1919 • 1994 Slovenija Sreda, 28.september 1994 St. 39 Leto XXVIII NOVA DOBA LJUDSKA BANKA Zaupanje zavezuje. Celje - skladišče Per III 127/1994 5000001680,39 COBISS o TROST UBIJA - ZAVARUJMO OTROKE MIR Sl JE TREBA NAJPREJ ŽELETI I radni povod L/ papeževega obiska na Hrvaškem je bila 900-letnica zagrebške (nad)škofije. Njegov obisk v Zagrebu, prežet z mislijo, da bi kot glasnik miru in upanja obiskal tudi trpinčeno Sarajevo, je med drugim presegal pastoralne namene. Vsi papeževi govori so bili prežeti z mirom. Poudarjal je kulturo miru, ki jo morata prevevati strpnost in splošna solidarnost. Moralni imperativ Cerkve na Hrvaškem zahteva spodbujanje odpuščanja. “Zahtevati odpuščanje in odpuščati je jamstvo resničnega in trajnega miru,” je enoumno dejal papež, kar so nekatere družbene občine imenovale s “papeževim očenašom". Papeževe besede, da imata napredek in blaginja naroda na Balkanu eno samo ime - MIR, močno spominjajo na papeško encikliko POPULORUM PROGRE-SSIO (Napredek narodov), v kateri je razločno rečeno, da je napredek drugo ime za mir. Ali bi to zadostovalo za zemlje lačne in sprte strani na Balkanu? Mir na Balkanu ni utopija, je vzkliknil papež. Vendar kakor vemo, da iz malega raste veliko, tako je tudi treba začeti pri miru v malem, da bodo dosegli mir v velikem: tudi zgradbe ne moremo začeti graditi nekje na sredi, v zraku; začeti je treba pri tleh. Papeški obisk pa je imel med drugim tudi močne ekumenske razsežnosti. Čeprav je potrdil brate Hrvate v veri, ni brez zadržkov podprl hrvaške politike; zavzel se je za Srbe na Hrvaškem in vse skupaj pozval k bratski ljubezni. Med vsemi krščanskimi skupnostmi je še posebej pozdravil srbsko pravoslavno Cerkev, kakor tudi islamsko in judovsko skupnost. Razlikoval je med nacionalno pripadnostjo oziroma nacionalnim uveljavljanjem in nacionalizmi, o katerih se je negativno izrekel, ker da nimajo nič Iz vsebine: Mir si je treba najprej želeti stran 2 Pokojnine stran 2 Al’ smo al’ nismo stran 4 Peterle proti Peterletu stran 5 ' 0 moralni odgovornosti stran 6 " Varuh pravic stran 8 Orkester brez dirigenta stran 10 Tempirane bombe v Sloveniji stran 12 Tožba ukradenih otrok stran 13 Soros na preizkušnji stran 14 Prispevki za novejšo zgodovino: Slovenija - avstrijsko slepo črevo stran 16 Drei Professoren - Hit verloren stran 20 Pohorske grče stran 23 7. mednarodna razstava psov vseh pasem stran 24 Zapravljena proslava brez odmeva stran 26 Glasba: Napovednik Nomeansno, Holy Joes, Ramones stran 28 Svečina 94 stran 30 Kratkočasni žur na kajakaških brzicah stran 33 Svetovna folklora v Braziliji stran 38 Kdo bo žvižgal nogometašem stran 39 O verouku oziroma teološkem pouku o verstvih stran 41 Najstarejši zasebni in nestrankarski časopis Direktor in lastnik: Janez Sever V. d. glavnega urednika: Milan Meden Posebne naloge: mag. Konrad Kolšek Grafično oblikovanje: Tanja Spiler Ilustracije: Miss Take Računalniška oprema: TRIS, podjetje za trženje, računalništvo in izobraževalne storitve, Murska Sobota, d.o.o. Tajnica v uredništvu: Danijela Božič Naročnine in prodaja: Mitja Ocvirk Naslov uredništva: Aškerčeva 15, 63000 Celje, Telefon: 063/ 441-606 in 441-215, Faks: 063/ 26-903 Izdaja: PREŠE d. o. o., Aškerčeva 15, 63000 Celje Trženje in računalniški prelom: SOK d. o. o., Aškerčeva 15, 63000 Celje Tiska družbeno podjetje DELO - TISK časopisov in revij p.o. Tednik izhaja vsako sredo Nenaročenih rokopisov ne vračamo. Cena za izvod izven Slovenije: Hrvaška 13.8 kune, Avstrija 27 ATS,Nemčija 6 DEM, Švica 6 CHF, ZDA 3 USD, Švedska 18 SEK, Avstralija 6 AUD, Italija 3660 ITL Žiro račun pri celjski SDK, št.: 50700 - 603 - 31819 Na podlagi Zakona o prometnem davku in mnenju Ministrstva za informiranje z dne 30. 1. 1992 sodi Nova doba med proizvode informativne narave, za katere se plačuje 5-odstotni prometni davek od prometa proizvodov skupnega z versko pripadnostjo oziroma prepričanjem. Poglavar rimskokatoliške Cerkve je za razliko od hrvaškega predsednika Tudjmana razločno dejal, da so balkanski narodi med seboj povezani že stoletja, ne samo gospodarsko, z jezikom, pisavo in kulturo, temveč tudi z versko strpnostjo, in se tako zavzel za sožitje, ne da bi govoril o kakršnemkoli povezovanju nekdanjih jugoslovanskih narodov, saj je Vatikan vendar priznal samostojnost in neodvisnost bivših jugoslovanskih republik. Papež torej nasprotčije delitvi Hrvatov, Srbov in Muslimanov, pač pa je ponovno obudil besede o bratstvu in enotnosti, česar si ne bi upal nihče od politikov v razpadli Jugoslaviji. Ali je sedaj na potezi srbska pravoslavna Cerkev? Naše časopisje je zapisalo, da papeževi pozivi k miru niso niti najmanj prizadeli vojskujočih se strani v bosanski vojni, kar je sodeč po radijskih in televizijskih poročilih nedvomno res, hkrati pa morpmo vedeti, da je papež s svojim obiskom posejal seme: Bog daj, da bi obudilo otipljive sadove. • Vsekakor moramo reči, da je sveti oče na Hrvaškem vsakemu povedal svoje in da ni imel dlake na jeziku. In kaj bi imel povedati Slovencem? Vsaj tole: Sanjate o Evropi, pa imate kompletno neokomu-nistično vlado, ogledalo odnosov med Cerkvijo in državo je vsaj (!) nenamembnost in os-krunjenost cerkve Sv. Jožeta... Bog se vas usmili! Ivan Kepic POKOJNINE 1. Kot državljan RS in Slovenec imam pravico do akontacije slovenske vojaške pokojnine, ker imajo to pravico vsi oficirji Slovenci s stalnim bivališčem v RH. 2. Upokojen sem bil času skupne države, torej pred mednarodnim priznanjem Re- publike Slovenije. Republika Slovenija mora prevzeti izplačevanje akontacij vojaških pokojnin, ker gre v tem primeru za podedovane obveznosti. 3. V juniju - juliju 1991 nisem izvajal agresije na Republiko Slovenijo, temveč sem uradne osebe v MORS obvestil, da po nalogu ZlS-a odhajam na mejo ter da nam je prepovedana uporaba orožja in povzročanje materialne škode. 4. Ko je prišlo do oboroženih spopadov, sem odločno preprečil uporabo letalstva, tankov, maščevalnih ukrepov, rušenje in ubijanje. Uveljavil sem vse obveznosti s pristojnimi predsedniki občin Koper, Sežana in Ilirska Bistrica, gospodi Jurijem, Vodopivcem in Prosenom. 5. Da bi v tem času zapustil JLA, nisem imel možnosti, ker je bila pri meni neprenehoma KOS. Četudi bi pobegnil, bi za mano prevzel dolžnost drug komandant, ki ne bi delal v korist Slovenije. Vodil me je osnovni moto, da ne bi prišlo do človeških žrtev in večje materialne škode, kar mi je v osebno zadovoljstvo, da na mojem sektorju s strani JLA do tega ni prišlo. Zaradi tega sem bil klican na odgovornost. 6. Za moje poveljevanje sem bil s strani Evropske skupnosti, natančneje, generala Eleveta, 1. 12. 1991 v Rijeki pohvaljen in nagrajen. 7. Z odlokom vlade RS o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin se godi diskriminacija posameznikov. Mimo pogojev odloka je akontacija dodeljena: - M. R„ generalu v pokoju, 31. 12. 1991, v JLA do avgusta 91. -J. R., generalu v pokoju, 31. 12. 1991, v Kninu do septembra 91. - Vsi oficirji Slovenci v Republiki Hrvaški dobivajo akontacije slovenskih pokojnin, razen generalpodpolkovnika Marjana Čada. -Vsi oficirji iz RŠ TO Slovenije so v JLA delali do 15. 9. 1991 J n vsi dobivajo akontacije vojaških pokojnin. - Vsi zdravniki vojaške bolnišnice Ljubljana so delali v JLA do konca oktobra 1991 in prejemajo akontacije vojaških pokojnin. - Nekaj oficirjev JLA je bilo upokojenih leta 1992 in celo 1993, vendar prejemajo akontacije vojaških pokojnin. -Brigadir hrvaške vojske B. M., upokojen leta 1993, je takoj po prihodu v Republiko Slovenijo prejel akontacijo vojaške pokojnine. - Osem polkovnikov pa ima ponarejene datume upokojitve in so takoj prejeli akontacije vojaških pokojnin. Marjan Čad, Kamnica LEVJE ŽRELO \ / formalnem smislu s V krogom s kredo (vse svoje nosim s seboj) se je Slovenija osamosvojila. V idejnem pa po bratih Marks na Divjem zahodu kopljemo vsak svoje okope in jih sproti drug drugemu zasipavamo misleč, da je SAMO naša kolotečina zveličavna, kar nas vzporeja z znamenito kubistično enigmo o nobeni razliki med vrabcem, ki stoji na eni nogi, posebej, če je ta (obkroži pravilno) (leva) (desna). Singapur je nekdaj bil gnezdo gusarjev, danes je eden malih bogatih tigrov. Kaj bomo v SLO - MALEZIJI naredili iz NAŠEGA “Gibraltarja", pa je v precejšnji meri odvisno tudi od NAS SAMIH! Dr. Boris Ogrizek, Koroška 16, Kranj PSI (VSI?) LAJAJO, KARAVANA... NI ajprej bi se moral IXI spotakniti ob sodržavljane. Ne vas, ki tole berete, ampak one, ki ničesar ne berejo (zato jim tole pisanje pomolite pod nos). Kot telički gredo skozi življenje, kot bi imeli plašnice. Vse gre mimo njih, ko pa pridejo volitve, nasedejo temu ali onemu kot ovce. Verjetno ste gledali tisto francosko nadaljevanko Otrok za dediščino. Na naslovnicah časopisov je bilo, da sta se domnevna starša otroka ubila z letalom. Ampak deklica, ki je domnevno nosila njunega otroka, je kot slepa za vse okoli sebe zapravljala nepričakovano plačilo za zanositev in na ta način zlobnemu bratu pokojnika ni bilo težko, da jo je spravil v življenjsko nevarnost. Vsaj naslove v enem od dnevnikov bi lahko vsak dan preleteli in vsaj z levim ušesom prisluhnili radijskemu ali TV dnevniku! Po možnosti si potem preberite še enega slovenskih tednikov! Pa ne, takšne ovce se izgovarjajo, da nimajo časa. Čas pa imajo neusmiljene ure in ure “kvačkati” - najraje po službenem telefonu (ker je zastoj): o otrocih, o možeh, o kuhanju, o ne vem še čem, moški pa mogoče o fusbalu, babah in podobnem. Kam pripelje takšna ovčja zaplankanost, je lepo napisal v Pismih bralcev v Delu 27. 8. Jože Praprotnik: “Krivi smo torej vsi Slovenci, ki samim sebi zadostne ministre in druge funkcionarje gledamo, ko sami sebi ustvarjajo raj na zemlji, nam pa pekel.” In takole: “Jaz in večina mojih sodržavljanov bo kaznovana med drugim tudi s tem, da se bomo morali še naprej, kadar bomo bolni, zatekati k zdravstvu, kakršno pač je in za kakršnega se moramo čutiti soodgovornega, nekrivi ministri pa bodo zaradi svoje nekrivde nagrajevani s privilegiji v tukajšnjem in z možnostjo zdravljenja v širšem svetu.” Večina pa bo še naprej prisluhnila samo, kadar bodo kje koga zaštihali ali če bo po Ljubljanici priplavalo še kakšno truplo brez okončin, ali če bo spet kje kakšna afera - skratka: pozorni bodo samo, če bo kaj senzacionalističnega. Za vse ostalo pa... Zato lahko oblastniki svinjajo z denarjem davkoplačevalcev, nekaj novinarjev sicer laja, karavana pa gre mirno dalje! Pa saj ste bolj ali manj vsi enaki! Niste sposobni uvideti, da nikjer ne bi smelo biti malomarnega, “pišmevritične-ga" in šlampastega odnosa do opravljanja dela in dolžnosti, ki za njih prejemate plačo. Reagirate samo, če se po vsej verjetnosti zaradi takega odnosa konča vse skupaj na najbolj v nebo vpijoč tragičen način (“Po nepotrebnem sta poleg Gašperja Miheliča morala umreti tudi Kristjan Kuhar in Anton Aleš - Mladina, 30. 8.). Policaji in zdravniki so po vsej verjetnosti delali povsem v skladu z zakonom - najbrž niso kršili nobenega predpisa. Za policaje je to že zagotovil Šter na tiskovni konferenci, za zdravnike pa bodo po vsej verjetnosti ugotovili enako. Sicer pa, kako vehementno piše o “pohujšljivosti” pisanja Vesne R. Marinčič (Delo, 29. 8.) takoj naslednji dan tiskovni predstavnik MNZ Božo Truden. In zdravniki se usajajo nad pisanjem Ljiljane Džerič (Delo, 24. 8.). Jasno: mačka zacvili, če ji stopiš na rep! Njihove napake največkrat pokrije zemlja. Ob tem se moramo seveda žal sprijazniti z dejstvom, da so zdravniški in še mnogi podobni poklici (npr. učitelji), od katerih zahtevamo in pričakujemo visoko moralno odgovornost, razvrednoteni (najbolj se to vidi pri plači). V zgornjem primeru pa so policaji in zdravstveno osebje kršili neke nenapisane norme človeškega obnašanja, nekega človeškega odnosa do sočloveka. Tega pa od ljudi, ki morajo povečini delati za borno plačilo v primerjavi, recimo, s poslanci, ne moremo in ne smemo pričakovati. Zato tudi ni čudno, če se v njihovih vrstah znajdejo ljudje sumljive moralne kvalitete, tako rekoč barabe. Zato tudi mislim, da bi morali imeti nekakšen predpis, po katerem bi takšno nečloveško ali moralno neodgovorno ravnanje sankcionirali. Vsega obsojanja vredna pa je “debelokožnost” naših oblastnikov. Najbrž so sicer slišali za rek, da riba smrdi pri glavi. Niso pa sposobni uvideti (ali pa so toliko pokvarjeni, da nočejo uvideti), da se je moralni razkroj začel pri njih. Ker si privoščijo razne privilegije in potratnosti na račun davkoplačevalcev, zraven pa so še “kratkovidni” (kot naš harmo-nikaš in kolesar). Povsem drži tista obrnjena misel (ki jo je bil tako rekoč prisiljen izreči dr. Ribičič po referendumu o novih občinah): da si sedanja oblast ne zasluži tega ljudstva. Ob vsem tem nehote pritrdiš misli, ki je eno od vodil lastnikov in urednikov Feral Tribune iz Splita: “Perilo, nogavice in oblast je potrebno redno menjavati." Uroš Blatnik PORKAFIKS- KRUCIFIKS IXučan si povečuje rejting iNvedno, kadar mu zagu-sti, tako da se da “pribiti na križ”. Spomladi letos, ko je bil sestopljen minister Janša, ne da bi se tukaj skušal poglabljati v resnične in namišljene, bližnje in bolj oddaljene razloge za to, je njegova služba organizirala sedmerico gladovno stavkajočih. Med njimi ne izključujem, da niso bili trije ali celo štirje “dobro misleči”, odnosno načelni ljudje, o katerih zmotnosti ali pravilnosti lahko seveda vsak po svoje razpravlja (npr. gozdarski inženir in bivši zdomec Andrej Šarc ter še kdo). Vsaj trije pa so bili tam po službeni lastnosti (padalci). Ob medijsko tako prenašanem dogodku (in kdo je lastnik medijev, če ne tisti, ki ga mediji povsod kujejo na prvo mesto “priljubljenosti”?) je jasno, da so bili vmes tudi ljudje, ki so o vsem natanko poročali, skrbeli s svojo prisotnostjo za pravo mero “resnosti”, odnosno “neresnosti”, skratka profesionalci. Sem za polarno soočenje sveta, kadar to resnično postoji, nisem pa za razne melodrame, ki nas kot državo in narod pokopavajo. In ustvarjanje nekake notranje polarnosti nekakih grdih dečkov, ki so naivni, pa se jim da v določenem trenutku vso publiciteto, da se njihove mlade glave, nena-vajene vročine žarometov in ne v svesti si vse pritlehnosti in brezskrupulozne pokvarjenosti zakulisnih iger, nasedejo, samo zato, da bi nato veliki dečki izgledali lepši in boljši, je v današnjem trenutku udejanjanje gesla, za menoj potop. Na levi ali desni! Dr. Boris Ogrizek, Kranj LEP SHOD Lep shod socialdemokratske stranke v Lokrovcu pri Celju, prepričljiv Janšev govor in sijajno vreme. Vsak upokojenec si je lahko privoščil okusen golaž za vsega 200 SIT, pivo za 100, colo ali sok za 50 SIT. Nobenega oderuštva kot na shodu upokojencev na Rogli s Kučanom. Hvala vsem, ki ste pripravili to prijetno srečanje. M. M. AL’ SMO AL’ NISMO?! I^evetnajstega septembra \J 1994 sem se dobro uro pred televizijsko konferenco srečal z gospodom Lojzetom Peterletom, zunanjim ministrom in podpredsednikom vlade v odstopu in predsednikom Slovenskih krščanskih demokratov, ki je bil tisti večer gost televizijske konference. Prva njegova beseda ob najinem srečanju, prisoten je bil tudi dr. Borut Sommeregger, je bila: “Al' smo al' nismo?!”, na kar se potrdilno odgovoril. Bil je vidno razpoložen, kar je pri njem, kolikor ga jaza poznam, prej redkost kot pogostost, pač ob teh njegovih številnih zadolžitvah. Mnenja o Peterletovem odstopu s položaja zunanjega ministra in podpredsednika vlade so dokaj različna, od tistih, na vsej črti odobravajočih, češ da se ne da več Drnovšku in njegovi liberalni demokraciji oziroma njeni preglasovalni politiki voditi za no, preko vmesnih “cincajočih", do tistih, polnih