1. MAJ 1928.
Poštnina plačana v gotovini.
Štev. 17
Ljubljana, torek, I. maja 1928.
Leto III.
Posamezna številka Din 2*
Izhaja vsak petek. Naročnina 6 Din mesečno, 15 Din četrtletno. Za inozemstvo 10 Din mesečno. Uredništvo in uprava Ljubljana, Delavski dom, Karla Marksa trg 2, dvorišče. Čekovni račun 14.577. Lastnik in izdajatelj Alojz Kusold, Ljubljana. Odgovorni urednik Albert Hlebec, novinar, Ljubljana, Karla Manca trg št. 2. Tiska tiskarna »Slovenija*. Za tiskarno odgovoren: Alojzij Hofler v Ljubljani.
Vsak obrat, vsaka vas imej dopisnika za »ENOTNOST4*.
ENOTNOST
DELAVSKO-KMEČKI LIST
Delavci, kmetje in vsi zatirani narodi, združite se!
Proletariat ne more iti po poti imperialistov in tudi ne po poti reformistov, ki imperializem podpirajo, ki mu služijo. Proletariat vsega sveta se zbira po vsem svetu za boj proti imperializmu in kapitalizmu.
Delavci! Kmetje!
Milijonske množice proletarskega razreda, milijoni zatiranih izkoriščanih bodo na svoj dan, na dan Prvega Majnika po vsem svetu demonstrirali ZA OSVOBODITEV IZPOD JARMA KAPITALIZMA IN ZA BOLJŠI, ZA SOCIALISTIČNI DRUŽABNI RED. Proletarci in proletarke vsega sveta bodo Prvega Majnika dokumentirali svojo MEDNARODNO PROLETARSKO SOLIDARNOST IN ENOTNOST V BOJU ZA BOLJŠO BODOČNOST.
V VELIKEM BOJU DVEH SVETOV SE NAHAJAMO. Svet imperialističnega zatiranja se bori za obstoj z doraščujočim in narašču-jočim svetom socialistične zgradbe. Le še s sUo, s terorjem in z odkritim gaženjem »demokracije« vzdržuje imperializem svoj sistem gospodarskega in političnega zasužnjen ja delovnega ljudstva. V imperialističnih državah kapitalisti znižujejo plače, podaljšujejo delovni čas, mečejo delavce na cesto, in jemljejo in reducirajo tudi one pravice, ki si jih je proletariat pred leti izvojeval. V državi proletarske diktature pa prehajajo z uspehom že k uvedbi 7urnega dela, brez da bi zato znižali mezde, vršijo velikansko delo na polju kulturne vzgoje proletarskih mas in s kolektivizacijo poljedelstva odpravljajo bedo tudi na kmetih.
V kapitalističnih državah vlada buržuazna diktatura, ki ne prikriva več, da zastopa kapitalistične razredne interese na račun delovnega ljudstva. Fašizem ni na vladi samo v Italiji, v Bolgariji in na Poljskem, tudi v drugih velikih imperialističnih državah vladajo fašistični režimi. V Sovjetski Uniji pa je buržuazija brez političnih pravic, tam vlada delavski razred, podpiran od kmečkega ljudstva.
Svet imperialistov ni enoten. Vsled notranjih nasprotstev se pripravljajo kapitalistične države na novo vojno za novo razdelitev sveta med zmagovalce in premagane. V svetu imperializma raste militarizem, ki pripravlja nove armade, nova še nepoznana morilna orodja in sredstva. Priprave imperialistov za novo vojno pa veljajo predvsem za boj proti Sovjetski Uniji. Na razorožitveni konferenci v Ženevi so imperialisti sovjetske predloge za razorožitev odklonili.
Proletariat ne more iti po poti imperialistov in tudi ne po poti reformistov, ki imperializem podpirajo, ki mu služijo. Proletariat vsega sveta se zbira po vsem svetu za boj proti imperializmu in kapitalizmu. Slovenski del mednarodnega proletarskega razreda se priključuje internacionalnim prvomajskim manifestacijam s parolami:
proti vojni nevarnosti, imperializmu, militarizmu, oboroževanju in fašizmu
za popolno razorožitev in za zvezo s sovjetsko Rusijo
za samoodločbo vseh narodov do odcepitve
proti zakonu o zaščiti države in politični in socialni reakciji
za popolno svobodo govora, tiska in združevanja
proti podaljševanju delovnega časa in zniževanju mezd
za amnestijo političnih obsojencev proti neznosni davčni obremenitvi delovnega ljudstva	*
za uzakonjenje 8urnega delavnika, za višje mezde in za spopolnitev in izvajanje socialne zakonodaje (splošno starostno in nezgodno zavarovanje) proti davku na ročno delo
za progresivno obdavčenje kapitala proti policijskemu in podjetniškemu terorju za zrušenje sistema Giavnjače, za zaščito delavskih zaupnikov proti redukcijam in brezposelnosti
za državno podporo brezposelnim proti ukinitvi stanovanjskega zakona
za zaščito stanovanjskih najemnikov proti kapitalizmu in kapitalističnim vladam za socializem, za delavsko-kmečko vlado, za federacijo delavsko-kmečkih republik.
Pod režimom SLS in dr. KoroSca!
Uprizoritev „KRIZE“ prepovedana. „Svobo-daši“, ves slovenski proletariat na noga S
24. aprila 1928, ravno za osemletnico Zaloške ceste nam je oblast prepovedala uprizoritev slovenske socialne drame »Kriza«. Kljub vsej reakcionarnosti današnjega režima nismo mislili, da je tako reakcionarno črn, da nam bo za predvečer 1. Maja prepovedal delavsko predstavo.
Vse kulturne organizacijo smo že pozvali, da podpišejo resolucijo, ki zahteva uprizoritev »Krize«.
1. Maja je treba po vseh krajih najodločneje protestirati proti temu reakcionarstvu in zahtevati
svobodo tiska in govora in odpravo ce-sarsko-kraljevega Franc-Jožefovega Priigelpatenta iz leta 1850.
Najizdatneje pa bomo protestirali proti črni reakciji, ako organiziramo delavke in delavce v »Svobodo«.
Zato razpisujemo tele nagrade:
Kdor pridobi od 1. do 31. maja 5 članov »Svobode« s plačano pristopnino in enomesečno članarino, dobi v darilo broširano knjigo »Kriza« s. Golouha!
Za 10 članov v platno vezano »Krizo«! ? Za 25 članov v usnje in z zlato obrezcf vezano »Krizo«!
S tem hočemo doseči to, da bo »Krizo« vsaj preč ital vsak slov. proletarec, ako je že ne sme videti na odru.
Pristopne izjave naročite pri centrali »Svobode«, Marksov trg 2II, istotam jih obenem s pristopnino vrnite!
V mesecu maju pridobimo 1000 novih članov Svobode«, organiziranih bojevnikov za svobodo delavskega razreda!
V državi je reakcija. .
Mi pa zahtevamo svobodo.
Zato organizirajmo proletariat v »Svobodo« l
Ljubljana.^ne 24. aprila 1928.
Za centralo »Svobode«:
Štukelj Ciril, predsednik.
Za delavski oder »Svobode«:
Bratko Kreit, režiser.
Pečat klerikalne reakciie.
24. april 1920 — 24. april 1928.
Čuječa oblast za mir ljubljanskih občanov je prepovedala Krizo« s sledečim, odlokom: Pov. br. 596 1.	Ljubljana, 24. aprila 1928.
Delavski telovadni in kulturni zvezi Svoboda« v Ljubljani, v roke t. č. predsednika gospoda Cirila Štukelj v
L j u b 1 j a n i.
Gradišče 2.
Na osnovi § 3 ministrske naredbe z dne 25. novembra 1850, drž. zak. štev. 454 m na osnovi vzakonje-ne naredbe poverjeništva za notranje zadeve z dne 3./1I. 1919. Uradni list z dne 8. 111. 1919, štev. 391 40, se iz razlogov javnega reda in tniru prepove, da bi dramatični odsek nastavljenega društva dne 30. aprila 1928 v Narodnem gledališču v Ljubljani uprizoril socijaliro dramo »Kriza« (spisal Rudolf Golouh, založba »Delavske Politike< Maribor, tisk Ljudske tiskarne v Mariboru).
Razlogi:
IH. slika je v celoti nedopustna. Uprizarja namreč dogodke z dne 1. junija 1924 v Trbovljah, in sicer na
tak način, da mora vsak gledalec, ki so mu znani ti dogodki, spoznati, da gre za te izgrede. V interesu javnega reda in miru je, da se ti dogodki ne uprizarjajo na gledaliških odrih, ker bi se z njihovo uprizoritvijo na novo razpaljale strasti, ki so dovedle do tolikšne nesreče.
Nedopusten je nada\je IV. prizor IV. siVke s sce-ničnim navodilom na koncu lil. prizora iste slike. Ta prizor je namreč nekaka apoteoza atentatorja, ter se nanaša očividno na znani atentat iz naše politične zgodovine poslednjih let. S tem prizorom se hvali zločinska dejanje, z njim se vsaj posredno tudi poziva na taka dejanja, kar je v očividnem nasprotju s kazenskim zakonom.
Nedopusten je tudi III. prizor v V. sliki, ki je nadaljevanje III. slike. Poleg tega ta prizor brez III. slike nima zveze in pomena.
Ker je z ozirom na navedeno, nedopustna uprizoritev bistvenih delov te drame, brez katerih tudi ostali deli drame zgube , svoj pomen, je treba njeno uprizoritev v celoti prepovedati.
Proti tej razsodbi je dopustna pritožba na Velikega župana ljubljanske oblasti, ki jo je tekom 14 dni po dostavitvi tega odloka tuuradno vložiti.
Pritožba nima odložilne moči.
Policijski direktor: (Podpis nečitljiv!)
»ROKA PRAVICE«,
socialna drama pisatelja Angela Cerkvenika se bo 30. aprila zvečer predvajala v ljubljanskem Narodnem gledališču, če v tein času oblast ne bo preklicala prepovedi uprizoritve »Krize«. Drama piikazuje današnjo korupcijo, nezavedne proletarce, uradniško koristolovstvo, sistem »roke pravice«. ki je posegla tudi po »Krizi«. Drama je ravno tako zanimiva in primerna za delavsko predstavo. Za njo veljajo vstopnice, kupljene za »Krizo«. »Svoboda« se je tako dogovorila z Narodnim gledališčem, da ne ostane ljubljansko delavstvo brez delavske predstave na predvečer
1.	Maja.
POZIV VSEM IGRALCEM »KRIZE«.
Ker še prepoved ni končnoveljavna, moramo s svoje strani biti popolnoma pripravljeni na uprizoritev. Vaje se vrše naprej kot je bilo določeno. Tudi generalka se bo odigrala v vsej začrtani opremi. Zato se ne dajte begati od nikogar, ampak pokažimo ŽELEZNO DISCIPLINO IN RED. Vsi, ki so bili v nedeljo pri vaji v Narodnem gledališču, morajo zopet priti k generalki v nedeljo ob pol 8. uri zjutraj v delavskih oblekah. Generalka je za nas že kot predstava. To velja za vse slučaje. Zato skrbite vsi, da bo nastopajoča množica zopet polnoštevilna. Glave pokonci! Vsi na delo! — Za Delavski oder: Bratko Kreft.
LJUBLJANSKO DELAVSTVO IN GOLOUHOVA »KRIZA«.
Kako se je delavstvo Ljubljane in okolice zanimalo za uprizoritev »Krize«, pri kateri nastopa nad 80 ljudi, je najboljši dokaz to. da so bile vstopnice razen stojišč razprodane že 24. aprila, to je na dan, ko je policija poslala svoj odlok prepovedi
—	6 dni pred uprizoritvijo. Pozivamo vse kulturne. strokovne in politične organizacije, da skupaj s »Svobodo« protestirajo proti temu koraku in tako pozovejo oblasti, da delo dovolijo vprizoriti. saj je izšlo v knjigi že lani ter je bilo tako od državne oblasti dovoljeno.
KROPA. (Spored prvomajske proslave.) Dne 30.. aprila zvečer ob 9. zažiglnje kresa na Špiku z bengaličnim ognjem, razsvetljava v prostorih podružnice in pri vseh sodrugih. 1. Maja zjutraj ob 4. budnica po trgu, odsek pevskega društva zapoje na trgu »Zbujenje duhov«, »Delavski pozdrav« in »Pesem o delu«. Ob 10. dopoldne zborovanje v društvenih prostorih in koncert pevskega odseka. Popoldne ob 2. zbirališče na trgu, nato skupni izlet.
Kurt Klaber:
Delavec.
On, ki pri stružnici v fabriki stoji dan na dan. In vzvod pomika naprej in nazaj. Naprej in nazaj. Dokler je še kaj roke, vedno taisti vzvod, ki se pomika naprej in nazaj in vzvod udarja naprej in nazaj:
To je delavec!
On, ki na parnih kladivah v kovačnicah stoji. Majhen, vase pogreznjen. Upirajoč oči za padajočim kladivom. In vedno samo klade nalaga: svet-ložareče klade. In kladivo udarja, udarja, udarja! Udarjati, pozivati! Udarjati, pozivati! Vsak dan! Leto za letom! Celo življenje:
To je delavec!
Ta, ki se prevaža v jamo. Poševno, sključeno, sklenjeno. 300, 400, 500, 600, 800, 1000 metrov. In le premog ali rudo železno vedno koplje. Vsako uro. Vpognjen! Sključen! Na trebuhu! In vedno samo koplje, koplje, koplje! Ded, oče, sin! Trije rodovi:
To je delavec!
Ta, ki na visokih~pečeh stoji. In celo svoje življenje venomer žgani kamen prenaša! In vedno luknje okrogle, visoko okrogle luknje vrta, vrta, vrta! V kotle šive zabija! Vedno same šive, vijake!
V	urade venomer samo piše, piše, piše! Ki celo svoje življenje venomer naklada, zemljo, pesek, zemljo, vse dotlej, dokler samega sebe ne naloži in zagrebe!
Bolje: Sleherni, ki se gloda in žre od svojega dela:
To je delavec!
In ta, ki za plačilo stanuje v zakotnih četrtih mesta, revirja. V stanovanjskih kleteh in manzar-dih ječi. Siromašen, izglodan, lačen! Ta, ki se ga zapira v stanovanjske kosarne in bajte, kjer, z ženo in otroci, po štirje, šest, osem, deset ali dvanajst stanuje v eni ali dveh sobah:
To je delavec!
In ta, ki slehernega jutra kljub vsemu temu, vsak opoldan, vsako jutro, vsak opoldan, 40, 50, 60, 70 let, dokler se ne zgrudi, na delo prihaja! In vzvod pomika, goni, ploskve poriva, premog koplje, kamenje prenaša, vrta, piše, naklada:
To je delavec!
In vendar se enkrat domislil je in pogruntal! Da se hoče osvoboditi iz tega dosmrtnega prisilnega dela! In vstaja! Se svojega človeškega življenja zaveda in svoje moči! Ta vstaja! On, na čigar ramenih sloni družba človeška in se radi tega čuti razžaljenega, ko mu misel je šinila v zavest, da mora za delo svoje, v potu krvavega znoja storjeno, zahtevati plačilo pravično, da bo mogel živeti življenje človeka:
To je delavec!
Hrastnik, 5. jan. 1928.
Poslovenil Fr. Kozar.
O financah Jugoslavije in o inozemskem posojilu.
Finance države SHS so v obupnem stanju. Finančno gospodarstvo jugoslovanske buržuazije je kaos, ki nima primere v sodobnih kapitalističnih državah. Od leta 1925 dalje govorijo vladajoče stranke o nekem ravnovesju v državnem proračunu, toda ravno najboljši poznavalci so morali v svojih študijah pribiti, da je to ravnovesje samo računska samoprevara in nič drugega. O proračunskem ravnovesju je mogoče govoriti v Jugoslaviji samo, če se ne vpošteva »letečih dolgov«, ki rastejo in se prenašajo iz leta v leto in katerih pravi obseg se ne da nikoli ugotoviti. Dobri poznavalci jugoslovanskega finančnega gospodarstva jih cenijo daleč preko ene milijarde dinarjev — nekateri politiki pa zagotavljajo, da znašajo celo več kakor dve milijardi. Finančno stanje je torej naravnost obupno.
Poleg tega pa je bila lanska letina skrajno slaba in ker so tudi rezervarji živine izčrpani, po-kazuje lanska zunanja trgovina deficit, ki presega 800 milijonov dinarjev. Valuta dinarja se je mogla vzdržati samo na ta način, da se je uvoz skrčil na neobhodni minimum in da je delala Narodna banka skrajne finančne napore. Tako stanje pa je za dalj časa nevzdržno.
Vladajoča buržuazija se skuša izviti iz te gospodarske krize z dvema pripomočkoma: z davčno reformo in pa z velikim zunanjim posojilom. Buržuazija vidi, da je davčni vijak napet do skrajnosti in skuša zrahljati njegov pritisk predvsem na ta način, da pritegne k večjemu obdavčenju srbijan-ske pokrajine, ki jih je davčna politika velesrbske hegemonistične buržuazije favorizirala in osvobo-jevala od previsoke obremenitve. V to svrho naj bi še davki »izenačili«. To izenačenje pa je iluzorno, ker nedostaja za tako izenačenje skoro vsa davčna podlaga in ves aparat v Srbiji. Od tega izenačenja bo ostalo malo več kakor lepo ime.
