Anton  Ingolič
Janezek Narobesvet
Janezeflc stanuje pri stari goapodinji    izmuzne Ikaka knjiga na itla, se hitro
Špeli, ki vsak dan po šestnajst ur kle-    sklone inpobere, kar pač slučajno zgra-
peče s svojimi sosedami in se ne utegne    bi, pa naj bo kamen ali kaj drugega, in
brigati za Janezka, iki ima vse dobre in    drvi  dalje. A kljub   temu   pride  pre-
slabe lastnosti, a tista, ki presega vse,    pozno. Kako pa ne bi, ko drvi mimo
je Raztresenost. Tolika je, da sem jo    šole in. pade  nenadoma  po stopnicah
maral napisati z  veliko začetnico.         kake sosednje  hiše  v  klet  ali  pa  se
Janezek je precej  velik, ima široka    znajde prav v drugem  delu  mesta v
usta in nekoliko preveč okroglo glavo    kaki cerkvi ali gostilni. Da  je  v šoli
z vedmo predolgimi lasmi. Poleti hodi    v»e  narobe,  je jasno.  Če reče učitelj
v zimskem plašču, pozimi pa gologkv    »Vstanite!«, potem Jamezek sedi, ko >pa
in v sandalih ali celo v copatah. Seve-                                   ^^           \. S !  /
da hodi v šolo. a ikam, vam ne morem           .      •                  ^J^L.  -"^"^"—"V"
povedati,  saj   bi  se  še  on,  če   bi   ga                             ^M^MfcK^/           ~'\
vprašali,   dvakrat  zmotil  in še  tretjič        ___»—"-^7\     i^^^^T-Vz- J<i)
narobe povedal.                                .         —"~"          /     \  \    fl    l~^s'j^- ^'
No, pa naj začnem lepo od začetka,               /         \\   •*    !   /     *''' ^""
da boste vedeli, kako in kaj je z njim,              /              \\    f   / /
in  mu  pomagali, če ga boste našli v             *    §L            ^Ljfir'                    '
Janezek zapušča  zjutraj  ,po  stopni-        /       w^^*&^^**^
cah svoje stanovanje, odpire vežna vra-      _      ..... B^J^                      ^
ta in jih lepo počasi zapre ter m-oško                 4Br^                                      '•
stopi na ulico. Toda, glej   ga zlomka,                  V .                                            •
prav tedaj šele of>azi, >da je še v nočni                 B                /
srajci! Ko se vrne v sobo, pa še spozna,           •     ¦ ^   /*i /lf~fy /) yy~\.
da se še ni umil in ni spil niti kave,               JB   i^/^Ji/ I \*Aj U \-S
ki mu jo je Špela postavila na štedil-                9                                      t  ^
ni!k, ko je odšla k  maši.                                     1| *f™y-«v/O Y~fV /y~f A    k
No, ,pa se vendar zopet spravi  na               fl I f J fj\J(y J[/) f
ulico. Toda že čez nckaj korakov za-        "•   ,-H *^s"^ »/                      *•«'•
čuti  silno bolečino  v  trebuhu,   a miti            ^ Wk "JjhO ^L -.»)/>_    ^j ^jŽ^P*
najmanj ne ve, da se je zaletel v dolgo         ry,   *ll li •  3<.T<i*trl** ^S * *lf
lato, ki jo je nesel pred njim mizarski     ¦^T?" *wj(a   \_^_,/   VI    *Č\ f ^l^sS
vajenec, zave se šele čez nekaj minut,      «^~- •. ^W^UH^9& j&s^^gSjI*^'^'
ki se z vso silo zažene v voziček stare     •¦~ *   WH&^tyf'    if     \\   A__N
mlekarice in ga preobrne, da se mleko      J^- jfr^Bp/*    -v^-CiV    I   ]5*)
pooedi po ulici. Tedaj mu da ml&karica        .-       pB^C/ L^l        ^\\ >Č\V
pač pošteno čuititi, kje hodi. Kolikokrat       \^fy" Wm /^JtSlM^^* ^Lj'
pa se zaleti v obcestni svetilnik in za-     *^*\      WKL \   s^dH^K_J^si
kliče »Zdravo, tovariš!« misleč, da je           ^JHtm   (^L3fiB/T\ ^^t.