neprijetnega presenečenja, če ne razočaranja, češ, ali sedaj ne bo nikogar, ki bo Drnovškovi vsaj gledal pod prste. Ko je leta 1866 Fran Levstik napisal oceno Jurčičevega Desetega brata, je v svoji oceni uporabil v latinščini Horacijev citat, ki se v slovenščini takole glasi: “Vse ima svoje meje, ki jih ne smeš prekoračiti ne na to ne na ono stran”. In ker je do prekoračitve te meje s strani LDS-a prišlo, in to ne prvič, je Peterletu prekipelo in je nepreklicno odstopil: neuravnoteženo in neusklajeno delovanje koalicijskih strank, prisotno že pred zadnjimi dogodki je onemogočalo uresničitev nekaterih bistvenih programskih točk SKD. Marsikdo pozna tisti znani latinski odgovor prerokovalke vojaku na vprašanje, če se bo vrnil iz vojne, na kar mu leta odgovarja: IBIS REDIBIS NON MORIERIS IN BELLO. Vojak je njen odgovor napisal in njegov smisel je bil odvisen od tega, kje naj postavi vejico: ŠEL BOŠ VRNIL SE NE BOŠ UMRL V VOJNI. Vprašanje je namreč, ali postaviti vejico pred NE ali za NE. Zakaj o vsem tem govorim? Zato, kar s Peterletovim odstopom z njegovega položaja zunanjega ministra in podpredsednika vlade že bolj vemo, kam naj bi postavili vejico, a še vedno ne povsem. V LDS je bilo namreč slišati napoved, da bi se utegnilo zgoditi, da bi položaj zunanjega ministra začasno prevzel sam Drnovšek, če mu krščanski demokrati ne bi ponudili kandidata za Peterletovega naslednika. In kakšen naj bi bil komentar ob vsem te? Če stranka SKD ponudi svojega ------------- 1. oktobra se srečamo v Celju ----------- VSELJUDSKO ZBOROVANJE pod geslom “NE VRAG LE SOSED BO MEJAK” Zborovanje s priložnostnim govorom bo ob vsakem vremenu na prostoru Celjskega sejma (Golovec) s pričetkom ob 11.uri. Poudarilo bo kontinuiteto upornosti Štajercev, Korošcev in Pomurcev v boju zoper potujčevanje in zavojevalce, za slovensko državnost od srede 19. stoletja dalje. Organizator zagotavlja bogat kulturni in zabavni program. ----------------- VABLJENI! --------------------------- kandidata za Peterletovega naslednika in ga LDS sprejme, potem si ne moremo drugače misliti, kakor da je Peterle pri svojem odstopu zaigral na strune čustvenosti, užaljenosti in osebnih zamer in bi se njegova pokončnost, ki jo je pokazal z odstopom, razblinila. Če pa njegov odstop pomeni uverturo, uvod v postopni izstop stranke SKD iz Drnovškove koalicije, pa točno vemo, kje moramo postaviti vejico, gledano v prenesenem pomenu. Kolikor pa je še vedno govora o dvostrankarski koaliciji, pa bi bila nujno potrebna redefinicija koalicijske pogodbe: vsekakor naj bi bila, če že, koalicija uravnotežena in usklajevalna (konsenzualna) in ne preglasovalna, kar je bil tudi sklep Izvršilnega odbora SKD, ali vsaj eden od sklepov. Do 1. oktobra, ko se bo sestal Svet SKD, bo treba še počakati. In kakšno je moje mnenje? Za Peterletom naj bi odstopili tudi drugi krščanskodemo-kratski ministri, čeprav je treba vedeti, da bi bila to velika žrtev pustiti plug sredi brazde in oditi, kakor se je izrazil Peterle. Seveda bi morali ob morebitnem izstopu SKD iz koalicije zamenjati v stranki Drnovškovi koaliciji naklonjene ljudi, naklonjene namreč za vsako ceno. In če zaključim z besedami: KAR SE JANEZEK NAUČI, TO JANEZ ZNA, sem v zvezi z (ne)izstopom SKD iz koalicije povedal vse: ali nismo bili že dostikrat (beri: prevečkrat) izigrani? Ivan Kepic, Socialno krilo Slovenskih krščanskih demokratov P.S. Al’ smo al' nismo?! Smo! Upam in želim pa, da bomo še bolj!!! In še: Nekatere moti obstoj Socialnega in Ljudskega krila. Ne vem, zakaj. Peterle je namreč vrhovni predsednik tudi kril, osnovne programske smernice pa so za vse člane in vodstvo SKD popolnoma enake. Je treba še kaj dodati? NE. PETERLE PROTI PETERLETU Po vseh stranpoteh krščanske demokracije je bilo potrebno le čakati in dočakati: zlom Peterleta je bil samo še vprašanje časa... In zgodil se je... v petek, 16. septembra 1994 se je ledena gora le dvignila... Drugega ji ni preostalo: nesposobnost formirati lastno stranko, pomembna udeležba v rušenju in onemogočanju desnice, totalno zgrešena kadrovska politika v republiki in občinskih satelitih, nepopravljivi odkloni in zgrešeni prijemi v slovenski zunanji politiki... Peterleta je to moralo zlomiti... Toliko samokritike v sebi je le še našel. Sicer so pa njegov zlom že jasno najavljali nevrotični in nekorektni napadi na Podobnika ter že dokaj nezanesljiva in neodkrita podpora v lastnih vrstah ter med volivci. Na novinarski konferenci je dejal, da odhaja kot gospod... Ne, gospod Peterle zaradi vsega povedanega (ne-storjenega) ne odhaja kot gospod. S politične scene odhaja kot nekdo, ki je zašel..., zašel med tuje, medtem ko se je odpovedal domačim... Njegova drža je bila pogubna tako zanj kot tudi za celotno krščansko-demokratsko srenjo... Mar se res nismo desni ničesar naučili od Kocbekove asistence - ali nam gre res samo za oblast? Oblast ne more biti sama sebi namen in nobeden ni poklican v ta špil brez iskrenega, poštenega in pokončnega služenja tej mali deželi in njenim prebivalcem! Peterletova krščanska demokracija je ne le služila sama sebi, bila je hkrati dobra krinka za ponovno oživljanje neokomunizma. Koristi demokracije so tako v zadnjih letih pobrale vse partijske strukture, preprosti ljudje pa doživljajo ponovno marginalizacijo življenja in dela, oziroma bivanja nasploh. Odstop Peterleta tako lahko pomeni tudi logičen izstop krščanskih demokratov iz neokomunistične koalicije! To lahko pomeni sicer predčasne volitve... Kakšne pomembne spremembe za slovenski živelj pa vsekakor še ni pričakovati. Stranke desnice so le še preveč vsaka k sebi, kadrovsko osiromašene, programsko nedodelane in hkrati še vedno sila občutljive za že permanentno prisotne leve padalce... Ti se zajedajo v politično telo mlade Slovenije in dušijo razvoj nebogljene demokracije. Polarizacija političnega prostora na razpoznavno levico in desnico je torej nujna! To si moremo le želeti in v tej smeri tudi delovati. Vendar: razumno, pokončno, dovolj strpno in kooperativno! Mnenja se le naj krešejo - v vidu pa imejmo našo skupno in strpno perspektivo. Tudi s takimi in drugačnimi z leve! Končno - zgodilo se je to, kar se je moralo zgoditi! In zgodilo se bo, kar bomo sejali! Peterle svoje že žanje. Že napovedan oktobrski kongres krščanskih demokratov bo njegovo žetev zaokrožil. Pa ne le njegovo... Člani njegove stranke so se izkazali kot zelo nezanesljiv partner strank na desnici. Mnoge izmed njih je na politično prizorišče zadnjih let zaneslo zgolj naključje, nekatere pa tudi njihova preračunljivost in karierske sposobnosti. Peterletov Peterle je tako tudi produkt sredine, ki jo zaokrožajo Bizjak, Polajnar, Deželak in Drnovškov ščitenec Stanič... Mnogi so na svoje vzvode pozabili in preko svojih interesov služili ponovnemu vzponu neoboljševizma! Democratia Christiana je po več desetletjih zapustila italijansko politično sceno, slovenska jo bo zapustila prej kot v desetletju zmešnjav na slovenski politični sceni. Italijanski primer nas uči, da desnica s takšnim odhodom lahko le pridobi! Sicer pa Slovenija potrebuje nov zagon, zatorej: Naprej, Slovenija! ... Seveda ob pogoju, da najde in izoblikuje svojo karizmatično osebnost. Takšno, ki se bo zavedala, da pojem “krščanski" pomeni izključno usmeritev človeka k Bogu, ne pa njegovo sprenevedavo poseganje po oblasti. Silvester Drevenšek Uredništvo Nove dobe poziva katerikoli slovenski tednik in zainteresirane posameznike, naj se na prostovoljni podlagi vključijo v pripravo Zakona o moralni odgovornosti. Premislite, kaj pomeni angleški slogan: Uporabi moč tiska! Kdo se spomni jezikovnega razsodišča in njegovih javnih sporočil? Nova doba pripravlja novo rubriko, kjer bodo ponatisnjeni tisti prispevki iz slovenskih medijev, ki odstopajo od vsakršne profesionalne in moralne norme. Mnenje o tem bo oblikovala civilno družbena skupina javnih delavcev. Za podrobnejše informacije se obrnite direktno na uredništvo Nove dobe na telefone: 063/ 441-606 in 441-215 ali Uroša Blatnika, diplomiranega psihologa, Bilečanska 5, 61000 Ljubljana; telefon, telefax: 061/ 44-11-55. Zakon o moralni od g o vornosti r II Sloveniji se je v zadnjem času V dogodila vrsta stvari, ki jim moremo najti skupni imenovalec: malomaren ali “pišmevritičen” odnos do dela, šlampasto opravljanje dela, za katerega ljudje prejemajo plačilo. Upravičeno se postavlja vprašanje, v kolikšni meri je delo razvrednoteno (kar najbolje vidimo iz plače), vendar se na tem mestu ne moremo “spustiti” v to problematiko. Ostaja drugo dejstvo: v Sloveniji so se moralne norme spustile na tako nizko raven kot še nikoli. Tudi temu razkroju moralnih vrednot moremo najti vsaj enega glavnih virov. To je nizka moralna raven tistih, ki oblastujejo v tej državi. Nič čudnega ni, pravzaprav je celo samo po sebi umevno, če kdorkoli izmed “navadne raje” razmišlja takole: ako si oni lahko privoščijo malomarnost in lopovščine, zakaj si jih še jaz ne bi smel, ker imam v celem letu komaj toliko, kolikor oni dobijo vsak mesec! Še en razlog: ko smo “praznovali” dvajseto obletnico odhoda Nixona iz Bele hiše, smo slišali njegovo zagotovilo, da se nihče ni materialno okoristil v času, ko je njegova garnitura oblastovala. Američani imajo namreč zakon, po katerem se nihče zaradi tega, ker je na oblastnem položaju, ne sme materialno okoristiti. Pri nas pa, če prisluhnemo argumentom ob aferi R + 3, “talajo” ministrom, poslancem in tistim, ki “pihajo v pravi rog”, stanovanja in stanovanjske kredite, o kakršnih državljani lahko le sanjajo. Vse to, povod je bila okrogla miza na TV (6. 7. 1994), kjer sta imela Golobič in Janša “dvoboj" glede stanovanj oziroma stanovanjske afere, nam je dalo idejo, da bi tudi v Sloveniji sprejeli nekakšen zakon o moralni odgovornosti. Ni dovolj o teh stvareh pisati, saj imajo amoralneži debelo kožo in se na pisanje o njihovih malverzacijah pofučkajo. Zato moramo imeti zakon. Iz opisa ideje boste videli, kje ima predlog “luknje” in ker predvidevamo, da vsi ljudje vse vedo, upamo, da boste prispevali gradivo za “zamašitev lukenj”! Najprej moramo definirati, kje nameravamo to vrsto odgovornosti sankcionirati. To so v prvi vrsti vsa delovna mesta, ki so plačana iz proračuna. Torej ne samo vsi, ki' prejemajo plačo iz proračuna zato, ker so izvoljeni ali imenovani, ampak tudi vsi v “navadnem” delovnem razmerju, plačo pa dobivajo iz proračuna (od davkoplačevalcev). To so sekretarji in tajnice na ravni državnih organov, državni uslužbenci na ravni občin, vsi policaji, učitelji... Vsi, ki jih “futrajo” davkoplačevalci. Sankcije: - Če zasedajo vodilna delovna mesta zato, ker so bili tja izvoljeni ali imenovani, takojšen odpoklic. - Za ostale (ki so v “navadnem” delovnem razmerju) disciplinski postopek. Zelo pomembna so merila, po katerih bi ugotavljali moralno (ne)odgovornost. Ta naj bo mnenje davkoplačevalcev - uporabnikov njihovih storitev. Opredeliti moramo, koliko podpisov je potrebno, da bi koga smeli proglasiti za kršilca moralne odgovornosti. Drugo vprašanje je, koliko podpisov naj bi zahtevali za kakšno mesto? Najbrž precej več za ministra ali poslanca, precej manj pa za policaja v kakšnem manjšem kraju. Akcija ni linč, zato bomo postavili mejo števila podpisov, ki je za posameznika zanesljivo nad mejo udeležencev morebitnega linča. Ponavljamo: preprečili bomo, da ta zakon poziva na linč. Če je uspelo Američanom, bo tudi nam. Glavno je, da mora to postati zakon: sicer se bodo kršitelji pofučkali na negativna mnenja davkoplačevalcev (kar vidimo že zdaj, ko v časopisih beremo o njihovih lumparijah, malverzacijah, neumnostih, šlamparijah...). Zbiranje podpisov bo organiziral skupaj z Novo dobo vsaj še en tednik v Sloveniji. Najprej bomo opisali “greh” in tistega, ki je utemeljeno osumljen kršitve proti davkoplačevalcem. Nato njegov zagovor, šele potem bomo zbirali podpise za njegovo “kaznovanje”. Davkoplačevalci kot “porotniki”. Ponavljamo: linč bomo preprečili; v pravnost pravne države se ne mešamo. Zakon o moralni odgovornosti je pravica davkoplačevalcev. Če jih bombardirajo z anketami o popularnosti politikov, lahko list obrnemo: kaj pa morala? 1 Mediji še vedno ugibajo, zakaj je odstopil Herman Rigelnik, ker so na tesnem z ZDRAVO PAMETJO IN NEODVISNOSTJO. 2. Rigelnikov razvojni scenarii je nasproten levi liberalistični frazi, zato mora odstopiti. Slovenija je premajhna za tri politike. 3. Rigelnika so napadali s pornografskimi glosami in psevdoudbovskimi informacijami. 4. Mediji se navidez zgražajo, vendar obrekovanja raznašajo. 5. Rigelnik se poslovi. V gospodarstvu mu ponudijo šestnajst služb. Rigelnik ni ODVISEN OD DRŽAVNEGA PRORAČUNA. 6. Politiki v Ljubljani se sprejo zaradi orožja. Konje so pa skupaj kradli. Pravosodje NE MORE NIČ, KER SE VSE ZAČNE IN KONČA V MEDIJIH. MEDIJE PITAJO IN KRMILIJO SODELAVCI RAZLIČNIH OBVEŠČEVALNIH SLUŽB, ZATO -PRAVOSODNI ORGANI NE DOBIJO DOKAZNEGA MATERIALA ZA PREPOVEDANO TRGOVINO Z OROŽJEM ITD. 7. Republiški tožilec je v tem in drugih primerih nemočen, ker so ga zaradi njegove DOMOBRANSKE PRETEKLOSTI ITAK NASTAVILI PARTIJCI. Če BI UKREPAL, BI VREŠČALI, DA JIH PREGANJA, KER JIH SOVRAŽI. ZATO DAJEtSAMO INTERVJUJE. Dokumentu ob rob Deklaracija o zaščiti vseh oseb pred mučenjem' in drugimi oblikami okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja', ki jo je Generalna skupščina Združenih narodov z resolucijo št. 3452 (XXX.) sprejela 9. decembra 1975, obsega pravzaprav precej ozko področje zaščite človekovih pravic. Medtem ko Splošna deklaracija o človekovih pravicah (sprejeta 10. 12. 