V	ostalem obstoja vsa davčna reforma, ki je sprejeta z novim finančnim zakonom v zamenjavi nekaterih vrst davkov. V celoti pa ostajajo izdatki isti (vsaj praktično!) in tlačili bodo davki iste kategorije davkoplačevalcev. Kjer pa je dosežena sploh kaka olajšava pri direktnih davkih, bo temeljito zbrisana z novimi indirektnimi davki, ki jih bodo pobirali oblastni odbori in občine. Finančno izsesavanje delovnih slojev se bo nadaljevalo v nezmanjšanem tempu.
Buržuazija je vsled takega stanja morala seči po skrajnem sredstvu — po inozemskem posojilu. S tem hoče zamašiti velike vrzeli v razpadajočih financah, dvigniti z investicijami notranjo blagovno cirkulacijo in dati industriji močno injekcijo. Z zakonito stabilizacijo valute naj bi se povišal tudi kredit, ki naj bi privabil v državo tuji kapital.
Toda ravno to posojilo bo imelo usodepolne posledice na notranje gospodarske in politične razmere. Kar se tiče gospodarske strani, predpostavlja tako investicijsko posojilo veliko gospodarske resnosti in solidnosti, ki je v vladajoči buržuaziji ni. Tu stoji v ospredju vprašanje »zarade« in od tod toliki konkurenčni boj med novimi formacijami »prečanske« in srbijanske fronte. Uspehe, ki bodo s tem posojilom doseženi, bo plačalo jugoslovan-
Za amnestijo političnih jetnikov!
V pomoi žrtvam kapitalistične reakcije!
w.
S
Slika klero-radikalnega režima.
Letos, v jubilejnem letu, ko bo buržuazija proslavljala lOletnico obstoja svoje oblasti v SHS, bo delovno ljudstvo preživljalo lOletnico raznoimenih režimov Giavnjače.
I	udi pod dr. Korošcem besni režim Giavnjače dalje. Statistika političnih preganjanj za tri mesece letošnjega leta je strahovita. Od I. januarja do 31. marca 1928 je bilo izrečenih
8	smrtnih obsodb političnih obdolžencev,
50 ljudi je bilo obsojenih na skupno 188 let in 7 mesecev ječe,
12 ljudi je bilo tajno umorjenih.
Izgnanih je bilo iz mesta bivanja 146 ljudi za 684 let,
33 sodrugov v ječah je stavkalo z gladom skupno 176 dni.
V 16 jugoslovenskih ječah je v prvih treh mesecih izdržavalo kazen 128 sodrugov, ki so obsojeni na 596 let ječe, med njimi 1 na dosmrtno ječo. Poleg tega je še v Zenici 20 obsojenih Racionalnih revolucionarjev iz Crne gore.
903 žrtve z 1495 družinskimi člani, je samo v prvih treh mesecih 1928 udarila- roka Giavnjače.
Po nepopolnih podatkih je šlo skozi zapore v prvih treh mesecih v Hrvaški in Slavoniji 213, v Srbiji 126, v Makedoniji 94, v Dalmaciji 24. v Sloveniji 10 političnih preganjancev.
V	ječah:
V Mitroviči izdržu.ie 10 sodrugov kazen 192 let, v Lepoglavi 1 kazen 2 let, v Zagrebu 4 kazen 5 let, v Ada Ciganlija 1 kazen 5 let, v Požarevcu 4 kazen 6 let, v Glavnjači 19 kazen 35 let 6 mesecev, v Velesu 4 kazen 12 let, v Štipu 19 kazen 118 let 4 mesece, v Skoplju 7 kazen 37 let 4 mesece. v Splitu 2 kazen 4 mesece, v Šibeniku 1 kazen 6 mesecev, v Dubrovniku 2 kazen 1 leta, v Jusovačl 38 kazen 150 let, v Mariboru 12 kazen
4	leta, v Celju 1 kazen 1 leto, v Zenici 3 kazen 21 let, 1 dosmrtno.
V 16 ječah sedi 128 sodrugov, ki so obsojeni na 596 let in U mesecev.
Sodrugi in sodružice!
Reakcija dviga glavo. Dvignite svoj glas za amnestijo političnih krivcev in podpirajte žrtve reakcije!
Prispevajte
ZA ŽRTVE REAKCIJE.
III. izkaz
prispevkov za žrtve reakcije in razrednega boja.
Dohodki.
Prebitek dne 12. marca Din 539.55; sodrugi iz Trbovelj glasom izkaza v 12. številki »Enotnosti« Din 230.50; Ivan Vuk 50 Din; zbirka I. Vuk 50 Din; proletarci pri Lozarju Din 32.50; Borci za osvobo-jenje proletariata 100 Din; Novak 100 Din; Rudolf 20 Din; Janez 150 Din; Borci na Kodeljevem za sodruge v mariborskih zaporih 90 Din; neimenovani 10 Din; Tonček 6 Din; Franc 2 Din; Janez
2	Din; Albin 2 Din: Jean 10 Din; Hinko P. 10 Din; Vanju 12 Din; A. M. 1 Din; Šarc 10 Din; Janez-cene 30 Din: poba 2 Din; Erbežnik 8 Din; Matija Din 1.50; neimenovani 10 Din; Vso oblast Sovjetom 4 Din: Aleš 1 Din; Nosep 2 Din; Danica 1 Din; Smirnov Din 1.50; Kozar 2 Din; Leskovšek 7 Din; Furlan 2 Din: Mejač L. 5 Din; A. 2. 3 Din; Tome
9	Din; Tome 5.50 Din; Mejač 3 Din; Mirko 0.50 Din; skupaj Din 1574.15.
Izdatki.
Sodrugu Jancu v celjske zapore dne 16. marca 150 Din in dne 24. aprila 150 Din; skupaj 300 Din. Jakob Zorga v mariborske zapore 90 Din. Dolg na hrani za Globočnika in njegovo rodbino ter za nekega drugega sodruga 452 Din; sodrugu Kermavnerju za pot v Novo mesto h kazenski razpravi v svrho zagovora 100 Din; skupaj 942 Din.
Prebitek znaša dne 24. aprila 628.15 Din.
Pregled.
a) Letos se je nabralo do 24. aprila Din 2103.60.
b) na podporah se je izdalo Din 2151.75.
c) Po krajih so nabrali:
Ljubljana Din 1738.10.
Trbovlje Din 230.50,
Jesenice Din 135.—.
Sodrugi, dosedanji izkazi o prispevkih za žrtve reakcije so verno ogledalo o proletarski nezavednosti v Sloveniji. Vsled te nezavednosti danes še nismo v stanu podpirati vse žrtve reakcije. V naših izkazih še vedno manjkajo veliki industrijski revirji. Največ se nabere še v Ljubljani, pa tudi Ljubljana še zdaleka ne da tega, kar bi lahko in morala dati. Sodrugi na delo!
sko prebivalstvo na eni strani z ogromnimi novimi davčnimi bremeni, na drugi pa z večjim kolonizi-ranjem s strani tujega kapitala.
Zanimivo pri tem je, da SHS ne dobi francoskega posojila, temveč angleško. Anglija pridobi s tem posojilom trdno pozicijo v Jugoslaviji in angleški kapital ne bo nadziral samo jugoslovanskih monopolov, temveč tudi jugoslovansko politiko.
Za angleški kapital pomeni to posojilo znaten političen uspeh proti Franciji in Sovjetski Rusiji. Francoski vpliv v Jugoslaviji bo s tem oslabljen in Anglija je pridobila z Jugoslavijo novo oporo za. svoj pohod proti Sovjetski Rusiji.
Proletariat Jugoslavije mora pazljivo zasledovati ta nov razvoj politične situacije, ker obstoji nevarnost, da ga bo plačal z novo lakoto in s svojo kožo v novem svetovnem klanju na mejah Sovjetske Rusije.	D.	G.
Volitve v Franciji.
Ker je potekla 41etna funkcijska doba 1924. leta izvoljenega francoskega pajlamenta, so bile nove volitve razpisane za 22. in 29. april. Dosedanji francoski parlament je štel 584 poslancev, od katerih je bilo 29 komunističnih, 104 socialističnih, ostalih 451 poslancev pa so imele meščanske stranke: demokratska unija 103, radikali 139, republikanski socialisti 44, radikalni levičarji 42, republikanski levičarji 38, demokratski levičarji 43, ostale pa manjše skupine. Opozoriti je, da so republikanski socialisti meščanska, kapitalistična stranka, ki ima samo ime socialistično. Znano je, da so komunisti, kljub malemu številu poslancev imeli v parlamentu velik vpliv, ker so s svojo pravilno politiko mnogokrat prisilili ne samo socialiste, temveč tudi nekatere malomeščanske frakcije, da so pod pritiskom mas, morale podpirati komunistične predloge. Vsako akcijo v parlamentu so komunisti povezali z akcijo mas izven parlamenta in so na ta način večkrat spravili celo vlado v krizo. — Ker preganjanja s strani vlade komunistom niso škodila, temveč nasprotno ojače-vala komunistično stranko, je bila nevarnost, da komunisti pri prihodnih volitvah na račun socialistov in malomeščanskih strank podvojijo število svojih mandatov. Iz strahu pred komunistično
stranko so lansko leto spremenili dosedanji proporcionalni volilni red in uvedli star, reakcionaren večinski volilen red. Socialisti, ki so se pred 25 leti najostrejše borili in končno tudi dosegli proporcionalen volilni red, so lani podprli buržuazijo in ji pomagali spremeniti dosedanji volilni red v reakcionarnem smislu. In volitve 22. aprila so se prvič vršile po novem volilnem redu, ki tudi povišuje število poslancev na 612. Kandidat, ki hoče biti izvoljen, mora v svojem volilnem okraju dobiti absolutno večino glasov, t. j. več kot vsi drugi kandidati skupaj. Ce take absolutne večine ne doseže, se volitve drugo nedeljo ponovijo in 29. aprila, pri drugih volitvah zadostuje že relativna večina za izvolitev.
Pri prvih volitvah 22. aprila je bilo od 612 kandidatov izvoljenih komaj 173, vsi drugi morajo še enkrat v volitve. Radikali, ki so imeli v dosedanjem parlamentu 139 poslancev, so jih dobili 22. aprila samo 13, socialisti od dosedanjih 104 samo 14 poslancev, komunisti pa v prvi nedelji niso dobili še nobenega, kljub velikemu porastu glasov. 1924. leta so komunisti dobili 900.000 glasov v celi državi, letos pa so narasli na 1.200.000 glasov. V Parizu samem so komunisti na drugem, v okolici, v predmestjih Pariza, pa na prvem mestu. V Parizu so dobili: nacionalna unija 267.989 glasov, komunisti 122.415 glasov, socialisti 88.841, radikali 84.506 glasov. V predmestjih Pariza: komunisti 111.626 glasov, radikali 102.449. nacionalna unija 95.020, socialisti 55.996 glasov. — Zelo so narastli tudi komunistični glasovi v provinci, posebno v Elzasu.
Za druge, ožje volitve 29. aprila se pripravljajo vse stranke in sklepajo kompromise. Kdor je ostal pri prvih volitvah v manjšini v enem okraju, ta glasuje pri drugih volitvah za prijateljskega in politično bližjega kandidata, ki ima izgled na uspeh. Socialisti in radikali so že napravili tak dogovor, komunisti pa vztrajajo povsod z lastnimi kandidaturami in ne bodo podpirali niti socialistov, ker podpirati socialiste pomeni podpirati buržuazijo, s katero socialisti povsod sodelujejo. Komunisti, navezani na lastno moč, bodo dobili toliko poslancev, v kolikor okrajih bodo dobili absolutno večino nad vsemi drugimi strankami.
Poravnajte naročnino!
Vojna nevarnost — največja nevarnost.
BODOČA VOJNA IN MEDNARODNI PROLETARIAT.
Ni še deset let sem, odkar je prenehala divjati po svetu vojna furija, uničujoč ob stotine kilometrov dolgih frontah ljudi in stvari, niso se še zacelile strašne rane svetovne vojne — a že zopet trka vedno močneje na vrata strašni gost . . . '
IMPERIALIZEM NUJNO USTVARJA VOJNE!
Ves svet je napolnjen s smodnikom. Lok kapitalističnih nasprotij je vedno bolj napet. Svetovna atmosfera (ozračje) je nasičena z elektriko.
V	imperialistični družbi ni mogoč mir med narodi. Nasprotstva med buržuazijami naraščajo. Zaostruje se boj med njimi za izkoriščanje sveta, za tržišča, za izvore surovin, za ozemlja izvoza kapitala, kratko: ZA VEČJE PROFITE.
BLAZNO OBOROŽEVANJE!
Sedanje oboroževanje imperialističnih držav nima primere. Sodba vseh poznavalcev vojne tehnike je enotna:
Grozote pretekle vojne so malenkost napram grozotnosti bližajočega se vojnega klanja!
Po dokončanju svetovne vojne so pričeli imperialisti s povečano produkcijo novih morilnih orodij, da se pripravijo NA SVETOVNO VOJNO ŠT. 2. In današnji militarizem je mogočnejši od predvojnega! (S frazami o razorožitvi hočejo to dejstvo le prikriti.)
Vojni budžeti so višji v vseh imperialističnih državah.
Armade so večje.
Število vojnih ladij raste od leta do leta.
Še bolj raste število vojnih aeroplanov. Samo šest ob SoVjetsko Unijo mejočih držav (Finska, Estonska, Poljska, Rumunija, Letska in Litva) ima danes štirikrat toliko vojnih aeroplanov, kot jih je leta 1913 imel ves svet!
Tehnika strupenih smrtonosnih plinov (Iprit, Levisit itd.) je strašno napredovala . . .
IMPERIALISTI SLEDE GLA§U PROFITA!
KAJ PRAVI MEŠČANSKO ČASOPISJE?
Od časa do časa čitamo tudi v meščanskem časopisju razburljive članke o strahotah nove vojne. Le od časa do časa. In vsi ti članki so pisani nepošteno. Napraviti hočejo vtis, da se imperialisti ne bodo upali izzvati nove vojne spričo njenih strahot. Ali pa zavijajo stvar zopet drugače, ampak vse z namenom, uspavati mase.
Meščanski časopisi, vsi, pišejo stalno o diplomatskih konfliktih, ki nastajajo zdaj med Poljsko in Litvo, zdaj med Italijo in Francijo, zdaj med Albanijo in Jugoslavijo, o nevarnosti vojne.
-MED KOM?
Kot so bili zadnja leta pred svetovno vojno obrisi spopadov v temelju očitni (Anglija proti Nemčiji, zveza Francije in Rusije, Nemčije in Avstrije), tako so tudi sedaj očitne nove grupacije imperialističnih držav. Zlasti globoko režijo nasprotstva med Italijo in Francijo, med italijanskim imperializmom in Belgradom, med Poljsko in Nemčijo — v Evropi, med Anglijo in Ameriko za svetovno gospodarsko in politično hegemonijo, med Ameriko in Japonsko za nadvlado v pacifičnem oceanu . . .
ZA ROPARSKE INTERESE IMPERIALISTOV IN MILITARISTOV GRE! ZA VEČJE PROFITE! ZA UGODNEJŠE MEJE IN ZA UGODNEJŠO RAZDELITEV SVETA!
NE GRE ZA PRAVICE NARODOV! NE ZA OBRAMBO DOMOVINE! TEMVEČ ZA OBRAMBO IN OJAČENJE ROPARSKEGA IMPERIALISTIČNEGA KAPITALA!
Le da vsi imperialisti prikrivajo svoje roparske interese z blagozvočnimi nacionalnimi frazami, kot so »Osvoboditev neodrešenih bratov!«, »Balkan balkanskim narodom!« in tako dalje in tako dalje.
IMPERIALIZEM SE BOJI DELAVSKEGA RAZREDA!
Toda prej bi še imperializem rad strl moč proletarita. ki ga v njegovem brezumnem teku za večji profiti ovira.
Ker danes sloni mednarodna moč proletariata v prvi vrsti na delavsko-kmečki državi Sovjetski Uniji — skuša koncentrirati najprej vse moči proti Sovjetski Uniji, da bi jo strl in na ta način
pogazil rdečo pošast, zadušil za več desetletij vsak poizkus proletariata proti kapitalizmu.
Zato snuje vodilna imperialistična sila Anglija PROTISOVJETSKI BLOK vseh imperialističnih držav in očitno pripravlja vojni napad na Sovjetsko Unijo.
KAKO IZBRUHNE VOJNA?
Kako je izbruhnila leta 1914? Iz malega sarajevskega atentata se je razvil mogočen požar! Nepričakovano!
Kajti imperializem zna izzvati vojno v nepričakovanem trenutku, da nepričakovano ogluši z divjim vojnim krikom vse in požene mase v mesnico!
V njegovem načrtu je nepričakovan napad na
mase delavcev in kmetov, da zagluši v njih naravno antipatijo do vojne in jih zaslepi s parolami »za domovino«, »za obrambo domovine!« itd. itd. Takih pajol in lepih fraz mu nikdar ne zmanjka. (V tem mu bo pomagal ne samo ves državni aparat in ves aparat meščanskih organizacij, ampak zlasti tudi duhovščina vseh cerkva, ki bo žegnala ravno tako aparate za metanje smrtonosnih plinov, kot je žegnala kanone in tudi socialpatriotizein, ki se danes izdaja za nasprotnika vojne pod parolo »Nikdar več vojne!«, dejansko pa nadaljuje ono politiko, ki je privedla do 4. avgusta 1914!)
ŠE ENKRAT: IMPERIALIZEM NEIZOGIBNO VODI DO SVETOVNE VOJNE.
Imperializem ne more dolgo živeti brez vojne. Zato militarizma ni mogoče odstraniti, dokler ne uničimo imperializma. Na drugi strani je vsaka od imperialističnih držav vodena vojna vedno le imperialistična, t. j. roparska vojna!
