Osoljena pečenka. Priredil Ferdo Leskovar. / a časa, ko še ni bil svet preprežen z •^—' železnimi cestami, po katerih sopiha lukamatija, ko še niso na vseh krajih štrleli brzojavni stebri iz zemlje, bili so v Mariboru sejmi, na katerih si lahko kupil vse mogoče stvari. Posebno pa, je bil dobro obiskan takozvani Tomažev sejem, na katerem so se prodajali živi in mrtvi prešiči, svinje, prasci in različno drugo živo in mrtvo meso. Bil pa je ta sejem zaradi tega tako dobro obiskan, ker se je vršil nekoliko dni pred božičnimi prazniki, in si je mural vsakdo nakupiti potrebni boljši grižljaj za praznike. Tudi Repenca v Rebru, majhni po- horski vasi, je hotela imeti za praznike pečenke. Zato je naročila svojemu možu, kateri je bil popolnoma pod njeno ko- mando, naj gre v Maribor na sejem in naj kupi tam debelo svinjo, da bo kaj pečenke za praznike, in tudi nekaj ovojenih  krač za Veliko noč. Jera je naštela svo-  jemu možu 20 goldinarjev stare avstrijske  veljave na roko ter zabičila, naj naredi dobro kupčijo, naj sploh štedi, sicer «aj bo pripravljen zvečer na lep sprejem. Dobre volje je korakal Rej)enc proti mestu. Dolgo je iskal po sejmu, slednjič je našel pri nekem poljancu svinjo, ki se mu je dopadla. Samo nekoliko dolgonoga in nekoliko presuha se mu je zdela. Poljanec pa je zatrjeval, da je to ogrska pasma, da so vse svinje te pasme takšne, da pa imajo pol debelejši špeh kot druge itd. Repenc ga je vprašal, če ni žival, ker je z Ogrskega, preveč divja in če nima drugih slabih ogrskih lastnosti. Poljanec pa je zatrjeval, da tako mirne in krotke živalice še v- svojem življenju ni imel. To je Repenca pomirilo in pnbotala sta se za 18 goldinarjev. Svinja si je res dala niirno privezati vrv na levo nogo in je lnirno korakala pred Repencem po cesti iz mesta. Re[>enc je bil židane volje. V duhu si je že predstavljal presenečenje svoje Jere, ko bo prišel tako hitro s tako lepo svinjo domov. Veselil se je že pohvale, katero je tako redko slišal iz njenih ust. Toda nesreča te hitro sreča in ne hvali dneva pred večerom. Deset minut izven mesta se je Repenc ustavil s svojo ščetinasto, štirinogato živalico. Hotel si je nabasati svojo pipo. Popeckal je svinjo po hrbtu, na kar se je takoj vlegla v cestno blato. Repenc pa je vzel svojo pipo iz žepa ter jo nabasal. Nato je vzel kresalo in gobo ter začel kresati ogenj. Goreči koščekgobeje vtaknil v pipo ter začel vleči, da so se mu kmalo dvigali celi oblaki dima izpod nosa. Majhen košček gobe, ki se mu je bil odtrgal, je pa vrgel na cesto. Nesreča je pa hotela, da se je vnel tudi tisti majhen košček pri kresanju in da je tlel naprej. Nesrečen veter je pa zanesel ubogi svinji, ki je ležala kakor prava svinja mirno v cestnem blatu, dotični košček tleče gobe v desno uho. Nič hudega sluteči Repenc ni tega opazil. V začetku je svinja samo migala z ušesi, pozneje je začela tudi migati z glavo. Naenkrat pa je postala mirna in nastavila ušesa, kakor da na nekaj posluša. Tihota pred viharjem. Kakor da je znorela, i r, :i. je glavo sem in tja, zasukala se okolu sebe, zacvilila in zakrulila tako grozno, da je Repenc groze kar otrpnel, na to pa jo je ubrala v največjem diru po cesti in sicer nazaj proti mestu. Repenc je še bil toliko srečen, da je zagrabil vrv, toda razdivjane živali ni mogel zadržati. Svinja je kazala strahovito moč, ko je vlekla svojega ubogega gospodarja za seboj. Repenc je bil majhen, debel mož, s kratkimi, debelimi nogami, ki se skorej niso mogle tako hitro premikati, da bi dohajale divjega ščetinarja. Vrvi izpustiti pa revež ni smel, sicer mu gre rakom žvižgat osemnajst goldinarjev in doma ga čaka ploha hudih besed, če ne celo batin. Toda dalje te dirke njegove moči ne bodo zmagale. Majhni, debeli mož je pihal kakor lukamatija v poznejših časih, njegov obraz je