srečal sošolca, o tem pa res ni, <da bi           ^-fli ^^J^^gP^lv '     J^p
Razume se samo ob sebi, da nosi v          wciH.^^/   /*A     jC i^a) "^"
levici aktovko prazno, pod desno paz-        ^f^BB^/ *¦ ^-\/\/t^v
duho pa je stlačil vse knjige, ki jih je        "^I^HItIt''^" --~^L     Z*^***
našel ina svoji mizi in po Špelinih pre-          ^i^JbmK  I   }         ^"I^^^^^
dalih, lahko si mislite, da so bili tam    "*"   -   \'^M\"J / T^^-^-^/^^
sami stari koledairji in mogoče še kak                * mm mBm rS        ^^5"^^.
molitvenik.   Če .pa se  mu   med  potjo      ^B~.      'ml^ffŠfj^'         X
223
reče »Sedite!«, tedaj  Janezek odločno        To tudi ni nihče drugi nego Janezek,
vstane in se ponovno ozre naokoli. Pri    ki stopi v nedeljo v cerkev in smatra
računanju piše v zvezek za zemljepis    berača, ki srtoji ob vhodu, za steber in
in ko ga učitelj vpraša, kje leži Ljub-    njegov klobuk, ki ga berač moli pred-
ljana, ves navdušen zakliče: »Ulomek    se, za škropilnik. Pobožno pomoči ro-
pomnožimo z  ulomkom,  če   pomnoži-    ko vanj  in se pokriža z dinarjem, ki
mo števec s števcem in imenovalec  z    mu je ostal med pirsti. Počasi se bliža
imenovalcem!«   In   še  čudi  se,   da   ga    oltarju  in menadoma se mu  zazdi, da
učiitelj  ne  pohvali.  Pri petju  misli na    stoji pred klečalnikom; v hipu se ves
telovadbo, pri telovadbi pa, ko učitelj    zmučen  vrže   nanj,  toda  klečalnik se
zapove »Pozor!«, nenadoma zaipoje »Mi    zvija in skuša celo zavpiti, tedaj Jane-
smo   vojaki  korenjaki.«   Zgodi  se   pa    zek presenečen spozna, da jc pokleknil
tudi, ko je v raziredu vse tiho — naj-    na noge kleeečega sosolca, se naslonil
rajši pri pisanju šolskih malog, da ne-    s komolci na njegova ramena in sklenil
nadoma v&tane in misleč, da je on uči-    roke tik pred njegovim  nosom.  Ztne-
telj, se ozre na resničnega učitelja in    den  se  umakne  in  sede  v   klop   stari
pravi: »Janezek,   sedaj  nam  pa  povej    ženici   v  krilo.   Končno  vendar   najde
kaj o starih Slovanih!«                            pravi prostor in izvleče molitvenik, to-
Da namaka svinčnik v črnilnik, da    da tedaj vidi, da je imel v žepu copat
po pouku  vzame  sosedove knjige  ali    namesito molitvenika.  Ni še  daleč od
sosedov klobuk namesto svojega, to pri    cerkve, ko .prihiti neka gospa za njim         ]
njem ni nič posebnega. Tudi Špelo vča-    in ga vpraša, ali nima copata njenega         I
sih nadleguje vso uro za klobuk, ki ga    sina. Janezek dolgo stika po žepih, na-
ima  na glavi, ali za  kosilo,  ki  ga  je    zadnje ga vendar najde v tistem, ka-
pravkar pojedel.                                      mor je prvič segel, in ga da gospe, ki
Če vstopi ob najlepšem jutru z od-    mu pove. da je prejšnji dan prl obisku
prtim dežnikom v šolsko vežo  in na-    njenega bolnega sina, svojega sošolca,
stane radi tega po stopnicah in hodni-    ponevedoma odnesel njegov copat na-
kih silen smeh, se sam najbolj  smeji    mesto svoje  čepice.
