odsev in ki jeclja prve študentske verze, A prišlo je življenje, ljubezen je vzbrstela v mladi duši, njene peroti so se razmahnile in iz jecljanja se je porodila beseda. In govorila je o lepoti, o mladosti, o hrepenenju in o sreči. Ko je pa zagrnilo prvo spoznanje vsakdanjosti in prevar mlado srce, ni umolknilo, ampak zapelo himno samozavesti, ponosa in moči. In vendar sem videl kakor v mraku nekoga, ki v svoje lastne besede ne veruje, Videl sem cesto, ki pelje v brezciljnost. In kdo žvižga z rokami v žepu po njej ? Ali je poet, ki sam sebi ne zaupa, ali vagabund, ki je le cesta, ki gre po njej, njegovo bogastvo, njegovo življenje, njegov cilj ? Štefan je umolknil, zadnji akord te melodije, ki sem jo poslušal, je izzvenel v vprašanju brez odgovora, Prijatelj je zaprl zvezek, ga vrgel na mizo, odprl okno in ugasnil luč. Mladi dan je planil v sobo, Muza na mizi je oživela, njen obraz je za-žarel v skritem sijaju. Ali je bil to odgovor na Štefanove verze ? Doli po tlaku je zaropotal mlekarski voz, Pokoren se je odmaknil od okna in me vprašal s tihim, brezupnim glasom : »Ali mi daš klofuto ?« »Ne, Mnogo jih je že govorilo kakor ti, a tvojih melodij, tvojega solnca, tvoje noči, tvoje ljubezni, tvoje odpovedi, tvoje sreče in tvoje bridkosti ni bilo v njih verzih. Govori ljudem, vrzi svoje verze v domovino! Če ti jih pa vrne in ti poreče: — Vse dobro, vse prav, toda za naše ljudi to ni , , , — tedaj ne obupaj i Tvoj čas morda še ni prišel, mlad si, poet, a svet je star, star , , ,« »Prav , , . Bodri me, da nad mojo drugo ljubeznijo ne obupuješ, dasi je brezpogojno ne hvališ . . .« Odšel sem, Jutranje solnce je že vstajalo in trkalo s prvimi žarki na okna visoko gori pod strehami, Zvonjenje je plavalo nad mestom, življenje se je budilo in kosi so zletali v park s trotoarjev, ki so se začeli oživljati. Srce mi je zvenelo mladosti in lepote, ki so jo pile moje oči , , , —¦.------- Tiste dni je Štefan odposlal svoje pesmi v domovino znanemu založniku. Kakor je bilo njegovo pričakovanje veliko, ko jih je odposlal, tako veliko je bilo njegovo začudenje, ko mu jih je založnik vrnil z oceno priznanega kritika, Pokazal mi jo je, — Dragi mladi pesnik — je bilo tam notri — Bog Vas je obdaril s talentom. Toda te pesmice, dasi so nekateri komadi lepi, niso za naše ljudstvo- Kdo jih bo razumel ? Odkod to čudno postavljanje besed, te nemirne kitice, te prešerne, nevsakdanje figure ? Učite se, učite, klasike prebirajte pridno, spoznavajte samega sebe in svet in življenje! Umerjenosti, uglajenosti Vam je še treba. Zato Vam svetujem, da shranite to zbirko, pesmi pilite in šele čez leta zopet pridete. Sedaj Vam pa ne morem prerokovati uspeha in zbirke tudi založniku ne morem priporočiti, — Tako je govorilo tisto pismo in še mnogo drugega je bilo v njem, kar je pričalo, da je bil gospod kritik profesor. Poznal ga nisem osebno, a po njegovih besedah sem sodil, da je visoko-čislan mož, da ima vsa pravila estetike v mezincu, In če je sam pisal verze, ki so bili slabši od Pokornovih, če je imel plešo in če njegov obraz pod košatimi obrvmi ni kazal blagohotnosti, kakor mi je Štefan pravil — ali je mar on tega kriv ? nlif > * l fe, i X ¦ M v/*'lJ& mvn slovensko-hrvhški katoliški shod: Češke »orlice«. Pokoren je njegovo pisanje s komadi in klasiki in vsemi drugimi besedami vrgel v peč in z mladostno zaupljivostjo poslal pesmi drugam, Od tam ni bilo odgovora cel mesec, »Tega kritika poznam osebno- Na vseh poljih je doma: v znanosti, v umetnosti, v politiki in v dnevnih vprašanjih. Mlad je, lepo rejen in lase ima pristrižene na kartačo, Krokala sva nekoč v Ljubljani skupaj in gotov sem, da me ni pozabil . . .« se je tolažil Pokoren. A varal se je. Zvezek je prišel nazaj in ocena ni bila nič bolj razveseljiva od prve. — V pesmih še vse vre in kipi. Kdo bo pil moten mošt mesto čiste starine ? Toliko neizkušenosti, nepoznanja življenja, mladostne prešer-nosti je v teh verzih, da bi jih nihče ne bil vesel. Nič novega nam pesnik ne pove v svojih novih figurah. Zato ne morem zbirke priporočati. Morda - 392 -