HK - GeoSrafiJa L i l 3 21 3EOGR. OBZORNIK /197B 2 49097700208,3/4 Leto XXII! Ljub Ijana Štev.3-4 1976 VSEBINA ČLANKI Beseda ob okritju kipa akademika Antona Me lika (podoba).........i Slovenska in italijanska narodna manjšina v luči urbanizacije (1 karta)...................'......................3 O tektoniki plošč kot razlagi potresov (3 risbe).........:......11 Kras in njegova prirodnogeografska razčlenitev (risba).........19 Načelo celostnosti ali kompleksnosti pri pouku geografije.........25 Sodobni problemi jugoslovanske ekonomske emigracije............29 Deseta petletka v Sovjetski zvezi........................26 KNJIŽEVNOST Slovenija-naše okolje, Ljubljana 1976 (I. Gams) Naše okolje, nova slovenska revija (D. Radinja) Karst processes ar>d relevant landforms (I. Gams) DRUŠTVENE VESTI Umrl je prof. Vladimir Leban. (M. Žagar) Profesorju S. Kranjcu v spomin (V. Bohinec) Ludvik Vazzaz (R. Savnik) F. Černe, X. republiško tekmovanje gibanja "Znanost mladini" Geografski krožek na celjski gimnaziji 1975/76 Risba na naslovni strani: Glavne tektonske plošče na zemlji. Glej v tej številki članek, I. Gams, O tektoniki plošč kot razlagi potresov v zunanjih Dinaridih ter v Furlaniji GEOGRAFSKI OBZORNIK, časopis za geografsko vzgojo in izobrazbo. Izhaja štirikrat letno. Izdaja Geografsko društvo Slovenije, Odsek za geografski pouk. Uredniški odbor: dr. Ivan Gams, dr. Sve-tozar llešič, dr. Vladimir Kokole, dr. Avguštin Lah, Marija Košak, Milan Vreča Glavni urednik Mara Radinja, Ljubljana, Grintovška 1. Upravnik Cita Marjetič Za člane GDS je letna naročnina 25 dinarjev, za nečlane in ustanove 30 dinarjev. Naročajte in plačujte na naslov: "Geografski obzornik", Ljubljana, Aškerčeva cesta 12, štev. tek. rač. 50101-678-48839 Za vsebino člankov so odgovorni avtorji sami GO izhaja s finačno pomočjo izobraževalne skupnosti Slovenije Tiskal: Zavod SRS za statistiko v Ljubljani V D. Radinja, / V. Klemenčič, j I. Gams, Ž. Leskovšek, •J J. Medved, J R. Genorio, J J, Medved, BESEDA OB OKDRITJU DOPRSNEGA KIPA AKADEMIKA ANTONA MELIKA NA FILOZOFSKI FAKULTETI OB 10. OBLETNICI NJEGOVE SMRTI 15. VI. 1976 UDK 92 "Melik Anton"(042) Pedagoško-znanstvena enota za geografijo in z njo filozofska fakulteta odkrivata ob 10-letnici smrti doprsni kip svojega uglednega učitelja, akademika, profesorja Antona Malika, ki se je polna štiri desetletja svojega izredno delovnega življenja z vsem žarom posvečal vzgoji slovenskih geografov . S tem se skušamo oddolžiti velikemu pokojniku za njegovo ne samo dolgoletno, temveč tudi nadvse uspešno in plodno vzgojiteljsko delo, s katerim je znal izredno življenjsko, pristno in neprisiljeno vzbuditi in poglabljati zanimanje za geografijo, znal je navduševati študente ne samo za študij in študijsko delo, temveč tudi za raziskovalno delo. Se zlasti pa je znal neprisiljeno poglabljati v mladem človeku ljubezen do slovenske zemlje in do človeka na njej ter do vsega, kar je naš človek na tej zemlji ustvaril. Predavanja prof. Melika so bila že v času med obema vojnama znana po napredni in aktualni vsebini ter pereči družbeni problematiki, tako so jim poleg geografov radi prisluhnili tudi drugi študenti. Prof. Melik pa ni vzgojil le dolgo vrsto geogra-fov-šolnikov, temveč je usmerjal in vzgojil tudi večino sedanjih slovenskih geografskih raziskovalcev, saj je bil mentor številnim doktorandom in po zadnji vojni so prihajali ti tudi iz drugih delov Jugoslavije, kar je pomenilo, da se je Ljubljana uveljavila kot pomembno jugoslovansko geografsko univerzitetno središče. Kako tudi ne ! Prof. Melik je v plodnih desetletjih svojega žilavega ustvarjanja razvil zelo izrazito in odmevno geografsko šolo. Zato geografi s ponosom povedo, da so bili njegovi učenci. Toda poleg vsega tega je največji pomen Melikovega pedagoškega dela nemara ta, da je bil kot vzgojitelj, učitelj in mentor živ zgled izredne delovne vneme, neutrudnega in sistematičnega dela, velike podjetnosti, neuklonljivosti, zagnanosti in poštenosti do dela. V vseh teh pogledih je bil zelo prepričljiv in sugestiven, kar se je pokazalo še zlasti prva leta po osvoboditvi, ko so prihajali na univerzo študenti, ki so zaradi vojne vihre te lastnosti prof. Melika še posebno cenili in občudovali. Nikakor ni naključje, da so ravno prve povojne generacije v največji meri sledile raziskovalnemu delu prof. Melika. V tem vplivu, ki ga je izžareval prof. Melik kot univerzitetni učitelj, se nemara zrcali največja vrednost in žlahtnost njegovega pedagoškega dela in uspeha. Zato naj pomenijo te lastnosti prof. Melika 1 tudi danes, ko še bolf kot v preteklosti poudarjamo etični, razredni in splošni družbeni pomen ustvarjalnega dela, živo spodbudo tudi sedanjim in bodočim generacijam naših študentov in mladim znanstvenim delavcem. Tudi umetnikova upodobitev prof. Melika, ki jo danes odkrivamo v prostorih filozofske fakultete naj k temu pripomore. S komaj nakazano pedagoško dejavnostjo pa Melikovo delo še zdaleč ni bilo izčrpano ne na univerzi in še manj izven nje. Njegovo neposredno pedagoško delo je namreč spremljala tudi zelo razgibana organizacijska dejavnost. Prof. Melik je bil nad 30 let od 1927. do 1960. leta predstojnik geografskega inštituta in pozneje oddelka za geografijo na filozofski fakulteti, ki ga je izoblikoval v živo središče širokih in naprednih geografskih miselnih tokov. Skoraj ves ta čas, od 1928. do 1957. Ipta je bil hkrati tudi predsednik Geografskega društva Slovenije in urednik društvene znanstvene revije Geografski vestnik (1928-1958), ki jo je dvignil na zgledno višino. Kmalu po osvoboditvi, ko je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je ustanovil in do svoje smrti vodil akademski Inštitut za geografijo - danes preimenovan v Geografski inštitut Antona Melika - ki je s pomočjo mladih znanstvenih sodelavcev - že njegovih povojnih učencev, dokončno uveljavil Melikovo geografsko šolo. Hkrati je prof. Melik, ko je 1952. leta ustanovil Geografski zbornik, ki ga je urejal vse do svoje smrti, poskrbel tudi za objavljanje geografskega raziskovalnega dela na akademiji. Kmalu po osvoboditvi je bil na Melikovo pobudo ustanovljen še Zemljepisni muzej Slovenije, kateremu je prof. Melik začrtal, zanj tako značilne, široko zasnovane programske smernice. Prof. Melik - razgiban, kakor je bil - se je uspešno udejstvoval tudi izven svoje stroke. Dvakrat je bil dekan filozofske fakultete - tik pred zadnjo vojno in takoj po njej - torej v letih, ki nikakor niso bila lahka. Kar dve mandatni dobi, od 1946. do 1950. leta, pa je bil rektor univerze. Ob tej svečani priložnosti je mnogo premalo časa, da bi obširne|e govoril o vsem drugem Melikovem kulturnem delu, ki ga je po drugi vojni opravljal izven univerze. Naj spomnim le na to, da je bil v letih 1953 - 54 predsednik Sveta za prosveto in kulturo LRS, od 1950. leta pa vse do smrti (16 let) pa predsednik Slovenske matice. V okviru te ustanove so izšle tudi njegove znamenite knjige Slovenije- Prof. Melik se je udejstvoval tudi v širšem javnem življenju. Bil je dolgoletni poslanec republiške skupščine, in sicer že prve ustavodajne, 1946. leta in drugih vse do 1958. leta, torej razgibanih 12 let, bil pa je tudi dolgoletni član (do 1961. leta),glavnega odbora SZDL Slovenije. Za svoje znanstveno, kulturno in družbeno delo je dobil vrsto priznanj, nagrad in odlikovanj. 1960. leta ga je predsednik republike odlikoval z redom zaslug za narod prve stopnje, 1961 . leta je prejel Kidričevo nagrado, 1963. leta je bil izvoljen za dopisnega člana srbske akademije znanosti in umet nosti, bil je častni predsednik GDS ter častni član drugih organizacij. Melikovo strokovno delo je preširoko in preobilno, da bi ga mogli ob tej spominski svečanosti vsaj bež no orisati. V tem trenutku to niti ni nujno, ker je Melikovo življenjsko delo na področju geografske znanosti dovlj znano ne samo nam na filozofski fakulteti in na univerzi, temveč je znano in hvaležno sprejeto tudi v najširši javnosti. Spomnimo se samo na šest zajetnih knjig njegove Slovenije, v katerih nam je, kakor poudarjajo že njegovi življenjepisci, razgrnil svoje široko in globoko poznavanje slovenske zemlje, ki jo je v dolgih plodnih letih svojega neutrudnega snovanja peš, s kolesom ali kakorkoli drugače znova in znova premeril v vseh smereh, do njenih zadnjih kotičkov, z živim in samoniklim zanimanjem za vse tisto, kar ta naša pestra in žlahtna slovenska pokrajina skriva v svojih naravnih značilnostih, kakor tudi vse tisto, kar je v tej pokrajini ustvaril naš človek. Spomnimo se nadalje na njegovo Jugoslavijo ter na knjigo Naša velika dela, posvečeno povojni revolucionarni preobrazbi naše dežele. Na odmevnost njegovih del kaže že to, da so te knjige doživele po več ponatisov . Prof. Melik je še za živa postal pojem za vsestransko in zagnano delovno ustvarjalnost, kar se kaže med drugim v neverjetno obsežnem seznamu njegovih del. Prof. Melik je napisal več kot 30 knjig oziroma samostojnih publikacij, preko sto razprav oziroma znanstvenih člankov ter nešteto manjših prispevkov, poročil in ocen. Prof. Melik je snoval in ustvarjal do zadnjega, omahnil je sredi dela, ko se je ob koncu predavanj, junija 1966. leta odpravljal