SVOBODNA SLOVENIJA AtfO XXXVII (31) Štev. (No.) 24 ESLOVENIA LIBRE) BUENOS AIRES 15. junija 1978 Izigravanje z lažjo in prevaro Sodeč po zunanjih znakih, napetost v svetu v zadnjih tednih vidno narašča in ni dvoma, da se mednarodni položaj skoraj že nevarno zapleta. Državniki, vojaki in gospodarstveniki, ki bi kot usmerjevalci razvoja v zahodnem svetu, to je v svobodni Evropi in Ameriki, morali biti prav sedaj enotnih pogledov pri odločitvah, se še danes v marsičem razhajajo v svojih mnenjih. Toda naglica razvoja jih sili, da bodo v lastno obrambo morali čimpreje izoblikovati enotne poglede v temeljnih vprašanjih. V razvoj se vpletajo neprestano novi dejavniki. V zadnjem času je Afrika nov dokaz temu. Na njej je pokazala velik interes Sovjetska zveza, direktno, ali preko svoje varovanke Kube. Tudi svobodna Evropa ni mogla ostati brezbrižna do razvoja v Afriki, četudi istočasno zaskrbljeno gleda na kopičenje sovjetskega napadalnega orožja v satelitskih državah v vzhodni Evropi. iPri takem stanju se je nenadoma oglasila rdeča Kitajska dedna sovražnica Sovjetske zveze. Pripravljena je sodelovati pri izgonu Sovjetske zveze iz Afrike. Je to pozdraviti? Vprašanje. Svobodni svet se ozira na ZDA, kot prvo velesilo na svetu. Ni dvoma, da gre v osnovi za obstoj ali ne obstoj svobodnega sveta. Vsem, ki smo doživeli in preživeli komunistično revolucijo in tistim, ki so živeli pod komunističnem režimom, se je razvil nekak poseben čut jasnejšega opazovanja svobodnega sveta v boju za ohranitev svobode pred sovjetsko zavojevalno politiko. Bojimo se, da bi se napake preteklosti ponavljale. Zato je razumljivo, da s posebno pozornostjo gledamo na vsako potezo ZDA. Živo nam je še v spominu njen odločilen vojaški poseg v drugi svetovni vojni. Nismo pozabili na „najdaljši dan v stoletju“, ko je pod poveljstvom Eisenhower ja na tisoče ladij in avionov omogočilo največji armadi, ki se je v zgodovini človeštva kdaj lahko izkrcala in je v vojaški operaciji v Normandiji zadala smrtni udarec Hitlerjevi Nemčiji. Kmalu zatem pa je prav tisto zavezniško poveljstvo izdalo svojim zmagujočim generalom povelja, ki tudi niso običajna v vojaških operacijah. Tako se je moral gral. Omar Bradley pri svojem prodiranju ustaviti pred Berlinom in umakniti nazaj na Labo. George Patton je prihromel s svojimi divizijami že v predmestje Prage, pa je dobil povelje, da se mora umakniti in izprazniti celo češko. Vsi protesti teh generalov so bili brezuspešni. Kako bi zgledala danes Evropa, če bi svoboda segla tedaj do tja, do kamor so, ali bi mogle prispeti zavezniške armade pod poveljstvom Einsenhowerja ? Toda plen je bil razdeljen za zeleno mizo, predno je bila vojna končana. Ni trajalo dolgo, da je postajalo jasno, kako so bili predstavniki zahodnih velesil kratkovidni, ko so se pogajali s Stalinom za ureditev povojne Evrope. Celo Churchill je npr. verjel, da bodo odstotki na znanem listu, ki sta si ga prekladala s Stalinom v Kremlju 9. oktobra 1944 realizirani. Takole je bilo napisano: Romunija: Rusija 90%, ostali 10%; Jugoslavija in Madžarska: Rusija 50%, ostali 50%; Bolgarija: Rusija 75%, ostali 25%. Stalin je bil že tedaj odločen, da se tega ne bo držal, ampak da bo njegov vpliv v teh državah brez ozira na to, kako je bilo dogovorjeno, sto odstoten. Tako se je tudi zgodilo. Ali ne gre Brežnjev danes za istim ciljem kot Stalin? Ali ni med njima razlika le v tem, da je Brežnjev prilagodil svojo taktiko novim razmeram? Pri tem razmišljanju ne moremo mimo zgodovinskih dejstev, kako je postala Kuba komunistična. Fidel Castro je bil izgnan iz Kube od diktatorja Batiste. Po izgonu je .živel v ZDA in Mehiki, študiral je način gverilskega vojskovanja, organiziranja sabotaž itd. Kazal se je kot naj večjega narodnjaka-nacionalista in demokrata, ki hoče le zrušiti Batistovo diktaturo. Decembra VOJAŠKO-PARTIJSKA DIKTATURA V JUGOSLAVIJI SRBSKI, HRVAŠKI IN ČRNOGORSKI GENERALI Dosedanji jugoslovanski obrambni minister 62-letni srbski general Nikola Ljubičič je bil letos 16. maja ponovno potrjen od diktatorja Tita na tem položaju za nadaljnja štiri leta. Prvič je postal obrambni minister maja 1967, ko je bil s tega položaja odstavljen hrvaški general Ivan Gošnjak. Ljubičiče-va polna doba štirih let v ministrstvu se je začela po volitvah leta 1969, druga pa nadaljevala po novih volitvah leta 1974. Sedaj je nastopil svojo tretjo dobo, v času, ko stopa diktator Tito kot vrhovni poveljnik jugoslovanske vojske vedno bolj v ozadje — zaradi starosti. V zvezi s tem je zanimivo še dejstvo, da ga je komaj tri dni zatem, 19. maja t. 1. partijska konferenca jugoslovanske vojske imenovala za predstavnika oboroženih sil v partijskem pre-zidiju, ki je vrhovno vodstvo jugoslovanske KP. Tako se je Ljubičič povzpel na najvišje mesto v državi ter nosi tudi najvišji vojaški naslov, poleg maršalovega, ki ga nosi samo Tito. Po nepotrjenih poročilih bo Ljubičič potrjen tudi za pomočnika vrhovnega poveljnika, se pravi na položaj takoj za Titom, s čemer bo postal najmočnejši partijski veljak v Jugoslaviji. Letos 1. januarja je jugoslovanska KP štela 1.623.612 članov, kakor je poročala beograjska Politika 14. aprila t. 1. Po izjavi graia. Džemila Šarca, tajnik prtijske konference v vojski, je v jugoslovanskih oboroženih silah „6 do 6,5 odstotka vseh komunistov v Jugoslaviji,“ kar pomeni, da jih je med 97.000 do 105.000. • Na 11. kongresu jugoslovanske KP, ki bo od 20. do 23. t. m. v Beogradu, bo izvoljen naslednji partijski prezidij, sestoječ iz 24 članov: Josip Broz Tito, šef partije, 87 let; venske KP); Petar Stambolič, 66; Miloš Minic, 64; Tihomir Vlaskalič, 55 Edvard Kardelj, 68; Stane Dolanc, 53; Franc Popit, 57 (kot predstavnik slo-(kot predstavnik srbske KP); Vidoje Žarkovič, 51; Veselin Djuranovič, 53; Vojo Srzentiv, 44 (kot predstavnik črnogorske KP); Lazar Kolisevski, 64; Aleksandar Grličkov, 55; Angel Čemer-ski, 55 (kot predstavnik makedonske KP); Vladimir Bakarič, 66; Dušan Dra-gosavac, 59; Milka Planinc, 54 (kot predstavnica hrvaške KP); Branko Mi-kulič, 50; Svijetin Mijatovič, 65; Nikola Stojanovič, 45 (kot predstavnik bo-sansko-hercegovske KP); Stevan Do-ronjski, 59; Dušan Alimpič, 57 (kot predstavnik vojvodinske KP); Fadil Hoxha, 68; Mahmut Bakalli, 42 (kot predstavnik kosovske KP); in general Nikola Ljubičič, 64 (kot predstavnik oboroženih sil). Partijski prezidij je, kakor je iz zgornjega razvidno, sestavljen iz po treh članov republiških partij, dveh članov partij Iz avtonomnih provinc in enega člana partije iz oboroženih sil, kar znaša 23 članov, plus Tito. Po narodnostih je partijski prezidij sestavljen takole: 9 Srbov (Stambolič, Minič, Vlaskalič, Dragosavac, Mijatovič, Stojanovič, Doronjski, Alimpič in Ljubičič); 4 Hrvati (Tito, Bakarič, Planinc in Mikulič); 3 Slovenci (Kardelj, Dolanc in Popit) ; 3 Črnogorci (Žarkovič, Djuranovič in Srzentiv); 3 Makedonci (Koliševski, Grličkov in če-merski) in 2 Albanca (Hoxha in Bakalli). Med opazovalci jugoslovanskega partijskega razvoja je povzročilo pravo senzacijo dejstvo, da tokrat ok. 1,500.000 muslimanov v Jugoslaviji, ki jih večina živi na področju Bosne-Hercegovine, ne bo imelo nobenega svojega predstavnika v partijskem prezidiju. V minulih 30 letih so namreč diktator Tito in njegovi tovariši naravnost skrupulozno — seveda zaradi propagande — ohranjali v partijskem prezidiju tkim. „načelo narodnosti“, ko so iz muslimanov „ustvarili“ nov narod v komunistični Jugoslaviji. Bosno-Hercegovino bo zastopal v prezidiju Srb Stojanovič. To dejstvo toliko bolj izstopa, ker so v jugoslovanski KP razmeroma veliko odn. najbolj zastopani Črnogorci, dasi ima črna gora od republik najmanj prebivalcev. V črni gori je komaj 360.000 Črnogorcev, ostalih 200.000 so muslimani, Srbi ali Albanci, partijcev 1956 je zbral 82 borcev za ekspedicijo na Kubo. Od 82 jih je ob izkrcanju padlo toliko, da mu jih je ostalo le 12, s katerimi je v Sierra Maestra ustanovil glavni stan svoje gverile. Ta se je razširila in dobivala toliko materialne in moralne opore, od ZDÀ, da je januarja 1959 zmagoslavno vkorakal v Havano, potem ko je diktator Batista zbežal iz Kube. Že v času gverile so nekateri dvomili v Castrov nacionalizem in ga sumničili, da je levičar. Pa je vedno to odločno zavračal. Ko pa je začel v začetku leta 1960 z množičnimi pokolji, ustanavljanjem ljudskih sodišč, koncentracijskih taborišč, zapiranjem protikomunistov, mu je Einsenhower očital, da se je izneveril kubanski revoluciji. Castro pa je očital Eisenho-werju da postopa kakor Hitler in