10. štev.
Oktober — 1890. Letnik XIII.
HM GLASBENIK.
Organ Cecilijinega društva v Ljubljani.
Izhaja po enkrat na mesec in velja za celo leto z muzikalno prilogo vred 2 gold., za ude Cecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 1 gold. 50 kr.
Vredništvo in opravr.ištvo je v hiši „Katoliškega društva rokodehkih pomočnikov",
Poljske ulice št. 10.
Večernice.
K liturgični službi božji spada slovesna sv. maša in sv. oficij. Slovesno sv. mašo je C. Gl. v svojih 13 letnikih po vsili njenih delih dovolj razpravljal, sv. oficija pa se je le memogrede tn pa tam dotaknil. Treba toraj, da se tudi nanj ozre, že radi popolnosti, pa tudi zato, ker se nekateri deli sv. oficija semtertje slovesno obhajajo, zlasti večernice ali vespere. Slovesne večernice se pri nas, če izvzamemo stolne in samostanske cerkve, bolj redko opravljajo, kakor slovesna sv. maša. Ker pa poleg tega marsikaj, kar se je o cerkv. glasbi sploh in o slovesni maši posebej v našem listu pisalo, tudi za večernice velja, toraj nam ni treba obširnim biti. Kdor se pa hoče o načinu večernice prepevati natančnejše podučiti ter se v duha večernic globje vtopiti, naj bere jako podučljivo in navdušeno pisano litur-gično razpravo E. Langer-ja: „die Vespern in kirchenmusikalischer Beziehung", izšla v „Krščanski akademiji1', ponatisnena v Mus. sacra 1885, št. 1—9.
Kot glavno pravilo naj velja, da, če se že sploh liturgične večernice opravljajo, se mora to natanko po predpisih sv. cerkve goditi. Toraj se mora vse peti, kar cerkev peti ukazuje brez vsacegakrajšanja; pa tudi vse, kakor zapoveduje in to v edino pripuščenem latinskem jeziku. Ako si kdo v cerkvah, katerih obhajanje večernic ne veže, samovlastno spreminjave in skrajšanja dovoljuje, potem nehajo večernice bili cerkvena liturgična slovesnost, marveč postanejo privatna pobožnost, katera utegne biti dovoljena, ako jo škof trpi. V stolnih in samostanskih cerkvah pa, ki so k oficiju zavezane, se morajo brez vsih ugovorov in izgovorov liturgično vršiti in celo izrecno ali tiho privoljenje škofovo, krajšati ali kaj predrugačiti, bi tu ne izgovarjalo, ker je samo na sebi ničevo.
Preidemo k podrobnostim: Večernice se vpeljejo s kratkim orglanjem, katero bodi nežno in pobožno ali naj popolnem utihne, med tem ko mašnik Pater i/oster in Ave Marin moli. Potem prične mašnik glasno: Deus in adjuiorium meum intcnde! zbor pa takoj odgovori Domine ud adjuvuudum me festina. Gloria Patri etc. ter konci pristavi še en Alleluja ali mesto njega od nedelje septuagesima do velikonoči Laus tihi, Domine, rex aeternac gloriae, kakor se v vesperalu na strani 1* nahaja. Slediti sme prav kratko
orglanje, da prevodi v tonovski način naslednje antifone; potem pa se poje antifona, ki hrani v sebi glavno misel, s katero se ima prihodnji psalm moliti, oziroma peti. Ako praznik ni duplex, tedaj se antifona le „načne" t. j. poje se samo do zvezdice. Po Caer. episcoporum se začetek prve antifone škofu funkcionatorju predpeva; ta jo intonuje, zbor pa konča. (Predpevanje more se seveda le v stolnih i. dr. cerkvah goditi. V manjših cerkvah intonuje celebrant sam, in to po „Directorhim chori" izišlem pri Pustetu). Ako druge antifone, kakor se po stolnih i. dr. cerkvah godi, intonuje kak kanonik, ko mu je drugi mašnik njen začetek predpel, potem jo kor nadaljuje, a izpusti to, kar se je že pelo. Sicer pa jih eden izmed pevcev intonuje, zbor pa nadaljuje. Konci psalma se Gloria i'ntri z večjo slovesnostjo („solemniori vocis modulatione" Caer. Episc. II. I. 8.) poje in potem prva antifona vsa ponovi, ali da se poje ali pa z orglami ali brez orgel recituje: samo orglanje za antifono ne zadostuje (Caer Episc. II. I. 8). Dalje se poje druga antifona in drugi psalm, in tako naprej, petkrat.
O velikonočnem času pridene se vsaki antifoni še en alleluja, ako ga že ni.