na zamejsko slovensko Koroško, da dopolni podatke, ki jih je potreboval 2 za študijo o slovenskem kozolcu, ki mu je bila še posebej pri srcu, saj se je k njej vrnil potem, ko je to tematiko obravnaval že v samostojni knjigi Kozolec na Slovenskem, 1931. leta. Zato ni nič čudnega, da je zapustil še pomembno rokopisno gradivo in naša dolžnost je poskrbeti za to, da to zapuščino tudi objavimo. Prav tako je naša dolžnost tudi, da celovito in poglobljeno ocenimo njegovo delo, česar do sedaj, morda ravno zaradi izredne obsežnosti in bogastva njegove zapuščine, še vedno nismo storili, čeprav smo njegovo delo prikazovali že ob njegovi petdesetletnici, sedemdesetletnici ter ob njegovi smrti. Prof. Melik je bil izredno širok duh, ozka specializacija mu je bila tuja. Čedalje bolj tudi spoznavamo, da enotnost geografije zanj očitno ni bila nikoli problem, za katerega bi bilo treba dokazov. Zanj je bilo samo po sebi umevno, da je proučeval geografsko okolje v široki pokrajinski luči in z vsemi posledicami naravnega okolja na udejstvovanje človeka in družbe. Poleg tega, da nam je prof. Melik zapustil vpeljane geografske ustanove in publikacije in da nam je zapustil neverjetno obsežen ter bogat znanstveni opus, nam je zapustil še veliko več: vzor neutrudnega raziskovalca, zgled poštenega ustvarjalnega delavca ter lik velikega Slovenca in Jugoslovana. Malo je mož, ki bi imeli tako bogato duhovno življenje. Naj bo svetal zgled nam vsem, bodočim generacijam študentov, posebno pa mladim znanstvenim delavcem. Darko Radinja Vladimir KLEMENČIČ UDK 323.15 (497.12.): 711.4 SLOVENSKA IN ITALIJANSKA NARODNA MANJŠINA V LUČI URBANIZACIJE IN ODPRTE JUGOSLOVANSKO-ITALIJANSKE DRŽAVNE MEJE* S splošnim ekonomskim napredkom, ki je po drugi svetovni vojni bolj ali manj zajel celotno Evropo, se je uveljavilo mednarodno tržno usmerjeno blagovno gospodarstvo. Zelo hitro se stopnjujeta blagovna menjava in tranzit blaga med posameznimi deli Evrope, med skupinami držav in med posameznimi državami preko državnih meja. Ker je tempo gospodarskega razvoja med posameznimi deli Evrope ali med posameznimi evropskimi državami neenak, neenak je pa tudi znotraj samih držav, se je pričelo odvijati močno migracijsko gibanje prebivalstva s pretakanjem delovne sile na sezonska dela v smeri od Južne proti Zahodni, Srednji in Severni Evropi. Istočasno pa so se zaradi potreb prebivalstva po rekreaciji izoblikovali turistični tokovi prebivalstva v obratni smeri, in sicer iz držav Zahodne, Srednje in Severne proti Južni Evropi. Vse to pa spremlja oblikovanje gospodarsko močneje razvitih teritorijev, ki so hkrati tudi področja koncentracije ali zgostitve prebivalstva in delovnih mest. S stopnjevanim odvijanjem tokov blagovnega in osebnega prometa izgubljajo državne meje svojo funkcijo razdvajanja držav in dobivajo funkcijo gospodarskega, političnega ter kulturnega povezovanja med državami. Obmejna območja na obeh straneh meje, ki so bila zaradi zaprtosti meje še nedavno večinoma gospodarsko slabše razvita kot notranji deli držav, dobivajo z odpiranjem meja novo funkcijo gospodarskih inovacij, ki je izražena z urbanizacijo podeželja in z oblikovanjem novega tipa tako imenovane "obmejne regije". Za obmejne regije je značilno že tako močno gospc»darsko in kulturno prepletanje območij z obeh strani odprte meje, da se funkcije obmejnega povezovanja prebivalstva in krajev obmejnih območij že izražajo v zunanji podobi pokrajine. Ker evropske državne meje večinoma ne potrekajo po etničnih mejah posameznih narodov in žive deli posameznih narodov ob meji v sosednji državi, so z nastajanjem obmejnih regij ob odprti meji problemi zaščite evropskih manjšin vedno bolj politično aktualni za celotno Evropo. *lz knjige: Slovenci v Italiji po drugi svetovni vojni. Ljubljana, 1975. str. 505 - 516. 3 NARODNOSTNO MESAN4 OZEMLJA, POSELJENA S SLOVENCI V ZAMEJSTVU IN ITALIJANI TER MADŽARI V S.R.SLOVENIJI A V S R IJERMAGCn SMOMOH o VILI ACH. BFlJAk KLAGENFURT CELOVEC ...... O *J G RADGONA JESENICE O P b TRIESTE TRST 0 V' ,A STfiiA U. -J DRŽAvNA MEJA REPUBLIŠKA VEJA MKOSAHOON KiJK. -•iiriOr OSTA.il STAL'!,SEZC iv iS MA.C-OBMUM \ rs, „;•.;• ODO 2A GEOGRAFIJO F r ;i - | ,/f -if. m r O KRANJ O CrLJE G TOLMIN v r - J X A Večje število evropskih nacionalnih manjšin je zakonsko nezadovoljivo zaščitenih ali pa zakonsko sploh niso zaščitene, zato so"pogosti politični spori med obmejnimi državami, med manjšino in večinskim narodom ali pa med manjšino in državo, v kateri nacionalna manjšina prebiva. Konflikti med manjšinami in večinskimi narodi v obmejnih regijah ob odprti meji zaradi mednarodne prometne geografske pomembnosti ne ovirajo več samo gospodarski in družbeni razvoj prizadete manjšine in večinskega naroda, obmejne dežele, marveč tudi kvarno vplivajo na gospodarski in družbeni raz voj v vseh tistih deželah in državah, ki so soodvisne od normalnega pretakanja njihovega blaga in prebivalstva prek obmejnih regij ob odprtih evropskih mejah (1). SLOVENSKA IN ITALIJANSKA MANJŠINA OB J U GO S LOVA N S KO-1 TA LIJ A N S KI MEJI Značilnost me j e Jugoslovansko-italijanska državna meja poteka tako, da ne prekriva meje med etničnim ozemljem slovenskega in italijanskega naroda. Vzdolž celotnega vzhodnega obmejnega ozemlja Julijske krajine in Furlanije so Slovenci kot nacionalna manjšina pomešani z večinskim narodom - Italijani, v slovenski in hrvatski Istri pa so Italijani kot nacionalne manjšina pomešani z večinskim narodom - Slovenci in Hrvati. Položaj obeh manjšin, italijanske v Jugoslaviji ter slovenske v Julijski krajini in Furlaniji, je ozko povezan s funkcijo odprte meje in s celotnim gospodarskim in socialnim razvojem, kar se izraža v procesu razkroja statične agrarne in z nastajanjem mobilne urbane družbe ter z oblikovanjem urbanega tipa obmejne regije ob italijansko-jugoslovanski meji. Seveda je odločilnega pomena za položaj in obstoj nacionalnih manjšin v obmejnih območjih možnost njihovega enakopravnega uveljavljanja v urbanizaciji, v socialnem in gospodarskem razvoju in pri planiranju regionalnega razvoja ob možnosti uporabe njihovega jezika v zasebnem in javnem življenju, tako na delu, pri izobraževanju, oskrbi, kulturi, v prometu, pri izpolnjevanju njihovih državljanskih obveznosti v javni upravi in v političnem življenju ter v napisih na javnih ustanovah in topografskih napisih na vsem teritoriju, kjer prebiva narodna manjšina kot avtohtono prebivalstvo. Jugoslovansko-italijanska meja je ena najbolj odprtih meja v Evropi, čeprav razmejuje državi, ki pripadata različnima političnima sistemoma z različno družbenopolitično ureditvijo. Meja, ob kateri živita slovenska in italijanska manjšina, nudi s svojimi 58 mejnimi prehodi ugodne prometne zveze med kraji obmejnih območij na obeh straneh meje med Jugoslavijo in Italijo, hkrati pa tudi zveze med ev ropskimi državami. Ob jugoslovansko-italijanski meji je namreč ugoden prehod iz Sredozemlja v kontinentalni del Evrope. Obmejni prehodi med Italijo in Jugoslavijo na območju SR Slovenije posredujejo najugodnejšo prometno zvezo med Jugoslavijo in Italijo ter med gospodarsko hitro se razvijajočo industrijsko Severno Italijo ter Jugovzhodno in Vzhodno Evropo in z nekaterimi državami Srednje Evrope, kar daje funkciji odprte meje mednarodni značaj. Prek mejnih prehodov na italijansko-jugoslovanski meji se pretakajo tudi mednarodni turistični tokovi med evropskimi državami kot tudi delovne sile iz manj razvitih v bolj razvita evropska področja. Mejni prehodi se razlikujejo po funkciji. Devet prehodov je meddržavnega in mednarodnega značaja. Ti služijo osebnemu prometu na meddržavni in mednarodni ravni. Enajst mejnih prehodov ima značaj stalnih maloobmejnih prehodov. Ti prehodi služijo za prehajanje meje le prebivalstvu obmejnih območij . Poleg teh je še nekaj sezonskih turističnih prehodov v alpskem sevetu, ki služijo planincem, in nekaj sezonskih, na k&rti neoznačenih prehodov, ki služijo le dvolastnik-om zemlje z obeh strani državne meje (2, 3, 4, 5, 6). REGIONALNI PROBLEMI MANJŠIN OB ZAPRTI MEJI Zaprta meja med državama je znak ali posledica večjih političnih trenj med njima. V obmejnih območjih ob zaprti meji so manjšine izolirane od matične države in običajno podvržene političnim in gospodarskim pritiskom, ki se jim zaradi oddvojenosti od matičnega naroda težko upirajo. Najbolj prizadete so obmejne manjšine, pri katerih prevladuje agrarna struktura. Tem je zaradi pritiskov večinskega naroda onemogočena socialna mobilnost in oblikovanje urbane strukture prebivalstva; manjšina z urbano strukturo prebivalstva se namreč laže upira pritiskom raznarodovanja. Z novo razmejitvijo med Jugoslavijo in Italijo po drugi svetovni vojni sta se nekdanji gravitacijski zaledji centralnih krajev Trsta in Gorice razdelili med dva državna teritorija, kar je neposredno v prvih letih po drugi svetovni vojni, ko je bila meja še bolj ali mani zaprta, gospodarsko in socialno močno prizadelo obir.ejno prebivalstvo, zlasti pa manjšine, ki se niso mogle vsakodnevno povezovati s svojima matičnima državama. Slovensko in italijansko prebivalstvo z jugoslovanske strani je izgubilo zaposlitev v Trstu, Trbižu ali v Gorici v