Mussolini. V maju 1960 pa je Castro javno priznal: „Jaz sem marksist-leninist“. Eisenhower mu je javno odgovoril: Izdajalec! Kuba pa je postala velepomembna za Sovjete. Komunizem ni le stopil na ameriška tla, ampak je zgradil svoje oporišče in to nevarno oporišče na pragu ZDA. Ali je obveščevalna služba tedaj odpovedala ? Sovjetska zveza samo s tem oporiščem ni bila zadovoljna. Poskusila je napraviti v Čilu drugo Kubo in nato v Argentini tretjo. Tisti, ki so ji v Čilu in Argentini to preprečili niso napravili nič drugega, kakor da so še pravočasno rekli ne. Pri suhem razumskem ocenjevanju dogodkov Pinochet in Videla nista storila nič drugega, kakor jè poskušal Kennedy s Kubo, potem ko se je tam komunizem ze uveljavil, pa se mu izkrcanje leta 1961, da vrže Castra, ni posrečilo. Sovjetska zveza poraza v Čilu in Argentini ne more prenesti, skuša ga prikriti in se maščevati. Pri tem se je poslužila svojega najmočnejšega orožja: laži, prevare in izigravanja. S tem orožjem pa zna Sovjetija ravnati tako, kakor nihče drugi. Žanje uspehe, ker se svobodni svet zapleta v njeno mrežo in prevečkrat govori, piše in tudi dela tako, kakor hoče Sovjetska zveza z mojstrsko organiziranim aparatom. Poglejmo odnos ZDA do Čila in Argentine. Ali se ne ponavlja tisto, kar smo doživeli mi, ko je bil zločinec tisti, ki se je branil in hotel živeti, ne pa napadalec. Danes izgleda, da je obramba pred komunističnim napadom že kršenje človekovih pravic. Besedi „človekove pravice“ zgubljala na vsebinski vrednosti, kar je tudi posledica premišljene komunistične propagande. Drastično je to povedal ameriški general Gordon Summer, ki je prav pred kratkim zapustil visoki položaj predsednika ameriške zveze za obrambo. Pred par dnevi je ostro kritiziral politiko predsednika Carterja v odnosih Washingtona do Južne Amerike. Svojo kritiko je, kazoč na Castra, ki ima še vedno pet do osem tisoč političnih jetnikov, povzel s sledečimi besedami: „Nastal je naravnost grotesken položaj ; zadostuje, da si diktator — levičar in se avtomatično spremeniš v branilca človekovih pravic.“ Saj mi pri tem stanju ne moremo nič spremeniti, bo dejal marsikdo. Ni res. Moremo! Tudi mi moremo doprinesti svoj skromni delež da se napaKe preteklosti ne bodo ponavljale. Razkrinkavajmo laž in prevaro mednarodnega komunizma, kjer in kadar moremo. Posamezniki in skupnost. Izpolnili bomo lahko dolžnost, ki je del našega poslanstva. M. S- ha critica de Solgenitsin El exiliado premio Nobel Alexander Solyenitsin pronunciò reeientemente un discurso a graduados de la universidad de Harvard. En la oportunidad fustigò a Occidente por su materialismo y apatia frente a la agresión marxista. “Después de décadas de sufrimiento por violencia y opresión, el alma humana anora cosas mas elevadas, tiernas y puras que las ofrecidas hoy por los habitos masivos de vida, introducidos por la repugnante publicidad, por el estupor de la television y por la intolerable musica”, dijo. Dijo que Occidente parece no estar dispuesto a defenderse a si mismo de la agresión comunista: “Para defenderse a si mismo, debe uno estar también prepa-rado para morir... Hay muy poca voluntad en una sociedad criada en el culto del bienestar material. Nada queda, entonces, sino concesiones, intentos para dar tiempo al tiempo y traición.” Mas adelante agregó: “Para un observador venido de fuera el rasgo mas chocante que podria notar seria un descenso en el valor. Los burócratas politicos e intelectuales demuestran depresión, pasividad y perplejidad en sus actuaciones y en sus declaraciones.” Afirmó que Occidente habla en forma extraordinaria de los derechos huma-nos y corno resultado de esto no puede combatir el terrorismo. “La defensa de los derechos individuales —dijo finalmente— ha llegado a tal extremo que ha hecho que la totalidad de la sociedad quede indefensa contra cier-tos individuos. Ya es hora que en Occidente se defiendan no tanto los derechos humanos corno las obligaciones humanas.” pa je v Črni gori 60.000. In teh 60.000 partijcev ima v prezidiju tri člane, medtem ko 1,500.000 muslimanov nima svojega predstavnika. Podoben položaj je tudi v Jugoslovanskih oboroženih silah. Po nedavnem študiju, ki ga je v tem pogledu izvršila znana ameriška študijska ustanova Rand Corporation (izdala je snopič „Vloga vojske v komunistični Jugoslaviji: zgodovinski prikaz“, letos januarja v Santa Monica v Kaliforniji), je generalski in oficirski kader jugoslovanske vojske po narodnostih (v odstotkih) razporejen takole: Kakor je iz zgornjega razvidno, i-majo Črnogorci, ki predstavljajo komaj 2.5% jugoslovanskega prebivalstva, 19,3% vseh generalov in 10.3% celokupnega častniškega zbora, medtem ko imajo muslimani (8.4% jugoslovanskega prebivalstva) samo 3,2% generalov Narod. Generali Celokup. • Prebiv. (1970)i čast. zbor države (1970) (1971)2 Srbi 46.7 57.43 39.7 Hrvati 19.3 14.7 22.1 Muslimani 3.2 4.04 8.4 Slovenci 6.3 5.2 8.2 Albanci — 1.2 6.4 Črnogorci 19.3 10.3 2.5 Madžari 0.4 0.6 2.3 Ostali 0.9 1.0« 4.6 1 zadnji dosegljivi podatki 2 podatki uradnega štetja 3 cenitev 4 približno 5 približno in 4% celokupnega častniškega zbora. Opazovalci menijo, da gre najnovejši notranji razvoj v komunistični Jugoslaviji vidno v smer vojaške partijske diktature ter da bodo po Titovi smrti zavladali nad jugosl. narodi srbski, hrvaški in črnogorski generali. Iz pisma Miliajlova delegatom Reograjske konference V zadnji številki našega lista smo objavili, da je Mihajlo Mihajlov dobil potni list in preko zahodne Evrope šel v Washington. Meseca februarja je članom beograjske konference poslal pismo, ki ga je 9. aprila objavil New York Times. V naslednjem ga podajamo našim bravcem: Spoštovane dame in gospodje! Svetovna javnost je označila mojo izpustitev iz zapora pred tremi meseci (skupaj z desetimi drugimi političnimi obsojenci v Jugoslaviji) za doslej največji uspeh te konference. Ne obračam se na vas zato, da bi izrazil hvaležnost v svojem imenu in v imenu tistih maloštevilnih političnih obsojencev, izpuščenih obenem z menoj, čeprav je okoliščina, da se vrši ta konferenca v Beogradu, vsekakor pripomogla k naši izpustitvi (na žalost pa ne tudi k izpustitvi stotin drugih, ki so ostali v zaporih). Daleč večjo hvaležnost dolgujem neštetim znanim, pogosto pa tudi povsem neznanim ljudem širom^po svetu, tako na Vzhodu kot na Zahodu; ti niso pustili, s tem da so žrtvovali svoj čas in denar ali tvegali svojo svobodo, niti za hip, da bi svetovna javnost pozabila, da sem bil obsojen na sedem let strogega zapora zaradi štirih kratkih člankov, objavljenih v najuglednejših zahodnih listih, in to v najbolj liberalni in brez dvoma najmanj totalitarni deželi komunističnega dela Evrope. Predvsem zaradi naporov teh neštevilnih nesebičnih in pogumnih ljudi sem ostal v zaporu samo tri leta. Tudi se ne obračam na vas zato, da postavim kakšne nove dokaze o pomenu spoštovanja človekovih pravic za mir in varnost modernega sveta. Vse, kar bi lahko o tem povedal, poznate vi boljše kot jaz. Težki trenutki moje življenjske skušnje so mi pokazali, da v našem življenju resnice ne pozna le tisti, ki je noče poznati. Vsem je jasno, da sta konferenci v Helsinkih in Beogradu v določenem pomenu zgodovinska novost, ker se pri diplomatskih razgovorih svetovne narave prvikrat razpravlja tudi o spoštovanju človekovih pravic posameznika: pravice do svobode govora, pravice do nekontrolirane izmenjave misli in informacij, pravice do svobodnega potovanja v druge države itd. To dokazuje, da dobiva žalostna skušnja 2. svetovne vojne, ki so jo izzvale totalitarne dežele, pri še vedno svobodnem delu človeštva svoj smisel. Danes je vsem jasno, da ni bilo preganjanje Judov v Nemčiji „notranje vprašanje“ tretjega rajha, kakor tudi ni to v Južnoafriški republiki današnje resno zapostavljanje črncev. In prav tako je že vsem jasno, da nista zapostavljanje in duhovni rodomor zaradi miselnega boja, ki se vršita v vseh enostrankarskih državah, nič bolj opravičena kot zapostavljanje zaradi barve kože. Tudi to je jasno, da tiste pravice, ki v totalitarnih družbah dozdevno ostajajo — pravica do dela, stanovanja, bolniškega in socialnega zavarovanja — ne pomenijo brez drugih človekovih pravic nič in da imajo te pravice vsi zaporniki po vseh zaporih sveta. S tem, da prvikrat v zgodovini poudarjajo v prvi vrsti posameznikove človekove pravice, so postavljene stvari na pravo mesto in se ustvarja nova razdelitev držav, blokov in sistemov; vse enopartijske komunistične dežele v tej novi razdelitvi stojijo kajpada