Koralno pričeto antifono nadaljevati večglasno in prosto zloženo, ni prepovedano, kakor se tudi n. pr. Gloria in Gredo cesto koralno ne nadaljuje. Nasprotno pa je volji sv. cerkve posvem nasprotno, ako se celi p s al m i prosto zloženi pevajo; marveč je tu gregorijansko petje zaukazano. V Caerem. Episc. II. I. 8. namreč se bere: Psalme morajo (debent) zbor, kakor tudi kanoniki, beneficijati in drugi izmed kapitula prepevati v gregorijanskem tonu in petji (in tono rt cantu Gregoriuno) resnobno in dostojno, tako da njihove besede more vsakdo razumeti; vrstica Gl"t-iu 1',ttri pa se sme s slovesnejšo melodijo (solemniori vocis modulatione) recitovati. Le-to izključljivo povdarjanje korala je toliko večjega pomena, ker se kmalu potem (št. 11) o himnu naravnost pravi, da naj ga škof (ozir. po II. II. 7. in II. III. 9 mašnik-celebrant) prične, zbor pa nadaljuje, kakor se poljubi, gregorijansko ali v drugi glasbi („in cantu piano, vel musicali, prout magis placuerit), da se le besede natanko razumevajo.
Enako pravi odlok S. R. C. z dne 9. jul. 1864, „da ima v psalmih zvezdica (*) za pavzo veljati, in to tudi tedaj, kadar se psalmi v koru le molijo". Iz tega se razvidi, da po volji sv. cerkve posamezne vrstice in deli psalmov se kot taki morajo dati razločiti. Pri prosto zloženih psalmih pa se ne nahaja niti vrsta korala, niti se ne razločujejo posamezne vrstice niti oba njih dela drug od druzega; marveč se s tekstom dela, kakor da bi bil v prozi pisan. Taki prosto zloženi psalmi n. pr. Aiblinger-jevi, Broer-jevi, Schnabel-ovi i. t. d. toraj za liturgične večernice nikakor niso pripuščeni.
Vendar pa ni neobhodno potrebno, da se psalmi izključljivo gregorijansko in enoglasno (z dvema vzajemnima zboroma) pojo; marveč se je kakih 200 let sem neka druga vrsta zlaganja pridobila tla, ne da bi ji cerkvena oblast nasprotovala: tako zvani falsi-bordoni-zlog.
Tu se vrsti koral s prosto zloženimi stavki, tako da psalmovi ton v kakem srednjem glasu, navadno v tenoru leži, ali pa je tudi prosto zložen, a začetek brez takta, več zlogov ali besed na enem tonu, slično kakor pri dominanti psalmovega tona; le kratka konečna kadenca, „mediatioa in Jinaiis" psal-
movega tona ste v taktu. Tretja vrstica se poje zopet koralno,' četrta s falsi-bordoni i. t. d. Take večernice obstoje toraj na pol iz korala, druga polovica pa je pisana v koralu lastnem načinu recitacije, pri kateri je treba gledati tudi na zvezdice; — teko pa vendar hitro in gladko. Proske-jeva Musica divina tom. 111. hrani mnogo skladb v falsi-bordoni-zlogu. V katalogu nemšk. cecil. društva jih je tudi mnogo iz novejšega časa naznanjenih n. pr. Moli-tor-jevi, B. Mettenleiter-jevi, Witt-ovi i. dr.
Antifone in psalmi so različni po različnosti praznikov. Pevovodja mora toraj prej v direktorij ali cerkveno pratiko pogledati, katere večernice da pridejo na vrsto, potem pa naj jih v vesperalu poišče, in, ako treba, gosp. župnika za svet popraša.
Ko se je 5. antifona ponovila, poje mašnik capitulum. t. j. mali odlomek iz sv. pisma; zbor pa odgovori, kakor je v vesperalu zaznamovano, z Deo
e e de
grati-as. Celebrant zdaj zapoje začetek hijmnus-a, ki se tudi po praznikih loči, zbor pa ga, ne da bi začetek ponovil, nadaljuje, gregorijansko ali več-glasno, z orglami ali brez njih, „da se le besede dobro razločijo", (Gaer. Episc.) Ako so v kakem večglasno zloženem hymnus-u začetne besede tudi večglasno zložene in se ne dajo lahko izpustiti, tako da bi bilo mogoče z naslednjimi besedami začeti, tedaj treba vso tako zloženo kitico izpustiti. Poj toraj prvo kitico koralno, in še le drugo večglasno.