1948) predvideva vse, ali vsaj veliko večino odnosov, ki potekajo na relaciji med posameznikom in državo, se omenjeni dokument osredotoča predvsem na odnose med posameznikom in tistimi državnimi organi, ki jim je država podelila pravico, da v določenih okoliščinah uporabijo točno določeno mero prisile. Paleta dovoljenih sredstev prisile in okoliščine, v katerih lahko omenjene državne ekspoziture ta sredstva uporabijo, sodijo med diskrecijske" pravice posamezne države. Kriterije tovrstnega posredovanja postavi država sama, zapisani pa so v ustavi in zakonskih aktih poljubne države ter v stanovskih kodeksih posameznih pooblaščenih služb. V prvem primeru gre predvsem za načelne določbe izrazito civilizacijskega in političnega karakterja, ki nedvomno predstavljajo enega zanesljivejših kazalnikov demokratičnosti državnega ustroja, v drugem pa za izključno strokovne ter operativne postopke policije, vojske ali drugih služb s podobnimi pooblastili. Med najbolj znane tovrstne postopke sodijo t. i. pravila Miranda (Miranda Rules), ki jih morajo policisti v ZDA ob aretaciji zrecitirati osumljencu. Saj veste: pravica do molka, pravica do odvetnika, pravica do enega telefonskega klica... Če jih je policist morebiti pozabil, jih ima natisnjene na plastificiranem kartončku, ta pa se mora nahajati v enem od žepov uniforme. Deklaracija o zaščiti vseh oseb pred mučenjem in drugimi oblikami okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja se seveda ne ubada z operativnimi postopki omenjenih pooblaščenih služb, pač pa poskuša apelirati na države podpisnice, da bi vsaj na konstitutivni ravni ustvarile določeno, na obče priznanih civilizacijskih in demokratičnih normah temelječo raven spoštovanja temeljnih človekovih pravic, ko ima le-ta opraviti s t. i. represivnimi aparati države. Med konstitutivno (ustavno) ravnijo zaščite temeljnih človekovih pravic in operativnimi postopki n. pr. policije obstaja namreč tesna povezava: bolj ko je država demokratična, manjše so možnosti zlorab pooblaščencev, če že pride do njih (do njih pa prihaja v še tako demokratičnih državah), pa je tudi možnost kazenskega ali disciplinskega sankcioniranja tovrstnega početja verjetnejša. G. K. Deklaracija o zaščiti vseh oseb pred mučenjem in drugimi oblikami okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja S 1. člen V tej deklaraciji pomeni mučenje katerokoli dejanje, s katerim uradne osebe ali druge osebe na njihovo pobudo povzročijo človeku hudo bolečino ali hudo trpljenje, bodisi fizično, bodisi mentalno, z namenom, da bi od njega ali tretje osebe dobili podatke ali priznanje, ali da bi ga kaznovali za dejanje, ki ga je storil ali se sumi, da ga je storil, ali z namenom, da bi njega ali druge osebe zas-trašili. To ne vključuje bolečin ali trpljenja, ki sta zgolj nujna ali naključna posledica zakonitih sankcij, ki so v skladu s standardnimi minimalnimi pravili za ravnanje z zaporniki. Mučenje je hujša in naklepna oblika okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja. * 2. člen Katerokoli dejanje mučenja ali drugega okrutnega, ne-člo-veškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja je zločin nad človekovim dostojanstvom in ga je treba obsoditi kot zanikanje ciljev Ustanovne listine Združenih narodov in kot kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, proglašenih v Splošni deklaraciji človekovih pravic. ^ 3. člen Nobena država ne sme dovoljevati ali tolerirati mučenja ali drugih oblik okrutnega, nečlo- veškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja. Izjemne okoliščine, kot so vojno stanje ali vojna nevarnost, notranja politična nestabilnost ali katerekoli druge izredne razmere ne smejo služiti kot opravičilo za mučenje ali druge oblike okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja. & 4. člen Sleherna država mora v skla-' du z določili te Deklaracije sprejeti učinkovite ukrepe za preprečitev mučenja in drugih oblik okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja na območju pod njeno pristojnostjo. ■ 5. člen Šolanje policijskega oseb-ja in drugih uradnih oseb, ki utegnejo biti odgovorne za osebe, ki jim je odvzeta prostost, mora zagotoviti polno upoštevanje prepovedi mučenja in drugih oblik okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja. Ta prepoved mora biti ustrezno vključena v tista splošna pravila ali navodila, ki zadevajo dolžnosti in funkcije vsakogar, ki bi utegnil te osebe stražiti ali z njimi ravnati. 1 6. člen Sleherna država je dolžna sistematično nadzorovati prakso in metode zasliševanja, kot tudi ureditev odvzema svobode in ravnanja z osebami, ki jim je bila odvzeta prostost na njenem ozemlju, z namenom preprečiti sleherni primer mučenja ali drugih okrutnih, nečloveških ali ponižujočih oblik ravnanja ali kaznovanja. ' ■ 7. člen Vsaka država je dolžna zagotoviti, da bodo vsa dejanja mučenja, kot so opredeljena v 1. členu, določena kot kazniva dejanja v njenem kazenskem pravu. Enako, mora veljati tudi za dejanja, ki predstavljajo udeležbo pri mučenju, sostorilstvo, spodbujanje ali poskus mučenja. ■ 8. člen Sleherna oseba, ki trdi, da je bila podvržena mučenju ali drugi obliki okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja s strani uradne osebe ali na njeno pobudo, mora imeti pravico do pritožbe in nepristranske obravnave pred pristojnim organom v državi. ■ 9. člen Ko se utemeljeno domneva, da je prišlo do dejanja mučenja, kot ga opredeljuje 1. člen, so pristojni organi zadevne države dolžni nemudoma začeti nepristransko preiskavo, tudi v primeru, ko ni formalne pri-tožbe. ■ 10. člen Če preiskava v skladu z 8. ali 9. členom ugotovi, da je verjetno prišlo do mučenja, določenega v 1. členu, mora biti proti storilcu ali storilcem sprožen kazenski postopek v skladu z nacionalno zakonodajo. Če se zdi trditev, da je prišlo do drugih oblik okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, dovolj utemeljena, je treba proti domnevnemu storilcu ali storilcem sprožiti kazenski, disciplinski ali kak drug ustrezen postopek. ■ 11. člen storjeno dejanje mučenja ali druga oblika okrutnega, nečloveškega -ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja s strani ali na pobudo uradne osebe, ima žrtev pravico do zadoščenja in odškodnine, v skladu z naci- onalno zakonodajo. g 12. člen Nobena izjava, za katero je ugotovljeno, da je bila dana kot posledica mučenja ali druge oblike okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, ne sme biti uporabljena kot dokaz proti zadevni osebi v sodnem postopku ali proti katerikoli drugi osebi v kateremkoli postopku. Ko je dokazano, da je bilo Kdo se spomni kranjskega župana Grosa, ki je potem, ko je izbruhnila ljubljanska afera z orožjem v Mariboru, ki še ni doživela sodnega epiloga, namignil, da je treba pregledati tudi letališče Brnik? Zdaj se je pokazalo, da je Gros zadel v črno: tudi brniško letališče je bilo skladišče in križišče za orožje. Pri tem si je potrebno priklicati v spomin, da ima Slovenija 150 modernih tankov in raketni sistem, vsak trenutek pa lahko vpokliče 15.000 vojakov, trdijo tuji viri. Svojevrsten paradoks predstavlja resnica, da je pokojna Jugoslavija še pred zapuščinsko razpravo oborožila in na ta način zavarovala Slovenijo, medtem ko je sama, od nikogar ljubljena in zaželena, umrla v vrtincu vojne. Medtem posamezni novinarji in nacipolitiki še vedno guslajo balade o razorožitvi Teritorialne obrambe. Razumljivo je, da Slovenija zaradi vojne v soseščini ni smela stati križem rok: Svojo oborožitev je dopolnjevala, viške pa plasirala na Hrvaško in v Bosno in Hercegovino zaradi samoobrambe. Pri tem je treba upoštevati tudi moralno plat zgodbe: način ubijanja Sarajeva in razseljevanja prebivalcev BIH, na kar je svet pristal, presega zdravo pamet. Priprave za to zločinsko operacijo so bile dolge in mučne. Vse se začne z rušenjem Agroko-merca in kriminalizacijo družine Pozderac. Pri tem asistira nacislovenski finančni lobi. Tudi mediji v Sloveniji namočijo puščice v vnaprej pripravljene lončke s strupom, ki ga vari kraj iški lobi s pomočjo šovinističnih struktur v JLA. Nič ni "narobe, če je hotela slovenska država vsaj v zadnjih letih pomagati tudi sebi tako, da je viške svoje oborožitve plasirala v BIH, kjer so v miru živeli ljudje različnih narodnosti in ver. Pri vsem tem je nespametno le to, da državna politika Slovenije zaradi starih partijskih zamer ni imela diplomatskega ravnovesja do Srbije. Problem nastane tisti trenutek, ko se začne trgovina z orožjem. Pri tem je mogoče domnevati, da so neizkušeni, vendar lakomni politični mladci kupovali robo po vsem svetu, razvoj dogodkov pa je pokazal, da niso bili kos prekaljenim trgovcem s smrtjo, ki domujejo tudi v parfumirani Evropi. Zato so najverjetneje preprodajali celo tehnično neuporabno orožje,, ki ga kupci niso hoteli prevzeti. Na ta način so slovenski lakotniki zapredli Slovenijo v mafijske mreže. Posledic ne bo mogoče odpraviti čez noč, mogoče celo nikoli. Slovenska vlada se je zdaj odločila, da pride aferam z orožjem do dna (vsaj do tiste kritične točke, kjer ne bo načela vprašanja ameriških, nemških, ruskih, čeških, romunskih, belgijskih, francoskih itd. viškov orožja in sestavnih delov zanj). Za to ima močne razloge. Domnevamo, da je dobila tudi resna zunanja opozorila, naj to stori. Prvič, ni mogoče preoblikovati Slovenije v moderno evropsko državo in jo vključiti v integracijske tokove, če se topi njenim lakotnikom maslo na glavi. Poleg tega je treba računati, da se bodo kalini branili na vse pretege in lagali kakor za stavo (nemoralneži- imajo ponavadi polna usta morale). Drugič, italijansko “nagajanje” Sloveniji je med drugimi razlogi (lastninska vprašanja, dvojno državljanstvo, vojaške pokojnine itd.) najverjetneje tudi posledica obnašanja Ljubljane, ki ji tujina ves čas trajanja embarga na uvoz orožja za območje nekdanje Jugoslavije vtepa v glavo, da se “dogajajo reči, pomembne v zvezi z reševanjem krize v BIH”, zato “je čas izjemno neugoden, da bi ločeno obravnavali slovenski vidik” (Altan Wendt, ameriški am- basador v Sloveniji, Delo, 23. septembra 1994). Tretjič, v kriznem času za Slovenijo, ZDA ne ukorijo Italije, marveč septembra 1994 prestavijo Slovenijo skupaj z Romunijo v obmejni pas ved V in Z. Sele zdaj se odlično vidi, kakšen pomen bi imel papežev obisk Slovenije, ki ga ne prepreči komunistična preteklost najvišjih slovenskih voditeljev, marveč nekaj povsem drugega. Mogoče močni in. neobvladljivi upravljavski lobiji, ki se pripravljajo, da prevzamejo visoke položaje v cerkveni hierarhiji v Vatikanu in Sloveniji? Kako kratkovidna in škodljiva politika za Slovenijo! Ne bo šlo drugače, stanovanje je treba temeljito pospraviti doma in naviti ušesa tistim, ki so spravili Slovenijo v tako neprijeten položaj zaradi orožja. To je stvar pravosodja. Vendar paralelno z orožarskimi dogodki poteka preoblikovanje pravosodja in obveščevalno - varnostnih organov. Skoraj idealen čas za kriminal: pravdne zadeve v Sloveniji so v dve letnem zaostanku, četrtina vseh sodnikov v največjem bazenu (ljubljanskem) je že zapustila sodstvo. Pri tem je treba upoštevati: prvič, lakotniki so morda res samo pohlepni brezvezniki; drugič, kaj če gre za premišljena “naključja” pilotiranih profesionalcev, ki zavestno potiskajo Slovenijo proč od Evrope? Slovenska javnost je namreč tako omamljena, da že dolgo ne loči več mize od stola. Naseda propagandističnim trikom: patrioti so razglašeni za izdajalce, izdajalci slovenskega naroda pa za heroje. Vendar vsak, 24.08.94-3.79 ^. 24.08.94- 2, Si 21,09.94-3,89 S 21.09.94-2,7* ♦ 12 jfjr ♦ j£*E> iT z. Jelinčič * 24.08.94- 2,81 21.09.94- 2,5; , VJ, . . ' ' ’ ^ L Bavčar \2,53() ‘udobne novinarske .hiše objavljajo lestvice najpopularnejših slovenskih politikov, da bi si jih volilci vtisnili v spomin. V zadnjih treh letih so trdili: sporazumi bivše Jugoslavije z Italijo so za Slovenijo neveljavni; sporazume bomo nadgradili; Italijani se heca-jo, so sredi volitev; kdor misli drugače od nas, je izdajalec Slovenskega naroda, ker seje paniko. /N 24.08.94-2,69 21.09,94 - 2,92 /Tv 24,08.94 - 2,59 21.09.94-2,51 w * 21 IfrVggS j#** ■ ■ J- 24.08.94-3,10 21,09.94 - 2,86 22 24.08.94- 21.09.94- 2,31 J. Mencinger (2,86 J M. Šetinc C’e un ambulatorio qui? ki vleče harmoniko in poje po domače, še ni nujno patriot. Lahko je plačani igralec. Za to obstojijo številni in zelo nevarni sumi. Na eni strani slovenska država sistematično preganja - ne obtožene in ne obsojene - nekdanje pripadnike JLA, ki so skoraj brez možnosti, da se jim popravijo storjene krivice, ker vidi domača in tuja javnost v njih predvsem komuniste (slovenski voditelji so menda od Svetega Duha). Na drugi strani pa slovenska država nerazumljivo nagrajuje tiste nekdanje pripadnike JLA, ki operirajo v BIH in na Hrvaškem. Milan Meden čevainih terorističnih akcij zoper nekdanjega majorja, ki se je vojskoval v “elitnih” jurišnih formacijah zoper nemuslimanski živelj v BIH. A. M., polkovnik nekdanje JLA, vojaški svetovalec Mate Bobana v “Her-cegbosni”, zdaj general -bojnik v hrvaški vojski in inštruktor, državljan Hrvaške, s hišo v Puli in odkupljenim stanovanjem (vojaškim) v Ljubljani (tipičen vikend bojevnik). J. M., polkovnik nekdanje JLA, sedaj upokojeni general - bojnik hrvaške vojske, bojevnik Banije in Korduna, z dvema odkupljenima vojaškima stanovanjema v Sloveniji (Ljubljana, Vrhnika). teh primerov, čeprav gre za dvojne državljane samostojnih balkanskih držav, članic OZN, ki uživajo enake pravice kakor slovenski državljani (posest, pokojnine po slovenskih predpisih itd.). Pustimo ob strani tudi dejstvo, da nihče od naštetih ni kriv, dokler mu krivda ni dokazana, čeprav je popolnoma nerazumljivo, da slovenska oblast na podlagi dvojnih meril deli pravico bojevnikom in je ne daje miroljubnim ter lojalnim državljanom, ki jih spreminja v apatride. Premislimo te poteze v luči italijanskega “nagajanja” in pokazalo se bo, da morajo slovenski voditelji marsikaj pospraviti predvsem po svojih podstrešjih, če nočejo spreti evforiji pričakovali” (Delo, 17. septembra 1994). Toda nič ne kaže, da bi oblast znala vsaj zdaj prisluhniti drugačnim in boljšim argumentom od svojih. Toda še bistvenejše je, da Slovenija na ta način, poleg orožarskih afer, direktno vlači na svoje ozemlje tempirane bombe, ker ni mogoče izključiti možnosti oboroženih obračunov med protagonisti nacionalnih spopadov v BIH in na Hrvaškem - v Sloveniji. Na to že kažejo neraziskani teroristični obračuni v Sloveniji. Res je čudno in na samem robu kriminalnega obnašanja, da slovenska dr- Tempirane bombe R. L, major nekdanje JLA, je po junijsko -’ julijski vojni v Sloveniji sistematično novačil kadre za muslimanske vojaške enote in jih uril v Sloveniji. Danes je pomočnik poveljnika zalednih enot 7. korpusa muslimanske vojske in državljan BIH, poleg tega pa tudi državljan Slovenije z odkupljenim stanovanjem na Vrhniki, kjer vlada med ljudmi precejšen strah, ker se bojijo maš- B. M., podpolkovnik nekdanje JLA, invalidsko upokojen brigadir Hrvaške vojske, liški bojevnik, državljan Hrvaške s stanovanjsko hišo v Skradu, hkrati državljan Slovenije, odkupil vojaško stanovanje v Sloveniji in dobil akontacijo pokojnine po slovenskih predpisih. Spisek ni dokončen! Nasprotno: zelo obsežen je. Pustimo ob strani mednarodno pravne posledice Slovenije z vsemi sosedami, ki se pač bojijo razlivanja balkanskega terorizma čez svoje meje, imajo pa tudi svoje interese (navsezadnje samo kopirajo tisto, kar počne Ljubljana). Italija bi bila nora, če svojih interesov ne bi poskušala uveljaviti ob takšnem vodenju slovenske države, kjer le Janez Drnovšek samokritično in hladnokrvno prizna, da je “objektivno danes videti več težav, kot smo jih ob osamosvojitveni žava do onemoglosti zafrkava generala slovenskega rodu Konrada Kolška in Marjana Čada, ki pristojne že nekaj časa dramatično opozarjata na nevarno “peto kolono” v Sloveniji. Kdo od njiju je lahko bolj prepričljiv? Mogoče postarani in pozerski “Titovi” generali, dovčerajšnji partijski dogmatiki na kubik, danes skoraj vsi po Vrsti okuženi z nacionalizmom in patetičnim samousmiljenjem? Vse to prerašča okvire kršenja človekovih pravic in državljanskih svoboščin. Metastaza se širi in spravlja v nevarnost slovenski narod v celoti. Komu naj ljudje še verjamejo in zakaj? Zakulisje PAVEL ROJS odvetnik 6.1240 Šmarje pri jelša h Telefon: (061) 821 ~216 Datum:.2V9-M9«. TEMELJNO JAVNO TOŽILSTVO V CELJU Oškodovanci: "Taboriščniki ~ ukradeni otroci", kazenski prijavi je priložen poimenski seznem z naslovi 175 oškodovancev Zastopni k: O O V & I K i b ROJ^PAVEL <$3340 Sr/tOfje* »• JetSah mJBFOMjŽp} 621-216 ... <_____> / / KAZENSKA PRIJAVA zoper neznane storilce nemške okupacijske vojske na vojaško okupiranem teritoriju Štajerske in Gorenjske, ki sta danes sestavni del Republike Slovenije, ter zoper domače narodne izdajalce, ki so sodelovali z okupatorjem zaradi kaz. dejanja genocida po 141, členu, kaz. dejan ja vojnega hudodelstva zoper civilno prebivalstvo po 142. členu in kaz. dejanja organiziranja skupine in spodbujanja k genocidu in vojnemu hudodelstvu po 145, členu KZ SFRJ v zvezi s čl. 4/1 Ustavnega zakona za izvedba temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. 