V mrežah greha 2 »Ha, ha, glasbo!« se je zasmejala babica. »Slišala sem, da tudi drugo poučuje, ne samo glasbo. Koliko ji le plačajo njeni Litvanci za pouk?« Trgovka jo je sedaj že odločno zagovarjala: »Slišala sem, da tudi naši pošiljajo k njej otroke v pouk. Na primer gospa Murfi...« »No, otroci gospe Murfi bodo zelo rabili glasbo! Taki pač so naši ljudje. Ko jim nekoliko bolje gre, se takoj prevzamejo. Jaz se nikoli nisem učila glasbe, a peti vendar znam ko drugi...« »Škoda za dekle! Lepa je in ...« »Kaj, lepa?« je prekinila trgovko babica. »Oprostite, a zdi se mi, da bi rabili očala. Njen obraz je tak ko pečeno jajce in tudi obraz tistega lopova, ki z njo stanuje ...« »Z njo stanuje?« se je začudila gospa Pakensen. »Tako pač! Njena mati mu je dala v najem sobo. Pravijo, da sta se priselili iz Jerseja in jedva sta bili tu en teden, ju je že izvohal ta nepridiprav. K njima se je preselil in ona je takoj nato začela dajati klavirske ure.« »No, pri vsem tem so lahko pošteni ljudje,« je odvrnila trgovka, k- jo je začela vest peči. »Gotovo delajo po svojem najboljšem prepričanju.« »Tudi vrag dela po svojem najboljšem prepričanju,« je strupeno odgovorila babica. Štefan, ki je skrivaj prisluškoval, bi rad vprašal babico, ali pozna neko svetlolaso deklico, ki ]'e lepl? od vseh drugih. Toda iz prirojene bojazljivosti si n upal, zlasti ker je slišal, kako babica sodi o njegovik litvanskih rojakih. Zložil je časopis in ga vtaknil ^ žep. Nato je odšel. Zavil je proti mestu. Lepi spomladanski večer je mnogo Ijudi zvabi iz hiš. Mladi pari so se sprehajali ob reki gor in dol Tu in tam je hitelo kako samotno delde. Štefan j pozorno gledal okrog sebe. Med sprehajalci je iska neznano plavolasko. Ko je uvidel, da njegove neznanke ni med sprehajalci, je sklonil glavo in zamišljeno korakal. V zamišljenosti ni opazil, da se jc vse bolj oddaljeval od sprehajališča. Bližal se je gozdiču, ki se je razprostiral za predmestjem. Ko je čez nekaj časa dvignil glavo, je zagleda' mesec, ki se je ravno začel dvigati. Ustavil se je ir začudeno gledal. Pred seboj je videl grič in na njerr. prelomljeno smreko. Spomnil se je, da mu je ock nekoč pripovedoval o tej smreki; strela je udarilr vanjo ter jo prelomila. Štefan si je zaželel, da bi bil na kakem višjen prostoru, od koder bi videl mesto in okolico, ki z< je kopala v srebrni mesečini. Stopil je v gozd in po iskal stezo, ki je vodila na vrh. Steza se je vila mec grmičevjem. Po nekajminutni hoji je Štefan prispe' na majhno jaso, ki jo je od treh strani obdajalo gosto grmičevje, na eni strani pa žična ograja. To je bil( izvrstno skrivališče. Fant je zlezel čez ograjo in se ozrl okrog sebe. Pod njim je šumela reka. V daljavi je zagledal tracnice, ki so se v mesečini skrivnostno svetljikale. Vse okrog je vladal mir. Štefan je sedel pod .smreko in je začel razmišljati o svojem življenju. Kakor že veci^-at, ga je tudi sedaj začela nadlegovati misel, da je za več rojen kakor za to, kar je do sedaj dosegel, in je začel obžalovati, da v mladih letih ni nadaljeval učenja. Ko bi se bil vsai potrudil, da bi se angleščine naučil, potem bi bil lahko hodil v višje šole in bi imel boljšo službo kakor je ta v tovarni za gumbe. Toda ni njegova krivda, da je oče tako zgodaj umrl. Tudi to ne, da j.e mati z njun vedno v rnaterinem jeziku govorila. Sicer pa, kako bi naj go- vorila ? Pomiloval je mater, ker je bilo njeno življenje prav tako enolično, pusto ko njegovo. Rad bi jo osrečil... Morda pa še ni prepozno. Spomnil se je, da je pred petimi, šestimi leti, ko se je bila v njem vzbudila želja po učenju, šel v knj-ižnico in je tam aašel celo vrsto poljskih knjig. Ena je bila »Quo vadis?