Hymnus naj se vselej, bodi si v prvih ali drugih večernicah, poje ter se ne sme nič izpustiti; vendar pa je, kakor smo že rekli, dovoljeno. da se kaka kitica glasno recituje, a ne samo orgla; izvzeti ste prva in zadnja kitica in one, pri katerih je zapovedano, da se kleči. Te se morajo vselej peti in ne samo recitovati. Amen konci hynmus-a je zapovedan, toraj se ne sme izpuščati. Bogato zbirko večerničnih himnov nam podaja: „Nikel 120 leicht ausfuhrbare Vesperliymnen". (Gl. katalog cec. dr. št. 1072).
Hymnus-u sledi vrstica (versiculus), ki jo mašnik zapoje; zbor pa odgovori z rcsponzorijem, kakor je v vesperalu Communio vesprrarum št. VI. zapisano. Zdaj intonuje celebrant antifono „ad Magnificat", zbor jo nadaljuje do konca. Takoj potem se poje Magnificat, ki ga pričneta dva pevca. Glasi naj se slovesnejše, kakor psalmi, kakor se tudi način ga peti po tem odlikuje, da se pri vsaki vrstici začetna melodija initium poje, kar se pri psalmih sicer le pri prvi vrstici zgodi, druge pa takoj z gregorijansko do-minanto prično.
Pri Mugnific.at.-u smejo se nekatere vrstice po znanem načinu glasno recitovati, (samo orglanje ne zadostuje); prva vrstica in hvalnica Gloria Patri, se morate vselej peti. Ako se rabijo medigre z recitacijo, naj se, kakor Gaerem Episc. II. III. 13 zahteva, ne raztegujejo predolgo, tako da je Mug-vificat-u, ako mogoče, takrat konec, kakor incenzacije altarja. Po Magnificat-u vso antifono zbor še enkrat poje; o dovoljeni recitaciji na tem mestu Gaer. Episc. nič ne govori.
Mašnik zdaj zapoje Dominus vobiscum, zbor mu odgovori ter sledečo molitev (oratio) z Amen zaključi.
Cesto pridejo še na vrsto ena ali več spominov (comrnemorafin) kateri odtod prihajajo, da se več praznikov skup obhaja, ali se dotični praznik z večernicami druzega praznika združi. Commemoratio obstoji iz antifone a d Magnificat, verzikulom in responzorijem (f & J/) ter lastno oracijo. Ako je več komemoracij, tedaj konča mašnik le oracijo zadnje s qui vivis et regnas ali qui tecum vivit et regnat etc; prejšnih ne zaključi, tudi zbor ne zapoje Amen, ampak takoj zapoje naslednjo antifono. Še le po zadnji oraciji pride Amen. Verzikul in k njemu spadajoči responzorij pojeta se na enem tonu, konci za malo terco padajoč. Dotične komemoracije so za vsake večernice v cerkv. pratiki zaznamovane. Pevski vodja bode pa prav storil, da se, ako cerkv. pratike še dobro ne razume, obrne do mašnika s prošnjo, naj mu znamnja razloži.
Večernice se končavajo s slovesnim Benedicamus Domino, na kar zbor z Deo Gra/ins odgovori. Kakor konci slovesne sv. maše, je tudi tu recitacija z orglami dovoljena. (Caer. Episc. II. I. 18.)
Ako se po večernicah neposredno kompletorij ne opravlja, tedaj poje mašnik za ranjke „Fidelium animae per misericordiam, etc.1', na kar zbor z Amen-om na enem tonu odgovori. Mašnik moli potem tiho Pater rioster in konča s petim Dominus det nobis suum pacem, zbor pa odgovori Et vitavi a eter nam. Amen.
Vsa pobožnost se zdaj zaključi z eno izmed čveterih marijanskih antifon, katero mašnik prične in zbor nadaljuje. Poje se pa od 1. večernic 1. ad-ventne nedelje do vštetih 2. večernic svečnice: Alma Redcmptojis mi ter; od kompletorija svečnice do velikega tedna: Are regina coelorum; od velike sobote do sabote po binkoštih: Regina coeli laetare; in od prvih večernic presv. Trojice do adventa: Salee regina z dotičnirni vrsticami in molitvami. Pri Alma sta verzikel in oracija v adventu različna od onih po božiči. Marijansko antifono po znanem načinu z vrstečim se orglanjem in hkratno recitacijo pevati bržkone ni prepovedano; gotovo pa je prepovedano po vsem tem, kar smo doslej povedali, medigre b re z recitacije zvrševati; pa se vendar večkrat sliši.
Konec. prih.
Dopisi.
Štaiiga. Prišel je Gospod k svojemu hišniku in mu rekel: „Daj račun o svojem hiševanji, da, ko pregledam račun, ti poplačam natanko, kakor si zaslužil". Tako tudi mene veže dolžnost, da zopet enkrat dam svoj račun v „Cerkveni Glasbenik" o svojem poslovanji v tukajšnih hribih.