na isti strani kot južnoameriške diktature ali Južnoafriška republika. In samo s tem je prvikrat zares sproženo vprašanje vojne in miru, ker v našem času lahko izzovejo svetovni spopad samo nedemokratske, enostrankarske, totalitarne dežele. Totalitarizem se pa drži edinole s tem, da v imenu rase, razreda, svetovnega nazora, naroda ali države uničuje ravno posameznikove človekove pravice, zapisane v helsinški listini, v prvi vrsti pravico do svobode govora. V tem smislu je konferenca, ki se je udeležujete, zgodovinsko pomembna, ker se loteva korenine stvari. Samo uničenje posameznikovih temeljnih pravic odpira nemoralnim monopolnim organizacijam rdečim, rjavim, črnim — možnost boja za oblast nad svetom. Na poti ustvaritve edinstvene svetovne skupnosti bo samo spoštovanje človekovih pravic odločilo, ali se bo človeštvo (Nad. na 2. str.) ZAHOD SE ODLOČA ZA POSEG V AFRIKO MEDNARODNI TEDEN PROTI SOVJETOM IN KUBI Ali je vredno človeka, če ni sam svoj, ampak suženj nagonov, strasti, nagnjenj, sle, ugodja, ljudskih mnenj, bežnih vtisov in vplivov, počutja in občutja? Aleš Ušeničnik IZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI Prvič v zgodovni NATO, ki je bil u-stanovljen precl^ 29 leti, je ta zahodna obrambna organizacija sklicala svoj sestanek v Washingtonu. Zasedanja se je udeležil tudi severnoameriški predsednik Carter. Vodje držav članic NATO so se sestali na dvodnevno konferenco, na kateri so v glavnem prerešetali sov-jetsko-kubanski prodor v Afriko ter obrambo Zahodne Evrope pred naraščajočo sovjetsko vojaško močjo. V skupnem komunikeju, v katerem sicer niso imenoma navedli Kube in Sovjetske zveze, med drugim izjavljajo, da „odjuge med Vzhodom in Zahodom ni mogoče ločiti od odjuge med severom in jugom“ ter „tako preziranje svetovne stvarnosti odnosov med državami samo škoduje nadaljnjemu izboljšanju odnosov med Vzhodom in Zahodom.“ Na zasedanju so sklenili, da NATO kot tak ne bo neposredno posegal v afriške probleme, predelali pa so svojo zaključno izjavo tako, da je jasno razvidno, da problemov tkim. tretjega sveta ni mogoče reševati samo s stališča odnosov med Vzhodom in Zahodom. NA TO smatra, da je treba konflikte med državami tretjega sveta reševati na miren način in preko krajevnih organizacij, ne z vmešavanjem iz drugih kontinentov, nikakor pa ne z direktnim vojaškim poseganjem. Afriške probleme, meni NATO, naj najbolje rešujejo afriške države same med seboj ter v sklopu svoje Organizacije afriške enotnosti. Medtem je Francija, ki je z Belgijo trenutno najbolj vpletena v več afriških državah, katere rešuje s svojo tujsko legijo pred marksističnimi gverilci, sklicala v Parizu na sestanek Belgijo, Zahodno Nemčijo, Anglijo in ZDA, da bi se dogovorili predvsem o gospodarski pomoči Zairu (bivšemu Kongu), ki je bil minule tedne tarča marksističnega gverilskega navala in masovnega poboja belcev in črncev predvsem v provinci Shaba (bivši Katangi). Sovjeti so se čutili močno prizadete zaradi zaključnega dokumenta z zasedanja NATO ter je nanj odgovarjal sam sovjetski diktator Brežnjev ob svojem štiridnevnem obisku v češkoslovaški. Kakor običajno, je svoj odgovor zavil tako, da je zvrnil krivdo za možnost nove živčne vojne med Vzhodom in Zahodom na NATO. Dejal je, da nastopi zahodnih sil v Afriki „lahko škodijo odjugi med Vzhodom in Zahodom“, zamolčal pa je,da je ravno Moskva tista, ki se je s svojim satelitom Kubo prva vojaško vmešala v afriške zadeve. Francosko-belgijsko pošiljko padalcev v Zaire, da so rešili tamkajšnje belce pred nadaljnjimi pokoli s strani marksističnih gverilcev, je Brežnjev označil za „cinično vmešavanje, ki lahko škoduje odjugi“ ter zatrjeval, da so poročila o sovjetsko-kubanskem nastopanju v Afriki „fabricirana za propagandistično propagando proti ZSSR. Na Zahodu so politični krogi, ki očividno skušajo preprečiti proces odjuge, ne samo v Evropi, in se vrniti na živčno vojno. .. V tej luči je treba gledati na krvavo intervencijo NATO držav v Zaire,“ je zavijal dejstva Brežnjev. Polovico govora televizijski gledalci niso slišali, ker je „iz neznanega vzroka“ prišlo do tehnične okvare na praški oddajni postaji. Partijska policija sedaj preiskuje ozadje prekinitve oddaje, ker sumi sabotažo. Medtem se je na pobudo Francije v Afriki začela ustanavljati tkim. vsea-friška oborožena sila, ki naj bi postopoma postala oborožena roka Afriške organizacije za enotnost in bi reševala afriške države pred marksističnimi gverilskimi napadi. Prvi, ki se je odzval francoski pobudi, je bil Maroko. Kralj Hassan je objavil, da bo poslal nekaj svojih oboroženih sil v Zaire v oporo tamkajšnji vladi. Njemu je sledil Gabon, temu Senegal. Francija je napovedala odhod svojih legionarjev iz Zaire, ZDA pa so poslale tja prevozna letala, ki bodo ob povratku prevažala maroške, gabon-ske in senegalske oddelke v Zaire. V Washingtonu so nekateri kongresniki zahtevali od 'Carterja, naj kongresu predloži zanesljive dokaze o kubanskem posegu v Zaire, sicer da ZDA ne bodo smele poseči v nobeni obliki v reševanje sedanjega zairskega režima. Carter in sedanji šef CIA admiral Turner sta kongresnikom predložila zahtevane dokaze, iz katerih so se kongresniki prepričali, da je Kuba izvež-bala in oborožila marksistične gverilce, ki so vdrli v južni Zaire in pomorili nad 100 belcev in črncev. Bil je skrajni čas, da se je Zohod, kakor kaže, odločil zavreti sovjetsko-kubanski prodor v Afriki, ki se je v minulih dveh letih zaradi moskovskega in pekinškega posega na črni kontinent spremenila, kakor je dobro zapisala a-meriška revija Time, v „politično in vojaško džunglo“. '■■■■■■■■■(•■■■■■■■■■■■■«■■■■■■■■■■■■■■■■a ■■■■■■■■■■■■■■ Na izrednem zasedanju Glavne skupščine ZN v New Yorku, na katerega se je zbralo 149 držav, da bi prerešetali problem svetovne razorožitve, sta bila minuli teden med govorniki najbolj cinična in ironična dva delegata, in sicer kitajski in kubanski. Kitajski delegat je napadel v svojem ognjevitem govoru ZSSR in ZDA obenem, medtem ko je kubanski delegat vsemu svetu lagal, da „Kuba ljubi Amerikance“. Kitajski delegat je obtožil ZDA in ZSSR „dvojnosti“ v njunih razorožitve-nih predlogih in pogajanjih ter znova napovedoval, da „bo prišel trenutek, ko se bosta oba velikana spopadla“. Kitajski zunanji minister Huang Hua si je v govoru kljub vsemu izbral za glavno tarčo Moskvo, ki jo je označil za „bolj napadalno, kakor so ZDA“ in da je „najnevarnejši vir nove svetovne vojne. ZSSR je glavna ščuvalka BRAZILSKA VLÄDA, ki ji predseduje od leta 1974 naprej Ernesto Geisel, je minuli petek ukinila tiskovno cenzuro, ki so ji bili še podvrženi verski dnevnik Sao Paulo, politični tednik Movimento in dnevnik v Rio de Janeiro Tribuna da Imprensa. Geiselova vlada je takoj po svojem nastopu leta 1974 začela s postopno odpravo tiskovne cenzure v Brazilu ter jo sedaj zaključila. AMERIŠKI VESOLJNI LABORATORIJ Skylab se je zadnje mesece v svojem kroženju okoli Zemlje močno znižal ter so ga morali iz vesoljnega centra v Houstonu ponovno pravilno usmeriti, da bo lahko še več let ostal v vesolju. V prihodnosti nameravajo iz ZDA znova poslati v Skylab ameriške astronavte za nadaljnje raziskave vesolja. Skylab kroži v vesolju okoli našega planeta že od leta 1974 naprej. AMERIŠKI PREDSEDNIK CARTER je izjavil, da ima ZSSR „na izbiro ali sodelovanje ali spopad“ z ZDA, in poudaril: „ZDA so pripravljene za oboje. Razvoj, kakor je sedaj usmerjen, gre v vedno večjo napetost. Tega si jaz ne želim in mislim, da si tega tudi Brežnjev ne želi. Zato mislim, da je čas, da spregovorimo odkrito in da se s problemi spopademo neposredno.“ Carter je ponovno obtožil ZSSR kršenja človekovih pravic na svojem področju in kršenja helsinškega dogovora: „Sovjetsko zvezo obsojajo ljudje povsod tam, kjer ljubijo svobodo. S svojimi dejanji je ZSSR dokazala, da sovjetski sistem ne more tolerirati svobodno izraženih idej, lojalne opozicije in svobodnega gibanja ljudi.“ Moskva je zatem obtožila Carterja, da „laže o sovjetski družbi in o sovjetskih oboroženih silah“. EGIPČANSKI PREDSEDNIK SADAT je ponovno opozoril Izrael, da bo v najmanj petih letih prišlo do nove- novega svetovnega spopada.