Dopisi. Od Sv. Ane v Slov. Goricah. (Odgovor) na dopis: Kakšna naj bo ljudska šola? — v zadnji številki »Slov. Gospodarja« m. 1. V drugem odstavku omenjenega dopisa zaprašil se je g. dopisnik z vso težo v me ter mi očita moje obnašanje, suraneč mojo narodnost in ogovarja šolski pouk. Pa g. dopisnik je ali slabo opazoval, ali pa je napačno poučen; zato tudi tako krivo sodi. V katerem obziru je moje obnašanje čudno, mi je res neznano. Učnih načrtov pa, katere je po ukazu vis. naučnega ministra sestavil in izdal vis. c. kr. štajerski šol. svet — ne pa moj prednik — držim se vselpj, kakor se jih sploh vsak učitelj držati mora. Da bi bil od gg. učiteljev II. in I. razreda česa kedaj zahteval, ni res. To moreta gg. učitelja tudi potrditi. Hvaležnosti proti »nem. šulvereinu« mi ni bilo in mi ne bo nikoli treba skazovati, ker ž njim nisem imel nikdar kaj opraviti. Neresnično pa je to, česar me g. dopisnik v omenjenem dopisu sumniči. Namestil me je vis. c. kr. štajarski dež. šol. šol. svet, brez vsakega mi znanega pripomočka. — Izdajalske »groše« pa naj le vzame, komur jih je mar. Jaz nikdar! — Iskrena čutstva za vcro, dum in stanovsko čast pa sem in bom — če ludi ne kričoč — vedno zvesto gojil. Da se tudi nemščina, kot drugi deželni jezik, na tej šoli podučuje, je res. Pa g. dopinnik je pretiral ta pouk. V tretjem razredu tukajžnje žole poučuje se ta mčni predmpt« po tri ure na teden. Česa je treba učence učiti, vem sam. To nam kažejo učni načrti. Nemška povelja, katerih je g. dopisnik nekaj naštel, so večjidel izmišljena. Da se pa — posebno pri telovadbi — nehote katero usili, mislim, da ni nemogoče, in se morebiti še drudim včasih tako zgodi. Telovadba je predpisana (po učnih načrtih) za učenee obojega spola (posebno če se telovadi v šolski izbi). Dekleta pa plesa učiti, rad prepustim drugim. Konečno še odgovor na dopisnikovo vprašanje: Kakšna naj bo ljudska Sola ? — Ona naj bo verska in narodna, pa brez obrekovalcev! Miba Lesnika, nadučitelj. Iz Šmartina tik SIov. Gradca. (M a r s i k a j.) Nesprosljiva zima je zavila nas za toplo peč, da le še komaj opravljamo potrebno vsakdanje delo, kakoršno prinaša kmetski stan; pri vsem tein pa je časa dovolj ob dolgih zimskih večerih se spominjati minolega leta. Zginilo je staro leto v dolgo večnost in ne pride več nazaj, pomnili bomo le dogodke, ki smo jih preživeli v njem. Marsikaterega naših prijateljev in znancev je koščena smrt pograbila in prestavila v dolgo večnost; med drugimi moram omeniti obče spoštovanega našega občana Antona Karnerja, po dom. Krala, ki je po dolgi, mučni bolezni v Bogu zdihnil svojo dušo. Bil je načelnik že dolgih lei krajnega šolskega sveta in ludi zvest naročnik »Slov. Gosp.