in išče tistega bedaka, ki je vstopil v       Včasih   napiše   pismo  in  vtaknc   v
razred z  odprtim  dežnikom.                   ovoj ipivnik ter ga odpošlje, z napisa-
Nckoč je  šel v gledališče k otroški     nim papirjem pa si drugi dan popacka
predstavi.   Po  predstavi   so   nekatere     domačo nalogo.  A   to  ni nič.   On  je
bogatejše otroke   čakali   pred   gledali-    zmožein oziroma  njegova raztresenost
ščem avtomobili. Janezek jih gleda ne-    je zmožna tu-di takih-le reči:
kaj časa, kako odhajajo, in nenadoma        Pozimi je zbolel in Špela mu je na-
tudi   on  plane  v   avtomobil,   ki  stoji     rekovala pismo za gospoda razrednika,
pred njim, ter veli šoferju   ki je mislil    takoj   nato   pa .pismo svoji  znanki  in
bog ve kaj, »Domov«. Ko avto obstoji,    prijateljici Urši, ki je odšla za nekaj
Janezek izstopi, odpre vežna vrata vi-    dnd na deželo k sorodnici.
soke hiše, zdrvi po stopnicah navzgor,       Janez je  zapečatil  pismi in napisal
pozvoni in vstopi v krasno opremljeno    naslov svojega strogega Tazrednika na
stanovanje. Preleti vse sobane ter na-    pismo,   ki   je  bilo   namenjeno   Urski.
zadnje obstame v otroški sobi, tam se-    Zdaj si lahko mislite,  kaiko je v šoli
de k  igračam in se  začne brezsikrbno    ropotalo...
igrati,  misleč,   da  je  doma.  Ko  pride       Naj vam še povem, da se včasih po-
služkinja, jo vesel pozdravi: »Glej, Špe-     govarja  sam   s  seboj,    smatrajoč   se
la, teh igrač pa že dolgo nisem imel.«    obenem za to, kar je, in za sošolca, ki        i
Služkinja se čudi, Janezek še bolj, ker    se  smeje   njegovi   raztresenosti,   resno         '
ga noče spoznati in mu dovoliti, da bi    se spre z njim in mu nazadnje prisoli
popravil avtomobil, kateremu je prav-    klofuto,   a  tedaj   zakriči od  bolečine,
¦                   kar polomil zmet. Šele ko ga služkinja    ker je udaril samega sebe po licu. Mi-
,                   postavi pred wata, se po dolgem času    sli in govori hkratu, a nikoli ne govori
zave.                                                        o tem, kar misli. Če bo rekel »ne«   si
morate misliti »da«, in če bo priikimal    več vedite, da je Janezek dober deček,
z  glavo, bodite prepričani, da vas ni    z njegovimi uspehi v šoli so zadovoljni
razumel.   Zato  ima često  Kovačevega    učitelji in Špela, samo raztresen je res
Ivana za Doleneevega Borisa in nekoč    malo preveč.  Zato pa, ofcroci, premiš-
je   celo  Špeli  dejal:   »Prosim,   gospod    ljujite, kako bi ga ozdravili te njegove
učitelj, jaz sem lačen!«                            grde razvade. Ce boste kaj pametnega
No,    pa  sedaj    dovolj   o   Janezku!    iztuhtali, pojdite h Gobčevi Špeli, roj.
Upam, da ga boste .spoznali pri prvem     Stolčič, in ji sporočite svoje misli, vi-
srečanju. Toda, prosim, ee  imejte ga    deli boste, da vam bo dala velik kos
za to, kar v resnici ni; namreč za pri-    kruha in še večji lonec njej  tako pri-
smojenca,  neolikanca in  tepčka,  mar-    ljubljene kave.