Italiji. Ker na jugoslovanski strani tedaj še ni bilo industrije in večjih krajev zaposlitve, si je moralo slovensko prebivalstvo iskati zaposlitev v notranjosti Slovenije. Italijansko prebivalstvo pa se je iz obmejnih delov Jugoslavije izseljevalo v Italijo, kar je prispevalo k zmanjšanju števila pripadnikov italijanske manjšine v Jugoslaviji. Ker se je italijansko prebivalstvo iz Jugoslavije v velikem številu naselilo na s Slovenci poseljenih območjih Tržaške in Goriške pokrajine, je to prispevalo k povečanju nacionalne pomešanosti prebivalstva v teh dveh pokrajinah. Tudi kmetje na jugoslovanski strani meje, ki so pred zaprtostjo meje zalagali s svojimi pridelki tržaški in goriški trg, so se z velikimi težavami prilagajali novim tržnim pogojem v Jugoslaviji. Spremenjeni pogoji ob zaprti meji so imeli negativne posledice tudi na italijanski strani v trgovini centralnih krajev, zlasti Trsta in Gorice, ki sta med vojno oskrbovala široka območja, ki danes pripadajo Jugoslaviji. Stagnacija trgovine in drugih gospodarskih funkcij je silila prebivalstvo tržaške in goriške pokrajine k izseljevanju. Ob tem je bila prizadeta tudi slovenska manjšina. Številni Slovenci so se morali izseliti v prekmorske države. V novem okolju so se morali odpovedati svoji nacionalni kulturi in podvreči asimilaciji. To je prispevalo k zmanjšanju števila pripadnikov slovenske manjšine v Julijski krajini in Furlaniji (2). REGIONALNI PROBLEMI MANJŠIN OB ODPRTI MEJI S stopnjevanjem tokov blagovnega in osebnega prometa prek odprte jugoslovansko-italijanske meje je v obmejnih krajih napredovalo gospodarstvo, povezano s tem se je tudi zboljšala struktura prebivalstva. K ugodnejšemu razvoju obmejnih območij prispeva tudi Videmski sporazum o maloobmejnem prometu,ki zagotavlja ugodne možnosti za menjavo blaga med obmejnimi kraji obeh obmejnih držav. K živahni povezanosti prebivalstva z obeh strani meje prispevajo tudi pravno urejeni dvolastniški odnosi, ki omogočajo obmejnemu prebivastvu obdelavo lastne zemlje prek državne meje (3). Na obeh straneh državne meje nastaja poleg obmejnih služb še vrsta uslužnostnih dejavnosti (trgovina, špedicijska služba itd.). Postopoma se na obmejna območja naseljujejo tudi novi industrijski obrati. Mednarodna tranzitna pomembnost mejnih prehodov pospešuje gradnjo cest in modernizacijo infrastrukture na obmejnih območjih z obeh strani državne meje. Obojestranski interes obmejnega prebivalstva po dobrih prometnih zvezah med obmejnimi kraji Italije in Jugoslavije se izraža v usklajevanju načrtovanja regionalnega razvoja med SR Slovenijo in obmejno regijo Julijsko krajino in Furlanijo. To vzajemno regionalno-plansko oblikovanje in opremljanje obmejnega prostrora postopno zboljšuje pogoje za poselitev prebivalstva v obmejnih krajih. Ves ta gospodarski in regionalni razvoj priteguje k poselitvi obmejnih krajev pripadnike večinskih narodov iz bolj ali manj oddaljenih krajev iz notranjosti Jugoslavije in Italije (2,7). Pri avtohtonem prebivalstvu, pri pripadnikih manjšin, hitro razpada stara agrarna struktura in se oblikuje struktura mobilne urbane družbe. To lahko zasledimo pri italijanski manjšini na Koprskem v Jugoslaviji kakor pri slovenski manjšini v Italiji na Tržaškem in Goriškem in v Kanalski dolini (7,8). Zaradi zaostajanja gospodarskega razvoja v Beneški Sloveniji se mora tamkajšnje slovensko prebivalstvo izseliti v bližnje centralne kraje izven slovenskega etničenga ozemlja ali pa si mora iskriti kruha na sezonskem delu v inozemstvu. Zato se je v Beneški Sloveniji v zadnjih dveh destletjih močno skrčilo število prebivalstva, ostalo prebivalstvo, ki se ni izselilo, pa je ostalo večinoma agrarno (9). Na gospodarsko razvitih obmejnih območjih Jugoslavije, na Koprskem in Goriškem, ter na Tržaškem, Goriškem in v Kanalski dolini v Italiji, se je številčno povečala dnevna migracija delovne sile med kraji podeželja in mesti. To je prispevalo k oblikovanju dnevne migracije delovne sile po odprti meji ločenih urbaniziranih območij na obeh straneh meje (7,10). 6 Na obmejnem območju alpske Zgornje Soške doline v Jugoslaviji se je po daljšem razdobju gospodarske stagnacije ali zaostajanja za razvojem drugih obmejnih območij po drugi svetovni vojni pričel razvoj industrije in turizma. Na območju Tolmina, Kobarida in Bovca so se ustvarila nova manjša jedra regionalne zgostitve prebivalstva in gospodarstva. Boileaujeva ugotavlja z metodo statističnega vzorca, da je med prebivalstvom urbaniziranih območij Trsta in Gorice doseljenega več kot 20% prebivalstva, rojenega v krajih izven provinc sedanjega kraja bivanja (7). Na urbaniziranem območju Nove Gorice je leta 1953 živelo 18 959 prebivalcev; to število je do leta 1969 naraslo na 27 689. Delež kmečkega prebivalstva se je od 12% v letu 1953 znižal na manj kot 5% v letu 1969. V širšem delu območja Nove Gorice je znašal delež kmečkega prebivalstva leta 1953 26%, leta 1969 pa le še 15%. Na urbaniziranem koprskem območju je leta 1953 živelo 11 385, leta 1969 pa že 22 283 prebivalecev. Delež kmečkega prebivalstva se je od 17% v letu 1953 znižal na manj kot 15% v letu 1969, v večini krajev pa celo na manj kot 10% (2). Jugoslovansko-italijanska meja seka v severnem alpskem delu enotno prirodnogeografsko območje porečja Soče, v srednjem delu kraško področje, v južnem delu pa poteka meja po morju. Pri urejanju okolja na obmejnem območju alpskega sveta se uveljavljajo težnje po skupnem in vzajemnem oblikovanju naravnih parkov. V ta načrt oblikovanja naravnega parka se v okviru organizacije "Alpe-Adria" poleg obmejnih regij Italije in Jugoslavije vključuje tudi dežela Koroška v sosednji Avstriji. Kot problem vzajemnega urejanja prostora so hidrocentrale in industrija na območju povodja Soče v Jugoslaviji, ki onesnažujejo vode in vplivajo na vodni pretok v posameznih razdobjih. Obmejnemu prebivalstvu je skupen problem tudi oskrba z vodo. S tem je povezano vprašanje talne vode v Posočju in podzemno tekočih voda na Krasu. Vse bolj je pa tudi v ospredju onesnaženje morja v Tržaškem zalivu. Po državni meji razdvojene prirodnogeografske in gospodarsko-geografske enote narekujejo skupno ure-janj-e človekovega okolja na obmejnih območjih na obeh straneh meje po načelih regionalnega planiranja prek meje. Skupno planiranje obmejnih območij izključuje škodljive posledice enostranskih posegov na obmejnem območju ene države. Tak način planiranja povezuje interese prebivalstva v obmejnih območjih ne glede na njihovo pripcdnost nacionalni manjšini ali večinskemu narodu. Na urbaniziranem, prostorsko tesno povezanem območju Nove Gorice v Jugoslaviji in Gorice v Italiji, se izraža odprtost meje v številnih mejnih prehodih, ki zagotavljajo prebivalstvu možnost prehoda prek meje iz vasi v vas, iz ulice v ulico, kot je to možno v mestih, katerih celotni teritorij pripada le eni državi. Podobna je povezanost ožjega in širšega urbaniziranega zaledja Trsta s sosednimi urbaniziranimi območji Sežane in Kopra v Jugoslaviji. Vse te oblike povezanosti obmejnih območij z obeh strani meje, tako na urbaniziranih kot na turistično rekreativnih območjih, ki predstavljajo prek odprte meje dele območij funkcionalno enotne obmejne regije, so izraz nove gospodarske delitve prostora, pogojene z odprtostjo jugoslovansko-italijanske meje. MANJŠINE, URBANIZACIJA IN REGIONALNO PLANIRANJE OB ODPRTI MEJI Odprta meja je poseben dejavnik povezovanja italijanske manjšine v SR Sloveniji in SR Hrvatski z matično Italijo in slovenske manjšine v Italiji s Slovenijo, saj jima daje možnost vsakodnevnega svobodnega gibanja prek meje. Na območjih ob odprti jugoslovansko-italijanski meji se z vzajemnim, čeprav še ne preveč hitrim in učinkovitim urejanjem skupnih regionalno-prostorskih problemov ter problemov človekovega okolja med Italijo in Jugoslavijo, ustvarja za poselitev in življenje urbanega tipa prebivalstva vse bolj privlačna "obmejna regija". Zagotovljene so potrebe urbane družbe z razmeroma ugodnimi pogoji za delo, izobraževanje, oskrbo, rekreacijo ter dobre prometne zveze (11). Za italijansko manjšino v Jugoslaviji ter slovensko v Italiji, ki sta večinoma že obe motorizirani, je še posebej pomembna prometna povezanost prek številnih mejnih prehodov, kar pogojuje možnost vsakodnevnega gibanja med kraji obmejnih območij obeh držav. Obmejno prebivalstvo ob jugoslovansko-italijanski meji stanuje v enem, dela v drugem, prosti čas pa izkorišča z nakupi, kulturnim ali špor-nim izživljanjem ali s pravim oddihom na tretjemali četrtem kraju. Vsi ti kraji so prostorsko bolj ali 7 manj oddaljen! drug od drugega. Velik del obmejnega prebivalstva si je izoblikoval radij svojega dnevnega gibanja tako, da prebiva in dela na eni strani, prosti čas pa lahko izkorišča na drugi strani meje. Prebivalstvo urbaniziranega območja Trsta in Gorice si je izoblikovalo svoja gravitacijska zaledja rekreacije v sosednji Istri, na Krasu in na območju Alp v Jugoslaviji. Za Slovence iz teh območij so značilnitudi obiski sorodnikov in znancev v obmejnih krajih na jugoslovanski strani. Prebivalstvo iz obmejnih krajev Italije potuje prek meje v nakupovalne centre v neposredni bližini meje na jugoslovansko stran, prebivalstvo