«; bodi rau zemljica lahka! — K nam so sicer pozno, pa vendar o pravem času še došle knjige družbe sv. Moborja; prav pridno jih prebiraino, najbolj pa je nam vstregel »Domači zdravnik« č. g. župnika Kneippa; ne bo menda nikomur žal, da je k družbi pristopil. saj pa tudi si lahko pri vsaki priložnosti povrne te troške, ako le pazljivo čita in se po tem ravnilu ravna. Sploh se sliši, da zanaprej bodo skrbno si nabirali zelišča, ki so tu nasvetovana, ako so pod tam navedeniin imenom v tem kraji znana. Iz Brežic. (Petje, tombola.) Zima je letos res huda, to kaže sama, ker je zemlji tako debelosneženo obleko priskrbela. Pa to nas ni oviralo božične praznike prav lepo praznovati. »To ni nič posebnega«, bode si bralec mislil, »saj smo tudi mi praznovali, bili smo v cerkvi, obdarovali svoje otroke, prejeli in oddali darila in voščila, ter v veseli družbi leto zaključili«. Da ste v cerkvi bili, Vam že verujem, saj smo kristjani, ali nekaj, nekaj gotovo ni bilo, tako lepega cerkvenega petja namreč, kakor pri nas. Otročjih in moških glasov (vseh 25) je prepevalo na božični in novoletni dan v božjo čast pobožne pesrai najboljših slovenskib skladateljev, nied temi jedno našega pevovodja č. g. kapelana Mešička. Leto smo zaključili v naši čitalnici. Bilo je napovedano petje, tombola in prosta zabava. A delali smo račun brez kremarja, v tem slučaju slav. c. kr. fmančnega ravnateljstva v Mariboru, ker to nam je tombolo prepovedalo. Zakaj pa ne, saj.se Slovencem sme vsaka pravica (!) zgoditi. Znabiti so si hoteli dotični gospodje božičtio veselje pomnožiti, ali pa so le pregledali neki ministerijalni odlok, katpri blizo to-le pravi, da je ta igra le tedaj prepovedana, ako se hoče ali more ž njo kdo ukoristiti. Mi pa smo se le radi zabave zbrali, ne pa radi kakega gmotnega dobička. Hm, pa smo se vendar dobro imeli. Saj ima Slovenee pesmi, katere mu vse nadležne muhe in komarje odženejo. Peli smo, da je bilo veselje, se ve, da nekaj tudi pili. Najbolje pa se je vsem omililo citranje našega terceta, obstoječega iz č. g. Mešička, gospodičine Šmidove in gosp. Šetinca. Med lem se je približala 12. ura. fee enkrat je zadonela v starem letu vesela slovenska pesem, kaleia ju zadušila vsc žaloslnc ^pcniinkc cclpga lcia, vsiljujoee se v tpm trenotku z ntko posebno nadležnostjo v glavo, in slišali so se glasi 12. iirc. 1'ii zadnjem vštanc celo društvo in gospod dr. Firbas napi.jp in vdšči vcselo novo leto vsem navzoeim in celi Sloveiuji, da bi v njem vsaj nekaj pravic dosegla. Daj mili Bog, da se te besede izpolnijo. Se ve, da je to naprej od nas odvisno, delajmo tedaj za svoj narod z vsemi močmi! Iz Šmartina pri Slov. Gradci (Letino) pr nas moramo prištevati k srednjim, ker žito je slabo dajalo, le krma je bila nekoliko boljša ter bo žita brž malo na prodaj, živina ima še kaj dobro ceno in tudi debele svinje vržpjo tukajšnjim prebivaleem lep denar. Sliši se, da je lansko leto zrastla v vinskih krajih dobra kapljica, pa tega tukaj res malo čutimo. Pri nekaterih krčmah bolj čorbo, kakor vino za drag denar točijo in ima nekak židov okus; ne verjamem, da bode italijansko vino tudi zdravo došlo k nam. Dne 3. oktobra 1. 