1. RS, št. 1/91/1) v zv. s čl. 1/1 Ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Ur. 1. RS, št. 33/91/1) Rajko Majcen: “Open Society Fund Slovenia si je prilastil moj projekt računalniške povezave neodvisnih medijev” Uredništvo Nove dobe je pred dobrim mesecem dni povsem slučajno prišlo v stik z Rajkom Majcenom, računalniškim strokovnjakom iz Maribora, ki trdi, da si je Sklad za odprto družbo Slovenija prilastil njegovo idejo o računalniški povezavi neodvisnih medijev na področju bivše Jugoslavije, jo kasneje predstavil kot svojo, njemu pa skušal onemogočiti nadaljnje delo na področju računalniških komunikacij. Open Society Fund, ki ga je osnoval multimilijarder Georg Soros in ki po vsem svetu spodbuja vzpostavljanje in razvoj civilne družbe, neodvisnih kulturnih, medijskih, humanitarnih ter izobraževalnih gibanj, je slovensko podružnico dobilo že maja 1992. Od takrat pa do danes je po besedah njenega izvršnega direktorja Rastka Močnika uspelo vzpostaviti plodno sodelovanje z večino omenjenih institucij, posameznikov in skupin na slovenskem, toda Majcenovo pričevanje postavlja to sicer nadvse dobrodošlo organizacijo v precej slabo luč. Majcen poudarja, da za vse navedene trditve obstajajo materialni dokazi, oziroma dokumentacija. Njegovo izjavo objavljamo v integralni verziji. “Spomladi 1992 sem v sodelovanju z Radiom Študent iz Ljubljane in Mariborskim Radiom Študent zaprosil Open Society Fund Slovenija, ki je bil še takrat v ustanavljanju, za pomoč pri projektu povezave “neodvisnih” medijev na področju ozemlja bivše Jugoslavije s pomočjo računalniških komunikacij z nazivom MediaNet. Na ta način bi vzpostavili elektronsko pošto, omogočili prenos datotek, agencijskih novic in ostalih informacij med omenjenimi mediji. Prvo povezavo smo izvedli z lastnimi sredstvi, in sicer med RŠ in MARŠ. 16. oktobra 1992 so Rastko Močnik, Veronika Stabej in Živko Pregl projekt predstavili gospodu Georgu Sorosu kot enega izmed šestih ustanovnih projektov fondacije. Soros je konec oktobra 1992 obiskal Ljubljano in za projekt odobril finančna sredstva. Beka Vučo in Rastko Močnik sta v imenu OSF Vugoslavia, delujočega v Nevv Yorku, in OSF Slovenija projektu obljubila vso potrebno podporo - upravni odbor OSF me je imenoval za projektnega vodjo MediaNeta in zadolžil za izvajanje projekta. Kot zunanjemu sodelavcu mi je bil obljubljen tudi honorar, ki ga nikoli nisem prejel. Projekt (tehnični del) sem napisal v približno dvesto delovnih urah in ga predal OSF Slovenija. V začetku sem vzpostavil povezavo Maribor - Beograd - Skopje, ki deluje še danes. Do prvih zapletov pri izvedbi projekta je prišlo pri nabavi opreme: različni zaposleni so kupovali različno opremo pri različnih proizvajalcih. Oprema je bila večinoma precenjena in predraga, vse skupaj pa je privedlo do tega, da je bila dobavljena s polletno zamudo in kar je najvažnejše - bila je nefunkcionalna. Manjkale so komunikacijske kartice, printerji so bili izdelani za omrežje 110 V, to pa je le del okvar. S tako pomanjkljivo opremo je bilo projekt nemogoče izvesti. Na to sem seveda opozoril pristojne, uprl pa sem se tudi drugim nepravilnostim: pira-tiziranju programske opreme in namenu centralizacije medijskih informacij v privatno podjetje. Zaposleni v OSF Slovenija mi z ničimer niso dali vedeti, da se projektu odpovedujejo ali da ga ne želijo izvesti. Nasprotno: upravni odbor ga je potrjeval od oktobra 1992 do istega meseca 1993 kot projekt v izvajanju. Na podlagi teh poročil je OSF dobival finančna sredstva! Rastko Močnik je v letnem poročilu za leto 1992 celo zapisal, da je ta projekt “edini, kjer je OSF Slovenija uspela ustvariti bazično infrastrukturo za komunikacije”. Projekt so prav tako predstavljali v svojih internih glasilih, kakor tudi drugim organizacijam, s katerimi so sodelovali. Jasno, da so pozabili navesti ime avtorja in ga predstavili kot svoj projekt Na več sestankih v obdobju oktober 1992 - september 1993 smo sklenili, da bomo naredili določene konkretne korake za izvedbo projekta. Kljub zagotovilom s strani OSF do izvedbe projekta nikoli ni prišlo! Namesto tega so poleti 1993 za izvedbo projekta angažirali novega sodelavca. O tem me niso obvestili, kot tudi ne o razlogih, zakaj so prekinili sodelovanje. Vem, da ti razlogi tičijo v mojih opombah glede nepravilnosti v delovanju fondacije. MediaNet sem zato izvajal, kolikor so mi dopuščala lastna sredstva. V omejenem obsegu teče še danes. Interes za povezovanje je s pristopnimi izjavami pokazalo 19 slovenskih radijskih postaj. Morda je ravno zaradi tega Beka Vučo iz OSF Jugoslavija prepovedala beograjskemu računalničarju, očetu dveh otrok, kakršnokoli komunikacijo s Slovenijo z grožnjo, da bo izgubil službo pri fondaciji. In to v času, ko obe nacionalistični vladi, tako slovenska kot jugoslovanska, nista prepovedovali svojim državljanom medsebojnega komuniciranja. O tem sem tudi pisno obvestil Georga Sorosa. Razumljivo bi bilo, da če OSF Slovenija obljub ni izpolnil, vsaj ne bi izvajal projekta kot svojega. Pa ga še vedno in to enako neuspešno. Na srečanju lokalnih radijskih postaj AMARC v Ljubljani, ki je bilo od 15 - 18 septembra 1994, so sodelavci Soros Foundations (Bob Horvitz) predstavljali projekt MediaNet, projekt povezave neodvisnih medijev na področju bivše Jugoslavije. Kot zanimivost lahko navedem, da so med drugim predstavili isto programsko opremo, ki sem jo navedel v izvirnem projektu oktobra 1992 in ki je ob današnjem trendu razvoja že zastarela. Razlogi, ki so me pripeljali do odločitve, da se obrnem na medije, pa še zdaleč niso le v neizpolnjenih obveznostih fondacije. OSF namreč iz tako pridobljenih sredstev za računalniške komunikacije z nepovratnimi sredstvi neposredno podpira privatno podjetje ABM iz Ljubljane, to je natanko tisto podjetje, ki bi moralo prevzeti vlogo “centra” v MediaNetu, (čemur sem se že takrat uprl) in to v škodo podjetja, v katerem delam. Drugi razlog pa je še močnejši: OSF noče podpreti nobenega projekta, pri katerem bi bil kakorkoli udeležen, kar močno oža moj delovni prostor. Na žalost sodelujem tudi pri združenju SiNet, kjer sem zaradi groženj OSF-a odstopil. Kjer le lahko mi delo onemogočijo, o meni pa nekateri zaposleni na OSF širijo neresnice in blatijo moje ime.” Izjava Rajka Majcena je nedvomno šokantna, pričujoče trditve in dogodki pa bodo po njegovih besedah najverjetneje dobili sodni epilog. Ivan Krive Zakulisje Smeri razvoja - PRISPEVKI ZA NOVEJŠO ZGODOVINO - JE ČAS LJUBEZNI Slovenska politika 1989 - 1992 Slovenija-avstrijskoslepo črevo Majhni narodi si ne morejo privoščiti političnih napak. Medtem ko se pri velikih narodih da vsaka napaka zgladiti, ima pri majhnih lahko hude posledice. Zaradi tega morajo biti politiki majhnih narodov veliki realisti. Enodimenzionalnost Prav s tega stališča se je človeku lahko stisnilo srce, ko je videl, kako leta 1989 slovenska politika postaja enodimenzionalna, fantazijska. Edini cilj slovenske politike je postala formalistična neodvisnost, priznanje suverenosti, ne glede na to, kakšne druge posledice bo to imelo za ohranitev slovenstva in za gospodarski procvit. Ta enostranska umerjenost je prišla, dasi so Slovenci in Slovenija doživeli v Jugoslaviji popoln uspeh. Njihova republika je imela notranjo neodvisnost in je gospodarsko odlično uspevala, kolikor je bilo to seveda pod komunizmom sploh mogoče. Zunanje politično je bila Slovenija udeležena pri triumfih titovske politike, čeprav so pametnejši ljudje dobro vedeli, da so ti triumfi na trhlih nogah, ker jih je Titov komunizem neprestano izpodkopaval. Slovenci niso videli prednosti, ki jim jih je Jugoslavija dajala nacionalno, videli so le graje vredne posledice komunizma in jih pripisovali Jugoslaviji in Srbom, dasi so za komunizem, posebno jugoslovanske zvrsti, imeli Slovenci sami zasluge. Nikomur ni prišlo na misel, da bi liberalno demokratična Jugoslavija bila nekaj povsem nekaj drugega kot komunistična. Posledica tega izenačevanja Jugoslavije in komunizma je postala silna želja, da je potrebno iti ven. Tej želji se je pridružilo nerazpoloženje do vseh ostalih Jugoslovanov in idealiziranje Srednje Evrope. Namesto da bi v Srednji Evropi Slovenci videli velikonemško zatiralnost, so se s sentimentalnostjo spominjali na nekatere boljše strani avstro - ogrske in nemške kulture, ki se je nenaravno zazdela našim pesnikom in pisateljem bližnja. Pozabili so, da so bili v Avstriji Slovenci razdeljeni na štiri kronovine in na del pod Ogrsko in da so se povsod z veliko težavo borili proti prodiranju nemštva. Srbsko nezadovoljstvo Približno ob istem času se je med Srbi pojavila vzporedna usmerjenost: Jugoslavija Srbe zatira in zapostavlja na korist Hrvatov in Slovencev. Srbi so se spodtikali ob dve avtonomni pokrajini v okviru Srbije. Avtonomni pokrajini sta tudi dali prvi povod, da so nasprotja med Jugoslovani prišla' do polnega izraza. Ko je Miloševič med srbskimi komunisti izrinil Stamboliča, si je pridobil širšo podporo, s tem da je zaigral na šovinistično karto. Ukinil je avtonomijo Kosova in vzel Kosovskim Albancem praktično vse pravice. Nastal je vtis, da bodo Srbi zadovoljni in da se ne bodo imeli za zapostavljene le, če bodo vsem ostalim vzete vse pravice. Če bi Srbi zahtevali zaščito svoje manjšine in svojih svetišč na Kosovu, bi verjetno velik del Jugoslavije imel za to razumevanje, vsesplošno zatiranje Albancev pa je povzročilo bojazen, da bodo Srbi z nasiljem poskušali vsiliti svojo nadoblast prav vsem. Stvar so še poslabšali tako imenovani mitingi resnice, na katerih so Miloševičevi pristaši širili neresnico o Kosovu - govorjenje o množičnih posilstvih Srbkinj jn o tem, da imajo Albanci večino le zaradi priseljevanja iz Albanije, je napravilo sila mučen vtis. Kdor koli se je pozanimal, je hitro ugotovil, da ni dokazov niti za posamično politično posiljevanje, kaj šele za masovno, in da so Albanci imeli okoli 70 odstotkov prebivalcev že leta 1918. Ostalo Jugoslavijo je vznemirilo nerazumno pretiravanje, ki je tudi služilo za opravičilo nasilnega odstranjevanja vlad na srbskem področju, ki Miloševiču niso bile všeč, dasi so bile prav tako komunistične kot on sam. Ko se je hotel na poseben način lotiti Slovenije, so se stvari zataknile, čeprav niso nič manj naredile razdora in povzročile dvome o zdravi pameti srbske vlade in s tem Srbov. Hrvatski nesporazum Ob tem so bile spomladi 1990 le volitve v Sloveniji in na Hrvaškem in v obeh primerih so dobile večino nekomunistične demokratske stranke. Nova hrvaška oblast pod predsednikom Tudjmanom si je takoj privoščila napačne psihološke prijeme, ki so alarmirali Srbe na Hrvaškem. Predvsem so iz ustavne definicije hrvaške države, iz člena, ki je dejal, da je Hrvaška država Hrvatov in Srbov in drugih narodnosti, črtali Srbe, menda da bi dokazali svojo hrvaškost. Kako je to mogla storiti vlada, ki se ima za demokratično, ni razumljivo. Liberalna demokracija ni samo v tem, da kdo dobi večino na volitvah, temveč tudi v tem, da prevladujeta strpnost in potrpežljivost. Tudi Tudjman sam se je na televiziji pritoževal, da mu je nekdo iz Knina pisal v cirilici. Če temu dodamo še aroganten nastop hrvaške policije v srbskih predelih, posledice niso mogle izostati. Srbi so se začeli upirati. Če bi bile hrvaške oblasti toliko taktne, ne bi pozabile, da so leta 1941 ustaši Srbe masakrirali, bi mogoče bil razgovor lažji. Črtati narod iz ustave, potem ko so mu fašistični oddelki države, v kateri živi sam, stregli po življenju, je komaj mogoče razumeti. Priznati je treba, da so bili Hrvatje, potem ko se je vstaja začela, zelo previdni. Niti niso izzivali spopadov niti niso oznanjali, da bodo Jugoslavijo zapustili. Tu so jim zmešali štrene Slovenci. Slovenska prenagljenost V svoji enodimenzionalnosti so mnogi IN CAS PORAČUNA- Smeri razvoja - PRISPEVKI ZA NOVEJŠO ZGODOVINO slovenski politiki hoteli le ven iz Jugoslavije. Parola je bila “Proč, samo proč”. Ti niso premišljevali ne, kako bodo to izpeljali, ne kakšne posledice bo to imelo. Za to zvrst so bile tudi vse ponudbe za konfederacijo le pro forma, komaj so čakali, da bi jih Srbi prav tako v ihti zavrnili. Tako je bil po demokratičnih volitvah v Bosni in Hercegovini in po nekoliko dvomljivih volitvah v Srbiji razpisan plebiscit v Sloveniji o samostojnosti, ki naj bi jo avtomatično morali proslaviti po šestih mesecih. Nepotrpežljivost in postavljanje rokov v situaciji, v kakršni je bila Slovenija v tem času, kaže na veliko politično neizkušenost in na nerazgledanost. Slovenci so si domišljali, da se lahko s formalno suverenostjo popolnoma izolirajo od ostalega sveta, predvsem pa od jugovzhoda, in da bo osamljenost, osamosvojitev, kot je bilo rečeno, prinesla Slovencem blagor. Dosegli so le to, da so izgubili kontrolo nad svojo lastno usodo in nad tem, kar se dogaja v njihovi neposredni bližini. To so dosegli povsem načrtno. Žal jim je bilo, da so imeli kaj opraviti z osrednjo jugoslovansko oblastjo. Po vsej sili so hoteli ven iz nje in s tem tudi izgubili vsak vpliv na dogajanje v sredini. Vsak izkušen politik bi ostal v osrednji vladi, že iz taktičnih razlogov, se povezal z ostalimi demokratičnimi silami, trdil, da Miloševič nima nobene pravice postavljati zastopnikov Kosova itd. Skušati bi morali obvladati vojsko, čeprav ni bilo mnogo verjetnosti, da bi jo mogli; vsaj poskusiti bi morali, da pridobijo dele vojske za demokracijo, namesto da so odpoklicali tako svoje oficirje kot svoje vojake. Sodelovanje z Markovičevo vlado bi lahko ohranilo Slovencem in Hrvatom iniciativo, toda slovenska vlada ni hotela imeti nobenega opravka s čimerkoli jugoslovanskim in iniciativo je prevzel Miloševič kljub svojemu noremu komunizmu in žaljivim nastopom. S postavljanjem rokov so si slovenski politiki vzeli vsako možnost za manevriranje. Ne samo to, vzeli so vsako možnost za manevriranje tudi Hrvatom, ker se niso niti zavedali, da s svojim odhodom iz Jugoslavije popolnoma rušijo jugoslovansko ravnotežje. Hrvati so zato morali proglasiti neodvisnost, saj so se že prej jezili, da jim Slovenci, ki so se že prej nehali udeleževati osrednjih pogajanj, jemljejo podlago za pogajanja. Priznati je vendar treba, da je tudi hrvaško vodstvo v prvi polovici leta 1991 delalo napake. Nekoliko so bili tega krivi JE ČAS LJUBEZNI IN ČAS PORAČUNA - Smeri razvoja - PRISPEVKI ZA NO tujci, ki jih je obiskal predsednik Tudjman; ker razmer v Jugoslaviji niso poznali, so marsikateri konzervativci zreducirali srbsko-hrvaški spor na borbo med demokracijo in komunizmom in na pravico do samoodločbe, in so Hrvate spodbujali, naj odločno zahtevajo samostojnost. To je zavedlo hrvaško vodstvo, da se je začelo baviti z delitvijo Bosne, da se je šlo pogajati prav s komunistom Miloševičem o razdelitvi Jugoslavije nekaj dni po 9. marcu 1991, ko je srbska demokratična opozicija dobila na moči. Titoistična vojska V nekem smislu so Slovenci imeli veliko srečo. Ko je po proglasitvi slovenske neodvisnosti vojska šla na slovenske meje in so jo slovenski oddelki imobilizirali, bi artilerija in letalstvo prav tako lahko začela razbijati slovenska mesta, kakor sta razbila Vukovar. Titovi vojaki so na srečo le imeli do Slovencev neke obzire in tako je bila katastrofa preprečena. Doletela pa je Hrvaško. Pod slovenskim vplivom so tudi Hrvatje blokirali kasarne in odklonili nadaljnje razprave s hrvaškimi Srbi, nakar je vojska začela svoje razbijanje. Vsi bi bili lahko imeli nekoliko boljše predstave o tej vojski in bi morali vedeti, da je ta vojska popolnoma politična, komunistična in titoistična. Navajena je bila, da je vse šlo po njenem, to je po partijskem, in da se bo zato pazilo, da pri tem ostane. Pri tem je bilo nujno pričakovati zmedenost, ker se je težko boriti za oblast v imenu komunizma, ko je ta povsod propadel. Generali so se začeli sklicevati na Jugoslavijo, pa tudi na to ne zelo jasno. Vsemu temu je treba dodati, da so mnogi višji oficirji prav Srbi iz hrvaških krajev, kjer so doživeli pokole in da zato morajo biti povsem neusmiljeni, če mislijo, da njihovim ljudem spet kdo streže po življenju. Tako ta vojska