Kratkočasno berilo.
Balin.
Narodna pripovedka.   Zapisal Raicev B.
Nekda je živel ubog kmet blizo velike vode in si hotel mlin napraviti, pa siromaštvo ga je preveč žulilo. Nekega dne g;e k vodi in žalosten hodi sem im tam, kar pride nek lovec k njemu ter ga popraša: Zakaj si tako žalosten? On mu odgovori: Mlin bi rad imel, pa si ga ne morem napraviti. Lovec, bil je namreč vražec, mu pa veli: Kaj mi daš iu jaz ti ga v eni noči naredim. Siromak kmet odgovori: Ne vem kaj. Lovec pa mu reče: Tisto, kar tebi domu grede najprvjje nasproti pride. Doma je namreč imel ščene in sinku, ki mu je Balin ime bilo, ter si je mislil, da mu gotovo psiček nasproii pribeži, in zato mu je obečal.
Domu se bližaje mu že priteče sinček proti, oča pa otožen reče: Ti nesrečno devče, je H te je sam hudič pred me prinesel? in hipoma je hudičevo znamenje na desnicu dobi! Oča dolgo razmišljajo in ne vede, kaj bi z njim, ga vendar v učilnico odpravi.
Dečko je bi! prebrisane giave, seje lahko in rad učil; dovršiv črne škole je duhovnik postal, pa svete hostije ne mogel prijeti za zlodejevega znamenja voljo. Po takem otožen se je napotil preti pekel, da bi se take nesreče nekak znebil. Poidoč pride v velik log, tema ga je zasačila, da ne vedil kodkamo, kar zagleda lučico in gre za iijoj, dokler ni dospel do hrama, kder se je lučica leščala. Potrkav na prikletne dveri je prosil, da bi mu odprli. Edina hči je doma bila ter mu odklenila; njeni oča je odšel krast
68
in razbijat. Balin je prosil stanu, hči pa mu je rekla: Beži odtod, božja duša, inači te moj oča ubije, ker strašen razbojnik je. Potnik pa je le drnezgal, da bi smel ondi prenočiti vele: Vsej mi ničesa ne učini. Poslednjič se ji je itak milil in sprejela ga je ter pod ničke skrila. Oča proti jutru všedši je mahoma začel prašati, kdo stransk pa je pri nama v hiši? Hci mu je rekla: Nikdo. Starec ga je vendar ovohal rekši: Ce mi kčasu ne poveš, te kmestu zakolem. Tako prisiljena mu je deklica povedala. Razbojnik ga ugledav je pital, kaj bi tu rad? On pa mu je odgovoril: Nicoj tu ostanem, zjutra pa pojdem pred pekel. To tolovaj uslišav se je presenetil ter mu počasu velel: Ce ta greš, poprašaj šče v peklu, kako terpljenje hudičevje meni pripravljajo, ker sem prekoreden hudobnik. Balin mu je obečal. Potle ga razbojnik vede v neko klečanjo; ondi so bile ničke samih nožev, ter mu po resnici pove: Toliko ljudi sem že ubil, kolikor je to nožev.   Potnik ni besede ne črnrgnil.
Drugi den zahvaliv se Balin za stan je odpotoval in po dolgem ter težavnem hodu dospel pred pekel, ondi po-kljukal, in plantav vražič je prišel gledat, kdo bi bil; uzrev pa hudičevo znamenje na potnikovi pravači mu mahomo reče iti pred poglavarja. Balin drzno stopiv pred njega mu veli: Ako mi kčasu te grdobe z roke ne snemeš, te hipoma s smoloj oblijem ter užgem. Vrag mu je trepeče taki znamenje snel, Balin pa je vesel odšel. Povračaje se domu je drugoč k tistemu razbojniku primahal, kder je v predpekel grede prenočil. Razbojnikova hči se je že bila omožila. Tolovaj je dotle, dokler se Balin ne povrnil, premišljeval pretekle hudobnosti, se zelo kesal ter se sedaj Balinu na-tenko spovedal in potle popital, kaj bi moral storiti, da bo vzveličan. Duhovnik mu veli: Spozakleni svoj hramič ter ključ v vodo vrzi, da nikoli več ne bodeš do njega mogel in vzemši suho jablanovo palico idi na visoko goro, ondi jo v pečino vtekni zdolbši jamo z rokama in dotle nosi vodo v oberočkama, dokler palica ne ozeleni, ne počne rasti, cvesti in treh jabelk ne obrodi. Sče fe jaz pridem in te obredim. Razbojnik je vse to lepo spolnil, Balin pa odšedši je napredoval v duhovskih dostojnostih ter vladika (jškof) postal,  pokornika pa iz misli pustil.
Po nekih letih se primeri, da se je neka gospa mimo teiste gore peljala in zdaleč tiste jabelka zagledala ter inoša po nje poslala. Hlapec ta dospevši je slokega, bledega in onemoglega serca poleg jabelk sedečega prosil, da bi mu konci eno dal; ta pa je odgovoril: Tone moje, ampak Balinovo. K gospe se povrnov je povedal, kako je z jabelki in čega so. Ona se naravnoč k Balinu pelja, ker poznala ga je in vedela, kde vladikuje. Ta mu pove, kar v gori na-nj čaka. Vladika Balin je hipoma spomniv se pokornika šel k njemu in dosti ljudi z njim. Balin dospev v goro in ugledav palico zeleno z vejicami in na njih tri rdeče ter lepo dišeče jabelka, poleg pa serega starca, ki je bil bolje tenji iu zemlji kor človeku podoben, je ostrmel in se ne mogel načuditi toj božanskoj prikazni, utrinale so mu se solze kor jagode čistejše kor zlat. Starec več ne mogel pregovoriti, temoč milo in ljubeznivo je samo na sad in Balina se oziral. Balin pa iznemši hostijo ga je obredil in se Bogu za toliko milost zahvalil. Potem pa se je starček spokornik razsipal na prah in lep bel golob iz njega vzletel naravnost v nebo.
69