PERICE V BOLJUNCU Martina Repinc IZVLEEEK V elanku avtorica obravnav perice v vasi Boljunec pri Trstu, kjer so najdlje vztrajale s to uslu.nostjo obrtjo. Nekatere so svojim strankam v mestu prale do konca sedemdesetih let. Raziskava temelji na ustnih prieevanjih, obravnava pa tedenski delovni ciklus dela (prevzem perila, namakanje, .ehto, spiranje, su.enje in vraeanje perila). Ob tem so prikazane tudi te.ave, na katere so te .enske naletele pri svojem delu (stranke, tuje mesto, jezik). Kjuene besede: etnologija, .enske, uslu.nostne obrti, perice, zamejski Slovenci, Boljunec, Trst ABSTRACT The articles deals with the washerwomen from Boljunec near Trieste, the village where this service survived the longest. Some of them did the laundry for their clients until the late 1970s. The research is based on oral information and deals with the weekly working cycle (collecting, soaking, washing, rinsing, drying and returning the laundry). The article also presents the difficulties women met in carrying out their job (customers, the foreign town, language). Key words: ethnology, women, services, washerwomen, the Slovene minority in Italy, Boljunec, Trieste Uvod Do prieujoee raziskave je pri.lo na .eljo elanov dru.tva Rovte - Kolonkovec v Trstu, ki so .eleli raziskati delo peric v tem predelu Trsta. Rovte in Kolonkovec pri Trstu sta bila .e po drugi vojni zelo moena peri.ka centra in tu sem lahko raeunala na dobre informatorke, ki so mi bile pri raziskavi edina opora za sestavljanje tega nepoznanega mozaika. Leta 1987 je steklo terensko delo, ki pa se je zaradi obilnosti informacij in zanimivosti teme raz.irilo tudi na druge vasi tr.a.kega Brega. Iz tega materiala je nastala A-diplomska naloga Perice v tr.a.kem Bregu (Oddelek za etnologijo Filozofske fakulete v Ljubljani, mentor dr. Janez Bogataj, 1990). Poleg vasi, ki sem jih vzela v po.tev za terensko delo (Lonjer, Rovte, Kolonkovec, Ricmanje, Boljunec, Dolina, Maekolje), velja omeniti .e dva moena peri.ka centra, kjer pa je obrt zamrla .e po prvi vojni: to sta bila Rojan in Sv. Ivan. Informacije o tem sem dobila v memoarski literaturi Martina Repinc in v raznih elankih lokalnega tiska, niso pa bile na voljo .ive priee, ki bi dobljene informacije lahko potrdile. Generacija peric, s katero sem se sreeala, je bila vsekakor zadnja. V glavnem so to .ene, rojene okrog leta 1910; tudi raziskava se torej easovno omejuje na obdobje po prvi vojni, do zatona obrti, v .estdesetih, ponekod v sedemdesetih letih. Omenim naj, da arhivskih virov, po katerih bi se .e bolj pribli.ala problematiki, ni bilo na voljo. Perice niso bile s svojo obrtjo nikoli registrirane na Obrtni zbornici, tudi med poklici pri razlienih ljudskih .tetjih jih ne navajajo. Dodam naj .e pomanjkanje ohranjenih predmetov, vezanih na peri.tvo. V glavnem so bili pripomoeki oziroma posodje leseni, tako da so se z uporabo dokaj obrabili, ostalo pa je naredil eas oziroma 128 splo.no nezanimanje za ohranjevanje tovrstnega materiala. Pri raziskavi sem ohranila delitev po vaseh, saj je vsaka izmed teh imela doloeeno specifiko, vezano na razmere in naein dela. Doslej je bil objavljen le material, vezan na Rovte in Kolonkovec, in sicer v publikaciji, ki jo navajam v literaturi. Dodatek h koncu prieujoeega elanka nekako povzema skupne znaeilnosti obrti, peric in njihove vloge znotraj dru.ine, vasi in odnosa z mestom in s svojim delom. Kljub razlikam, ki sem jih registrirala od vasi do vasi, so se pri teh zadnjih vpra.anjih odgovori poenotili, tako da jih lahko jemljemo kot skupne znaeilnosti. Kljub temu, da je bila formalno raziskava v letu 1990 zakljueena, pa sem se s pericami oziroma peri.tvom v teh vaseh sreeevala tudi v poznej.ih letih, ko je bila sicer tema raziskav drugaena (vinogradni.tvo, prevozni.tvo, mlekarjenje, zeli.earstvo, kru.arstvo). Podatki in informacije so se zato .e nadgrajevali, eeprav so mi jih najpogosteje posredovali .zunanji. opazovalci. Opis vasi Boljunec je v jedru grueasto naselje, ki se od ustja kra.kega kanjona Glin.eice .iri v fli.no ravnino. Preko naselja vodi pokrajinska cesta proti severu mimo Zabre.ca in Bor.ta na Kljue, proti jugu pa v Dolino. Nova cesta povezuje Boljunec z bli.njo tovarno Wartsila (nekdanja Grandi motori), industrijsko cono in Trstom. K Boljuncu spada zaselek Gornji konec, SV v kanjonu Glin.eice. Naselje le.i med poboeji Sv. Mihaela na S, Manjega vrha, ki se dvigne v vrh Gri.e ali Mali Kras na V, s Eelom na Z in Koromaenikom na JV. Vzdol. vzhodnega roba teee Glin.eica, ki se v spodnjem delu preimenuje v Reko ali Rosandro, del toka od ustja kanjona do ju.nega roba naselja pa imenujejo domaeini Potok. Rosandra sprejme vase Salomonski potok, ki teee zahodno od naselja in se pred izlivom preimenuje v Potoeie. Na obmoeju vasi je vee izvirov: Jama, Pod vrtom, Struga, Jaklje in Bukovec. Vee izvirov je bilo tudi