z jugoslovanske strani pa kupuje blago v Trstu, Gorici, Vidmu ter v drugih manjših krajih na italijanski strani (12). Pripadnikom nacionalnih manjšin omogoča odprta meja in dobra prometna povezanost tudi kulturno izobraževanje. Udeležujejo se kulturnih prireditev v matični državi. Za življenje obmejnih manjšin in jačanje njihove nacionalne zavesti so pomembni tudi izobraževalni seminarji za slovenske učitelje iz Italije v Sloveniji in obratno za italijanske, ki žive v Sloveniji, v Italiji. Ne nazadnje je omeniti tudi športna srečanja, ki jih prirejajo športna društva obmejnih krajev. Za kulturno izobraževanje prebivalstva slovenske manjšine v Italiji in italijanske manjšine v SR Sloveniji je posebej pomembna možnost vsakodnevne nabave vseh oblik informacij prek radia in televizije, v obliki dnevnega časopisja, revij in knjig iz matičnih držav. Regionalna urbanizacija in oblikovanje urbane strukture prebivalstva na širokem podeželju, ki prinaša nove oblike življenja in nove zahteve prebivalstva v prostoru, odpira nove vidike zaščite nacionalnih manjšin. Ker prostorsko urbanizacijo in nove načine življenja urbane družbe urejajo v sodobnem svetu z instrumenti regionalnega prostorskega planiranja, mora biti slednje tako zasnovano, da ščiti tudi manjšino pred raznarodovanjem na njenem naselitvenem prostoru. V Jugoslaviji, kjer živi poleg jugoslovanskih narodov še veliko število narodnosti, so načela zaščite narodnosti že vgrajena v ustavne določbe in s tem tudi v vse oblike regionalnega, socialnega in družbenega planiranja. Na območju Jugoslavije, kjer živi italijansko prebivalstvo pomešano s slovenskim in hrvatskim, so v občinskih statutih in v statutih krajevnih skupnosti opredeljene pravice in zaščitni ukrepi za italijansko manjšino. Na območju SR Slovenije, na Koprskem, je v vseh krajih, kjer živi italijansko prebivalstvo, zagotovljena uporaba italijanskega jezika v prav vseh oblikah zasebnega in javnega življenja. Dvojezičnost se manifestira tudi navzven s slovensko-italijanskimi topografskimi napisi in dvojezičnimi napisi na javnih zgradbah. Dosledno poučevanje italijanskega jezika v slovenskih ter slovenskega v italijanskih osnovnih in srednjih šolah je ustvarilo bilingvizem tako pri manjšini kot pri večinskem narodu do take mere, da sporazumevanje v obeh jezikih med Slovenci in Italijani ne predstavlja več nobenih težav v dnevni komunikaciji (8). Medtem ko pomeni za obstoj slovenske manjšine v Italiji odprta meja in možnost povezovanja z matičnim slovenskim narodom v Jugoslaviji zelo pomemben dejavnik, pa ostaja še vedno odprto vprašanje njene zaščite v novih pogojih urbanizacije in v različnih oblikah planiranja. Slovenska manjšina se lahko poslužuje svojega jezika v upravi na nivoju občin le v podeželjskih občinah tržaške in goriške pokrajine, ki imajo pretežno večino slovenskega prebivalstva, ne more se pa posluževati svojega jezika v občinski upravi in drugih javnih ustanovah slovensko prebivalstvo mestnih občin Trsta in Gorice. Slovensko prebivalstvo iz celotne goriške in tržaške pokrajine ne more uporabljati svojega jezika v upravnih službah pokrajinskih uradov. Slovensko prebivalstvo teh dveh pokrajin ima možnost šolanja v svojem jeziku v osnovnih šolah, zaradi okrnjene strukture slovenskih srednjih šol pa le v nekaterih tipih srednjih šol. V podeželskih občinah goriške in tržaške pokrajine, ki so poseljene s pretežno večino slovenskega prebivalstva, so dvojezični tudi topografski napisi na javnih zgradbah. Slovensko prebivalstvo, ki je sklenjeno naseljeno v občinah vzhodnega dela videmske pokrajine, pa ne uživa nobenih nacionalnih pravic (13). Odprta meja, ki je pospešila gospodarski razvoj v obmejnih krajih, je s poklicno preslojitvijo prebivalstva iz kmečkega v nekmečke poklice in z oblikovanjem urbane družbe prinesla zboljšanje socialnega položaja in prispevala k zmanjšanju odseljevanja ter k večji prostorski stabilizaciji pripadnikov nacionalnih manjšin. Z uveljavljanjem urbanizacije se je povečala potreba po prostoru za gradnjo stanovanjskih naselij, regionalne infrastrukture in drugih neagrarnih dejavnosti. Ker je bilo doslej širjenje izrabe zemlje v neagrarne namene, ki je zajelo skoraj celotno podeželje Julijske krajine in Fur-lanije, povezano z odvzemom zemlje slovenskemu avtohtonemu prebivalstvu, pomeni urbanizacija tudi izpodrivanje slovenskega prebivalstva iz slovenskega etničnega ozemlja ali pa izseljevanje tega v Trst in Gorico ter v druga manjša mesta z italijansko večino. Hkrati pa je širjenje stanovanjskih naselij, infrastrukturnih objektov in gospodarskih ustanov na odvzeti zemlji pritegnilo večinski narod k poselitvi širokega slovenskega podeželja (14). Ker je zakonska zaščita slovenske manjšine pomanjkljiva in ne zagotavlja dosledne dvojezičnosti v zasebnem in javnem življenju na celotnem s slovenskim avtohtonim prebivalstvom poseljenem ozemlju Julijske krajine in Furlanije, je ogrožena tudi uporaba slovenske ga jezika v javnem življenju povsod tam, kjer je bila zemlja nasilno odvzeta slovenskemu prebivalstvu in kjer so nastala nova naselja, novi infrastrukturni objekti in nove gospodarske ustanove (15). K izseljevanju ali h gospodarski stagnaciji s slovenskim prebivalstvom poseljenih območij pa prispevajo tudi posebne določbe o izrabi zemlje za vojaške služnosti (9). Nasilno odvzemanje kmečke zemlje za urbane namene in omejevanje izrabe zemlje iz različnih vzrokov ustvarja med slovensko manjšino in Italijo napetosti. Ker je v takem prostoru, kot je obmejna že več ali manj urbanizirana regija na obeh straneh italijan-ko-jugoslovanske meje, širjenje obsega površin v neagrarne namene nujno, se s tem v zvezi veča število takih delovnih mest v neagrarnih službah, ki jih v celoti ne more zasedati domače prebivalstvo z obmejne regije. Zaradi tega se doseljujejo na taka območja pripadniki večinskega naroda iz notranjosti držav, kar ustvarja nacionalno pomešanost prebivalstva. Napetostim na nacionalno mešanih ozemljih, ki so posledica izrinjanja ali podrejanja jezika manjšine jeziku večinskega naroda, bi se lahko kljub doseljevanju večinskega naroda in širjenju izrabe zemlje V urbane namene izognili z uzakonjenjem dvojezičnosti in polnim spoštovanjem slovenskega jezika v zasebnem in javnem življenju na celotnem, s slovenskim avtohtonim prebivalstvom poseljenem obmejnem ozemlju Italije. To pa lahko zagotovi le enakopravno sodelovanje večinskega naroda s slovenskim prebivalstvom v vseh oblikah regionalnega, gospodarskega in socialnega planiranja na nivoju občin,po-krajin in regije. Tako obliko zaščite manjšine že uživa italijanska manjšina v Istri, v SR Sloveniji in SR Hrvatski v Jugoslaviji. LITERATURA: 1) V. Klemenčič, Sodobni problemi narodnih manjšin v luči prostorske urbanizacije, Sodobnost,Ljubljana 1974, št. 8-9-10, str. 774-778. 2) V. Klemenčič, Odprta meja med Jugoslavijo in Italijo ter vloga manjšin, Teorija in praksa, št. 9-10, str. 928-936, Ljubljana 1974. 3) M. Jeršič, Odprtost mej kot dejavnik v razvoju slovenskih obmejnih regij, Ljubljana, Inšt. za geografijo univerze, I. del, 1970, str. 132. 4) M. Jeršič (Prvi rezultati v rokopisu). Dokumentacija Inštituta za geografijo Univerze v Ljubljani 5) M. Jeršič, V. Klemenčič, Aktualni socialno-geografski problemi odprte meje. "Numeri unicidi sociologies", Trento XII (1972), 4, str. 63-72). 6) M. Jeršič, V. Klemenčič, Topical Problems of Open Boundaries: the Case of Slovenia, "Atti Convegno su problemi e prospettive delle regioni di frontiera", Izd. 1st di Sociologi-a Interna-zionale di Gorizica, Trst, LINT, 1973, str. 123 - 157. 7) A. M. Boileau, La minoranza Slovena nel Friuli - Venezia Giulia; Aspetti sociologici, Conveg no di studio sui problemi della minoranza slovena, Relazione a cura dell' Istituto di sociologia Internazionale di Gorizia. 8) V. Klemenčič, Italijanska narodnost v SR Sloveniji po popisih prebivalstva leta 1961 in 1971. "Atti IV incontro geogr. italo-sloveno", (Pordenone, 28.-29. oktobra 1973), "Le minoranze etnico-linguistiche della frontiera italo-jugoslava", Izd. 1 st. Geografia Fac. Lingue e lett.stran Univ. di Trieste, Udine, 1974, str. 119-140. 9) V. Z. Simonini, Benečija kot gorska skupnost s posebnim statutom in njena posebna vloga v deželi, Slovenska skupnost v Beneški Sloveniji, Zbirka Nadiža, 1, Speter Slovenov-Trst, 1974,str. 29-47. 10) V. Klemenčič, Geografija prebivalstva Slovenije, "Geografski vestnik", Ljubljana, 1972, str. 133-157. 11) K. Ruppert, F. Schaffer, Sozialgeographische Aspekte urbanisierter Lebensformen, Akademie für Raumforschung und Landesplannung, Hannover, 1973, str. 51. 12) I. Vrišer, Le zone d'influenza delle cittá slovene e delle localita centrali con particolare ri-guardo alie regioni di confine, "Atti IV. incontr. geogr. italo-sloveno", (Pordenone, 28.-29. oktobra 1973), I, "Le minoranze étnico-1 inguistriche della fontiera italo-jugoslava", Ist. Geografía Fac. Lingue e lett. stran Univ. di Trieste, Udine, 1974, str. 141-153. 13) J. Jeri, G. Kušej, Pravni položaj slovenske narodne manjšine v Italiji, Slovenci v Italiji včeraj in danes, Slovenci v zamejstvu, Izdaje slovenskega raziskovalnega inštituta v Trstu, Trst 1974, str. 51-86. 