Od 1. 1887. smo se naučili na novo sledeče: Missa soleinnis, choraliter; missa Ang. Custoduiri, Schweitzer; missa „Tota pulehra es Maria", P. A. Hribar; C. Gl. 1888., latinska maša, D. Fajgelj; C. Gl. 1890., Sv. maša „V ponižnosti", J. Laharnar; iz C. Gl. Terra tremuit, X. 1. 9. pril. D. Fajgelj; Ozir v nebo, X. 1. 10. pril. A. Foerster; Molitev, XII. 1. 2. pril., Fr. Grbic; Velika noč, XII. 1. 4. pril., Iv. Zupan; Domine Deus, XII. 1. 8. pril., Ig. Hladnik; Seguentia: Veni ss. Spiritus, B. P. XIII. 1.5. pril.; Grad. in f. ss. Trinitatis, B. P. XIII. 1. 0. pril.; (Ascendit Deus, Gonflrina hoc, Deus, Veritas rnea, D. Fajgelj; iz zvezka goriških Cecilijancev), Te Deum, Fr. Schopf op. 68; Sv. Jernej, VII. 1. 7. pril. P. A. Hribar; Ponižno molim Tebe, I. 1. 7. pril. Evgen Frey; Reges Tharsis, IX. 1. 1. pril., A. Foerster;
Beata es IX. 1.2. pril.; Timete Dominum, IX. 1. 9. pril., A. Foerster; Omnes de Saba, IX. 1. 9 pril., J. Carli; Grad.: Exultabunt, Beatus vir, qui timet, Off.: Benedictus sit Deus, Affe-rentur, Stetit angelus, B. P. rokopisi; in še druge enake reči.
„Cecilija" nam je splošno za rabo, tudi jo večinoma znamo. Kdor pa hoče vedeti, kaj in kako se tukaj poje, naj pogleda C. 61. m. septembra 1. 1887. Pevcev nas je bilo G, 2 sop., 3 alti, ali narobe: 3 sop. in 2 alta, ker ena je bila posredovalka, kakor je bilo treba; in tenor pojem sam.
V 5 letih podučeval sem v petji 25 ženskih in 4 možke; izmed vseh teh je stalnih ostalo samo pet. Ker je bil kor trikrat spremenjen v tem času, je bilo truda in dela vedno obilno. — Obredi se vrste pri nas popolnoma po cerkvenih določbah, kakor jih S. B. C. zapoveduje.
Naj omenim ob kratkem, da je oskrbel č. g. župnik po svoji veliki marljivosti in trudu letos zopet dva nova stranska altarja in prižnico, krasno delo g. Felix Toman-a v Ljubljani.
Tukajšnega č. g. ž. Mihael Saje-ta postavimo v zgled vsem onim . . . kateri imajo v hiši gospodovi ali njegovem svetišči opraviti; on ima voljo za vse dobro, sveto in lepo, posebno kar se tiče cerkvene glasbe. Enako bi bilo želeti tudi še po tistih krajih, kjer vse spi in miruje, da bi napredovali v cerkveni glasbi in spolnovali pravila sv. cerkve. Saj je povsod isti Bog! Konečno kličem: Č. č. gg. organisti, pevovodje in preljubi pevci! delajte za čast in slavo božjo neprenehoma; da, ko nas pokliče Gospod, bomo lahko dali račun o svojem opravilu.	Bernard Pirnat.
Iz Šent-Vida nad Ljubljano, 5. avgusta. Že nad dve leti, a nobene besedice iz našega kraja v .Glasbeniku". Ali ni bilo v prejšnih letih mnogokrat čitati o našega kora prelepih vspehih (sadovih) glede cerkvenega petja? Ali ni bil Šent-Vid vedno med prvobo-ritelji za reformo cerkvene glasbe? Odkod ta tihota? Dragi čitatelj, da se je v dopisovanji tak preinolek (pavza) naredil, ne vem uzroka; — vsekako je to nepravilno ter se mora v bodoče odstraniti. A, da bi pri nas ostavili cecilij ansko idejo in se zopet poprijeli stare cerkvi in vzvišenosti kat. službe božje toliko škodljive okroglosti, včasih tudi podlosti, tega ni pri nas možno, osobito ne, dokler je našemu koru za cerkveno petje in glasbo tako iskreno vnet voditelj, tako vztrajen in požrtovalen mož, ki se ne upogne tudi velikemu pritisku nasprotne strani. Gosp. Mir. Tomcu je prva skrb, da je petje, da je glasba v cerkvi po določbah sv. kat. cerkve. To pot, katero je nastopil že pred 13 leti, hodi dosledno tudi danes. Vse zopervanje, katero mu je bilo v začetnih letih trpeti, ni ga za las moglo od te poti premakniti. Prav zato je pri nas ljudstvo že toliko navajeno na to petje, da sedaj nihče niti besedice ne črhne radi cecilijanskega petja. Ljudstvu se je vkus zboljšal in to je velika usluga našega pevovodje. Ker je petje vedno cerkveno t. j. v duhu sv. kat. cerkve, je vedno lepo, tudi takrat, ko ni pevstvo radi kakega zadržka dobro zastopano. A petje naše je krasno, vzvišeno, kadar je zbran ves pevski kor, (11 pevcev: 4 sopran, 2 alta, 2 tenor in 3 basi), kar je navadno v velikih praznikih pri petih mašah.