na obmoeju, ki ga danes zaseda tovarna motorjev. Leta 1868 so razlastili sto hektarov prete.no obdelane zemlje in zgradili tovarno Velikih motorjev. Takrat so tudi izgladili del Koromaenika, preusmerili tok Rosandre in poru.ili petnajst hi.. Del omenjene povr.ine so razlastili tudi za potrebe industrijske cone, naftnega terminala in za novo avtocesto. Perice v Boljuncu Veeina aktivnega prebivalstva je zaposlena v pristani.eu, bli.nji tovarni motorjev in v raznih podjetjih v mestu. Od leta 1930 do 1978 je na poboeju Gri.e obratoval tudi kamnolom. Proletarizacija domaeinov se je zaeela med obema vojnama, saj je bilo prej med va.eani le kakih deset delavcev. Ob kmetovanju je bilo raz.irjeno pripravljanje drobirja in kopanje gramoza za posipavanje cest. Posebno razvito je bilo svoj eas mlinarstvo (dvanajst mlinov na boljun.kem teritoriju). Boljunske .ene so bile mlekarice in perice. Obeinski vodovod so napeljali na zaeetku petdesetih let. Dotlej so se va.eani oskrbovali pri izvirih v Jakljah in na Jami, kjer je tudi javna pralnica in korito za napajanje .ivine. Boljunec se prvie omenja leta 1262 kot Bagnolo. Ime izhaja iz latinskega 129 samostalnika Balneolum (vodni vir, kraj kopanja). Leta1818 je naselje imelo 118 bivali.e in 573 prebivalcev. Prebivalstvo je nara.ealo do leta 1880 (812 ljudi) in spet v prvih desetletjih na.ega stoletja do 1936 (1017 ljudi). Po drugi svetovni vojni je bil do leta 1981 demografski razvoj pozitiven, prirastek pa gre pripisati predvsem priseljevanju neslovenskega prebivalstva. Boljunec je bil v preteklosti izrazito kmeeka vas. Stike z mestom (tudi glede na oddaljenost pribli.no petnajstih kilometrov) so v glavnem vzdr.evale .enske, ki so tja nosile prodajat mleko in druge pridelke. Da bi .ivljenjsko raven dru.in vsaj malo izbolj.ale, so se te iste domaeinke odloeale tudi za pranje perila. Informatorke so zatrjevale, da .je med vojno vsaka hi.a prala.. Le za redke izmed njih lahko trdimo, da so s svojo obrtjo vzdr.evale dru.ine. V istem obdobju so se nekatere zaposlile v raznih tr.a.kih tovarnah, po njihovih besedah pa so s pranjem vseeno vee zaslu.ile kot v tovarni, posebno ker je bilo to delo negotovo in so bile delavke v vsakem trenutku lahko odpu.eene. Zadnja generacija peric (rojenih okrog leta 1910) se je obrti naueila od svojih mater oz. bli.njih sorodnic, saj so jim deklice .e zelo zgodaj zaeele pomagati pri delu. Stranke Perice so stranke dobivale po generacijski menjavi od starej.ih peric. Pogosto so jim prve stranke odstopile matere, naprej pa .je .lo samo., ee je perica le dobro delala. Tr.a.ke gospodinje so med seboj klepetale in si izmenjavale mnenja tudi o svojih pericah. Eim je katera od njih potrebovala .lavandero. (nar. iz ital. lavandaia = perica), je vpra.ala znanko ali prijateljico, ki ji je po svoji uvidevnosti svetovala, naj vpra.a to ali ono .juco. (juza so zafrkljivo imenovali Tr.aeani slovenske okolieanke). Perice so imele po deset do petnajst strank naenkrat. Med seboj so bile seveda razliene, perice pa so te.ile k temu, da bi si pridobile eimvee .dobrih familij.. To je pomenilo, da so bili bogati in da so torej dajali v pranje velike kolieine perila ter da so redno plaeevali. V Boljuncu so nekatere prale do konca sedemdesetih let prav zaradi svoje navezanosti na stranke. Prale so jim celo .ivljenje in tako njim kot strankam je bilo .al prekiniti tako dober odnos. V takih hi.ah so bile perice sprejete kot dru.inski elani in drug o drugem so vedeli prav vse. Od tega .drugaenega., mestnega sveta, so Martina Repinc bile perice popolnoma oearane. Ko so, veeinoma zaradi starosti, prenehale s pranjem, so perice .e vedno obiskovale svoje nekdanje stranke v Trstu. Dru.ine so bile veeinoma italijanske narodnosti. Nekaj jih je bilo med obema vojnama .e nem.kih, slovenskih strank pa so imele zelo malo. To so bile v glavnem dekle, natakarice ali kuharice pri italijanskih dru.inah, ki so v mestu skupaj najele stanovanje. Pogosto so bila ta dekleta sova.eanke s Krasa ali iz Vipavske doline. Voda 130 Problem vode ni bil v Boljuncu tako hud kot v drugih peri.kih vaseh. Naselje se deli na dva konca, in sicer na Boljunec in Gornji konec. Perice Gornjega konca so v glavnem zajemale vodo in spirale na Strugi (Glin.eica). V tem delu vasi je bilo precej mlinov in toeke, kjer so perice spirale, so imenovali po najbli.jem mlinu. Najpogosteje so spirale pri Klunovem mlinu. V spodnjem koncu pa so perice hodile Na Jamo. Na relativno majhnem ozemlju je bilo veliko izvirov, ki so se zdru.evali v Potok in kraju .e danes pravijo Na Jami. Tu je bila voda najeistej.a in zelo primerna za pranje. Njena temperatura je bila nekoliko vi.ja od temperature drugih voda, zaradi eeras ni bilo Na Jami nikoli ledu. V hudem mrazu so sem prihajale tudi perice iz Gornjega konca, vendar so vedele, da lahko perejo le ob ne ravno