brani zastareli komunizem, obenem pa nekatere upravičene in druge neupravičene srbske zahteve. Nevtralizacija te vojske bi morala biti začetni cilj vsake demokratske akcije v Jugoslaviji. Sem spada izpolnitev upravičenih srbskih zahtev - pravičnost je tako in tako osnovna potreba - in odstopnica titoističnim oficirjem in podoficirjem v civilno življenje, da se ne bodo naprej borili iz obupa. Avstrijsko - nemška odvisnost Ko se je po pravem čudežu znašla Slovenija sama, so se začele kazati tudi vse posledice “formalistične neodvisnosti”. Kakor se slovenski politiki niso zavedali, da so porušili ravnotežje v Jugoslaviji, se niso zavedali niti, da rušijo ravnotežje v Evropi. Ni bilo dovolj, da sta se združili Zahodna in Vzhodna Nemčija, do česar imajo Nemci vso pravico, a jim tudi daje veliko težo, Slovenci so obenem začeli razruševanje Vzhodne Evrope. Nato so se čudili, da nad tem niso bili posebno navdušeni tisti, ki so Slovencem sploh omogočili, da so polno zaživeli v Jugoslaviji, namreč Francozi, Britanci in Američani. Ker slovenska politična pamet pozna kot edino kategorijo “polno suverenost”, je seveda kot odpor na to začela zanikati kakršnokoli nemško nevarnost za Slovence, pri čemer so se neizkušeni politiki norčevali iz “tevtonske nevarnosti” in “prastrahom pred Nemci”. Če bi se spomnili, da so leta 1941 nacisti, med njimi največ Avstrijci, priključili večji del Slovenije nemškemu Reichu, prepovedali slovenščino in začeli Slovence preseljevati v Srbijo in na Hrvaško, da bi po Hitlerju Slovenijo “spet” napravili nemško, bi mislili precej drugače. Sploh angleški zgodovinar Alan Bullock v svoji knjigi o Hitlerju in Stalinu piše že o stari Avstro - Ogrski sledeče: “Hitler je ohranil iz časa svoje mladosti v Avstriji strastno sovraštvo do Judov, Slovanov in “marksistov”. Te tri kategorije skupaj so ogrožale nemško nadvlado v cesarstvu. Če se slovenski politiki ne bi na vse kriplje trudili, da take slovenske izkušnje pozabijo, se ne bi s tako brezbrižnostjo odpovedovali zahodnim prijateljem in se muzali njihovim opominom. Tako daleč smo, da dopisnica Timesa Anne Mc Elroy 12. decembra 1991 lahko poroča, da Avstrija gleda na Slovenijo kot na svoj bodoči gospodarski satelit in da se Slovenci komaj menijo za opazke, da bodo doživeli gospodarski in kulturni Anschluss. Slovenci si komaj lahko čestitamo, ko smo s svojo enostranskostjo pripeljali do tega. Gospodarske posledice V vseh delih Jugoslavije je krožilo nesmiselno geslo, da vsak del ostali izkoriščajo. V resnici so imeli vsi deli Jugoslavije veliko korist, kakor ga mali deli vedno imajo od večjega trga. Prehod od komunizma k normalnemu gospodarstvu bi bil težak v vsakem primeru, z razpadom Zakulisje VEJŠO ZGODOVINO - JE ČAS LJUBEZNI IN ČAS PORAČUNA - Smeri razvoja so politiki napravili ta prehod še težji. Začeli so celo carinsko vojno med republikami, kar je več kot obsojanja vredno. Posledice se kažejo v težkem gospodarskem stanju vsepovsod. Na srečo so na razpolago še velike rezerve in dovolj ljudi še vedno dela v tujini. Toda domača gospodarska baza, ki so jo zmaličili že komunisti, ob teh spremembah še manj ustreza potrebam. Komunistične napake je potrebno odpraviti, ovire, ki jih povzroča odcepitev, pa je potrebno odstraniti, ker so to ovire naravnim ekonomskim tokovom. Slovenska vlada si ni mogla kaj, da ne bi uvedla carinske meje proti Hrvatski. Ni uvedla carin za hrvaško blago, toda menda med vladnimi strokovnjaki še nihče ni slišal o necarinskih trgovinskih ovirah (non - tarifi barriers), saj so uvedli pregled vsega blaga na meji in plačilo administrativne pristojbine 1 odstotek. Tako za prazen nič ovirajo pretok blaga, kar ima iste posledice kot carina, le da vlada od tega ne dobi dohodkov. Hrvati so seveda vrnili milo za drago. Namesto da bi v smislu evropejstva odpravili meje z Avstrijo, Italijo in Madžarsko, smo Slovenci napravili še novo mejo in dosegli, da mora okoli polovico porabe nekdo pregledati, preden doseže porabnika. Zaradi sporov v Jugoslaviji so Slovenci uvedli svojo valuto, kar je menda še drugi znak “neodvisnosti”, tako da je treba denar zamenjati skoro brž, ko se kam premakneš. To veliko stane, kar je eden izmed razlogov, zakaj hoče Evropa denar poenotiti. Neue Zuercher Zeitung od 30. 10. 91 poroča, da v Sloveniji ne izključujejo več monetarne unije z Avstrijo. Tako se je boj za polno neodvisnost izrodil v avstri-jakarstvo. Nekateri v Sloveniji si tudi delajo utvare, kako bo Slovenija most med Zahodom in Vzhodom. Neue Zuercher Zeitung poroča nasprotno, da je Slovenija sedaj pač nehala igrati vlogo zahodnih vrat na južnoslovanski prostor. Ta prostor so Slovenci z igralsko gesto zaloputnili. Rajši bodo avstrijsko slepo črevo. Skoro neverjetno je, da največji pobor-. niki formalne neodvisnosti vsaj z gospodarske plati niso imeli prave predstave, v kaj se spuščajo. Ne verjamem, da bi si z redkimi izjemami želeli dejansko priključitev k Avstriji, toda tako se bo stvar iztekla, če bomo drli naprej v sedanjo smer. Predstavljajo si, da bo Avstrija kar zasipala Slovenijo z darili, krediti in investicijami. Kolikor bo (priložnosti je tudi drugod dovolj), bodo Avstrijci postali gospodarji. Nekdaj so se Slovenci razburjali, ker so hodili južnjaki k nam delat, sedaj bodo Avstrijci šefi. Predlogi Da bi se izognili nevšečnim posledicam za slovenstvo, ki jih bo današnja politika po vsej verjetnosti imela, predlagam: 1. Slovenci se ne smejo obnašati, kot da jih ne zadeva, kaj se godi na ostalem jugoslovanskem prostoru. Kolikor je mogoče, morajo v lastnem interesu poseči v prerivanje in se zavzeti za pravičnost za vse, od Albancev do Srbov in Hrvatov; 2. da bi ohranili politično ravnotežje v Evropi in v Jugoslaviji, mora Slovenija v omejeno, vendar trajno, združenje jugoslovanskih držav, kakor sta že predlagala predsednika Bosne in Makedonije; 3. kot priprava za vstop v Evropo je potrebna enotnost trga in denarja za vse jugoslovansko področje in kar najbolj odprte meje do drugih držav; 4. zunanjepolitično je za nas nujna prisotnost zahodnih zaveznikov na našem področju; z Avstrijo in Nemčijo moramo imeti normalne in korektne, celo prijateljske odnose, toda enostranska odvisnost od njiju je za nas smrtno nevarna; 5. slišati je že geslo - sedaj se moramo polno vključiti v Evropo, češ, to bo rešilo še naše preostale probleme. O Evropski skupnosti imajo očitno Slovenci prav tako idealistične in nerealne predstave kot o “suverenosti” in “neodvisnosti”. Tudi v Evropi se bodo boji nadaljevali, dasi morda v drugih oblikah. Predvsem bi pa priporočil, da znižamo ton debat tako med seboj kot z drugimi. Odveč je iskanje pri vseh samo slabih strani. Nasprotno, vedno je potrebno iskati stične točke, ker je le na ta način mogoče živeti na prostoru, na katerem sc kak narod nahaja, saj si sosedov ni mogoče izbirati ne v Evropi ne izven nje. Zmerjanje in sataniziranje drugih sta docela brez koristi. Na jugoslovanskem prostoru so očitno velike razlike (pa tudi velike podobnosti), toda prav iz te raznovrstnosti bi ob nekoliko večji strpnosti in potrpežljivosti mogli napraviti skupnost, ki je za svet že bila zanimiva in bi lahko postala še mnogo bolj. Ze Vodnik je govoril o Iliriji kot o “prstanu Evropinem” in spodbujal Kranjca ... sreča te čaka, um ti je dan, našel jo boš, če nisi zaspan. Ljubo Sire Zakulisje Drei Professoren ■ Hit verloren Nelida Nemec je tista treba vrezati v čelo, da so mokracije. Prebarvane pod-simpatična direktorica službe iz socialistične zgodbe. gane navzven rešujejo svoj za stike z javnostjo, ki starta Napačno: novogoriški igra- ugled tako, da izpostavijo Nelida Nemec na vsako žogo, ki jo zako- lniški dojenček je brez težav armado. Za domače potrebe talijo na dvorišče novogo- shodil v osemdesetih letih, nabijejo na kol policijo, riških igralnic. Krožni napadalci so iz Potem se pasejo naprej Obramba razvoja igra- drugega vica. kot patriotke, lniško - turističnega načrta Težave s krožnimi napa- Odpove kontrola nad slo- je bila sprva tipično sloven- dalci se začnejo s slovensko kim Milančanom, ki je s po-ska: krožnim napadalcem je različico parlamentarne de- močjo beneške mafije pobiral smetano na območju nekdanje Jugoslavije. Po razpadu državno - varnostnega sistema polni le še žepe neidentificiranih prijateljev. Osemdeseta leta so v znamenju debelih turističnih krav v Istri, privatizacije in kroženja recikliranega kapitala. Razpad megalomanskih načrtov industrializacije Nove Gorice z visoko tehnologijo. Na potezi je igralništvo s turizmom. Previdni predstavnik slovenske vlade zgodaj opozori novogoriške poslovneže, naj ne zapustijo svojega lovišča. Meja je v Sežani. Za njo je kontaminirano področje s slokim Milančanom." Novogoriški turistični juri-šniki se zato načrtno prebijajo proti severovzhodu. Z zanimivimi poslovnimi načrti. Na tej poti jih zaustavijo krožni napadalci. Začne se mistifikacija igralništva. Moraliziranje. Oslarija: največji vatikanski finančnik Bernardino Nogara je užival zaupanje treh papežev: Benedikta XV., Pij a XI. in Pij a XII. Med drugim je bil član uprave igralnice v Monte Carlu, katere delnice ima Vatikan v rokah od leta 1865. Posel je posel. Medtem začnejo psevdo-liberalci braniti novogoriške podjetneže z naivnimi zgodbicami o boljševiških napadih na srednji razred. Strateško procentov s HlT-om je redno dajal mesečno plačo "OANKU". Spor so obravnava)t odvetniki. Dogovor„ da se spor sporazumno reši. SACCU priznajo 200 tii) ionov lit odškodnine vendar dobi v roke papir na katerem podpiše, da za stroške umika spora prejema 500 mil ionov LIT. Od tega je bi'o za HIT (prevzela sta MAKUC-finančnik in "DANKO" v baru VENEZIA v Gorici) 250 mil ionov in kasneje osebno zase “DANKO" še 50 mj1ionov. Sledil je dogovor, da UF.r. mesečno prejema 9% provizije iz naslova dohodka in to ria glavni blagajni. Prevzeme je podpisoval SACCO. Od te vsote je moral SACCO pol ovir o izročati MAKUCU in "DANKI!” v Italiji . To je potekalo celo leto ! i IZVOR Zakulisje ■ Prof. dr. Marjan Matjašič: Dragi rodoljubi! Pohorske grče Danes se spominjamo tistih usodnih septembrskih dni, ko so Nemci zaradi odpora prebivalcev Frama in Planice iz maščevanja zažgali Planico, prelepo slovensko pohorsko vas. Nemci so na Planico prišli 24. septembra 1944 ob 8. uri zjutraj. Zagorele so hiše in gospodarska poslopja Jožeta Korena, Jožeta Šterna, Franca in Simona Ledineka, Franca Ura-njeka, Štefana Lešnika in Jožeta Cebeta. Nazadnje so zažgali tudi šolo. V svojem domu je živa zgorela Alojzija Uranjekova, njenega moža Franca pa so Nemci na poti na Planico ujeli in ga ustrelili. Iz gorečih hiš ljudje niso mogli ničesar rešiti, v hlevih je zgorela tudi živina. Iz Planice in iz Frama so Nemci odpeljali v zapore in taborišča veliko zavednih Slovenk in Slovencev. Številni se iz taborišč niso nikoli več vrnili. Prav po zaslugi borcev slovenske partizanske vojske, aktivistov Osvobodilne fronte, predvsem pa naših zavednih ljudi, ki so partizansko vojsko hranili in oblačili, smo si Slovenci v Evropi pridobili svoje častno mesto, priborili pa smo si tudi našo Primorsko, ki je drugače ne bi nikoli več imeli. Evropa in Amerika spoštujeta svoje borce proti fašizmu in nacizmu! Letos jih še posebej slavita in spoštujeta! Tudi Slovenci smo ponosni na svoje partizane in na naše prednike, ki so tvegali svoja življenja, da bi osvobodili slovenski narod, ki mu je bila usojena smrt! Nemci so namreč želeli Slovence kot narod fizično uničiti. Temu pritisku so se pričeli upirati že naši dedi in pradedi, kot so Slomšek, Maister in številni neznani možje in žene. Zato je popolnoma nerazumljivo, da bi nekateri med Slovenci sredi Evrope, ki ceni protifašistični boj, želeli povzdigniti narodno izdajstvo in ga opravičevati. Mi lahko samo obžalujemo, da so nekateri naši bratje - Slovenci bili zapeljani v sodelovanje s sovražnikom, ki je želel slovenski narod uničiti. Obžalujemo lahko tudi njihovo tragično in človeštva nevredno usodo maja in junija 1945. Toda samo to! Noben narod v zgodovini ni preživel, če je namesto junaštva in boja za svobodo cenil narodno izdajstvo. Spoštuje nas tudi vsa demokratična Evropa, ki ve za slovenske partizane, do danes pa so nas spoštovali tudi potomci nekdanjih okupatorjev. Ali bo tako tudi v prihodnje, je odvisno samo od nas samih. Če bomo sami spoštovali naše svetle tradicije, nas bodo tudi tujci. Če pa bomo sami pljuvali po naših borcih za svobodo, po našem Slomšku, Maistru in partizanih, potem nas ne bosta spoštovali niti Evropa niti Amerika, nekdanji naši okupatorji pa bodo skušali dobiti nazaj tisto, kar jim ni uspelo med zadnjo vojno. Da je temu res tako, lahko vidimo na Primorskem, kjer Italijani poskušajo pozabljati svoje zločine nad Slovenci in si poskušajo na prefinjen način, s podkupovanjem prebivalstva in tudi drugače, Primorsko in Istro ponovno pridobiti. In to samo zato, ker nekateri naši rojaki Slovenci neodgovorno enačijo slovensko partizanstvo z italijanskim fašizmom in pozabljajo, kdo je komu prvi prišel vsiljevat voljo na domače dvorišče. Danes mnogi pojejo slavo Evropi in nas dobesedno porivajo vanjo. Ali se je Evropa v tem kratkem času, v petdesetih letih, res toliko spremenila na boljše? Je to tudi dobra mati malim evropskim narodom ali samo evropskim velikanom, kot so Angleži, Francozi ali Nemci. Ne! Evropa je tudi mačeha in nič kaj lepo ne ravna tam, kjer ji do tega ni! Evropa dopušča vojno v Bosni in ji ni kaj dosti mar, da zginjajo kot evropski narod Muslimani. To, kar se danes dogaja Muslimanom, se lahko kdaj drugič dogodi tudi nam Slovencem. Zato nikoli ne vemo, kdaj bomo ponovno primorani vzeti v roke puške, da obranimo svojo domovino, kot so to pred 75 leti storili Maistrovi borci, pred pol stoletja pa naši partizani in slovenski ljudje. Pohorska Planica je v prejšnjem stoletju dala Slovencem enega največjih slovenskih mož - dr. Pavla Turnerja. Velik svetovljan, popotnik, nikoli ni pozabil svojega slovenskega rodu. Bil je Evropejec, prijatelj takratnih državnikov, znanstvenikov in pisateljev, toda zmeraj tudi ponosen, da je sin slovenske matere in slovenske domovine. In prav zato, ker ni nikoli zatajil svojega rodu, so ga Evropejci, Angleži, Francozi, Rusi ter tudi Slovencem ne vedno prijazni Nemci, zelo spoštovali. Dr. Pavel Turner, rojak iz Planice, je umrl 25. septembra 1924 v svojem Mariboru in prav je, da se danes, ob 70-letnici njegove smrti spomnimo njegovega spomina in zaslug. Če danes hočemo Slovenci, da bo naša prihodnost lepa in trdna, moramo sicer spoštovati druge, ljubiti pa svoj narod in si v bratski slogi prizadevati za njegov vsestranski razvoj in življenje tudi v prihodnosti. Dr. Marjan Matjašič in naslovni škof dr. Vekoslav Grmič Zakulisje 26 Popotnik ■ Drago Kralj: Vipavski postscriptum Zapravljena proslava brez Namesto za evropsko promocijo Slovenije, ki se je ponujala sama od, sebe s(m)o se odločili le za lokalno strankarsko “taborjenje”. Izrečenih je bilo veliko besed s posiljenimi projekcijami rimske bitke v današnje dni. Slovensko časopisje je na začetku septembra na splošno zelo malo in bledo poročalo o proslavi 1600-letnice bitke pri Vipavi, velike bitke med carigrajskim (krščanskim) cesarjem Teodozijem in njegovim nasprotnikom, rimskem (poganskim) samozvancem Evgenijem. Pravzaprav niti ni bilo kaj prida poročati, saj je bila proslava (če naj jo sploh tako imenujem!), povsem lokalnega značaja. Kljub govoru zunanjega ministra in pridigi koprskega škofa, oglašanju nekaterih poslancev ter strankarskih veljakov in prvakov, je bilo vipavsko “srečanje” povsem marginalno, strankarsko in skoraj v celoti postavljeno na verski oziroma cerkveni