“ Hua je zatem poudarjal, da je ZSSR „usmerjena v ekspanzijo, medtem ko se ZDA borijo za ohranitev že pridobljenih interesov. Boj med obema je vedno hujši ter se bosta nekega dne spopadli tudi z orožjem. Napetost v Evropi, zmešnjave na Bližnjem vzhodu in zbirajoča se nevihta v Afriki, vse to so vidni znaki bližanja novega svetovnega spopada,“ je zatrjeval Hua. „Sovjeti krepijo svoje oborožene sile v Evropi, poskušajo razširiti svoj vpliv na Bližnjem vzhodu in se spuščajo v vrsto pustolovščin v Afriki. Namen sovjetske globalne strategije je kontrolirati in monopolizirati Evropo, oslabiti in iztisniti ameriški vpliv iz vseh delov sveta in končno zavladati nad vsem svetom,“ je tolkel po Moskvi Hua. Opazovalci so v zvezi z Huajevimi izjavami ugotavljali, da vse kaže, da je Pekingu žal, da kot nerazvita drža- Svetovno prvenstvo nogometnih iger se mirno razvija naprej, in je središče pozornosti v naši državi; pozornost pa ni osredotočena le v športnem odigravanju, temveč tudi v političnem prizvoku. Že v prejšnji številki našega lista smo omenili Argentini sovražno propagando, ki je zavzela nekatera tuja obveščevalna sredstva. To se je dogajalo seveda pred začetkom in ob začetku prvenstva. Po poročilih in po revijah, ki jih prejemamo sedaj iz Evrope, šele razvidimo, kako je bila — in je še — obširna ta propaganda. Gonja je zajela zlasti francoske časopise. Podlegli so ji tudi katoliški krogi. In to do take mere, da je bilten katoliške zveze za delo proti lakoti (kaj ima sploh ta opraviti s športom) objavil prav kriminalno risbo, ki naj bi bila smešnica: mož, ki naj predstavlja vojaškega oficirja stoji ha nogometnem polju in pravi: „oprostite stanju polja“. To je namreč posejano z grobovi. — In vse to v katoliškem tisku. Druga francoska publikacija je objavila gimnastični nastop na otvoritveni slovesnosti, in spodaj napisala, da je to „nova argentinska nacistična mladina“. Takih in podobnih klevet je bilo polno v evropskem časopisju. V Miinhenu pa so šli celo tako daleč, da so „filmali“ predstavo, kako argentinski vojaki mučijo člane nemške nogometne reprezentance. Slike o tej tragični farzi je objavil Bild. Seveda so evropski časnikarji, tisti ki so prišli iskati „resnico“, precej razočarani. Ni moritev, ne pocestnih spopadov, ne kaj podobnega. Dva angleška časnikarja sta najela taksi in voznika prosila, naj ju pelje tja, kjer je kaj ga vojnega spopada na Bližnjem vzhodu, „če Izrael ne bo rešil palestinskega problema.“ Istočasno je izjavil, da je „vsak trenutek pripravljen znova nadaljevati mirovna pogajanja z Izraelom.“ va ne more dejansko pomeniti na svetovnem pozorišču toliko, kolikor pomenita ZDA in ZSSR. Nova kitajska vladajoča ekipa pa se je odločila tak položaj doseči za Kitajsko v nekaj desetletjih. Kubanski delegat, Castrov podpredsednik Rodriguez pa je v govoru zagrozil, da se „Zahod nahaja na poti spopada z ZSSR in Kubo v Afriki“, istočasno pa je zanikal, da bi bila Kuba soudeležena pri nedavnem gverilskem vdoru v Zaire. Rodriguez je kritiziral francoski poseg z legionarji v Zaire, da so zaščitili preživele belce in označil Carterjevega svetovalca Brzezinskega za „sovražnika Kube, vseh naprednih ljudstev, na-rodno-osvobodilnih gibanj, Sovjetske „strelov in spopadov“. Komaj jima je mogel razložiti, da tega sedaj v Argentini ni. Drug italijanski časnikar je odkrito priznal, da si ne upa pisati o mirnem argentinskem življenju, ker se boji, da bi bil kaznovan, ko se bo vrnil v Italijo. In še, in še... Vse te laži in klevetanje listov, ki so podlegli komunistični propagandi pa imajo to pozitivno stran, da se narod čuti napadenega, in le še bolj strni vrste z vlado, s katero se čuti solidarnega. Pa pustimo to žalostno stvar, in poglejmo le malo še druge odtenke argentinskega življenja: Gospodarsko stvar ni najboljša: draginja se je v mesecu maju zvišala za 8,7 odstotkov. Kar gre letošnjega leta, je inflacija dosegla že 59,1 odstotke. Od maja lanskega leta do maja letošnjega leta pa je porast v višini 101,9 odstotkov. Minister je vsa ta dejstva priznal, pa rekel, da je važno ne toliko delno razmerje, kot splošna tendenca. In ta da je pozitivna, ker kaže, da se inflacija, kljub vsemu, stalno manjša. Da bodo še nekateri hudi meseci, a splošno da se bo stvar obračala na boljše. Preteklo soboto je država obhajala dan Malvinskih otokov. V Argentini so razni „dnevi“ že tradicija, tako da imajo včasih že kar humorističen prizvok. A ta je zadnje čase zadobil svojstven pomen. Ne gre se tu le za suverenost nad Malvinskim otočjem, marveč za razne predele, kjer je danes argentinska suverenost pereča točka. Tak je primer Beagelske ožine, zaradi katere so se te dni v Santiagu, čilski prestolnici, začeli ponovni pogovori druge komisije. Ali primer reke Parana, ko je Argentina odgovorila na brazilsko noto in na njih odločitev, da se ne udeležijo nadaljnjega zasedanja tričlanske komisije. Argentina vztraja, da išče le skupno korist vseh treh držav, in da predlaga dialog za poravnavo vseh morebitnih nasprotij. To je bilo vedno tradicionalno zadržanje argentinskih vlad in tukajšnjega naroda. zveze in socializma (beri: komunizma — op. ur.)“. Na te Rodriguezove obtožbe je Brzezinski vsekakor lahko samo ponosen. Rodriguez je zatem lagal: „Mi smo miroljubna dežela; hočemo mir, hočemo normalne odnose z ljudstvom Združenih držav. Mi ljubimo Amerikance. Vsak Amerikanec, ki pride na Kubo, ve, da v nas ni sovraštva proti Amerikancem.“ Rodriguez je, kakor to običajno delajo komunistični veljaki, omenjal „normalne odnose z ameriškim ljudstvom“, ne z ameriško vlado. V enakem žargonu je tudi jugoslovanski komunistični diktator Tito odzdravil ameriškemu predsedniku Carterju, ko je bil prejšnji mesec na uradnem obisku v Washingtonu. Besedni izbruh proti ZSSR in ZDA v Zvezi narodov KITAJSKA IN KUBA GROZITA 4«aaaMaaHaaaBsaMaMaaaaaBaBaMaaaaaaaBBBaNBBaaBuaHaHaaB«aaa«a«BBaaaaMaBaBBaaBHaBaaaaBBaaaaBaBBaaBBaaBBBaBBaBaBaaaHBBBaaaaBBaaHaaaaaaaaaaBaaaBBBHHauBBHaBa»BBBBBHMl Iz pisma Mihajlova (Nad. s 1. str.) zedinilo ob načelih svobode, demokracije in pluralizma na vseh življenjskih področjih, ali pa bo doživelo neslavni konec kot enostrankarsko, totalitarno truplo. In Evropa je še vedno srce in mozeg naše zemlje! Jaz nisem predstavnik nikakršne stranke, države, razreda, cerkve, naroda, rase, organizacije ali društva. Mene ni nihče na nobenih svobodnih volitvah pooblastil za svojega govornika (kot tudi nikogar drugega, z državnim predsednikom vred, v nobeni enostrankarski deželi). Jaz sem samo poedinec, ki se noče tu v Evropi odreči osnovni pravici — dani človeku od Stvarnika in ne od zemeljskih oblasti —• pravici, da drugim ljudem svobodno govorim, kaj mislim o najvažnejših vprašanjih sedanjosti, in to ne kot politik (sem popolnoma sam!), marveč samo kot neodvisni in trezni opazovalec, za katerega je svobodni razgovor z drugimi ljudmi — versko vprašanje in ne samo družbeno. Tudi jaz vem, kakšno moč ima svobodna človekova beseda, in vem, da ne more nobena monopolna državna, strankarska ali policijska sila človeka primorati, da bi se odrekel pravici govora, če je pripravljen za svojo besedo zastaviti najdragocenejše, kar ima: telesno svobodo, gmotni obstoj, pa tudi življenje. To je, vidite, dame in gospodje, razlog, da sem se odločil, da se javno obrnem na vas. Hotel sem vam na živem primeru pokazati možnost uresničenja tistih načel helsinške listine, ki se nanašajo na človekove pravice, v prvi vrsti na svobodo javnega govora; hotel sem še enkrat dokazati silo poe-dinca nasproti organiziranemu zlu, sedaj ko so oči svetovne javnosti uprte v to, ali so spoštovane človekove pravice, zlasti tiste, od katerih, kot se mi zdi, nameravate vi danes v sklepni listini konference odstopiti. Trenutno ni tako važno, kaj govorim. Važnejše jè dejstvo, da govorim kljub trinajstletnim neprekinjenim naporom nosilcev oblasti v moji deželi, da bi mi to onemogočili. Že trinajst let je edini kraj, kjer sem lahko svojim sorojakom javno govoril, sodna dvorana. že trinajst let me jugoslovanski tisk občasno ali kleveta ali zamolčuje in več kot polovico tega časa sem prebil v zaporu. Pa vendar, kakor vidite, javno govorim glasneje kot kdajkoli. Danes sem eden od peščice najbolj prevajanih pisateljev, član pen-kluba in mojo besedo je čuti ne le v Evropi. Vse to mi daje pravico, da vam tole povem: Če nameravate v sklepni listini beo- grajske konference pristati na dejansko odklonitev zahtev po natančnem izvajanju in kontroli spoštovanja tistih točk, ki govore v helsinškem dogovoru o človekovih pravicah, potem bi bilo neprimerno boljše, da se razidete brez kakršnega koli sklepnega dokumenta. Boljše, da propade ena konferenca, kot da ljudje v Evropi izgube vero v možnost popuščanja napetosti in v vrednost in učinkovitost mednarodnih dogovorov. Vaš neuspeh v Beogradu bo pomenil sorazmerno malo. Razgovori se bodo prej ali slej nadaljevali. A odpovedati