1. so obhajali GaberSekovi iz lierd časten spomin, namreč zlato gostijo. Ravno dne 3. oktobra pred 50 leti je peljal stari Gaberšpk svojo nevesto pred blagoslovljen oltar. Ta slavni sporain so mi je prav dopadel, ker ni bil iz ba- harije, bili so pri sv. maši in vbogi so dobili darila, in molili so za rajne, navzoči so bili sinovi in hčpre in nekateri prijatelji; da smo se potem pošteno veselili, tega ne bom omenil. H koncu moram omenili, da ko prečitam dopis -»Slov. (iospodarja", da je okrajni zastop Konjiški sklenil prošnjo za poštno zvezo v Konjiee, Vi- tanje in Mislinje, vskliknem: To je dobro, ako se bo dospglo. Tak dober namen — ne bi škodilo, ako bi se proSnji pridružil SlovengraSki okraj, ker te zveze je že davno potreba. Dalje sem čital: »Božič v gradu Konjiškem«. Skoraj do solz sem bil ganjen in imel sem soeutje s tistimi, ki so to osebno vživali: čitaj, pravim, čitaj, dragi prijatelj in priporoči ga drugim in videl boš, da marsikatero reč izveš, kar ti bo v -spodbujo in pouk. Besode niičejo, zgledi vlečejo, ali te ne presune prizor, dragi čitatelj, ako prečitaš zadnji stavek omenjenega do- pisa, ko namreč kneginja sama gre okoli oltarja z mo- lekom med kmeticami in daruje! Vidi se jasno, da veje krščanski duh v višjih krogih ined tem, ko srednji stan, nekateri mestjani, popolnoma propada. Tedaj čitaj in priporočnj »Slov. Gosp.« drugim, da izvpjo, kaj lppega se godi na eni ali drugi strani. Zdaj pa srečno, dragi bralec, da se zopet vidimo! Od Negove. (Bela žena.) Zanašajoč se na spretnejšo roko, postavim še le danes v »Slov. Gosp.« spominek vrli ženi inmožu. Dne 17. junijal892 smospreinili k večnemu počitku Barbaro Belec iz Radvanjec. Pokojno Barbaro je že skoraj dve leti divji rak na prsih grizel in ona je bila pri teni neznosnem trpljenji v božjo voljo vdana, večkrat sprevidena s sv. zakramenti, dne 15. jnnija pa je mirno v Gospodu zaspala. Bog njej daj večni mir in pokoj in večna luč njej sveti naj, naj si v miru božjem počiva in sveti raj zavživa! — Dne 17. decembra 1892 pa smo izročili zemeljske ostanke rajnpga gospodarja Jožefa Potočnik, iz občine Ivanjske, namreč brata Barbare Belec, v hladno krilo matere zernlje. Bil je rajni .1 ožef-priden gospodar, oče in prijatelj, da se mu tudi na tem mpstu nekaj vrstic pristoja. Rojen 1843, bil je 1864 k vojakom uvrščen in si je premnogo skusil po isterskih in drugih krajih. Ko je slednjič doinov prišel, poprijel se je prav pridno gospodarstva in tudi svojega rokodelstva — sodarstva. Pač mnogoteri sod je priča njegove pridnosti. Mirna dušica, je bil bolj tih, čeravno včasih tudi šaljiv, kakor njegov brat Alojz, kateri v Kraljevcib prav pridno gospodari in je ludi velik sovražnik liberalcev. Rajni Jožef ni imel sovražnikov nikdar. Svojemu otroku je bil najboljši ow. Pred nekaterimi dnevi je zbetežal in eeravno se je nekaj časa upiral bolezni, moral jp slednjič v postelj, iz katere ni več vstal. Vnetje notranjih delov ga je spravilo na mrtvaški oder. Ko je na parah ležal, obiskalo ga je mnogo Ijudstva in prijateljev, šp več pa ga je spremljalo na zadnji poti v tesno gomilo. Hritkijeuda- rec za zapuščeno ženo, Se veoji za petletnega otroka, in britpk je tudi udarec za zapuščenega moža Belec, ali tolažilo: >saj zopet v raju večnem vidimo se nad zvezdami«, naj celi pregloboko vsekano rano! Rajna sestra in brat pa naj v miru počivata do dneva, ko nas neboška trobenta prebudi in nam da večno življenje! J. Št.