najustreznej.ih urah . ponoei ali zgodaj zjutraj. Zaradi prostorov ob vodi je med pericami veekrat pri.lo do prerekanja in tudi medsebojnega obraeunavanja. Delovni teden Ponedeljek Oddaljenost Boljunca od mesta je bila .e omenjena. Upo.tevati je treba dejstvo, da so perice v Trst pe.aeile. Nekako do druge svetovne vojne so le redko odhajale v mesto veekrat tedensko, kot se je to dogajalo v drugih peri.kih naseljih, ki so le.ala bli.je mestu. Boljuneanke so sku.ale opraviti vse na ponedeljek. Od doma so odhajale okrog petih zjutraj in pe.aeile do Sv. Ane. Tu so stopale na tramvaj, ki jih je zapeljal do mestnega sredi.ea. Od doma so odhajale zelo natovorjene, saj so na glavi nosile .pelnir. (jerbas) s perilom, v rokah pa vree mleka. .Fagot. (perilo, zvezano v veejo culo) je bil sicer za prena.anje veliko stabilnej.i, vendar s tem niso smele stopiti na tramvaj. Veeinoma so do Sv. Ane hodile kar bose, saj bi se eevlji po makadamu prevee zrabili in opra.ili. Obule so se, preden so stopile na tramvaj. Nekatere so si nabavile kolo, vendar je bilo teh sreenic res malo. V mestu so na dogovorjenih krajih sreeevale voznike, ki so jim pripeljali, eesar same niso zmogle. Vozniki Imela jih je vsaka vas. Tudi iz Boljunca sta bila vedno dva, nazadnje sta delo opravljala Jo.e Dra.in in Vane Ventie. Obeasno sta preva.ali tudi Ema od Koro.ca in Perice v Boljuncu Perica s .fagotom. (Trst, 24. 1. 1949, foto: M. Magajna, Odsek za etnologijo in zgodovino pri Narodni in .tudijski knji.nici v Trstu) Pepa Bejda, ki sta imeli vozieek z oslovsko vprego. Zjutraj, pred odhodom peric, je voznik pobral .fagote. po vasi. Ustavil se je najprej v Gornjem koncu, nato pa .e v Boljuncu na Gorici. Od tam jo je mahnil proti Trstu, kjer se je s pericami sreeal na Senenem trgu ali na ulici Del Bosco. Peri.kih vozov pa je bilo vse polno po ulici Settefontane do Garibaldijevega trga. Do prve vojne je lahko voznik na teh lokacijah poeakal, pozneje pa je moral odpeljati in se je na isto mesto vrnil okrog poldneva. Mo.nost je seveda imel, da zapelje voz v bli.nji hlev, vendar bi bilo to za perice predrago, saj bi bila .parkirnina. na njihov raeun. V teh hlevih so perice pu.eale .fagote. z umazanim perilom. Vozniki so vozili tudi .e nekaj easa po uvedbi avtobusne proge Boljunec . Trst (nekaj let pred drugo vojno) in .e nekaj let po drugi vojni. Nazadnje je .fagote. z motociklom preva.al Stano Pre.ean, tja do zaeetka .estdesetih let. Z uvedbo avtobusne povezave se je marsikaj spremenilo, vendar ne prav zvse perice. Nekatere so se avtobusa zaeele poslu.evati takoj, sicer pa je bil to zanje precej.nji stro.ek, tako da so nekatere .e naprej pe.aeile. Avtobusi .torpedoni. so imeli na strehi velike prtlja.nike, kamor so morale perice natovoriti svoje .fagote.. Po lestvi, ki je bila pritrjena na avtobus, so lezle na streho in tam zavezovale svoje cule na prtlja.nik. Iz vljudnosti so to poeele mlaj.e in moenej.e .ene, voznik avtobusa pa je medtem vedno negodoval. Nekaj let po vojni so tovrstne avtobuse ukinili. Vozili so novej.i, brez prtlja.nika, pericam pa je bilo prepovedano preva.ati .fagote.. V tem obdobju so se uveljavile velike torbe iz povoskanega platna (.tela cerada.), v katerih Perice nalagajo .fagote. na avtobus (Trst, 14. 10. 1951, foto: M. Magajna, Odsek za etnologijo in zgodovino pri Narodni in .tudijski knji.nici v Trstu) Martina Repinc je bilo perilo lahko tudi zlikano. S to .cerado. so v prej.njih easih pokrivale svoje .fagote. v primeru de.ja. Nekdanji hlevi so ostali na razpolago pericam .e potem, ko v njih ni bilo vee vozov. V ta namen so uredili tudi .galerijo. (predor) pri Senenem trgu, v kateri so bila med vojno zakloni.ea. Tam so imele perice svoj .kambrin. (sobico), kjer so pu.eale perilo; paznici se je plaeevalo za posamezno culo. Pobiranje “fagotov” Perice so zaeele obiskovati stranke takoj, ko so prispele v mesto. Dru.ine so bile razsejane po vseh mestnih rajonih, da je bilo kar precej tekanja od hi.e do hi.e. Ko so 132 potrkale na vrata, so bili .fagoti. veeinoma .e pripravljeni. Izroeile so perilo prej.njega tedna in gospodinja je najprej preverila, ee .tevilo kosov odgovarja izroeenemu. Na .listi., ki sta jo skupaj pisali ob prevzemu perila, je brala, perica pa je iz .fagota. jemala posamezne kose; po pregledu je dobila perica plaeilo. Cene in tipi ”fagotov” Za ceno posameznih kosov so se perice vedno dogovarjale med sabo. Pri .bolj.ih. dru.inah seveda ni bilo problemov, saj so veekrat tudi sami pustili napitnino. Drugaee je bilo pri revnej.ih strankah. Te so se vedno upirale podra.itvam in na koncu so jim perice vedno pu.eale ni.je cene. Kot .e reeeno, pa so se takih strank otepale. Po drugi vojni so obdr.ale le tiste, katerim se je res splaealo prati. V teku leta se je kolieina dela spreminjala. Perice so na teden lahko prevzele v pranje do sto rjuh, poleg manj.ega