  74.
Gr. Božovič: Črte i reze. Beograd, 1928.  Založba  Cvijanovič.  Str.   158.
Gr. Božovič: Čudesni kutovi. Beograd,  1930. Založba  Cvijanovič.  Str.  154.
Gr. Božovič: Urezane istine. Beograd, 1930. Založba Cvijanovič. Str. 140.
Gr. Božovič: Sa sedla i samara. Beograd,  1930. Založba Cvijanovič. Str.  156.
Dr. Kosta Premužič: Spasitelji svi-j e t a. Knjižnica Života broj 1. Tisk Glasnika presv. Srca Isusova. Zagreb. Strani 46.
Lirike imamo hvala Bogu zadosti, take namreč kot so srčni izlivi D. Storellija, ki se je v »Virovih srca« pokazal hvaležnega sina in nežnega mladeniča, a prav tako tudi zelo povprečnega stihotvorca, ki se naivno veseli prihajajoče pomladi in zavida otroka, ki se brez strahu igra ob morski obali, ki sočustvuje s slepcem (>0, zašto si ga rodila majko?«) in se slednjič povzpne do verzov:
List po listak odkida se ko dani našega života, koji odmiču i nestaju u r'jeku Vječnosti.
188
Lirika šestorice je vendarle bolj svojstvena. Šest mladih sotrudnikov nekaterih .zagrebških revij se je združilo v teim zborniku, ki pa ni nikake manifestacije neke idejne, posebne literarne  skupine.
Prvi v vrsti, Olinko Delorko goji pravilne stike in spada formalno in idejno v dobo dekadentske francoske lirike. Ob »Hotelu« in »Samoči« se spomniš Baudelai-reja, najznačilnejša utegne biti zanj »Želja«: vrniti se v toplo sobo, piti čaj, listati knjige,
»pa tako zanijet in intimnom toplinom nostalgična pisma sam za sebe pisati.«
Ivo Frol je nihilist. Ponekod do pozer-<stva: »Nišam drugo no refleks kretnja / hti-jenja su moja dječja željeznica... zaželim ... samoču, pa biti skitnica, pa bogataš ...« Vendar ima nekaj pesmi, kakor Tuča, Dvorište. Ponoč, ki s svojimi temnimi impresijonijami iz dna velemesta močno vplivajo. V njih je Frol res pesnik.
Vladimir Kovačič je glasnik bolnega pričakovanja. Njegova duša je kakor vzdihovanje slepcev v Maeterlinckovi enode-janki. Obupavanja bolnikov, delavskih žen, umiranja gladnih, sušičnih, beg iz življenja: »Mi ne plačemo. Lutke smo. Idemo. / Bol je davno naše srce okrala... Mi ne mislimo / više ni na smrt.«
Marijan Matijaševič sprošča svoj strah pred sivim življenjem v zamikanju v svetle dni, v tišino jeseni, ki razpreda mehko spokojnost čez ves svet, pa tudi njega vznemirjajo socijalna vprašanja, primerjaj Balado o perici: »...Srce čezne usamljene su-srete / i potočnica orošene zjene. / »Dan pro-lazi brzo ispred okna. / Mladost vene.«
Branko Perovič doživlja antropomorf-stvo. V stihih, ki so parnasovsko umirjeni in umerjeni oživlja »Kuču u agoniji«, »Plave noči«, »Staricu u crkvi«. Zadržan je njegov krik, v simbol je odmaknjena njegova osebna bol. Stremi po odlični formi. Značilna sta zanj verza: Čini ti se ko da neko te je zvao / pa uz stranu tiho odkoračaš dalje.«
Dragutin Tadijanovič je ves še mladosten. Morda najbolj svež mimo vseh drugih. Eros je vsebina njegovih pesmi. Li-lijski spomini, včasih nekam izumetničena žalost.
V celoti predstavlja ta šestorica vendarle skupino, ki jo družijo nekatere skupne črte: želja po oblikovni izčiščenosti (pravilne ki-
tice in rime), povratek k otipljivi vsebinsko-sti, odklon od metafizike. Odtod prevladovanje impresijonizma in bolestnosti, kot se je razodevala posebno v dobi dekadenske in simbolistične lirike. Morda se ta ali oni iz šestorice utegne še razviti v pevca svetle stvarnosti.
Vendar ostavlja taka zbirka vtis »literature« v primeri z delom Gr. Božoviča«, ki je doslej napisal že devet knjig. Božovič je eden tistih pisateljev, ki ga ne moreš uvrstiti v nobeno določeno, vladajočo, pro-šlostno ali pa v strujo na pohodu. Ob njem na vsa taka termina niti ne misliš, in prav to se mi zdi znamenje, da nam ima Božovič res mnogo povedati. Niti malo ne teži po ekspresivnem izrazu in vendar je plastičen do žive nazornosti. Niti malo ne poskuša filo-zofirati, in vendar nam razgrinja modrost in modrovanja vseh ljudi, s katerimi se srečuje na svojih romanjih po južnih srbskih pokrajinah. Zakaj Božovič je kakor naš Trdina. Če hočeš, da ti v duši zaživi nov svet, svet srbskega seljaka ves kakršen je v svojem dejanju in nehanju od včeraj in danes — odpri katerokoli Božovičevo knjigo. Na primer: Sa sedla i samara. Zbirka prizorov, zgodb in novelic s poti po Bihoru, preko »Črnih brda«. Srečavaš svojstvene ljudi, ki se v njih včasih završi tragična borba med tradicijo in zahtevami nove dobe. (N. pr. Šesti paša, Alija Kuč, Rožajski Gu-bec.) In vse bogastvo narodnih prič in običajev! Ali pa knjiga »U rezane istine«, kjer se ti odkriva obraz Macedonije, raznolik, skrivnosten, temačen pa spet borben, ta čudni svet vse do Albanije. Pa pestrost v »Čudesnih kutovih«: doživljaji na poti skoz Gornjo reko in med Brsjacimi. Križanje pravoslavja in muslimanstva, razpaljenost krvi, legendarna hrabrost pa spet dvakrat zvita prekanjenost. Danes nam Slovencem manjka Božoviča, potopisca duš, odkrivatelja živih ljudi, kakršni so sami in v družbi, trgajoči se iz ukoreninjenosti, prilagajoči se sodobnosti. Venomer in venomer sem se ob teh knjigah spomnil na našega Trdino in tako spet znova in z druge strani spoznal visoko ceno njegovih bajk in povesti.
Kako bleda pa je tragedija »S p a s i t e -lja s vi je t a«, ki jo je napisal dr. Kosta P r e m už i č. Vprašujem se, čemu je neki izšla.
Miran Jarc
189