14) L. Volk, Družbeno-gospodarski premiki in slovenska narodnostna skupnost na etničnem ozemlju na Tržaškem (referat), Mednarodna konferenca o manjšinah v Trstu, od 10.-14. julija 1974. 15) K. Siškovič, Predlog za pravno ureditev položaja Slovencev v Italiji, Pravne poti do rešitve problemov Slovencev v Italiji, Slovenci v zamejstvu, Izdaje Slovenskega raziskovalnega inštituta v Trstu, Trst 1974, str. 7--48. 16) S. Pahor, Tržaški Slovenci, Geografski obzornik št. 3-4, leto XX, Ljubljana 1973, str.45-57. 17) G. Valussi, Gli Sloveni in Italia, "Atti IV. incontro geogr. italo-sloveno", (Pordenone, 28.29. oktobra 1973), I, " La minoranze etnico-linguistiche della frontiera italo-jugoslava", Izd. Ist. Geografía Fac. Lingue e lett. stran. Univ. di Trieste, Udine, 1974, str. 5-118 (estr.Trieste, LINT, 1974, str. 118). 18) G. Valussi, II confine nordorientale d' 11 a l i a, Ist. di Sociología Internazionale d! Gorizia, serie "Materiali", 3, Trieste, LINT, 1972, str. 338. 19) G. Vallusi, II riassetto amministrativo ed economico dai territori della Venezia Giulia annessi alia Repubblica Socialista SJovena, "Miscellanea", I. (1971), Univ. di Trieste, Fac. Lingue e lett. stran. Udine, Arti Graf. Friul., 1971, str. 243-265. 20) G Valussi, La funzione internazionale del confine italo-jugoslavo, "Quaderni", Centro Studi Economico-Politici", "Ezio Vanoni", Trst, št. 7, julij-december 1973, str. 5-18. v- 21) A. Borme, Položaj italijanske etnične skupine v Jugoslaviji, "Razprave in gradivo", Ljubljana, Inšt. za narodnostna vrpašanja, 1966, št. 4-5 str. 285 - 314. 22) R. Gubert, La situazione confinaría, Ist. di Sociologia Internazionale di Gorizia, Serie "Ricer-che", 3, Trieste, LINT, 1972, str. 536. 23) A. Lokar, Furlanija-Julijska Krajina: Dežele s funkcijo mostov, "Most", 35-36, tTrst, 1972, str. 84-93. 24) P. Nodari, L'area alpino-adriatica come regione centrale di frontiera (Carinzia, Slovenia,Friu-li-Venezia Giulia), "Quaderni", Centro Studi Economico-Politici "EZÍD Vanoni", Trst, str. 2, januar-junij 1971, str. 12-23. 25) E. Ravnikar, Pogled na širši prostor okrog Trsta, "Most", 26-27, Trst 1970, str. 50-57. 26) A. Rebula, Kultura v obmejnih pokrajinah: vloga Trsta, "Most", 26-27, Trst, 1970, str. 66-73. 10 27) C. Sambri, Una frontiera aperta. Indagine sui valichi italo-jugoslavi, 1 st. di Sociología Inter-nazionale di Gorizia, Serie "Ricerche", 1, Bologna, Forni, 1970, str. 304. 28) E. Sussi, L'emergenza della regione trans-frontaliera Alpe Adria: transazioni "oubbliche" tra Carinzia, Groazia, Friuli-Venezia Giulia e Slovenia, "Atti Convegno sui Problemi e prospetti-ve delle regioni di frontiera", 1st. di Sociología Internazionale di Gorizia, Trieste, LINT,1 973, str. 135-146. 29) Zbornik Mednarodnega študijskega srečanja o vodenju naravnih parkov (Sesljan, 10. novembra 1973), "Most", 39-40, Trst, 1973, str. 1-97. Ivan GAMS UDK 91 1.2: 551.4 +550. 34 O TEKTONIKI PLOŠČ KOT RAZLAGI POTRESOV V ZUNANJIH DÍNARIDIH* Furlanski potresi, ki so se začeli 6. maja 1976 s prvim sunkom ob 20A59 17 ' bodo prišli v anale kot priče nekega dogajanja v zemeljski skorji. Ker so imeli usodne posledice tudi za obmejne kraje v Sloveniji, so tudi pri nas na splošno vzbudili zanimanje za potrese in za razlage, zakaj le-ti nastajajo. Literatura potrese deli na potrese zaradi vulkanizma, lokalnega vdora skladov in na tektonske potrese. Slednji, ki predstavljajo devet desetin vseh potresov na svetu, so nekoliko bolj jasni šele po najnovejših dognanjih geofizike. Prve štiri mesece se je potresna aktivnost odvijala tako kot običajno pri potresih po svetu. Glavni sunek je imel tudi v furlanskem primeru predhodnika (v angleški literaturi forshock), za glavnim pa so se, kot običajno, zvrstili poznejši stresljaji (aftershocks), ki so bili v ncslednjih dneh in tednih vedno redkejši in slabotnejši. Običajno je bilo tudi trajanje. Glavni potres je trajal le nekaj sekund. Ne navadni potek pa so dobili potresni sunki septembra. Začeli so se krepiti,, 11. septembra so spet dosegli rušilno moč (5,8 - 5,9 po Richterju). Sunka 15. septembra ob 4A 15 in ob 10A21' sta dosegla jakost (6,1 - 6,2), ki je le malo zaostajala za potresom 6. maja. Septembra 1976 ob pisanfu tega članka še ni jasno, ali se je že sprostila glavna napetost v zemeljski notranjosti in kako se bo odvijala nadaljnja potresna aktivnost. Gotovo pa je, da pomeni leto 1976 povečano grožnjo za bivanje človeka na prizadetih področjih, ki se sprašuje, kdaj lahko pričakujemo nove potrese in kje. Kako lahko na to vprašanje odgovori naravoslovje ? Najprej si razjasnimo, ali je bil furlanski potres v svetovnem merilu eden večjih, velikih ali celo katastrofalnih. Pomen teh izrazov v raznih knjigah ni enoten. Neenake so tudi skale, v katere razvrščajo potrese. Pri nas se najbolj uporabljata dve. Prva ima ime po ameriškem seizmologu ARichterju. Nanaša se na energijo, ki sprožena v zemeljski globini, povzroči potres (v točki, ki jo imenujemo hipo-center, za razliko od epicentra, kjer so stresljaji na zemeljskem površju največji). Stopnje se določajo glede na zapis vodoravnih premikov, kot ga 100 km od epicentra opravi postavljeni standardni po-tresomerni aparat. Iz jakosti zabeležnih premikov in oddaljenosti od potresnega središča se izračuna potresna energija. Vsaka naslednja stopnja v Richterjevi skali pomeni 31_,6-krat večjo potresno energijo. Na zemeljskem površju se pričnejo potresne poškodbe navadno pri 4,5 R (to je po Richterju). V svetovni seizmologiji označujejo potrese z močjo~|afi magnTfudo) 7 ali več kot večje potrese, potrese zadnje, osme stopnje pa kot velike potrese. Točnih podatkov o jakosti furlanskega potresa 6. maja še ne vemo, poročajo pa o magnitudi 6.5. Druga, pri nas še bolj znana skala za klasifikacijo potresov ima ime po treh avtorjih - Mercalli-Can cani-Sieberg {skrajšano MCS). Ima dvanajst stopenj, ki se določajo glede na potresne učinke na površju. Potres tretje stopnje MCS ljudje komaj zaznajo. Pri šesti stopnji se začenjajo resnejše poškodbe. *Prirejen članek po prispevku istega avtorja iz Jadranskega koledarja 1977 pod naslovom Furlanski potresi 1976 kot naravoslovci pojav. Pr.Ldfiveti stopnji te potresne lestvice (MCS) se zruši skoraj polovica kamnitih in opečnih stavb, večina ostalih pa je neuporabna. To stopnjo imenujejo "delno uničujoči potres". Pri dvanajsti vtopnji se ne porušijo samo stavbe,ampak je močno deformirano tudi zemeljsko površje samo. Po sedaj znanih podatkih je majski potres z največjimi porušitvami med kraji Artegna-Osoppo-Venzo-ne dosegel stopnjo 9,5 po MCS. Za primerjavo: v letih 1900-1974 je bilo po svetu letno 20 večjih in velikih potresov (z jakostjo 7 stopnje po R ali več). Letni povpreček velikih potresov (8 po R) je 1 - 2. Furlanski potres torej ne spada med večje. Več vzrokov je, da je zahteval toliko ruševin in žrtev. Spadal je med plitve (20-30 km). Globine hipocentra med 60 in 300 km označujejo za zmerne, globoki potresi pa imajo središče še niže. Precejšnja rušenja in številne žrtve pa gre pripisati tudi gosti naseljenosti, slabi vezavi kamnitih hiš in potresno slabim legam naselij, o čemer bo govora kasneje. Po številu žrtev (teh je bilo okoli tisoč), furlanski potresi zaostajajo za največjimi v Italiji. Poglejmo samo to stoletje: potres v Messini in Regio Calabria je I. 1908 zahteval 75-123.000 žrtev (viri niso edini), I. 1910 pa je potres v mestu Avezzanu zahteval 30 000 žrtev. Svetovna kronika potresov pa seveda beleži še mnogo hujše katastrofe. Spomnimo se samo potresa I. 1920 v kitajski provinci Kansu s 180 000 žrtvami in tokijskega potresa I. 1923 s 145 000 žrtvami. Se v letu 1976 je več potresov v tujini preseglo furlanskega. Februarski potres v Guatemali je prinssel smrt 23 000 osebam. Ob potresu (8. stopnje po R) avgusta 1976 z epicentrom na morju pri južnofilipinskem mestu Zamboange je umrlo več tisoč ljudi. To leto so bili do jeseni po svetu kar trije veliki potresi, največji 28. julija 1976 v severnokitajskem mestu Tang-šanu (po časopisnih vesteh 8,2 po R), še neznanim številom žrtev. Ob preseženem popvprečku tega stoletja (trije, namesto enega ali dveh na leto) iščejo nekateri, tako kot za druge naravne katastrofe tudi pri potresih krivdo pri človeku. To se zdi glede na ogromno energijo, ki se sprošča pri potresih malo verjetno. Pri velikem potresu se sprosti energija z okoli 10A5 er— gov, kar je toliko kot okoli 12 000 bomb tipa Hirošime. Upoštevati je treba, da tudi v preteklosti veliki potresi niso bili razporejeni enakomerno. Med leti 1974 in 1970 ni bilo na primer nobenega potresa z magnitudo nad 8. Če bi leto 1976 hoteli proglasiti za potresno leto, bi morali zbrati podatke o vseh potresih na svetu, teh pa ljudje zaznajo več kot milijon na leto ali povprečno dva na minuto. Seizmografi zabeležijo okoli 5 milijonov potresov letno. K sreči prizadenejo v večini primerov oceane, morja in nenaseljena področja, sicer bi bil potresni delež med naravnimi katastrofami še večji. Za razdobje 1947-1967 so izračunali, da so potresi zahtevali 56 000 žrtev ali 12,7 odstotkov vseh umrlih zaradi naravnih katastrof-takoj za poplavami. (V Jugoslaviji so potresi na