se dosledni obrambi človekovih pravic, bi pomenilo konec popuščanja napetosti, okrepitev totalitarizma in prvi korak k jutrišnji evropski, to je, tudi svetovni vojni. Medtem ko se vi posvetujete v kongresnem središču Sava ali pijete koktajle na sprejemih, se nahajajo nešte-vilni zaporniki, ki so krivi le tega, da se niso hoteli odreči pravici do svobodne besede, za rešetkami vseh enostrankarskih dežel. Ljudje, ki so se zavzemali za iste točke helsinškega dogovora, okrog katerih se sedaj dajete vi v Beogradu in ki so jih na papirju sprejele vse dežele udeleženke, čakajo v zaporu na navidezno sodbo, saj ro bili obsojeni, še preden so bili areti:ani. O kakšni svobodni izmenjavi misli in informacij je mogoče govoril tam, kjer razglašajo vsako izgovorjeno besedo ali misel, ki ni v skladu s sklepi zadnjega plenuma vseodrešujoče monopolne partije, za „idejno diverzijo“ in sodijo zaradi nje kot za podtikanje dinamita ? Če ostane moja izpustitev iz zapora zares največji in skoraj edini uspeh helsinške listine in beograjske konference, potem je boljše, da me ponovno odvedejo v temnico, kot da mečejo javnosti pesek v oči in kot da milijoni navadnih ljudi širom po Evropi izgubijo vero v možnost ustvaritve normalnega človeškega življenja: življenja, v katerem je možno zvedeti, kaj mislijo najpomembnejši domači književniki, misleci in publicisti, ne le prek tujih obveščevalnih sredstev; življenja, v katerem je možno normalno potovati po vsej zemlji, ustvarjeni za nas, in ne biti vezan na košček zemlje po volji monopolnih „borcev za kraljestvo svobode“; življenja, v katerem ile bodo ljudje zato sojeni, če so javno povedali, da ni dovolj svobode besede. Brez dvoma ima znani državnik in predsednik Socialistične internacionale prav, da je prazno pričakovati od neke diplomaske konference odpravo enopartijske diktature v eni polovici Evrope. Boj za demokracijo se vodi daleč bolj v sodnih dvoranah in zaporih komunističnih dežel in prek nastopov oporečnikov, kot pa za mizami konferenc. A ne smemo podcenjevati same svobode javne besede, kot je ne podcenjujejo tisti, ki se proti njej z vso silo bojujejo. Že v svetem pismu je zapisano: „V začetku je bila beseda.“ En edini od monopolne partije neodvisni list v komunističnih deželah bi za mir in varnost v Evropi pomenil daleč več kot vsi možni meddržavni in medblokovni dogovori o razorožitvi ali trgovskih posojilih. Povsem gotovo je, da ne bo 'natančno izpolnjevanje helsinških dogovorov pripeljalo do pluralistične, demokratske družbe v današnjih enostrankarskih, totalitarnih deželah, lahko pa pripelje do dejanske svobodne besede in informacije, do pluralizma na področju misli in idej. Tudi to ni malo in že to bo oddaljilo nevarnost vojnega spopada v Evropi. Moj primer in primer celotne Jugoslavije na nekaterih življenjskih področjih kaže, da je to uresničljivo in ustvarljivo. Še enkrat vas pozivam: ali rešite pojemanje napetosti, s tem da ne odstopiti od spoštovanja človekovih pravic, ali pa se razidite brez rezultata, da bo vse človeštvo jasno videlo, kdo 8e nasprotnik spoštovanja temeljnih pravic vsakega posameznega od nas ljudi, da bodo vsi jasno videli, kdo je človekov sovražnik. V Beogradu, 24. februarja 1978 Mihajlo Mihajlov Buenos Aires, 15. junija 1978 SVOBODNA SLOVENIJA Stran S jaggjEfl PORTOROŽ — Ljubljanska filharmonija je 4. maja v Avditoriju pod dirigentom Bogom Leskovicem in solistoma na trobentah Antonom Grčarjem in Stankom Arnoldom izvajala Sonato a 13 Janeza K. Dolarja, koncerta za dve trobenti in orkester A. Vivaldija in 5. simfonijo v e-molu Petra I. Čajkovskega. LJUBLJANA — Slovenska filharmonija je pod taktirko gosta sovjetskega dirigenta Vasilija Sinajskega izvajala dela Glazunova, Bartoka in Korsakova. V prvem delu so poustvarjali Glazunova simfonično pesnitev „Stjenka Razin“ in Bartokov Tretji klavirski koncert s pianistom Acijem Bertonc-Ijem, kot solistom, nato pa znamenito „Šeherezado“ Korsakovega. TRŽIČ — Dragi in poldragi kamni so že šestič privabili na mednarodno razstavo precej domačih in tujih ljubiteljev rudnin. Letošnjo razstavo je obiskalo nad 5.000 ljudi, med njimi so bili tudi mnogi, ki so z nakupom rudnin izpopolnili svoje privatne zbirke. LJUBLJANA — Na Gospodarskem razstavišču se je 14. maja končal tretji mednarodni sejem „Tehnika za okolje“. Največ zanimanja je veljalo sistemom za zajemanje in uporabo sončne energije ter napravam za čiščenje odpadnih voda. NOVO MESTO — Z ukinitvijo parne vleke na Dolenjski progi med Novim mestom in Semičem se je končalo kraljevanje parnih lokomotiv v Sloveniji, Zadnjikrat je parna lokomotiva odpeljala iz Novega mesta v Semič 14. maja, nato pa so jo slovesno zapeljali v zasluženi „pokoj“. LJUBLJANA — Univerzitetni svet ljubljanske univerze se je sestal na prvi seji 11. maja, na kateri so člani znova izbrali za predsednika v novi dobi dosedanjegai predsednika mg. Emila Rojca. Na tej seji so tudi sklenili predlagati za novega rektorja sedanjega prorektorja prof. dr. Slavka Hodžarja. KAMNIK ■— Kamniška tovarna usnja „UTOK“ se potaplja. Pravijo, da bo 700 delavcev izgubilo delo, če ostale tovarne usnja iz Vrhnike, Ljubljane in Slovenskih Konjic ne bodo priskočile na pomoč pri sanacijskem načrtu. KAMNIK — Po desetih letih so znova obnovili potniški promet na kamniški progi. Vozil pa bo vlak zaenkrat le od ponedeljka do petka. Ugotovili so, da je z vlakom udobneje potovati kot z avtom, ker je na cesti prevelika gneča. . . V začetku bodo postajali vlaki na postajah Kamnik-mesto, Kamnik, Jarše, Rodica, Domžale, Črnuče. Kasneje bodo uredili še postajališča Kamnik- tovorišče, v Bakovniku, v Trzinu in za Bežigradom. ŽALEC — V žalski občini so stekle priprave za 110-letnico žalskega tabora. Osrednja proslava septembra bo združena z otvoritvijo nove osnovne šole. Kulturni program bo trajal en teden, odkrili bodo tedaj kip hmeljarju-štan-garju, ki ga je izdelal kipar Edvard Salezin. IDRIJA — Na Javorniku nad črnim vrhom bo od 31. julija do 4. avgusta prvi mladinski astronomski tabor. Tabor organizira astronomska sekcija Prirodoslovnega društva Slovenije. Isto društvo si tudi prizadeva zgraditi slovensko ljudsko zvezdarno, ki naj bi stala ravno na Javorniku. Predračunski stroški za ta objekt znašajo 110 milijonov dinarjev. MURSKA SOBOTA — „Umetno sonce“, ki ga uporabljajo v soboški bolnišnici za obsevanje ran, bo kmalu postalo muzejski eksponat. To „sonce“, ki je iz leta 1936 v soboški bolnišnici, bodo na predlog tovarne Philps zamenjali za novo, staro pa bo šlo v Phi-lipsov muzej. Umrli so od 16. do 24 maja 1978: LJUBLJANA — Josip Kranjc, up.; Avgust Križan; Jože Blagovič, 68, up. žel.; Leon Stupica, up.; dr. Milan O-rožen, pravnik, pokopan v Kamniku; Janko škerbec; Marija Poznik r. Hočevar, 92; Janez Pust, dipl. inž., 54; Julija Tratnik r. Kopač, 83; Janez Mayer, up.; Frančiška Novak r. Miklič; Jože Krašovec, up.; Albert Czerny, dpi. ekonomist; dr. Rudolf Obračunč, zdravnik; Vlado Bučar; Boris Počkar, inž., 70; Franjo Žabjek, borec za sev. mejo; Ivanka Novine r. Černe; Silvester Šušteršič. RAZNI KRAJI — Matevž Košir, posestnik, borec za sev. mejo, 80, Polhov Gradec; Marije Mrzel r. Gerdin, Šmartno pri Litiji; Ivana Jalen, Kočarjeva mama, 76; Huje pri Kranju; Marija Potočar r. Kramer, Mirna peč; Martin škof, 86, Novo mesto; Karel Bakovnik, up., Kranj; Pavli šurca, Vrhnika; Ivan Preskar, prof., Brežice; Marija Peternelj, up. učit., Škofja Loka; Ivan Šuc, up., 89, Kranj; Ivan Žokalj, Krška vas; Jože Torkar, Lesce; Tončka Potočnik r. Klemenčič, Škofja Loka; Miro" Bičič, učitelj, Vrhnika: dr. Janko Krampi, zdravnik, Ankaran; Pavel Šinkovec, čevljarski mojster, Drtija pri Moravčah; Martin Kunej, posestnik, Zagaj-ca; Marija Grošelj, Dol pri Lj.; Pavel Demšar, 85, Žabja vas; Alojzija Tratnik r. Berčič, 85, Idrija; Ivan Medved, sodarski mojster, 88, Brod pri Ljub.; Franc Trkman, Stožice-Lj.; Marija Klemenčič r. Grum, Novo mesto; Leon Poglej, Ceršak; Janez Bergant, up., 80, Loka pri Mengšu; Anton Kobal, 82, Štanjel na Krasu; Anton Miklavčič, Polje; Slavko Lukane, Tržič; Franc Hudoklin, up., 81, Novo mesto; Alojzija Jeglič, 86, Podbrezje; Anton Ilnikar, up., Kresnice; Ana Furlan r. Vidmar, Logatec. Spominsko slavje naših mater in žena Le še malo je naših mater med nami, ki so pred 33 leti bridko jokale po kotih taborišč v Italiji in v Avstriji tam pred podobami Matere božje za prelito kri —- njihove krvi. Največ jih je že odšlo v večnost za svojimi dragimi. Takrat v tistih otožnih dneh smo po taboriščih večkrat slišali, da ljudje v