Sleparji ali od sleparjev zaslepljeni so vsi, ki govore, da je možno preprečiti bodočo vojno brez da proletariat strmoglavi imperialistično buržu-azijo in zavzame oblast!
Le z bojem za strmoglavljenje imperializma in kapitalizma more biti zvezan resnični boj proti vojni nevarnosti! Vse drugo so prazne fraze, namenjene, da odvajajo delavce in kmete od prave poti, da jih uspavajo in s tem vržejo v nepripravljenost.
Zato nobenih iluzij (samoprevar)! Resaičnosti, kakršna je danes in kakršna nam prihaja nasproti, je treba gledati brez strahu v oči!
Imperialisti PRIPRAVLJAJO vojno pred očmi vseh nas. Oboroženi so in oborožujejo se z vsakim dnem bolj; v laseh so si med seboj in sicer s slehernim dnem bolj.
Nevarnost nove vojne je prokleto resnična.
KAJ MORE MEDNARODNI PROLETARIAT?
Odločilno vprašanje za imperialiste tiči v tem, da so za vodenje imperialistične vojne potrebne mase delavcev in kmetov. Tako kot brez delavcev in kmetov, brez njihovega dela ne bi na svetu nič obstojalo, tako tudi brez njih ni mogoča vojna.
Zato hoče imperializem streti moč zavednega proletariata, zato hoče uničiti Sovjetsko Unijo, zato uničiti proletarsko avantgardo. Zato da bi se mu posrečilo mase delavcev in kmetov pognati v klavnico za svoje profite in imperialistične račune.
Vse zavisi od razrediiozavednega proletariata, od tega, v koliko je on na jasnem glede svojih nalog v boju proti vojni nevarnosti in proti vojni ter od tega, v koliko je on v stanju, da iztrga mase delavcev in kmetov izpod vpliva imperializma.
Še je celemu človeštvu in zlasti delavskemu razredu v spominu leto 1914 in prvo svetovno klanje z vsem, kar je nosilo s seboj štiri leta in z vsem, kar je prineslo . . . Spomin na svetovno vojno je velik in neizbrisen nauk delavcem in kmetom. Ruska revolucija je prodrla fronto imperializma in osvobodila prvih stoinpetdeset milijonov ljudi iz okov imperializma. Kolonialni potlačeni narodi so se začeli probujati in dvigati iz spanja ter stresati okove imperializma s svojih pleč. Obstoja resnična internacionala. Ko se ponovi leto 1914, mednarodni proletariat kljub svojim v primeri z močmi kapitalizma in imperializma malim silam, ne more več stati zopet tako nebogljen kot je stal leta 1914. Imperializem se bo zanašal na svoj mogočni aparat laži, hinavstva, sugestije (uplivanja) in nasilja.
Zato ravno je temeljna naloga zavednega proletariata boj proti vojni nevarnosti, boj proti vojni!
Vojna vojni!
»Enotnost! Kdo bi jo mogel bolj želeti in bolj po njej stremeti kot mi! Enotnost, ki proletariat krepi za izpolnitev njegove zgodovinske misije.
Toda ne krepi vsaka »enotnost«. Enotnost med ognjeni in vodo pogasi ogenj in izhlapi vodo; enotnost med volkom in ovco izroči ovco požrešnosti volka; enotnost med proletariatom in vladajočimi razredi žrtvuje proletariat; enotnost z izdajalci pomeni poraz.
Le enako usmerjene sile se ojačijo z združitvijo; med seboj nasprotne sile združiti, se pravi oslabiti jih.
Politika je delo. Sodelovanje predpostavlja enotnost glede poti in cilja. Kdor se strinja z nami v poti in cilju, je naš dobrodošel sobojevnik.
Enotnost v duhu, v mišljenju, v hotenju in delovanju, le to je resnična enotnost. Enotnost v frazi je samoprevara ali prevara.
Ali moremo biti enotni z onimi, ki niso nič drugega, kot socialistično oblečeni reševalci kapitalističnih izkoriščevalcev?
Ali se moremo, smemo z njimi združevati, ne da bi postali sokrivci njihovih naklepov?
Enotnost z njimi bi bila poguba za proletariat, izdajstvo socializma, internacionale. Njim velja ne enot-nost, temveč boj._________ Karl	Liebknecht (1918).
Poravnajte naročnino!
Klara Cetkin,
voditeljica mednarodnega proletarskega ženskega gibanja.
Klara Cetkin, slavna nemška sodružica, ki je bila že v II. internacionali do svetovne vojne voditeljica proletarskega ženskega gibanja, je lansko leto poleti dosegla sedemdeset let svojega življenja. Ker takrat »Enotnost« vsled premajhnega obsega ni bila v stanju oddolžiti se v imenu slovenskega proletariata tej obletnici, objavlja danes kratek obris življenja in dela te velike proletarske bojevnice.	Uredništvo.
V	danes 701etni bojevnici Klari Cetkin je združena petdesetletna zgodovina evropskega — ne samo nemškega — proletarskega gibanja, predvsem pa ves razvoj proletarskega ženskega gibanja.
Kot mlado učiteljico, izšlo iz meščanske rodbine, jo je v sedemdesetih letih osvojila ideja socializma, v kateri je njen živi duh našel notranjo zadovoljitev. Vendar ona ni ostala pri sanjarjenju o socializmu, temveč se je v stremljenju, da tej ideji posveti vse svoje življenje, poglobila v študij sredstev in poti, ki vodijo do socializma, v študij proletarskega gibanja. Takrat (leta 1878) je nemška buržuazija s »Sozialistengesetz-om« postavila revolucionarno socialdemokracijo izven zakona in Klara je pretrgala vse vezi z meščanstvom ter odšla v Švico (za svojim možem, ruskim revolucionarjem, ki je bil izgnan), kjer je sodelovala pri izdajanju socialdemokratične ilegalne literature in pri njenem razširjanju v Nemčiji. Nato je odšla v Pariz, kjer se je proletarsko gibanje ponovno začelo dvigati iz težkega poraza Pariške Komune. Uživela se je v francosko delavsko gibanje, ki ji je dalo še svež utis Komune in sodelovala je v borbi za marksistično politiko proletariata v francoski meščanski republiki proti raznim protimar-ksističnim sektam. Tu je prišla v zvezo tudi z ruskimi revolucionarji-emigranti, prišla v dotik s problemi bližajoče se ruske revolucije. Sodelovala je pri ustanovitvi II. internacionale leta 1889.
Po padcu »Sozialistengesetza« (po 12 letih leta 1890) se je vrnila v Nemčijo, s širokim internacionalnim obzorjem in z globokim pojmovanjem marksizma, zaostrenim v bojih raznih struj takratnega francoskega in ruskega socialističnega gibanja. Po Erfurtskem kongresu nemške socialdemokracije (leta 1891) je prevzela izdajanje in urejevanje ženskega lista »Enakost« (Gleichheit, Zeitschrift fiir die Interessen der Arbeiterinnen) in ustvarila iz njega mogočno glasilo, ki je dajalo smer mednarodnemu proletarskemu ženskemu gibanju.
Glavno delo njenega življenja je ustvaritev teoretične podlage tega gibanja in njegova internacionalna organizacija. »Enakost« ni bila ženski delavski časopis v površnem smislu te besede. Vršila je globoko teoretično in vzgojno nalogo na polju gibanja ženskega proletariata, raziskavala položaj delavke in proletarke žene in kazala na njene naloge v razrednem boju. Vezala je neposredne interese delavk s splošnimi političnimi vprašanji, napram katerim je zavzemala vedno odločno marksistično stališče in vršila stalen boj proti naraščajočemu oportunizmu v vrstah socialdemokracije.
Temeljno stališče Klare Cetkin je bilo: Osvoboditev delovne žene iz njenega posebno težkega položaja v kapitalistični družbi se more uresničiti le z bojem najširših mas proletark samih v ozki zvezi z razrednim bojem proletariata proti kapitalizmu, za njegovo zrušenje. V današnjem delavskem gibanju je to stališče že splošno priznano, takrat pa je bilo treba vprašanje osvoboditve delovne žene šele iztrgati iz spon meščanskega feminizma. Da se je to zgodilo tako uspešno ne le v Nemčiji, temveč v mednarodnem merilu, je ravno zasluga vztrajnega dela in boja Klare Cetkin. Da navedemo en odstavek iz nekega njenega članka iz leta 1895:
»Proletarka ne more svojih najvišjih idealov doseči z gibanjem za enakopravnost ženskega spola, rešitev' ji prinaša le boj za osvoboditev dela. Kajti okolnost. da je ženska, ne odloča v prvi vrsti o njenem življenskem položaju. Odločilno za njeno blagostanje in bedo je,- da pripada proletariatu in mora svojo delovno silo prodajati kapitalistu. Ne njen spol, temveč njen razredni položaj jo izroča bedi in suženjstvu. Iz tega izhaja, da se da ustvariti možnost za njen prost razmah le z ukinitvijo razrednih nasprotstev med bogatimi in revnimi, med kapitalisti in delavci. V današnji družbi ne more postati proletarka svobodna, v, njej bo vedno nosila verige suženjstva.«
Ženska socialistična konferenca v Kopenha-geim (leta 1910) je na predlog Klare Cetkin ustanovila mednarodni ženski dan kot dan demonstracije proletark vseh dežel za zahteve razrednega boja, posebej ženskega dela proletariata.
Klara Cetkin je stala vedno neomajno na marksističnem stališču in se borila že pred vojno na levem krilu II. internacionale in nemške socialdemokracije proti oportunizmu.
Ob sramotnem izdajstvu 4. avgusta 1914, ko je nemška socialdemokracija glasovala za vojno, je skupno z Rozo Luxemburgovo, Francom Meh-
ringom in Karlom Liebknechtom dvignila krik proti
temu izdajstvu. Socialpatriotje so ji odvzeli uredništvo lista »Enakosti«, ki je bil delo 25 let njenega življenja. Brez prestanka je vodila Klara takoj od izbruha svetovne vojne protivojno akcijo in skupno z revolucionarnimi socialistinjami drugih držav sklicala v letu 1915 v Švico mednarodno žensko socialistično konferenco v Bernu. Ta konferenca, prva po razbitju II. internacionale, se je sestala pod največjimi težkočami s strani policije in vojaških oblasti ter socialpatriotskih strank in je kot prva mednarodna konferenca zopet dvignila iz blata prapor mednarodnega revolucionarnega socializma in pogumno klicala v boj proti social-patriotom vseh dežel, ki so postali psi-čuvaji imperialistov. Po vrnitvi iz bernske konference v Nemčijo, je bila aretirana in obtožena veleizdaje, toda oproščena.
Pol stoletja je bila v službi revolucionarnega proletariata in predstavlja živo utelešenje revolucionarnih tradicij nemškega in mednarodnega proletariata. Leta 1889 je stala v Parizu ob zibelki
II.	internacionale, v njej je stala neomajno na re-
volucionarni levici in se borila proti popačevalcem marksizma in leta 1919 je bila med ustanovitelji Kominterne. Od tedaj je stalno članica njenega eksekutivnega odbora. Kljub svoji visoki starosti dela neutrudno, piše naprej in kliče proletariat vsega sveta na bojevno pot, zlasti pa proletarke, da se uvrste v proletarsko fronto.
Naj bi videla še večje sadove svojega 501et-nega dela in boja v še večjem razmahu proletarskega boja in v še večjih njegovih uspehih — to ji želi tudi slovenski proletariat.
»Noben narisan, enkrat za vselej veljaven načrt, noben nezmotljiv voditelj ne kaže proletariatu poti, po katerih mora hoditi. Zgodovinsko izkustvo }e njegov edini učitelj, njegova trnjeva pot samoosvoboditve je tlakovana ne le z neizmernim trpljenjem, temveč tudi z neštetimi zmotami. Cilj njegove hoje, njegovo osvobo-jenje zavisi od tega, ali se proletariat zna učiti iz lastnih zmot. Samokritika, brezobzirna, neusmiljena, do dna stvari prodirajoča samokritika je življenjski zrak in življenjska svetloba proletarskega gibanja.«
Roza Lu.vemburg.
Slava žrtvam Zaloške ceste!
V	nedeljo je ljubljanski proletariat na poziv dekalistov bil osmič na grobovih 14 žrtev Zaloške ceste. Delavci in delavke so se kljub slabemu vremenu v velikem številu odzvali pozivu dekalistov in prišli na pokopališče, kamor so iz Delavskega doma delavci prinesli tudi več zelenih in trnjevih vencev z rdečimi trakovi. Na dveh grobovih so trnjevi venci bili okrašeni z znakom srpa in kladiva in na rdečih trakovih je bil napis: »Žrtvam reakcije
—	komunistična stranka Jugoslavije, sekcija Komunistične Internacionale.« — Brez policije tudi letos ni šlo. Odrede oboroženih, uniformiranih policajev so skrili v poslopje uprave pokopališča, politični in kriminalni detektivi pa so križarili po pokopališču in se pomešali med delavce, da bi kaj ujeli na ušesa. Pa delavstvo je takih »prijateljev« že navajeno in že zna paziti in izogibati se provokacijam.
Na grobu ene padlih žrtev, ki ležijo raztresene po vsem pokopališču (takratni klerikalni režim svojim žrtvam ni p^voščil niti skupnega groba) so zapeli pevci in s. Hlebec je spregovoril:
Osmič smo se zbrali na teh grobovih, ne samo da damo čast spominu padlih sodrugov, temveč da ponovno dokumentiramo pripravljenost in odločno voljo proletarskega razreda, da kljub vsemu nadaljuje boj, ki je zahteval tudi teh 14 žrtev. — Na grobovih žrtev razrednega boja smo, na grobovih izkoriščanih in zatiranih, ki so bili postreljeni, ker so zahtevali več kruha in več svobode. Grobovi teh 14 žrtev niso grobovi premaganih, teh borcev, ki tu počivajo žal ni več med nami, visoko pa se še vije rdeča bojevna zastava, pod katero so se tudi oni borili. Na Zaloški cesti je buržuazija s prelito krvjo 14 postreljenih in 40 ranjenih dobila bitko, ne pa vojne. Vojna in boj med proletariatom in kapitalizmom traja dalje in zahteva še nadaljnjih žrtev. Po Zaloški cesti so padle prvojunijske žrtve v Trbovljah in padel je v Glavnjači s. Vlado, Franjo Vulč, ki je pred petimi leti bil še z nami na tem mestu. Ta boj je internacionalen, po vsem svetu se bije. Na tisoče je Zaloških cest po svetu, v Nemčiji in na Kitajskem, v Italiji in Ameriki, v afriških kolonijah in v Franciji so boji, so žrtve, so Zaloške ceste, povsod so puške in strojnice, tudi topove in pline že uporablja buržuazija proti proletariatu.
Teh 14 žrtev Zaloške ceste in tisoči in tisoči, ki so padli po drugih bojiščih razrednega boja, niso padli zaman. Kri padlih, invalidi, ki so ostali brez rok in nog, žene padlih, ki so ostale brez moža in pogled na sirote žrtev razrednega boja, odpirajo oči nezavednim, kličejo v boj zaspane in pasivne in podžigajo malodušne. Ni boja brez žrtev, ni zmage brez boja in kakor ni rešila carizem niti črna niti bela reakcija, tako se tudi ne bo rešil
kapitalizem. Šele po velikanskih žrtvah so dosegli ruski delavci in kmetje svojo oblast, njihove žrtve niso zaman padle in tudi žrtve Zaloške ceste ne bodo ostale brez sadu.
Kdor ima oči, ta vidi. Za kruh so demonstrirali, pa so dobili svinčenke na Zaloški cesti, pred fašisti so se branili, pa so dobili krogle 1. junija v Trbovljah. Za Zaloško cesto je odgovorna klerikalna, za 1. junij demokratska stranka, obe se poslužujeta istih in ena kih sredstev boja proti proletariatu, obe se naslanjata na silo in nasilje. Tega se moramo zavedati in odpirati oči še onim proletarcem, ki so v nasprotnem taboru pri buržu-aziji. Pridobiti moramo te zapeljane proletarce za našo proletarsko fronto, za boj proti buržuaziji, demokratski in klerikalni, za boj proti kapitalizmu in za uresničenje klica: Delu čast in oblast!«
Oblastni poslanec s. Čanžek Andrej se je v svojih besedah v imenu mariborskega proletariata priključil manifestaciji, poudarjajoč težke udarce, ki so sledili krvavi Zaloški cesti.
Na grobu 41etne deklice Hočevarjeve, ki je bila ustreljena na Zaloški cesti v naročju svojega očeta, sta govorila za omladino s. Gorenc Matija, ki je pokazal, da se buržuazija niti ne plaši streljati na nedolžne otroke, s. Pavla Kastrinova, pa je kot žena in mati povedala, da žandarji niso ubili samo 41etne deklice, temveč tudi očeta in mater, ki sta vsled tuge in žalosti za ustreljeno hčerko, rekmalu sledila 41etni žrtvi na pokopališče. — Z venci in šopki so delavci in delavski otroci pokrili grob te najmlajše žrtve kapitalistične reakcije in ko so odpeli pevci, so se delavci razhajali.
Poslušal sem pogovore ljudi in slišal sem starega človeka, ki je pripovedoval svojemu tovarišu: Jaz dekalistom pomagam, kolikor morem. Če ne bom sam dočakal tega, kar oni hočejo, bodo pa moji otroci. Tega pa kapitalisti ne bodo preprečili, ker za to se dela po vsem svetu. Policaji tega ne bodo zadržali. Bo še enkrat lepše na svetu, to vem.