imenovalec. Beseda je sicer imela tudi stroka, oglasil se je dr. Janez Marolt, katerega časopisni poročevalci niso nikjer citirali, le Slovenec je malce pikro zapisal, da je omenjeni gospod menil, “da je postavljanje bitke na visoko skalo nad vipavskim Vrhpoljem mogoče, vendar hagiografsko obarvano in zato nezanesljivo”. Čudežna božja burja Na omenjeni skali nad omenjeno vasjo se je namreč zgodil glavni akt nedeljske proslave: postavitev, blagoslovitev in odkritje spominskega križa; lepega in dognano zasnovanega; navsezadnje zasajenega tudi na pravem kraju. Na omenjeni skali naj bi cesar Teodozij vso noč molil k Bogu in ga rotil, naj pomaga krščanski vojski do zmage. Prvega dne je namreč bitka ostala neodločena; strateška ukana Evgenija je ustavila močnejšo Teodozijevo vojsko v ožini in ji ni dala, da bi se razmahnila v širino ter s pridom uveljavila svojo številčno premoč. Nekaj poveljnikov je Teodoziju celo svetovalo, da je bolje, če se umaknejo... Teodozij pa je za svojo krščansko vojsko izprosil božjo pomoč; zgodil se je namreč čudež, v katerega niso dvomili ne kristjani in ne pogani. V odločilnem trenutku, v jutranjih urah drugega dne, ko se je bitka spet razvnela, je začela pihati orkanska burja poganski vojski v obraz. Ustavljala ji je kopja in vračala puščice; krščansko vojsko pa je veter gnal v nezadržen naskok... Na nedavni proslavi je bilo največ govora o odločilni in prelomni zmagi krščanstva nad poganstvom, kar naj. bi bila bistvena značilnost te bitke, v resnici pa so bile njene razsežnosti mnogo širše in globlje, predvsem politične, saj je šlo (predvsem!) za državljansko vojno, ki je odločala o enotnosti ali razpadu rimskega cesarstva. Ugledna “Zgodovina cerkve” (Družina, 1988), nikjer ne omenja te bitke, kaj šele da bi bila posebej opisana kot odločilna v cerkveni zgodovini 4. stoletja; le-ta je bila takrat na splošno precej burna (začetek razkola med Carigradom in Rimom, boj z arijanstvom, utrjevanje papeževe oblasti itn.). Državljanska, ne verska vojna Bitka med Evgenijem in Teodozijem je del boja za oblast in za celovitost že razpadajočega rimskega cesarstva. Teodozij je videl rešitev za imperij v krščanstvu, ki naj bi zagotovilo potrebno enotnost; Evgenij pa je videl rešitev imperija v vrnitvi in vztrajanju na stari in preizkušeni rimski civilizaciji, torej na poganstvu. To je bil boj dveh konceptov; iskanje izhoda in rešitve pred naskoki barbarov, ki so prodirali ne le čez meje, temveč so tvorili večino obeh vojska in imeli v njih odločilne poveljniške položaje. Navsezadnje je bila bitka pri Vipavi boj Frankov in Gotov; za denar in za potrjevanje zavezništev. Rezultat Teodozijeve zmage v tej državljanski vojni je bila poslednja in zelo kratka (8. IX. 394 - 17. I. 395) združitev celotnega rimskega imperija pod eno krono. Takoj po januarski smrti cesarja Teodozija je bila velikanska država - na željo umrlega - razdeljena v dve sicer bratski, a globoko antagonistični polovici; začel se je nezadržen propad - države in civilizacije. Kdo je bil Teodozij? Vojak .od nog do glave, doma iz Španije, pretkan in neizprosen, odločen in daljnoviden. Ko je na začetku osemdesetih let postal cesar, najprej na vzhodu, potem pa v celem imperiju, se je nemudoma dal slovesno krstiti v Solunu, Nato je začel izdajati stroge odloke, najprej proti arijancem, potem pa je z vso silovitostjo udaril po poganih - z odlokom, “da je krščanska vera edina prava vera v cesarstvu in jo morajo izpovedovati vsi njegovi podaniki”. Kdor se ni uklonil je bil preganjan ali celo pokončan. Kakor je Dioklecijan na začetku istega četrtega stoletja preganjal kristjane, da bi utrdil enotnost svojih podanikov in ohranjal cesarstvo, tako je Teodozij preganjal pogane, da bi utrdil enotnost svojega ljudstva in tako ohranjal cesarstvo. Oba sta bila pri svojem početju enako kruta in nestrpna! Kdo je bil Evgenij, samozvani cesar v Rimu? Ugleden učitelj govorništva, sprva kristjan, je bil toliko zagledan v rimsko civilizacijo in njene ogrožene vrednote, da se je vrnil, kakor odmeva bi rekli v poganstvo, k temeljem rimskega načina življenja, verovanja in razmišljanja. Evgenij je bil prepričan, da le stari red lahko reši rimski imperij pred propadom in da je prav krščanstvo tisto, ki ga najmočneje spodkopuje. Teodozij ni poznal milosti! Še in še bi lahko razglabljali o razsežnostih, motivih in posledicah velike vipavske bitke, toda govorniki na proslavi, razen omenjenega strokovnjaka, dr. Janeza Marolta (odmerjeno mu je bilo sorazmerno zelo malo časa), tega niso storili. Raje so se ukvarjali s projekcijami davne bitke na današnje ali nedavne dni. Republika je zapisala, da je zunanji minister dejal, “da bitka pri Vrhpolju simbolizira neideo-loški boj proti okupatorju in pomeni svojevrsten začetek novega preurejanja evropskega prostora”. Dnevnik je zapisal, da je isti govornik poudaril, “da bi bil narod brez zgodovinskega spomina zapisan pozabi”; govornik je omenjal druge bitke na tem prostoru (soško fronto, boje za Trst leta 1945) in dogodke leta 1991, ko se je prav v Vrhpolju začel razpad nekdanje JLA”. Slovenec pa beleži ministrovo “primerjanje dogajanja po drugi svetovni vojni na Slovenskem z ravnanjem Teodozija, ki je privržence Evgenija pomilosti, medtem ko se slovenski zrna-' govalci za pokončanje drugače mislečih zaprosili celo tujce”. Tudi koprski škof naj bi (po Republiki) povedal, “da je krščanski Teodozij razglasil splošno pomilostitev poražene vojske”. Za take trditve, kar zadeva pomilostitev, ni nobenih dokazov; kakor tudi ni dokazov, da je dal Teodozij poražence krat-komalo pokončati. Bolj verjetno je, da se je zgodilo slednje, kajti Teodozij ni bil človek, ki bi kakorkoli slovel po usmiljenost). Popotnik 27 Poročila o bitki (precej jih je in kar zgovorna so!) posebej govore o neizprosnem pokolu vseh sovražnikov, tudi ujetnikov in ranjencev ter še posebej ujetega Evgenija. Dejstvo, da arheologi niso na območju, kjer se je (domnevno) bila ta bitka, našli ničesar; ne ostankov orožja in ne kosti padlih ali pobitih (kaj prida tudi niso iskali pod naplavinami!), ne more niti potrditi, niti ovreči takih ali drugačnih trditev. Bitko so locirali v Vipavski dolini in prav v Vrhpolju pravzaprav strokovnjaki za vojaško zgodovino antične dobe - po dokaj podrobnih opisih poteka bitke in konfiguracije tal. O Teodozijev! nestrpnosti in nepopustljivosti, če ne kar izjemni krutosti, govori tudi dokument, ki priča, da je sv. Ambrož, tedaj milanski škof. in eden najbolj vplivnih dejavnikov v takratni cerkvi, skušal preprečiti (leta 390) Teodozijevo odločitev o kaznovanju poganov v Solunu. Cesar je namreč ukazal nagnati okrog 7 tisoč ljudi v tamkajšnjo areno in jih brez milosti pobiti. O tem poroča že omenjena “Zgodovina cerkve”. Kar je sv. Ambrožu uspelo, je bilo le to, da se je cesar potem pred njim -na smrtni postelji - pokesal svojega dejanja. Zapravljena evropska promocija Po slovesni maši, po postavitvi križa in govorih se je začelo “nadaljevanje praznovanja (kakor je zapisal Večer), za katerega so poskrbeli Slovenska nacionalna desnica, Slovenski krščanski demokrati, Slovenska ljudska stranka in Socialdemokratska stranka Slovenije, ki so pripravili velik narodni tabor”. Skratka prava (strankarska) ljudska veselica! Vse lepo in prav. Nič ni narobe, če se je pela slovesna maša, tudi govori (ne glede na vsebino in poudarke) niso bili odveč, enako gre pohvala vsem, ki so si prizadevali, da postavijo spominski križ na izbranem mestu; tudi veselici ne gre kaj oporekati, toda... Mar ni šlo za obletnico dogodka, ki je bil (kakor je zapk salo Delo) “mejnik v politični, verski, kulturni in duhovni zgodovini Evrope”? Mar je bilo prav, da smo se takega dogodka spomnili sami zase, zaplankano in enostransko (skoraj samo po cerkveni plati), strankarsko in “taborno”? Mar ne bi bilo bolje in ustrezneje, če bi to obletnico izkoristili za napenjanje naših evropskih jader in bi dali proslavi mednarodne razsežnosti in si brez težav zagotovili promocijo, ki bi lahko še kako odmevala v svetu. Stroka pa naj bi imela glavno besedo, namesto strankarskih modrovanj ter negotovih in posiljenih, če ne kar zlaganih projekcij. Pred kratkim so, na primer, Slovaki spretno izkoristili do- mačo partizansko obletnico za evropsko promocijo svoje dežele; povabilu so se odzvali mnogi evropski politiki. Tradicija in ustvarjalnost? Že lani smo tako rekoč zapravili obletnico turjaške (slovenske) zmage nad Turki pri Sisku. Namesto ustrezne proslave z evropskimi poudarki (saj je šlo za obrambo Evrope, ne le Hrvaške ali Slovenije!), smo skoraj skrivaj proslavljali tu in tam -okrog sv. Ahaca nad Turjakom. Take proslave ne morejo biti monopol nekaterih strank, tudi ne le Cerkve; monopoli raje zmanjšajo razsežnosti in pomen dogodka, le da lahko razglašajo svoja napeta in zgolj trenutna gesla. Prihodnje leto bomo najbrž prisiljeni kakorkoli proslaviti 50-letnico “maja 45”, kar naj bi bilo - po nekaterih napovedih -monopol “starih partizanov”. Najbrž pa bi tej proslavi lahko dali ne le globoke vseslovenske razsežnosti, temveč tudi evropske, saj se je navsezadnje -zmagovito in tragično hkrati -druga svetovna vojna končala na naših tleh, teden dni po kapitulaciji Hitlerjeve Nemčije. Ne prizadevajmo si biti manjši, kakor smo v resnici, po številu prebivalcev, po kvadratnih kilometrih in zlasti po miselnih izzivih. Ne demantirajmo gesla, ki je širokogrudno zapisano kot naslov naše, slovenske, razstave v zgodovinskem avstrijskem Neuhofnu - “Slovenija -tradicija in ustvarjalnost”! 28 Glasba V četrtek, 29. septembra bo v ljubljanskih Križankah koncert Kanadčanov NO MEANS NO. Ker smo to skupino že podrobneje predstavili v eni izmed prejšnjih -številk, navajamo tokrat le podatek, da gre za eno najvplivnejših hardcore zasedb na svetu, ki je po besedah eminentnih glasbenih kritikov trenutno v vrhu lestvice rockovskih koncertnih atrakcij. $$$ Istega dne, torej 29. 10. bo v celjskem Barflyu ob 22. uri koncert dua, ki se predstavlja preprosto NINA & STANC. Nina je prijetno neobičajna najstnica, ki je s svojim izvrstnim petjem večkrat navdušila izbrano občinstvo. Tokrat bo ob spremljavi Staneta Sotlarja na električnem klavirju odpela prgišče zimzelenih melodij iz zakladnice folk, blues in rock glasbe. $$$ V soboto, 8.10. bo v KLjUB-u v Celju koncert po besedah poznavalcev trenutno najobetavnejše hrvaške alternativne zasedbe FANCV LAZY. Skupina gradi svoj izraz na sledeh čikaškega belega hrupa, vendar za razliko drugih sodobnikov premore pretanjen občutek za melodičnost, kar v spoju z brutalnim obvladovanjem možnosti klasičnega rock tria daje rezultate, kakršnih se ne bi sramovala ne Steve Albini ne Kurt Cobain.$$$ V sredo, 28.9. bo v CRMK v Novi Gorici koncert skupin RAIN LIKE THE SOUND O F TRAIN iz ZDA in domačih HOMELESS. $$$ V soboto, 1.10. bo v koprskem MKC koncert legendarnega Francija Blaškoviča, ki bo predstavil projekt "ISTRA Tl MATERINA". Spremljali ga bodo nekateri člani skupine KUD IDIJOTI, ob njih pa bodo premierno nastopili še KING UBU iz Zagreba. Koncert bo pospremila otvoritev velike razstave karikaturista Nadana Rojniča. Dan prej, torej v petek, bo v istem klubu koncert zasedbe HUMAN ERROR iz Augsburga. $$$ 10.10. bodo v Hali Tivoli v Ljubljani nastopili THE RAMONES. $$$ V petek, 30.9. bodo v dvorani na primskovem v Kranju nastopili nemški deathmetalci FLESHCRAVVL. Kot predskupine bodo nastopili domačini, GOD SCARD, OBDUCTION in NECROSCOPV, debitantsko kaseto pa bodo predstavili tudi ACRODUS iz Žalca. $$$ 24. oktobra bo v klubu K4 nastopil TREVOR VVATTS MOIRE MUSIČ TRIO. Kot posebni gostje bodo nastopili Ljubljančani LOLITA, ki bodo predstavili material s svojega najnovejšega albuma. $$$ 22. oktobra bo v celjskem KLjUB-u nastop nizozemske dark noise zasedbe DISTRACT VIBES. $$$ Prvega novembra bo v ljubljanskem klubu K4 žur britanskih reggae polkarjev EDWARD II, ki ga bo okrepil še F E RAS MUSTAFOV pred odhodom na njegovo vzhodnoevropsko turnejo. Glasba 29 Britanski punk v slovenskih in hrvaških klubih V oktobru bo v Sloveniji in na Hrvaškem nastopali londonski punkerji THE HOLY JOES. Njihova slovensko - hrvaška turneja ne bo prva - v teh krajih so gostovali že lansko leto, ko so s svojim melodičnim in energičnim punkom navdušili tukajšnje občinstvo. Sicer pa so Holy Joes eno izmed hitro vzpenjajočih se imen na londonski rockovski sceni, predvsem zahvaljujoč glasbenemu naboju, dostojnem kakšnih The Clash in pa neposrednosti, ob kateri se zdijo skupine kot so Manic Street Preachers ali S.M.A.S.H kot neposrečeni pozerski poizkusi. Holy Joe je slengovski izraz za pridigarja, verskega blazneža in očitno je, da se fantje v Brixtonu, od tam namreč prihajajo, dovolj trdo srečujejo s stvarnostjo, ki je vse prej kot takšna, kakršno predstavljajo verski agitatorji. Ali kot pravijo sami: “Glasbo ustvarjamo zato, da se dvignemo iz vsakodnevnega blata, ki nas obdaja. Gre za nekakšno zastonj terapijo.” Toda glasba Holy Joes zveni vse prej kot terapevtski rezultat, kar nenazadnje dokazuje tudi vrsta uspešnih nastopov in status “hišne skupine” v glasbeno trdem in razvajenem Brixtonu. Intenziteta njihovih nastopov in inteligentna, neosladna melodika v pesmih kaže na tisto kvaliteto, ki jo je moč srečati samo pri redkih angleških rockovskih skupinah novega časa. V juniju tega leta so Holy Joes pri neodvisni založbi Rap-ture izdali svoj prvi vinilni izdelek, EP “Back To Basics”, s hitom “Good Times”, ki ga je do zdaj predvajalo že 25 britanskih radijskih postaj. “Back To Basics” je agitatorski slogan kampanje britanskih Viktorjancev, izid EP-ja so Holy Joes pospremili s fotografijami, na katerih neposredno namigujejo na škandal, ki je nastal ob smrti viktorijanskega poslanca. Stephen Milligan, kot je bilo politiku ime, je namreč umrl med sadomazohističnimi igricami zaradi premočnega odmerka hlapljivega mamila, ki ga je užival s pomočjo pomaranč*. Za politično stranko, ki gradi svojo konzervativno idclo-logijo na vrednotah izpred dv stotih let, je bil to vsekakor udarec, za skupino Holy Joes pa le transparenten primer sprijenosti današnje politične elite, ki so ga tudi kreativno uporabili. Holy Joes si lahko ogledate na enem izmed koncertov na njihovi slovensko hrvaški turneji in sicer: 7.10. Gornja Radgona, 8.10. MKNŽ II. Bistrica, 11.10. MKC Koper, 12.10. Rijcka, 13.10. Uljanik Pula, 14.10. Metelkova Ljubljana, 15.10. KLjUB Celje, 18.10. Zagreb, 20.10. ŠTUK Maribor, 21.10. Untcr-hunt Ormož, 22.10. Stiskama Velenje. OVA llSllSl GLASBENA lH MATICA MARIBOR NOVA DOBA 28. september, 1994 TipZi 1994 GLASBENA H- MATICA MARIBOR 31 Tri dni in tri noči so si vzeli na Svečini za svoj praznik. Odbrali so najboljša vina, gospodinje kruh in sladko, moški Kraljico vina. Romano Zgur. Kronal jo je starosta Peter Jamšek. Trinajsti Kmečki praznik na Svečini je kronala jesen, tri dni lepega vremena, tri dni praznovanja, kot so si ga organizatorji želeli. V petek večer v gradu, ki so ga slavili vinogradniki z nagrajenimi vini. Sobota je pripadla folkloristom Podravsko -pomursko - koroške regije, nedelja spet vinogradnikom, ki so si okronali novo kraljico. Tone Skamlec, predsednik sveta KS, in njegova desna roka Alojz Partljič, tajnik KS, si lahko sežeta v roki, ko imata za sabo takšne ljudi, kot so (da ne bo zamere, ker vseh ne moremo našteti) Mirč Valdhu-ber, ki je vso reč vodil, oba Radmiloviča, četa lovcev, brigada gospodinj, Slavica Krstič in Alenka Zajko, ki sta bili “duši” sobotne prireditve. Nekaj tisoč obiskovalcev, ki so vsak dan znova prišli na Svečino, je dokaz, da narod pride tja, kjer za svojo vstopnino dobi več, kot je prinesel s