List 14.
Gospodarske stvari.
Voda v živinoreji.
Voda je življenji in zdravji živalskim važneja, kakor naši kmetovalci navadno mislijo Da, smelo smem trditi, da je voda živali tako važna, kakor zrak, važnejša in potrebnejša pa, kakor krma.
Nobena voda na svetu ni popolnem čista. Tudi studenčna voda, ki čista, kakor prozorno steklo curla izspod skale, ima v sebi marsikaj razstopljenega. S to vodo je ravno tako, kakor če deneš v vodo kos sladkorja; sladkor čez nekaj časa v vodi zgine, voda je sladkega okusa, toraj mora vendar še v njej biti. O tem se zamoremo prepričati, če kapljo te sladke vode na kaki čisti stekleni plošči posušimo. Po razpuhtenji vode ostane na plošči bela lisa, t. j. sladkor. Ravno tako je z vsako, tudi najbolj čisto vodo, ako se posuši, ostane vedno nekaj oborine, katera obstoji iz snovi, ki so bile v vodi razstopljene. Te snovi pobere voda iz zemlje med svojim tekom. Kolikor dalje časa voda kje stoji, ali kolikor počasneje teče, toliko več ima razstopljin v sebi Nekatera voda n. pr. pusti, kadar se v kaki posodi posuši, rudečo liso za seboj. Ta rudečina pride od železne rje. ker je voda tekla skozi tla, ki so imele železo v sebi. Taka tla so največkrat močvirna tla. — Železo pa še ne stori toliko, kolikor druge primešane tvarine. V teh močvirjih je mnogo rastlinskih ostankov, korenin in listja; tudi mrtvi hrošči, druge večje ali manjše mrtve živali ležijo notri pokopane. Vse te stvari v močvirju gnjijejo ter delajo snovi, ki so škodljive živalskemu telesu.
Najvažnejše je pa vedeti, da se razvijajo in žive v vsaki taki mlakuži velike množice majhnih živalic in rastlinic, katere smo spoznali kot nositelje okužljivih bolezni. V mestih in vaseh, kjer ljudje uže stoletja stanujejo skupaj natlačeni, je zemlja skoz in skoz na-pojena z gnijočimi odpadki in iztrebki ljudi in živali; vodnjaki (štirne) kar mrgole od tacih majhnih živalic in rastlinic. Zato pa nalezljive bolezni, kakor mrzlica, koze, kolera v velikih mestih, nesnažnih vaseh veliko huje razsajajo, ker te živalice in rastlinice preneso v človeško telo bolezen, se tam razvijajo in slednjič ugonobe življenje.   Enakim uplivom razpostavljene so
tudi naše domače živali. Najbolje, in ob enem najbolj škodljivo pokaže se to tam, kjer gnojnica iz hleva ali straniša teče tik vode ali v vodo, s katero napajamo živino. Žival napajana s tako vodo, nikdar ne vspeva, dobro, ljudje pa pripisujejo hujšanje živali različnim mogočnim, nemožnim in neumnim uzrokom: copranji. slabemu vremenu ali posebni nesreči, samo na pravi uzrok pa redko katerikrat pridejo.
Da je voda tudi važna redilna snov, razložiti hočem v naslednjem:
Če sveže pokošene trave odtehtamo 100 kilogr ter jo na solncu posušimo, ostane nam še kakih 25 kilgramov sena. V običajni hrani živine na paši je uže toraj tri četrtine vode, katero živina s krmo na paši vred povžije, katera voda pa izpuliti, če delamo iz trave seno. Ako živina žre le seno, kakor na pr. pozimi, potem mora dobiti dovelj pitne vode. V sto kilogramih najbolj suhega sena je še vedno 15 kilo gramov vode, to je tudi prav, kajti drugače bi bilo seno ravno tako neprebavljivo, kakor les ali pa steklene čepinje.