—	Zakaj pa naše godbe ni tukaj, je vpraševal nek železničar. — So šli raje na izlet s socialisti, je odgovarjal drugi.
KAKO SO SOCIALISTIČNI VODITELJI PROSLAVILI 24. APRIL.
Pri »Lioydu«, v salonu, pri firklčkih in litrih, so se v soboto zvečer birokratje ljubljanske SSJ spominjali Zaloške ceste. Bilo je zelo fletno . . .
V	nedeljo pa, ko so delavci, tudi socialistični, šli na pokopališče, se je birokracija SSJ z godbo in vozovi pomikala po Dunajski cesti na izlet v Gamelje. kjer imajo dobre klobase in sijajno kapljico. Ponoči se je ena skupina izletnikov vračala, s svojo himno: »Prej pa ne gremo dam, da se bo delal dan . . .«
LJUBLJANSKI PROLETARIAT NA GROBU ENE IZMED 14 PADLIH ŽRTEV ZALOŠKE CESTE 22. APRILA 1928.
Iz mošvirla nemškega socialpatrlotizma.
Kako so pred 9 leti nemški socialpatriotje oskrunili 1. maj s prelivanjem krvi proletariata v Miinchenu na Bavarskem.
»Tej periodi (leta 1919) je utisnil svoj pečat Noske, ta podivjani podoficir in špis-purger. Ni potrebno, da naštevamo vsa sramotna dejanja proti delavskemu razredu, ki so krita z imenom tega moža. Dovolj je, da povemo, da so mu njegovi ministrski kolegi, da mu je vodstvo socialdemokratične stranke Nemčije in končno tudi cela stranka dovolj pogosto izrekla zaupanje in s tem pred zgodovino prevzela polno odgovornost za zloglasno Noske-politiko . . .«
»Pod najvišjim poveljstvom Noske-ja so se zbrale bele garde iz vse Nemčije, da podvzamejo generalni napad na sovjetski Miinchen. Z vsemi sredstvi moderne vojne umetnosti, pa tudi z vso njeno grozotnostjo in z vsem njenim barbarstvom je bila strmoglavljena sovjetska oblast, tisoči delavcev so bili masakrirani, Landauer, Levine in drugi izmed najboljših revolucionarnega proletariata so bili pomorjeni . . .«
(Oba citata iz knjige današnjega social-patriota Evgena Pragerja: Zgodovina neodvisne socialdemokratične stranke Nemčije [USPD], ki je izšla leta 1921 v Berlinu.)
Leta 1924 je obdolžil neki nemški nacionalist v časopisu »Deutsche Zeitung< socialdemokrata in takratnega prezidenta nemške republike Eberta, da je kot član predsedstva nemške socialdemokratske stranke v januarju leta 1918 podpiral štrajk v municijskih tovarnah in je torej sokriv porazu Nemčije v svetovni vojni. Ebert je tožil tega obrekovalca in na procesu je iz-
javil njegov sodrug Scheidemann kot priča
sledeče:
»Če bi mi (t. j. predsedstvo socialdemokracije) takrat ne vstopili v štrajko<vni odbor, potem bi najbrže to sodišče danes ne moglo soditi, in potem bi vojna po mojem trdnem prepričanju bila končana že v januarju leta 1918.«
In še:
»Če bi mi takrat ne vstopili v štraj-kovni odbor, potem bi nas »Deutsche Zei-tung« danes sploh ne mogla psovati, kajti prišla bi čeka, ki bi ta časopis pokončala in mene najbrže obesila.«
Leta 1925 pa ie Scheidemann tožil drugega takega obrekovalca in na procesu izjavil :
»Če bi Ebert, Landsberg in jaz ne vzdržali, potem bi sedeli danes Liebknecht in njegovi ruski prijatelji v Berlinu, in Nemčija bi bila provinca boljševiške Rusije.
Socialdemokracija ni revolucije niti pripravljala, niti hotela, temveč . . .«
Na ta proces pa je poklicaJ za pričo tudi prijatelja Noske-ja, ki je tam izjavil:
«Nemška socialna demokracija ni nikdar imela drugega cilja, nego da odvrne poraz v vojni od nemškega ljudstva, da po polomu obvaruje enotnost države in ko je grozila boljševizacija, da odbije notranji kaos. TAKO DALEČ SMO PRIŠLI, DA MORAM TUDI V SODNI DVORANI OPOMINJATI NA TO, DA SO ČETE, KI SO UKORAKALE 1. MAJA 1919 v Miinchen, PRIČELE KORAKATI NA MOJ UKAZ.
*
1. Maj 1919 v Miinchenu.
(Iz romana nemškega meščanskega pisatelja in slikarja V. M. Graf-a »Ujetniki smo«.)
Ves Munchen je bil zbegan, ves Miinchen je vztrepetal. Šrapneli so žvižgali, topovi grmeli,
strojnice ropotale, oklopni avtomobili bljuvali ogenj, ogli hiš so se s truščom podirali, brez pomoči in obupani so se zaganjali ljudje na cesto, jokali in stokali, preklinjali in kričali, resnična vojna je tulila v zraku.
»Moritev talcev v Luitpoldovi gimnaziji!« je prav zvenelo od ušes do ušes. Delavci so postrelili one aretirance in dva ujeta vladna vojaka.
»Sontheimer je mrtev! Engelhofer ustreljen! Landauer umorjen!« je bil odgovor na to in pri vojakih je začela resnična lovska gonja na sumljive civiliste. Strašno denunciranje je nastopilo. Noben človek ni bil več siguren. Kdor je imel sovražnica, ga je mogel s par besedami izročiti smrti. Sedaj so bili naenkrat prej skriti meščani zopet tu in tekali so za četami hlastno z obešenimi puškami in belomodrim trakom meščanske garde. Resnično požrešno so iskali okrog z očmi, so namigavali sem in tja, planili za človekom, ga udarili in se drli, pljuvali, suvali kot podivjani in vlačili na mrtvo pretepenega k vojakom. Ali pa je šlo še hitrejše:' človek brez vsake slutnje je obstal kot odrevenel, tropa je privihrala, ga obkolila, strel je počil in proč je biio. Smejoč in zadovoljeni so se ljudje razšli.
. Po dolgih ovinkih sem prišel z Davringhause-nom k neki znanki v mesto. Tam sva slišala, da so bili Schorsch, Aschenbach in mnogi znanci aretirani. Meščanska garda si je vzela za nalogo, da pretakne in premeče vse ateljeje (delavnice slikarjev) v Schvvabingu. Na kogar so naleteli, je zapadel aretaciji. Pustil sem Davringhausena pri znanki in šel na pot. »Človek, čuvaj se!« mi je pošepnil v nekem prehodu delavec, ki me je spoznal, in mi žurno povedal, da je bil moj atelje preiskan. So-drugi, ki so tam stanovali, so malo prej odšli. Eden izmed njih je bil na cesti ustreljen. Dospel sem — vedno potuhnjen in dirjajoč z mogočnimi koraki preko cest — do Dachauer-Augusten ceste. Vil sem se naprej med boječimi ob stene hiš stisnjenimi ljudmi, kajti v kolodvoru je divjal posebno besen boj. Od Stiglmaier trga sem je bobnel oklopni avtomobil in neprestano streljal. Vsak izmed nas se je
upiral iščoč pomoči na zaklenjena vrata hiš, drveli smo preko glave v vhodni svod Apollo gledališča. Oklopni avto je šel mimo. Stisnili smo se zopet na cesto in videli morilno obstreljevanje policijskih postaj, ki so jih imeli zasedene delavci. Treskalo je, kadilo se je in zidovje se je pršeče prašilo narazen, okna so žvenketala in drobci so leteli. Trdovratno so obleganci odgovarjali z ognjem, polagoma je popuščalo, vedno manj in manj strelov je prišlo iz hiše. Iz Marsove ceste se je pomikal oddelek vladnih vojakov s puškami, pripravljenimi za strel, ulomil je vrata. Nobenega strela ni bilo več iz notranjosti.
»Ti so vsi mrtvi,« je rekel neki mož med nami. Streljanje je prenehalo, oklopni avto je bil že pred kolodvorom. Hoteli smo dalje. Stara žena se je opotekala preko ceste. Spredaj na oglu je neki vladni vojak pomeril. Počilo je, žena je padla in po nekaj krčih mirno obležala.
»Da, da!« Za božjo voljo! Za božjo voljo! je. vpila neka deklica in vila roke.
»Ne streljati! Ne streljati!« smo tulili vsi. Neki dečko se je neopaženo izmotal iz nas, tekel je z vihrajočim rdečim robcem k truplu. Zopet je počilo. Zveneče je dečko zakričal, se nekolikokrat zvrnil in tiho obležal.
»Morilci! Lopovi!« so kričali vsi onemogli in obupani. Pesti so se dvigovale. Mnogi so jokali.
»Proč! Naprej!« je zalajalo spredaj. In vojak je zopet pomeril. Udrli smo kot blazni na zadnje dvorišče in čakali stisnjeni. Vsak je drgetal, vsak je imel besnobled obraz. Nihče ’ ni rekel besede. Stali smo tu kot skupaj stisnjene živali pod nastopajočo nevihto.
»To niso več ljudje!« je. zamrmral po dolgem času star mož in si pomel oci.
»To so živine! To so mesarji!« je zatulilo dekle. Šele po nekaj urah je potem postalo nekoliko mirnejše. Potoval sem dalje.
Vsepovsod so hodile dolge vrste aretiranih, zmrcvarjenih, do krvi pretepenih delavcev s kvišku dvignjenimi rokami. Ob straneh, zadaj in spredaj se korakali vejaki, tulili, če je kaka »mrtvela reka
hotela pasti, suvali so s puškinimi kopiti v rebra, tolkli s pestmi na tresoče se. Hotel sem zakričati, a sem le trdno stisnil zobe in požrl. Jok mi je stal za očmi. Ujel sem mnog pogled in skoro omahnil, se zopet zbral in pogledal drugemu aretirancu v oko.
To so vsi moji bratje, sem mislil skrušen, spravili so jih na svet, pretepali, pometali ven, prišli so k mojstru, pretepanje je šlo naprej, kot pomočnike so jih izkoriščali, in končno so postali vojaki in se bojevali za one, ki so jih pretepali.
In sedaj?
Vsi oni so bili psi kot jaz, so morali skozi vse življenje jezik za zobmi držati in se prihuljevati, in sedaj, ker so hoteli grizti, jih pobijajo.
Ujetniki smo! . . .
Z velikimi, zmedenimi očmi so gledali ljudje delavskih predmestij na krdela in molče stiskali ustnice.
Prišel sem po mnogem tekanju križem in počez k Ludvikovi cesti. Tu ni bilo več streljanja. Elegantni svet se je sukal tu in po kavarniških vrtovih. Dobro oblečeni, rejeni meščanski gardisti in lahkoživci z monokli so se prizadevno zabavali z vojaki in oficirji, fine dame so podeljevale cigarete, cigare in čokolado, koketirale in se šalile z vpasa-nimi lajtnanti.
Krdelo aretirancev je prišlo mimo. Takoj so stekli vsi nadnje, kričali in tulili, pljuvali, psovali in grozili. Fine dame so delile junaške klofute, staromodne oficirske žene so ogorčene žvižgale in mahale s svojimi pobledelimi sončniki. Meščanski brambovci so dajali zahrbtne bunke in brce in lahkoživci so se odobrujoče smejali. Nihče jim ni branil.
Cele dneve nato ni bilo slišati nič več kot le o aretacijah in ustrelitvah. Enaindvajset članov nekega katoliškega pomočniškega društva, ki so brez vsake slutnje imeli sestanek v postranski sobi neke gostilne, je bilo zajetih. Zvlekli so jih v neko klet in jih dobesedno poklali.
Sovjetske republike je bilo konec. Revolucija je bila premagana. Preki sed je marljivo (Mal.
Za konsolidacijo delavskega gibanja.
Položaj strokovnega gibanja in naše naloge.
Strokovno gibanje v Sld^eniji se nahaja od takozvanega »strokovnega zedinjenja« sem v težki in zamotani krizi. »Strokovno zedinjenje« so izvedli leta 1925/1926 likvidatorji z reformisti na podlagi reformizma amsterdamske internacionale z ostjo proti našem revolucionarnem proletarskem gibanju. Izvedli so ga tako, da so pomagali IZIGRATI strokovno zedinjenje v vsej državi. Obenem so od njega že v naprej izključili socialdemo-krate-bemotovce. Kakorhitro so zagrabili v svoje roke vodstvo in ves aparat »zedinjenih« strokovnih organizacij in dobili večino v delavski zbornici, so se požvižgali na resnično strokovno enotnost in začeli z dušenjem proletarske demokracije in svobode kritike ter z izključevanjem dokazovati delavstvu, da nočejo resnično enotnega razrednega strokovnega gibanja.
V samem načinu in izvedbi takozvanega »strokovnega zedinjenja« je izvor krize strokovnega gibanja. To krizo so reformisti s svojo strokovno politiko, katere bistvo je, da so naslonili strokovne organizacije na delavsko ZBORNICO namesto na delavske MASE, celi dve leti poglabljali in zamotavali, tako dolgo, da so se končno sami zamotali vanjo in kot reformisti ne najdejo izhoda iz nje. V tem je pomen in smisel dogodkov po zadnji konferenci Strokovne komisije.
Najbolj pereče vprašanje sedanje faze delavskega gibanja 4e postalo vprašanje: KJE JE
IZHOD IZ KRIZE STROKOVNEGA GIBANJA?
Na to vprašanje hočemo v sledečem dati odgovor.
DOSEDANJA STROKOVNA POLITIKA DEKA-LISTOV.
Mi dekalisti smo ves čas od strokovnega zedinjenja sem splošno in na konkretnih primerih opozarjali delavstvo, da politika reformistične birokracije UPROPAŠČA strokovno gibanje in s tem uničuje proletarske pozicije v boju proti vedno hujši ofenzivi kapitala. Naša dekalistična strokovna politika je imela za cilj enotne in močne strokovne organizacije, ki bi bile sposobne dati odločen odpor ofenzivi kapitala. Zato ravno smo morali kazati v pravi luči in pobijati razbijaško in protidelavsko politiko reformistov, ki je poglabljala krizo štro-. kovnega gibanja.
To naše stališče je bilo v tej dobi s strani delavstva različno razumevano, v precejšnji meri tudi napačno ocenjeno. IZGLEDALO JE MNOGIM KOT DA KRIZI STROKOVNEGA GIBANJA ODGOVARJA KRIZA STROKbVNE POLITIKE DE-KALISTOV, to je da dekalisti ne zavzemajo pravilnega stališča.
Vzrok temu tiči ravno v zamotanosti krize strokovnega gibanja.
NA ENI STRANI se je pojavilo v delavstvu mišljenje, da delamo dekalisti napako v tem, ker ne pospešujemo propada strokovnih organizacij, ki so jih upropaščali socialpatriotje sami. Socialpatrio-tom je bilo vseeno, če organizacije propadajo (Jeram, Vrankar, Arh, Krušič itd.), samo da so se obdržali na vodstvu! Imeli so od krize (propadanja) strokovnih organizacij trenotno korist, niso pa videli, da bodo s tem izpodkopali tudi svoje pozicije v strokovnem gibanju. Mi smo gledali naprej in smo videli ne samo dani trenutek, temveč tudi, kam vse to privede — zato smo vkljub temu razpoloženju mnogih dekalističnih delavcev vztrajali pri svoji pravilni politiki in pozivali primerno položaju na vstop v strok, organizacije, če pa bi se iz strokovnega gibanja izolirali, bi nasedli socialpatriot-skim provokacijam in socialpatriote dejansko podprli (tako kot ie Bernot s svoio sektaško in razbijaško kratkovidno politiko socialpatriote podpiral, takrat ko je mislil, da jih najbolj ruši!).
NA DRUGI STRANI se je pojavilo med delavci nasprotno mišljenje, da delamo dekalisti napako v tem, ker ne damo v strokovnih organizacijah miru, to je ker politiko reformističnega vodstva kritiziramo, kar vodi do notranjih sporov, bojev itd. To razpoloženje so gojili z vso močjo socialpatriotje. ki na našo stvarno kritiko niso nikoli stvarno odgovarjali. temveč le kričali, da jih »blatimo« in da »razdiramo«. Le s tem kričanjem so socialpatriotje držali kolikortoliko svoje pozicije v strokovnem gibanju. Delavci s takim mišljenjem še niso spoznali protidelavske politike reformističnih strokovničar-jev, ki je uničevala in uničuje strokovno gibanje. In tem delavcem je bilo treba in je treba potrpežljivo dokazovati upravičenost naše ostre, a stvarne kritike. Ce bi sledili prvemu razpoloženju (ven iz organizacij, naj jih vzame vrag!) bi socialpatriotom le pomagali varati delavstvo, češ da so dekalisti razbijači!
Vztrajno smo se borili tako proti enemu kot proti drugemu razpoloženju. Nismo se prehitevali, temveč potrpežljivo pripravljali delavstvo na njegove naloge.
Po strokovni konferenci 5. febr. se je položaj začel v hitrem tempu razjasnjevati. Prej je bil položaj jasen že popolnoma v rudarskem strokovnem gibanju, kjer so uspeli socialpatriotje Arh. Krušič
itd. Zvezo rudarjev docela uničiti in napraviti iz nje majhno socialpatriotsko sekto. To je ugotovila že zagorska rudarska konferenca 17. oktobra lani in postavila nalogo obnove rudarskega strokovnega gibanja. Tedaj začeta skupna akcija rudarjev deka-listov in socialdemokratov pa se ni premaknila naprej vsled odpora vodstva JSDS (Bernota). Po drugih strokah je položaj zopet drugačen kot pri rudarjih in iz drugačnega položaja sledijo za nas drugačne naloge. To bomo obrazložili v posebnih člankih o posameznih strokovnih organizacijah. Danes hočemo podati le
splošne smernice za izhod iz krize strokovnega gibanja.