vrhu, zlasti po skopskem potresu 26. julija 1963 z okoli 1 100 mrtvimi in po potresu 26. in 27. okotobra 1969 v Banja-luki, ki se je z le malo manjšo močjo obnovil 31. decembra 1969, kar vzbuja vzporejanje s furlanskim potresom.) Furlanski potresi so potrdili izkušnje po svetu, da sunki tem bolj psihično prizadenejo prebivalstvo, čim dalj trajajo. Dolgotrajno ponavljanje zmernih potresov ljudje težje prenašajo kot močne sunke v krajšem razdobju. Ljudje se sprašujejo, ali se sploh splača obnavljati porušene domove. Kaj jim lahko odgovori znanost ? Nič trdnega, ker mehanizmi potresne dejavnosti še niso znani. Razlage potresov so bile v zgodovini vedno skladne z razvojem znanosti in pojmovanjem o sestavi zemeljske notranjosti in procesi v njej. Se pred nekaj desetletji' so imeli mnogi glavni vzrok za zemeljski nemir v krčenju zemeljske skorje, ki naj bi zaradi ohlajajočega se jedrc postala preohlapna. Začetki sedanjega pojmovanja izvirajo iz spoznanja, da vrhnja plast Zemlje, tako imenovana skorja, bolj ali manj lebdi na labilni podlagi. Seizmologi so tudi ugotovili, da se v določenih globinah, ob stiku neenako gostih plasti, potresni valovi odklanjajo in spremenijo hitrost. Najbolj značilno tako mejnico so imenovali po jugoslovanskem znanstveniku Mohorovičiču (skrajšano MOHO). Bistveni skok v razvoju znanosti so pomenila povojna oceanografska geofizikalna, gravitacijska in druga merjenja, ugotavljanja izvorov toplote, zajemanje globoko-morski h sedimentov itd. Ko so z modernimi napravami snemali oceanska dna, so dobili predstavo o tako imenovanem oceanskem hrbtu, ki je tretji najpomembnejši element zemeljskega reliefa. To je niz strmih, kot najvišja gorovja visokih hrbtov, ki so tektonsko premaknjeni in prepreženi z globokimi jarki. Ugotovili so, da je v njih zemeljska skorja razpokana in da se dviguje. Razvoj nuklearne fizike je omogočil razlago, da je vzrok dviganja v nuklearnih procesih oziroma v dvigajočih se tokovih magme, ki si I i skozi razpoke zemeljske skorje na površje. Sistem oceanskih hrbtov, katerih skupna dolžina v vseh treh oceanih znaša okoli 80 000 km, je največje potresno in vulkansko področje sveta. Ko so z vrtinami ugotavljali starost globokomorskih sedimentov, so spoznali, da se starost veča z oddaljenostjo od hrbta. Tako je zrasla predstava o rasti oceanskega dna . ki se razmika ob razpoki vzdolž oceanskega hrbta. Strnjena magma pa razpoko sproti maši. Nastala je teorija o razširjanju oceanov. Ce bi držala, bi se moralo zemeljsko površje razširjati. Nadaljnji razvoj te teorije ni potrdil. Ugotovili so, da oceanska skorja, ki raste, tone pod robne kontinente. Pre- 12 deri pa si bomo pogledali procese, ki spremljajo to gibanje, se moramo poglobiti v znanje o sestavi zemeljske skorje. Že dolgo je bilo znano, da je vrhnji del zemeljske skorje lažji. Sestavljen je v glavnem iz gnajsa in granita feial) in ima gostoto 2A7. Niže je težja (3) plast iz bazalta oz. andezita Jsima), ki seže pod kontinenti do 25 km globoko, pod oceani pa mnogo manj. Pod skorjo se začenja plašč, ki je labilen in težji (nad 3). Skraja so domnevali, da so glavni premiki na stiku skorje in plGšča. Potem pa so ugotovili premike v samem plašču. Gibljivi del, ki zajema zemeljsko skorjo in vrhnji del plašča, so pričeli imenovati litosfera, nižji del plašča pa astenosfera. Zaradi procesov, ki še niso enotno pojasnjeni, litosfera na labilni podlagi ne miruje. Ker njeno gibanje po vsej Zemlji ni enako,prihaja do razlomov indo nastanka tako imenovanih plošč oziroma razlomljenih delov litosfere. Poenostavljeno slojih lahko predstavljamo kot plošče ledu, ki se pri neenakem toku vode medsebojno tarejo, narivajo na sosednje ali tonejo pod njihove robove. To je poenostavljeno zasnovana teorija o tektoni-ki[plošč L ki je hitro osvojila svet, zlasti anglosaško znanost, in ki bo v bodočih geoloških raziskovanjih gotovo še doživela popravke in dopolnitve. Najprej so govorili o oceanskih in kontinentalnih ploščah, kjer so nemirni stiki najbolj značilni. Na takem stiku se ocean AgT6HT~V~gtobDfeAmdrške jarke. Po domnevi se kontinentalna plošča zaradi trenja na robu drobi in drobci se skupno s tonečo oceansko ploščo v večji globini raztapljajo. Nad narivom se kontinentalna plošča guba. Rastejo gorovja in ob vulkanskem loku se skozi razpoke na površje ali v podzemeljske votline (plutoniti) izliva magma. Ves ta širok rob kontinentalne plošče je potresno aktiven, s hipocentri ob stiku litosfere in astenosfere,ki tone pod kotom 15-75°. Razpoke zemeljske skorje (glej skico) segajo ponekod iz oceanov v kontinente, od katerih so nekateri sestavljeni iz več plošč. Že pred leti so tako poročali o okoli dvajsetih ploščah, njihovo število v literaturi še vedno raste. Stjke med ploščami delijo na konstruktivne, kjer se plošče razmikajo in se širijo, destruktivne in na konservativne. Pri slednjih drsijo plošče lateralno, kot je primer v Anatoliji, kjer se ob horizontalnih drsah javljajo pogosti potresi, rušilni zlasti tam, kjer so na površju naplavine. Teoriji o tektoniki plošč je v kratkem času uspelo pojasniti veliko večino vulkanskih in potresnih območij na svetu. Pojavi, ki spremljajo stike plošč, se zdijo tako preučeni, da lahko že po njih sklepamo na obstoj stikov plošč in plošč samih. Za potresno in paleogeografsko dogajanje v sredozemskem prostoru je najvažnejši stik afriške in evrazij-ske plošče, ki ju je še v mezozoiku ločil dolg ocean Tethis. Zbliževanje pa menda ni potekalo Tstosmer-noT~T5~hekih navedbah se je afriška plošča od srednjega triasa (to je od okoli 200 mil. let) do zgornje krede (130 milj.) premikala glede na Evropo proti_ vzhodu. Nato je do konca eocena (okoli 140 milj. let) sledilo drsenje proti zahodu-severozahodu. Od takrat pa do danes naj bi ta plošča po istih virih pritiskala proti severozahodu. Skladno s temi premiki naj bi se nagubala južnoevropska gorovja. Znanje o premikih plošč v geološki zgodovini so v Sredozemlju kot povsod po svetu obogatila paleo-magnetska merjenja. Odkladnina se pri usedanju namagneti glede na trenutno magnetno polje na Zemlji. Slabo magnetenost obdrži tudi v naslednjih geoloških razdobjih, ko so se magnetni poli že spremenili ali se je spremenila lega plošče. Ker so magnetna nihanja v preteklosti bolj ali manj znana, so mogli ugotoviti, da so imeli južnoevropski polotoki v geološki preteklosti drugačen položaj glede na ostalo Evropo, kot ga imajo danes. lberski polotok se je zavrtel za 35°, Korzika za 21° in Apenini za okoli 40° v nasprotni smeri urnega kazalca (glej skico). Ti deli skorje so se torej premikali samostojno. Od njih nas najbolj zanima apeninski del. Če nanj prenesemo že omenjeno shemo o pojavih ob aktivnih robovih plošč, uvidimo, da tvori enoto s sosednjim Jonskim in Jadranskim morjem, Padsko nižino in Beneško-Furlansko nižino. Te nižine so danes kopno samo po zaslugi intenzivnega nasipava-nja alpskih rek v hladnih kvartarnih razdobjih, ko ni bilo gozda do dna dolin in ko so jih v znatnem delu prekrivali ledeniki. Pri vrtanjih so ugotovili, da sega predkvartarna osnova večidel pod morsko gladino, mestoma celo globje od dna v Jadranskem ali Jonskem morju. Če bi torej postrgali kvartarne sedimente, bi segalo morje od Albanije do prvih obronkov Alp na severni in Apeninov na južni strani Padske nižine. lz njega bi gledalo le nekaj otokov. Zato tu govorim o apeninsko-jadranski plošči, katere skupna reliefna značilnost je višji in dvigajoči se jugozahodni rob v Apeninih in toneči severovzhodni stik ob Dinarskem gorstvu. Poglejmo si podrobneje te stike. Na jugu omejuje našo ploščo globok morski jarek, ki sega od Sicilije mimo Kalabrijskega polotoka 13 proti _v z hodu v Grški jarek in ki pomeni stik z afriško ploščo. Manj jasen je jugozahodni stik naše plošče z afriško po drugih mnenjih korziško ploščo, kjer so globoke morske košnje v Tirenskem morju, manpjasrro pa v Ligurskem morju. Oba stika naše plošče sta v znamenju pojavov, ki so tipični za jao-drivanje ene plošče pod drugo.Aflišno gorovje v obalnem področju in seizmična, v južni Italiji tudi vulkanska dejavnost. Najizrazitejši so ti pojavT ob jugozahodnem oglu apeninsko-jadranske plošče,kjer gre verjetno za trojno stičišče plošč: iz globin morfa se "strmo dvigajo obalna gorovja in'tu'so aktivni vulkani Etna in na Liparskih otokih. Tudi bočni stiki južnega dela plošče so izraziti: aktivni vulkan Vezuv in ob vzhodu globok jarek Jonskega morja, ki doseže gladino 1 330 m. Ob njem se izza toneče obale dviga albansko in črnogorsko gorovje. V Črni gori so z vrtinami dokazani narivi. Vzdolž obale se javljajo močni potresi, od katerih je najbolj znan potres iz I. 1667_, ki je v razrušenem Dubrovniku zahteval kakih 5 000 žrtev. V severnem delu apneninske Italije je v geotektonski zgradbi polotoka viden pritisk korziške plošče proti vzhodu-severovzhodu. Zgradbene enote, prelomnice in narivi so polkrožno razporejeni vstran od Korzike in so glavni reliefni element med Genovo in pokrajino La zio, kjer je bil v starejšem kvartarju živahen vulkanizem. V srednji Italiji ni znakov močnejšega pritiska od zahoda v sedanjosti in morda je to vzrok, da ob vzhodnem Jadranu, med Splitom in Zadrom, aktivni