bil rudeč kakor kuhan rak. Večkrat je svinji izpodtaknil z vrvjo nogo, da se je zakotala po cesti, toda vedno se je zopet po bliskovo postavila na svoje štiri noge ter dirjala naprej, da se je kar kadilo. Tako sta dospela do prvih mestnih hiš. Repenc se je upiral in vlekel za vrv z vso močjo, toda zastonj. Ce ni hotel izpustiti, moral je naprej. Na cesti je ležal. kamen, mož se je spodtaknil in padel kakor je bil dolg, oziroma širok, po blatu, da je kar tlesknilo. Zasvetilo se mu je pred očmi in poljubil je mater zemljo. Hotel je hitro skočiti na noge. T ^da žival je vlekla z vso močjo in kakor hitro se je le količkaj vzdignil, potegnila ga je svinja zopet na tla. Repenc se je nekaj časa valjal in prekupical za svinjo, toda prijel ga je krč v roko, s katero je držal vrv, in ta se je hitro izmuznila z njegovih prstov. V obupni žalosti je gledal, kakoje njegovih osemnajst goldinarjev oddirjalo brez slovesa naprej. Svinja je v svojem diru pritekla na glavni trg. Tam, kjer se je ulica nehala, sta stala dva stara gospoda. Ravno je eden ponujal drugemu duhan za noslanje. Neumna žival je zbezljala naravnost med njune noge. Duhan je zlete! v zrak, gospoda sta si padla v naročje ter oba skupaj na tla v blato drug na drugega. Kletev in hudovanje je sledilo povzročitelju te nesreče, svinji, ki je bežala z divjimi skoki čez trg naravnost med branjevke, ki so prodajale mirnu različne pridelke. Jabolka, hruške, čebul, krompir, česen, zeljnate glave, repa, fižol itd., vse to je plesalo v prihodnjein trenutku po tleh. Toda naprcj je gnal divji nagon nesrečno žival med branjevke, lii so prodajale mleko, sir, surovo maslu in jajce. Tudi te reči so postale žrtev Repenčeve svinje. Prvi branjevki je spodbila stolec, na katerem je sedela, da je z groznim vzklikom padla svoji tovarišici v pletaršico polno jajc. Krrrač -- in njen hrbet je bil lepo rumeno pobarvan. Drugo je prevrgla, da je porinila glavo v pisker medu. Jokaje je vzdignila glavo in debele rumene solze so ji kapale raz lica. Tretjo je zadela od strani, da je takoj klečala v svojem lepem maslu in siru. To je bilo javkanje, kričanje in lamentiranje na trgu. Ravno je preletela svinja celi trg, ko se je pokazal Repenc sopeč in ves poten na trgu. Ko je zagledal osemnajst goldinarjev svinjo, začel je kričati na vso grlo: »Držjte jo! Držite jo! Mojo svinjo, to presneto ogrsko mrho!« To je bilo znamenje! V trenutku je bil Repenc obkoljen od razjarjenih branjevk. Možiček je kar zginil med njimi. Po njem je seglo mnogo rok, ki so ga držale kakor klešče. »A tako! Ti si tisti, ki podiš svinje na nas! Le poglej, kaj je naredila tvoja žival! Sem z denarjem, plačaj takoj škodo, drugače te pustimo zapreti! Policaj! Kje je kak policaj ? Zaprite lopova! Repenc se je skušal otresti žensk. Toda še močnejše so ga prijele in kričje postal še hujši: »Stoj! Stoj! Ti nam ne boš ušel! Plačaj ali pa v luknjo!« K sreči je prišel neki policaj, ki je poznal Repenca. Potolažil je branjevke, da je Repenc premožen kmet in da bo že škodo povrnil. Zdaj je bil Repenc rešen in zopet je nadaljeval zasledovanje svoje ubegle živali. Medtem se je že nabralo obilo radovednih, posebno otročadi. Svinja je zašla v ozko ulico. Ker so ji izhod iz ulice zastavili in ni vidla več nikjer izhoda, skočila je v vežo lepe hiše. V kuhinji je ravno hotela dekla zakuriti v peč, ko ji prileti svinja v kuhinjo. Od strahu se je dekla vsedla na tla. Svinja pa, ki je že slišala svoje preganjalce za seboj kričati, skočila je preko dekle v peč. Mislila si je, da najde v tej luknji zavetje pred preganjalci. Medtem je prisopihal Repenc v spremstvu cele trume radovednežev v kuhinjo. Na vprašanje, kje je njegova svinja, pokaže na tleh sedeča dekla z roko proti peči. Govoriti še vedno ni mogla, tako jo je prevzel strah. Prižgali so