IZHOD IZ KRIZE JE MOGOČ EDINOLE PO POTI, KI SMO JO VES ČAS ZASTOPALI:
1. ZA OBNOVO STROKOVNEGA GIBANJA! ZA ENOTNE IN MOČNE STROKOVNE ORGANIZACIJE, KI BODO V STANJU, DA BRANIJO PROLETARCU NJEGOV KRUH!
2. STROKOVNE ORGANIZACIJE NAJ BODO ODVISNE LE OD DELAVSKIH MAS. NE PA OD KAKRŠNIHKOLI INŠTITUCIJ ALI KLIK! V NJIH MORA VLADATI PROLETARSKA DEMOKRACIJA!
3. PROČ Z RAZBIJAŠKO IN PROTIDELAVSKO REFORMISTIČNO POLITIKO IZ STROKOVNIH ORGANIZACIJ, KI JE VRGLA STROKOVNO GIBANJE V TO TEŽKO KRIZO! PROČ S KRISTANOVŠČINO!
TE TRI OSNOVNE PAROLE NAŠE STROKOVNE POLITIKE, KI SO BILE DO-SEDAJ Z OZIROM NA POLOŽAJ V STROKOVNEM GIBANJU LE AGITACIJSKE PAROLE, SO SEDAJ Z OZIROM NA SPREMEMBO POLOŽAJA PO STROK. KONF. POSTALE AKCIJSKE PAROLE!
Na tej poti se danes združujejo ne samo dekalisti, temveč vsi oni zavedni delavci brez razlike, ki hočejo močno sh-okovno gibanje! KAJTI EDINO TA POT VODI IZ KRIZE!
KAJ PREDLAGAJO SOCIALPATRIOTJE IN KAJ BERNOT?
Kaj na drugi strani priporočajo socialpatriotje-
ki so to krizo ustvarili? To so povedali žc takoj po strok. konf. v »Delavski politiki« z dne 8. febr.: »Zato je treba prenehati z vsako toleranco, če drugače ne gre, se posiužiti skrajnih sredstev.« To se pravi: razbiti še to, kar je ostalo, predno nam odvzamejo delavci vodstvo! Socialpatriotje hočejo strokovno gibanje popolnoma uničiti, zato jim delavstvo ne bo sledilo. Tudi socialistični delavci jim ne morejo slediti!
Kaj na tretji strani priporoča Bernot? Prav za prav ničesar, kajti v »Napreju« ni nikoli čitati nobenega predloga glede strokovnega gibanja, temveč samo stalne demagoške fraze o »nepolitičnosti«, »nevtralnosti« itd. obstoječih strok, organizacij. »Naprej« je namreč dve leti od takozvanega »strokovnega zedinjenja« sem vodil stalno ultralevičarsko demagoško gonjo, češ, da dekalisti podpiramo socialpatriote, da »naganjamo delavce v kristanov-ske strokovne, gospodarske in kulturne organizacije« itd. (Kako ta očitek dokazuje predvsem nerazumevanje položaja v strokovnem gibanju, smo že zgoraj razložili.) Da bi lažje vršil to gonjo, je Bernot demagoško (t. j. lažnjivo) zmedel oba pojma politične nevtralnosti in strankarske neodvisnosti — med katerima obstoja bistvena razlika — in je skušal stlačiti politično nevtralnost nam v čevlje, ki smo se ves čas edini dosledno borili ZA RAZREDNO MARKSISTIČNO LINIJO VSEH DELAVSKIH IN DELAVSKO-KMEČKIH ORGANIZACIJ. Kakorhitro je pa zagorska rudarska konferenca postavila na dnevni red upostavitev nekristanovske iit nenevtraltte rudarske strokovne organizacije, se je Bernot brž razkrinkal in pokazal, DA JE SPLOH PROTI STROKOVNEMU GIBANJU in ne samo proti kristanovstvu in nevtralnosti, kot je trobil prej. Proti strokovnemu gibanju pa je »socialdemokrat« Bernot le — iz finančnih razlogov, ker bi mu ono onemogočilo pobirati »strokovne prispevke« od svojih članov v skupno blagajno Skupnega doma v Čolnarski ulici!!! Tako je bil tudi Bernot v tej dobi neke vrste PARAZIT na krizi strokovnega gibanja! SEDAJ PA, KO JE TA KRIZA PRIŠLA DO VRHUNCA IN DO RAZJASNITVE TER SO SE ZBRALE PROLETARSKE SILE* KI BODO VSE STROKOVNO GIBANJE POSTAVILE NA ZDRAVO PODLAGO, nastopa tudi konec za Bernotovo parazitstvo tako kot za socialpatriotsko. Zato kličemo vsem uvidevnim sodrugom socialdemokratom. da z vso odločnostjo na kongresu JSDS postavijo strokovno politiko na zdrav temelj v korist vsega proletariata!-
Naloga dekalistov je, da zberejo ves razredno-zaveden proletariat Slovenijo pod parolo:
ZA OBNOVO STROKOVNEGA GIBANJA.
Iz vsega obrazloženega položaja strokovnega gibanja je jasno, da so reformisti-socialpatriotje s svojim lastnim delom izpodkopali svojo dvoletno hegemonijo (vodstvo) v strokovnem pokretu in da očitno ne morejo najti izhoda, da je Bernot s svojo »finančno« politiko v brezidejni zagati na strokov-
nem polju in DA SO TOREJ DEKALISTI EDINI FAKTOR, OBJEKTIVNO (STVARNO) POKLICAN IN SUBJEKTIVNO SPOSOBEN (KER IMAJO JASNO ZAVEST IN JASEN CILJ), DA VZAME NASE DELO OBNOVITVE STROKOVNEGA PO-KRETA.
To jim narekujejo interesi delavskega gibanja Slovenije.
Predpogoji, da to nalogo res uspešno izvršijo,
pa so:
1. da v vsem svojem delu ne izgubijo izpred oči cilja: Za enotne in močne strokovne organizacije, kajti le take organizacije morejo braniti interese delavstva!
2. da vse svoje delo vrše v stalnem stiku z delavskimi masami, kajti za to gre, da se aktivizi-rajo delavske mase!
3. da zberejo okrog sebe za skupni cilj in za skupno delo tudi socialistične in socialdemokratične delavce, potom sodružnega prepričevanja in diskusije, kajti proletariat rabi enotne, t. j. skupne strokovne organizacije, v katerih ne bodo komandirali niti dekalisti, niti kdo drugi, temveč v kateri bo odločala večina delavstva!
4. da se popolnoma otresejo pasivnosti in vsi pristopijo k vztrajnemu podrobnemu delu med delavskimi masami, kajti brez vztrajnega podrobnega dela ni možno ustvariti močnega strokovnega gibanja!
Kot smo že omenili, bomo še v posebnih člankih razložili položaj v posameznih strokovnih organizacijah in začrtali v okviru teh splošnih smernic, ki jih podajamo danes, konkretne in praktične naloge.
Čas je dozorel, sodrugi!
Zato: NA DELO!
REFORMISTIČNI BIROKRATJE POPOLNOMA RAZBILI STROKOVNO ORGANIZACIJO RUDARJEV V AMERIKI.
Rudarji ustanavljajo novo Strokovno organizacijo.
Ameriška strok, zveza rudarjev je bila v rokah so-cialpatriotskih birokratov, ki jim je stal na čelu Lewls. Lansko leto so se vršili mnogi mezdni boji rudarjev in mnoge stavke. Birokratsko vodstvo strok, zveze je pomagalo premogovnim kapitalistom izigravati delavce poedinih revirjev med seboj. Končno se je zedinilo s podjetniki na izdajalski platformi, da naj se četrt milijona rudarjev odpusti iz dela (kriza v premogovni industriji v blaženi Ameriki!) medtem ko so rudarji zahtevali, da se omeji delovni čas na 30 ur tedensko. Nad 100.000 rudarjev v poedinih revirjih (Pensylvania in Ohio) stavkajo že od 1. aprila 1927, a vodstvo strok, zveze jih je desavuiralo in nastopilo skupno s kapitalisti proti njim.
To izdajniško početje je birokracija spremljala z izključevanjem opozicionalnih delavcev iz strok, organizacije. Posledica je bila, da je 200.000 članov izstopilo iz organizacije in da je ostal organiziran le še neznaten del rudarjev.
Revolucionarni rudarji so najprej izdali parolo »Rešimo enotnost strokovne organizacije!« in sklicali po vseh revirjih konference v ta namen. Konference niso zapustile nobenega sledu in stara zveza ameriških rudarjev je očitno razpadala še naprej.
Sedaj so revol. rudarji, upoštevajoč položaj, ki so ga ustvarili izdajalski birokrati, sklicali državno konferenco odborov »Rešite strok. org. rudarjev«, ki se je otvorila 1. aprila v New-Yorku ob prisotnosti 1125 delegatov. Za nalogo te konference se smatra, da ugotovi nemožnost reševanja stare razbite rudarske strokovne zveze in da pristopi k ustanovitvi nove, razredne in proletarsko-demokratične strok, organizacije ameriških sužnjev črnega dijamanta.
Skrb za delavsko*mater v Rusiji.
Kakšen je položaj delavstva v Rusiji, nam kaže najbolj jasno skrb za delavko-mater.
Da se varuje zdravje delavke-matere in njenega otroka, dobi delavka dopust, ki traja osem tednov pred in osem tednov po rojstvu otroka. Med tem časom ne obdrži samo svojega mesta, ampak prejema tudi polni zaslužek. V slučaju, da se mati po 2 mesecih uzakonjenega dopusta še ni opomogla, je upravičena, po predložitvi zdravniškega spričevala, se posiužiti nadaljnjega osemtedenskega dopusta. Ta porodniški dopust se pa nikakor ne sme upoštevati v dopustu, ki ji pripada vsako leto. Žene, ki so nameščene v pisarnah, dobe dopust šestih tednov pred in šestih tednov po rojstvu otroka. Nekatere teh imajo tudi osemtedenski dopust, to so predvsem one, ki so zaposlene ponoči, kakor telefonistke, telegrafistke, bolniške strežnice, babice, zdravnice itd. Inšpektor dela je polnomočen, da na prošnjo matere, ali pa tudi sam, odkaže noseči materi lažje delo. Ščitijo pa se. noseče matere tudi v drugih ozirih, in smejo biti odpuščene te le v izjemnih slučajih in le, ako se izvrši odpustitev s privoljenjem inšpektorja dela. V slučaju, da se delavstvo reducira, se morajo noseče delavke, ki nimajo nikogar, da bi jih vzdrževal, ter imajo poleg tega še mladoletne otroke, odpustiti šele v zadnji vrsti. Če se odpusti taka delavka, se ne sme nikakor vreči iz stanovanja in njeni otroci imajo pravico ostati v dečjem dorfiu, otroškem vrtcu ali domu dotične tovarne, kjer je
Matija Gorenc:
Zadnii sestanek s sodrugom Vulčem, pred njegovim odhodom v Rušilo.
Bilo je v jeseni, meseca septembra 1923, takrat, ko je reakcija vrgla v ječe več mladih so-drugov iz Jesenic in Ljubljane. Tudi sodruga Vla-dota je iskala policija, da ga zapre. Vendar pa se ji je znal izogniti. Vedel je, če pride v zapor, da bo to težka izguba za naš pokret. Kazalo mu ni drugega, nego pot v inozemstvo, da tam nadaljuje delo za delavski razred, za njegov končni cilj.
Preden je odšel iz Ljubljane, je sklical sestanek omladincev, da se od nas poslovi, ter da nas še enkrat pouči, da nam da ognja, da nas navduši za delo na osvobojenju proletariata. Prišli smo, po večini takrat še sami vajenci, da poslednjikrat slišimo besedo našega učitelja, sodruga Vladota. Točno ob pol 8. smo se zbrali, kajti on je zahteval od nas točnosti in železne discipline, vedoč, da se da samo mlado drevo upogniti, to mlado drevo pa smo bili mi, mladi delavci, sobojevniki sodruga Vladota. Žalostni in povešenih glav smo bili oni večer, kajti zavedali smo se, kaj pomeni sodrug Vlado za delavski razred, posebno pa za nas najmlajše proletarce. Vedeli -smo, da je on samo eden in zaenkrat nenadomestljiv, zato nam je bilo tem hujše.
Preden nam je pričel govoriti, je rekel, naj zapojemo Internacionalo. Težko smo peli, a vendar smo, našemu Vladu v slovo. Ko smo končali, je vstal ter nam pričel govoriti. Oh, kako je govoril, navdušeno, prepričevalno, bodril nas je. Nič ne bodite, sodrugi moji, žalostni. Ta usoda, ki je mene doletela danes, zna jutri vas. To čaka še nešteto proletarcev, preden pridemo do cilja, kajti naša pot je težka. Žrtvovati se je treba za proletariat, za naš vzvišeni cilj. Brez žrtev ni zmage, ni osvo-bojenja. Delajte sodrugi za to, agitirajte vsepovsod, da prepričate še ostali proletariat, da ga pripeljete
m
Sodrug Vlado,
FRANJO VULČ,
V UNIFORMI JUGOSLOVANSKEGA DOBROVOLJCA NA SOLUNSKI FRONTI.
v naše vrste. To vam, sodrugi, zlasti vi najmlajši, stavljam na dušo in srce, bodite idealni, nesebični in požrtvovalni, bodite zvesti svojemu s krvjo napojenemu rdečemu praporu, ki nas pripelje k cilju, k osvobojenju. Ne sme nam biti žal žrtvovati se za našo idejo, kajti prišel bo dan in mora priti, ko se bomo rešili in otresli vsega robstva in verig, v katerega nas oklepa današnji družabni red. Sodrugi, še enkrat vam kličem: ostanite zvesti naši ideji. Delu čast — in oblast!
Prisrčno nam je stisnil svojo proletarsko roko v pozdrav. Spremili smo ga na kolodvor,, pred vstopom v vlak nam je dejal: Grem v svobodno Rusijo, da se izobrazim. Z odhajajočega vlaka nam je še enkrat zaklical svoj: Delu čast — in oblast!
Tisti večer smo bili poslednjikrat skupaj s sodrugom Vladom. Nikoli več ga nismo videli. Zvedeli smo pa, da je bil on najboljši učenec v šoli. Ko je končal študij, se je vrnil v Jugoslavijo, a ne k nam v Slovenijo, šel je v Belgrad, da tudi tam dela za proletarske interese. Delal je sodrug Vlado, a ne dolgo, ker so ga kmalu dobili žandarji v roke in ga zaprli v zloglasno mučilnico »Glav-njačo«. Ker ni hotel izdati naše ideje in sobojevnikov, so ga pričeli mučiti, polomili mu rebra, bili ga s puškinimi kopiti ter ga stlačili v zaboj in vrgli kot smeti v Donavo. Niti groba v zemlji mu niso privoščili. Bali so se njegovega duha, misleč, če ga vržemo v Donavo, smo zabrisali vsako sled za njim. A motili so se. Zverinsko so ga ubili, njegovega duha in ideje pa niso mogli. Čeprav so njegove zlomljene kosti in rebra odplavala ne ve se kam, duh njegov pa živi med nami in kliče po osveti, po maščevanju.
Sodrug Vlado! Prišel bo oni dan, za katerim si Ti tako hrepenel in za katerega si dal življenje, tisti dan, ko se osvobodimo, ter se osvetimo za Tebe. Danes, sodrug Vlado, ko praznujemo brez Tebe naš praznik Prvi Maj, se zaklinjamo pri Tvojem duhu, da hočemo ostati zvesti Tvoji ideji, ter se boriti za njeno uresničenje. Tebe ni več med nami, a Tvoj duh je še nadalje tu, ki nas bodri in uči, kot si nas nekoč Ti.
Slava Tebi, naš veliki mučenik Vlado!
bila zaposlena mati, tako dolgo, da dobi delavka drugo mesto.
Noseča mati dobi ob nastopu dopusta od so-cijalnega zavarovalnega fonda izplačan zaslužek za ves čas dopusta. Ko je otrok rojen, se izplača materi ali ženi zavarovanega delavca posebna podpora za nabavo perila otroku in tekom 9 mesecev gotova vsota (približno četrtina povprečnega mesečnega zaslužka) za dojenje otroka. Ako rodi mati dvojčke, so ti prejemki dvojni.
Brezposelne žene in žene brezposelnih delavcev dobe poleg brezposelne podpore iste prejemke.
Sovjetski zakoni vzpodbujajo delavke-matere, da same doje svoje otroke in v to svrho dobi doječa delavka vsake 3 in pol ure za dojenje pol ure odmora. Doječa delavka dela torej 7 ur za plačanih 8 ur.
V mnogih tovarnah, kakor tudi v mnogih zdravstvenih in drugih inštitucijah, se nahajajo po-
sebni domovi za dojenčke in otroke delavk, ki so zaposlene v tovarni. Kjer ni takih domov, zahteva zakon, da so delavkam na razpolago zdrave sobe, popolnoma ločene od tovarne, kjer morejo v času odmora hraniti dojenčke.
Delavstvo vsake večje tovarne voli odbor za socijalno skrb, ki je v tesni zvezi z zdravstvenim komisarijatom. Iz srede tega odbora se izvoli upravni svet, ki skrbi, da izpolnjujejo vsa navodila zdravstvenega komisarijata, ki se tičejo matere in otroka. Ta odbor organizira tudi predavanja in skrbi za razširjevanje knjig o varstvu matere in otrok.