Ne bom našteval na drobno, kaj se je med letom pelo, hočem omeniti tu nekaj sploh o peti maši, ki je pri nas le kedar je „Festuin Celsiss" in o godu sv. Vida. Introitus, Communio koralno s spremljevanjem orgel. Pri introit-u Gloria Patri večidel čveteroglasno. — Graduale od raznih skladateljev iz Glasbenika, ali drugih autentičnih virov, sicer pa za niže praznike recilativno, vselej pa .alleluja" čveteroglasno od ene ali druge skladbe dobrih skladateljev privzet. — Velika maša tedaj vselej s polnim tekstom, nikdar, in nikoli se ni opustila, kar se mora peti, in to vže, odkar se je v nemškem Gradcu obhajal shod nemškega cecil. društva, tedaj vže nad starost „Cerkv. Glasbenika". (To je tudi nekaj! Vr.) — Kot podrobnosti navedem tu skladbe, ki so se pele lani o božiču pri velikih sv. mašah, na sv. večer in na božični praznik.
Na sv. večer, iz zbirke „6 Missae breves" od Carl Santnerja št. 5 v Es, izvzeinši ,Čredo" (Pri „Gloriji" in „Credo je tekst zoperpravilno okrajšan, toda lahko se pomankljiva mesta dopolnijo, kar se je tudi pri nas zgodilo. Le-te maše so sicer prijetno zložene, se dajo lepo peti, pa niso posebnega cerkv. duha, so malo prelahkotne.
Graduale iz .Liber Gradualium" od J. G. Eduarda Stehle. Offertorium recitativno, a dodala se je skladba: „Hodie nobis coelorum Rex" od Benza, katera se že več let zaporedoma poje na sv. večer, in na katero je že ljudsvo navezano, da je rado sliši.
Pred veliko sv. mašo, med tem časom, ko se duhovniki v cerkvi pripravljajo na sv. opravilo, se pa večidel vsako leto poje močno priljubljena: „Tiha noč, blažena noč" iz Milllerjevega oratorija, in to na splošno željo ljudstva.
Na bož. praznik pri vel. sv. maši ob desetih, pela se je imenovana maša kakor o polnoči, graduale pa „dies sanctificatus illimt" od F. Z. Skuherskga, ko se je pomanjkljivi verz „Viderunt" prej recitiral.
Offertorium pa J. Okersteinerjev „Tui sunt coeli" iz „Musica Ecclesiastica".
Na velikonoč: Missa in hon. s. Gabrielis od B. Mettenleiter-ja op 60. Zelo lepa maša v priprostem zlogu pisana, srednje težka. ,Graduale in Offertorij" pa že prej v Glasbeniku omenjena po prejšnih dopisih. •— Na novo se pojejo tudi bolj lahke maše od M. Bauerja, C. Leitnerja i. dr.
Konečno naj omenim še lepega in spodbudnega petja pri letošnjih Šmarnicah. Vsak dan drugo pesem M. B. (veliko iz Hallerjeve zbirke .Maiengrtisse". s podloženim slovenskim tekstom), vselej drugačen Tantum ergo in razne „Pange lingua" in „0 salutaris" ali drugi ev-haristični moteti, ker imamo pri nas blagoslov s sv. Rešnj. Telesom po rimskem obredniku, katerega obreda smo se poprijeli lansko leto na god sv. Janeza Krstnika, na kateri dan smo imeli škofovo obiskovanje. Poje se tedaj na koru, ko se izpostavlja Najsvetejše, navadno „Pange lingua", ali pa kak drugi evharistični motet. Ta blagoslov po rimskem obredniku je sploh ljudem všeč, zlasti ker se poje vselej nazadnje psalm „Laudate" ki tako vzvišeno sklene obred rimskega blagoslova.