svečo in pri njenem svitu je obhajal Repenc svidenje s svojo svinjo, ki je lepo mirno sedela v peči. Repenc je takoj segel z obema rokama v peč ter skušal prijeti mrcino za nogo. Toda njegove roke so bile prekratke in njegov trebuh preobširen, da bi mu dovolil dalje v peč segniti. Dosegel je samo lepo zafrknjen rep, katerega je krepko zgrabil. V svoji jezi je začel vleči za njega, svinja pa kruliti. Bolj ko je mož vlekel, strašnejši glasovi so se slišali iz peči. Zdaj je pa pošla Repencu vsa potrpežljivost, potegnil je z vsemi močmi. Knaks — in Repenc je zletel na hrbet, da je kar zabobnelo — v roki pa je držal — svinjski rep. Pri padcu je še par bliže stoječih podrl na tla. Eden od teh je padel na omaro, v kateri je bilo polno lepe porcelanaste posode. Omara se je prevrnila in lepe posode so nastale v trenutku same črepinje. Omara pa je prevrnila klop, na kateri je stal škaf vode, in ta se je lepo zlila na Repenca, da bi mu nekoliko ohladila njegovo jezo. Uboga žival brez repa pa je med tem krulila in cvilila srcepretresujoče. Vsled nastalega šundra sta prišla tudi gospod in gospa v kuhinjo. Čeravno sta se jezila zaradi škode, ki jo je naredila nesrečna žival in nje gospodar, vendar sta se smejala, da so jima solze tekle po licu, ko sta zvedela celo žalostno dogodbo. Repenc si ni vedel pomagati. Natu mu je nasvetoval gospod, naj vžge tresko ter jo vrže v peč. Gotovo bo to žival pregnalo iz nje. Ta nasvet je Repenc izvršil. Užgal je tresko ter jo vrgel v peč. Vsi so stopili na stran. Nekaj časa je bilo v peči tiho. Svinja je bila mirna, kakor da bi zopet nekaj posluškovala. Nato pa se kakor divja zažene iz peči. Bila je od saj popolnoma črna, da je Repen© niti ne bi spoznal, če ne bi imela svojih dolgih nog. Namesto, da bi se prijazno kruljoč približala svojemu gospodarju, kakor je ta upal, zdirjala je skozi vrata in po dolgem hodniku dalje v hišo. _Tam je našla vrata neke sobe odprta. Ščetinarska mrha je hitro porabila to priliko ter zginila v sobi. Bila je spalnica gospe. Vse je ubralo za njo. V kotu sobe je stala velika, krasna postelja. Gotovo je svinja vedela, da je to ležišče; da je samo za ljudi, tega v svoji kratki svinjski pameti ni pomislila. En skok — hops — in črna svinja se je valjala po beli, mehki postelji. Z grozo je gledala gospa to početje. Svinja pa se je gotovo dobro počutila na tem ležišču, kajti prekupicnila se je veselja. Na ta način pa se je tudi očistila vse nesnage, katera se jejeprijela v peči. Repenca je popadla strašna jeza. Prijel je za palico enega okoli stoječih ter začel neusmiljeno udrihati po svinji. To je seveda tako grdo ravnanje spravilo zopet v staro razdivjanost. Po bliskovo je skočila iz mehkega ležišča in ker ni našla več vrat, zagnala se je proti oknu. Čin — šipe so bilo strte in hudoba je golopirala po ulici naprej. Repenc je obljubil gospodu povrniti vso škodo ter odhitel. Letel je nekaj časa za svinjo, toda njegove moči so vedno bolj pešale. Do dravskega mosta jo je še zasledoval, potem pa jo je zgubil iz oči. Sel je na policijo ter prosil, naj se mu pomaga iskati. Ti so mu obljubili pomoč ter mu veleli čakati. Repenc je šel zmučen in žalosten v gostilno. Še-le proti večeru je dobil nazaj svinjo, mrtvo. Zašla je v Rossmanitove gozdove, kjer so jo ustrelili. Pozno po noči je vlekel Repenc na samokolnici božično pečenko proti domači hiši. Kaj se je doma zgodilo, tega ne upamu povedati, preveč bi škodilo njegovemu imenu. Ko je pa drugi dan prinesel poštni sel pismo, v katerem je bil račun za poškodbe, je Repenca skoraj zbolela. Do božiča ga je imenovala vse drugo, samo »moj mož« ne. In stem je povest končana. Dostaviti je še samo to, da je božična pečenka hlapcem in deklam prav dobro teknila, ne patako gospodarju in gospodinji — za nju je bila preveč osoljena.