Nadalje je naloga tega odbora, da skrbi, da vsako delavko oskrbuje zdravnica ali pa izprašana babica. Stanovanje noseče žene se preišče in ako se dožene, da nima potrebne opreme, se prenese v materini dom.
In pri nas?
Rudarji in II. skupina.
GLAVNI ODBOR II. SKUPINE RUDARSKE ZADRUGE SKLENIL SKLICANJE IZREDNEGA OBČNEGA ZBORA.
Zahteva rudarjev po izrednem občnem zboru II. skupine je zmagala. Na seji glavnega odbora II. skupine, ki se je vršila 11. aprila t. 1. v Trbovljah, je bilo na predlog s. Škrinarja sklenjeno s tremi glasovi proti dvema socialdemokratskima, da se skliče izredni občni zbor v svrho ponovne razprave o proračunu. Socialdemokrat Pucelj je protestiral proti sprejetju tega sklepa in odločno zahteval, da ostanejo v veljavi vsi sklepi občnega zbora z dne 4. marca t. I.
Torej socialdemokratski zaupniki rudarjev se požvižgajo na voljo rudarjev, oni še vedno nočejo razumeti, da je zaupnik dolžan delati v sporazumu z rudarji ves čas svoje zaupniške dobe. To zahteva od zaupnikov ne samo načelo proletarske demokracije, ampak tudi čut odgovornosti, ki ga mora vsak pošten zaupnik Imeti na-pram rudarjem! — Ali ne vidijo, v kakšen propad lezejo?!
Določitev dneva in dnevnega reda izrednega občnega zbora je glavni odbor prepustil načelniku II. skupine. Z ozirom na stališče socialdemokratov, ki še danes nočejo priznati, da je bila tajna priprava predlogov za prejšnji občni zbor napačna in škodljiva, je bilo s tem po našem mnenju dano načelniku, ki je član JSDS, preveliko polnomočje. Odvisno je sedaj od njega, ali bo to polnomočje zlorabil, ali pa ga izvedel tako, kot zahteva čut odgovornosti napram rudarjem in proletarski demokratizem. Naloga ostalih članov glavnega odbora in vseh zaupnikov je, da pazijo na sledeče:
1. da bodo pred izrednim občnim zborom zaupniki prediskutirali vse predloge z rudarji na sestankih in shodih po revirjih in obratih;
2. da bo na občnem zboru dana možnost temeljite diskusije o eventualno nasprotujočih si predlogih in mišljenjih in
3. da bo občni zbor sprejel zrele predloge, ki odgovarjajo volji in spoznanju večine rudarjev.
DOPIS IZ VELENJA.
Vloga socialpatriotov pri akciji II. rud. skupine.
V 15. številki »Enotnosti« je bila vloga socialpatriotov zelo dobro in natančno orisana. In da si bodo rudarji v revirjih in posebej še v Velenju, na jasnem, je treba, da se še nekatere kretnje socialpatriotov razkrijejo.
Čobal in Uratnik (predsednik in tajnik D. Z.) sta apelirala na glavni odbor II. skupine, da naj ta svoj načrt samopomoči le čimprej udejstvi in poskrbi, da ga oblast čimprej potrdi, ker je to nekaj zelo pametnega. (Namreč zanje je to pametno.) Na drugi strani pa ste videli Valenčaka, kako je protestiral proti sklepu občnega zbora. In Za-lesnik je na vso moč trdil, da se mora II. skupina likvidirati itd. Če si jima pa povedal, da je D. Z. s pomočjo juristov dognala, da likvidacija ni mogoča, dokler obstoja stari rudarski zakon, sta to enostavno preslišala in gonila sta naprej staro laino o likvidaciji. Valenčak je sestavljal protestne
resolucije in jih nosil v obratno pisarno itd. V revirju je izgledalo, kakor da so socialpatrioti res proti povišanju prispevkov, v Ljubljani pa so ravno socialisti branili sklepe občnega zbora. Pa obrnimo spomin nazaj na občni zbor II. skupine v Trbovljah.
To, česar bernotovci danes še ne razumejo, to mi že popolnoma obvladamo. Socialpatriotski voditelji so bili za to, da se uveljavijo predlogi bernotovcev — v revirjih pa so se socialpatriotski funkcionarji hitro poslužili razpoloženja delavstva in agitirali proti, računajoč takole: »Sklepe občnega zbora bo rudarska oblast itak potrdila, delavstvo pa bo na zaupnike jezno in to jezo bomo mi še povečali, in ko bodo volitve, pa bomo dobili absolutno večino v roke mi. In zopet bomo imeli eno prisilno organizacijo več v rokah, katere pa potem ne bomo več izpustili.« Da, dragi rudarji, tako stvar v resnici stoji. Bernotovci tega ne vidijo, ker drugače bi Martinšek ne govoril, da, kadar se gre proti njim, smo dekalisti in patrioti vedno enotni. Enotni pa ste pri celi stvari le vi — namreč bernotovci in patrioti. Vsi ste za prisilno organizacijo — le s to razliko, da. vi bernotovci nastopate odkrito, socialpatriotje pa prikrito — pod krinko likvidacije, s katero farbate po revirjih.
Z gotovostjo so računali gospodje socialpatriotje, da bodo lonec, ki ga je pristavil k ognjišču Bernot, okupirali in saini snedli vse. A zmotili so se, kakor se je zmotil tudi Bernot, ki je pisal, da so bili ugnani v »kozji rog«. Da, da, Bernot, sedaj vidiš, kaj je že vse v tem »kozjem rogu«? Cel občni zbor je že notri padel in v Velenju trije vaši zaupniki, da od drugod niti ne govorim — in vendar še ni konca. In če bo pri izrednem občnem zboru spet kaj kramarjev in krošnjarjev v templu, bo prišel kristus z bičem in bo vse pretepel in pognal zopet v tisti »kozji rog«, v katerem pa bo grozno smrdelo, zaradi česar mu bo celokupno delavstvo obrnilo hrbet.	Dekalist.
+ Kočevje. 15. aprila so nam delegati poročali o občnem zboru II. skupine v Trbovljah. Delavstvo je proti takim odtegljajem, kakor jih je sklenil občni zbor, ker nima denarja za razne fonde. Tudi o potrebi strokovne organizacije se je govorilo, ker zadnjič ko so ustavili obrat, so vsi videli, da brez naše organizacije ne gre. Zato gledamo, kaj bodo naredili v glavnih krajih v Trbovljah, Zagorju in Hrastniku, da se jim priključimo. Z Arhi, Krušiči in ljubljanskimi voditelji nočemo. Klerikalci kričijo in se pripravljajo na volitve. Pravijo, da so oni dosegli, da se zopet dela. Pa kdo jim bo verjel. Ce bi nam res dobro želeli, bi ne dopustili, da se z nami tako dela, saj so na vladi.
+ Velenje,. Videl sem pismo Rudarskega glavarstva, da so sklepi občnega zbOra od 4. marca razveljavljeni. V tem pismu tudi stoji, da morajo tam, kjer delavstvo da zaupnikom nezaupnico, ti odstopiti in dati svoje funkcije namestnikom. Zaupnik JSDS mi je tožil: Zakaj ste to naredili v »Enotnosti«, sedaj nam niti najzavednejši člani ne plačajo več progresivnega prispevka. Samo eden je plačal, drugi pa pravijo: Vas že poznamo!
PROTI VOJNI,
ZA RUSKO REVOLUCIJO IN ZA NEODVISNOST ZATIRANIH NARODOV.
Sledeči članek smo prevedli iz ilegalno izhajajočega centralnega glasila komunistične stranke Italije »L’Unita«:
Položaj je tak, da more mala iskra od enega trenutka k drugemu užgati novo vojno.
Fašizem se oborožuje naglo in z vsemi sredstvi za vojno. Ne smemo misliti, da zadostuje, če smo budni in pripravljeni postaviti se proti novemu klanju. Pobijati moramo že sedaj vse vzroke, ki množijo vojne nevarnosti, pred vsem pa svetovni fašizem in reakcijo, ki duši delavsko-kmečko osvobodilno gibanje. V vsak obrat in v vsako vas morajo priti sledeče parole, okrog katerih se morajo zbrati široke mase delavcev in kmetov:
1. Roke proč od Rusije delavcev in kmetov! Dol z imperialistično intervencijo proti Sovjetski Uniji!
2. Roke proč od Kine! Italijanski delavci nočejo biti rablji roparskega imperializma proti svojim ruskim in kitajskim bratom!
3. Roke proč od Albanije! Albanijo Albancem!
4. Narodnim manjšinam pravico samoodločbe do odcepitve!
5. Pobratenje z delavci in kmeti Jugoslavije! Med srbskim, hrvatskim in slovenskim ljudstvom ter italijanskim ljudstvom ni in ne more biti nobenega nasprot-stva. Dol s Sašizmom Italije in Jugoslavije, ki hočeta vojno!
6. Vojna fašizma mora biti spremenjena v vojno za strmoglavljenje fašizma.
ZALOG, DM POLJE, DOBRUNJE!
Na prvomajsko manifestacijo v Ljubljano gremo po sledečem sporedu: Zbirališča so: 1. Pri vevški restavraciji v Gozdu ob 7. uri, 2. pri fužinskem mostu v grajskem parku ob pol 8. url in 3. v Zalogu pred Požarjem ob pol 7. uri. Sodrugi, bodite točni in pridite vsi!
ZALOG.
V nedeljo dne 29. t. m. ob 16. uri vprizori v dvorani g. Požarja tukajšnja podružnica »Svobode« s pomočjo igralcev dobrunjske podružnice dramo Maksima Gorkega »Na dnu«. To je drama iz življenja takozvanih »bivših ljudi«, katerih življenjska filozofija mora na mah osvojiti vsakega preprostega človeka s svojo jedko, a železno logiko. Ta drama je interesantna tudi zato, ker je sama na sebi strašen memento za vse one, ki samovoljno in z nasiljem pišejo usodo .širokim množicam delovnega ljudstva. Vabimo vse zavedne delavce in kmete, da se udeleže te predstave!	Odbor.
Splošna Delavska Gospodarska zadruga »Železničarski dom« r. z. z o. z. v Ljubljani.
VABILO.
Tem potom se vabijo vsi člani zadruge na VII. REDNI OBČNI ZBOR, ki se vrši dne 10. junija 1928 v zadružni hiši.
Marksov trg 2, s sledečim dnevnim redom:
1. Poročilo načelstva;
2. Poročilo nadzorstva;
3. Čitanje zapisnika zadnjega občnega zbora;
4. Čitanje poročila revizorja »Zveze slovenskih zadrug«;
5. Blagajniško poročilo.
6. Odobritev računskega zaključka za 1. 1927.
7. Razno.
Ker je občni zbor te delavske ustanove zelo važen, je dolžnost vsakega člana, da se istega udeleži.	Načelstvo.
TOMBOLA ŽELEZNIČARSKEGA GLASBENEGA DRUŠTVA »ZARJA«
se vrši nepreklicno 3. junija 1928 ob 3. uri popoldne. Delavska godba potrebuje nove inštrumente in zato segajte po srečkah, ki stane ena samo 2.50 Din. Dobitki pa so zelo lepi in dragi.
Moja sodružica, moja dobra zlata mamica
Mara Rus-Lemeževa
se je dne 24. aprila t. 1. ob 10 uri dopoldne za vedno poslovila od naju. Ugasnil je njen topel in svetel plamen življenja, dolgo in vztrajno se boreč proti neizogibnemu slovesu.
V četrtek, dne 26. t. m. ob 16. uri ostavi naš tihi dom na Cankarjevem nabrežju št. 1 in se vrne v pomladni objem narave.
Ljubljana, dne 24. aprila 1928.
Majda Lemež.
Dr. Milan Lemež.
K prvem maju.
Milan:
Prvi Hai!
Ne smemo misliti na zmago in osvobojcnje, dokler nismo stavili vse svoje sile v borbi — za socialistično družbo!
Zopet praznujemo Prvi Maj, dan vstajenja, dan preganjanih, ponižanih, dan sužnjev, ki želijo, da zlomijo verige, da preneha izkoriščanje človeka nad človekom in da postane vse človeštvo enakopravni član brezrazredne družbe.
Devet dolgih in polnotrpečih let ga že praznujemo v novo nastali državi, ki smo verovali, da nam v nji zasije zlata svoboda, da ne bo več muk in trpljenja. — O bridka ironija!
Devet let je tega, kar spoznavamo, da je bila laž — laž vse ono, kar se nam je obljubovalo in da smo bili prevarani in izdani. — Spominjam se še, kako je bilo, ko smo se pogovarjali med seboj o lepi prihodnjosti, med nami je bil tudi žrtev reakcije nepozabni s. Franjo Vulč, kot vojak in sokol. — Vulč, kateri je dal za proletarsko osvobojenje svoje življenje, je veroval v novo domovino, veroval v zmago najnižjih. Ljubil je najmlajše in jih vzgajal ter jim budil ponos. Kdo bi se ga ne spominjal na Jesenicah, vse ga je poznalo, a najbolj najmlajši, ki danes že samostojno stopajo v življenje, ti so takrat tekali za njim in ga klicali: Lilič, Ulič! On pa se je v takih momentih spremeni! iz resnega molčečega moža v vesele razposajeno dete in se veselil ter razgo-var.lal kot ctrok z otroci.
Danes pa. ko mrzli valovi Donave hranijo spomin bi rca (ker tam je njegov grob) se ga zopet spominjamo
pokonci: zato tudi proletariat pravi: »Delu čast in oblast!« Cerkev in država imata svoje praznike, proletariat pa ima svoj dan: prvi majnik. Ta dan obstoji vsak stroj, vsaka tovarna. Raz tovarn in delavskih domov zaplapolajo rdeči prapori. Srca proletarcev so napolnjena z resnobo, ki dvigne vsakega iz ravnodušja. Prvi maj je praznik onih, ki vse ustvarjajo in delajo z znojem in trudom za ves svet. Z njihovimi žulji se ustvarjajo nešteta bogastva. Zlato in tkanina, žamet in svila so izdelki njihovih rok. Iz zemeljske globočine spravlja siromašni na dan železo in premog ter druge kovine. V globoki, temni in dušljivi jami tolče po ogromnih grudah, dokler mu ne ugasne zudnja iskrica življenja. Težko je rudarjevo življenje..S slabim zaslužkom mora prehranjevati sebe, ženo in otrese. In kadar umre, ga spuste v drtu.c jame, v kateri ni premoga, ne železa.
Žalostne dni preživlja proletariat po vsem svetu. Delavci trpini so zatirani, v prah teptani. Oni so tisti, ki izdelujejo stroje, zidajo palače in mesta. Oni vežejo svet s prometnimi sredstvi. Brez njih bi bile železnice mrtve. Vse bogastvo je zgrajeno z njihovimi rokami, prepojeno z njihovim znojem in njihovo krvjo. In kakšno odškodnino dobivajo za to delo? Ako bi bilo po pravici, morali bi stanovati v dobrih stanovanjih, nositi dobre obleke in kruha bi jim ne smelo manjkati. Toda delavec in njegova družina se nahajata v mučni življenjski situaciji. Delodajalci pa izkoriščajo ljudstvo do skrajnosti. Ne-številni štrajki se ponavljajo dan za dnem po vsem svetu. Spomnimo se danes nekoliko železničarske stavke leta 1920, spomnimo se krvave Zaloške ceste, kjer je padlo 14 lačnih delavcev, spomnimo se tudi na I, junijske dogodke v Trbovljah, kjer so rudarji obranili proletarske
Politični boj, kritika in ((blatenje
««
Proletarsko gibanje je naperjeno proti vsej kapitalistični družbi, ono lioče razrušiti kapitalistični sistem. Marx je dal temu gibanju teoretični izraz. Marksizem — to je kritika kapitalizma s stališča proletarskega razreda. Kritika kapitalizma, razkrivanje njegove škodljivosti za proletariat in človeštvo sploh, njegovih zločinov, razkrinkavanje vseh pajčolanov, v katere je ovit kapitalizem, vseh fraz o meščanski demokraciji, o solidarnosti razredov itd. — to so oblike političnega boja marksistov do tedaj, ko je proletariat že dovolj zbran, zaveden in močan, da zamenja orožje kritike s kritiko orožja, kot pravi Marx.
Danes, ko proletarske mase še niso dovolj zbrane in zavedne, temveč so ali pasivne ali pa pod vplivom meščanskih strank, je glavna vsebina našega političnega boja, kritika kapitalizma, razkrinkavanje meščanskih in malomeščanskih strank, katerih vloga je v osnovi ista, vloga pomagačev kapitalističnega sistema, na katerega temelju stoje. To seveda ne samo z besedami, z agitacijo in propagando, temveč zlasti v dnevnem boju delavstva m v akcijah, kajti predvsem na lastnih izkušnjah se proletariat uči in te izkušnje dobiva ravno v teku bojev za svoje delne zahteve proti kapitalističnemu izkoriščanju. Vendar tudi te akcije pripravlja, spremlja in zaključuje agitacijska in propagandistična kampanja — to je kritika kapitalizma in razkrinkavanje njegovih pomagačev.