Iz Vipavske doline konec septembra. G. vrednik! Ako ste od spretnejšega peresa dobili kako sporočilo o cerkvenem petji Vipavske doline, prosim odložite moj dopis. Rojim se pa, da bode osamljen, ker pevovodje sami ne pišejo radi o svojih pevskih zborih, drugi pa nimajo ne veselja, ali tudi ne zmožnosti za taka sporočila.
V nekaterih duhovnijah naše dekanije se še precej stori za cerkveno petje, organisti imajo veselje in pevci skoraj še več. Vendar za pravo cerkveno petje, kakor ga cerkvena določila žele pri slovesnih božjih službah se le še premalo dela. Latinska maša se odpoje, a korala še večinoma ne poznamo, tudi premalo ločimo, katera skladba ima kaj cerkvenega duha, katera ne. — Tako n. pr. se je pri novi maši g. Ferjančiča na Gočah pela Schweit-zer-jeva maša op. 11. prav dobro brez orgel, a na koncu so pa vrezali „Te Deum", neko spako italijanskega skladatelja. Verjemite mi, rajši bi bil dobil eno z roko po ušesih, kakor da mi je nagla posvetna melodija vzela ves vtis lepe latinske maše. Prej tako vbrana celota, tako čisto in gladko izpeljana težka skladba, cerkveni slovesnosti res primerna, a konec trivijalen, nikakor ne za cerkev! Introita, Graduala itd. nismo čuli, so pa tudi orgle take, da korala ni mogoče pravilno spremljevati. (Toraj brez orgel! Vr.)
Naj omenim pri tej priliki, kar sicer ne spada strogo k cerkvenemu petju. G. novo-inašnik, sedaj kaplan Bistriški, je napravil že nekaj skladb za cerkev in posvetnih. Svojemu tovaršu je posvetil lepo pesem: .Pozdrav novomašniku". Stvar bi bila morala ostati tajna, a nek domačin je od strani zvedel, dobil pesem in jo na tihem poslal goškim pevcem. Pri obedu naenkrat zapojo: .Pozdrav novomašniku". Gostje so radovedni poslušali novo skladbo, a oni, kateremu je veljala, je naglo v krogu pevcev s vprašanjem: .Kje pa ste to dobili"? Pač je vse kaj druzega pričakoval, kakor da bodo z njegovo skladbo njega samega pozdravili. Gospod ima sedaj bolj obširen delokrog. Vsemogočni ga je nadaril posebno v glasbi, naj tedaj v pravem cerkvenem duhu deluje med ljudstvom na polji cerkvene muzike!
Po tej opazki zopet ad rem!
Strogo po cerkvenih pravilih vrši se petje na shodih v Logu. 15. aug. in 8. septembra pride vsako leto več tisoč ljudi; ker je cerkev zelo prostorna, zraven še polno ljudi in v naši vročini zelo soparna, je peti zelo težko. V bolj prazni cerkvi že oktet precej napolni, a v gnječi in soparu celo 30 pevcev dosti ne zda.
Letos sta zopet pela Vipavski in Šturski zbor. Brez nagajanja se pa nikoli ne vrši. Nekaj pevcev mora takrat odriniti k vojaškim vajam, druge zadrži kaka bolezen in tretjega
zopet kako važno opravilo odstrani, polnoštevilni še nismo bili nobenkrat. Zabilježiti pa moramo še napredek v dveb letib. Koliko bolje se pazi na dinamična znamnja, čisteje se intonira in bolj enakomerno se vrši strogo po vodilu dirigenta. Koral nam celo ne dela posebnih težav. Letos smo čveteroglasni maši pridjali koralni Gredo. To pri taki slovesnosti precej pomaga. Pevci se odpočijejo, menjevaje se pri posameznih kiticah, in ne razloči se, pri katerem glasu jih več manjka, kar se pri čveteroglasnem petji naglo opazi.
