Občina — temeljni kamen stabilizacije
Prihodnji mesec bo obletnica smrti Edvarda Kardelja. Njegova misel iivo posega v aktualna prizadevanja za uresničevanje drui-benega bistva politike stabilizacije. V teh prizadevanjih je občina često neupravičeno zapostavljena. Kardelj pa je dal vrsto idej in pobud, ki nas opozarjajo, da jeprav komuna (občina) pravopo-dročje stabilizacije, da dobiva šele v njej domovinsko pravico.
Običajno se gleda na komuno od zgoraj in predvsem iz vidika, kaj, kako v imenu nekega družbenega interesa spraviti stvari na tirnice stabilizacije, ne pa, kaj v njej storiti, da bodo delavci bolje delali, kaj lahko store občani, samoupravne institucije, da bi bila komuna eden odločilnih vzvodov razvoja na lemelju stabilizacije.
Kardelj je vedno poudarjal potrebo in pomen planiranja v ko-muni in to ne le z vidika komune, marveč tudi z vidika razvojo družbe kot celole. Bilje mnenja, da bi lahko prek sistema planira-nja, upoštevajoč ekonomske zakonitosti, v komurti bolje določali in uresničevaU smeri razvoja v okviru republik, pokrajin in Jugo-slavije kot celote.^Vtrm^smislu je poudarjal pomsn utrjevanja družbenoekonomskih funkcij komune. Razmišljal je tudi o zelo konkretnih vprašanjih: nu primer, kako kar najbolj racionalno upravljati in podružbljati zemljiško poliliko, kako samoupravno uravnavati smeri prostorskega razvoja. Kerpa nismo dostinaredi-II, se poslužujemo marsikdaj administrativnih posegov, da biprišli do praktiinih rešitev.
Kardelj je mnogokrat poudarjal, da mora komuna delovati kot odprta skupnost dela in iivljenja in vedno opozarjalna nevarnosti, kijih prinaša zapiranje. Ugotavljalje, da se včasih tudi v občinipo-raja lokalizem kot odgovor na pojave centralizma v odnosu do komune.
Naslednje področje njegove misli zadeva vlogo subjektivnega dejavnika. Kjerkoli smo dosegli in uresničili tisto bistveno misel tovariša Kardelja, da morajo subjektivne sile delovati v sistenvi,, znotraj sistema, smo dosegli novo kvaliteto ne le vformalnem smi-slu, temveč predvsem z vsebino odločanja v delegaiskih skupšči-nah in v samoupravnih organih. Seveda pa je še dokaj razširjena praksa,da imamo institucionalno razvite mnoge oblike samo- ¦ upravljanja, kerpa v njih ne iivijo, ne delujejo kreativne subjektiv-ne sile, ni niii konkretnega boja za izraianje in usklajevanje inte-resov, zo jasne opredelitve. Namesto take aktivnosti se pojavlja praksa, ki je zelo nevarna: velika odtujenost forumov od delovnih Ijudi in občanov. V takih razmerah ni dovolj organiziranega delo-vanja med Ijudmi, kljub nujnosti, da znotraj komune uresničujemo koncept pluralizma samoupfavnih interesov, kakorgaje razčlenil Kardelj.
Te zakonitosti demokratičnega razvoja moramo upoštevati in izpolnjevati, če dejansko ielimo, da človek ne bo odtujen od upravljanja z družbenimi zadevami.
Odgovorni urednik