stik plošče ne pride do tolike reliefne in potresne veljave. Grezanje obale je manj napredovalo in v zaledju, v območju zahodnobosanskih kraških polj, je hribovje v območju Zunanjih DinariA-dov najnižje. Verjetno je bil tukaj dvig gorovja najmlajši v Dinaridih, saj je bil še v srednjem plioce-nu nizek relief z razsežnimi terciarnimi sedimenti. To je menda tudi vzrok, da najdejo biospeleologi severozahodno in jugovzhodno od tod dokaj različne vrste jamskih živali. Tukajšna orogeneza je bila v smislu tektonike plošč najbolj aktivna v starejšem kvartarju ob vulkanizmu v Laziu. Severozahodne-je je ugrezanje Jadranske obale najbolj napredovalo v KvarnerjA in v "jVžaškem zalivu. Tu obala še da nes tone, kot govori tudi najnovejša karta recentnih dviganj zemeljske skorje, nastala z mednarodnim sodelovanjem geologov in geodetov (redaktor prof. Lilienberg). Vzhodni stik apeninsko-jadranske plošče bo še dalj časa sporen. Na srednji skici podobe 1, ki je povzeta iz geološke literature, zajema tudi Dinaride. Tak stik na severnem robu Dinaridov, ki segajo po novem pojmovanju na sever Slovenije do Centralnih Alp in ki jim skrcjneži prištevajo še slavonsko ozemlje, po potresni karti sicer ni izključen. Vekakor pa ima stik ob vnanjih Dinaridih znatno več pojavov, ki so značilni za aktivne stike plošč. V tem smislu je na skici št. 2 povzeta jugozahodna meja Dinaridov, ki v Jadranu mejijo s conami, ki jih geologi imenujejo dolnje-albansko-epirska cona, osrednje-sredozemsko-morska semioceanska plošča v Jonskem morju na sever do črte Gargano-Palagruž, jadranski predgorski lok itd. V zaledju najbolj proti severu napredujočega grezanja, to je ob Kvarnerju in izza Tržaškega zaliva oziroma Furlanske nižine, je potresna cona preko Vinodola, Reke in Kastava-Ilirske Bistrice obenem tudi narivni pas ter strmo se dvigajoče gorovje Velebit, Gorski kotar, N. Snežnik, Trnovski gozd, Julijske Alpe. Ob Dinaridih v Jadranskem morju in na obali ni miocenskih ali pliocenskih sedimentov, kLso obilno zastopani v Italiji. To dokazuje istočasen dvig Apeninov in napredovanja Jadranskega morja jjroti vzhodu. V tem oziru sta Padska in Furlanska nižina nekoliko izjemni. Eocenski fliš, ki gradi furlansko in beneškoslovensko predalpsko gričevje irThribovja,tako Ti 3» - 41« BCL09USUA KAZALKA TAO?l$*A «U iJ-47*ARUEMJA »J» MOLOAVUA V navedenem petletnem obdobju predvidevajo povečanje skupnega narodnega dohodka od 24 do 28 odstotkov ali od 20 do 22 odstotkov na prebivalca. Narodni dohodek od neagrarnega gospodarstva naj bi se povečal od 35 do 39 odstotkov. Industrijska proizvodnja težke industrije naj bi se povečala od 38 do 42 odstotkov, proizvodnja za široko potrošnjo pa od 30 do 32 odstotkov. Predvidena rast neagrarne-ga gospodarstva je po posameznih republikah dokaj različna. Največja stopnja rasti je predvidena v Moldavski, Armenski, Beloruski, Kazaški in Tadžiški SSR. Najskromnejša rast pa v Litvi, Ukrajini, Turkmeniji in Latviji. Te različne stopnje rasti neegrarnega gospodarstva verjetno na eni strani odražajo prizadevanja Sovjetske zvez*' po enakomernejšem razvoju gospodarstva v vseh republikah in na drugi strani težnje po aktivizaciji doslej manj izrabljenega gospodarskega potenciala. Na splošno deseti petletni načrt odraža težnje po gospodarski aktivizaciji doslej manj izkoriščenih naravnih bogastev. V neagrarnem gospodarstvu se to kaže v odpiranju novih rudnikov,naftnih in plinskih nahajališč, gradnji elektrarn, prometnih poti ter formiranju novih proizvodnih kompleksov v doslej gospodarsko malo aktivnih območjih Severa, Sibirije in Daljnega vzhoda. Med posameznimi vejami neagrarnega gospodarstva je velika pozornost posvečena energetiki. Deseti petletni načrt .predvideva, da bo leta 1980 znašala proizvodnja električne energije od 1 340 do 1 380 milijard kWh. Za dosego tega cilja je razen povečav in rekonstrukcij že obstoječih elektrarn predvide na gradnja novih termo, hidro in atomskih elektrarn. Pri tem je značilno, da z gradnjo novih HE hkra ti rešujejo tudi namakanje sušnih področij južnega dela Rusije, Ukrajine in Daljnega vzhoda. Gradnja novih elektrarn pa ni locirana samo v krajih, kjer je že doslej največja potrošnja energije, temveč tudi v doslej manj razvitih območjih. Poleg povečanja kapacitet elektrarn petletni načrt predvideva tudi znatna vlaganja v povezavo sibirskega, srednjeazijskega in evropskega energetskega sistema z daljnovodi 500, 750 in 1 150 tisoč voltov. Nič manjša pozornost ni posvečena pridobivanju nafte in zemeljskega plina. Petletni načrt predvideva, da bo SZ leta 1980 načrpala od 620 do 640 milijonov ton nafte in pridobila od 400 do 435 milijard m3 zemeljskega plina. Razen rasti proizvodnje v starih naftnih in plinskih poljih predvideva petletni načrt močno povečanje in odpiranje novih nahajališč. Proizvodnja nafte v Pečorsko - timanskem bazenu naj bi se povečala na 25 milijonov ton, pridobivanje zemeljskega plina pa na 22 milijard m3. Največja rast pridobivanja nafte in plina je predvidena v Zahodni Sibiriji, kjer naj bi se pridobivanje nafte do navedenega Igta dvignilo na 300 do 310 milijonov ton, pridobivanje zemljskega plina pa na 125 do 155 milijard m . Na tej osnovi naj bi dogradili naftno-kemične kombinate v Tomskij, Tobol-skem, Ačinsku, Nižnekamsku in Toljattiju. Za izboljšanje energetske oskrbe posameznih delov SZ in vzhodno evropskih držav je predvidena gradnja okrog 35 000 km plinovodov in okrog 15 000 km naftovodov. Med največjimi predvidenimi plinovodi je orenburški, ki bo dovajal plin v zahodne dele SZ in odtod naprej v vzhodnoevropske dežele. Predvidena je tudi znatna rast pridobivanja premoga. Leta 1980 naj bi SZ pridobila od 620 do 640 milijonov ton premoga. To bodo dosegli z večanjem proizvodnje v že obstoječih premogovnikih ter z odpiranjem novih, predvsem v Južni Jakutiji ter v Kansko - ačinskem in ekibaztuskem območju. Proizvodnja železa naj bi se v deseti petletki povečala na 160 do 170 milijonov ton. Od drugih industrijskih vej ima v tej petletki prednost kemična in strojna industrija. Kemična industrija naj bi razen močno povečane proizvodnje sintetičnega kavčuka in plastičnih mas do leta 1980 izdelala do 143 milijonov ton umetnih gnojil letno. Predvidena je tudi znatna povečava raznih sredstev za zaščito proti rastlinskim boleznim in škodljivcem. Deseti petletni načrt posveča zelo veliko pozornost razvoju kmetijstva, saj je za investicije v kmetijstvo namenjenih 28 odstotkov celotnih gospodarskih vlaganj. Po tem načrtu naj bi se dvignila proizvodnja kmetijskih pridelkov od 14 do 17 odstotkov. Pridelek žit naj bi leta 1980 znašal 235 milijonov ton. To povečanje kmetijske proizvodnje po eni strani temelji na pridobivanju novih zemljišč, na boljšem namakanju in osuševanju, po drugi strani pa na večanju donosov in drugih načinih intenzifikaci-je kmetijstva. V tem petletnem obdobju bodo skušali pritegniti v kmetijsko obdelavo okrog 9 milijonov ha novih kmetijskih zemljišč. Približno polovico jih bodo pridobili z namakanjem v sušnejših področjih, drugo 39 polovico pa z osuševanjem. Kot je razvidno iz karte, nameravajo namakanje razširiti predvsem v južni Ukrajini, Prdkavkazju, južnem Povolžju, Kazahstanu in na Daljenm vzhodu. Osuševanje bo zajelo predvsem Polesje, nekatere predele srednje Rusije in Baltske republike. Za potrebe namakanja bodo povečali kamski vodni bazen, namakalne sisteme na Volgi, Konstantinov-ski rečni vozel na Donu, Aleinski namakalni sistem pod Altajem ter Kulišinski kanal. Z razširitvijo namakanja ob Amurju bodo znatno povečali možnosti za pridobivanje hrane in gostejše naselitve tega območja. Pospeševanje kmetijske proizvodnje med drugim temelji tudi na povečani proizvodnji umetnih gnojil, proizvodnji raznih kemičnih zaščitnih sredstev pred živalskimi in rastlinskimi boleznimi in škodljivci, na širjenju arealov, posejanih z intenzivnimi kulturami, ter na pospešenem uvajanju mesne, mlečne ali meso-mlečne živinoreje. V številnih predelih, posebno v južni Rusiji, Ukrajini, Moldaviji, južnem Kazahstanu ter v republikah Sovjetske Centralne Azije, bodo skušali maksimalno razširiti krmne rastline. V načrtu je tudi znatna razširitev arealov, posejanih s sladkorno peso in krompirjem, posebno v evropskem in zahodno-sibirskem delu države. Pri večanju kmetijske- proizvodnje naj bi tudi v bodoče imel zasebni sektor (ohišnice) pomembno vlogo, predvsem pri proizvodnji mleka, mlečnih izdelkov, jajc, povrtnine in mesa. Zanimivo podobo nam nudi pregled predvidene rasti kmetijske proizvodnje po posameznih republikah. Podpoprečna stopnja rasti kmetijske proizvodnje je predvidena v Litovski, Ukrajinski, Beloruski in Kir-giški SSR. Poprečen razvoj (kot v celotni SZ) je predviden za Rusijo, Kazahstan in Turkmenijo. Nekoliko nadpoprečna stopnja povečanja kmetijske proizvodnje je predvidena v Tadžikistanu, Latviji, Azer-bejdžanu in Estoniji. Močno nad poprečjem naj bi se razvijala kmetijska proizvodnja V Armeniji in Gruziji, z viškom v Moldaviji. Deseti petletni načrt posveča dosti pozornosti razvoju prometa. Na splošno naj bi se do leta 1980 blagovni promet povečal za 30 odstotkov in potniški za 23 odstotkov. Načrt predvideva modernizacijo obstoječih