perila. Bogatej.e dru.ine so poleti odhajale na .villeggiaturo. (poeitnice), v revnej.ih pa je gospodinji uspelo, da je sama oprala in posu.ila, kar je bilo pozimi v mestu nemogoee. Neglede na letni eas pa so bili tipi .fagota. razlieni od dru.ine do dru.ine. Premo.nej.i so dajali v pranje prav vse in niso niti zahtevali kak.ne liste ali pisanega raeuna. Delavske dru.ine so v pranje dajale le debelej.e perilo in .trli.e. (delovne pajace). Perilo je bilo v glavnem belo, perice pa so sprejemale tudi barvano, ker je bilo treba domov prinesti poln .fagot.. Velika cula, v katero so perice povezale manj.e dru.inske .fagote., so imenovale .ru..ca. (rjuhica). .Ru..ce. so bile iz konoplje, se.ile pa so jih tudi iz blaga starih .imnic. Perice so se pred sova.eankami rade bahale, ee so jim stranke dajale v pranje dragoceno perilo. Obna.ale so se, kot bi bilo njihovo in ga skoraj neeimrno razkazovale, eeprav je bilo umazano. V ponos so si .tele, da imajo tako bogate .babe. (stranke, gospodinje). Nekatere so ob ponedeljkih popoldne ostajale v mestu in pri dru.inah .delale .ervicje. (eistile, pospravljale) ali likale perilo (tega ni do druge vojne nobena delala doma). Pred odhodom so jim .dobre babe. vedno kaj ponudile. Obieajno so dobile kavo s kruhom. Perice so nato pobrale umazane .fagote. in odrinile .e v trgovino, kjer so z zaslu.kom kupile tedensko veliko ..pe.o.. Perice v Boljuncu Perice med spiranjem Na Jami (Boljunec, 2. 12. 1948, foto: M. Magajna, Odsek za etnologijo in zgodovino pri Narodni in .tudijski knji.nici v Trstu) V Boljunec so se vraeale precej pozno popoldne, po uvedbi avtobusne proge pa v zgodnjih popoldanskih urah. Doma je bilo na vrsti zaznamovanje perila. Uporabljale so nitke razlienih barv, s katerimi so na kose posameznih dru.in na.ile znak ali .tevilko. Ta znak so si vedno zapisale ob ime stranke na listek papirja. Ko so to opravile, so perilo razdelile po stopnji umazanosti in zaeele z namakanjem. Namakanje Perice so eebre napolnile z vodo, v kateri so stopile sodo. Nekaj te so dale v manj.o posodo s toplo vodo, da se je prej stopila, nato pa so jo prelile v velike eebre. V njih so namoeile perilo in ga pustile eez noe. Torek Ob torkih zjutraj so perilo v .kafih .e .na.ajfale.. To so delale na .perilu. (plohu). Ee je bilo potrebno, so pri tem uporabljale tudi .sirkovo .krtaco. (krtaeo). V popoldanskih urah so zaeele z .ehtanjem. Žehta Ko je voda v kotlu zavrela, so perice vanjo natresle pepel. Pozneje so za bolj.i rezultat zaeele dodajati tudi apno. Loeevale so med dobrim in slabim pepelom. Najbolj.i Martina Repinc je bil pepel iz hrastovega lesa, veeinoma pa so ljudje kuhali in se greli z ognjem iz nabrane suhljadi; in prav pepel iz te so perice najpogosteje uporabljale. Najva.nej.e je bilo, da je bil pepel eist in zato so ga pred uporabo vedno presejale. Dokler so bile v bli.nji vasi Bor.t .e kru.arice, so .enske kupovale pepel pri njih. Kasneje so ga dobivale pri va.kem peku. Peric je bilo veliko in pek se ni maral nobeni zameriti, zato je pepel dajal enkrat eni, drugie drugi. Vee kruha so domaeinke kupovale pri njem, raje jim je dajal tudi pepel (denarja za kruh pa seveda ni bilo veliko). Iskanja pepela se perice spominjajo kot pravega .lova na pepel.. Ko je bil lug pripravljen, so ga prelile v .kafe s perilom. Vanje so .znizale robo. (zlagale perilo) po strogo doloeenem redu, da so bile na dnu vedno rjuhe, proti vrhu pa manj.i in eistej.i kosi perila. Za dlan pod robom je bil .kaf poln. Prekrile so ga s 134 ..traco. (cunjo); navadno je bil to star prt, in eez to ulile lug. Obodov niso uporabljale, kot so to poeele perice drugje, pae pa so morale paziti, da je bila ..traca. na sredini vdrta (ne nategnjena) in da so robovi viseli precej eez .u.rno. (visok, .ir.i .kaf); tudi brez oboda se je le redko zgodilo, da bi v .kaf .lo kaj pepela. .kafi niso imeli odprtin na dnu kot npr. v Lonjerju; perilo se je celo naslednjo noe namakalo v lu.ni vodi. To vodo so naslednji dan uporabile .e za plavino, ki pa se je v njej moeila le kraj.i eas. Nekatere perice so v lu.no vodo dodajale .e .pata.o. (ital. potassio). Ko se je na tr.i.eu pojavila varekina, je ta nadomestila cel postopek lu.enja. Starej.e perice niso imele posebnega prostora za svojo obrt. Prvo namakanje so vedno opravile kar pred hi.o, .ehto pa v kuhinji. Pred drugo vojno so si nekatere uredile prostor v .kantini., kleti. V njej so imele posebno zidano ognji.ee za kuhanje luga in spravljeno posodje in pripomoeke za delo (peri.ko ognji.ee je bilo podobno tistemu, na katerem so kuhali hrano pra.ieem). Sreda Ob sredah zjutraj so perice zelo zgodaj vstajale (ee so sploh spale) in se pripravile za odhod k vodi. Iz .kafov so odlile lu.no vodo, vzele .perilo, .kaf za perlin.t, pravn.co . velik lesen plo.eat bet, s katerim so stepale perilo . in kleealo. ter .le k potoku. Do druge vojne