sabo. Zbral, pomagal in zapisal: Vasja Samec Slike: Nina Svečina 94 : i Mediji VPRAŠANJE KONCA Gospod Jones je tipičen film Richarda Gere-a v glavni moški in naslovni vlogi. V kinematografih smo si ga lahko ogledali že pred nekaj meseci. V meni pa je vzbudil pozornost zlasti zaradi svoje “lahkosti” in neustreznega konca. Junakova partnerka je Lena Glin, za katero celo v filmu samem izvemo, da izvira iz Švedske (le zakaj je to potrebna pripomba?). Skratka, film nam ne pove nič novega o heteroseksualnem partnerskem odnosu, vrti se okoli zaupanja, vdanosti, samo-soočanja in ljubezni(?), pa vendar nas zabava in nasmeji. Zdravnica se zaljubi v svojega pacienta, se zanj odpove službi in na koncu se združita v poljubu. To je vsebina brez vsebine. Happy ending story. Glavni v filmu je namreč prav on, g. Jones. Sprva ga vidimo kot veseljaka, ki uživa življenje, ki stori vse, kar mu je trenutno všeč ne glede na posledice in zato tolikokrat konča v psihiatrični bolnici. Je kot otrok, ki ima preteklost. To preteklost zavrača, jo dela mrtvo in jo selekcionira na svoj način. Ubija spomin na starše, dekle in ubija svojo bolezen, ki je vzrok in posledica hkrati. Tu se pojavi ona, ki je zdravnica in odkriva njegovo preteklost, nezadovoljstvo, razočaranje, nezaželenost, skrito in potlačeno v globoko v sebi. Junak se nikakor ne more in tudi noče soočiti sam s sabo, s svojo notranjostjo, ki pa se zato kaže v drugačni obliki. Ona mu želi pomagati, ga ozdraviti in ga vrniti na “pravo pot običajnega človeka”. Hkrati pa je ravno to tisto, kar jo je na njem pritegnilo. A če pomislimo - se zdravnik vendarle ne zaljubi v vsakega pacienta, ki je razočaran nad življenjem in potreben pomoči. Ona sama se trenutno nahaja v zelo ranljivem in občutljivem obdobju, kar nam razkrije sekvenca srečanja z “bivšim” in njegovo “zdajšnjo”. Še vedno pa gre tu za vprašanje ljubezni ne eni strani ter razumevanja in usmiljenja na drugi strani. Mogoče ga zdravnica uporabi le za opravičilo, da stori pomemben korak, on pa v njej najde oporo in potrdilo, da ga ne bo razočarala. Ali pa njemu vse skupaj pomeni le igro. Odgovor bi lahko našli v zadnjem prizoru, ki govori o ljubezni in zaradi nje gledalci zadovoljni zapustijo dvorano. Kljub temu pa to še ni dovolj dober razlog za t. im. ljubezensko dramo. Na kratko rečeno - konec ni umesten samemu dogajanju v filmu. Konec kot konec, ki je sam sebi namen. Filmski konec pravzaprav ne more biti pravi konec, razen če poznamo čudežno ozdravitev. Prav tako junak ne more umreti že kar na začetku filma, ko poskuša leteti, ne umre pa tudi na koncu, ker gre pač za ljubezensko zgodbo, ki do tega trenutka še ni dobila trdnega potrdila. Zgodi se torej nič nepredvidenega. Opraviti pa imamo tudi z drugačnostjo, ki ljudi ponavadi moti, ker se npr. motenje koncerta iz entuziastičnih razlogov nikakor ne spodobi, oziroma sploh ni normalno. In ta, ki si drzne omajati ta pravila, sodi nikamor drugam kot v psihiatrično bolnico. Označen je za bipolarno osebnost z manično depresijo. Dokazujejo mu, da manični fazi sledi depresivna in to se res zgodi. Tu imamo vprašanje sugestije na človekovo psiho, kar najdemo lepo prikazano v filmu Miloša Formana Let nad kukavičjim gnezdom. Bolnica zdravi bolne in “oboli” zdrave. Pa vendar se naš film ne konča z ozdravljenjem v bolnici, pač pa na robu prepada. Tu se zopet znajdemo pri vprašanju ozdravljenja, kajti na to film samo namigne. Konec si morate ustvariti sami. To pisanje pa vam naj bo v spodbudo k razmišljanju. Gospod Jones M. Friggis (režija) Richard Gere Lena Olin ZURKA Miki Sarac in Jan Plestenjak sta za teniške inštrukcije povprašala domačina Saša Pirca, kije po pričakovanjih tudi osvojil prvi teniški pokal Kratkočasnika. Bravo, Sašo! Davor Božič je ostal v ozadju (desno). Kratkočasnih - moj prvi časnik je v septembru organiziral Kratkočasnikov teniški žur na teniških igriščih KAJAK KANU KLUBA RAŠICA v Tbcnu pri Ljubljani. - Poleg nadebudnih tenisačic in tenisačev so se žura udeležili tudi priljubljeni zvezdniki in zvezdnice. Prekaljen kajakaški maček Janez Skok, je Sendi in plesalki Make up - a ter Jana in Mikija oblekel v uniforme, ki so potrebne za podvige v raftih. Miki si je tako želel, da bi bil pokal njegov, da je padel na kolena in to je bilo tudi vse... Raft je zdrsnil pod zapornico in se spopadel z brzicami. Na žalost gledalcev se raft ni prekucnil... takole so pozirali, preden so se spustili pod zapornico in se vrgli v objem strašnih brzic. Na sliki imajo še vsi suhe faktorje, čeprav se jim že tresejo hlače... I teniski turnir se je končal pozno ponoči, ko sta takole pozirali plesalka Make up-a Katja in zmagovalka med frajerkami Ajda Bagola. En kratkočasnik pa otožno gleda iz ozadja... ZURKA Poroka za Božič Očitno ljubezensko razmerje teniškega šampiona Adreja Agassija in znane filmske igralke Brooke Shields ni kar tako. Po enoletnem druženju sta se zaročila, kot krono njune ljubezni pa napovedujeta poroko. Svoj da naj bi dahnila na letošnji Božič. Agassije lepotico zaprosil za roko na zelo romantičen način. Večerjala sta ob svečah, izročil ji je dragocen diamantni prstan in sklenila sta, da si bosta nadela zakonski jarem. Kadar sva skupaj, se sijajno zabavama, navdušena obiskujeva filmske predstave in hodiva na večerje. tila z nekim moškim, najina zveza je nekaj posebnega, poudarja zaljubljena igralka, ki seje končno izvila materinemu vplivu, naj se v celoti posveti industriji zabave. Mama seje vselej vmešavala v njena razmerja, zato soji vsa spodletela. Teniški zvezdnik je mnogo bolj zadržan od klepetave Brooke. Enostavno pra- Zaljubljenca si delita tudi in ta jima je poklonil dva ko- vi: Zaljubljen sem v Brooke. Kadar ostaneva doma, pe- ljubezen do živali. Med bi- maj skotena psička. Ona je posebna ženska in v čeva krompirček in si pripra- vanjem v Arizoni sta obiska- neverjetno sem srečna, moje življenje je vnesla mno-vljava solate, pravi Brooke. la nekega prijatelja na farmi nikoli se nisem tako poču- go lepih sprememb." Kleč in Derganc srečata sodobnike V celjski galeriji KLjUB se je minuli ponedeljek pripetila predstavitev knjige Milana Kleča “Srečanja s sodobniki” in otvoritev razstave ilustracij, s katerimi je knjigo opremil Marko Derganc. Kleč se v krajših proznih tekstih na njemu lasten način spoprijema z reminiscencami na nekatere osebke in osebnosti, ki tvorijo današnjo, kot pazljiv bralec kmalu uvidi, s politko in/ali alkoholom prepojeno književno sceno. Gre za povsem insajderski vpogled v omenjeno tematiko, ki pa bo Klečevemu duhovitemu in bogatemu jeziku zahvaljujoč bržkone v zabavno branje tudi nepoučenemu bralcu. Knjiga je opremljena z nadvse koristnim imenskim kazalom, knjiga je izšla v nakladi tisoč izvodov pri založbi Vitrum. ZURKA Klasičen balet v Plesnem forumu snega delovanja na področju sodobnega plesa in plesnega gledališča, bo v letošnji sezoni dopolnil svoj program tudi s klasičnim baletom. Umetniška voditeljica Goga Stefanovič - Erjavec je k sodelovanju povabila mlado italijansko balerino Evo Tutino, ki bo v tej sezoni plesala v mariborski operi in baletu, enkrat na teden pa bo v Plesnem forumu v Celju poučevala izbrane skupine z dobrim predznanjem. Dopolnitev programa s klasičnim baletom je za mlade plesalce dobrodošla priložnost za izpopolnitev in razvoj plesnega znanja, še posebej pod vodstvom tako izkušene in mednarodno priznane balerine. Eva Tutino ima za seboj dolgoletno šolanje v Bariju, Londonu in Argentini, kjer je plesala pod vodstvom znane koreografinje Maritze Galas. V spomin zapostavlj enega pesnika V VVestminsterski opatiji v Londonu so sklenili, da se bodo poklonili slavnemu irskemu pisatelju in pesniku iz 19, stoletja Oscarju Wildeu, in to skoraj sto let po njegovi smrti. Velikega poeta so zaradi homoseksualnosti zapostavljali in vrgli celo v ječo. V opatiji so objavili, da bodo v njegovo čast v tako imenovanem Pesniškem kotičku - tam so že spominske plošče nekaterih angleških književnih velikanov - slednjič postavili ko-memorativno ploščo. Oscar Wilde seje rodil v Dublinu leta 1854, umrl je v Parizu leta 1900. Med njegova najbolj znana dela sodijo roman Slika Doriana Graya, Balade iz zapora, avtobiografski eseji De profundus in številne drame. Grožnja z jekleno pestjo Mohameda Alija sodeč po širokem nasmehu velikega hokejista Wayna Gretzka ni mišljena zares. Oba sta se namreč srečala na svečanosti, ki jo je pod naslovom “40 za večnost” pripravil ameriški časopis Sports Illustratcd. Na svečani prireditvi je športni časopis nagradil štirideset najboljših športnikov iz zadnjih štirih desetletjih, Mohameda Alija pa so postavili na prvo mesto. Uganka ODPADNIK )D KRŠČANSKE VERE SESTAVIL SIMON BIZJAK SPOL ' SLOVNI' MILANO OPRAVILO LETALSKA PRIREDITEV KREGANJE MADŽAR OTROŠ. NALEZ. BOLEZEN SIGRID UNOSET FENIČANSKA BOG. LJUBEZNI SLAVKO OSTERC ANDREJ HIENG PELIKAN ANT. IME REKE GUADIANA KENIJSKI NACIONALNI PARK STROK. ZA IT. JEZIK SL. SKLADATELJ (ALOJZ) OSEBNI ZAIMEK SLADKOVODNA RIBA MORSKI SESALEC JAR TENISAČI-CA (KJMIKO) SL IMENI ZA JUUJ IN AVGUST (MALI. VELIKI) ŽENSKO IME OTILUA (LJUBK.) FR ALPSKA SMUČARKA (CAROLE) TISKAN IZDELEK UVOZNA AU IZVOZNA DAJATEV KRADLJIVEC, ZMIKAVT NEM REŽISER (ERICH) ZNAČILNOST NAPADA Z IVO ZORMAN SLOVESNO IZJAVLJANJE, OBLJUBLJANJE RTV NOVINAR ŽITNIK AM. PISEC VONNEGUT AVTOR ■BOBROV JANEZ PREBIVALCI KrtAJ V SLOVENSKIH GORICAH STADION V BUDIMPEŠTI AM. PEVKA JACKSON PREBUDITEV IZ NEZAVESTI MAJHEN OBRAZ VELETOK V BURMI PUAČA ST. SLOVANOV PERGAMSK1 KRALJ KONEC POLOTOKA ANT. IME LJUBLJANE MOTORNO KOLO POMOR-K IZ 15.ST. ST. SL. PEV KA PRODNI! prebiv; ACET1LEN SL GRAFIK DEBENJAK KONEC ŠAH. PARTIJE RUS. MENJ-SEVISKI POLITIK (JUUUS) AMERIŠKA IGRALKA GARDNER GEORG TELEMANN VRSTA VRBE PAS PRI KIMONU ZDRAVNIK SPECIALIST ZA PATO-LDGUO BIVŠA IT. ALPSKA SMUČARKA (DANIELA) EUGENIO MONTALE OTOČJE V PACIFIKU (PRVA H BOMBA) SLOŽNOST, VZAJEM- NOST BIVŠI IT. PREMER (GULI ANO) KONRAD ADENAUER UGANKA 37 Oven: Z vladavino Tehtnice se začenja vaše krizno obdobje, težave, ki jih doživljate sedaj, bodo še bolj izrazite, utrujeni boste in občutljivi. Obveznosti vas bodo obremenjevale, vendar ne smete popustiti. Popazite na zdravje in si privoščite počitek. Srečne številke: 2, 3, 7, 11, 22. Bik: Če si želite uspeh v javnosti ali če se ukvarjate z mediji, je pred vami obetavno obdobje. Biki so sedaj v središču dogajanja, vrstijo se številna srečanja in priložnosti. To je čas uspehov, iz katerega skušajte zase in okolico izvleči kar največ. Srečne številke: 1, 3, 5, 6, 20. Dvojčka: Počasi se vaše počutje popravlja, stanje planetov prinaša več sonca v vaše neurejeno življenje, z zdravjem ne bo problemov, lahko si boste odpočili, in vsakodnevne napore nadomestili z razvedrilom. Denar prihaja. Srečne številke: 2, 8, 10, 13, 27. Rak: Nič dobrega vas ne čaka v bližni‘ prihodnosti, zaostrili boste odnose z neko osebo, ki vam je blizu, tudi zdravstvene težave bi se spet lahko pokazale. V službi bodite strpni in se izogibajte neposrednim konfliktom. Ljubezen bi lahko cvetela. Srečne številke: 1, 2, 4, 9, 17. Lev: Na vas pri-tiskajo neki stari nerazčiščeni odnosi, s katerimi se boste lahko sedaj, ko prihajajo boljši časi, le lahko spoprijeli in se rešili bremena. Ni slabo, da precej časa preživljate doma, vendar si sedaj privoščite nekaj zabave. Srečne številke: 4, 5, 8, 12, 23. Devica: Čeprav je vaše vladavine konec, so vam zvezde še naprej naklonjene in razmišljate lahko o kakšnih pomembnih odločitvah. Tudi vaše ljubezensko življenje je precej živahno, čakajo vas spremembe. Odnosi s partnerjem se bodo poglobili. Srečne številke: 1, 5, 6, 11, 22. Tehtnica: Prihaja vaš čas in vse okoliščine so vam v prid. Lotite se urejanja življenja in ne pustite, da bi se kakšen problem res zaostril. Vsak dan boste bolj napredovali, v službi se kažejo finančne ugodnosti, v ljubezenskem življenju strast. Srečne številke: 3, 6, 11, 15, 24. ■s*** Škorpijon: Ne dajte si vzeti niti kančka sijaja, ki vam ga omogočajo zvezde, v središču pozornosti ste, vse vam gre od rok, v službi bo tako, kot boste želeli, z denarjem ne bo težav, karkoli bi si zaželeli, potovanje, študij, takoj uresničite. Srečne številke: 1, 8, 9, 13, 19. Strelec: Sedanje stanje zvezd bo tudi vam olepšalo življenje, čutili boste, da pritiski v službi popuščajo, s kolegi in prijatelji boste v dobrih odnosih. Prepustite se prijetnim srečanjem in izkoristite priložnosti. Strastno razmerje. Srečne številke: 2, 3, 5, 10, 18 Kozorog: Zvezde vam niso naklonjene, kar občutite še zlasti v službi in pri začenjanju poslovnih načrtov. Bodite previdni, tačas ste slabo razpoloženi in preveč agresivni. Tudi zdravju ne kaže najbolje. S prijateljem ali partnerjem vam bo lažje. Srečne številke: 4, 5, 10, 14, 16. tak Vodnar: Pred va- mi je lepo in prijet- Mi' no obdobje, obetajo ’ se novosti, morebiti potovanja, nova poznanstva, ukvarjanje s športom, hobiji. Ne zapirajte se med štiri stene, vzemite si čas, da doživite nekaj novega. Služba vas ne bo obremenjevala. Srečne številke: 1, 2, 7, 8, 17. Ribi: Prihajajo mirnejši časi in hitro si boste opomogli. Nove priložnosti, ne zavrzite možnosti na čustvenem planu. Odprite srce in bodite vsak enkrat pripravljeni prisluhniti emocijam. V službi lahko pričakujete res velike materialne koristi. Uživajte. Srečne številke: 3, 6, 7, 11, 14. Pri žrebanju rešitev nagradne križanke bomo upoštevali pravilne rešitve, ki jih bomo v uredništvu prejeli najkasneje do četrtka, 6. oktobra 1994 do 12.00 ure. S križanko nam pošljite še čitljivo izpolnjen nagradni kupon št. 20. Izmed pravilnih rešitev bomo izžrebali naslednje nagrade: 1. nagrada: Družinska pizza - Gostilna Ojstrica Celje 2. nagrada: Knjiga Nade Klaič “Zadnji knezi Celjski v deželah sv. krone” 3. nagrada: četrtletna naročnjna na časopis Nova doba Rešitev nagradne križanke št. 20 iz številke 37 Vodoravno: potopitev, opatovina, Katarina, oval, oko, jarek, sod, Jan, Žut, MV, Avstralija, baker, markantnost, Kara, izba, erar, absint, Laon, ZU, apeiron, Ri, pinela, Ose, Alin, azaleja, TŽ, Meta, vezanost, Emo, lema, kseroza, Ressel, dia, pisar, intendant, tetka, ČA, Karajan, Ina, ata, ura, iskanec, Nash, gokart, Leta, Irak, IN, Koo, Ekar. Tokrat je žreb razdelil nagrade takole: 1. nagrada: Družinska pizza, darilo gostišča Ojstrica Celje -Aleš Palčič, Archinetova 13, 61110 Ljubljana 2. nagrada: Knjiga Nade Klaič “Grofje Celjski v ...” - Branko Hladin, Kuharjeva 3, 63320 Velenje 3. nagrada: četrtletna naročnina na časopis Nova doba - Marjan Štrukelj, Retnje 30, 64294 Križe Iskreno čestitamo! Nagrajenci naj se javijo v uredništvu zaradi dogovora o prevzemu nagrad! NAGRADNI KUPON ŠT.20 PRIIMEK IN IME: ULICA: ______ POŠTA, KRAJ: Mostovi 38 Svetovna folklora v Braziliji Mednarodnega folklornega festivala “Festival Internacional do Folclore do Brasil ’94", ki je potekal v mestu Praia Grande (Velika plaža, op.prev.) v zvezni državi Sao Paulo, se je udeležilo dvanajst tujih in ena brazilska folklorna skupina. Na osmi ponovitvi tega svetovnega srečanja so nastopile skupine iz Argentine, Hrvaške, Litve, Makedonije, Paragvaja, Portugalske, Poljske, Švice, Venezuele, Jugoslavije, Francije, Italije in Brazilije, skupno preko 450 folkloristov. Srečanje poizkuša povezati različne kulture in jezike z željo, da se družijo pripadniki različnih narodov. Skozi druženje naj spoznajo, da ni boljših ali slabših kultur, temveč različne in drugačne kulture. Srečanje je namenjeno tudi navezovanju stikov in sklepanju prijateljstev. Kot primer naj navedem, da je pisec teh vrstic lani na tem istem Festivalu spoznal člane slovenske folklorne skupine - Celjske folklorne skupine ŽPD France Prešeren. Iz