Ker pa ti pomagači kapitalizma, meščanske in
i	malomeščanske stranke na različne načine kapitalizem podpirajo in na različne načine zavajajo za
gov. V živem spominu so nam tudi zverinske metode v
ga kličemo, zavedajoč se, da ga sicer nikoli več ne j beograjski glavnjači. Vse te žrtve nam kličejo iz groba:
vidimo, da pa bo večno živel v naših srcih! Vemo, da mu je ta grob pripravila buržuazija, zato ker je ljubil v resnici domovino, zato ker je bil v resnici pripravljen žrtvovati za svobodno domovino delavcev in kmetov, \>ak trenutek, vsak hip svoje življenje.
Zdi se mi, da je vsak Prvi Maj budilec trpečih, naša vera v zmago, naš Veliki petek, ko padamo pod križem od prevelike sile trpljenja in udarcev bikovk ter puškinih kopit. A vkljub vsemu trpljenju, vkljub vsem preganjanjem korakamo naprej in se veselimo tega dne, ga praznujemo z mogočno vero v naših srcih, da zasije dan zmage, dan svobode, ko človeštvo ne bo več ukovano v verige in ko ne bomo več sužnji, teptani in zaničevani! \ erujemo, da se bo nekoč čez vse nas sužnje dela razlila rdeča jutranja zarja, ko bomo združeni milijoni vseh petih kontinentov sveta, zapeli bojno himno, pesem odrešenja trpečemu človeštvu.
Nismo sami. Po celem svetu se zbirajo armade borcev, ki pripravljajo potres stavbi laži, hinavščine, korupcije, reakcije in nasilja, da se zruši in da na razvalinah te gnile stavbe postavimo novo stavbo delavcev in kmetov, stavbo človeštva dela, pravice in resnice, pioletarski dom — socialistično družbo!
Prvomajske misli.
Izvor in začetek življenja je delo. Življenje brez dela je smrt in poguba.
Brez delavskih rok bi ne bilo na svetu nikakega življenja. Ravno delavec je tista moč, ki vzdržuje ves svet
Ljubljanska cestna železnica.
VSI ŠTIRJE DELAVCI POKLICANI ZOPET NA DELO. — ODSLOVLJEN INŽENJER-OBRATO-VODJA, KNJIGOVODJA IN POSLOVODJA BITENC, KI JE MOŠČANSKI KLERIKALNI PODŽUPAN. KLERIKALCI IN DEMOKRATJE SKUŠAJO KORUPCIJSKO AFERO POTLAČITI.
Že ko je šla zadnja številka »Enotnosti« v tisk, smo bili informirani, da je sfrčal obratovodja ljubljanske cestne železnice, ing. Tekavčič, iz re-mize, toda imeli nismo več časa, da vest kontroliramo in priobčimo. Kmalu na to pa smo videli, da suspendirani uslužbenci cestne železnice zopet vozijo in naša občinska svetnika sta nam vest potrdila. Za gospoda župana, demokratski in klerikalni klub pa je moral biti to zelo težaven porod, ker sta knjigovodja in klerikalni delovodja Bitenc bila suspendirana šele minulo sredo ob 5. uri popoldne. Klerikalno in demokratsko časopisje molči
o	tej umazani aferi in da ima za to dovolj razlogov, se vidi že iz naslednjega pisma, ki sta ga pisala sodruga Gustinčič in Lemež županu. Pismo glasi:
Gospodu županu
dr. Dinko Pucu
v Ljubljani.
Podpisana sva inior.mirana, da je dne 13. t. m. med 12. in 13. uro občinski svetovalec g. Pirc nagovarjal suspendirane uslužbence ljubljanske cestne železnice, da naj podpišejo neko izjavo, obžalujoč, da se je njihovo govorjenje v neki gostilni napačno razumelo.
Informirana sva tudi, da je obratno vodstvo cestne železnice omenjenim uslužbencem dne 14. t. m. med 10. in 11. uro predložilo neko izjavo z vsebino, da podpisani obžalujejo, da se je napačno razumelo to, kar so baje podpisani govorili v neki gostilni in da nimajo nikake sumnje. da bi bila obratovodja in poslovodja kaj zakrivila. To izjavo bi bili morali suspendirani uslužbenci objaviti na svoje stroške v listih Jugoslovanski železničar«, »Pravica«, »Slov. Narod«, »Jutro, in »Slovenec«.
Na drugi strani smo bili informirani, da je g. občinski svetovalec Pirc sam mnenja, da so vsaj trije od suspendiranih uslužbencev popolnoma nedolžni. Dalje se sklicujeva na pismo, ki sem ga danes podpisani ing. Gustinčič naslovil na Vas g. župan. Iz tega pisma jasno sledi, da se je z blagajniškimi knjigami ljubljanske cestne železnice manipuliralo na nedovoljen način. Smatrava, da je tak pritisk na suspendirane uslužbence pristno kapitalističen in tudi sramoten.
Opozarjava Vas g. župan na dejstvo, da so bili uslužbenci cestne železnice suspendirani drugi dan na to, ko je izšel znani letak »UJNŽB< in da je vsled tega njihovo suspendiranje nedvomno v ozki zvezi s tem letakom. Suspendirani uslužbenci tega letaka niso niti izdali, niti ga povzročili. Ce bi se pa bilo-to tudi zgodilo, bi bili zaslužili samo pohvalo, ker bi bili s tem dokumentirali, da se zavzemajo za interese ljubljanske občine. Mesto, da bi se bili suspendirali obtoženi, so se suspendirali težitelji, odnosno oni, o katerih se smatra, da so tožitelji.
Ker predstavlja ta suspenzija nedolžnih ljudi skrajno krivično dejanje, Vas tem potom prosiva, da nemudoma blagovolite ukreniti, da se po nedolžnem suspendirani uslužbenci brez odloga zopet pokličejo v službo.
Na drugi strani pa tudi zahtevava, da blagovolite ukreniti potrebne korake, da se takoj suspendirajo obratovodja, blagajnik in poslovodja, proti katerim imam jaz podpisani ing. Gustinčič v rokah zelo obtežilen materijal in da se proti njim takoj uvede preiskava.
V slučaju, da Vam g. župan ne bi bilo mogoče do 18. t. m. ukreniti zahtevane korake, bodeva prijavila zadevo državnemu 'pravdništvu v Ljubljani.
Ljubljana, dne 10. aprila 1928.
Afera pa s temi suspenzijami še ni gotova. Demokratje in klerikalci so z zavezniškimi močmi degradirali od občinskega sveta postavljeno revizijsko komisijo in postavili za preiskavo v obratu cestne železnice drugo svojo. V tako komisijo ne more imeti nikdo zaupanja in delavci gledajo v njej samo manever demokratov in klerikalcev, da
Trbovlje pred orjunskimi banditi, so nam ubili 6 sodru-- j seboj mase delovnega ljudstva, ne more biti politična kritika in razkrinkavanje napram vsem tem strankam enaka. Naša taktika napram tem strankam mora biti prilagojena njihovim konkretnim vlogam. Razlikovati jih moramo, ker delovne mase jim sledijo iz različnih razlogov in našo taktiko moramo določati le s tega vidika, da si zgradimo mostove do onih delovnih mas, ki gredo za njimi.
No, v kolikor gre za povsem meščanske stranke {n. pr. SDS, SLS), ni nobenih ugovorov napram našemu političnemu boju in razkrinkavanju. Kakor hitro pa gre za politični boj, kritiko in razkrinkavanje nasprotnih »delavskih« strank (SSJ in JSDS), takrat pa završi s strani prizadetih socialističnih voditeljev vpitje o »blatenju«.
To vpitje je seveda gola hinavščina, kajti ti ljudje v istem času še naprej vodijo politični boj proti nam, nas kritizirajo, napadajo in »blatijo«, kolikor zmorejo. Za to hinavščino se vedno skriva le zadrega, ki obstoji v tem, da protiproletarskih političnih dejanj, zaradi katerih jih mi »blatimo« — ne smejo direktno niti pred svojim delavstvom zagovarjati. S hinavskim vpitjem o »blatenju« skušajo prikriti vsa ona politična dejanja, ki jih mi kritiziramo, pred svojim delavstvom in napraviti nanj utis, kot da je pri njih vse v redu.
S	to metodo skušajo socialistični voditelji uspavati socialistične delavce, da ne bi njihovih proletariatu škodljivih političnih dejanj spregledali in jim začeli bolj gledati na prste. To se jim deloma posreči, toda ravno s tem si zadajajo kot »delavski« stranki težke udarce: njihova stranka se vedno bolj oddaljuje od delavskih interesov in leze v še hujše oportunistične zločine, v notranjosti pa gnije, kajti taka metoda otopi vsako živo misel in onemogoči vsako politično vzgojo delavcev, Tako gre oportunistična stranka kot »delavska« vedno bolj v propast in čeprav momentano na zunaj še izgleda močna, je na znotraj vedno bolj gnila.
Mi hočemo vse delavce idejno dvigniti in pripeljati na pravo marksistično pot. Stalin pravi: »Kako naj jih osvobodimo iluzij, v katerih plavajo po krivdi napak voditeljev? Zato imamo samo eno sredstvo: sredstvo političnega razkrinkanja voditeljev, sredstvo odkritja njihovih napak, s katerimi so poštene in revolucionarne delavce zavedli in zmešali in ki jim branijo preiti na pravilno pot.« (Objavljeno pod naslovom: »Kaj ni osebni boj?« v »Delavsko-kmetskem listu« št. 12 leta 1926.) Ravnotam nadaljuje: »Ali moremo v idejnih bojih in v vprašanju politične vzgoje mas dopustiti gnilo diplomatiziranje, dopustiti zabrisanje napak? Ne. tega ne moremo! TO BI BILA PREVARA DELAVSTVA, Kje je izhod v takem slučaju? Samo en izhod obstoja: Napake voditeljev razkrinkati in na ta način poštenim revolucionarnim delavcem pomagati na pravilno pot.«
Ustvariti hočemo enotnost vsega proletariata
»Naprej! Vstanite sužnji iz prokletstva!« Torej proletarci, zdramimo se in pogumno vzkliknimo: »In to poslednji bo naš boj, za internacionalo sleherni zvesto stoj!« Mi vemo, da se kapitalisti rdečih boje, zato nam ne dovolijo niti organizacij, ki bi se borile za delavske interese in njihovo osvoboditev. Nenasitni kapitalizem Izrablja delavsko moč toliko časa, dokler ni popolnoma izmozgana. Prišel pa bo dan, ko bodo stopili proletarski junaki na plan. Te misli plavajo danes v sleherni delavski duši. Danes manifestira ves internacionalni proletariat za rdečo socialistično svobodo, proti kateri se buržuazija bori s tako silo. Delavci, ki ste sužnji kapitalizma, ne verjemite njihovim hlapcem demagogom, ljudskim zapeljivcem, ovaduhom in obrekovalcem, Jsi vas hočejo zadovoljiti samo z različnimi zvijačami in prevarami. Obljubljajo vam izboljšanje položaja, a po drugi strani vas prav pošteno bičajo. Delavci, s takimi elementi morate obračunati. Sezite po edinem orožju, ki ga Imate, t, j. po organizacijah in stopite z njimi na plan. Pokažite kapitalistom delavsko pest in proletarsko moč. Trpini, dovolj je vaše krvi, ki jo brezčutni kapitalisti izrabljajo za svoje milijonske profite. Oni hodijo na letovišča, zabave in plese, vaia zabavišča pa so tovarna in stroji. Kličemo vam: »Ne popuščajte več!«
Proletarci, ne omagajte na poti boja, zakaj vaše ideje se bodo enkrat uresničile. Zato dvignite danes visoko svoj prapor in povsod naj odmeva naša himna: Internacionala«. Strnite se pod praporjem dekalizma z geslom: »Proletarci vseh dežel, združite se!«
J. E., Zidani most.
se kapitalističen smrad v tem obratu prikrije. Ce
bi tu ne smrdelo do neba, bi klerikalci in demo^ kratje ne imeli povoda bati se, da preišče tudi to zadevo izvoljena revizijska komisija!
No, čemu pa bi se bili sicer smrtni politični sovražniki v občinskem svetu združili? To je enotna fronta buržuazije proti delavstvu!
Konferenca podzveze steklarjev S. D. Z. 1. v Hrastniku.
V nedeljo 22. t. m. se je vršila v Hrastniku konferenca podzveze steklarjev S. D. Z. J. Poleg delegatov sta bila navzoča tudi Makuc in Uratnik za Delavsko zbornico. Konferenca je razpravljala o dnevnem redu: 1. Starostno zavarovanje, 2. kongres O. R. S. J. v Zagrebu in 3. razno.
K prvi točki je poročal s. Bauer, ki je povedal, da so bili zastopniki steklarjev pri ravnatelju Ablu, kateremu so razložili načrt zavarovanja steklarjev za slučaj onemoglosti in starosti. Odgovoril je g. Abl, rekoč, da je k takemu zavarovanju pripravljen prispevati. Predlože naj se mu konkretni predlogi. Govorila sta še obširno Uratnik in Makuc. Poslednji je predlagal osnutek pravil zavarovalnega fonda in je bil osnutek po daljši debati z malimi izpremembami sprejet soglasno. Delavci so se izrekli za približno 5%no prispevanje v zavarovalni fond. K zavarovanju naj se pritegnejo vsi delavci in delavke brez ozira, ali so stalni ali sezonski, ali so kvalificirani ali ne.
Pri drugi točki je konferenca po dolgi razpravi sprejela resolucijo, ki se glasi, v izvlečku, takole:
»Konferenca izraža svoje začudenje in ogorčenje, da na plenarno sejo O. R. S. J., ki se je vršila 18. marca v Zagrobu, ni bil povabljen noben delegat iz Slovenije. Konferenca protestira, da se je ob absolutni odsotnosti slovenskih delegatov odpovedalo službo tajniku O. R. S. J. za Slovenijo, in to iz vzrokov, da so dohodki nižji od stroškov. Izgleda, da se O. R. S. J. postavlja na trgovsko stališče in hoče, da bi bile podružnice v Sloveniji predmet njegovega obrata. Nadalje konferenca protestira, da se iz Zagreba pošiljajo med tukajšnje podružnice letaki, ki so naperjeni proti enotnemu strokovnemu gibanju. Poziva Strokovno komisijo za, Slovenijo, naj se upre vsakemu zunanjemu vplivu, ki bi hotel razbiti enotnost strokovnih organizacij in končno konferenca predlaga:
1. Kongres naj izvoli, odnosno potrdi že izvoljeni oblastni odbor za Slovenijo; njegov delokrog naj se določi s posebnim pravilnikom:
2. tajnika naj nastavlja in odstavlja oblastni odbor S. D. Z. J. za Slovenijo:
3. delegate za kongres naj se plača iz centralnih sredstev;
4. z ozirom na pasivnost slovenskih podružnic, je rešitev situacije mogoča le s tem, da ostanejo vsi članski prispevki in sploh vse iinance v rokali oblastnega odbora S. D. Z. J. za Slovenijo, kar se tudi predlaga.
V sklepih plenarne seje O. R. S. J. v Zagrebu z dne 15. marca, vidi konferenca kršenje najprimitivnejših pravic in pravil proletarske demokracije, in izraža svoj energičen protest ter izjavlja, da si podružnice, ki so zastopane na konferenci, glede nadaljnjega občevanja z O. R. S. J. pridrže popolno svobodo.
Skleiie se poslati resolucijo vsem delavskim listom in centrali v Zagreb.
Liste proletarske se vabi, naj več pišejo o starostnem zavarovanju.
Konferenca je torej v vseh ozirih uspela in so na njej delavci rešili nekaj izredno važnih vprašanj. Za starostno zavarovanje in za slučaj onemoglosti; za avtonomijo strokovnega gibanja; za proletarsko demokracija v strokovnem gibanju; za načelo razrednega boja v strokovnem gibanju; za enotnost strokovnega gibanja in proti kšeftarskemu načelu, ki se hoče vanje vriniti.
Za proletarsko solidarnost v praksi, katera zahteva dolžnost medsebojne proletarske podpore.
Sedaj na delo, ki ne bo brez uspeha, ako bo temeljilo na omenjeni podlagi.
Pridobivajte ..Enotnosti" novih naročnikovi
v boju proti kapitalistični ofenzivi, zato pozivamo tudi nasprotne' »delavske« stranke v enotne nastope in akcije za pereče zahteve proletariata. Mi vemo, da so socialistični voditelji zavezniki in kup-Ijenci režima, imamo pred očmi celo vrsto njihovih zločinov in izdajstev nad proletarskim gibanjem, toda mi vidimo, da jim sledi še en del delavstva, ki ga je treba pritegniti v skupno borbo. Iz tega izhaja naša taktika enotne fronte, pri izvajanju katere ne smemo nikdar opustiti brezobzirne kritike in razkrinkanja, vsakega reformističnega izdajstva, vsakega kapitulantstva, vsakega kolebanja in vsakega prehoda na stran buržuazije. V interesu delavskega razreda, ki ga hočemo pripeljati vsega na pravilno pot, moramo voditi BREZOBZIREN BOJ PROTI OPORTUNIZMU.
Naj zadostujejo zaenkrat ti osnovni pojmi glede političnega boja, kritike in »blatenja«. Poglejmo še, kaj so o teh vprašanjih povedali sodrugi v naši diskusiji.