so .enske spirale na Potoku (v Strugi oziroma Na Jami). Tu so si naredile .bü.e. . kotanje. Najprej so poeistile dno in preverile, ee je dovolj globoko; ko je bilo manj vode, so po dnu raztegnile .ru..co. in jo pritrdile s kamenjem. Na tak naein se jim perilo v vodi ni umazalo. Te .bü.e. so zagradile s pokoneno postavljeni skrlami, ki so jih potisnile v dno (skrl je bilo ob potoku na pretek). Nato so ob svoje .perilo. (skrlo za pranje) polo.ile kleealo, pokleknile in zaeele s spiranjem. Perilo so najprej raztegnile po vodi, ga nato zmencale, ga .zavehtele. (zvile v klobeie) in po njem bile s .pravn.co.. Ti udarci so pomagali, da je .el lug hitreje od perila. Ko je od .robe. odtekala eista voda, so posamezne kose namakale v .kaf s .perlinom. (modrilo) in perilo dokoneno o.ele. Perice, ki so prale v Strugi, so seveda z ustavljanjem vode v .kalu.ah. onemogo eale delo mlinarjem, ker jim voda ni vee vrtela kolesja. Mlinarji so bili sicer zelo uvidevni, vendar so okrog poldneva .e zaeeli negodovati. Perice so vedele, da morajo ob tej uri spustiti vodo in so se po kolieini .fagotov. ravnale, kdaj naj zjutraj zaenejo s spiranjem. Pozimi je v Strugi voda veekrat zmrznila. Ee je bil mraz prehodnega znaeaja in je bila skorja ledu tanj.a, so jo obieajno prebile in spirale kar tam. Ee je mraz trajal dlje, so Perice v Boljuncu Perica pri spiranju (Boljunec, 5. 3. 1958, foto: M. Magajna, Odsek za etnologijo in zgodovino pri Narodni in .tudijski knji.nici v Trstu) Martina Repinc odhajale na spiranje Na Jamo. Tam je bila voda vedno dovolj topla, vendar so v njej spirale .tevilne perice s spodnjega konca vasi. Zaradi tega so se .enske veekrat skregale. Na Jami ni imela vsaka .svojega perila. (skrle), ker jih je bilo prevee. Mesto so dobile le tiste, ki so tja pri.le okrog .tirih zjutraj. Dogajalo pa se je, da so nekatere prinesle svoje potreb.eine k vodi .e prej.nji veeer in so bila ob .tirih zjutraj .e vsa mesta .formalno. zasedena, eeprav peric .e ni bilo na spregled. Zgodnje perice so veasih vse pripomoeke zgrabile in jih .zmeeale ee pa Jame. (zmetale po Jami). Ko so pri.le lastnice k vodi, so se .enske zaeele prerekati in se .cenjat za lesi. (vleei za lase). Perice iz Gornjega konca so vedele za .prezasedenost. Jame in so raje prihajale ponoei ali pozneje eez dan, ko so Boljuneanke .e koneale. Perice so perilo in potreb.eine k vodi znosile; le tiste z Gornjega konca, ki so .gostovale. na Jami, so si pri tem pomagale s .karetini. (vozieki). 136 Takoj po drugi vojni so v Boljuncu zgradili pralnice. V Strugi so to bila samo kamnita korita, Na Jami pa je bilo lepo urejeno pokrito peri.ee. Tudi tam so se ponavljale situacije kot ob kalu.ah, ker je bilo korit za vse perice premalo. Tako stanje pa je trajalo le malo easa, ker so predvsem dekleta po vojni opustila to obrt in se odloeala za dugaene poklice. Vodovodno napeljavo je Boljunec dobil v prvih petdesetih letih. Kljub temu so perice .e vedno odhajale na peri.ee in tam spirale. Prihajale so tudi .ene, ki so prale samo za svojo dru.ino; obeasno se starej.e va.eanke tam .e vedno dobivajo in spirajo perilo. Pokrita pralnica Na Jami je bila pred nekaj leti preurejena v ribogojnico. Sušenje Po .perlinjenju. je bilo na vrsti su.enje. Pred prvo vojno so vse perice su.ile na travi ali na grmovju v bli.ini vode. Poleti je bilo to zelo praktieno, ker se je perilo posu.ilo, ko so one .e spirale in so torej prihranile na easu. Pozimi pa je bilo sploh mogoee su.iti edino tam, da jim burja ni odnesla perila. Poznale so kraje, ki so bili bolj v zavetju (Spodaj u robide) ali take, ki jih je pozimi zgodaj obsijalo sonce (u Dolin.e.ce). Kot je bilo pericam dodeljeno mesto ob vodi, tako so jim bili dodeljeni tudi grmi. Preden so po njih razobesile perilo, so vedno porezale nevarne vr.ieke, ki bi lahko potrgali .robo.. Kljub temu se je obeasno .nar.dila k..na sedemka. (perilo se je strgalo v obliki .tevilke sedem). Ko je bilo pozimi zelo mrzlo in je mokro perilo .ratalo ku ruh. (postalo trdo kot rog), so navadno poeakale do poznega jutra in ga razobesile .ele takrat. Niso ga varovale in ee .e ni bilo suho, ko so odhajale domov, so se ponj vraeale pozneje. Poeakale so le v primeru, ee so su.ile zelo dragocene kose. .e med obema vojnama so nekatere perice imele doma .na kuorte. (na dvori.eu) napeljane .elezne .ice, a na njih perila niso rade su.ile, ker je rja na njem pogosto pustila svoje sledi. Ob moeni burji pa je bilo tako ali tako nemogoee su.iti na tak naein, saj niso imele kljukic. Te so se uveljavile .ele po drugi vojni. V zelo vla.nem vremenu so su.ile tudi v kuhinji ali v kleti. Napeljale so .ice, nanje raztegnile perilo in zakurile ogenj, da se je prostor vsaj nekoliko ogrel. Kljub takim poskusom so veekrat vraeale strankam .e vla.no perilo. Ko je bila .roba. suha, so jo perice spet razdelile po kupih, v .fagote. po