« (Kam greš?). Z velikim užitkom jo je čital. Želel je, da bi bil krščanski mučenec. Sedaj se je stnejal tej želji. Tisti časi so minuli. Ljudje si sedaj ne želijo mučeniške smrti. Živeti, uživati hočejo. Bogati in mogočni hočejo biti. Toda to se samo ne- katerim posreči. Med temi je tudi ta Kazimir. Drugi pa morajo v potu svojega obraza garati za kos kruha... Štefan je začel obžalovati, da je prenehal z učenjem in ni obiskoval angleškega tečaja, ki ga je ustanovil in vodil neki duhovnik. V tem primeru bi morda dosegel kaj višjega. Morda bi že prečital tisoč knjig. Tako pa je zabil svoi prosti &».s z dolgočase- njem. Morda bi bilo dobro, če bi spet začel čitati. Najprej poljske kniige, potem pa lažje angleške. Tako bi se priučil angleščini. Nato bi dobil dobro službo in ko bi zaslužil nekaj denarja, bi materi kupil lepo obleko. Čez nekaj let bi se pa vkrcala na parnik in se odpeljala domov. Tam bi kupil hišo in se oženil. Imel bi otroke in bi živel v miru. Iz zamišljenosti ga je vzdramil človeški glas. Prisluhnil je. Od reke se je slišala pesem. Pel je prijeten ženski glas. Štefan je vzdrhtel. Zdelo se mu je, da je v glasu nekaj takega, kar ga je tako prevzelo kakor obraz tuje svetlolaske. Kaj, če je ona? Samo ona mora imetd tako prijeten glas ... Glas se je oddaljeval po cesti, ki se je vila na drugi strani reke. Štefan je hitro vstal. Naglo se je začel spuščati proti reki. Na bregu se je za hip ustavil. Strmel je v vodo, ki je bila na tem mestu precej plitva in so iz nje moleli debeli kamni. V naslednjem trenutku je Štefan skočil na prvi karaen. Potem je skakal s kamna na kamen, dokler ni prispel na drugi breg. Prisluhnil je. Nobenega glasu. Šele čez precej časa je spet zadonela pesera, a dosti bolj tiho ko prej. štefan se je spomnil, da se je tu od ceste pravokotno cepila steza, ki je vodila k hišam. Morda je pevka zavila na to stezo. Štefan je začel te<9. Kmalu je zagledal hiše. Pred prvo hišo je svetila električna svetilka. Pod njo je stala ženska postava in gledala hišo. V naslednjem trenutku je odprla vrtna vrata, izginila za njimi in jdh spet zaprla. Med tem je Štefan pritekel do vrat in ves zasopljen zajecljal: »Prosim, prosim ... Oprostite!« Ograja je bila visoka in gosta, tako da dekle ni moglo videti prišleca. »Stanislav?« je vprašala. Preden je Štefan spregovoril, je odprla vrata in pogledala Štefana. »Ni Stanislav?« se je začudila. »Kdo ste?« Štefan je bil ves zmeden. »Prosim, prosim...« je jecljal in nepremično strmel v deklico. Zdelo se mu je, da je nekoliko večja kakor je bila ona, ki jo je bil videl. Tudi lasje, dasi so bili plavi, so se mu zdeli nekoliko bolj temni. Morda pa se mu je samo tako zdelo. Dekle je videlo fantovo zadrego in se smehljalo. Ker se Štefan predolgo ni oglasil, se je na videz zresnilo in nekam strogo vprašalo: »KaA želite?« »Oprostite ... Ni»em hotel... Oprostite, ali vas nisem videl okrog pol sedmih pri železniškem prehodu?« »Ne, ker sploh nisem bila tam. Zmotili ste se .. .« »Nič ne de! Vi ste prav tako lepa kakor tista, ki sem jo videl,« je odvrnil Štefan, ki se mu je 7,ačela vračati samozavest. »Ne morem za to, povedati vam moram; da ste zelo lepa.« »Vem! Vsakdo mi to pravi,« je smehljaje odvrnila deklica. »Nič ne de. Jaz to vedno rada slišim.« Med tetn je ntopila pred Štefana. »Naj vidim, kdo ste! Hm! Lepe lase in zobe imate! Obraz tudi ni napačen. Kako se irnenujete ?¦ »Štefan.« »Štefan . .. Tega imena nimam rada. A nič ne de! Vi ste lepši ko vaše ime. Jaz se imenujem Nina — Nina Mateskas.« »Nina ... Nina Mateskas,« je zašepetal Štefap skoraj pobožno. Dekle se je nekaj časa obotavljalo. potem pa reklo: »Zunaj je mrzlo. Vstopite za trenutek!« Odprla je vrata in stopila v temni hodnik. Tam je prižgala vžigalico in šla k vratora, ki so vodila v majhno sprejemno sobo. Tam je prižgala plinskc svetilko. Štefan si je ogledal sobo in je ugotovil, da je v nasprotju z njegovo sobo razkošno opremljena. Na stenah so visele slike. V enem kotu je stala zofa, v drugem pa klavir. »Le nekaj trenutkov boste smeli ostati,« je dejala Nina in je za&krbljeno pogledala na uro, ki ;je stala ua klavirju. »Nekdo se bo zdaj-zdaj vrnil in bi bil hud, če bi vas tu našel. Povejte mi torej, kaj hočete in potem pojdite!« »Samo vas hočem! Toliko, da vas bom mogel včastti vid«ti.< (Dalje prlhodnjie)