Se ve da ljudstvu na prvi hip ne ugaja koral, tudi pevci nejeverno majajo z glavo, ko ga prvič pojo; prvo leto gre bolj težko. A ko so vse tonove načine prepeli, potem gre pa že urno. V vipavskem trgu je večkrat na leto peta sv. maša. Vselej se pa poje introitus, graduale, offertorium in communio. Pravil mi je ondotni pevovodja, da so pevci že tako privajeni koralu, da ena večerna skušnja zadostuje, se dobro naučiti vse koralne točke za drugi dan. Sedaj imajo že vse koralne napeve večkrat prepisane in ob enem že naučene. Tedaj le par let je delo, a potem ima človek že vse pripravljeno; naj bo tudi več praznikov skupaj, se ne ustraši. — V eni številki C. Gl. sem bral, da gre trdo, kje bi se zbrali Gecilijanci na deželi k cerkveni produkciji. Pri nas imamo dvakrat na leto tako produkcijo, a povabiti se Vas ne upamo v oddaljeno Vipavsko dolino. Ali to pa le iz vzroka, ker je pri nas kaj ta-cega mogoče le v praznik ali na nedeljo. Pevci so navadni delavci, katerih včasih po celi teden ne vidiš, ker so pri svojem delu daleč od doma, ali pa morajo v tvornico točno ob določenem času. Ko bi tega ne bilo, povabili bi Vas prav radi v našo dolino k zborovanju in daljnega potovanja bi se gotovo ne kesali. (Iskrena hvala Vam na Vaši prijaznosti! Vr.) Pa vidite, za vse reči povoljno tudi pri nas ni. Na vsakem kraji kaj manjka. A pri cecili-janskem petji največkrat manjka dobre volje in vstrajnosti, katerih lastnosti je pa hvala Bogu tukaj že precej.	«
Razne reči.
—	„Cecil. društvo za ljubljansko škofijo" nameravanega občnega zbora letos ne bode obhajalo.
—	f 5. augusta je umrl v rojstni hiši na Vrhpolji pri Vipavi nadepolni nadučitelj g. Alojzij Lavrenčič, star še le 30 let. Njegovo delovanje kot učitelj ocenjevali so drugi listi, mi pa. žalujemo nad njim, ker smo zgubili spretnega organista -in navdušenega pristaša strogo cerkvene gtasbe. Na Slapu je ustanovil in dobro izuril velik cerkveni zbor, v Vipavi trudil se je v enakem smislu in ko je zadnjič postal v Št. Vidu zopet organist, učil je pridno cerkvene pevce. V muzikalni prilogi G. Gl. se nahaja nekaj njegovih mediger k skladbam Pesmarice. Le mali poskusi so, a zadostno kažejo, kakega duha je bil pokojni o cerkvi in glasbi. Pogreba se je udeležilo toliko odličnega občinstva, kakor bi ga na deželi nikakor ne mogli pričakovati.
Naj pokojni Alojzij sedaj v nebesih še bolj navdušeno poje „sanctus", kakor ga je pri bolnih pljučih tu na zemlji zamogel sam, ali pa s svojim zborom skupaj. Preverjeni smo, da je njegov trud na polji cerkvene glasbe sedaj poplačan nad zvezdami.
—	Za naslednika r. nadopata beuronskega Mavra Wolter-ja voljen je njegov mlajši brat, Placid, doslej opat v Maredsous-u (Belgija).
—	Začetkom šolskega leta meseca septembra t. 1. sprejemali so v učiteljišče v St. Franzis-u, Wisc. (Amerika) tudi take učence, kateri se nočejo posvetiti učiteljskemu stanu, ampak se hočejo izvežbati edino le v cerkveni glasbi za organiste in vodje cerkvenih zborov. Podučeval bode največ predsednik amcrikanskega cecil. društva, J. Singenberger.
—	Letno poročilo „konservatorija prijateljev glasbe" na Dunaji izkazuje 60 učiteljev in 965 učencev, med katerimi ni manj kot 425 pianistov.
■— Antifonarij sv. Gregorija Velikega je postal v zadnjem času predmet kon-troverze, ki je za cerkv. glasbo nenavadnega pomena. Nasprotnika sta si vodja konservatorija v Bruselji, F. A. Gevaert, kateri odrekuje sv. Gregoriju znane zasluge glede cerkv. glasbe in benediktinec beuronske kongregacije, P. German Morin, kateri v „Revue benedictine" trditve prvega temeljito pobija. — Pravde še ni konec.
—	Od 28. jul. do 2. aug., toraj celih 5 dni se je v freising-skem duliovskem semenišči udeleževalo cerkveno-glasbenih predavanj — !)9 oseb, mašnikov, klerikov, učiteljev, vodij cerkv. zborov in cerkv. pevcev. Poduk, ki je trajal vsaki dan po 6 ur, vodil je dr. F. X. Haberl; tudi p. n. g. nadškof Anton pl. Thoina je bil navzoč.
—	„Voce della verita" sporoča iz Milana, daje ondi kapelnik Gallignani dne 26. jul. v cerkvi sv. Štefana Palestrinovo 4 glasno mašo'„A eterna Christi numera" tako izvršil, da je bilo vse občinstvo — katoliško in liberalno — kar zamaknjeno in očarano. Znamnje, da se je začelo tudi v zgornji Italiji gibati, kjer zadnji čas ,kneza muzikov" skoro po imenu več niso poznali.