dru.inah. Perilo so vraeale ob ponedeljkih, po drugi vojni pa, na .eljo stranke, tudi ob petkih. Perice v Boljuncu Valerija Mihalie obe.a perilo na .kuorte. (Boljunec, .estdeseta leta, avtor fotografije neznan, Odsek za etnologijo in zgodovino pri Narodni in .tudijski knji.nici v Trstu) Posodje V preteklosti je prevladovalo leseno posodje. Perice so ga kupovale na sejmu va.kega zavetnika sv. Egidija, prvega septembra. V vasi je bilo kar nekaj domaeinov .ti.lerjev., ki so izdelovali .pravn.ce. in .perila., po vojni je .pravn.ce. izdeloval Klunov nono iz mlina, plohe pa Strieev Pepi. Po potrebi so posodje kupovale tudi na sejmu, ki je bil vsak mesec v Se.ani, vendar je bila ta za Boljuneane precej oddaljena. Po drugi vojni se je zaeelo uveljavljati plastieno posodje, ki je zaradi praktienosti kmalu prevladalo. Pripomoeki Milo, sodo in modrilo so perice kupovale v mestnih drogerijah. Pred in med drugo vojno je mila primanjkovalo in perice so ga nekaj vee lahko dobivale .na te.ero. (na bone). Prito.evale so se, da je to milo zelo slabe kakovosti. V tistem obdobju so se pogosto tudi same preizkusile v kuhanju mila. Nekatere perice so ga v kriznem easu dobivale od svojih .bolj.ih. strank. Obleka Perice so si za pranje oblekle najbolj pono.ene in skromne obleke. Eez pas so si prevezovale debele .firtohe. (predpasnike), po drugi vojni so bili iz .cerade. (voskano platno). Martina Repinc Perice in mlekarice eakajo avtobus na drevoredu D.Annunzio (Trst, 14. 10. 1951, foto: M. Magajna, Odsek za etnologijo in zgodovino pri Narodni in .tudijski knji.nici v Trstu) Za v Trst so nosile .flejde. (halje) z dvema .epoma. Veeinoma so bile erne barve, vendar so se od perice do perice razlikovale po kakovosti blaga. V mrazu so se ovijale v te.ke pletene .ale, ki jih niso ovirali pri dvigovanju .fagotov. in .pelnirjev.. Po drugi vojni so zaeele pozimi nositi pla.ee. Bolezni Posebnih bolezni perice ne omenjajo. Spominjajo se le boleeih ozebkov na rokah, ko so pozimi spirale v velikem mrazu. Roke so v takem primeru mazale z glicerinom ali oljem. Najbolj vztrajne so prenehale s pranjem zaradi starosti, saj je obrt zahtevala veliko fizieno moe (predvsem pri prena.anju velikih koliein mokrega perila), ki je z leti ope.ala. Vsekakor so boljun.ke perice med vsemi na Tr.a.kem vztrajale najdlje. Nekatere so prale .e ob koncu sedemdesetih let. Dodatek h koncu Za perice prav gotovo ni bil pomemben samo zaslu.ek. Te.ile so k temu, da bi si pridobile eim .bolj.e. stranke. V stiku s takimi, mestnimi dru.inami so pozabile na Perice v Boljuncu Perici pri spiranju (Boljunec, pozna .tirideseta leta, avtor fotografije neznan, Odsek za etnologijo in zgodovino pri Narodni in .tudijski knji.nici v Trstu) Martina Repinc svoj te.ki vsakdan. Svet, v katerega so prihajale, je bil lep.i in bolj.i, brez garanja in rev.eine. Presreene so bile, ee je gospodinja prijazno spregovorila z njimi, .e bolj pa, ee jim je povedala kaj zaupnega. Ee je bilo pri stranki kaj narobe, so bile prizadete tudi one in so komaj eakale naslednjega tedna, da so izvedele za novosti. Veekrat so k stranki pripeljale tudi svoje otroke (posebno dekletca, ki so .e pomagala materi). Njihovi otroci so od mestnih dobivali v dar pono.ene obleke ali eevlje. Tudi na tak naein so se deklice navdu.evale za poklic svojih mater in ga nadaljevale. Vezi med pericami in strankami so bile veasih tako tesne, da so perice svoje stranke obiskovale tudi .e potem, ko zanje niso vee prale. Sreene so bile, ko se je ob praznikih tudi hi.ni gospodar spomnil nanje in jim kaj poklonil. 140 Druga skrajnost so bile revnej.e stranke. Te pogosto niso mogle plaeati, in perice so obljubljale, da takim ne bodo vee prale. Redko pa so zbrale toliko poguma, da so to res storile. Reve.i so se jim smilili in niso si mogle kaj, da jim ne bi pomagale. Sreene so bile, da so bile same le na bolj.em. Mesto Trst je bil za perice tuj kraj, kjer so neznani ljudje govorili v tujem jeziku. Tudi ko so tja zahajale dlje easa, veeinoma niso poznale imena trgov in ulic. Pot do svojih strank in nazaj do voza so poznale, do mesta in nazaj pa so odhajale v skupinah. Veekrat se je katera zgubila. Trdile so, da je za to kriv urok. Me.eanov seveda niso spra.evale za pot, poeakale so, da je mimo pri.la kaka druga perica, ki je ulico poznala, ter jo vpra.ale za pot. Zanimivo je bilo poslu.ati o odnosu me.eanov do peric. Imenovali so jih juce ali lavandere in nanje gledali zvi.ka. Sicer so vsi imeli perice, ker so pae potrebovali njihove usluge, istoeasno pa jih je motilo, ko so jih po mestu sreeevali s .fagoti.. Toliko bolj jih je seveda jezilo, ee je na njihovi ulici ustavljal peri.ki voz. Obna.ali so se, kot da bi umazano perilo ne bilo njihovo. Ko je .la perica po ulici (razpoznavna seveda po .fagotu.), se niso nikoli umaknili in ko je .e bila mimo, so za njo klicali: u.iva .lavandera.. Tako obna.anje je verjetno pogojevalo tudi dejstvo, da so bile perice Slovenke in da so v mesto zahajale v njim ne prav naklonjenem obdobju fa.izma in povojnih politienih in nacionalnih trenj (nimam pa prieevanj za obdobje pred letom 1920). S tem moramo povezati tudi problem jezika . italijan.eine, ki je bila na.im pericam tuja. Na zaeetku svoje obrti so poznale le nekaj besed in .e s temi so operirale dokaj nerodno. Veekrat je pri.lo do nesporazumov (namesto .signora. so svoje stranke nagovarjale z .baba., kot so jih imenovale v medsebojnem pogovoru), vendar jim je v kratkem obieajno uspelo komunicirati tudi v italijan.eini. S strankami ni bilo veejih problemov; bolj je Tr.aeane motilo, ko so po ulicah sli.ali slovensko besedo in zaradi tega so se perice, navadno v zafrkljivem tonu, pozdravljale z .bongiorno., ki mu je seveda sledil slovenski pogovor. Perice v Boljuncu Valerija Mihalie s .fagotom. po tr.a.kih ulicah (Trst, sedemdeseta leta, avtor fotografije neznan, Odsek za etnologijo in zgodovino pri Narodni in .tudijski knji.nici v Trstu) Perice v dru.ini in v vasi Ekonomska pomoe perice dru.ini je bila nesporna, prav zaradi tega se je krepil pomen teh .ena znotraj dru.ine. Predvsem je bilo to razvidno pri poroeenih .enah. V trenutkih finanene krize je perica lahko poveeala kolieino perila in s pranjem vzdr.evala dru.ino. Znotraj .enske obrti pa je na.la zaposlitev tudi za mo.a (pogosto brezposelnega), in to tako, da je skrbel za drva in za posodje. Perice so imele s pranjem sicer obilo dela, a ker so si ga nosile domov, so bile pravzaprav doma nenehno prisotne in prav zaradi tega so bili mo.ki njihovemu poklicu naklonjeni. Upirali so se zaposlitvi v tovarni, ker se jim je zdelo nemoralno, da je .ena toliko ur na dan zdoma. Dekleta so si z izbiro tega poklica zagotovile mo.a, saj so imeli perice za .delavne, pridne, nepokvarjene. (v nasprotju z dekleti, zaposlenimi v tovarni). Omeniti velja .e veljavo, ki jo je perica imela znotraj va.ke skupnosti. Njeni tedenski stiki z mestom so ji dodelili doloeene privilegije v oeeh va.eanov. Pomisliti moramo na kulturno izolacijo vasi in na pomen, ki ga je imelo poznavanje mesta ali zahajanje vanj: v mestu se je svet drugaee vrtel in od tam so prihajale vse novosti. Perica je bila s svojim delom prava prena.alka kulturnih sestavin; ob vsaki vrnitvi iz mesta je bilo treba prisluhniti njenim besedam in ponedeljkovi veeeri so bili obieajno posveeeni pogovorom o tr.a.kih novostih. .Fagot. in nekaj o pralnem stroju .Fagot. je bil vir zaslu.ka in perice so imele do njega izredno spo.tovanje. Brez kakr.negakoli zadr.ka so .arile po umazanem perilu in nobena ni omenila kakega gnusa ali odvratnosti v zvezi s tem. Loeevale so med bolj.imi in slab.imi dru.inami in pogosto je to pomenilo, da dajejo prve manj umazano perilo v pranje. Do umazanije pa so ohranile popolno ravnodu.je. Pripovedovale so, da je bila veasih tudi osebna higiena pomanjkljiva in da so zaradi tega bile ..trace. bolj umazane. Umazanijo so pojmovale kot nekak.no zlo, ki ga je treba odpraviti, eistoea pa je zanje pomenila zaslu.ek. Nekatere informatorke so mi pripovedovale, da so njihove matere sli.ale za eude.ni stroj v Ameriki, ki opere kakor perica. Nikakor jim ni bilo jasno, kako je to mogoee, dokler niso .e pred drugo vojno zaeeli pralne stroje prodajati tudi v Trstu. Najbolj radovedne so se odpravile v trgovine in poizvedovale, kako to gre. Vsem so zatrjevale, da je bodoenost le v roenem pranju in da so stroji le modna muha. Pralni stroj naj bi jim postal zaveznik, pa je iz njihovega zornega kota bil konkurent. Najbolj iznajdljive so ga sicer v petdesetih letih .e zaeele uporabljati, ne da bi stranke seveda vedele kaj o tem. Veeina pa se ga otepa .e danes. Nekaterim so ga kupili otroci in ga imajo v hi.i, a ga .e niso vklopile. Perice v Boljuncu LITERATURA BARTOL V., Mladost pri Svetem Ivanu, Trst 2001. BOGATAJ J., BRAS L., Rokodelstvo in obrt, v: ETSEO 3, Ljubljana 1977. BRAS L., Obrt, v: Slovensko ljudsko izroeilo, Ljubljana 1980. BUBNIE A., Zadnje perice v Bregu, v: Dan, .t. 3, Trst 1975. BUFON M., KALCA., Opisi vasi tr.a.kega Brega, v: Krajevni leksikon Slovencev v Italiji, Tr.a.ka pokrajina, Trst 1990. FAVETTA B. M., Arti e mestieri, v: Trieste . costumi e mestieri dai documenti dell.Ottocento, Trieste 1988. GERMANI O., Kako so pri nas nekoe prali, srednje.olska naloga iz Boljunca, rokopi v lasti OZE pri N.K v Trstu. MARIJA iz Rojana, Kako so nekoe rojanske perice moeno garale in se tudi zabavale, v: Primorski dnevnik, Trst, 11. 5. 1956. 143 P. K., Nekaj spominov iz trdega .ivljenja svetoivanskih peric, fotokopijo iz easopisa hrani OZE pri N.K v Trstu, brez navedbe vira in datuma. REPINC M., Perice, v: Kulturno dru.tvo Rovte . Kolonkovec, 12 let delovanja, Trst 1991. RUPEL A. (ur.), Mladinski raziskovalni tabor .Devin 87., Trst 1988. RUPEL M., Valvazorjevo berilo, Ljubljana 1951. .TRUKELJ P., Pranje perila v okolici Ljubljane, v: Slovenski etnograf 11, Ljubljana 1958. ZOLDANI P., Le lavandere col fagoto. (Mestieri di una volta), v: II Meridiano di Trieste, Trst, 14. 