Po krščanskem svelu Pastirski list jugoslovan&kih škofov, ki se bo katoliškim vernikora naše države prebral od 1. do 3. postne nedelje, razpravlja v stvarni in tehtni, resnobni in v poljudni besedi o zakramentu sv. zakona, ki je začetek in temelj eloveške družbe. Z ozirom na žalostno dejstvo, da se tudi pri nas širijo pogubonosne zablode v zakonskem življenju, je potrebno opozoriti na veliko skrivnost sv. zakona in na velike dolžnosti, ki jih imajo zakonci drug do drugega, do druždne, do naroda in do cerkve. Zakonska zveza izhaja od Boga, v Novi zavezi je Kristus utrdil svetost zakona in dvignil to zvezo med kristjani k dostojanstvu zakramenta, ki je vir milosti. Prvotni in glavni namen zakonske zveze je roditi in odgajati otroke ter tako ohranjati človeški rod, razen tega morajo biti zakonci drug drugemu v pomoč. Da more zakon doseči ta namen, mora biti dosmrten. Krščanska poroka, veljavno sklenjena in izvršena, ima po božji voJji najtrajnejši obstoj in neraadružljivost, ki je nobena človeška oblast ne more zmanjšati. Ako ljudje to zveao pretrgajo, je to krivično in neveljavno. Razveza zakoma je poseganje v božje pravice in veiliko zlo. Razveza zakona (raaporoka) žali ženino dostojanstvo, onemogočuje pravo vzgojo otrok in zastruplja dmžane in s tem tudi državo, »kajti državiv je taka, kakršne so družine in ljudje, iz katerih sestoji« (Pij XI.). Da se preprečijo nesrečni zakoni, je potrebno, da se zaročenci prej v krščanskem sinislu pripravijo, ker od dobre priprave zavisi v veliki meri zakonska sreča. Da bosta zaročenca v zakonu resnižno dosegla notranje zedinjep je, morata biti v viseh važnih stvareh istih misli, istega duha in čustvovanja, torej predvsem iste vere. Ce tega ni, pride v družini do nesoglasij in je krščanska vzgoja otrok zelo otežkočena. Da se zabrani večje zlo, dovoli cerkev mešane zakone, toda samo takrat, če ima zagotovilo, da bodo vsi otroci katoliško krščeni in vzgojeni, in če so odetranjene nevamosti za večno zveličanje. Poroka, ki se sklene samo pred državnim uradnikom, je po cerkvenih zakonih neveljavna. Namen zakona je, da daje cerkvi in državi potomstvo. Zakonci, ki tega namena ne izpolnjujejo, grešijo proti Bogu, ker prelamljajo njegovo zapoved. Grešijo proti samim sebi, ker se s tem, če nočejo otrok, oropajo najlepše utehe in zadovoljnosti v svoji starosti in ker si onemogočijo najglobljo sredo družinskega življenja. Cerkvi jemljejo naraščaj, državi Člane, svojerau narodu pripravljajo počasen in nečasten konec. V prejšnjih časih je razsajala v mnogih naših krajih črna kuga in opustošila cele vasi in mesta. Sedaj pa je zavladala bela kuga, ki je še večja nevarnost za narod. Naj se starši ne bojijo števiinih otrok, ki res pomenijo mnogo skrbi, pa tudi mnogo yeselja. Na žalost je mnogo okrutnih raater, ki bi lahko dete rodile in odgojile, pa napadejo s nomočjo brezvestnih ljudi življenje otroka, ki je še skrit v materinem te- lesu. Uboj nerojenega žMjenja je greh, je zločin, ki se protivi zakonom narave in božji zapovedi: Ne ubijaj! Življenje obeh, matere in otroika, je enako sveto. To svetost življenja morajo posebno spoštovati zdravnilki, ki so poklicani, da rešujejo življenje, a ne, da ga uničujejo. Državni zakomi prepovedujejo splavljanje, pa se vendar ta okrutni posel na veliko izvršuje tudi tedaj, kadar tega ne terja materino adravje. Vsi oni, ki vršijo ta krvavi posel, naj vedo, da kri nedolžnih otrok, s katero so omadeževali svoje prste, vpije v nebo za mašoevanje. Njih dejanje ni zdravniška spretnost, marveč prava zločinska obrt. Kožo in denarnioo na varno! Takšno je gee/lo španskih komunističnih voditeljev. Voditelj mora ostati ljudstvu ob strani vedno, zlasti v primeru nesreče. S porazom rdečih čet v Katakmi ji je nastopila za delavce in preproete ljudi, katerim so boljševiški voditelji z besedo in nasiljem zabioevali v glavo upanje na končno zmago, velika nesreča. V tej nesreči so voditeljski hujskači pabegnlli, zapeljane mase pa so puatili, naj si pomagajo, kakor si znajo, 6e ne drugaoe, pa z begom. Za voditelje je beg lahek, ker so njihove denarnice polne denarja, njihovi kovčegi polni zlata in. biserov, ki so jim ostali kot plen iz izropanih cerkva in hiš katoliški veri zvestih oseb. Preprosti ljudje pa nimajo nič, kar bi mogli vzeti s seboj, samo golo žavljenje zavlečejo s seboj preko francoske državne meje. Tamkaj dobijo tešila in krepčila, osobito žene, matere in otroci. Pa še tega jim ne privoščijo kamundstični vojaki, ki prifoežijo kot »rdeči junaki« preko meje, marveč trgajo ženain in otrokom iz rok hrano, podarjen denar in obleko. Ni čuda, da &o jih celo francoeki levičarji radi tega začeli prezirati ter o njih pisati po svojih listLh: »To niso miličniki, to so navadni tolovaji.« Enemu izmed levičarskih francosMh listov, glasilu notranjega ministra Sarrauta, čistokrvnega radikala, poroča njegov dopisnik to-le: »Gnus me je pre- vzeJ, ko eem videl ,re$Mib]ikanske voditelje', generale, polkovnike in civiliste, kako so prihajali na mejo v luksuznih. avtoanobilih, napolnjenih z zlatom in raznimi dragocenostmi. Ti ljudje so zbežali prvi v avtomobilih in s tovornimi vozovi, nabasanimi s prtljago, medtem iko španski otroci od mraza umirajo po cestah in se njihove mamice jokajo v dežju, ko nimajo zavetišča.« Vsi ti pojavi so nov dejanski dokaz za to, da so kamunistični voditelji povsod največji sebičneži, ki nimajo niti trohice srca ali usmiljenja za ubogo trpeče ljudstvo. Za te ljudi postoji samo »jaz« in uživanje. Tako je med drugimi komunističnimi »odličniki« spravil svojo kožo na varno Largo Caballero, ki je imel priimek »spanski Lenin«. Kot posestnik najširših ust in najspretnejš^a jezika je ta rdeči gromovnik preprosto ljudstvo hujskal na revolucijo in vojno. Ko pa so mu tla postala nevarna, je svojo častito osebnost z vso potrebno opremo spravil na varno, nahujskanim množicam pa je kot spomin na sebe zapustil obup in kletev.