1080
Ervin Fritz
Pesmi
TUDI VAM    Vem, tudi vam se zgodi: SE ZGODI    v sanjah plezate čez prepad po pisani lojtrici. Na lepem začnete padati v jamo, groza vas pokosi, strah vam zadrgne vrat. Presunjeni s to sanjsko melodramo se zbudite. Celi. Nič vam ni. Le smrt je obesila svoj plakat na plot vaše duše. Tako, za reklamo.
SONČNICE     Sončnice imajo zlato krono na glavi,
nebo je visoko, brez oblaka, zrak drhti, hribi so nizki, mehko izrisani, plavi. Pokrajina tone. Naglo se večeri. Smrt, ki se z vetrom jesenskih dni mrzla prikrade po rjavi travi, je pravzaprav le tišina: temno prišumi in vse okrog sebe z nočjo poplavi. Sonce na obzorju komaj še sveti,
1081
njegova krogla je velika, rdeče ognjena.
Sončnice pa so kakor zeleni skeleti.
Slutijo smrt. Ne vedo ji imena,
a slutijo: treba bo umreti.
V grozi zorijo v njih njihova črna semena.
NAPOSLED     In naposled ostanem s svojo smrtjo sam; le ona in jaz, v boju pregnanem, v meni raste kot mesec v večeru ranem in me vabi. Kam?
In ko se zgane v meni, se ne ganem; in se predam;
v srhu ledenem, v zanosu neznanem padem vanjo. In jo spoznam.
SEM IN TJA    Na tehtnici sta noč in dan:
zdaj tone ta, zdaj druga stran;
nemirka v uri trepeta:
sem, tja, sem, tja, sem, tja;
z gugalnico v nebo, v zenit,
pa spet nazaj v nebo brez mej,
večerni mrak, jutranji svit,
noč, dan, dan, noč, in spet kot prej;
kar je bilo in kar še bo,
med goli nič in marsikaj,
nebo, pekel, pekel, nebo,
in z neba spet v pekel nazaj.
Ko tehtnica se umiri,
na uri ujame Smrt Moža,
nemirna igra se konča.
Ura je točno polnoči.
POSKOČNA     Samo še malo, še nekaj let, in nič ne bo pomagalo: zbogom svet.
Pesmi
1082
Ervin Fritz
Nebo se podre, svet se stemni, vse s tabo umre, sled se zgubi.
RIME
V dveh vrstah — kot pri volkulji seski —
se procesija rim po trebuhu pesmi vrsti;
druga za drugo se vrstijo
kot v parku obakraj poti
kolona dreves;
kot šolarke, ki se za roke držijo:
same rime na -es.
In pesem je polna princes
brez in cipres,
peres in zaves,
metres in bedres,
zarez in protez in zvez
in tudi nekaj delikates
se najde vmes.
Na koncu vrstic mrgoli
rimic na -es:
kot za robom beračeve srajce uši
se preriva sem in tja riman mrčes.
Mislite, da ni res?
Rime niso ne kamen ne kost
ne les,
rime so riman most
do poetskih nebes.
Kot da bi pav razprostrl pahljačo žarečih peres.
pesem se gizda z nakitom čudes na -es.
Svet se med rime vriva,
v njihov sanjski ples,
rime so polne eksploziva,
pesem je kres.
Na zemljo in na nebo
in na vse, kar je vmes,
je položila rima svoje ljubko uho:
svet ji žužnja krog ušes.
Rime se mečejo iz pesmi visoko.
kot ribe čez jez.
O rime, dajte mi roko.
A. že so poskakale čez .. .
1083
Pesmi
RAD    Napravim ti ogrlico iz rad; rad je droben seznam stvari, ki se rimajo na mlad in na rad te imam. Rad je tvoje malo uho, rad so tvoji lasje, rad so oblaki, ki hite za svojo veliko žalostjo čez nebo, rad so takti neke male melodije, ki se rada prikrade z nočjo, pa mehkoba, ki leže v srce, kadar se človek od žalosti napije, rad je zlajnana mondšajnsonata, rad je izjecljana ljubezenska izjava, rad je odpadla pozlata z resnobne besede očetnjava . . . Na nitko ti jih nizam, te rad stvari, brez vrste in pravega reda, kar tako: da ti z vratu zažari moja rad beseda.