6. 1979. INFORMATORKE1 Marija Cerkvenie, rojena 1908, upokojenka, Trst Zora Pregarc, rojena 1908, upokojenka, Trst Nada Cerkvenie, rojena 1910, upokojenka, Trst Milka Daneu, rojena 1908, upokojenka, Trst Antonija Ciac, rojena 1912, upokojenka, Lonjer Valerija Pregarc, rojena 1913, upokojenka, Ricmanje Emilija Gombae, rojena 1924, upokojenka, Ricmanje Antonija Zeriali, rojena 1912, upokojenka, Boljunec Zora Bandi, rojena 1898, upokojenka, Boljunec Valerija Mihalie, rojena 1908, upokojenka, Boljunec Erminija Pra.elj, rojena 1924, upokojenka, Dolina 1 Vse informatorke imajo zakljueen osmi razred, razen Nade Cerkvenie in Zore Bandi, ki imata petega. BESEDA O AVTORICI Martina Repinc, diplomirala iz slovenskega jezika in knji.evnosti in etnologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Zaposlena je kot urednica na italijanski dr.avni televiziji RAI . Slovenski program. Od leta 1994 vodi Odsek za etnologijo pri Narodni in .tudijski knji.nici v Trstu, pri katerem sodelujejo etnologi ljubitelji s Tr.a.kega. Je sodelavka in avtorica vee razstav z etnolo.ko tematiko ter nekaterih stalnih postavitev zbirk, ki so bile postavljene na Tr.a.kem in so nato gostovale tudi v Sloveniji. ABOUT THE AUTHOR Martina Repinc has a degree in Slovene language and literature and ethnology from the Faculty of Arts in Ljubljana. She is employed as editor in the Slovene Language Program of RAI, the Italian state television. She has lead the Department of Ethnology and the National and Study Library in Trieste, which co-operates with ethnology enthusiasts from the Trieste region since 1994. Mrs Repinc is the author or co-author of several exhibitions on ethnological themes and several permanent collections, installed in the Trieste region, many of which also visited Slovenia. SUMMARY THE WASHERWOMEN FROM BOLJUNEC The article describes the working cycle of the washerwomen from Boljunec near Trieste. The service survived in the village until the mid 1970s when the washerwomen stopped doing the laundry for their customers, mostly owing to their advanced age. The working week started on Monday in the early morning hours when the local women left for Trieste to the families for which they did the laundry. They returned the laundry of the previous week and collected the dirty one. They carried the laundry in huge bundles called fagoti, and to transport them they were assisted by motorists. The women themselves always walked to the town regardless of the distance between Boljunec and Trieste. The drivers waited for them in the town at agreed places and the women took the newly collected laundry to these places. Most of their customers were of Italian nationality since the articles deals only with the last generation of washerwomen who carried out this job from the mid 1920s onwards, that is when Trieste was an Italian town. The relationships with the customers were fair, especially if they paid regularly. Washerwomen avoided to have less reliable customers. They were paid upon returning the clean laundry. The prices were agreed and the women decided among themselves when it was time for a raise. The women set off towards their village before noon and in the afternoon they sorted and marked the laundry. They soaked the laundry in the evening hours and left it overnight in the tubs. On Tuesdays the laundry was put in lye. The lye was boiled in large vats, on fires similar to those on which pig food was boiled. Special attention was devoted to the ashes used for the lye. If they were of poor quality, the laundry was not washed well enough. The laundry was then left in the lye until Wednesday. On Wednesday the women took the laundry to the local stream to rinse it. Every woman had her own place at the water to avoid quarrels and the washerwomen had to obey these rules strictly. They rinsed until noon when they had to let the water flow out of the troughs for the millers to start their work. Until the Second World War they used to dry the laundry on the bushes growing close to the stream. They had to make sure that individual pieces were not torn or blown away by the wind. They dried the laundry successively and when necessary returned to the stream in the afternoon to take the rest home. On Thursday and Fridays the laundry was again sorted by families and owners. The laundry was then packed into bundles and waited until Monday to be taken back to Trieste. After the Second World War and the introduction of the Boljunec-Trieste bus service the washerwomen returned the laundry to the customer also before the weekend, if so requested.