nočeh vidijo prižgane luči nad samotnimi množičnimi grobovi naših padlih domobrancev, bojevnikov in junakov. Morda je videl prižgane luči v daljavi krvnik, ko se mu je v samotnih nočeh oglasila vest in mu v strasnih prikaznih predočila znova in znova zločin nad svojimi brati. Ta luč^ sveti nad zločincem še danes, če ga še ni Bog poklical k pravični sodbi. Morda so videli luči v nočeh popotniki, ki jih je zanesla noč v bližino grobov naših padlih, in ob mislih, kaj se je godilo v teh krajih, jih je obšla čudna groza. Prav gotovo pa so videle prižgane luči matere padlih junakov, ki so se doma po napornem delu podale k počitku, prižgale svečko pred podobo Žalostne Matere božje in skozi solze strmele nad brezni smrti. Zveza Slovenskih mater in žena se živo deluje in zato je hotela podati zunanjo podobo mračnim spominom na pretekle dni. Iz Vseh kotov velikega Buenos Airesa so se zbrale članice^ te Zveze v lepem številu. Na odru je bil narisan na papirju z okvirjem obris zemljevida slovenske zemlje in po njem spretno izrezane svečke. Slavje je začela predsednica Zveze gospa Pavlina Dobovškova in takoj^ podala besedo gospej Mariji Eiletzovi, ki je nosila glavno breme za pripravo te prireditve. Gospa Marija je povedala, da je tekst za to priliko napisal pisatelj g Zorko Simčič. Nato je prižgala električne luči pod zemljevidom, da so zasvetile po temni dvorani. Na oder je nato stopila gospa Majda Kelčeva in s svojim mehkim, toplim glasom recitirala besedilo pod naslovom „Poklon našim padlim.“ V govoru je bilo več svetopisemskih izrekov, posebno so pa navzoče pretresle tele besede: „Toda gospod govori tudi njihovim krvnikom: „Padite na kolena! Ne pred zgodovino, niti ne pred ljudmi, ki ste jim ubili očete in brate... Padite na kolena pred mojim zakonom, kajti zaukazal sem, ne ubijati, še posebej ne ubijati in lagati prej in še kasneje. Ne bo v vas miru do zadnjega diha — če naglas svetu ne poveste resnice!“ V ritmu pogrebne koračnice je bilo slišati nato zbor basistov in trije zamolkli udarci na boben, nakar sta stopila pred sliko turjaškega gradu gospa Pavči Eiletzova s svojim sinčkom Damijanom. Živo sta podala tragedijo slovenske družine po tistih usodnih dneh na Turjaku. Omenimo naj še, da so bili okrog turjaške graščine narisani živordeči grmi. Presunljivo, kakor zna ona, je gospa Pavči med drugim recitirala: „Joj, dragi moj, — sinko tvoj čuden je, __ ne verjame ne v palčke, ne verjame ne v vile -—■ verjame pa trdno, da grmi krvavi ti iz prsi rastó!“ Pri tej recitaciji je sodelovala tudi gospa Helena Malovrhova in vmes občuteno dodajala: „Še zdrkne kamenček v razpoko, noče v pozabo spomin, noče v pozabo spomin.“ Po recitaciji smo poslušali na traku Händlovo „Aleluja“, ki jo je pel Gallus. Nato je duh. vodja zveze g; Jože škerbec odmolil molitve za rajne in prebral rekni tolažilnih izrekov iz sv. pisma za K veče. Za konec so vse navzoče matere in žene ubrano zapele domobransko h::nno: „Oce, mati, bratje SLOVENCI v Osebne novice: Krst: Prvorojenka je razveselila 7. aprila t. 1. družino Martina Berlota in Cvetke roj. Levar. Krstili so jo v cerkvi sv. Mihaela v Castelarju 3. junija t. 1. na ime Sandra Mariel. Botrovala sta ga.^ Marjana Buda in Jože Levar. Krstil je g. Jože Cenčič. Srečnim staršem naše čestitke! Poroka: V soboto 10. junija sta se v cerkvi Nuestra Sra. del Valle v Mo-ronu poročila Zorko Simčič in gdč. Minka Debevec. Nevesti je bil za pričo oče Lojze Debevec, ženinu pa dr. Milan Komar. Poročne obrede ter mašo je o-pravil g. Tone Pintarič, čestitamo! ARGENTINI koncu vojne, in pridružila se mu je tudi žena, ki je z obema otrokoma razmeroma enostavno, čeprav nelegalno prestopila mejo na samem partizanskem bloku. Po prihodu v Argentino je Bavdaž delal nekaj mesecev v Buenos Airesu, a že novembra 1948 je prispel v Ba-riloče, kjer se je počasi uredil. Sezidal si je hišico, jo pozneje predelal in izboljševal, ter jo z leti spremenil v prijeten penzionček, kjer vsako sezono prebivajo številni slovenski turisti, še zdaj kot sedemdesetletnik dela na gradbenih delih, ki jih je le semtertja zapustil, da bi se posvetil poljedelstvu, do katerega je vedno čutil izredno nagnjenje. Vendar mu zemlja v teh andskih predelih ni mogla dati tistega kot gradbena stroka. Sorojaku, ki je vedno pomenil osrednjo postavo v naši bariloški slovenski srenji, prisrčne čestitke ob jubileju in naše najlepše želje, da bi še dolgo čil in zdrav tlačil našo patagonsko grudo! V. A. PO ŠPORTNEM SVETU BUENOS AIRES Procesija presv. Rešnejga telesa Evharistično slavje, h kateremu smo se Slovenci Velikega Buenos Airesa mogli zbrati šele v nedeljo, 11. junija, v Don Boscovem zavodu v Ramos Me-jiji, je poteklo v jasnem in sončnem dopoldnevu ter v globoko religioznem vzdušju, polnem bratske povezanosti Najprej je bila sveta maša z ljudskim petjem, nato pa slovenska procesija s presv. Rešnjem telesom. Med sv. mašo je msgr. Anton Orehar govoril o pomenu presvetega zakramenta. BARILOCHE LOJZE BAVDAŽ — 70-Ietnik 16. junija praznuje svojo 70-letnico najstarejši slovenski Ba-V riločan iz tiste skupine, ki se je leta 1948 takoj po prihodu v Argentino odločila za naselitev na jugu v Patagoniji. To je Lojze Bavdaž, nekdanji poljedelski stro-kovjak in pozneje znani četniški „ataman“; zdaj pa že trideset let bariloški podjetnik in gradbenik. Naš jubilant se je rodil v Dornber-gu pri Gorici. Zdržal je pritisk italijanskega fašističnega režima do vojaških let — služil je vojaški rok v Rimu — a kmalu po povratku v domače kraje je pobegnil v Jugoslavijo, da se izogne preganjanjem in zaporu. Služboval je na banovinskem posestvu Po-noviče pri Litiji, pozneje pa živel v Mariboru in oskrboval različna posestva v okolici mesta.‘ Tik pred vojno se je poročil z Jožefino Mraz iz Brežic. Takoj ob sovražni okupaciji se je Lojze zatekel v gozdove, ker so ga imele sovražne oblasti zapisanega kot navdušenega nacionalista. Pridružil se je ostalim skrivačem in „zelenemu kadru“, pozneje pa je skupno z drugimi nehote zašel med organizirane partizane. Bavdaž je kmalu spregledal, kam peljje komunistično vodstvo narodno protiokupacijsko akcijo. Ko je dobil od poveljstva nalog, da likvidira znano prijateljsko družino, ki je hostarje prizadevno stregla, je z vsemi svojimi fanti zapustil partizane in se umaknil v Ljubljano. Tam se je povezal s Kranjcem, Vasiljevičem in drugimi, ki so organizirali četniško gibanje (spomladi 1942). Kmalu je odšel na teren, najprej v štajerskem bataljonu, potem je sodeloval z Jankom Debeljakom, tako pri vaških stražah kot pri četniških odredih. Poveljeval je postojanki v Stični, se rešil v Grčaricah in na Turjaku, proti koncu vojne pa se je udejstvoval _na Primorskem. Ostal je v Gorici po XI. SVETOVNO NOGOMETNO PRVENSTVO — Takoj po slovesni otvoritveni svečanosti na stadionu River Plate sta se 1. junija pomerili Poljska in Nemčija in se — kakor so mnogi pričakovali — razšli po dokaj medli igri z neodločenim 0:0. V naslednjih dneh so se v raznih mestih Argentine odigrale tekme v štirih skupinah za uvrstitev v nadaljnje tekmovanje. V I. skupini sta se uvrstili Italija in Argentina, izpadli pa sta Francija in Madžarska. V tej skupini ni bilo posebnih presenečenj, če izvzamemo u-vrstitev Italije in to še na prvo mesto. Skupina je bila precej izenačena, vendar je Italija premagala vse tri ostale ekipe, Argentina Madžarsko in Francijo, Francija pa le Madžarsko. Poljska je prva v II. skupini pred ZR Nemčijo, ki je igrala precej računarsko. Za presenečenje je poskrbčTa Tunizija, ki je gladko premagala Mehiko, pa tudi Nemčija je ni mogla premagati, le pred Poljsko je klonila z 1:0. Mehiška reprezentanca je bila najšibkejša na tem tekmovanju, zabila je le dva gola, prejela pa 12 (0:6 z Nemčijo in z 1:3 proti Tuniziji in Poljski). V III. skupini je za prvo mesto odločala razlika v danih golih. Tako Av- OBVESTILA PETEK, 16. junija: Odbojkarska tekma med Repr. Zedinjena 'Slovenija in Independiente, mlajša kategorija, na igrišču Club Cla-ridad, Alianza 250, Ciudadela, ob 20.30. Ob 21.30 igrata starejši moštvi obeh klubov istotam. SOBOTA, 17. junija: II. Kulturni večer SKA: Tine Debeljak ml.: „Hipoteza o nordijskem poreklu Slovencev“. Ob novi knjigi F. Jeze. Slovenska hiša ob 20. uri. NEDELJA, 18. junija: V Slovenskem domu v San Martinu ob 10 dopoldne spominska proslava za pobite junake. SDO-SFZ Slovenska Pristava vabita vse družine na proslavo očetovskega dne, ki se bo pričela ob 10. uri z daritvijo sv. maše za vse žive in mrtve očete. V Slomškovem domu po maši članski