Kaj pa dela tako velika množica vode v živalskem telesu ? Voda vse dogodke v živalskem telesu omogoči ter posreduje. Ona gre, kakor vsaka druga prebavljena hrana v kri. Kri obstoji toraj največ iz vode, drugače bi ne mogla tako lahko po celem životu krožiti ter na vseh mestih oddajati redilne snovi, s katerimi se telo veča, to je, raste in zopet na svojem teku pobirati izrabljena telesna dela ter j>h odstranjevati, kakor scalnico, slino in mleko. Kri je nosite-ljica vse presnove (pretvorbe) v živalskem telesu in to delo zamore le upravljati vsled mnoge vode, ki jo ima v sebi. Če toraj telesu vode manjka, trpi telo na zdravju. Pomanjkanje vode pokaže se v tem, da telo občuti posebne muke, pravimo, da smo žejni. Pomanjkanje pijače je huje kot pomanjkanje hrane. Glad trpeti zamore žival v sili tudi 2 do 3 tedne, žejo pa komaj 2 dni. Zato je voda najpotrebnejša in najvažnejša redilna snov.
Ne samo kri, tudi drugi deli živalskega telesa obstoje  največ  iz   vode.   Dobro   posušeno telečje mesct^ tehta le kako tretjino svoje prvotne teže. .
Sedaj naj pa omenjam še eno važno nalogo vode. Pljuča, kakor koža odločujejo v živem živalskem telesu*
velike množice vode, večidel se ve da v podobi nevid-ljivega vodenega para ali soparice, včasih pa tudi v tekoči podobi, to je, pot. Če pihamo gorko sapo iz naših pljuč na mrzlo steklo, vidimo kmalu se nabirati majhne vodene kapljice na steblu. To odločevanje vode iz pljuč je pa tem večje in hitreje, kolikor topleje je živalsko truplov in kolikor je topleje zrak, v katerim žival diha. Žival se pa toliko hitreje in bolje zgreje, kolikor težje in hitreje se pregiba To odločevanje vode ima mimo druzih koristi tudi to, da se uravna telesna toplota. Kjer voda izpuhteva, tam mrazi, to vsak sam lahko spozna, če se postavi od potu ali dežja premočen v prepih. Telesna živalina toplota sme menjavati le za kake dve stopinji, če hoče žival zdrava in pri življenji ostati. Ako gre toplota preveč kvišku, takoj se pomnoži izpuhtevanje vode in telo se ohladi.
Iz tega je razvidno, kako važna je pitna voda za živino. Dobra čista pitna voda v dovoljni množini je neobhodno potrebna za živino, ker ima ona tudi velik vpliv na prebavanje.
Živali, katere dobivajo slabe, nezadostne ali tople pitne vode, prebavajo veliko slabeje, to je, one veliko manj navzamejo iz ene in tiste množice krme ali kakor običajno rečemo: take živali pri zadostni dobri krmi neuspevajo tako dobro, kot druge, katere dobro prebavajo Slabo prebavajoče živali so pa tudi boleznim bolj podvržene.
Res je, da v nekaterih krajih, kjer je žival celo leto v hlevu zarad hitrega opitanja ali pa zato, da krave več mleka dado, krmijo s toplo vodo ali krmo, v tem slučaji pa ne dobi žival toliko sena in slame, kar vse zamore dobro prebaviti le zdrav želodec, ampak dodado množice umetnih krmilnih tvarin, kakor oljevih preš, otrobov, slada itd. Vse te tvarnice so pa uže tako prirejene, da so lahko prebavljive.
Od kod pa pride, da kmetovalci ravnin vendar vedno pridejo po gorsko živino? Ne, da bi jim primanjkovalo krme za vzgojo večjih goved, ampak to je tudi v zvezi z vodo. Čudil se bode temu izreku marsikdo, ali vendar je temu tako. Če gorska zdrava goved, ki je v naravnih razmerah pri dobri pitni vodi vzrastla, pride k dobri krmi doli v ravnine od začetka prav lepo in dobro vspeva. Kmetovalci naj od take živine kolikor le mogoče izredijo! Reč pa ne gre tako lahko. Kolikor bolj se žival navadi na dobro krmo in na lepo stanje v toplem hlevu, toliko občut-livejša. izbirčljiva v hrani ter slabeja postaja. Uže v tretjem ali četrtem kolenu žival slabeja postaja, teleta so slabotna, krave se nočejo obrejiti ali prezgodaj storijo in slednjič ne preostaja druzega, kot iz planinskih krajev si novo plemensko goved preskrbeti. Ko bi planin ne bilo, slabo bi bilo s živinorejo.
106