prometnih poti, znatno povečavo in izdelavo modernejših prometnih sredstev ter gradnjo novih prometnih poti, predvsem na novoaktiviranih območjih Severa, Sibirije in Daljnega vzhoda. V železniškem prometu je predvideno povečanje blagovnega prometa za 22 odstotkov in osebnega prometa od 14 do 15 odstotkov. Razen razširitve in modernizacije prevoznega parka predvidevajo elektrifikacijo 2 800 km železniških prog. Na novo pa bodo zgradili 2 500 km prog. Rekonstrukcije in novogradnje so predvidene v rcznih predelih SZ, največje pa so na Bajkalo - amurski magistrali in v gradnji železnice Tinda - Berkalit. Cestni promet naj bi se povečal za 42 odstotkov, od tega blagovni za 45 odstotkov, osebni pa za 28 odstotkov. Predvidena je modernizacija in rekonstrukcija 65 000 km cest, od tega 15 000 km cest, ki imajo zvezni ali republiški značaj. Močan razvoj bo doživel tudi vodni promet. To se na eni strani odraža v predvideni povečavi skupne tonaže ladij za 5 milijonov BRT. Predvidena je povečava vrste pristanišč, predvsem na Daljnjem vzhodu, in gradnja nekaterih novih pristanišč. Tudi rečni promet bo doživel največje spremembe na Daljnem vzhodu in Severu, kjer je predvidena razširitev ali graditev pristanišč. Ob koncu deseti petletni načrt predvideva tudi znatno povečanje zunanjotrgovinske menjave (za 30 do 35 odstotkov). Pri tem je posebno poudarjeno poglobjeno sodelovanje med deželami SEV, predvsem pri vlaganju skupnih naporov za oskrbo s surovinami, gorivi, stroji in prometnimi sredstvi. VIRI: Osnovnie napravlenija razvitija narodnogo hozjaistva SSSR na 1976 - 1980 godi. Izdateljstvo pclitičeskoj literaturi, Moskva 1976. 40 KNJIŽEVNOST Slovenija - naše okolje. Ljubljana 1976 Geografom velja priporočiti 122 strani obsegajočo knjižico žepnega formata v izdaji Mladinske knjige (22 din). Šolniki jo lahko svetujejo za dopolnilno literaturo za geografske krožke in druge aktivnosti, ki se ukvarjajo za zaščito ali varstvom okolja. Nekaj od enajstih prispevkov, ki tvorijo knjigo, se posredno ali neposredno ukvarja z varstvom okolja oziroma narave. Poleg Zelene knjige je to najboljši priročnik za osnovno znanje o onesnaženju zraka nasploh in v Sloveniji posebej. Mislim posebno na prispevke o onesnaženju zraka, rek in morja, o hrupu, o pravnih vidikih varstva. Ne bo škodovalo, če bodo knjižico prebrali šolniki in drugi geografi zase. Mogoče jim bo pomagala pri razločevanju pojmov, ki se v javnosti uporabljajo v nedoločenih ali nasprotujočih si pomenih, kot so okolje, geografsko okolje, pokrajina, krajina, pokrajinska ekologija in podobno. Mislim si, da bodo tisti geografi, ki menijo, da je predmet geografije vse vidno (in morda še kaj nevidnega) na našem zemeljskem površju, uporabili to knjižico za dobrodošel dokaz, kako hodijo nekatere .druge stroke geografiji v zelnik. Verjetno bodo istočasno pripomnili, da je slovenska geografi|a zamudila vlak in ni dovolj preučevala zdaj aktualno in moderno varstvo narave in okolja in da so pač drugi zasedli nezorano ledino. Od tu do klica na obrambne okope, za katerega smo tako dovzetni, ni več dolga pot. Osebno menim, da so taka mišljenja polresnična, ker geografski raziskovalci pogosto nismo kvalificirani za eksaktnejše meritve stopnie onesnaženja in za dajanje napotkov za rešitev (če izvzamemo degradacijo pokrajine v ožjem smislu besede). Onesnaženje moremo samo razlagati, kar pa ni najbolj gospodarsko pereče. Saj geografi tudi doslej nismo izdelovali geoloških kart, merili zračne temperature, vodnih pretokov,, nismo šteli prebivalcev in ugotavljali proizvodnje v tovarnah. Potrebne podatke smo pač prevzeli od drugih in iz teh elementov sestavili geografsko podobo nekega pojava ali dela zemeljskega površja. Tako je tudi s stopnjo onesnaženja, kar bomo morali pri naših regionalnih opisih upoštevati, ker je oris nekega kraja ali pokrajine brez tega postal nepopoln. Tudi v tej knjjžici ne najdemo definicije, kaj zajema pojem okolje. Iz vsebine prispevkov lahko sodimo, da to okolje ne zajema vsega, kar je okoli nas temveč predvsem tiste elemente, ki so, če se izražamo, kot je moderno, postali problem (bolje rečeno: pereči).Zato se zdi naslov Slovenija-naše okolje preširok. Tako pojmovano okolje je ožje od geografskega okolja, ki je predmet naše stroke. Treba pa je priznati, da nekaj prispevkov obravnava okolje v Sloveniji in v svetu v širšem, geografskem smislu. Taka sta predvsem dva prispevka, ki nosita naslov "Tla" in "Človek in mestno okolje". Prvi je povsem prirodnogeografski in obravnava polega prsti in izrabe tal v Sloveniji tudi tipizacijo naravne in kulturne pokrajine in pri tem uvaja imeni "tip krajine na mehkih karbonatnih kamninah" in "tip krajine v trdih karbonatnih kamninah", ki sta vredni premisleka. Drugi prispevek je povsem druž-benogeografski. Pri obeh prispevkih, tako kot pri vseh ostalih, pri tekstu ni naveden avtor. Avtorska imena izvemo šele iz končnega seznama sodelavcev. Očitno pa je, da je prvega napisul pedolog (prof dr. A. Stritar), drugega pa biolog (prof. dr. K. Tarman). Čeprav je torej v knjigi v ospredju konkret no okolje-Slovenlja, med avtorji ni nobenega geografa. Ob tem dejstvu se vprašamo, zakaj ? Ali je postala naša koncepcija obravnave zemeljskega površja zastarela ali vsaj neaktualna ? Bi bila aktualna, če bi naše besedišče zabelili z bolj modernimi izrazi kot pokrajinska ekologija, ekosistem, krajina in tako dalje ? Ali se prispevki nikjer ne sklicujejo na moderne geografske regionalne prikaze Slovenije zato, ker je teh zelo malo, odkar je regionalna geografija stopila v ozadje ? Naj bodo v ozadju ti ali oni navedeni ali nenavedeni razlogi po mojem mnjenju je osnovni vzrok le v različnem pojmovanju pojma okolje in pokrajinska ekologija. Predmet ekologije ir> pokrajinskega varstva je geografiji sicer soroden, a po konceptu različen. Skratka, je eden od mnogih, od geologije, meteorologije do statistike in demografije ter sociologije, od katerih prevzemamo podatke za naše analize. Priznam pa, da je taka trditev mnogo manj privlačna od mnenj o nesluteni aktualnosti geografije, ki da je ogrožena. Ivam Gams 42 NAŠE OKOLJE - NOVA SLOVENSKA REVIJA Rodile so ¡o nedvomno pereče potrebe našega časa, kajti če je katero revijo priklicalo življenje samo, je nedvomno to publikacijo. In če bi zaživela že pred leti, ne bi bilo prezgodaj. O tem, kako življenjska je potreba po takem tisku, priča podatek, da je celotna naklada prvega letnika že pošla in da tudi posameznih številk ni mogoče več kupiti, kar velja zlasti za 3/4 številko, ki vsebuje celotno našo zakonodajo s tega področja (zakone o varstvu zraka, vode, narave, okolja, zakone o gozdovih, rudarstvu, kmetijskih zemljiščih, o urbanističnem planiranju, o zdravstvenem nadzoru nad živili in še o čem). In kar je prav tako značilno: revijo izdaja republiški komite za varstvo okolja (RKVO), ki ni samo najmlajši, temveč tudi zelo svojevrsten upravni organ, katerega so prav tako priklicale v življenje pereče potrebe našega časa in industrijske družbe še posebej. Dosedanje številke kažejo, da je revija sicer predvsem informativna, ko objavlja obestila republiškega komiteja za varstvo okolja in druge uradne objave s tega področja, vendar pa to vlogo presega, ko prinaša različno dokumentacijo o onesnaženosti naših krajev in pokrajin in ko so se v reviji začeli oglašati tudi raziskovalci. Revija prerašča torej v pomembne razglede, ko razgrinja perečo problematiko življenjske prizadetosti posameznih potez naših pokrajin in ko odpira - kar je še posebno pomembno - tudi poti, po katerih naj to problematiko razrešujemo. Gradivo prvih petih številk je prežeto z ustreznimi družbenimi izhodišči in pogledi, ki se nanašajo na načelno in stvarno tovrstno problematiko. Pri tem velja podčrtati, da ti pogledi niti ne omalovažujejo nalog, ki jih postavlja pred nas varstvo okolja, a tudi ne pretiravajo s protislovji, v katere smo to okolje potisnili in še manj z nezaupanjem, da bi uspešno razreševali te probleme. O vsem tem čitamo zlasti v prvi številki, ki je tudi sicer zanimiva glede osnovnih družbenih izhodišč. Značilna je tudi težnja uredništva, da problematiko okolja obvarujemo pred različnimi pretiravanj i, ki so s tem v zvezi, čeprav revija ne skriva tega, da vsi družbeni dejavniki ne gledajo enako na dosedanje posege in prizadevanja glede varstva okolja. Vendar pa RKVO in uredništvo revije spodbujata upravne organe, organizacije in druge k opredeljevanju svojih stališč tudi na straneh revije. Razumljivo je, da mimo revije ne bodo mogli ne gospodarstveniki, ne strokovnjaki in ne raziskovalci različnih smeri, ki pri svojem delu tako ali drugače posegajo na to področje, kakor tudi ne vzgojne in druge kulturne ustanove, v prvi vrsti pa ne šole in zlasti ne geografi-šolniki. Ko geografi prebiramo številke prvega letnika, se nam znova vsiljujejo vprašanja o odnosu med geografijo in varstvom okolja. Pozorni smo zlasti na sorodnost idej, stališč in tudi številnih dognanj, ki se v reviji uveljavljajo in ki so za geografijo umljivo domača. Zato tudi pritrjujemo trditvam, da so problemi varstva okolja posledica mnogostranske dejavnosti človeka sredi naravnega in antropogenega okolja. S