sestanek o vplačevanju novih deležev. V Slovenskem domu v Carapachayu ob 11,30 sv. maša za dobrotnike slov. zavetišča dr. G. Rožmana, nato kosilo, ki ga pripravi Dom v korist zavetišča. Prijave sprejema Dom (tel. 766-6861) in odbor zavetišča (tel. 766-7513 in 653-8234). Proslava šolskih otrok ob 16. v slovenski hiši s sv. mašo in pravljično igro „Kraljica palčkov“. Odbojkarska tekma med Repr. Zedinjena Slovenija in Argentina de Ca- strija kot Brazil sta zbrala po 4 točke — prva je zabila S' gole, druga pa le dva. Avstrija, ki ni štela med favorite, je presenetila z zmago nad Španijo in švedsko, izgubila pa je z Brazilom z 1:0. Tri točke je dobila Španija in le eno Švedska. — V prvi tekmi je ta ekipa povzročila hude muke brazilskim navijačem z neodločenim 1:1, pa tudi zmaga ne bi bila neupravičena — manjkalo je nekoliko sreče. V IV. skupini je prvo mesto pripadlo Peruju. Po razmeroma dobrih' igrah je premagal škotsko in Iran, s Holandijo pa sta igrala 0:0. Drugi u-vrščenec je Holandija: Po igri sodeč je daleč od nekdanje briljantne ekipe. Premagala je Iran, s Perujem je bilo 0:0, Škotska pa jo je odpravila s 2:3. Tukaj je za uvrstitev odločala razlika v golih, škotska je sicer zmagala, a za uvrstitev bi ji bila potrebna zmaga s 3 goli razlike. Prvo kolo je bilo končano 11. junija, v sredo 14. junija pa se je začela druga runda v dveh skupinah: V eni so Italija, Nemčija, Avstrija in Holandija, v drugi pa Poljska, Argentina, Brazil in Peru. Prvouvrščenca iz obeh skupin se bosta pomerila za naslov svetovnega prvaka, druga dva pa za tretje in četrto mesto. stelar, dekliška sekcija, na igrišču tega kluba, Montes de Oca 2242, Castelar. TOREK, 20. junija: Na Pristavi ob 18.30 srečanje deklet z akad. Dolfijem Godnjavcem. Vsakoletni spomin na msgr. Hlad" nika bo v Slovenski vasi s sv. mašo ob 19 v cerkvi Marije Kraljice. Vsi lepo vabljeni. PETEK, 23. junija: Odbojkarska tekma med Centro Lu-cense, in Repr. Zedinjena Slovenija, mlajša kategorija, na igrišču Lucense, Avda. Libertador 2025, Olivos, ob 20,30. Ob 21.30 igrata starejši moštvi omenjenih klubov istotam. SOBOTA, 24. junija: V Slomškovem domu spominska proslava žrtev komunizma in okupacije pod geslom: Živeti in umreti za slovenstvo! (A. Slomšek). Predavanje dr. M. Komarja v Slovenski hiši ob 16. uri, v priredbi SKAS-a. Pouk slov. srednješolskega tečaja ravn. Marka Bajuka ob 13. uri v Slovenski hiši. NEDELJA, 25. junija: Sestanek članov zaupniškega zbora SKD-SLS, po maši v Slovenski hiši. V Našem domu v San Justu proslava naših junakov po slovenski sv. maši. V Slovanski vasi bo po drugi sv. maši v Domu proslava junakov in padlih žrtev. Odbojkarska tekma med Repr. Zedinjena Slovenija in Macabi, dekliška sekcija, na igrišču Claridad, Alianza 250, Ciudadela. Krščanska demokracija v Italiji znova v porastu Po državnozborskih volitvah 1. 1976 so bili volivci spet poklicani v nedeljo 14. maja, da se izrazijo. Ni šlo za splošne volitve, temveč za obnovitev občinskih svetov v 816 občinah in pokrajinskih svetov v Viterbu ter Paviji. 3.837.961 volivcev je lahko oddalo svoj glas. -Čeprav je šlo za volitve upravnega značaja, so vendar vsi v njih gledali neke vrste poizvedovanje, kaj mislijo volivci o posameznih strankah v tem trenutku, zlasti po umoru demokrščan-skega veljaka Alda Mora. In se je pokazalo, da so volivci zlasti izrekli zaupanje stranki, kateri je bil Moro za predsednika. DC je prejela 42,5% glasov in osvojila 285 občin (prej 264). Na prejšnjih občinskih volitvah je dobila 37,7%, na političnih leta 1976 pa 39%. Vsekakor z ozirom na dve leti nazaj napredek za tri odstotke in pol. Manj zadovoljni so komunisti. Prejeli so 26,5% glasov, dve leti nazaj pa kar 35,5%. To pot so osvojili 18 občin, prej so jih imeli 26. Večje zadovoljstvo je v taboru socialistov. Zdi se, da je nova usmerjenost stranke, ki je prišla do izraza nedavno na 41. kongresu stranke v Turinu, naj bo namreč stranka avtonomna in se ne veže niti s komunisti niti z DC, prinesla svoje sadove. Prejeli so 13,3%, leta 1976 komaj 9,2%. To znači, da se zaenkrat italijanski volivec še ne navdušuje za sistem dveh velikih strank, kot ga poznajo ZDA, Vel. Britanija in Zah. Nemčija. Manjše stranke, ki sestavljajo vladno večino kot PSDI in PRI so se z ozirom na leta 1976 tudi okrepile: PSDI 4,8% (S,3), PRI 3,2% (2,6). Opomogla se je tudi liberalna stranka: od 1% v letu 1974 je porasla na 1,4%. Zelo je nazadovala stranka MSI-Uestra nazionale. Od 7,1% je padla na 4,5%. Democrazia nazionale, ki se je odtrgala od te stranke in je to pot prvič nastopila, je prejela komaj 0,5 odstotka. Na pokrajinskih volitvah v Viterbu je porasla DC od 32,4% v letu 1976 na 37,5% in si osvojila 9 sedežev; komunisti so zdrknili od 35% na 33,8%, socialisti pa od 8,9% na 7,9%. V provinci Paviji so ostali komunisti najmočnejša stranka; osvojili so 12 sedežev in prejeli 36,9% glasov (leta 1972 37%); DC je dobila 35,6% (prej 30,5%) in ima 11 sedežev, socialisti pa 11% s 4 sedeži (prej 12,3%c). Volitve so vsekakor pokazale, da se je ustavil plaz glasov za komunistično partijo, ki je demokratično javnost vznemirjal zadnja leta, kar bo Italiji le v korist. K. O. SREDA, 28. junija: Liga žena-mati v San Martinu bo imela ob 18.30 svoj redni sestanek posvečen domobrancem. Sestanek bo vodila ga. Lina Matičičeva. SOBOTA, 1. julija: V Slomškovem domu ob 18 očetovska proslava. SREDA, 5. julija: Sestanek Zveze slov. mater in žena v Slovenski hiši ob 17. uri. Predavala bo ga. Tinka Vombergar-šušteršičeva. SOBOTA, 8. julija: Slavnostni koncert SPZ GALLUS ob 30-letnici svojega delovanja ob 20. uri v Slovenski hiši. SOBOTA, 22. julija: Večer valčkov in polk, ki ga vsako leto prirejata zvezna odbora SDO in SFZ. GALLUS vabi vse bivše članice in člane, ki so se prijavili za nastop ob 30-letnici, na sestanek in vajo v soboto 17. junija ob 20. uri v Slomškovem domu. K vaji vabi še druge, ki se doslej niso prijavili. ODBOR. DRUŠTVENI OGLASNIK Slovenska radijska oddaja je vsako nedeljo od 8 do 8,30 ure na radio ANTARTIDA. Od občnega zbora ZS je nova članarina; za samske 500,— za zakonce 750,— in za družine 800,— novih pesov. Tako se poviša tudi posmrtnina od 1. julija naprej na^ 100.000,-— novih pesov, če član ni več kot tri mesece v zaostanku s članarino. V soboto, 24. junija ob 20 T SLOMŠKOVEM DOMU počastitev spomina naših junakov in mučencev pod geslom A. M. Slomška: ŽIVETI IN UMRETI ZA SLOVENSTVO Sodeluje SLOMŠKOVA ŠOLA, mladinske organizacije. Govori g. Božidar Fink. Po sporedu v dvorani sprevod mladine s slovensko zastavo in lučkami k znamenju, kjer bomo z molitvijo in pesmijo Oče, mati zaključili sprevod. Koline NA PRISTAVI bomo klali 17.’ junija 1978 po 18. uri bodo koline za dom 18. junija 1978 KOSILO-KOLINE Lepo vabljeni! JAVNI NOTAR FRANCISCO RACI CASCANTE Escribano Püblico Cangallo 1642 Buenos Aires Pta. baja, ofic. 2 T. E. 35-8827 T rideseilelnico svojega delovanja bo Gallus proslavil v soboto, 8. julija, ob 20. uri v dvorani Slovenske hiše s Slavnostnim koncertom na katerem bo poleg drugega programa izvajal tudi dr. FRANCA CIGANA kantato za mešani zbor, soliste in kvartet pihal: Ustoličenje karantanskih vojvod Rezervirajte si že sedaj ta dan za obisk te izredne predstave! Prof. dr. JCAN JESUS BLASNIK ■ ■. Specialist za ortopedijo in travmatologijo ■ ■ Marcelo T. de Alvear 1241, pritličje • Capital Federal Tel. 41-1413 ■ Ordinira v torek, četrtek in soboto ] od 17. do 20. Zahtevati določitev \ j ure na privatni telefon 628-4188. j ČASNIKARSKA RACA. — časnikarska raca je izraz za senzacionalno pa neresnično vest. Vendar le malokdo ve, kako je nastal ta izraz. Pravijo, da so ga leta 1870 iznašli v Belgiji. Poleti dnevnik „Le Matin“ ni imel nič zanimivega v splošnem vročem poletnem mrtvilu. Naklada je padala, pa se je mlademu časnikarju rodila „raca“; napisal je takole zgodbico, ki je tedaj zdramila Bruseljčane: Kmet iz okolice Bruslja je zaprl v kletko dvajset rac in jim ni dal nobene hrane. Čez tri dni so race pojedle eno svojih vrstnic, čez tri dni drugo in tako, do konca, ko jo ena obračunala z zadnjo tovarišico." Članek je časnikar zaključil takole: „Kljub temu, da ima ta poslednja raca v sebi pravzaprav 19 drugih rac, je zelo kumma; kdor si jo želi ogledati, naj pride v uredništvo." Zgodbica je vžgala, ljudje so navalili v uredništvo, drugi listi so ponatisnili novico in naklade listov so se zvišale, čez deset dni je časnikar priznal, da si je „raco“ Izmislil. Prosimo, poravnanj le naročnino! ■ • • ■ . . . - ■ /■ • n.