—	Konference dne 20. in 21. avg. t. 1. v Bambergu udeleževalo se jo 19 odličnih nemških cecilijancev. Na dnevnem redu bila je tudi poprava društvenih pravil in se je pre-tresoval načrt graškega g. prelata Karlona v treh sejali, kojih je vsaka trajala blizu 4 ure.
—	Namesto daljšega dopisa iz Zagreba o tamošnji cerkv. glasbi priobčimo samo „Theaterzettel" ki ga je prinesla „Obzora" 190. štev. pod znamko: Figuralna misa v stolnej cerkvi. Jutri dne 20. aug. na dan sv. Štefana kralja, priredi narodni glasbeni zavod ob 9. uri zjutraj v stolni cerkvi figuralno mašo od Droliš-a. Graduale „Cantate Domino" od Iv. Zajca, alt-solo poje zavodska učenka gospodična Eleonora Gregorič. Offertorium „0 salutaris" (// Vr.) poje sopran-solo gospodična Božena Kernič, a klarinet-solo svira gospod Koščica. „Et incarnatus" sopran-solo poje zavodska učenka gospodična Katarina Sonntag. „Benedictus" od Zajca poje gospodična Irena Brani. „Agnus Dei", sopran-solo poje zavodska učenka Marija Markov. — Pri maši bodo sodelovali zavodski profesorji, učiteljice in učenke, članovi sokolskega orkestra in koralisti stolne cerkve pod vodstvom zavodskega artističkega ravnatelja g. Iv. pl. Zajca in pomočjo prvostolnega organista gosp. profesorja Vatroslava Kolandra. — In kakošno je bilo obnašanje na koru in spodaj v cerkvi!!! — »Der Best ist Schweigen"; trebalo bi pač Izveličarja z bičem.
Oglasnik.
Cantica Sacra, cerkvena pesmarica za možki zbor vredil Ant. Foerster. Založil in prodaja B. Milic v Ljubljani. Cena temu elegantnemu, trdo vezanemu zvezku je 1 gld , (po pošti 5 kr. več). —• Davno vže v dijaških in društvenih krogih zaželeno delo obsega 70 izbranih skladeb, in sicer 40 v slovenskem, 30 pa v latinskem jeziku. Gradiva raznovrstnega je tu za maše za celo cerkveno leto, za praznike Marije Device in nekaterih drugih svetnikov; sledi C Tantum ergo, pred govorom in po govoru, zahvalna pesem, avstrijska himna, responsoria ad missam etc. Iz prejšnje stare zbirke je v novi zbirki porabljenih 22 napevov; nekaj jih še nikjer ni natisnjenih, čisto novih; razne latinske himne se smejo peti pri slovesni maši kot ofertorij po recitovanem predpisanem tekstu dotičnega praznika. Tako je ta nova zbirka najtoplejšega priporočanja vredna in pripravna ne samo za dijake in bogoslovce, ampak tudi za razna narodna društva in še za cerkvene zbore, ker morejo vse skladbe, kakor „ opomin" pove, izvrševati razun rnožkih tudi ženski ali deški zbori ali -pa kvarteti (po potrebi za en ali 2 tona niže). Poleg tega so skladbe najložjega zloga, zato jih ni treba izpisavat.i za posamezne glase, temveč so besede tako lepo podložene, da se najslabejši pevci lahko privadijo lepim melodičnim napevom.
Petnajst obhajilu i h pesem za mešani zbor zložil Ig. Hladnik, kapiteljski organist v Bu-dolfovem. Op. 14. Prodaja katoliška bukvama v Ljubljani in J. Krajec v Budolfovem. Cena partituri 50 kr. Nekaj teh pesmic je kaj dostojnih, nekaj se jih pa giblje v pri-prostem zlogu, ki se hoče prikupiti tudi skromnemu okusu, kar g. skladatelj pokriva z bolj umetno harmonijo, tako, da se v zmerni časomeri morejo te pesmice vporabiti tudi ondi, kjer goje boljšo glasbo. Več postopov v posameznih glasih nam ne dopade, pa ni časa niti prostora, da bi bili obširnejši o tem.
Listnica rredništva. Poroča se nam iz prijateljskega vira, da v Celji cerkvena glasba pod vodstvom častitega gospoda kaplana Ljud. Hudo vernika jako vrlo napreduje. Hvaležni bi bili gospodu dopisniku, ako bi nam opisal to blagodejno delovanje, na čegar podpiranju ima prečastiti gospod opat Ogradi preveliko zaslugo. — G. L. K. na B. B. Vaše sporočilo pride prihodnjič; danes ni bilo mogoče.
Pridana je listu 10. štev. prilog.