tega srečanja se je potem rodilo prijateljstvo in sodelovanje med časopisoma Nova doba iz Slovenije in Diario da Cidadc iz Brazilije. Marcelo Netto Rodrigues Prevedel: MiO Skupine, ki so nastopile na 8. srečanju “Festival Internacional do Folclore do Brasil: Argentina: FS El Camaruco iz Patagonije Litva: FS Mallunelis iz Kaunasa Portugalska: FS Barcelinhos Italija: FS Vencza iz Friuli-ja Švica: FS Guin Trachtengruppe iz Dudingena Jugoslavija: FS Abraševič iz Beograda Makedonija: FS Orce Nikolov iz Skopja Francija: FS Les Pinaudres iz Epinala (Vogezi) Paragvaj: FS Ensemble Folclorico Paraguay Pyahu - z njimi je bila tudi predstavnica CIOFF-a Reina Caceres Poljska: FS Medicinske fakultete iz Lublina Brazilija: FS Centro Tradicoes Ouerencia do Prata iz regije Sul do Pais Venezuela: FS Autoctono iz Caracasa Hrvaška: FS Ivan Goran Kovačič iz Zagreba Šport Vseljudsko na kolo Občinski sekretariat za družbene dejavnosti Celje in Športna zveza Celje organizirata kolesarsko akcijo “VSI NA KOLO ZA ZDRAVO TELO”. Akcija bo potekala v okviru vseljudskega zborovanja “NE VRAG, LE SOSED, BO MEJAK”. Start akcije bo v petek, 30. septembra ob 16.00 uri pri gasilskem domu na Ostrožnem. Proga bo potekala pb trasi Ostrožno - Lopata -Šmartno v Rožni dolini - Lokrovec - Ostrožno in je dolga približno 12 kilometrov. Prijav in prijavnine ne bo, vsi udeleženci pa bodo na startu prejeli nalepko, ob prihodu na. cilj pa še značko akcije. Za varnost je poskrbljeno, saj bodo udeleženci spremljali delavci Policijske postaje Celje ter vozili z zdravstveno in tehnično službo. Organizatorji opozarjajo, da je akcija izključno rekreativnega in ne tekmovalnega značaja. V primeru dežja akcije ne bo. VABLJENI Po smučarjih si je promet izbral žrtev med veslači. V nedeljo v zgodnjih jutranjih urah je na odseku avtoceste Hrušica - Vrba ugasnilo življenje šestindvajsetletnemu Sašu Mirjaniču, dobitniku bronaste kolajne z olimpijskih iger v Barceloni. Tam je skupaj z Milanom Janšo, Janijem Klemenčičem in Sadikom Muj-kičem v četvercu brez krmarja osvojil drugo slovensko kolajno za novonastalo Slovenijo. Njegovo življenje je ugasnilo komaj pet dni po vrnitvi s svetovnega prvenstva, kjer je četverec osvojil nehvaležno četrto mesto. Od mladega športnika se bodo poslovili danes ob 16. uri na Bledu. Smrt kosila med veslači SAŠO MIRJANIČ 27.1.1968 - 25.9.1994 Kdo bo žvižgal nogometašem? Nova doba objavlja seznam sodnikov, ki bodo sodili slovenskim prvoligašem v 8. krogu slovenskega nogometnega prvenstva, ki bo v soboto, 1. in nedeljo, 2. oktobra. TEKMA 1. Vevče Donit filter : Primorje 2. Mura : Gaj Kočevje 3. Korotan Suvel : SCT Olimpija 4. Istrabenz Koper : Rudar Velenje 5. Biostart Publikum : Maribor Branik 6. Železničar AM Cosmos : Izola 7. Živila Naklo : Jadran Dekani 8. HIT Gorica : Beltinci m GLAVNI 1. Durmič, 2. Klinc, 3. Tivold, 4. Kandare, 5. Žunič, 6. Jamšek, 7. Hvalič, 8. 'Novarlič, STRANSKA Vidali, Trcskavica M Kodrič, Kolarič, Beton, Krajnc, Horvat D., Kokolj, Eling, Mohar, Jakončič, Turk, Žerak, Kralj, Žohar, Borošak, DELEGAT Čeh V. Kuželj B. Berčnik E. Krajnik J. Nikolič M. Korošec A. ; Mužar M. Šajn V. Aktualno O verouku oziroma teološkem pouku o verstvih I" adnjih dvajset let je bilo treba s "'* opozarjati predvsem na tri nevar- Mt nosti, ki prežijo na slovenski narod. Prva je bila oživljanje velikonemških hotenj, ki so najprej poskušale doseči dokončno uničenje slovenskega življa na Koroškem, zadnja leta pa so segla preko Karavank. Druga se imenuje Italija. Pripravlja vse potrebno, da ob ugodnem trenutku naskoči slovensko zemljo. Tretja pa so naklepi po ponovni klerikalizaciji naše družbe.* Vse troje ima isti cilj: ustoličiti tujo oblast na Slovenskem, to pa pomeni dokončno izničenje slovenske samostojnosti. Žal so bila zelo resna opozorila o vsem tem vedno znova preslišana. Sele v zadnjem času prihaja v zavest, kaj vse nas ogroža. Pisati je treba o vseh treh nevarnostih, vendar naj se tokrat omejim le a zadnjo. Na dan prihaja v razpravah o verouku. Ko se ta razprava zaostruje, postaja vse bolj nečedna, obenem pa je dobro, ker v njej padajo krinke in lažje spoznamo resnične namere. Pomembni teologi in člani cerkvenih odborov segajo po sredstvih, ki v kulturni dialog ne sodijo: Svoja stališča skušajo npr.ubraniti tako, da nasprotna očrnijo kot komunistična. Pri tem namerno zamolčijo dejstvo, da je tudi v Zahodni Evropi močan odpor do verouka, ki bi ga posredovalo neko verstvo, in to s strani, ki niso niti malo komunistične. Enako nečedno je mahanje s podatkom o 72 odstotkih vernih Slovencev. Javnomnenske raziskave so pokazale, da to sploh ni res. Samo majhen odstotek Slovencev je vernikov, ki se udeležujejo cerkvenih obredov in še od teh jih samo manjši del izpoveduje vero, kakršno uči njihovo verstvo. Govoriti bi smeli torej o manj kot desetih odstotkih! Pri razpravah o vernosti je razen tega treba ponovno opozoriti na zlorabo besede vera, ko z njo označujemo dvoje popolnoma različnih stvari: na eni strani vero samo po sebi, vero srca, brez konfesionalnih prvin; na drugi strani pa verstvo s svojimi ideologijami, dogmami, obredi, tradicijo itd. Bolj prav bi zato bilo, če bi govorili o katoliškem, protestantskem, islamskem verstvu, ne pa o veri. Verstvo pomeni skupek verovanj, ki so se oblikovala tekom dolgega časa. To pa seveda ni več vera, ampak okamenina, ki duha ne osvobaja, ampak ga z ideološkimi obrazci mišljenja in vedenja samo veže. Duh verstev je zato praviloma popolnoma drugačen od duha njihovih prvih učiteljev. V tej zvezi naj omenim še neprimernost sklicevanja na potrebo po ohranjanju krščanske identitete Evrope. Res je sicer, da ni mogoče zlahka spreminjati ali celo nasilno odstranjevati stoletja oblikovanih družbenih prvin. Toda to ne pomeni, da bi jih morali ohranjevati! Preteklost krščanske Evrope je namreč zgodovina odtujitve: od prve kameleonščine v Konstantinovem času do herezij, razkolov, verskih vojn, kolonializma, genocida narodov, finančnih transakcij itd. I. Lampret tako dopolni to sliko v spremni besedi k uprizoritvi Krsta: “Dominik Smole začenja Krst pri Savici tam, kjer ga je Prešeren končal: s spreobrnjenim Črtomirom v najsmrdljivejšem kraju, najostudnejši greznici na tem božjem svetu. V Ogleju, tem mrazljivem mestu potuhnjenosti, svetohlinstva in naduhe...” Nasprotno je prav: preteklost je treba organsko, harmonično presegati, preraščati in zapuščati. Ni večnih resnic, kot ni mogoče dvakrat stopiti v isto reko. Svete knjige so govorile drugim časom, drugačni mentaliteti in z drugačnim jezikom: vse to prevesti na sedanji čas in jezik bi bilo le nemočno jecljanje. Dobesedno prenašanje preteklosti je nasilje, če tistemu pripišemo polno veljavo. V neki družbi sem nedavno slišal posrečeno misel: verouk je vzgojil največje upornike in revolucionarje; če cerkev želi, da jo bodo spet tolkli, naj ga kar uvaja! Verouk je namreč pouk ideologije, ne pa vere. Ideologijo pa otrok doživlja kot nasilje in neresnico in se ji upre. Vera raste iz človekovega srca in ne iz knjig in programiranih učiteljev. Sicer pa zagovorniki verouka to dobro vedo: če ga kljub temu zahtevajo, je to samo zato, ker vsaka ustanova rabi nasprotnika, da se lahko izkaže in utrjuje v tem, da nekaj brani. Ustanove zato nikoli ne želijo prave sprave: če bi ne bilo nobene opozicije več, bi same od sebe dokončno razpadle. Cerkev torej radi ateiste in revolucionarje, da jo napadajo, poskrbi le, da hkrati vzgoji dovolj močno militantno jedro, ki nasprotniku prepreči zmago. Še beseda o morali, ki naj bi jo privzgajal verouk. Veliko ljudi tovrstnemu opravičevanju verouka prerada nasede. Nobenega dokaza namreč ni, da bi verouk kaj pripomogel k splošnemu poštenju. Nasprotno, sprevržena vera povzroči samo sprevrženo moralo. Enako kot vera tudi morala ni v paragrafih in zapovedih, ampak v srcu. Srce pa je od verouka tako daleč, kot je sončni ogenj od iskrice, ki se spreminja v pepel in izginja v temi. Vse to je seveda samo drobec razprave o tem, kako ohraniti notranjo svobodo in pristnost, ki sta edini porok prave neodvisnosti. Anatomija moči V 7. členu ustave Republike Slovenije je zapisano: Država in verske skupnosti so ločene. Verske skupnosti so enakopravne; njihovo delovanje je svobodno. 1 ohn Kenneth Galbraith, znani || svetovni ekonomist (mimogrede, njegov sin Peter Galbraith je ameriški veleposlanik na Hrvaškem), v svoji knjigi Anatomija moči pojasnjuje, kako je moč nadzirati ljudi. Človek se pokori, če ga v to nekdo fizično prisili ali plača oziroma kupi. V prvem primeru je izvor moči oseba, v drugem pa premoženje, vendar se obojemu človek podreja zavestno. Tretja in hkrati najbolj prefinjena oblika nadzora nad ljudmi je tista, ki izhaja iz organizacije. Tovrstni obliki smo vsi podvrženi, saj živimo v družbi, ki ima svoj šolski sistem od vrtcev do univerz, svojo cerkev, medije’ in ostale institucije, ki nas spremljajo v vsakdanjiku. Čar take organizirane indoktrinacije je seveda v tem, da je najbolj učinkovita, saj jo ljudje podzavestno Aktualno sprejemajo in na njeni podlagi oblikujejo svoje vrednote ter miselne vzorce in jih kasneje celo posredujejo svojim potomcem. Izhajajoč iz zgoraj navedenih ugotovitev je torej za vsako državo zelo pomembno, da ima nadzor nad šolskim sistemom oziroma nad oblikovanjem softvvera svojih državljanov. V rajnki Jugoslaviji je nad njim bdela partija, ki je kontrolirala tudi hardvvare. Problemov ni bilo. Sistem je bil kompleksen, celovit in dodelan do zadnje podrobnosti. Samo za spomin: Titovi pionirji in mladinci, udarniške akcije, navzkrižno premetavanje vojakov po kasarnah Jugoslavije, partijski sekretarji po vseh podjetjih in neskončno zapleteni pravni postopki in vrste na uradih, ki so državljane opominjale na vsemogočnost države. Hkrati s tem se je uničevalo vse, kar je jemalo moč tej državno partijski organizaciji; v napoto je bila predvsem CERKEV. Padec Berlinskega zidu pa je tudi cerkvi omogočil, da postane bolj transparetna, čeprav ji je svoj vpliv, zlasti v vzhodnoevropskih državah, uspelo vseskozi obdržati. Cerkev se na Slovenskem po “vojni” ni zadovoljila z vrabcem v roki, pač pa je želela tudi goloba. DEMOS kot trojanski konj krščanskih demokratov ji ga zaradi svoje neizkušenosti ni mogel priboriti. Kmalu je postalo tudi cerkvi jasno, da je izgubila svojo materialno substanco, svoj hardvvare, ki ji ga tudi denacionalizacija ne bo mogla nadomestiti. Cerkvi je torej preostal le še boj za šolske klopi, kjer naj bi vzgajali krepostne, krščansko usmerjene podložnike, ki bodo vsako nedeljo pri maši dobili novo dozo adrenalina, pri spovedi pa odvezo za vse nemarnosti, ki so jih storili med tednom. Ne gre za versko nestrpnost, tudi sam sem bil deležen nekaterih cerkvenih zakramentov, pač pa je nedopustno, da se cerkev tako silovito in tako pohlepno bori za vpliv nad šolo, ki je vendarle, tudi če je slaba, predvsem javna dobrina. Cerkev je s tem svojim bojem za ovčice dokazala, da je (p)ostala takšna kot njen nasprotnik - država, in kar je najbolj žalostno, celo motiv za takšno delovanje je popolnoma enak. Marjan Cvikl Izjava komisije Pravičnost in mir Za demokracijo v pozitivnem pomenu lede na zlorabe pri lastninjenju 1 in vedno nove ovire pri vračanju .Ji krivično odvzetega premoženja, predvsem pa glede na čedalje bolj izrazite težnje po ponovnem monopolu oblasti, se je komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci na svoji seji 15. septembra odločila ponovno opozoriti na zelo zaskrbljujoč gmotni in materialni razvoj naše države. Sprejela je naslednja stališča. 1. Vse preveč je ljudi, ki v želji po hitri obogatitvi segajo po moralno nedovoljenih sredstvih. Vendar pa na nesprejemljiv način pridobljen kapital in moralno nesprejemljive poslovne navade ne morejo biti zanesljiva podlaga za nadaljnje uspešno gospodarjenje. 2. obstaja velika nevarnost, da bodo nižji sloji prebivalstva in delavstvo najmanj deležni napredka v gospodarstvu. Razvoj v naši družbi, ki jo vedno bolj usmerja liberalistična miselnost, gre v smeri povečevanja razlik med višjimi in nižjimi sloji. Obstaja tudi resna nevarnost manipulacije s certifikati. 3. Pojavi hitrega in nezasluženega bogatenja vzbujajo splošni dvom v moralno vrednoto poštenosti. Splošno moralno stanje se ne izboljšuje, ampak prej slabša, oblast pa se na pojave nepoštenega in nemoralnega ravnanja ustrezno ne odziva. Najrazličnejše nepoštenosti spodkopavajo ugled zakonodajne, izvršilne in sodne oblasti in zaupanje vanje, zlasti ker te največkrat ne ukrepaj9o pravočasno in ustrezno. Nezaupanje v državne ustanove, ki so dolžne uveljavljati načela pravičnosti, poštenja in enakopravnosti vseh državljanov, ima nujno ea posledico omalovaževanje moralnih načel na vse drugih ravneh življenja. 4. Demokracija bi morala zagotavljati, da bi bili vsi državljani udeleženi pri odločanju in pri skupni blaginji. To je pozitivno pojmovanje demokracije kot porazdelitve moči, oblasti in blaginje na vse člane državne skupnosti. Monopoli niso združljivi z demokracijo. Pri nas pa sc z ene strani vedno bolj uveljavlja liberalistično pojmovanje, ki vidi demokracijo predvsem v tem, da lahko dela vsakdo, kar hoče, z druge strani pa si nekateri nosilci politične oblasti prilaščajo državne institucije. Obstaja resna in vedno večja nevarnost bolj ali manj odkrite diktature ene, gospodarsko, medijsko in politično premočne skupine. 5. Pri preprečevanju nepoštenja in korupcije ima posebno vlogo sodstvo. To svojo nenadomestljivo vlogo pa sodstvo lahko izpolni le, če je neodvisno. Pri nas si del oblasti prizadeva v nasprotni smeri, kar je v popolnem nasprotju z načeli demokracije. Komisija Pravičnost in mir spodbuja vse tiste tožilce in sodnike, ki se zavedajo svoje odgovornosti, naj pogumno nastopajo proti vsem oblikam nepoštenja in jim pri tem prizadevanju daje vso moralno podporo. 6. Pomembno vlogo pri odkrivanju nepravilnosti, nezakonitosti in nepoštenja imajo javna glasila. Res je, da gredo včasih predaleč v iskanju senzacij na škodo nujno potrebnega varstva zasebnosti. Komisija Pravičnost in mir je že večkrat opozorila na moralne zahteve po objektivnem, treznem, nepristranskem in celovitem obveščanju. Tokrat pa bi rada še posebej podčrtala potrebOo po neodvisnosti javnih glasil. Samo finančno in politično neodvisna glasila lahko nepristransko izpolnjujejo svoje poslanstvo, zato komisija obsoja vsako prizadevanje oblasti, da bi si jih podredila. 7. V naši državi je vsaj toliko kot gospodarski napredek potrebno uveljavljanje moralnih načel poštenja, pravičnosti, demokratičnosti in solidarnosti. Komisija Pravičnost in mir še posebno poziva tiste posameznike in skupnosti, ki se sklicujejo na krščansko moralo, da tudi moralnemu vidiku našega razvoja posvetijo vso potrebno pozornost. Ljubljana, 15. septembra 1994 Prof. dr. Anton Stres predsednik komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci slovenj gradeč UKV 97,2 IN 88.9 MHz STEREO 107,8 Mhz . Prva zasebna komercialna radijska postaja v Sloveniji RADIO ALFA Poslušate nas lahko vsak dan od 10.-14. in 19.-24. ure GRAFIKA GRACER d.o.o. Okrogarjeva 2, 63000 Celje tel./fax: +386 (0)63 34-164 instalaterstvo za ogrevanje in odsesavanje If- KRAVANJA BABNO ► 063/451-124,452-196, MOBITEL-0609-615523 KOVINSKA ■ m wf I IVI Im srm GALANTERIJA Anton Čižman, 61211 Ljubljana-Šmartno, Kajakaška 13 Tel., Fax: 061/ 59 889, Slovenija Mjhmmni Lm* imrniIJKVstereo 959MHz , BREZ DLAKE NA JEZIKU luiMtiM line SnemiUKVstereo 959MHz • ETAL ROFIL d o o Domžale Jarška cesta 30 IZDELAVA IN MONTAŽA DVORIŠČNIH IN GARAŽNIH VRAT Z DALJINSKIM UPRAVLJANJEM Telefon: 061/ 714-105 Telefax: 061/ 712-283 “7/£