\—rr - ■ KREDITNA ZADREGA „SLOGA“ z. z o. z. Bmé. Mitre 97 — Ramos Mejia — T. E. 658-6574 ■ ■ išče oskrbnika za kinto SLOGA v Villa Udaondo. ' jV ■ ! A. t r I * - * ■ Informacije v zadružni pisarni v uradnih urah v ponedeljkih, sredah in petkih od 15. do 19. ure ali po telefonu 658-6574. •■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■M OSREDNJA HIŠA: LOMAS DE ZAMORA Av. Hipólito Yrigoyen 8854/62 Tel.: 243-2291 (med Boedo in Sàenz) Vse za dom Pohištvo PODRUŽNICE: EZEIZA Ruta 205 (nasproti postaje) Tel. 295-1197 C. SPEGAZZINI Av. 25 de Mayo 136 SAN JUSTO Almafuerte 3230 (eno kvadro od občine) LOMAS DE ZAMORA Hipólito Yrigoyen in Laprida Dekoraeije niniMM» ■■■Mwaiaai««« PROSLAVA šolskih otrok NA ČAST MLADINSKEMU ZAVETNIKU SV. ALOJZIJU bo V NEDELJO, 18. JUNIJA, OB 16 V SLOVENSKI HIŠI Na sporedu: O v cerkvi: sv. maša za katehete, raj. p. F. Kovača in duhovniške ter redovniške poklice. • pred spomenikom: počastitev na- ših junakov. • v dvorani: pravljična igra: Kraljica palčkov v 3. dejanjih Igrali bodo otroci šole Antona Martina Slomška iz Ramos Mejia. Režija gdč. Anica Šemrov, scena Stane Snoj. V igri bodo nastopili: kraljica, kralj, vile, škrati, kuharji, dvorni norček, stražarji... (37 igralcev). Vstopnina za enega otroka $ 200; za dva ali več iz družine $ 400; za odrasle $ 300. Šolsko mladino, starše in prijatelje mladine lepo vabi šolski odsek Zedinjene Slovenije. Oče sinu: „Ali učiteljica kaj sumi, da ti jaz pomagam pri nalogah?“ Sin očetu: „Da, se mi zdi, da nekaj sumi. Včeraj mi je rekla, da n? more razumeti, da delam toliko napak.“ ESL0VENIA LIBRE Editor y director: Miloš Stare Redacción y Administración: Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires, Argentina T. E. 69-9503 Uredniški odbor: Miloš Stare, Pavle Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit Correo Argentino Central (B) FRANQUEO PAGADO Concesión N* 5775 TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824 Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.419.886 Naročnina Svob. Slovenije za L 1978: za Argentino: $ 8.500.— (850.000), pri pošiljanju po pošti $ 9j500.— (950.000); ZDA in Kanada pri pošiljanju z avionsko pošto 25 USA dol.; obmejne države Argentine 20 USA dol.; Avstralija 31 USA dol.; Evropa 28 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 19 dol. Talleres Gràficos Vilko S.R.L., Estadpt Unidos 425, 1101, Buenos Aires, T. E. 33-7213. Slovenski dom v San Martinu vabi na m m SPOMINSKO PROSLAVO ZA POBITE JUNAKE ■ ki bo v nedeljo, 18. junija ob 10 v prostorih doma. PUERTAS PLEGABLES InteRinóciulò desde S22.500.-m2 en maderas, vitraux, laminados plästicos y telas vimlicas fàbrica, Ventas y Envios interior: Rie de Janeiro 677 Cap. Fed-812-7490 y 2069 Sucursales: Capital: Av. JuanB. Justo.3976| San Miguel: Av. Leon Gallardo 383 INTERMODULO opozarja posebej Slovence svoje izdelke t V 76. letu starosti nas je za vedno zapustila po težki bolezni naša draga sestra, teta in svakinja Ela Karin poštna uradnica v pokoju Pokop se je izvršil dne 27. maja t. 1. na pokopališču v Vinici pri Črnomlju. Bog bodi milostljiv njeni duši. Žalujoči: brat Tone z ženo Anko in sinom Danijelom Martinom, nečak Alojzij Karin z družino, brata Jule in Evgen z družinama, nečakinji Romana in Katica z družinama. Buenos Aires, Karlovec, Vinica, Maribor, Kanada. „Marksizem je op tj“ DJILASOV INTERVJU V RADIO SVOBODNA EVROPA VORONIN: Ali mislite, da ho bližnji kongres Zveze komunistov Jugoslavije dal večji zalet sistemu delavskega samoupravljanja kot oblike, recimo, industrijske demokracije? DJILAS: Mislim, da v tem trenutku ne bo nobene bistvene spremembe. Na tem področju so stvari določene z zakonom ter bo, tudi v propagandnem pogledu, vse šlo v smeri, kakor ste jo nakazali v Vašem vprašanju, ki že tudi vsebuje odgovor. V tem pogledu ne bo nobenih bistvenih sprememb. Jugoslovanska industrijsko-gospodarska demokracija ali samoupravljanje je omejena v mnogih ozirih, ima pa v sebi gotovo tudi nekaj pozitivnih elementov, o katerih pa je treba posebej razpravljati. V bistvu se model jugoslovanskega gospodarstva bolj približuje Zahodu kakor Vzhodu, toda oblike kontrole, ki jo izvajajo nad tem gospodarstvom, pa so istočasno bližje praksi v vzhodnih, kakor pa v zahodnih državah. Federacija in republiška središča imajo popolno kontrolo nad samoupravljanjem, kontrolo nad oblikami dovoljene osebne lastnine, nad zunanjo trgovino itd. V tem pogledu je (sistem) bližji Vzhodu, toda menim, da sta avtonomija podjetij in način, kakor ta podjetja' vodijo svoje posle, bližja Zahodu, kajti naše gospodarstvo je povezano s tržnim gospodarstvom. Tu je vzrok, zakaj bo ta sistem — kontradiktoren v sebi, pa v okrnjeni obliki zmožen življenja — še naprej obstajal, toda brez bistvenih sprememb, kajti glavni obrisi so mu določeni z obstoječim zakonom, s tkim. Zakonom o združenem delu, ter z obstoječo ustavo. VORONIN : Kljub vsemu pa bi bilo mogoče reči, da je jugoslovanski sistem samoupravljanja boljši za delovne ljudi, za delavce na splošno, kakor pa so državne ekonomije drugih vzhodnoevropskih držav? DJILAS: Ni dvoma, da je položaj v Jugoslaviji v vsakem oziru boljši od onega v Vzhodni Evropi. Dovolj je sa- mo sprehajati se po Beogradu in videti polne trgovine. Res je, da ni veliko luksuznih produktov in da izbira ni tako bogata, kakor je na Zapadu, ni pa velike razlike. Pogled na trgovine z živili, z oblačili, na avtomobile po cestah ti takoj pokaže razliko (med Jugoslavijo in vzhodnoevropskimi državami). Niso potrebne gospodarske statistike ali propagandisti ali pa ljudje, ki naj bi objektivno informirali, vse lahko vidiš na prvi pogled. Slabost vzhodnoevropskega sistema, predvsem sistema, ki prevladuje v Sovjetski zvezi, je v tem, da ne prizna zakonov trga, da ne prizna tržnega gospodarstva. S tem, da ne priznajo trga, sami sebi onemogočajo izvedbo ukrepov, s katerimi bi uravnavali proizvodnjo. Enostavno povedano: v Sovjetski zvezi proizvajajo količine, ne vrednot; velike količine raznih vrst proizvodov; obenem pa ne proizvajajo dovolj drugih, n. pr. živil, čevljev, obleke itd., se pravi, vsakdanjih potrebščin. V tem je pomanjkljivost: ker ne proizvajajo vrednostnih produktov, so v opreki s stvarnostjo. Tudi vrednosti dela ne znajo določiti. Tudi v Jugoslaviji ne merijo pravilno vrednosti dela, dasi neprestano ponav- ljajo, da morajo' plače odgovarjati storilnosti. Toda v tem pogledu je nemogoče najti pravi kriterij samo z upravnimi ukrepi. To je možno samo v svobodni tekmi, ali če hočete, v spopadanju med delavstvom in lastniki proizvajalnih sredstev, se pravi, s stavkami, s pogajanji, s spopadi med podjetniki — ne glede na to, ali so to državni ali zasebni kapitalisti — in delavci. Ta faktor manjka v Jugoslaviji, je pa nujen, če hočete ustvariti resnično racionalno gospodarstvo. Toda, ker tržno gospodarstvo v Jugoslaviji še vedno obstaja, dasi na nižji ravni, ki pa ga še vedno lahko ‘jnenujemo tako, imajo tam le neke vrste racionalno gospodarstvo. Ena takih vrst gospodarstva je samoupravni sistem v Jugoslaviji, ker je pač povezan s tržnim sistemom. Brez tega sistema bi bilo samoupravljanje nemogoče. V Sovjetski zvezi ni samoupravljanja, ker tam ni tržnega sistema. Ko bodo tam upeljali tržno gospodarstvo, bo samoupravljanje postalo nujnost kot neka oblika svobodnega gospodarstva. Sovjeti imajo nekakšne delavske svete, tkim. proizvodnaja soveščanija; mislim, da jih tako imenujejo, ali pa produktivnaja soveščani- ja, ki pa nimajo nobene funkcije kakršnega koli avtonomnega odločanja; nimajo nobenih samoupravnih pravic in dejansko ne pomenijo nič. So samo pomožno sredstvo direktorjev podjetij, da z njimi prisilijo delavce delati bolje in več. Mislim, da tako najbolje razložim osnoven značaj samoupravljanja v Jugoslaviji; toda rad bi dodal, da je slabost samoupravljanja v Jugoslaviji v tem, da je izključeno iz političnega življenja, se pravi, izločeno iz mehanizma, kjer se politično odloča, kjer se odloča o narodnih interesih ali kjer se določa smer razvoja vseh jugoslovanskih narodov kot celote. Vse to je zunaj okvirja samoupravljanja, vse to je v rokah najvišjih političnih voditeljev in v tem tiči največja slabost jugoslovanskega samoupravljalnega sistema. Z drugimi besedami, njegova bistvena slabost je v dejanski odsotnosti slehernega političnega in ideološkega pluralizma. Samoupravljanje samo po sebi, kot ideja in model, je po mojem mnenju dobra stvar, toda nujni so nekateri popravki, v katerih se bo morala zrcaliti tudi sleherna sprememba na političnem področju. ' (Bo še)