V	»Pismu Enotnosti« (E. št. 3) čitamo: »Marsikdo od sodrugov misli, bodisi v naivnosti, bodisi v jezi, da je naredil že veliko in duhovito delo, ako je svojega dozdevnega nasprotnika prav zafr-kajočc obdelal v listu. Po mojem mnenju ni to prav. List naj bi bil za to, da svoje pristaše in delavce sploh idejno in moralno dviga.« Iz izkušnje vemo, da delavci zelo cenijo posrečen izraz in ravno tako zasluženo dobro, ostro zafrkacijo. So-drug, ki je napisal »Pismo Enotnosti«, je sam mojster v zafrkavanju in mu delavci to sposobnost štejejo v dobro, ne pa v zlo. lam, kjer lahko s kratko zafrkacijo dobro označiš vlogo, značaj ali napako nasprotnika, se je moraš poslužiti! Z njo boš stvar razjasnil delavcem in s tem, da si jim dal razumevanje, si jih idejno dvignil. Nočemo in ne moremo seveda zagovarjati slabih in neutemeljenih zafrkacij, ki jih naše uredniške škarje vedno strižejo proč. Ravno tako kot tudi nasprotujemo vsakemu praznemu sumničenju brez dokazov, nepotrebnemu zabavljanju in žalitvam. Ravno v tem oziru lahko rečemo, da »Enotnost« najbolj pazi na to, da objavlja le RESNICO. So seveda večkrat nastopili slučaji, da informacije niso bile prav točne — toda v vseh teh slučajih je »Enotnost« vedno še napačne informacije naknadno popravila. Kje pa je v tem oziru »Naprej«, ki tako ljubi nejasna lažnjiva namigavanja in kje šele »Delavska politika«, ki menda sploh ne more odpreti ust o dekalistih, ne da bi lagala.
V	»Pismu Enotnosti« čitamo nadalje v tej zvezi: »Sem prepričan, da potem ne bo preteklo več leto dni, ko se bo v obupane mase vrnila zavest, vera v svojo moč in se bodo pričele zbirati tam, kjer jim je po zgodovinskem razvoju odka-zano mesto,« Tukaj se je pa sodrug dopisnik oči-vidno zaletel, kajti vprašanje tona delavskega lista nikakor ni tako važno. Mase so pasivne, vendar ne zaradi medsebojnega zabavljanja in »blatenja«, temveč vzroki za to so mnogo globlji in tam jih je treba odpravljati.
Nadalje zopet pravi: »Le to bi radi, da bi bil list »Enotnost« pisan tako, da mu ne bi mogli očitati, da preveč sovraži in obrekuje. Vemo, da ne laže in ne obrekuje. Le izgleda včasih tako.«
V	istem smislu pravi s, K, v dopisu »Čitaj in sodi,,,« (E. št. 6); »Iz lista mora odpasti obrekovanje in golo natolcevanje brez dokazov.« (Ta zadnji stavek se je celo g. Kristanu zdel vreden, da ga je ponatisnil v svoji reviji »Pod lipo«.) Uredništvo se ni čutilo v ničemer s tem prizadeto, ker nihče ne more navesti nobenih konkretnih primerov in dokazov, da »Enotnost« objavlja »obrekovanje in golo natolcevanje brez dokazov«. Oba sodruga sta očividno pod vtisom vpitja socialističnih voditeljev o »blatenju« in bi najbrže rada videla, da jim »Enotnost« onemogoči to vpitje.
Da! »Enotnost« sovraži kapitalizem in njegovega zaveznika oportunizem in hoče v tem razrednem sovraštvu proletariat vzgojiti in utrditi za boj! Zaradi tega mora vse zločine kapitalizma in vsa izdajstva oportunizma pred proletariatom pribiti na sramotni oder. Socialistični voditelji bodo seveda vedno kričali, da jih »blatimo«, da s tem kričanjem svoja izdajstva nad proletarskimi interesi prikrijejo, kajti priznati in odkrito braniti jih ne morejo, priznati in popraviti jih pa nočejo. Tega jim seveda ne moremo zabraniti in onemogočiti, dokler proletariat ne bo zavzel oblasti in onemogočil vse poizkuse kapitalističnih agentov, da rušijo proletarsko oblast!
NaS boj.
Delavska Sola.
N. Buharin:
Razred, stranka, voditelj.
Ce govorimo o razredu, razumevamo pod tem skupino ljudi, ki so zvezani med seboj s skupnim položajem v produkciji, radi tega tudi s skupnim položajem v distribuciji*, torej tudi s skupnimi interesi (razrednimi interesi). Vendar bi bilo absolutno naivno, če bi predpostavljali, da predstavlja vsak razred popolnoma enotno celoto, kjer so vsi deli enaki, kjer je Janez popolnoma isto kot Joža.
Da razjasnimo to s primerom, si oglejmo moderni delavski razred. Tu ne gre za to. da ni enakosti v razumu ali sposobnostih. Vse »bivanje« različnih delov delavskega razreda je neenako. To izhaja iz tega, ker ni 1. nobene popolne enakosti gospodarskih enot in 2., ker delavski razred ne pade gotov z.neba. temveč se stalno stvarja iz kmetov, rokodelcev, mestnega malomeščanstva itd., to je iz drugih skupin kapitalistične družbe.
V	resnici, ali ni uiar jasno, da je delavec sijajno inštaliranega veleobrata nekaj popolnoma drugega kot pa delavec jnale delavnice? Tu tvori različnost obratov samih in vsega načina dela v njih vzrok različnosti. Drug vzrok je tako rekoč proletarska »starost«. Kmet. ki je komaj prišel v tovarno, je nekaj popolnoma drugega kot delavec, ki dela od mladih nog v tovarni.
Razlika v »bivanju« se zrcali v zavesti. Proletariat je neenoten po svoji zavesti istotako, kot je neenoten po svojem položaju. On je več ali manj enoten v primeri z drugimi razredi. Ce pa motrimo njegove razne dele, dobimo ravnokar opisano sliko.
Delavski razred se deli torej po svoji razredni zavesti, t. j. po svojih trajnih, splošnih, ne po svojih osebnih, cehovskih in skupinskih interesih, temveč po interesih celokupnega razreda v vrsto skupin in podskupin istotako, kakor sestoji ena sama veriga iz cele vrste členov neenake trajnosti.
Ta neenakost razreda je tudi vzrok tega. da je potrebna stranka.
V resnici. Zamislimo se za trenutek, da je delavski razred popolnoma enak. Potem bi lahko vsakokrat nastopal v vsej svoji množici. Za vodstvo vseh akcij bi se lahko volilo po vrsti ljudi ali skupine ljudi: stalna organizacija vodstva bi bila odveč, bi bila nepotrebna.
V resnici pa je stvar popolnoma drugačna. Boj delavskega razreda je neizogiben. Je toliko bolj potreben, ker je nasprotnik močan in pretkan, in je boj z njim trd. Kdo naj vodi ves razred? Kateri del razreda? Naravno: najnaprednejši, najbolj izšolani, najbolj strnjeni del.
razdeljevanje produktov.
Ta del je stranka.
Stranka ni razred, temveč majhen del razreda. Ali stranka je glava razreda. Zato je skrajno nesmiselno, stranko postavljati nasproti razredu. Stranka delavskega razreda je ravno to, kar najbolje izraža intere razreda. Razred in stranko razlikujemo, kot razlikujemo glavo in celotnega človeka. Ne moremo pa stranke ločiti od razreda, kot ne glave od človeka, če mu nočemo vzeti življenja.
Od česa zavisi uspeh boja~ pod temi pogoji? Od pravilnega razmerja med različnimi deli delavskega razreda in predvsem od pravilnega razmerja odnošajev med stranko in onimi, ki stoje izven stranke. Treba je voditi in komandirati, pa tudi vzgajati in prepričevati. Brez vzgoje in prepričanja se ne da voditi. Stranka kot strnjen in posebno organiziran del razreda se mora vedno tesneje in tesneje spajati z množicami izven stranke in privlačiti vedno večji del teh množic v svojo organizacijo. Duševno odraščanje razreda se izraža v naraščanju stranke in obratno duševno propadanje razreda se izraža v propadanju stranke ali v manjšanju njenega vpliva.
Iz neenakosti razreda nastaja potreba stranke. Kapitalistični pogoji »bivanja« in različen kulturni nivo delavskega razreda pa ustvarja položaj, da je tudi avantgarda proletariata, t. j. njegova stranka, neenaka. Ona je več ali manj enaka, če jo primerjamo z drugimi deli delavskega razreda. Ce pa motrimo različne dele ‘te predstraže, t. j. stranke, lahko ugotovimo njeno notranjo neenakost.
Tu lahko uporabimo isti primer kot pri razredu.
Predstavimo si slučaj, da je članstvo stranke — po razredni zavesti, izkušnji in sposobnosti vodstva itd. popolnoma enako. Tedaj bi, naravno, ne potrebovali nobenih voditeljev. Funkcije »voditeljev« bi lahko opravljali po vrsti vsi brez vsake škode za stvar.
Toda v resnici ni nobene popolne enakosti, tudi ne v avantgardi, in to je glavni vzrok, ki narekuje potrebo manj ali več stabilnih grupacij poedinih vodilnih oseb, ki jih označujemo »voditelje«.
Dobri voditelji so zato voditelji, ker najbolje izražajo pravilne tendence stranke. In istotako, kot je nesmiselno protipostavljanje stranke in razreda, je nesmiselno postavljati stranko nasproti voditeljem stranke.
Mi smo pa vendar to delali, ko smo postavili delavski razred nasproti socialdemokratskim voditeljem, ali množice organiziranih delavcev proti njihovim voditeljem. Mi smo to delali in še delamo, da uničimo socialno demokracijo, da uničimo vpliv buržuazije, ki se uveljavlja potom so-cializdajalskih voditeljev.
ZA OSEMURNIK,
Leta 1886 so padle prve štiri žrtve za 8 urnik v Chi-kagu. Buržuazija jih je obsodila v smrt na vešalih. Ena od glavnih zahtev prvomajskih manifestacij je 8 ur dela, 8 ur počitka in 8 ur razvedrila. V strahu pred revol. razpoloženimi masami je buržuazija postavila v mirovno pogodbo v Versaju točko o 8 urniku. VVašingtonske konvencije nobena večja država ni ratificirala in V jeseni lanskega leta je zastopnik Anglije celo izjavil, da je potrebna revizija Wašingtonske konvencije.
Reformisti so v Mednarodnem Biroju Dela v Ženevi slavili 8 urnik kot največjo pridobitev delavstva in nas napadali, ker nismo zaupali v ta mednarodni urad korupcije in prevar. Danes se vidi, ‘da smo imeli prav, ko trdimo, da proletariat od paritetnih komisij in lepih govorov v luksuzni palači Dela v Ženevi nima nobenih koristi. 8 urnik se spoštuje le samo tam, kjer je proletariat organiziran in ga je sam uvedel. S urnik se z ratifikacijo ne bo uveljavil, temveč le in samo pod pritiskom proletariata. Ruski proletariat je borbo za 8 urnik v caristični Rusiji.povezal z borbo za zrušenje kapitalizma in danes po prvih 10 letih nadčloveških naporov in žrtev, ta proletariat v svobodni Sovjetski Uniji uvaja že / urni delavni čas.
PROTI POSLEDICAM KAPITALISTIČNE RACIJONALIZACIJE.
Racijonalizacija v kapitalističnem družabnem redu pomeni: povečanje brezposelnosti, znižanje plač, daljši delovni čas — odpravo osemurnika, prehitra onemoglost, večji procent nezgod in bolezni, večje izkoriščanje ženske in otročje delovne sile in vedno večji procent mladoletnih v produkciji.
Z ato- se moramo boriti proti posledicam kapitalistične racionalizacije. Boj proti posledicam racijonuii-zaclje moramo povezati z bojem za obratne zaupnike, za 8 urnik in še krajši delovni čas, za zaščito žen in mladoletnih, za podporo brezposelnim v višini eksistenčnega minimuma. Ta boj se ima vršiti v tovarni, v obratih, v rudnikih in uradih. Mi pa yemo, da to lahko dosežemo le potom nepomirljivega razrednega boja in da bomo imeli proti sebi ves razred kapitalistov in njegovega organizma — države.
Racijonalizacija sc tudi uvaja v Sovjetski Rusiji, toda to je proletarska država. Tam pomeni racijonalizacija za delavstvo skrajšanje delovnega časa (7 in 6 ur dnevno), manj fizičnega napora in udobnejše življertje.
1 am v proletarski državi je vsak tehničen napredek v korist edinole delovnemu ljudstvu, ki je izključni gospodar vseh dobrin. Kapitalizem se vkljub vsem naporom, vkljub pomoči reformistov in voditeljev iz II. internacionale ne more konsolidirati. V vseh državah imamo velikanske armade brezposelnih. V Nemčiji 1 milijon 300 tisoč, v Franciji 800 tisoč, v mali Avstriji 200 tisoč, v Angliji 1 milijon 300 tisoč brezposelnih in tako je v Poljski, Češki, Romuniji, v agrarni Jugoslaviji je 250 tisoč brezposelnih, nadalje druga dva milijona pa umirata od gladu vsled suše in izmozgavanja potom davkov. Vsi nižji državni uslužbenci, skoraj vse delavstvo, tudi ono, ki še dela, trpi pomanjkanje in gladuje.
1 e armade nam pokazujejo krizo kapitalističnega družabnega reda. Sistem, ki ni v stanju dati milijonom brezposelnih dela in kruha, nima več pravice do obstoja.
Toda buržuaziji sami je še dobro — na račun izmučenega proletariata. Ona čuti, da se bliža konec njenemu gospodarstvu — in s silo bajonetov, z nezaslišanim terorjem In glavnjačami si hoče vsaj nekoliko podaljšati življenje.
Boj za svetovna tržišča se vedno bolj poostruje. Svetovno Britansko carstvo je ogroženo po financijsko močnejšem amerikanskem imperijalizmu, Mussolini hoče zagospodariti na Balkanu in v Mali Aziji, Francija bombardira mirne marokanske vasi, povsod v vseh delih sveta, povsod se buržuazija oborožuje in se pripravlja na novo svetovno klanje, predvsem proti Sovjetski Uniji, ki je opora mednarodne proletarske osvoboditve. Buržuazija se zaveda, da sam obstoi prve proletarske države, ki je zaščitnica vseh potlačenih in podjarmljenih narodov, ogroža temelje njenega obstoja.
Oboroževanje kapitalističnih držav proti Sovjetski Rusiji je oboroževanje proti vsemu proletariatu, ki je zaščitnik prve proletarske države. Zato ona hoče udušiti revolucijonarne sindikate .(Bolgarija, Jugoslavija, Grčija, Francija, Italija, Španija itd), zato prinaša izjemne zakone proti proletarskim strankam (Jugoslavija, Bolgarija, Italija, Španija itd.), zato zakon proti sindikatom v Angliji in Avstraliji itd. Reakcija v kapitalističnih državah nad proletarijatom nam pokazuje, da se kapitalizem čuti nesigurnega. Danes bolj kot kedaj poprej moramo demonstrirati
proti vojni In oboroževanju, za mir, priznanje in zvezo s Sovjetsko Rusijo.
Predloge Rusije za popolno razorožitev v Ženevi so vse kapitalistične države zavrnile in dale dokaz, da so vse govorance o pacifizmu samo bluff. V Ženevi govorijo in pišejo resolucije, doma se pa oborožujejo. To je lice imperializma.
Francija ima budžet za oboroževanje 2 milijarde frankov večji kot lansko leto (skupaj 6.2 milijard). Amerika gradi 72 novih bojnih ladij, Mussolini je do zob oborožen, Balkanske države, posebno Jugoslavija, da četrtino vsega budžeta za vojno in oboroževanje itd.,, kemična industrija dela s polno paro.
Da prepreči novo vojno, mora proletarijat stopiti v vrste	proletarske	stranke, v svoje raz-
redne strokovne organizacije. Le tako bomo preptečili novo imperialistično svetovno klanje, priborili svobodo, zmago dela nad kapitalom,' zmago proletariata nad buržuazijo in imperializmom.
+ ZAGORJE. (Spored proslave 1. Maja.) Zjutraj ob 5. uri budnica na Toplicah. Ob pol 6. uri zbirališče pred rudniško restavracijo, nato ob 6. uri odhod v Kisovec. Ob pol 7. budnica v Kisovcu, od tam ob pol 8. odhod čez Loke, Toplice, Zagorje in nazaj pred rudniško restavracijo, kjer se vrši ob 10. uri javen ljudski shod. Ob 1. popoldne sc vrši pešizlet na Gamberg. — Sodruge rudarje, steklarje in ceokupno delavstvo Zagorja pozivamo, da na dan 1. Maja ne dela in da se udeleži manifestacije. Sodrugi, ki imajo kolesa, naj pridejo z njimi. Delu čast in oblast! — Prvomajski odbor.
+ ZAGORJE. (Pozor pred špijoni in provokaterji!) Nekdo piše že dalj časa anonimna pisma zagorski žan-darmeriji o nekih tajnih sestankih.. Tega denuncianta moramo izslediti in ga nagraditi kakor zasluži.
PRVEGA MAJNIKA POPOLDNE
bo v Delavskem domu v Ljubljani prvomajska zabava. — Začetek ob 3. uri popoldne.
Splošna delavska zveza, podružnica MOSTE.
V	NEDELJO 29. t. m. ob pol 9. uri dopoldne spominska slavnost na Zaloški cesti padlemu sodrugu Jakobu Černetu — na pokopališču v Devici Mariji v Polju.
Sodrugi iz okolice, udeležite se!
Čitaj!
Vsem naročnikom smo priložili poštne po* ložnice in prosimo jih, da naročnino čimprej obnovijo, zamudnikom smo zopet označili na naslovnem listku, do kedaj imajo plačano in prosimo jih, da Svoj dolg čimprej poravnajo.
S prihodnjo številko pričnemo ustavljati list vsem onim, ki vkljub ponovnim terjalnitt listkom niso poslali naročnine in kakor smo že zadnjič povedali, bomo tudi morali objavljati imena onih, ki list prejemajo, a ne plačujejo.